s/#. Jt-

1W

- r $bQ®

A

j/ ab_. /.

zakonskih postav.

r y<fs^
^msroiiK,

Poleg nar boljših razlagavcov

spisal

nm nneiiSMtt«

V Ljubljani.

Natisnil Jožef Blaznik

1857 .

KAZALO.

Stran.

Vvod ...1

I. Poglavje. Od zakona sploh.

1. Kaj je zakon? •.5

2. Kaj je poglavitna reč v zakonu?.6

3. Ktere posebne lastnosti ima zakonska družba?.. 6

4. Kdo je zakon postavil iz začetka?.7

5. Koliko je bil zakon spačen po grehu?.8

6. Kako je Kristus zakon zopet povzdignil in posvetil? ....  9

7. Kaj je potrebno k zakramentu sv. zakona?.10

8. Ali se v keršanskim zakonu zakrament in zveza da na dvoje ločiti? 12

9. Kaj je namen zakona?.13

10. Ktere so dobrote zakona?.14

11. Ktere dolžnosti imajo zakonski med seboj?.15

12. Alije vsakterimu naložena zapoved v zakon iti?.16

13. Kdo ima oblast postave dajati in soditi v zakonskih rečeh? . . 16

14. Ali zamore tudi deržavna oblast kaj ukazovati v zakonskih rečeh ? 18

15. Kako zdaj stoji naša deržavna postava zastran zakonskih reči

proti cerkveni postavi?.20

16. Kakošni razločki se morajo pomniti med raznimi zakonskimi zavezami? 23

II. Poglavje. Od zarok.

17. Kaj je zaroka?.25

18. Kdo zamore delati veljavne zaroke?.26

19. Kaj je še dalje potrebno k veljavni zaroki?.28

20. Koliko oblasti imajo starši pri zarokah otrok?.31

21. Koliko veljavnosti ima zaroka, ki je sklenjena s pogojo? ... 33

22. Kako se zaroke sklepajo?.34

23. Kakošne zaveze in drugi nasledki izhajajo iz veljavne zaroke? . 37

24. Iz kakošnili uzrokov se zaroka razveže po oboji strani? ... 39

25. Iz kakošnili uzrokov se zaroka razveže samo po eni strani? . 44

26. Kaj ima cerkvena oblast opraviti pri vprašanji za zavezo ali

razvezo zaroke? .  47

27. Kako gre z odškodovanjem pri odstopu od zaroke? . ... 51

III. Poglavje. Od zaderžkov veljavniga zakona.

28. Kaj je potreba k veljavni sklenitvi zakona?.54

29. Kteri zavoljo pomanjkanja dušne zmožnosti za privoljenje ne

morejo zakona skleniti?.. . 55

30. Kakošna pomota brani privoljenje dati in zakon skleniti? ... 55

31. Kakošna nezmožnost po telesni strani zaderžuje sklenitev veljav¬
niga zakona?.57

32. Kakošna vnanja sila brani, zakon veljavno skleniti? ....  59

33. Kakošen zaderžek dela zakonska vez drugimu zakonu? ... 61

34. Koliko duhovno posvečenje in slovesna obljuba brani zakon skleniti? 64

35. Pri kakošni različnosti vere zakon ne more obstati? ....  65

36. Kteri ne morejo zakona skleniti med seboj, ker so si v rodu

ali v žlahti?. .66

37. Ktero drugačno sorodstvo ali žlahta je še zaderžek za zakon? . 73

38. Kakošen zaderžek za zakon je svaštvo ali švagerstvo? ... 76

39. Kaj tirjanje očitne spodobnosti napravlja zaderžek za zakon? . 80

40. Kakošne posebne pregrehe napravljajo zaderžek za zakon? . . 82

41. Kakošne očitne slovesnosti je potreba za veljavno sklenitev zakona ? 84

42. Kdaj je neveljavno privoljenje v zakon, ki mu je pristavljena

kaka pogoja? .89

43. Kakošne kazni so postavljene na sklenitev neveljavniga zakona? 90

IV. Poglavje. Od zaderžkov dopušeniga zakona.

44. Kaj je potreba k dopušeni sklenitvi zakona? .......  91

45. Koliko zaroka dela nedopušen zakon, ki ga eden zaročencov

sklene s tretjo osebo? .92

46. Kakošne neslovesne obljube ne dajo, de bi tisti, ktere vežejo,

sklenili nedopušen zakon? . . . . •.93

47. V kterim času je prepovedano ženitev obhajati?.97

48. Ali se zakon zamore dopušeno skleniti, dokler oklic ni opravljen

kakor gre?.98

49. Kaj misli cerkev od zakonov med verniki in odpadniki, med ka¬
toličani in nekatoliškimi kristjani? .105

50. Kakošna posebna cerkvena prepoved stori, de je sklenitev za¬
kona nedopušena?.107

51. Ali so dopušeni zakoni, v ktere bi starši iz pravičnih uzrokov

ne privolili?.108

52. Ali je dopušeno, zanemarjati zapovedi, ki jih deržavna postava

daje zastran deržavljanskih nasledkov zakona?.110

V. Poglavje. Od ravnanja pri sklepanji zakona.

53. Kdaj se taki, ki hočejo zakon skleniti, smejo pripustiti k poroki? 114

54. Ali se smejo k poroki pripustiti taki, kteri poglavitnih resnic

keršanske vere ne znajo?.118

55. S kakošnim sercam in s kakošnim djanjem se morata ženin in

nevesta pripraviti za sklenitev zakona?.119

56. S kakošnimi svetimi šegami in pobožnimi navadami se obhaja

sklenitev zakona?.121

57. Kako mora duhovni pastir sklenjeni zakon zapisati v poročnih bukvah? 124

VI. Poglavje. Od odveze zaderžkov in poveljavljenja zakona.

58. Kakošni zakonski zaderžki odnehajo v posameznih namerkih, in

po kakošni poti se to zgodi?.125

59. Kdo ima oblast, odvezo ali spregled deliti v zakonskih zaderž-

kih?.127

60. Iz kakošnih uzrokov in s kakošnimi pogojami se deli odveza v

zakonskih zaderžkov?.129

61. Kako in po kakošni poti se mora napraviti prošnja za odvezo

zakonskih zaderžkov?.131

62. Kako se mora prejeta odveza izpolniti, ali tudi neveljaven zakon

poveljaviti?.136

63. Kako se mora v drugih namerkih neveljaven zakon poveljaviti? 139

64. Kakošne nasledke ima poveljavljenje zakona?.140

VII. Odtožbenarazdero zakona in na ločitev od mize in postelje.

65. Kdo ima pravico, tožbo začeti zoper kak zakon?.141

66. Kako se tožba zoper veljavnost zakona sprejema in obravna? . 143

67. Kakosevtožbi zoper veljavnost zakona sklep stori in sodba izpolni? 145

68. Kdaj in kako se med zakonskimi sme zgoditi ločitev od mize

in postelje?.147

69. Iz kterih uzrokov se sme zgoditi ločitev od mize in postelje? . 148

70. Kako se sodba stori v tožbi za ločitev od mize in postelje? . 151

Razlaganje zakonskih postav.

Vfod.

pervih časih je cerkev, ko sojo stiskalineverski cesarji,
mnogo nadlog terpela po vnanje; vender po znotranje se je pri
vladi duhovnih reči čutila nekakošno prosta, kakor je na primero
že s. Pavel govoril: „Terpim do železja kakor hudodelnik, to de
beseda Božja ni uklenjena“. (3. Tim. 3, 9.) Pozneje je nad ce¬
sarji, ki so bili verni postali, cerkev imela pokorne sinove in zveste
varhe tudi po vnanje; toliko bolj prosta je bila po znotranje v
oznanovanji Božjiga nauka, v opravljanji svetih skrivnost, v svar¬
jenji in kaznovanji grešnikov. Vender prevzetni in spačeni duh
sveta je dostikrat zamogel tudi keršanske cesarje in poglavarje
preveriti, de so začeli v reči svete cerkve segati, in njene pra¬
vice kratiti. Greški cesarji, ki so imeli svoj sedež v Carjim gradu,
so vedili s svojimi postavami duhovno oblast bolj in bolj okleniti
in omrežiti, de je -izhodnja cerkev po taki poti čašama v mnogih
rečeh bolj cesarska bila kakor Božja; za tega voljo pa ni bilo
čudo, de se je v zadnje odcepila in odločila od prave rimske cerkve.
Takošne pota so poskušali tudi nekteri nemški cesarji v srednjim
času; neprestrašena gorečnost in stanovitnost tedašnjih papežev je
rešila prostost katoliške cerkve in zlasti Nemčijo ohranila v edi¬
nosti s štolam s. Petra. Enake stopinje so po tem zopet pomerjali
nekteri francoski kralji, in od tod je prišla nevarnost, de bi bil
rimski stol kmalo na dva ali tri razcepljen; veliki cerkveni zbori
proti koncu srednjiga časa so z obilnim trudam poravnali zamo¬
tano reč. Novoverski duh, ki je v novejšim času velik del zahodnje
Evrope odtergal od prave katoliške cerkve, je svojo moč tihama
razširjal tudi čez katoliške glave in serca; pri mnogoterih je vero

1

oslabil in ljubezen pogasil, in sploh je cerkveno oblast hudo oklenil
in njeno prosto gibanje močno zaver). Od tod so izhajali mnogo¬
teri samovlastni početki zoper višjiga cerkveniga poglavarja in zo¬
per cerkvene naprave, kakoršne so uganjale v prejšnim stoletji
francoska, španska in druge manjši vlade, in kakoršne je do verha
dognala francoska prekucija. Avstrijanske dežele v teh prigodbah
in silah sicer niso bile, tako do nar hujiga zadete; vender neka-
košen neveren ali maloveren duh je prevzel dosti sere, spoštovanje
cerkvene oblasti in čislanje cerkvenih naprav je clo upadlo, dosti
pobožnih naprav in vstanovil je nehalo, in deželske postave so se
proti koncu prejšniga in tudi v začetku sedanjiga stoletja več ali
manj kazale takošne, kakor de bi posvetna vlada katoliški cerkvi
nič ne hotla zaupati in nič oblasti ne dopustiti. Res, de po vsim
takim prava vera ni bila še razrušena in zveza s pravo rimsko
cerkvijo ne še raztergana; vender pravi katoliški duh je obilno
pešal, in moč cerkvenih poglavarjev je bila po mnogoteri strani
zaderžana v svojim zveličavnim djanji.

Pa nar višji pastir v nebesih čuje nad svojo cerkvijo; ohranil
jo je v sredi mnogoterih in silovitih viharjev, in pripravlja ji zdaj
zopet bolj pokojne in blaživne čase. Katoliška resnica se bolj in
bolj svetlo skazuje, bolj in bolj na široko razznanuje; keršanska
pobožnost bolj in bolj serca prevzema, in bolj in bolj goreče se
vnema; cerkvena visokost in oblast se bolj in bolj spoznava, in
bolj in bolj pokorno spoštuje. Sicer neverni in cerkvi sovražni duh
tega sveta ni še ponehal, še le se s posebnim trudam napihuje,
in z nemirnimi početki raznaša; vender ima vse ta videz, de nje¬
gova moč je začela pojemati, in de njegovo gibanje je bolj nemir¬
nost taciga, ki se obrača proti svojimu koncu. Med tem se pač
smemo veseliti blagra, ki je bil že sicer dolgo vželjen in iskan,
je pa došel avstrijanskim deželam po tisti pogodbi, ki je bila 18.
avgusta 1855 sklenjena med svetim Očetam papežem Pijem IX.
in našim presvetlim cesarjem Francam Jožefam L, in se sploh ime¬
nuje avstrianski konkordat.  Velika dobrota je to za katoliško
cerkev v naših krajih, in blaživen pospeh bo to dalo za živo vero
in pravo pobožnost katoliškiga ljudstva v deželah avstrijanskiga
cesarstva.

Zdaj je v našim cesarstvu ne samo po besedi, ampak po
resnici obljubljeno varstvo pravi veri, zagotovljeno spoštovanje

s

cerkveni oblasti. Višji pastirji se zamorejo v cerkvenih rečeh
prosto obračati do višjiga poglavarja cele cerkve, se zamorejo
prosto ozirati proti svojim izročenim čedam, in oskerbovati njih
duhovne potrebe, bodi si zastran poduka ali zastran pobožnih naprav.

Škofje imajo v višjih in nižjih šolah ne samo skerbeti za poduk
v sveti veri, temuč smejo čuti tudi za ves drugi uk, de je v pra¬
vim keršanskim duhu; se smejo ozirati tudi na vse druge strani,
kjer bi se po besedi ali po bukvah vrivale zmote med ljudstvo, in
obljubljena jim je v tem pomoč višji vlade. Cerkev zamore svojo
sodivno pravico prosto rabiti, bodi si v cerkvenih rečeh, ali za¬
stran duhovšine, ali zastran keršanskih zakonov, ali zastran pre-
greškov zoper'posebne cerkvene postave. Vse spoštovanje je
zagotovoljeno Božjim hišam, Božji službi, kaznovanje zažugano
vsim, kteri bi nečast delali Božjim rečem. Odreja mlade duhovšine,
vstavljanje novih duhovnih pastirjev, volitev škofov in drugih
cerkvenih častnikov, vse je poravnano po duhu cerkvenih postav;
samostanam in miniškim redovam je zagotovljeno neuderžano spol-
novanje svojih duhovnih vodil. Cerkveno posestvo in premoženje
je cerkvi prepušeno v oskerbovanje, obljubljena je za vse hramba
višji vlade, dopušena je pridobitev noviga posestva; ravno to
velja od posestva in premoženja samostanov ali pobožnih naprav.

Vse to bo sicer sploh v prid cele cerkve, pa tudi posebej v
duhovni dobiček verniga ljudstva; vender vse dotične postave za¬
devajo bolj duhovšino in višji cerkvene pastirje, kterim je
treba jih na tanko znati, in se po njih zvesto ravnati. En del teh
cerkvenih prenaredeb je vender takošen, de sega tudi v okolico
verniga ljudstva, in je verh tega tudi zlo tehten, ker je po svoji
strani v podlago cerkvi in deržavi. To so namreč zakonske reči,
pravi nastop in pravo deržanje zakona; zakon je Božja naredba,
iz njega dobiva cerkev svoje otroke, in prejema deržava svoje
ude. V njem ima cerkev svojo poglavitno oblast, ker zakonska
zaveza ne zadeva samo telesnih, temuč tudi dušne reči, in zatorej
je cerkev tudi dala veliko postav zastran zakona. Vender ima
tudi posvetna vlada v zakonu toliko govoriti, kolikor zadeva časne
reči, posest in premoženje in deržavljanske pravice. Kar se ima
po novim konkordatu z novim letam 1857 pri nas vse ravnanje
zakonskih reči začeti na tanko po cerkvenih postavah, zatorej so
visoko častiti kardinal in Dunajski nadškof Otmar žl. Rauscher

1  *

4

sostavili podučenje zastran zakonskih reči, za cerkvene
sodnije v a v s t rij a n s k ih deželah, ki je po svojim obsežku
poterjeno pri apostolskim stolu. Pa tudi presvetli cesar Franc
Jožefi,  so 8. oktobra 1856 dali na svetlo novo postavo
zastran katoliških zakonov, de so s tem deželsko postavo
v edinost djali s cerkveno. Gotovo ne bo napačno ali nepotrebno,
te postave nekoliko bolj razložiti v naslednjim poduku, ker njih
znanje je neogibljivo potrebno tudi za verno ljudstvo.

I. Poglavje.

Od zakona sploh.

1. Kaj je zakon?

Zakon je ženitna zveza, ki obsega nerazdeljivo združbo
življenja med možem in ženo, ki se po postavah zamoreta vzeti.
S temi besedami zakonsko zvezo sploh razlagajo učeniki verskih
resnic in cerkvenih pravic in tako jo razklada tudi rimski kateki¬
zem, ki je bil na svetlo dan po povelji Tridentinskiga zbora (II.
del. 8. pogl. H.  vpr.). Ta razlaga gre na vsakteri pravi zakon,
bodi si zakon, kakoršniga je Bog sam postavil mrd Adamam in
Evo v raji, ali kakoršen bi bil po tem sploh mogel biti med člo¬
veškim rodam, ali kakoršen po Kristusu velja med kristjani. Z
besedami, de je ženitna, in de obsega nerazdeljivo združbo živ¬
ljenja, se zakonska zveza razločuje od vsake druge zveze, ktero
bi mož in žena utegnila skleniti le meinogredoč, le za čas, in le
za spolnitev meseniga poželenja, ali samo za vzajemno pomoč in
za plačilo. Z besedami, de mož in žena sta osebi, ki se po po¬
stavah zamoreti vzeti, pa se zavaruje to, de zakonska zveza tudi
pred Bogam velja za resnično, ali de je tudi dopušena pred Bož¬
jim obličjem; kar bi utegnilo drugač biti, ko bi zveza ne bila ob-
ravnana po postavah.

Vender dobro je, de se v razlagi bolj posebej naznani, kaj
de nerazdeljiva združba življenja zlasti namerja med zakonskimi;
verh tega ima keršanski zakon veliko vrednost memo drugačniga
zakona, ker je po milosti Božjiga Zveličarja povzdignjen v za¬
krament, in obdarovan s posebnimi gnadami. Zatorej učeniki za¬
konsko zvezo bolj na tanko razlagajo tako: Zakon je neraz-
vezljiva zveza med možem in ženo, kije  po  Božji volji
vravnana za rast človeškiga roda in vzajemno pomoč,
in po Kristusu povzdignjena v zakrament nove za¬
veze.  S takimi besedami je zakonska zveza tudi razložena v
podučenji, ki je zastran zakonskih reči na svetlo dano za cer¬
kvene sodnije po avstrijanskih deželah. (I. razd. §. I.).

Taka zveza med možem in ženo se po našim slovenskim je¬
ziku navadno imenuje zakon,  to j« prav za prav, določba, postava,
ker je namreč zveza za vselej določena, postavljena in zakončana.
Imenuje se tudi ženitev,  s tem oziram, de mož jemlje ženo; in
možitev,  s pogledam, de žena jemlje moža.

6

2. Kaj je poglavitna reč v zakonu?

Poglavitna reč v zakonu je zveza, in sicer ne zveza po te¬
lesu posebej, temuč zveza zlasti po duhu.  Tako terdi rimski ka¬
tekizem (II. del 8. pogl. 4. vpr.); tako priča tudi papež Inocenci
III. zastran zakona: ,,Bistvo zakonske pogodbe je vzajemna pri¬
volitev, brez ktere bi vse drugo ne moglo dopolniti zakonske zveze 44 .
(Od zarok pogl. 26.}

Sicer je posebna lastnija zakonske zveze ta, de mož in žena
si križem izročita oblast čez telo po namenu zakona, kakor piše
s. Pavel: ,,Žena čez svoje telo nima oblasti, ampak mož; ravno
tako tudi mož nima oblasti čez svoje telo, ampak žena 44 . (1. Kor.
7, 4.} Bilo bi tudi ravno nasprot obstanku zakona, ko bi si mož
in žena o nastopu križem in terdo odpovedala pravico čez telo;
tako piše med drugimi papež Benedikt XIV. poleg s. Tomaža
Akvinskiga v svojih bukvah od škofijskiga zbora (XIII. bukve 22.
pogl.). Drugačno je, in zakon obstane, ako en del, ali tudi drugi
del, vsak le v sercu misli zderžati se svoje pravice, se pa noče
odtegovati pokoršini do svojiga družeta. Tako je bilo iz začetka
v zakonu Marije Device s svetim Jožefam; kakor piše s. Avguštin:
„Sveta Devica Marija je v sercu sklenila, deržati obljubo devištva,
pa te obljube ni izrekla z ustmi, podvergla se je Božji naredbi,
ko je sklenila devica ostati, ako bi ji Bog drugač ne razodel.
Po tem je rodila Božjiga Sinu, in kar je bila sklenila v sercu,
je z možem vred izrekla z ustmi, in oba sta ostala v devištvu.
Soedinjena misel, skupej stanovati in nerazdeljivo družbo življenja
ohraniti, je tedaj storila, de sta bila zakonska med seboj 44 . (Avg.
od devištva).

Po sklenitvi zakon ohrani svoj obstanek, ako ravno zakonski
ne rabijo svoje pravice, ali tudi, ako po zgledu Marije Dfevice
in s. Jožefa obljubijo, vedno čistost deržati; poglavitno je, de
ostanejo ene misli in eniga serca med seboj, kakor se kaže iz
prejšnih besed s. Avguština. Tudi je pri cerkvenih očetih in uče¬
nikih navaden pregovor: ,,Zakona ne dela združeno telo, ampak
soedinjena misel 44 . Vender ne bilo bi modro, ako bi zakonski pre¬
naglo in nepremišljeno delali obljubo vedne čistosti, zlasti ako bi
v tem ne vprašali svojih duhovnih pastirjev; lahko bi bilo to vsak-
lerimu v zadergo za sebe, in v spotikljej za svojiga družeta; in
utegnila bi priti potreba, iskati odveze od take obljube. Vredno
je pomniti, kako s. Pavel zakonskim previdno govori o tem: „Ni-
kar se ne odtegujta eden drugimu, razun če morebiti oba privolita
za kaki čas, de opravljata molitev; in tedaj se spet povernita eden
k drugimu, de vaji ne bo skušal satan zavoljo vajne nezderžnosti.
To pa rečem iz prizanesljivosti, ne de bi bilo povelje 44 . (1. Kor. 7, 5.)

3. Ktere posebne lastnosti ima zakonska zveza?

Te, de je zveza nerazvezljiva do smerti, in de zakonska
sta dva v enim mesu.  Ta nauk lepo razlaga Tridentinski zbor

7

(Sej. 24. od zakona): „De je zakonska zveza vedna in neraz-
vezljiva, je pervi oče človeškiga rodu izrekel po navdihnjenji
Božjiga Uulia, ko je govoril: To je zdaj kost od mojih kosti,
in meso od mojiga mesa; zategavoljo bo zapustil člo¬
vek očeta in mater, inse bo deržal svoje žene, in bo ta
dva v enim mesu.  (1. Mojz. 2, 23.). De se pa po tej zvezi
le dva zvežata in združita, je Kristus Gospod bolj odperto učil,
ko je tako povzel poslednje besede, kakor de bi jih bil Bog sam
izrekel, ter je govoril: Torej nista več dva, ampak eno
meso;  in precej je terdnost te zveze, ki jo je Adam že toliko
poprej naznanil, poterdil s temi besedami: Kar je tedaj Bog
združil, naj človek ne loči.  (Mat. 19, 6. Mark. 8, 10.)“.

Res ako se mož ženi, in žena možu, oba celama dasta s so-
edinjeno mislijo, ni lahko razumeti, de bi kdaj liotla odstopiti od
te združbe. Slabo bi bilo za vzajemno pomoč, ko bi se mož in
žena kterikrat smela ločiti in zapustiti; žalostno bi bilo za izrejo
otrok, ko bi ne imela oba vedno združeno skerbeti za nje. Dalje
pa tudi ena misel in eno serce zamore popolnama ostati le med
dvema, med enim možem in eno ženo; druga žena zraven perve
ob enim času bi razderla edinost sere, in tudi pokoj hiše in dru¬
žine. Zgled takih neprijetnih nasledkov se kaže celo v hišah
očakov, Abrahama in Jakopa; tamkej je mogla Hagara z Izmaelam
bežati zavoljo domačiga nepokoja, in tukaj je bila dolga zavidnost
med Lijo in Rahelo z njunimi otroci vred. (I. Mojz. 21,9  - 14:
30, 1. 15:37, 4 - 28.).

4. Kdo je zakon postavil iz začetka?

Bog sam je zakon postavil že v raji ; iz Božje navedbe te¬
daj ima zakonska zveza svoj začetek.  Tako namreč je pisano
v začetku s. pisma: „Gospod Bog je tedaj vzel človeka, in ga je
postavil v vert veselja, de bi ga obdeloval in varoval. Za Adama
pa se ni našla pomočnica njemu enaka. Rekel je tedaj Gospod
Bog: Ni dobro človeku biti samimu; stvarimo mu pomočnico, njemu
enako. Poslal je torej Gospod Bog terdo spanje nad Adama, in
ko je bil zaspal, je vzel eno izmed njegovih reber, in je napolnil
mesa namesti njega. In Gospod Bog je rebro, ktero je vzel od
Adama, izdelal v ženo, in jo je pripeljal pred Adama. In Adam
je rekel: To je zdaj kost od mojih kosti, in meso od mojiga mesa.
Zategavoljo bo zapustil človek očeta svojiga in mater, in se bo
deržal svoje žene, in bota dva v enim mesu. In blagoslovil ji je
Bog, ter je rekel: Rastite in množite se, in polnite zemtjo“. (1.
Mojz. 2,1 5 - 24:1, 28.)

Po tem pričevanji je tedaj Bog zakon postavil že pred gre-
ham, in zakonska zveza je bila že v začetku nerazvezljiva, in med
dvema samo, med možem in ženo. Zakonska zveza je bila tudi
neomadežana in častita, in brez hude poželjivosli, zakaj Božji
blagoslov je bil z njo; tako opominja Gracijan v cerkvenim za¬
koniku (Seč XXXII. vpr. 2.). Tudi bi bila perva človeka v raji
prejemala otroke, kakor posebno dobroto zakona, in sicer brez

8

omadežanja duše ali telesa; s. Avguštin namreč piše: „Tisti zakon,
ki je bil vreden rajske sreče, ko bi ne bilo greha, bi bil tedaj ro¬
dil ljubljene otroke, in bi ne bil imel sramotne poželjivosti 44 . (Od
Božj. mesta b. XIV. pogl. 23.) To resnico je treba posebej opom¬
niti; zakaj semtertje, tudi med priprostim ljudstvam, se nahaja
tista kriva misel, de sta Adam in Eva v raji grešila s tem, de sta
se poznala po zakonsko. Temu nasprot se mora vediti: Perva člo¬
veka sta še pred greham prejela blagoslov zakonski, pa v raji
nista še iskala njegoviga sadu; in ko bi ga bila tudi iskala, bi v
svoji nedolžnosti s tem ne bila grešila, sej Božji blagoslov ni mo¬
gel dan bili za grešno reč. Tako prav na tanko uči s. Avguštin,
ko razlaga stan pervih staršev v raji. (Od Božj. mesta b. XIV.
pogl. 21. 22.) Ako sta pa perva človeka grešila, sta grešila s tem,
de sta jedla sad, kteriga jesti jima je bil Bog prepovedal; pripo¬
ved od jedi sadu v raji ni nobena pritika, ampak je resnica sama
na sebi. Tako je vedno učila, in še uči katoliška cerkev, in le
krivoverci, zlasti manihejci, so učili drugač; pa te zmotence je
zavračeval že s. Avguštin , kakor je jasno iz njegovih besed, ki
so bile že pred povedane.

5. Koliko je bil zakon spačen po grehu?

Po grehu je zakon veliko zgubil od svoje perve lepote in
vrednosti, vsilila se je navada, jemati si po več žen, in ločiti se
od svoje žene.  Poseben nesrečen nasledek perviga greha je bilo
hudo nagnjenje; v tem ima svojo korenino mnogotera človeška
poželjivost, zlasti pa poželjivost mesa. Ta poželjivost je oskrunila
Božjo napravo zakonske zaveze; sicer je ni vničila, pa njen na¬
men je toliko spremenila, de je zdaj zakon tudi v pomoček zoper
preveliko slabost mesa. To daje s. Pavel na znanje, ko piše:
„Zoper nečistost pa imej vsak svojo ženo, in vsaka imej svojiga
moža 14 . (1. Kor. 7, 2).

Dalje pa človeška poželjivost ni bila vselej zadovoljna z eno
ženo, temuč iskala si jih je po več ob enim. Vender greli ni za-
mogel ovreči postave, de bota dva v enim mesu, en mož z eno
ženo; in ako so tudi nekteri zmed očakov imeli po več žen, je bilo
to le po posebnim Božjim dopušenji. Tako namreč uči papež
Inocenci III. od tega: „Sveto pismo pričuje, de bo človek očeta in
mater zapustil, in se bo svoje žene deržal, in bota dva v enim
mesu; Gospod ni rekel, trije ali več, ampak dva; ni rekel, se bo
deržal svojih žen, ampak svoje žene. In nikoli nihče ni smel ob enim
imeti več žen razun ako muje bilo dopušeno po Božjim razodenji. 44  (Od
ločitev zak. zveze pogl. 8.) Razun tega so bile tudi ločitve zakonov
prišle v slabo navado; celo pri judih je bilo dopušeno po postavi,
zavoljo ktere ostudnosti ločiven list dati, in se ločiti od žene
(5. Mojz. 24, 1.). Pa Kristus je učil, de to bi prav za prav ne
bilo smelo biti, ter je rekel: „Mojzes vam je zavoljo terdobe vašiga
serca pripustil ločiti se od svojih žen; od začetka pa ni bilo tako.
Povem vam pa, de kdor koli se loči od svoje žene, razun zavoljo
prešeštvanja in vzame drugo, peršeštuje, in kdor ločeno vzame,
prešeštuje 44 . (Mat. 19, 8. 9.)

9

6. Kako je Jezus Kristus zakon zopet povzdignil

in posvetil?

Jezus Kristus je zakon zopet povzdignil do izvirne vred¬
nosti , in ga je posvetil z gnado svetiga zakramenta.  Naš Božji
Zveličar je prišel človeški rod rešit od greha, in poravnat vse,
kar je bilo spačeno po grehu; zlasti je on tudi zakon zopet po¬
vzdignil na to, kar je bil v začetku, ko ga je Bog postavil v raji.
On je nar pred overgel, kar se je v stari zavezi dopušalo in ter-
pelo zavoljo človeške slabosti. Zaterdil je namreč, de zakon za¬
mere biti ie med dvema, med enim možem in eno ženo, kakor pri¬
čajo evangeljske besede. (Mat. 19, 5. Mark. 8, 10.) Te besede
povzema tudi s. Pavel, ko piše: „Zavoljo tega bo zapustil človek
očeta in mater svojo, in se bo deržal svoje žene; in bota dva v
enim mesu 44 . (Efez. 5, 31.) Tridentinski zbor pa govori: „Ako
bi kdo rekel, de kristjani smejo imeti po več žen, in de to ni pre¬
povedano po nobeni Božji postavi, on naj bo izobčen iz cerkve 44 .
(Sej. 24. od zakr. zakona). Dalje je Kristus zaterdil resnico, de
zakonska zveza je nerazveseljiva, kar tudi pričajo evangeljske be¬
sede. (Mat. 19, 6, 9). Piše dalje s. Pavel: „Tem pa, ki so v
zakonu, ne zapovem jez, ampak Gospod, de naj se žena od moža
ne loči. Tudi mož naj žene od sebe ne spusti 44 . (1. Kor. 7, 10.
11.) Te resnice katoliška cerkev vedno zna in derži, in terdi jih
ne samo za kristjane, ampak tudi za nevernike. Tako piše papež
Benedikt XIV. od nevernika, ki si je bil vzel več žen: „Nič ni, in
po Božji in natorni postavi neveljaven je zakon, kteriga v času
nevere mož z ženo sklene, ko še živi druga, s ktero se je bil zvezal
po prejšnim zakonu. 44  (Od škof. zbora b. XIII. p. 21.). In kar
tiče ločitev zakona med neverniki, je sedanji papež Pij IX. storil
razsodbo, ko je za kriviga spoznal stavek: de po natorni postavi
zakonska zveza ni nerazvezljiva. (Apost. list. 1. 1851).

To vender ni bilo še zadosti; zakaj zakon, kolikor je bil
spačen po grehu, potrebuje posvečenja, in zakonski družniki, ki
niso oprosteni od vojske s poželjivostjo, in imajo težke dolžnosti
eden do druziga in do otrok, potrebujejo obilne pomoči z nebes.
Kristus je tedaj zakon povzdignil do vrednosti svetiga zakramenta,
de se v njem gnada deli, ktera stori, de je ženitna zveza častita
in zakon neomadežan, kar lepo razlaga rimski katekizem (II. del
8. pogl. 17. vpr.) Od te resnice govori s. Pavel, ko piše: „Možje,
ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil, in sam sebe
zanjo dal. Ta skrivnost je velika, jez pa rečem v Kristusu in v
cerkvi 44 . (Efež. 5, 25. 32.) Te besede so sveti očetje vedno
tako razlagali, de zakon je zakrament, sveto znamnje, znamnje
zveze Jezusa Kristusa z njegovo cerkvijo, ktera zveza je polna
nebeške milosti. In tridentinski zbor je sklenil: A ko bi kdo rekel,
de zakon ni zares in prav za prav eden izmed sedmerih zakra¬
mentov evangeljske postave, in po Kristusu Gospodu postavljen,
on naj bo iz cerkve izobčen 44 . (Sej. 24. od zakr. zakon.) Iz teh
besed je jasno, de zakon je v cerkvi Božji zakrament za vsa-

10

kteriga praviga kristjana; tudi pri nekatoličanih, kteri so veljavno
keršeni, in veljavno po zakonsko zvezani, se ne more lahko dvo¬
miti, de njih zakon bi ne imel moči svetiga zakramenta, desiravno
le po nevredno. Sicer te reči cerkev še ni na ravnost določila,
vender beseda papeža Pija VI. razodeva resnico, ko piše: „Nič
ne brani govoriti, de nekatoličani, ki so namreč keršeni, sklepajo
zakon, desiravno nevredno, vender veljavno, in tudi kakor zakra¬
ment kadar ga sklepajo po gotovih pogojah“. (Apost. list 1.1789).

7. Kaj je potrebno k zakramentu svetiga zakona?

Potrebno je, de kristjan in kristjana, ki hočeta v zakon sto¬
piti, vsakteri zase z besedo ali z drugimi znamnji poterdita svojo
privolitev, de se hočeta po postavi katoliške cerkve v zakon vzeti',
in sicer se mora to po cerkveni zapovedi zgoditi pred mašnikam,
ki je v to postavljen in pooblasten,  in pred dvema pričama.

Zakrament svetiga zakona je Jezus Kristus že naznanil, ko
je ženitnino v Kani Galilejski posvetil s svojo pričujočnostjo (Jan.
2,  1 in d.); zaterdil ga je, ko je svoj govor od zveze med možem
in ženo sklenil z besedo: ,,Kar je tedej Bog združil, naj človek
ne loči“. (Mat. 19, 6.) Tukaj Gospod k združenju zakonske zveze
ni prideval kakošnih drugačnih novih znamenj; temuč vzel je za¬
kon, kakoršen je bil po izvirni Božji postavi, nerazvezljiva zveza
med možem in ženo, ki ji je Bog združil. Ta zveza se je pa že v
stari zavezi sklepala s tem, de sta mož in žena, ki sta se hotla
v zakon vzeti, ali ženin in nevesta, svojo privolitev z besedo ali
z drugimi znamnji dala na znanje; tudi je bilo navadno, si podajati
desne roke in perstane, kakor znamnje združitve; tako se kaže
že o zaročitvi Rebeke z Izakam, bolj posebno pa o ženitvi Tobi-
jevi z Ragvelovo hčerjo. (1. Mojz. 24,  34 — 60. Tob. 7,10— 16.)
Enako se tedaj godi pri sklenitvi keršanskih zakonov. Nar pred
se vpraša ženin, ali hoče pričujočo nevesto za svojo pravo ženo
vzeti po postavi svete matere katoliške cerkve; z enakimi besedami
se po tem tudi nevesta vpraša zastran ženina, in vsakteri, ženin
kakor nevesta, mora zase poterditi, de hoče. Na to si dasta desni
roki k večjimu poterjenju svetiga dela, in blagoslovljena perstana
kot znamnje zaročitve. (Rimski ritual).

Ta združitev zakonske zveze se je v stari zavezi navadno
godila vpričo staršev; hišni oče je skupaj deval roke novih za¬
konskih družnikov, ter molil, de naj Bog sam združi in blagoslovi
njuno zvezo. (1. Mojz. 24,  50. Tob 7, 15.). Pa tudi duhovni
so bili klicani k zaročitvi; saj pisarji, ki so delali ženitne pisma,
so bili večji del duhovni (primeri Eceh. 9, 3. s Tob, 7, 16.),
zakon Marije Device s svetim Jožefam je bil po duhovnih sklenjen,
kakor pripoveduje staro izročilo (Gregor Nis. gov. od rojstva
Krist. Epifani krivov. 37.), in judovski zgodovinar Jožef Flavi
govori tudi od ženitnih daritev (An ti (ju it. Jud. 1. IV. c. 8.) Ker
pa je zakon med kristjani toliko svetejši zavoljo vrednosti svetiga
zakramenta, zatorej je cerkvena postava že v pervih časih tirjala,
de naj se združitev noviga zakona godi v pričo cerkve, to je, v

ii

pričo cerkvenih mašnikov, de zakonsko zvezo sprejmejo in poter-
dijo. Že s. Ignaci, Antiohijski škof in mučenec, piše: ,,Spodobno
je pa, de ženini in neveste zakon ravnajo po razsodbi svojiga
škofa, de bo tako zakon po Gospodu in ne po poželjivosti. (List
do Polikarpa). Za njim mnogi sveti očetje, cerkveni zbori in rimski
papeži opominjajo, de naj se združitev noviga zakona ne godi brez
vednosti Božje cerkve; posebno terdo je to zapoved ponovil papež
Inocenci II. v drugim vesoljnim Lateranskim zboru. (Lat. zbor.
1 1139 p. 310,

Vender se je dostikrat godilo, de so ženini in neveste svoje
zakonske zveze sklepali na skrivnim, brez vednosti cerkve Božje, še
brez posebnih prič; take zveze so se imenovale skrivni zakoni.
Tako pa se je zakonska zveza ravnala z greham, s prelomljenjem
cerkvene postave; celo večkrat ni bilo mogoče razločiti, ali je
zveza resničen zakon, ali je le nečista združba. Ker samo po¬
navljanje stare postave ni zadosti pomagalo, zatorej je Tridentinski
zbor dal novo postavo, de se zakon mora skleniti pred lastnim
fajmoštram ali drugim v to pooblastenim mašnikam in dvema pri¬
čama, ter je pristavil: „Kdor bi se prederznil drugač, razun
pred fajmoštram ali drugim mašnikam,  ki  je  po  faj-
moštru ali škofu pooblasten, in pred dvema ali tremi
pričami  zakon skleniti, tistiga zbor obsodi za nepripravniga k taki
sklenitvi, in tako sklenitev  naznani za neveljavno  in  za
nobeno 11 . (Sej. 24 .  od pi^eravnave zak. p. 1.) Zbor pa je pridjal
to pogojo, de naj se postava naglo oznani po vsili škofijah in fa¬
rah, in de ta postava le začne veljati trideset dni po tem, ko je
bila oznanjena v kaki fari. Zatorej se veljava keršanskih zakonov
še današnji čas drugač sodi v tistih krajih, kjer postava Triden-
tinskiga zbora ni bila oznanjena zavoljo neverske ali krivoverske
vlade, ali kjer so po tem nastopile take okolišine, ki so spolnitev
tiste postave nemogočo storile: ondi tedaj zakon krivovercov, sem-
tertje tudi zakon katoličanov, zamore veljaven biti, desiravno ni
bil sklenjen vpričo katoliškiga fajmoštra, samo de je sklenjen pred
dvema ali tremi pričami, in druge cerkvene postave niso na poti.
Tako se glasijo razsodbe s. društva za razlago Trid. zbora, raz¬
sodbe papežev Benedikta XIV., Klemena XIII., Pija VI., VII. in
IX., Gregorja XVI. zastran izhodnje Indije, severne Amerike,
Nizkozemlje, Nemčije delama, in Ogerske (Primeri Kutschker
Eherecht b. I. str. 442 in d.)

Postava Tridentinskiga zbora zastran keršanskiga zakona je
bila po Slovenskim naglo razglašena, po farah celiga Oglejskiga
patriarhata že 1.1565, po farali vse Solnograške nadškofije 1.1,579;
v tem fare Ljubljanske škofije niso mogle zadi ostati. Po tej po¬
stavi Tridentinskiga zbora mora tedej pri združitvi keršanskiga
zakona razun dveh prič vselej fajmošter ali drugi pooblasten maš-
nik pričujoč biti. On vpraša ženina in nevesto zastran njune pri¬
volitve, jima veli skleniti desni roki, in ji obvije z mašno štolo
v znamnje zakonske zveze, ter pravi: „Jez vaji zvežem v zakon
v imenu Očeta in Sina in svetiga Duha. Amen“. Po tem še bla¬
goslovi njuna perstana, in h koncu opravi posebno molitev. (Rimski

13

ritual.) To sveto opravilo, s kterim se kristjan in kristjana zve¬
žeta v zakon, se po slovensko imenuje poroka,  pred ko ne, ker
je s tem poroštvo storjeno, de je zveza resnična in veljavna.

8. Ali se v  ker,sanskim zakonu zakrament in zveza
da na dvoje ločiti?

Se ne da-, zakaj v keršanskim zakonu je ženitna zveza med
možem in ženo ob enim tudi zakrament.  Zakoni kteri so se
sklepali v stari zavezi, ali kteri se sklepajo še sedanje čase med
judi in neverniki, so sicer le nerazvezljiva zveza po natornim redu;
drugačni so zakoni med kristjani. Kadar kristjan in kristjana skle¬
neta svoj zakon po cerkveni postavi, ima njuna zveza veljavo ne
samo po natornim redu, ampak tudi po čeznatornim oziru, ima vred¬
nost svetiga zakramenta; ako bi pa kteri zakon med kristjanam
in kristjano ne mogel veljati po cerkveni postavi, bi ne bil noben
zakrament, pa tudi nobena zakonska zveza ne. Tako že piše s. To¬
maž Akvinski: „Vnanje djanje in besede, s kterimi se izreče pri¬
volitev, na ravnost storijo zvezo, ktera je zakrament svetiga za¬
kona; in takošna zveza sama po sebi pripravi gnado 44 . (Supplem.
p. III. qu. 42.). Besede Tridentinskiga zbora so tudi zadosti
jasne: „Ker zakon v evangeljski postavi po Kristusu gnado spred
ima pred starimi ženitvami, zatorej se mora po pravici šteti med
sedmere zakramente nove zaveze 44 . (Sej. 34 od zakr. zakona).

Marsikteri maloverski ali saj neprevidni učeniki so sicer
hotli keršanski zakon na dvoje ločiti, pogodbo ali zvezo in pa
zakrament vsaktero zase šteti; vender le v nauku se zamore ta
dvojna stran keršanskiga zakona posebej jemati, v djanji pa, v
združitvi zakona, sti obe strani le eno, in se ne moreti verstiti
po samim. Katoliška cerkev je v poslednjim času na tanko dolo¬
čila to resnico. Papež Pij VIII. je pisal, de zakonska zveza,
ktere začetnik je Bog, zaznamuje vedno in previsoko zvezo Kri¬
stusa Gospoda s cerkvijo, in de ta tesna zveza med možem
in ženo je zakrament 44 .  (Krožni list 1. 1839). Papež Pij IX.
je za kriviga obsodil stavek, de zakrament s. zakona je le kaj
taciga, kar k pogodbi pristopi, in se zamore od nje ločiti, in de
zakrament je samo v ženitnim blagoslovu. (Apost. list. 1. 1851).

Ta resnica ima svoje posebne tehtne izsledke. Med kristjani
zakon ne more drugač obstati, razun deje  ob enim tudi zakrament;
zveza med možem in ženo, ktera bi bila drugač storjena razun zakra¬
menta, ko bi bila tudi poterjena po deržavni oblasti, je vender le
ostudna in pogubljiva nečista združba, močno zaveržena po cerkveni
postavi, kakor je izrekel papež Pij IX. (Nagovor do kardinalov I.
1853). Po takim na pr. ni nobena zakonska zveza, kakor noben za¬
krament, tista ženitev, ki se po francoski postavi imenuje deržav-
Ijanski zakon  (matrimonium civile) in se sklepa samo pred deželsko
vradnijo. Na drugi strani je zakon, ki je v pričo cerkve tedej
kakor zakrament združen, vender resnična zakonska zveza, de-
siravno bi deržavna vlada njegovi veljavi kaj nasprot stavila; k

zakramentu namreč gre le zveza, ki je po cerkveni postavi vrav-
nana, ne pa pogodba, ki je pred deržavno oblastjo storjena, in
se imenuje deržavljanska pogodba  (contractum civile), ka¬
kor je izrekel papež Pij IX. (List do sard. kralja 1. 1852). Še
je to: Kadar se dva nevernika, kterih zakonska zveza velja po
Božji postavi, spreoberneta k pravi veri, po svetim kerstu tudi
njuni zakon dobi vrednost svetiga zakramenta; in ona prav za
prav ne potrebujeta nove poroke, ker zakrament vere ali s. kersta
poterdi zakrament s. zakona, kakor piše papež Inocenci III. (.List.
1. 1212; primeri Sanchez de Matrim. 1. 2 disp. 9., Kutschker
Eherecht b. I. stran 427 in d.).

9. Kaj je namen zakona?

Trojin je namen zakona, vzajemna pomoč med moiem in
»eno, rast človeškiga rodu in Boi ji g a kraljestva, in pripomoček
zoper slabost in po»cljivost mesa.  Ni lahko mogoče teh namenov
lepše razložiti, razun z besedami rimskiga katekizma, ki tako go¬
vori (II. del 8. p. 12. 13. 14. vpr.): Treba je razložiti, iz kte¬
rih uzrokov de se imata mož in žena združiti. Pervi uzrok je
ravno ta družba obojiga spola, ki se napeljuje po nalomim nagibu,
in sklepa po upanji vzajemne pomoči; de bi namreč druže po
družetu podpiran, zamogel nadloge življenja ložje prenesti, in sla¬
bost starosti prestati, zlasti pa svojo dušo bolj gotovo posvetiti
in zveličati. Ta uzrok se izhaja iz besede Stvarnikove: „Ni
dobro človeku biti samimu; stvarimo mu pomočnico njemu enako“.
(1. Mojz. 2, 18.).

Drugi uzrok je želja otrok, ne toliko zategavoljo, de bi se
zapustili deležniki premoženja in bogastva, ampak de bi se izredili
spoznovavci prave vere in služabniki Božji. Iz svetiga pisma se
kaže zadosti, de so sveti očaki zlasti ta namen imeli, ko so si
jemali žene. Zatorej je Angel opominjal Tobija: ,,Vzemi devico
v strahu Gospodovim, bolj iz ljubezni do otrok kakor iz poželenja,
de kakor zarod Abrahamov dosežeš blagor v otrocih“. (Tob. 6,
22.) In to je bil tudi poseben uzrok, zakaj de je Bog zakon po¬
stavil iz začetka. (1. Mojz. 1,23.) Zategavoljo je velika pregreha
pri tistih, kteri so v zakonu, in temu namenu nasprot ravnajo.
Torej je Angel učil Tobija, kako de zamore moč hudiga duha od¬
gnati: „PokazaI ti bom, kteri so, ki jih zamore hudi duh premoči;
tisti namreč, kteri zakon tako sprejmejo, de Boga od sebe in od
svojiga serca odpravijo, in svojimu poželenju tako služijo, kakor
konj in mezeg, ki nimata razuma, čez nje ima hudi duh oblast“.
(Tob. 6, 16. 17.).

Tretji uzrok je, ki je po padcu perviga človeka pristopil k
drugim uzrokam, ko je zavoljo zgube pravičnosti, v kteri je bil
človek stvarjen, poželenje se začelo, vojskovati zoper pravo pamet.
Ta uzrok je namreč, de kdor se zave svoje slabosti, in noče pre¬
našati vojske mesa, sme pripomoček zakona rabiti, de bi se obva¬
roval grehov sladnosti. Od tega piše apostelj: „Zoper nečistost
pa imej vsak svojo ženo, in vsaka imej svojiga moža“. (1. Kor.

14

7, 2.). In malo po tem, ko je učil, de se je zavoljo molitve v
časih treba zakonske dolžnosti zderžati, pristavi: ln tedej se zopet
povernita eden k drugimu, de vaju ne bo skušal satan zavoljo
vajne nezderžnosti 44 . (1. Kor. 7, 5.)- Ti so tedaj uzroki, ki si
mora izmed njih kteriga pred oči postaviti vsakdo, ki hoče v zakon
stopiti prav in pobožno, kakor se spodobi otrokam svetnikov. Ako
k tem uzrokam pridejo še drugi, ki ljudi napeljujejo v zakon iti,
in po kterih si žene izbcrajo eno pred drugo, namreč želja, dediča
zapustiti, bogastvo, podoba, imeniten rod, enaka dušna lastnija:
taki uzroki niso ravno grajati, kadar svetosti zakona niso nasprot.
Tudi sveto pismo očaka Jakoba ne grajo, ker je Rahelo zavoljo
njene lepote si pred Lijo zbral. (1. Mojz. 17, 1.).

10. Ktere so dobrote zakona?

Trojne so, otroci, -zvestoba, in sveta zveza.  Tudi te dobrote
se nar lepše dajo razložiti po rimskim katekizmu, kteri govori tako
(II. del. 8. pogl. 23. 24. 25.  vpr.): „Trojne so dobrote zakona,
ktere namestijo in polajšajo tiste težave, ki jih apostelj naznanuje
s temi besedami: „Nadloge mesa bodo imeli taki 44 , (1. Kor. 7,
28.) ter storijo, de so zveze teles, kakoršne se morajo zunaj za¬
kona po pravici grajati, združene s spodobnostjo in spoštenostjo.
Perva dobrota so tedaj otroci, ki se dobijo od pravične in poštene
žene. To je apostelj toliko čislal, de je rekel: Žena se bo zve¬
ličala, ko otroke rodi“. (1. Tim. 2, 15.J.  To pa ni razumevati le
od tega, de se otroci rodijo, temuč de se tudi izredijo, in v po¬
božnosti podučijo. Zato apostelj precej pridene: „Imaš otroke?
uči jih, in nagibaj jih od otroških let 41 . (Sir. 7, 25.) To tudi uči
apostelj: ,,Izredite otroke v podučevanji in svarjenji Gospodovim 44 .
(Efež. 6, 4.). Za tako podučevanje dajejo nar lepši zglede Tobija,
Job in drugi sveti očaki.

Za tem sledi zvestoba, po kteri se mož ženi, in žena možu
tako zaveže, de eden drugimu dasta oblast čez svoje telo, in si
obljubita, te zaveze nikdar ne prelomiti. To se lahko posname
iz tistih besed, ki jih je pervi človek izgovoril, ko je prejel Evo
svojo ženo, ktere besede je po tem Gospod poterdil v evangelii:
„Za tega voljo bo človek očeta in mater zapustil in se bo svoje
žene deržal, in bota dva v enim mesu 44 . (l.Mojz. 2, 24. Mat.
19, 5.). Tudi iz tega aposteljnoviga kraja: „Žena čez svoje telo
nima oblasti, ampak mož; ravno tako tudi mož nima oblasti čez
svoje telo, ampak žena 44 . (2. Kor. 7, 4.). Zatorej je Gospod
v stari postavi po pravici postavil nar huji kazni nad prešeštnike
ki lomijo to zakonsko zvestobo. Razun tega pa tirja zakonska
zvestoba, de sta mož in žena zvezana s posebno, sveto in čisto
ljubeznijo, in se med seboj ne ljubita kakor prešeštniki, ampak
kakor je Kristus ljubil svojo cerkev. Zakaj to vodilo jim je apo¬
stelj zapisal, ko je rekel: „Možje! ljubite svoje žene, kakor je
tudi Kristus cerkev ljubil, in sam sebe zanjo dal 44 . (Efež. 5, 25.).
On je cerkev pač objemal z nezmerno ljubeznijo, ne za svojiga
dobička voljo, ampak samo blagor svoje neveste je imel pred očmi.

15

Tretja dobrota je sveta zveza, ktera se nikdar ne more raz¬
dreti. Zakaj kakor piše apostelj: „Gospod je zapovedal, de naj
se žena od moža ne loči; ako se pa loči, naj ostane neomožena,
ali naj se pa s svojim možem spravi. Tudi mož naj žene od sebe
ne spusti 44 . (1. Kor. 7, 10. 11.). Zakon namreč, kakor je zakra¬
ment, zaznamuje zvezo Kristusovo s cerkvijo; treba je tedaj, de
kakor se Kristus nikoli ne loči od cerkve, tako tudi žena se ne
loči od moža, kar tiče zakonsko zvezo. Vender, de se bo ta sveta
zveza ložje obranila brez pritožbe, morata mož in žena na tanko
spolnovati dolžnosti, kakor sta jih s. Pavel in pervak aposteljnov,
s. Peter, popisala (Efež. o, 22. 25.  Kološ. 3, 18:1 Tim. 5, 14:
1« Peter. 3, IS.), in kakor se razlagajo v sledečim vprašanji.

# ,

11. Ktere dolžnosti imajo zakonski možje in zakonske

žene ?

Te: mož mora ženo v časti imeti in ljubiti , za njo in
za otroke skerbeti, in vse prav voditi in učiti; žena pa
mora možu pokorna in iz serca vdana biti , otroke lepo rediti,
in hišo pridno in modro ravnati.  Rimski katekizem (41. del 8.
p. 26.  in 27. vpr.) te dolžnosti tako razlaga: Dolžnost zakonskiga
moža je tedaj, s svojo ženo ljubeznivo in spoštljivo ravnati. V tej
reči mora pomniti, de je Adam Evo imenoval svojo tovaršico, ko
je rekel: „žena, ktero si mi dal za tovaršico 44 . (1. Mojz. 3,12).
Za tega voljo, so nekteri sveti očetje učili, se je zgodilo, de žena
ni bila iz nog ampak iz strani moževe stvarjena; ravno tako, ka¬
kor tudi ni bila stvarjena iz glave, de bi razumela, kako de ni
gospa čez moža, ampak le možu podložna. Spodobno je tudi, de
se mož vedno s poštenim opravilam peča, nekaj, de to pripravi,
kar je treba k ohranitvi družine, nekaj de v praznim postajanji
ves ne omaga, ker od tod izhajajo skorej vse pregrehe. Po tem
mora tudi svojo družino prav ravnati, vsili obnašanje na dobro
obračati, in vsakteriga pri njegovi dolžnosti deržati.

Nasprot pa so dolžnosti zakonske žene tiste, ki jih pervak
aposteljnov našteva, ko pravi: „Žene naj bodo podložne svojim
možem, de bodo tudi ti, kteri besedi ne verujejo, po obnašanji žen
brez besede pridobljeni, ko bodo vidili vaše bogaboječe in čisto
življenje. Njih lepotija ne bodi zunanja v pletenih laseh, ali v
obkladanji z zlatarn, ali v noši oblačil; ampak skriti človek serca,
v nestrohljivosti mirniga in krotkiga duha, kteri je pred Božjim
obličjem bogat. Tako namreč so se tudi nekdaj zališale svete
žene, ktere so v Boga upale, in bile podložne svojim možem. Taka
je bila Sara, ki je bila pokorna Abrahamu, in ga je svojiga go¬
spoda imenovala 44 . (1. Peter. 3, 1 —6). Njih posebna skerb naj
tudi bo, otroke svoje v sveti veri in pravi pobožnosti rediti, in
hišne reči pridno opravljati in ravnati; tudi naj se rade doma der-
žijo, in ako jih potreba kliče na dan, naj ne izhajajo lahko brez
vednosti svojiga moža. Po tem naj vedno to pomnijo, kar nar bolj
obsega zakonska zveza, de jim namreč za Bogam nikogar ni bolj

16

ljubiti razun moža, in nikogar bolj čislati razun njega. Njemu
morajo tudi v vsih rečeh, ktere keršanski pobožnosti niso nasprot,
po volji biti, in mu pokoršino skazovati s serčnim veseljem.

12. Ali je vsakterimu naložena zapoved v zakon iti?

Ni vsakterimu naložena, marveč se devištvo posebno pri-
poročuje.  Rimski katekizem (II. del 8. p. 12. vpr.) govori od
tega: ,,Gospod je rekel: Rastite in množite se“ (1. Mojz. 1,28.);
ta beseda se ozira le na to, de razjasni, za kteriga uzroka voljo
deje  zakon postavljen, ne pa na to, de bi potrebnost nakladala
vsim ljudem. Zdaj celo, ko se je človeški rod že pomnožil, nobena
postava ne sili koga se ženiti, nasprot pa se devištvo močno pri-
poročuje, in sveto pismo sploh svetuje samski stan, ker je višji
vrednosti kakor zakonski stan, in večji svetost in popolnost v sebi
ima. Zakaj naš Gospod in Zveličarje tako učil: ,,So, kteri so se
sami zakonu odpovedali zavoljo nebeškiga kraljestva. Kdor more
umeti, naj ume 44 . (Mat. 19, 12.). In apostelj govori: „Od devic
nimam Gospodoviga povelja; svet pa dam, ker sim milost dosegel
od Gospoda, zvest biti 44 . (1. Kor. 7,  25.).

Vender tudi devištvo se le svetuje, in nihče ni moran, ga vo¬
liti; tedaj je vsakterimu le na njegovo prosto voljo dano, si izbrati
samski stan ali pa zakonski stan. Lepo zopet razlaga to prostost
sveti Pavel: „Ako se oženiš, nisi grešil; in ako se devica omoži,
ni grešila. Kdor omoži svojo devico, prav stori; in kdor je ne
omoži, bolje stori. Žena je navezana na zakon, dokler nje mož
živi; ako njen mož umerje,je prosta; naj se omoži s komur hoče,
samo de v Gospodu. Boljši pa je zanjo, če tako ostane, po mojim
svetu 44 . (1. Kor. 7,  28. 38 — 40.). Pri vsim tem se vender nihče
ne sme prenagliti v-volitvi svojiga stanu, ampak vsakteri mora
dobro premisliti, kaj mu je dano, in kam ga Bog bolj kliče. To
zopet apostelj daje na znanje, ko piše: „Vsak ima lastni dar od
Boga, eden sicer tako, eden pa tako. Rečem pa nedoročenim in
vdovam: dobro je zanje, če tako ostanejo, kakor tudi jez. Ako
pa niso zderžljivi, naj se dajo poročiti: boljši je namreč v zakon
stopiti, kakor goreti 44 . (1. Kor. 7, 7.  8.).

13. Kdo ima oblast postave dajati in soditi v za¬

konskih rečeh?

Sveta mati katoliška cerkev ima od Kristusa oblast, postave
dajati in soditi v zakonskih rečeh.  Bog sam, ki je zakon posta¬
vil v začetku, je zanj tudi takrat dal perve postave, ali jih je sam
na glas oznanil, ali jih je človeku v serce zapisal. Tedaj je že
iz Adama govoril Božji Duh, de zakon obsega dva, moža in ženo,
v enim mesu, to je, v nerazdeljivi zvezi. (1. Mojz. 2, 25.). Iz
natorne postave je bilo lahko jasno, de privolitev v zakon mora
biti pri pravi zavednosti in prosto storjena; de kdor v zakon gre,
mora tudi po telesu zmožin biti za ta stan. Prepoved zakona v

17

bližnjim rodu ali med svaki je bila človeku že po natorni postavi
lahko znana, pa je bila po Mojzesu tudi očitno oklicana (3. Mojz.
p. 18. in 20.); pridjana je bila tudi prepoved zakonov z nevernimi
Kanaančani (5. Mojz. 7 ,  3 ). Jezus Kristus je zopet zaterdil
edinost in nerazvezljivost zakona, prepovedal je nov zakon skle¬
pati, ko pervi še v veljavi stoji. (Mat. 19, 4 — 9. Mark. 10,
6 — 12.). Kot sodnika v zakonskih rečeh se je on skazal nad pre-
šeštnico, ko je rekel: ,,Tudi jez te ne bom obsodil; pojdi in več
ne greši" (Jan. 8, 11.).

Oblast postave dajati in soditi v zakonskih rečeh pa je Kri¬
stus izročil svoji cerkvi; to oblast so obsegale razun druziga tudi
besede: „Resnično, vam povem, kar koli bote zavezali na zemlji,
bo zavezano tudi v nebesih". (Mat. 18, 18.). Zatorej je že s.
Pavel prepovedal ločitev veljavniga zakona, je dajal tudi posebne
sporočila zastran ženitnih zvez z neverniki, (i. Kor. 7, 10—17.);
tudi je obsodil Korinčana, ki je bil prederzno segel v zakonske
pravice svojiga očeta (1. Kor. 5, 5.). In cerkev si je od pervih
časov prilastovala oblast, zapovedi ali prepovedi dajati v zakon¬
skih rečeh. De se mora zakon sklepati v pričo cerkve, že terdi
s. Ignaci mučenenec (list do Polik.); de se duhovni višjiga reda
ne smejo ženiti, je povedano že v starih postavah, ki se imenujejo
aposteljske vodila (Can. apost. 25.). Zakone v bližnjim rodu,
med svaki in z neverniki so prepovedovali zbori v Iliberi I. 305,
v Novi Cezareji in Anciri 1. 314, pozneje v Agati 1. 506; in to
je bilo sicer ob takim času, ko so deržavne postave tiste zakone
še dopušale. Sirici papež je I. 484 poterdil prepoved zakona po
očitni obljubi devištva; s. Leon I. je ukazal žene ločiti od mož,
s kterimi so se zvezale, ko so bili njih pervi možje v sužnost od¬
peljani; s. Gregor I. je tudi prepovedoval zakone v bližnjim rodu,
vender za angleško deželo je nekoliko odjenjal od ojstre postave.
Enodi, Pavijanski škof v začetku VI. stoletja, daje na znanje, de
že takrat so se tehtniši zakonske pravde prinašale pred rimskiga
papeža. (Prim. Devoti Instit. can. t. I. §.  116. Kutschker Eherecht
b. 1. str. 52.). Ni potreba naštevati zgledov iz poznejih časov,
ker mnoge mnoge takošne postave in določke obsega cerkveni za¬
konik (Corpus juriš canonici.)

Ko so v NVI. stoletji novoverci začeli, katoliški cerkvi vso
oblast v zakonskih rečeh odpovedovati, je Tridentinski zbor to oblast
slovesno poterdil s temi sklepi: „Ako bi kdo rekel, de cerkev ne
more staviti zaderžkov, ki zakon ločijo, ali de se je ona motila,
ko jih je stavila, naj bo iz cerkve izobčen". „Ako bi kdo rekel,
de zakonske reči ne gredo pred cerkvene sodnike, naj bo iz cerkve
izobčen". (Tej. 24. od zakr. zak.). In verh tega je zbor v djanji
skazal cerkveno oblast, ker je več zakonskih postav polajšal, novo
pa pristavil, de se mora zakon sklepati v pričo fajmoštra in dveh
prič. (Sej. 21. od preravnav zak. p. L). Ko so pa v poslednjih
časih zmoteni učeniki in sainosilni oblastniki terdili, de poglavitna
oblast v zakonskih rečeh gre deržavni vladi, ne pa cerkvi, so
rimski papeži to zmoto zavračevali z vso močjo, in terdili, de le
cerkvi gre določevati, kaj deje  treba k veljavnimu zakonu. Papež

IS

Pij VI. je za krivoverskiga obsodil nauk predrrzniga Pistojanskiga
zbora, kakor de bi cerkev ne bila mogla vsaki čas zaderžkov sta¬
viti pri keršanskih zakonih, ali pa jih ne odvezovali. (Bula: Aucto-
rent lidei I. 1794.). Pij VIII. je ukazal cerkvenim pastirjem, ker-
šansko ljudstvo zvesto učili, de zakon je prištet med svete reči,
in cerkvi ceiama pod verzen (krožni list i. 1829); z enako besedo
se jc oglasil Gregor XVI. (krožni list 1. 1832). Papež Pij IX.
pa je za krive obsodil stavke, de cerkev nima oblasti, ločivne za¬
konske zaderžke staviti, in de je prejšne čase to le delala z do-
pušenjem deržavne oblasti. (Apost. list 1. 1751).

Pa tudi posvetne vlade so že kdaj spoznavale cerkveno ob¬
last v zakonskih rečeh, in so jo pričevale še v poslednjim času.
Ko je cesar Justinijan neki ukaz dal zastran zakona, je pristavil,
de se je le ravnal po cerkvenih vodilih (Nov. 6. c. I.); cesar
Karl Veliki je pri ukazih zastran zakonskih reči na ravnost pri¬
čeval, de v tem ravna le kakor varit svete cerkve, in de hoče
le njenim postavam moč zagotoviti pred svetam (Capitul. 1. 6. n.
7.).  Tako so ravnali katoliški vladarji sploh v prejšnih časih; tudi
so lastne zakone dostikrat cerkvi podkladali za odvezo ali za ob¬
sodbo. Vender še tisti vladarji, ki so sami preveč segali v cerk¬
vene pravice, pri zakonskih rečeh niso mogli tajiti oblasti kato¬
liške cerkve. Cesar Jožef II. je pri lehtniših zaderžkih v Kirn
odperto pustil pot za odvezo; pri manj tehtnih je dovolil pri škofih
iskati prejenjave v potolažbo vesli. Samosilni cesar Napoleon I.
je sam v Riniti razveze iskal za svoj pervi zakon. Mnoge vlade
nar novejšiga časa so oblast Božje cerkve zastran zakona spo¬
znale v konkordatih, ki so jih sklenile z apostolskim štolam; in
poslednjič je presvetli cesar Franc Jožef I. v novim konkordatu
zopet cerkvi dal, kar je cerkveniga v zakonu. (Primeri Kutschker
Eherecht. b. I. str. 113 in d.).

14. Ali zamore tudi deržavna oblast kaj ukazovati
v zakonskih rečeh V

Zamore, pa ne ltar tiče zakonsko zvezo samo na sebi, am¬
pak le kar zadeva vnanje okolišne, deržavljanske pravice za¬
konskih in njih otrok, njih posest in premoženje.

Zakonska zveza ima svoj obstanek po Božji postavi; osker-
bovati bistevne reči te zveze, ki je med kristjani svet zakrament,
je Kristus izročil svoji cerkvi. Iz tega je jasno, de do zakonske
zveze same na sebi deržavna oblast ne more segati, de bi do¬
ločevala, kdaj de zamore biti veljavna, in kdaj de ne. To je tudi
poierjeno po izrekih aposteljskiga stola iz posiednjiga časa. Papež
Pij. VI. je med krive nauke zavergel nauk Pistojanskiga zbora,
de moč, ločivne ali razdiravne zaderžke staviti v zakonskih rečeh,
gre le višji deržavni oblasti (Bula: Auctorem fidei 1. 1794); enako
je papež Pij IX. za zmoto spoznal izrek, de deržavni oblasti gre,
ločivne zaderžke zakona staviti ali odpravljati. (Apost. list. 1.1851).

Vender so pri zakonu mnoge zadeve, kterih tudi deržavna

19

vlada ne more v nemar pušati, ker zadosti dalječ segajo v navadno
življenje in v notranje deržavne razmere. Deržavi ne more biti
enako, ali mladi ljudje z manjši ali večji starostjo stopajo v zakon,
pri deržavnih služabnikih ali pri vojakih bi se rodilo veliko nad-
ležnost, ko bi višji oblasti nič ne imeli vprašati pri svojih ženitvah.
Tudi pravic o posesti in premoženji, o dedšinah ali erbšinah in
mnogo druziga bi deržava ne bila v stanu varvati, ako bi ji ne¬
znano bilo, kteri zakoni de imajo obstanek, kteri so po smerti
eniga dela razderti, kteri so iz posebnih uzrokov razločeni, kar
tiče združbo življenja. Sploh tudi zakonske zveze med deržav-
ljani veliko zamorejo pomagati k pokoju in blagru posameznih dru¬
žin in celih ljudstev, pa so tudi v stanu, domači in občni pokoj in
blagor podkopati. Zatorej ni dvomiti, de ima višji deržavna oblast
pravico, k zakonskim pogodbam pristavljati takošne določbe, po
kterih se blagor posebnih družin in tudi cele deržave bolj gotovo
doseči zamore.

Leta pravica deržavne oblasti se da že iz aposteljnove be¬
sede spoznati, ker piše: „Vsak človek bodi višji oblasti podložen;
ni namreč oblasti od drugod kakor od Boga; ktere pa so, so od
Boga postavljene". (Rimlj. i3, 1.). Tako pravico cesarske oblasti
so kdaj že čislali očetje Milevitanskiga zbora 1. 416, ko se njih
sklep glasi: „Za pravo smo spoznali, de po evangeljski in apo-
steljski postavi se ločeni od žene in ločena od moža ne zvezuje
z drugo osebo. Prositi se mora, de se bo za to stran tudi cesarska
postava oznanila". (Milevit. zbor p. 17 ). Tenak razloček v tej
reči dela s. Tomaž Akvinski: „Zakon, kolikor je natorna naloga,
se ravna po natoi-ni postavi; kolikor je zakrament, se ravna po
deržavni postavi". (Suppl. qu. 50.). Papež Pij VI. je poslednji
čas tudi dal uzrok na znanje, iz kteriga de posvetni vladarji smejo
postave dajati v zakonskih rečeh; je pisal namreč: „Kolikorkrat so
posvetni vladarji narejali postave, ki se ozirajo na zakonske reči,
so to delali kakor izpeljevavci in varhi cerkvenih postav, ter so
se v vsih rečeh ravnali po svetih vodilih.“ (Apost. list 1. 1788).

Dobro je pa v tem pomniti razloček, de deržavna postava
sama zase zakona ne more razderati; braniti ga zamore, neve-
ljavniga delati nima moči. Tako že razlaga Gracian v cerkvenim
zakoniku: „Zakon se sklepa s samo privolitvo moža in žene, in
ne zgubi veljave, ako ni spolnjena navada domače dežele". (Od
zarok. p. 1.). Na Tridentinskim zboru so se deržavni poslanci,
zlasti francoski, močno poganjali, de bi bili očetji za neveljaven
spoznali tak zakon, ki ga otroci sklenejo brez dovolitve svojih
staršev, kakor je to terdila francoska postava; vender sklep sve-
tiga zbora se je glasil: „Tiste zbor v izobčenje obsodi, kteri pra¬
vijo, de zakon nič ne velja brez privoljenja staršev". (Sej. SŽ4.
od preravnave zakona p. 1.). Razun drugih papežev je Benedikt
XIV. sploh razsodbo storil o tem vprašanji, ko je pisal: „Tista
postava, ki je izšla od posvetniga vladarja, veljave zakona ni
mogla razdreti, kolikor tiče sodbo vesti. (Od škof. zbora b. VIII.

p. ia.).

H koncu se še utegne vprašati, ali deržavne postave zastran

S ^

zakonskih reči kristjana vežejo tudi po vesti? Nad tem ne more
biti nobeniga dvoma potem, kar je bito do slej razloženo. Sploh
vse zadeva aposteijnova beseda: „Vsak človek bodi višji oblasti
podložen"; in zopet: „Opominjaj verne, de naj bodo poglavarjem
in oblastnikom podložni, povelju pokorni". (Rimlj. !3, 1. Tit. 3,
1.) Zatorej so tudi pervi kristjani pri sklepanji zakonov vedili
pokorni biti cesarski oblasti, kolikor ni bilo nasprot Božji zapovedi;
tako piše Atenagora v svojim poslanstvu za kristjane do rimskih
cesarjev Marka Avrelija in Komoda: „Vsakteri izmed nas si jemlje
ženo po tistih postavali, ktere vi stavite". (Legat, pro christ. c.
33.). Sicer, ko je bila Božja postava drugačna od deržavnih po¬
stav, je opominjal s. Ambrož: „Se ločiš od žene, kakor de bi bilo
po pravici, in misliš, de (o smeš, ker ne prepoveduje človeška

f ostava; pa prepoveduje Božja zapoved". (L. 8. c. 16. in Luč.).

z poslednjih časov so znani dopisi rimskih papežev, po kterih
je bilo kristjanam pod neversko ali nekaloiiško oblastjo dopušeno,
zakonske pogodbe ravnati pred ondašnjimi neverskimi ali nekato-
liškimi oblastniki, samo naj bi ne opušali razun tega svojih za¬
konskih zvez sklepati po cerkveni postavi; papež Benedikt XIV.
je tako ukazal katoličanam v Turčii in Nizkozeinlji (ap. list 1.
1744 in 1746), papež I*ij VI. pa stanovitnim kristjanam v času
velike francoske prekucne (ap. list 1. 1793). „Verniki morajo
skerbeti, de pred katoliškimi pričami sklenejo svoj zakon", tako
piše papež Pij VI.; „nič ni po tem zaderžka, de verniki tudi po
deržavni zapovedi svojo privolitev dajo na znanje, zato de bodo
deržavljanskih nasledkov deležni". Poslednjič je v podučenje za
cerkvene sodnije po avstrijanskih deželah tako povedano: „l)e-
siravno deržavna oblast s svojimi ukazi ne more zaderžati, de bi
se med kristjani ne mogel sklenili veljaven zakon, vender avstri-
janski deržavljan ne sme vnemar pušati zapoved, ktere je avstri-
janska postava dala zastran deržavljanskih nasledkov zakona".
(I. del § 69.).

15, Kako zdaj stoji naša deržavna postava zastran
zakonskih reči proti cerkveni postavi?

Naša der&avna postava zastran zakonskih reči zdaj pov¬
sod spoznava in poterduje cerkveno postavo, in obče dtržavljanske
nasledke zakona.

Katoliška cerkev je sicer že od začetka rabila oblast, ktero
ji je Kristus izročil v sakonskih rečeh; pa deržavna vlada je še
dolgo hodila svojo pot, tudi po tem, ko so bili cesarji pravo vero
sprejeli. Zatorej je pisal s. Hieronim: „Drugačne so postave ce¬
sarske, drugačne Kristusove; drugač uči Papinijan, drugač s. Pa¬
vel". cEpist. 84 ad Ocean.). V izhodu so se greški cesarji sicer
čašama bližali cerkvenimu duhu, kakor je sam od sebe pričal ce¬
sar Justinian; „Zapovemo, v vsili rečeh gredoč po svetili cerkve¬
nih vodilih fNov. 6. c. 1.);“ vender cerkev ondi svoje oblasti
nikdar ni mogla prav prosto rabiti. V zahodu med prerojenimi

91

romanskimi, nemškimi in slovanskimi narodi pa je sveta cerkev
čašama dosegla polno prostost v zakonskih rečeh, zlasti od dobe,
ko je bilo zahodnje rimsko cesarstvo ponovljeno v Karinu Velikim
in njegovih naslednikih; beseda cesarja Ludovika Pobožniga je
bila: „Tako, de naša oblast cerkvi služi, kakor se spodobi". Iver-
šanska cerkev se je sicer več časa mogla vojskovali zoper po¬
sebne navade raznih narodov, vender polagama je bila njena pra¬
vica v življenje vpeljana po cerkvenih in deržavnih zborih. In od¬
slej je cerkev v edinosti z deržavo dajala poslave zastran zakon¬
skih reči; cerkev je po svoje stavila potrebne zapovedi, in ce¬
sarska in kraljeva oblast jim je na glas ali tihama delila tudi moč
v deržavnih zadevah. Tako je med katoličani ostalo do poslednjih
časov; Tridentinski zbor je veljavo cerkvene oblasti zastran ker-
šanskih zakonov poterdil, in njegovi sklepi v zakonskih rečeh so
bili sprejeti po vsili katoliških deželah. Novoverci XVI. stoletja
pa so precej iz začetka vse zakonske reči izročili deželskim go-
spodovavcam, in desiravno so se v novih naredbah zapovedi s.
pisma in cerkveniga zakonika še nekoliko ohranile, je vender vsa
zakonska pravica polagama postala zgolj posvetna. Spačeni nauki
poslednjiga časa, navzeti nekeršanskiga duha, šopa v zadnje tudi
po raznih katoliških deželah spremenili deržavno postavo zastran
zakonskih reči, in so jo več ali manj odločili od cerkvene postave.

V Avstrii sc je ta novi nekeršanski duh po postavah cesarja
Jožefa II. vrinil med zakonske reči; zakonski patent odi. 1783
je na glas izrekel: Zakon je sam na sebi soditi kakor deržavljanska
pogodba, in tedaj z vsimi svojimi deržavljanskimi pravicami in za¬
vezami vred prejema bitstvo, moč in določbo samo od cesarskih
postav, in tudi razsodba v dotičnih pravdah gre samo pred ce¬
sarske sodnije". Na ta poglavitni stavek so se ozirale vse zakonske
postave v deržavljanskim zakoniku od 1. 1786; ravno po tem stavku
so se tudi ravnale zakonske postave v novim deržavljanskim za¬
koniku od 1. 1811. Deržavne zakonske postave so sicer po več¬
jim delu posnele staro cerkveno postavo; vender vso veljavo ker-
šanskih zakonov so stavile samo na deržavne določke, iz tistih
so izpeljevale vse zakonske pravice in zaveze; in vse dotične pre¬
pire in pravde so vodile le pred deržavne sodnije. Katoliški cerkvi
pri vsim tem ni bila nobena moč dovoljena, marsiktere njenih po¬
stav so bile overžene ali v nemar pušene; samo v notranji sodbi
po vesti je cerkvena oblast še kaj zamogla govoriti in določevati
zastran zakonskih reči. Vender po ogerskih deželah je cerkev
ohranila svoj prejšni stan, in zakotiske reči so se v vsim ravnale
po cerkveni postavi, in razsojevale pred cerkveno sodnijo. Stan
ki je bil cerkveni oblasti in postavi toliko nasproten, v nemških in
slovanskih deželah avstrijanskiga cesarstva ni mogel dolgo obstati.
Višji cerkveni poglavarji so grajali tako deržavno postavo, vender
zaderževali se očiten razpor; višji cerkveni pastirji so se prito¬
ževali in poganjali, de naj se duhovna oblast reši nevrednih vezi;
vlada sama je čašama spoznavala, de po takim potu ni v stanu
dalje hoditi; in odjenjevala jo bolj in bolj od svoje ojstrosti. Ce¬
sar Franc I. je začel misliti na sklep noviga konkordata z aposte-

as

Ijskim štolam, pa ni ga mogel doveršiti brez popolne prenaredbe
vse zakonske postave; na smerlni postelji je svojimu nasledniku
naložil sveto dolžnost, katoliški cerkvi zopet poverniti, kar gre v
njeno oblast. Pod vlado cesarja Ferdinanda 1. se je težavno delo
zopet počelo, vender je le počasi napredovalo; kar se je z letam
1848 vse drugač zasukalo, in škofje avstrijanskiga cesarstva so
se I. 1848 in 1849 z vso močjo poganjali za prenaredbo zakon¬
skih postav. Cesar Franc Jožef I. je s patentam od I. 1849 no¬
tranjo prostost katoliške cerkve prostovoljno izrekel ter ukazal,
pomenke zastran konkordata iz noviga začeti. Podučenje za¬
stran zakonskih reči za cerkvene sodnije po avstri-
janskih deželah  (Instructio pro judiciis ecclesiasticis imperii
austriaci quoad causas matrimoniales), ktero je sostavil kardinal
in Dunajski nadškof Otmar žl. Rauscher poleg cerkvenih postav,
je v podlogo služilo vsimu pogojevanju konkordata, in je tedaj
svoje poterjenje z besedo prejelo po papeževim poslancu kardinalu
Viale-Prela, in tihama po višjim poglavarji cele cerkve. V novim
konkordatu, ki je bil sklenjen za celo cesarstvo 18. avgusta 1855,
se tedaj glasi deseti člen: „Ker vse cerkvene pravde in zlasti
tiste, ktere se ozirajo na vero, zakramente, svete opravila, tudi
na dolžnosti in pravice, ki so združene s sveto službo, edino gredo
pred cerkveno sodnijo, bo tedaj v tistih spoznaval cerkveni sodnik;
in on bo zatorej tudi v zakonskih rečeh sodbo delal po cerkvenih
postavah, in zlasti po sklepih Tridentinskiga zbora; samo deržav-
Ijanski nasledki bodo vodeni pred posvetniga sodnika. Kar tiče
zaroke, bo cerkvena oblast razsojevala, koliko de obstajajo, in
koliko de zaderžka delajo zakonu, in v tem se bo deržala na do-
ločke, ktere je postavil Tridentinski zbor in aposteljski list, ki se
začenja z besedo: „Auctorem fidei".

Po pogojah noviga konkordata se je tedaj mogla tudi der-
žavna zakonska postava v avstrijanskim cesarstvu spremeniti; in
cesar Franc Jožef I. je 8. oktobra 1856 dal novo postavo za¬
stran katoliških zakonov v avstrijanskim cesarstvu.
Pervi odstavki te postave določujejo razmero med deržavno in cer¬
kveno postavo: Vse kar zadeva veljavo zakona, se sodi le po cerkveni
postavi in pred cerkveno sodnijo; deržavna zakonska postava obsega
le prepovedi, ktere zvezo zakona sicer zaderžujejo. pa je ne razderajo.
Tako namreč govori nova deržavna postava: „Zakon se med dvema
osebama razniga spola sploh sklepa s tem, de po postavi na znanje
dasti svojo voljo, se po zakonsko zvezati". „Noben katoličan v avstri¬
janskim cesarstvu ne sme drugač v zakon iti, razun de spolni vse
zapovedi, ktere stavi cerkvena postava zastran veljave zakona."
(§. 1 in 3.). Zatorej so pred avstrijansko postavo zdaj spozno-
vane zaroke ali obljube prihodnjiga zakona, moč imajo vsi raz-
deravni ah' ločivni zaderžki, ktere ima cerkvena postava; več je
teh zaderžkov, in nekteri se dalje razširjajo, kakor pa so pisani
v deržavljanskim zakoniku; nekteri zaderžki deržavljanskiga za¬
konika so nasprot odpadli, ali so se spremenili v gole zakonske
prepovedi ali v zaviravne zaderžke. Ostajajo tedaj ti zakonski
zaderžki deržavljanskiga zakonika: dušna nezmožnost pri norih,

33

topih, otrocih; telesna nezmožnost za zakonsko dolžnost, rop ne¬
veste, zmota v osebi, stoječa zakonska zveza, višji duhovni red
in slovesna obljuba čistosti, združba kristjana z nekristjanam, ne-
pričujočnost Iastniga fajmoštra ali druziga pooblasteniga duhovna.
Bolj na široko ali drugač so omejeni zaderžki nedoraslosti, teles—
niga sorodstva, svaštva, prešeštva in umora zakonskiga družeta;
na novo nastopajo zaderžki sužnjiga stanu, duhovniga in postav-
niga sorodstva, in očitne spodobnosti. Le zaviravni zakonski za¬
deržki so zdaj: maloletnost, pomanjkanje dovolitve pri vojakih,
pomanjkanje vsili oklicov; odpadla sta zaderžka neznane nevestne
nosečnosti in pa spričaniga prešeštva brez teživne okolišine. Spo¬
znani so zdaj tudi zaviravni cerkveni zaderžki, stoječa zaroka,
neslovesna obljuba čistosti, prepovedani čas, cerkvena prepoved,
in združba katoličana z nekatoličanam.

16. Kakošni razločki se morajo pomniti med raznimi
zakonskimi zavezami ?

Ti razločki: Zakon je ali samo postaven, ali tudi poterjen,
ali še izpolnjen: je dalje veljaven ali neveljaven, dopušen ali
nedopušen ; je še resničen ali le dozdeven.

Ti raziočki se delajo z oziram na to, kaj de je zakonska
zveza po natorni postavi, in kaj de je po milosti Jezusa Kristusa,
in kaj de je po svojim posebnim namenu; dalje se delajo ti raz¬
ločki s pogledam na to, ali so zakonske postave dopolnjene, ali
niso dopolnjene, in v koliki meri de so dopolnjene. Tehtni so ti
razločki, ker se rabijo ondi, ko se zapovedi dajejo zastran za¬
konskih reči, in ko se presojujejo zakonske zveze. (Primeri cerk¬
veni zakonik od zakona).

Postaven zakon (matrimonium Iegilimum) se imenuje tisti,
ki je sklenjen samo po natorni postavi ali po postavi narodov, je
združen le z natorno privolitvo ter nima poterjenja od cerkve in
vrednosti zakramenta. Taki so bili zakoni pravičnih v stari zavezi, taki
so se šteli in se še štejejo zakoni nevernikov med narodi, taki se sodijo
zakoni sedanjih judov. Poterjen (ratum) je zakon, ki je sklenjen
med vernimi keršeniki po postavah katoliške cerkve; (akošen za¬
kon 'ima svoje poterjenje od Božje cerkve, in ima vselej tudi vred¬
nost svetiga zakramenta, ker med verniki je zakonska zveza vse¬
lej eno z zakramentam. Zakon pa se imenuje tako dolgo samo
poterjen, dokler se zakonca še nista združila po telesu; za to
namreč imata pravico eden do druziga, de bi popolnama dosegla
namen zakona, blagoslov v otrocih. Izpolnjen  (consummatum)
je zakon; kadar sta se zakonca združila po zakonsko. Sicer
tudi zakon, ki je samo poterjen, ni nepopoln, ker ima moč sve¬
tiga zakramenta in posebne zakonske pravice seboj. Bazloček
med poterjenim in med izpolnjenim zakonam je tehten, ker zakon,
ki je samo poterjen, se nekterikrat še razveže, ravno tako tudi
zakon, ki je samo postaven; izpolnjen zakon pa se nikdar ne raz¬
vezuje. Tudi se zakonske žene, pri kterih zakon ni bil izpolnjen,

24

štejejo še device; na pr. Marija, Mati Božja, pred vsimi. (Primeri
Devoti Instit. can. §. 106, Kutchker Eherecht b. I. §. 11.).

Iz prejšnih razlag je bilo že jasno, de zakonske postave niso
vse enako tehtne in ojstre. Nektrre izmed teh postav kristjanu
stavijo tako bistevne aii potrebne pogoje, de se zakonska zveza
drugač nikakor ne more skleniti, in a ko bi se tudi sklenila, bi ne
bila nobena zveza, bi nič ne veljala, ali bi se mogla razločiti ali
razdreti. Take postave, se pravi, de stavijo razderavne ali
ločivne zaderžke. Po takim se tedaj zakon šteje veljaven (va-
lidum), kadar njegovi sklenitvi nobena taka tehtna postava ni bila
na poti; noben ločiven zaderžek ni jemal veljave. Neveljaven
(invalidum) pa je zakon, kadar je bil sklenjen z razderavnim za-
deržkam, in tedej zakonska zveza nikakor ne derži in ne velja.
Nektere izmed zakonskih postav pa sicer ne stavijo tako tehtnih
pogoj, de bi zakon nikakor ne veljal, ako bi ktere pomanjkovalo;
vender sklenitev zakona zaderžujejo, zavirajo ali prepovedujejo,
de se tedaj ne more zgoditi brez pregreška, ali kazni vredniga
prestopka. Take postave, se pravi, de stavijo zaviravne ali pre¬
povedne zaderžke, ali zakonske prepovedi.  Zakon se
tedej šteje dopušen  (lecitum), kadar njegove sklenitve ni za-
derževala nobena prepoved, kadar ji ni bil na poti noben zavira-
ven zaderžek. Zakon pa je nedopušen  (illicitum) ali prepo¬
vedan,  kadar se sklepa s kakim zaviravnim zaderzkam, ali s pre-
lomljenjem ktere prepovedi. Iz pričujoče razlage je jasno, de
večkrat kaki zakon utegne biti veljaven, pa ne dopušen, vender
je poterjen, in ima moč svetiga zakramenta , samo po nevrednim;
kadar pa kaki zakon ni veljaven, pa tudi ni dopušen, in tudi ne
poterjen, in nima vrednosti svetiga zakramenta.

Ako bi bil zakon sklenjen s kterim ločivnim zaderžkam; utegne
ta zaderžek daljši čas skrit ostati tudi dotičnim zakoncam, in torej
bi tak zakon imel podobo veljavniga zakona, desiravno bi ne bil
veljaven. V tem oziru se tedaj dela še drugačen razloček. Za¬
kon je resničen  (venim), kadar je po postavi sklenjen med mo¬
žem in ženo, in tedaj ima popolno veljavo od vsake strani. Zakon
je pa dozdeven  (putativum), kadar sam na sebi nima veljave
zavoljo skritiga zaderžka; vender na videz velja, in se zdi res¬
ničen, ker je sklenjen vpričo cerkve, in je zaderžek obema za-
koncama, ali saj enimu izmed nju neznan. Ta razloček je tehten;
zakaj, kadar sta oba, mož in žena, vedama sklenila neveljaven
zakon, zapadeta ojstri kazni, in njuni otroci se štejejo za neza¬
konske; kadar pa sta mož in in žena, ali saj eden izmed nju, ne-
vedama sklenila neveljaven ali samo dozdeven zakon; se štejejo
otroci zakonski, in nedolžni del, ki ni vedil zaderžka, tudi ne pade
v nobeno kazen. Sicer morajo zastran neveljavnih zakonov po¬
sebno duhovni pastirji in zlasti spovedniki previdni biti, de kadar
kaki neznan zaderžek razodenejo, vedo potrebne nauke in vodila
dajati zadetim zakoncam. (Primeri Devoti Instit. can. §. 107,
Kutschker Eherecht b. I. § 11).

Se se v časih imenujejo zakoni, pri kterih je nekakošna iz¬
jema od navadnih zakonskih postav. Takošen je zakon na vest

35

(matr. conscientiae.), ki se sklene sicer v pričo mašnika in dveh
prič, vender brez očitnih oklicov, in ostane ves na tihim in neznan
pred ljudmi; le iz posebno tehtnih uzrokov v tak zakon zamorejo
dovoliti višji duhovni pastirji. Temu podoben je zakon na juterno
(a d morganaticam) ali na levico,  kteriga v časih sklepajo visoki
gospodje, ki s svojim zakonarn nočejo napotja delati postavam svo-
jiga stanu ali pravicam otrok iz perviga blagorodniga zakona;
žena je v takim zakonu po navadi nižjiga rodu, se z otroci, vred
ne vdeležuje vrednosti moževiga stanu in pravic do njegoviga
premoženja, ie manjši delež, juterna (jMorganegiba, Morgengabe),
ji je odločen.

II. Poglavje.

Od zarok.

17. Kaj je zatoka?

Zaroka je pogodba, po kteri si moški in ženska dasta ob¬
ljubo , de se bota med seboj , v zakon vzela.  S to besedo zaroke
določuje podučenje za cerkvene sodnije zastran zakonskih reči.
(I. del. §. 3.)

Nastop zakonskiga stanu je silno tehtna reč, ker tukaj se
sklepa neprenehljiva in nerazvezljiva zveza za celo življenje, za¬
torej se ta stopinja ne sme goditi brez dobriga pomisljika, ne brez
obilne priprave. Preden se tedaj moški in ženska za terdno in za
vselej skleneta, se poprej pogovorita zastran svoje prihodnje zveze;
de se pa zamoreta s svestjo pripravljati na tehtno stopinjo, zatega-
voljo si rned seboj dasta obljubo, de se bota v zakon vzela. Ta
obljuba prihodnjiga zakona se imenuje zaroka, kakor jo tudi raz¬
laga cerkveni zakonik (Causa XXX. qu. 5. c. 3.). Naša slovenska
beseda zaroka,  tudi zaroke ali zaročki,  je posneta od tod,
ker se moški in ženska zarečeta ali si besedo dasta zastran pri¬
hodnjiga zakona. Od te dobe se moški imenuje ženin;  ker se
pripravlja za ženitev, ženska pa se imenuje nevesta,  ker ženin
nekdanje čase poprej ni vedil ali ni mogel vediti zanjo, ko so očetje
med seboj sklepali zaroke za svoje otroke, ali ko si je ženin do¬
stikrat le z ropam iskal svoje prihodnje tovaršice. Od takih oseb
pravimo de so na zarokah, de imajo obljubo ali besedo med seboj,
de so si zakon obljubile.

Zaroke se po svojim pomenu štejejo v versto vzajemnih po-
godeb, pri kterih se vsaktera stran veže, kaj posebniga storiti.
Od tod je jasno, de goli namen ali sklep zastran zakonske zveze
s koko osebo še ni nobena zaroka; na pr. ko bi kdo rekel: mi¬
slim te vzeti za ženo, s teboj se želim zaročiti. Pri zaroki ni
dosti goli sklep, temuč mora biti gotova obljuba;  s. Alfonz
Ligorijan piše: „Zaroka se pravi obljuba, ker sam namen ali sklep

36

ni zadosti, ker ne napelje zaveze" (Moral. 1.6. n. 831.). Obljuba,
se vzeti v prihodnje, pa se mora z besedo ali z drugimi znamnji
dati na dan; ako bi bila storjena le v sercu, nikakor ne veže.
„Pravi se obljuba z občutnim znamnjem dana na dan, ker pogodbe
se med ljudmi ne godijo brez vnanjih znamenj, govori dalje imeno¬
vani učenik (Mor. 1. 6. 831.). Obljuba, se vzeti, mora dalje biti
vzajemna, to je, mora biti dana od oboje strani, (ako de moški
da svojo besedo, ženska pa jo sprejme, in svojo privolitev nasprot
da na znanje. S. Avguštin piše: „Je pa zaveza pogodba ali za¬
roka, kadar kdo kteri obljubi in se zaveže, dejo  bo vzel, ako
namreč ona dovoli, z njim v združbo stopiti (De spons. duor. c. i.).
Obljuba mora pa biti obernjena na določeno osebo;  na dvomu
bi ostala vsa beseda, ko bi na pr. kdo med množnim ženstvam
govoril: „eno iz med vas si bom vzel"; tukaj namreč bi bilo po¬
treba, pravo še le izvoliti.

Obljuba, ki se daje v zarokah, velja za prihodnjo skle¬
nitev svetiga zakona,  ne za pričujočo; zatorej mora tudi be¬
seda tako postavljena biti, de kaže na prihodnjo zvezo. Ko bi se
pa obljuba glasila na sedanji čas, bi imela podobo zakonske za¬
veze ali poroke; takošna bi zamogla le takrat veljati, kadar bi
bila sklenjena po zapovedi Tridentinskiga zbora, v pričo fajmoštra
in dveh prič, drugač bi ne bila šteta ne za poroko ne za zaroko.
Le pri nedoraslih ljudeh, kteri bi obljubo za sedanji čas storili v
pričo duhovniga pastirja in dveh prič, ali pri osebah, ktere bi po
deržavni postavi svojo združitev izrekle pred deželsko gosposko,
in bi se dalje hotele poročiti v pričo cerkve, bi taka obljuba za¬
mogla veljati za zaroko. Tako saj je večkrat razsodilo sveto društvo
za razlago sklepov Tridentinskiga zbora. (Primeri Kutschker Ehe-
recht b. II. §. 74.).

Zaroke in njih vrednost so med nami zlo pozabljena reč, in
treba bo, jih ljudstvu zopet bolj v spomin pripraviti. Zastran njih
vrednosti je papež Pij VI. storil določek, ko je za kriviga obsodil
tisti nauk, „de bi bile zaroke zgol deržavljansko opravilo, ki je
vvod k sklenitvi zakona, in de so vse zaroke le naredbi deržavne
oblasti podveržene". (Apost. list. 1. 1794.). Avstrijanska postava,
ki poprej zarok ni hotela spoznati, jim zdaj prilastuje vso veljavo,
kakoršno imajo po cerkveni postavi, ter pravi: „Cerkvena sodnija
dela razsodbo, ali ktera zaroka ima obstanek, in ali uzrokuje kaki
zakonski zaderžek". (Postava zastr. kat. zakonov §. 8.).

18. Kdo zamore delati veljavne zaroke?

Veljavne zaroke delati zamorejo letaki, kteri imajo postavno
starost, in kteri so v stanu, veljaven in dopušen zakon med seboj
skleniti.  To določbo obsega podučenje zastran zakonskih reči.
(1. del. §. 3.). Ker je zaroka vzajemna pogodba, je od tod jasno,
de morata zaročenca vselej zmožna biti za sklenitev take pogodbe;
morata biti zadosti stara, de imata že rabo svoje pameti, in ne
sme jima na poti biti nobena cerkvena postava. S. Alfons Ligo-
rijan pravi: „Zaroke ne veljajo, če zaročencama pomanjkuje za-

povedana starost, ali če je med njima kaki zakonski zaderžek".
(Homo apost. tr. Ib. n. 7.).

Pervo vprašanje je tedaj, ktera je postavna starost  za
veljavo zaroke. Popoinama zmožni za sklenitev veljavne zaroke
so mladi ljudje prav za prav še le takrat, ko imajo že leta za
ženitev, ali ko se že štejejo za dorasle  po postavi; leta za že¬
nitev pa so po cerkveni postavi, pri moških štirnajsto dopolnjeno
pri ženskih dvanajsto dopolnjeno; desiravno so po okolišinah več¬
krat še le pozneje leta šteti; po naši avstrijanski postavi se za
moške in za ženske šteje sploh štirnajsto dopolnjeno. (Glej cerkveni
zakonik. De despons. imp. c. 3. 6. Deržavlj. zakonik §. 21.).
Vender cerkvena postava dopuša bolj obširno prostost za sklenitev
zarok, desiravno namreč mladi ljudje za sklenitev zakona niso
kmalo zmožni, so vender pred v stanu, obljube delati za prihodnji
čas, to je, kadar se svoje pameti dosti zavedo, kar se po navadi
šteje z dopolnjenim sedmim letam.  To starost stavi cerkveni
zakonik na več mestih, posebno v besedi papeža Aleksandra III.,
ki pravi: „Zaročitve in zakonske zaveze se ne morejo goditi pred
sedmim letam". (De des. imp. c. 5.). Za to stran tudi razlaga s. Al-
fons liigorijan: ,,Za veljavo zaroke pri otrocih je zadosti, de se
pri njih naznanuje raba pameti; tako mislijo učeniki z zadostno
gotovostjo, ter pravijo, de se otroci pred sedmemi leti ne morejo
zavezovati, razun ko bi hudobija in razumnost prehitela njih sta¬
rost. Zaroka pa ni veljavna tudi po dopolnjenim sedmim letu,
kadar ni gotovosti zastran dovoljne rabe pameti". (Moral. 1. 6. n.
834.). Ako ravno pa katoliška cerkev bolj zgodaj dopuša zaroke,
vender ona noče, de bi popoinama vezale, dokler zaročenci niso
dorastli do starosti, ko so že zmožni za sklenitev veljavniga za¬
kona. Nedorasli mladi ljudje sicer od storjenih zarok ne morejo
odstopati pred čašam, ko so že za ženitev; ko pa dopolnijo leta,
s kterimi zamorc zakon veljati, takrat jim je na prosto dano, po¬
prej storjeno obljubo razdreti; pri tem mora uni, ki pred dojde
do postavnih let, čakati na tega, ki pozneje doraste. To je jasno
iz besed papeža Aleksandra III., kteri govori: „Odgovorimo, de
nedorasla, ki se pred pravimi leti zaročita, morata čakati do po¬
stavne starosti, in po tem naj se zakon poterdi, ali naj se ločita".
Kadar eden izmed nju pred doraste do pravih let, se le kadar
tudi mlajši doraste do tistih let in noče privoliti, zamoreta po
cerkveni sodbi ločiti". (De desp. imp. c. 7). Na to postavo se
ozira tudi s. Alfons Ligorjan, ko piše: „Med nedoraslimi se zaroke
ne razvezujejo, razun ko so toliko starost dosegli, de so za že¬
nitev; to je pa zavoljo njih nepremiselnosti in nestanovitnosti".
Še pristavi ta učenik, de zaroka se zamore razdreti v doraslih
letih, ko bi bila tudi s prisego polerjena. (Moral. 1. 6. n. 856.
Homo apost. (r. 18.).

Drugo vprašanje je zastran zakonskih zaderžkov.
De moški in ženska zamoreta veljavno zaroko med seboj napra¬
viti, je potreba, de sta tudi v stanu, veljaven in dopušen zakon
skleniti, ali de jima ni na poti kteri ločiven ali prepoveden zader-
žek. Dobro je pomniti ta razloček, de zakon je le pri ločivnim

28

zaderžku neveljaven, pri zgol prepovednim zaderžku zamore biti
veljaven; zaroka pa tudi takrat ni veljavna, kadar je kaki zaviravni
zaderžek vmes. Tedej človek, ki je na pr. po telesu nezmožen
za zakon, ali ki je v višjim duhovnim redu, v slovesnih obljubah
ali v veljavni zakonski zvezi, tudi ne more veljavnih zarok de¬
lati; pa tudi neslovesna obljuba čistosti ali pristopa v duhovni stan,
ah' starji zaroka zaderžuje veljavo nove zaroke, kakor uči s. Al-
fons Ligorijan (Mor. 1. 6. n. 874). Tudi tisti zakonski zaderžki,
pri kterih je cerkvena odveza mogoča, vender zaroki ne dajo ve¬
ljati, na pr. sorodstvo (žlahta) in svaštvo (švagerstvo) v daljšim
rodu, krivoverstvo eniga dela, dokler odveza ni zadobljena. Ako
pa je zaroka storjena pri takim zaderžku, pa saj nastopi dolžnost,
pri višjim cerkvenim poglavarji ali pastirji iskati odveze, kadar se
zamore lahko dobiti; in ne sme se delati druga zaroka med čašam,
dokler reč ni dognana. Tako uči s. Alfons Ligorijan (Moral. 1.
6. n. 843. 856. Hom. ap. tr. 18. n. 13.), tako kažejo tudi mnoge
razsodbe svetiga društva Tridentinskiga zbora (primeri Kutschker
Eherecht b. II. §. 77.). Dolžnost, odveze iskati, v časih tudi na¬
stopi za povračila voljo, na pr. ko bi kdo, ki je obljubil čistost
ali pristop v duhoven red, pa potem z resnično ali goljufivo obljubo
žensko zapeljal v greh; tako zopet uči s. Alfons. (Mor. I. 6. n.
874. Hom. ap. tr. 18. n. 97. 98.)

19. Kaj je še dalje potrebno k veljavni zaroki?

Je potrebno, de imata zaročenca resnično voljo  , se kdaj v
zakon vzeti, in de to svojo voljo prosto, s pravim premislikam ,
določno in razumljivo dasta na znanje.  Ta resnica se posnema
iz podučenja zastran zakonskih reči (I. del. §. 3).

Razun osebne zmožnosti je pri sklenitvi zaroke poglavitna
reč privolitev zaročencov. To je jasno iz besede papeža Ni¬
kolaja 1., ker piše: „Zadosti naj bo po postavah samo privolitev
tistih za kterih zvezo se vpraša". (Causa XXVII. qu. 2. c. 2).
To se tudi dokazuje iz lastnije zarok, ker se štejejo med pogodbo,
in ker so priprava za zakon. Ta privolitev pa mora 1. biti z
resnično voljo  storjena, brez hinavšine in zvijačin. To je jasno
iz pomena zaroke; da se pa tudi skazati iz razsodbe papeža Ino-
cencija III., ktera sicer zadeva sklenitev zakona, pa je tudi prav
primerjena sklenitvi zaroke; ta papež je namreč pisal: „Odgovorim,
de to se ne more za zakon soditi, ko se je mož z ženo zaročil
sicer sam v pričo, pa z izmišljenim imenam, in ni imel ne namena
ne volje, jo za ženo vzeti". (De sponsal. c. 26.). Pri pravi in
resnični privolitvi je tedaj treba notranjiga namena in sklepa, se
zaročiti in z obljubo zavezati. Zaroka bi ne mogla veljati, ko bi
bila obljuba le za šalo ali na videz dana, ko bi bila le goljufivo
storjena. Ko bi vender kdo kako zaroko hotel ovreči s tem, de
je obljubo dal le na videz, mora to okolišino dobro dokazati; dru-
gač cerkveni sodnik spoznava za veljavo zaroke. Pomniti se mora
tudi, de, kdor s hinavsko mislijo obljubo stori, sicer samo na sebi
ni zavezan k zakonu, pa je dolžan škodo poverniti; tako uči s.

m

Alfons Ligorijan (Moral. 1. 6. n. 847,). Utegne se zgoditi, de
kdo z goljufivo obljubo zakona zmoti kako osebo, mu privoliti v
greh mesa; ta okolišina sama na sebi hinavski obljubi ne daje
večji veljave, vender bo cerkveni sodnik po tem, če ne vselej, saj
pred sodil na veljavo zaroke. Bolj na tanko mora tako reč je¬
mati spovednik; desiravno bi zaroka ne veljala, mora on tirjati
povračilo škode, ktero se večji del zamore le z resničnim zakonam
zgoditi, razun ko bi posebne okolišine to odsvetovale. Tako je
učil, s. Tomaž Akvinski, tako tudi s. Alfons Ligorijan, kteri je
pisal: „Kdor je deklico zapeljal z obljubo zakona, je dolžan jo
vzeti, ne samo, kadar je obljuba resnična, temuč tudi kadar je
goljufiva". (Moral. 1. 3. n. 743 : 1. 6. n. 833. Hom. ap. tr. 18. n. i.).
Tako je tudi večkrat obsodilo sveto društvo Trid. zbora, ali je pri
posebnih okolišinah saj tirjalo odškodovanje (primeri Kutschker
Eherecht b. II. §. 81.); tudi naša deržavna postava naklada od¬
škodovanje o takošnih namerah (Kazenska post. §. 506.)

Pri privolitvi v zaroko je 2 .  treba dobriga premislika.
Obljuba prihodnjiga zakona je silno tehtna reč; gotovo je tedaj,
de taka obljuba ne bo lahko veljala, kadar zaročenca nista bila v
stanu svojiga djanja prav premislili. Zatorej je postava eerkveniga
zakonika: „Zakona ne more skleniti ne norosten, ne norostna". (Causa
XXXII. qu. 7. c. 26.). In s. Alfons določuje: „Zaroka se pravi
premišljena obljuba, s takim premislikam, de je zadosten za smerten
greh: (Moral. i. 6. n. 831.). Ne velja tedaj zaroka pri takim,
ki nima pameti ali praviga spoznanja, ali ki je v duhu ves omamljen.
Zlo se mora dvomiti nad veljavo zaroke, kdar jo na pr. kdo stori
prestrašen, od jeze prevzet, ali ko je v silno zapeljivi priložnosti,
pri neumnim plesu, ali v pijanski tovaršii. Tanka razsodba v ta¬
kih okolišinah sicer ni vselej lahka, ker je vse na tem, kakošne
zavesti je bil kdo ravno v tisti priči, ko je delal obljubo zakona;
vender naj bi bil kdo po takim potu ves razun sebe, kakor se na
pr. zlasti prestrašenimu ali pijanimu utegne zgoditi, njegova za¬
roka bi bila prazna, kakor je v tacih namerah večkrat razsodilo
društvo Trident. zbora. Pri novih ali topih pa celo ni dvoma, de
njih zaroke ne veljajo, razun ko bi njih neumnost prenehovala, in
bi kterikrat imeli jasne dobe; v taki dobi, ko so pri zavesti, bi
sicer utegnili veljavno zaroko storiti, kakor sodijo cerkveni učeniki
(Primeri Kutschker Eherecht b. II. §. 82.).

K veljavni zaroki je potrebno, de je privolitev 3. prosto¬
voljna. Kakor zakon sam ne more biti drugač sklenjen, razun
prostovoljno, tako tudi ne zaroka, kot obljuba prihodniga zakona;
po cerkvenim zakoniku beseda papeža Gregorja IX. velja tudi od
zarok: „de zakoni morajo biti prosto sklenjeni. (De sponsal. c.
29.). Tudi s. Alfons Ligorijan razlaga zaroko s to besedo: „de
se pravi prostovoljna obljuba," in dalje šteje, kaj je taki prosti
volji nasprot. (Moral. I. 6. n. 831.). Prosti volji pa je nar pred
nasprot posebna zmota;  ne veljala bi zaroka, ko bi se kdo po
ptuji zvijači ali lastni nevednosti motil v kaki bistcvni reči. Takošna
zmota bi bila, ko bi kdo menil vso drugo osebo, kakor je pa pred
njim; ali ko bi kdo mislil, de je oseba, s ktero zaroko dela, enako

so

visociga stanu z njim vred, bi bila pa v resnici le nizkiga rodu.

5. Alfons pravi: „Gotovo je, de zaroka ni nobena, ko bi zaročena
ob času zaroke ne vedila za različnost svojigi stanu, samo de bi
ta nevednost že poprej bila 44 . Drugač pa bi bilo, ko bi bila zmota
v manj bistevnili rečeh, na pr. o premoženji, zdravji, in drugih
takih stvareh. Tukaj pravi s. Alfons: „LVlarsikteri učeniki pravijo,
de je zaroka takrat neveljavna : pa jez nasprotno štejem za bolj
gotovo; vender premoteni del ima pravico, se pognati za razdero
pogodbe". Še pristavi ta učenik: „Ako bi kteri del ob času zaro-
čitve imel kako skrito pomanjkljivost, ktera bi zakon delala škod¬
ljiv za drugi del, na pr. zlo slabo ime, nalezljivo linji bolezen,
nosečnost od druziga pri nevesti; takrat ne sme zakona sklepati,
razun de tako pomanjkljivost razodene drugimu delu". (Moral. I.

6. n. 851. Hom. ap. tr. 12 .  n. 19.). Prosto voljo tudi zaderžuje
sila ali strah, ko bi bil kdo zateg.ivoljo napeljani v zaroko. To
raz.loči papež Aleksander III., ko govori: Ker prava privolitev ne
more imeti mesta, kadar strah ali sila vmes hodi, zatorej je treba
tako siljenje odpraviti, kadar se išc privolitev" (De sponsal. c. 14.).
S. Alfons od tega govori: „Vpraša se, ali je zaroka, ki je za¬
voljo veiiciga in krivičniga strahu storjena, sama po sebi veljavna?
Boljši in nar bolj navadna misel je ta, de je popolnama neveljavna,
ker se ravna po lastnii zakona, ki tudi ne velja, kadar se sklene
iz strahu. Pravi se pa, kadar je strah velik; zakaj kadar je la¬
hek je drugač soditi: in zopet, kadar je strah krivičen; zakaj ko
bi bil krivičen, zaroka velja". (Moral. 1. 6. n. 844. Hom. ap. tr.
18.) Ravno po taki meri je tudi večkrat razsodilo sveto društvo
Trident. zbora (Glej Kutschker Eherecht. b. II. §. 84.).

Privolitev v zaroko mora 4 biti določno in razumljivo
naznanjena,  bodi si (o z besedo ali z drugimi znamuji; drugač
namreč ni mogoče ne spoznati ne razsoditi, ali je zaroka storjena.
To potrebnost cerkvena postava, de si tudi ne na ravnost, na-
znanuje z razsodbo: „Kaj de se mora pomniti, kadar se zaroka
sklepa, in eden ne razume, kar drugi proti postavi". (De sponsal.
c. 7.). Ker pa besede med ljudmi niso vselej zadosti določene,
niso vselej zadosti razumljive, zategavoljo ravno ima cerkveni za¬
konik razsodbo: „Ako eden ni razumel, kar je drugi proti postavil,
naj se ozrela na navadni razum besed in oba naj rečene besede
obderžita v tem pomenu, kakoršniga razumni ljudje po navadi iz
njih dobujejo" (De sponsal. c. 7.). Kako tedaj bo zaroka razsoditi,
kadar besede niso zadosti jasne? S. Alfons pravi: „Kadar so be¬
sede dvomljive, se mora v spovedni sodnii zlasti na namen zaro-
čencov ozirati; vnanja sodnija pa se mora deržati navadniga ra¬
zuma in pomena besed (vender tako, de zaročence raji proste šteje,
kakor pa zavezuje)" (Moral 1. 6. c. 840.). Pri zaroki morajo
tedaj besede biti zadosti razumljive, in tudi bolj naravnost namer¬
jene; takošne so na pr. te: „Obljubim, de te bom vzel; vzel te
bom za svojo;" ali „od slej te bom imel za nevesto". Nasprot pa
so dvomljive besede: „hočem te imeti za svojo ženo," ker po njih
ni gotovo, ali je sama želja, ali je tudi zaveza; negotove so tudi

m

besede: „ne bom nobene druge vzel," ker je lahko, de ne
vzame nobene. Pri taki negotovosti utegnejo druge okolišine do-
loček dati, ali druge znamnja svetlobo nanesti, na pr. podelitev
perstana, ali posebniga daru, kakor uči s. Alfons. (Moral. 1. 6.
n. 843.). Besede, ki so zlo temne, ali ki ne dajo nobeniga pra-
viga pomena, ali ki so očitna šala, kažejo same po sebi, de se
kdo noče zavezovati; zaljubljene pisma ali slepi sladki obeti tudi
ne morejo veljati za zaroko, ker pri njih manjka prave resnice in
prave volje.

20. Koliko oblasti imajo starši pri zarokah otrok?

Starši zamorejo zaroke sklepati v imenu svojih otrok , ali
brez svoje vednosti in volje storjene zaroke zaderževati otrokam ;
sicer volja staršev sama na sebi zaroki veljave ne more ne dali
in tudi ne vzeti.

Četerta zapoved Božja daje staršem oblast, pri zarokah svo¬
jih otrok tudi svojo voljo izrekovati, bodi si za sklenitev, bodi si
za ločitev. Sveto pismo kaže, kako so pobožni očaki in pravični
očetje stare zaveze skerbeli, svoje sinove in hčere po Božji volji
zaročiti; tako je skerbel Abraham za Izaka, Izak za Jakopa, Bai-
vel za Rebeko, Ragvel za Saro (4. Mojz, 24, 4. 51 : 28, 2.
Tob. 7,  14.). Nasprot graja sveto pismo, ker si je Ezav vzel
ženi, ki sli žalili Izaka in Rebeko, ali ker se je Dina brez vednosti
očeta Jakopa zapletla v združbo s Hemarovim sinam (1. Mojz.
26, 15:34, 5. 31.). V novi zavezi da s. Pavel razumeti, de se
morajo otroci pri svojih zarokah velik del ravnati po volji svojih
staršev; piše namreč: „Kdor omoži svojo devico, prav stori; kdor
je ne omoži, bolje stori" (1. Kor. 7,  38.). Pričevanje Tridentin-
skiga zbora velja tudi zastran zarok, ko govori: „Zakone, ktere
sinovi sklepajo brez dovolitve staršev, je sveta Božja cerkev iz
pravičnih uzrokov vedno grajala in prepovedovala" (Sej. 24. od
preravn. zak. p. 1.).

Po tej oblasti tedaj starši pervič zamorejo zaroke skle¬
pati v imenu svojih otrok. To polerdi papež Bonifaci IX., ko
piše: „Po zarokah, ktere večji del starši sklepajo za svoje do¬
rasle ali nedorasle otroke , so otroci sami zavezani, ako privolijo
izrečno ali pa molče, kakor, če so pričujoči bili, in se niso nasprot
oglasili. In je ravno tako, če otroci nepričujoč in nevedoč, pa po¬
tem zaroke vedoč poterdijo, bodi si molče ali izrečno; drugač po
zarokah, ktere starši za otroke sklenejo, otroci sami niso zavezani"
(De despons. imp. in VI. c. un.). Iz 'te postave je jasno, de za¬
roke, ktere starši sklenejo za svoje otroke, imajo svoj obstanek,
vender same na sebi še'niso veljavne, razun de otroci sami pri¬
volijo. Utegne se zgodili, de bi otrok, ki pri taki zaroki le molči,
pa v sercu ne privolil; takrat bi sicer zaroka, ki so jo starši skle¬
nili v otrokovim imenu, otroka nič ne vezala. Na to okolišino se
mora zlasti spovednik ozirati, kakor opominja s. Alfons Ligorijan.
(Moral. 1. 6. n. 838. Hom. ap. tr. 18.). Zastran nedoraslih otrok

je pomniti, de svojo pravo privolitev zamorejo še le dati, ko so
dorasli za ženitev. To tudi poterduje podučenje za cerkvene sod¬
nije, ko pravi: ,,Zaroke, ki so v imenu nedoraslih storjene, ne¬
doraslih ne vežejo k sklenitvi zakona, razun ako jih poterdijo, ko
so dorasli za ženitev" (I. del. §. 3.). Starši sicer otrok nikakor
ne morejo siliti v kako zaroko, ker zakon mora biti prostovoljna
reč; vender zavoljo spoštovanja do staršev otroci prav delajo, ako
slušajo njih dobre svete, in se izroeujejo v njih previdno skerb.
Tako uči s. Tomaž Akvinski, tako tudi s. Alfons (Primeri Moral
1. 6. n. 850.).

Drugič zamorejo starši z ad er že vati zaroke,  ktere bi
otroci, ki so še v oblasti staršev, sklepali brez njih vednosti in volje.
V  oblasti staršev pa so otroci, ko so še maloletni, ali ko jih višji
oblast iz drugih uzrokov ni izprostiia; po naši deržavni postavi
se mladi ljudje štejejo za malolelne,  dokler niso dopolnili štir
in dvajsetiga leta (Derž. zakonik §. 31.). Pravico staršev za to
stran izrekuje papež Nikolaj I., ko piše: „Pri nas se po zaroki,
ki je obljuba prihodnjiga zakona, zveza obhaja s privolitvijo tistih,
ki se vežejo, in tistih, v kterih oblasti so" (Causa XXX. qu. 5.
c. 3.). Primerno piše katekizem Trident. zbora: „Med drugim sq
zaročenci opominjati, de staršem in tistim, v kterih oblasti so, ska-
žejo to čast, de z njih nevednostjo, ali celo z njih nevoljo ali zabrambo
ne stopajo v zakon" (II. del p. 8. vpr. 33.). S. Alfons to reč
bolj posebej določuje, ter pravi: „Zaroke, ktere otroci sklepajo
brez vednosti staršev, so veljavne. Otroci, ki sklepajo take zaroke,
se sicer zavežejo, desiravno grešijo; in starši jim ne morejo s
silo braniti, de bi ne spolnili dane obljube, razun ko bi se bilo
bati veliciga pohujšanja zavoljo zakonske zveze" (Hom. ap. tr.
18. n. 10. Moral. 1. 6. n. 848.). Dalje pa on razlaga, koliko
de se pregrešijo otroci, ki so še v oblasti staršev, ako se brez
njih dovolitve zaročujejo; piše namreč: „Je misel učenikov, de
otroci smertno grešijo, kadar v zakon stopajo, ko staršev ne vpra¬
šajo, ali ko so štarši po pravici nevoljni, na pr. ko bi bila ženitev
v sramoto ali v nesrečo domače hiše; le iz posebnih pravičnih
uzrekov se otroci izgovarjajo od smertniga greha, na pr. ko bi
jim starši kako silo delali, ali jih nevredno zaterali" (Moral. I. 6.
n. 849.). Še pravi ta učenik: ,,Ko bi otrok ne mogel skleniti za¬
kona brez veliciga in pravičniga razžaljenja svojih staršev, bi k
zakonu ne bil zavezan, de bi si bil tudi s prisego poterdil zaroko,
de bi si bil celo greh mesa vmes prišel, samo de se krivica od¬
škoduje zapeljani osebi. Kolikorkrat pa otrok greši s sklenitvo
nevredniga zakona, pri kterim se je po pameti bati sramote za
hišo, pohujšanja in nesrečniga konca, takrat zamorejo starši po¬
moči iskati pri cerkvenim sodniku, de zaderži taki zakon" (Moral.
1. 6. n. 849. 877.). Tako odločuje tudi podučenje za cerkvene
sodnije, ko pravi: Zaroke tistih, ki so še v očetovi oblasti,
se morajo razdreti, kadar starši po pravici vgovarjajo" (I. del
g. 5.). Po enakih vodilih je tudi sveto društvo Trident. zbora že
dostikrat izreklo svojo razsodbo.

H koncu se mora opomniti, de pri maloletnih otrocih, kterim

33

so starši odmerli, na mesto staršev stopajo varhi (verobi) in po
naši deržavni postavi cesarska uradnija; oblast tacih višjih se si¬
cer razločuje od oblasti staršev, vender iz pravičnih uzrokov tudi
zamorejo zaderževati zaroke pri tacih, kterim so postavljeni za
oskerbnike. Ravno tako se mora soditi pri tacih, ktere je deržavna
oblast iz drugih uzrokov podvergla svoji posebni volji; taki so
zlasti vojaki in drugi v enako službo postavljeni. Pri vsih takih
osebah sicer zaroka ni neveljavna sama na sebi; pa kadar drugi
del noče prostovoljno odjenjati, zamore cerkvena sodnija razdreti
zaroko. (Primeri Kutschker Eherecht b. II. §. 78.).

21. Koliko veljavnosti ima zaroka, ki je sklenjena

s pogojo ?

Taka %aroka dobi veljavo, kadar se pogoja spolni, samo de
je ta pogoja mogoča in spoštena; drugač zaroka ostane brez
veljave.

Zaroke se v časih ne sklepajo na ravnost, temuč s kakim
pristavkam, de namreč zaroka ima še le potem v resnici vezati,
če je to in to zares tako, ali če se to in to zares zgodi. Tak
pristavek, po kterim se veljava kake pogodbe dopusti le po res¬
ničnim obstanku kake reči, ali odloži na prihodnje do posebne
zgodbe, se sploh imenuje pogoja. Pri zarokah so take pogoje
na pr. te: vzel te bom, ako oče privolijo, ali če nisi preveč stara, če si
toliko in toliko let stara, ali če prineseš toliko in toliko dote. Ne-
ktere izmed teh pogoj zadevajo preteklo ali pričujoče: če nisi pre¬
več stara; nektere zadevajo prihodnje: če bodo oče privolili. Take
pogoje pri zarokah se berejo že v svetim pismu; tako je bila Ja¬
kobu Rahela obljubljena, če bo sedem let služil zanjo; Booc je
obljubil Ruti, de jo bo vzel, ako je drugi sorodnik ne bo hotel.
(1. Mojz. 29,  18. 19. Rut. 3, 13.). Cerkev tudi ne brani pri¬
stavljati tacih pogoj, ako so le mogoče in poštene; takošne so po¬
goje, ki so bile spredej imenovane. Kaže se pa to iz besed pa¬
peža Urbana III., s kterimi je odgovoril na vprašanje: ali se k
sklenitvi zakona sme siliti človek, ki je privolil v zaroko z žensko,
ako njegov oče to dovoli. Ta papež namreč piše: »Odgovorimo,
de, ker privolitev se ne more imenovati prosta, ko je pušena na voljo
druziga, in ker pogoje same ne graja cerkvena postava, zatega-
voljo se tisti človek ne more siliti k sklenitvi zakona, razun ako
po tem pristopi dovolitev njegoviga očeta". (De condit. appos. c.
5.). Tudi pravi s. Alfons Ligorijan: »Zadosti je privolitev s po-
gojo za preteklo ali za pričujoče, ker pogodba prav za prav ni
odložena; zadosti je tudi privolitev za prihodnje, ko se zveza
le odloži do kake zgodbe". (Moral. 1. 6. n. 890.).

Zaroka tedaj, ki je storjena s pogojo, nima veljav^ ako po¬
goja ni že spolnjena, ali če še ne spolni v prihodnje. To je jasno
iz prejšnjih besed papeža Urbana III.; ondi zaroka ni veljala, ker
oče ženinov ni dovolil. Zaroka pa že precej velja, ko je pogojena
reč, že takrat, tako na pr. ko nevesta res ni prestara; ali pa bo

34

zaroka veljavna po tem, ko se pogodba spolni, na pr. kadar oče
da svojo dovolitev, ali saj ni nasprot. Ravno tako še nima ve¬
ljave zaroka, kjer je kaki zaderžek na poti, pa zaročenci hočejo
odveze izkati; taka zaroka začne še le veljati, ko se odveza dobi
od višji oblasti. Vse to razlaga s. Alfons Ligorjan. (Moral. 1. 6.
n. 892. 859.). Dokler pogoja ni spolnjena, tako dolgo je veljava
zaroke na vislici; vender kteri so se zaročili, morajo čakati, de
se reč spolni ali razloči; tudi med tem čašam ne sme ne eden ne
drugi del sklepati druge nove zaroke. Utegne se zgoditi, de bi
del, ki je pogojo postavil, z izrečno besedo od pogoje odstopil,
ali jo s kakošnim dotičnim djanjem na stran djal, na pr. z nečistim
pregrešenjem potem zaroka precej začne iz celiga veljati, in noben
del ne more od nje več odstopiti. Tako papež Aleksander III.
piše: „Ko bi kdo ženski prisegel s takimi besedami, vzel te bom
za ženo, ako mi boš toliko dala: ne bo dolžin krive prisege, če
ona noče toliko dati, in je on noče vzeti za ženo; razun ako vmes
pride privolitev za pričujoče, ali pa se med njima zgodi telesna
združba". (Me condit. appos. c. 3.).

Drugač je, kadar so pogoje nemogoče in nepoštene, ali
celo namenu zakona nasprotne. Nepoštene in zakonu nasprotne
pogoje so na pr., ako se hočeš otrok ogibati, ako ne dobim
bolj bogate in visoke, ako hočeš v prešeštvo služiti. Te pogoje so
ravno trojni dobroti zakona nasprot, ki je namreč: otroci, zvestoba
in sveta zveza. Druge nepoštene pogoje bi bile: ako hočeš z
menoj vred krasti, ako hočeš koga ubiti, ako mi hočeš biti po
volji v greh mesa. Nemogoča bi prišla na pr. pogoja, ako oče
dovolijo: ko bi namreč oče med lem urnerli, in bi tedaj ne bilo
mogoče jih vprašati. Zastran tacih pogoj papež Gregor IX. go¬
vori: „Ako se pridenejo pogoje, ki so zoper bistvo zakona, za¬
konska pogodba, naj si obeta še toliko dobriga, nima nobene ve¬
ljave. Sicer pa se morajo druge pogoje, ki se zakonu pristav¬
ljajo, zakonu v prid za nepristavljene imeti, ko so nepoštene in
nemogoče". (De condit. appos. c. 7.).

Zaroke, ktere so s kako pogojo storjene, rade napeljujejo
mnoge homatije; zatorej je bolj prav, de se zaroka raji ne sklepa
poprej, dokler pogoja ni spolnjena. (Primeri Kutschker Eherecht
b. II. str. 108 in d.)

22. Kako se zaroke sklepajo.

Zaroke se sklepajo s tem, de moški in ženska, z besedo ali
z drugimi znamnji na znanje dasta, svojo obljubo, se prihodnjič
v zakon vzeti', cerkev nič ne zapoveduje , pa priporočuje se iz
druzih uzrokov, de se ta obljuba, stori pred dvema ali tremi
pričami.

Cerkvena postava nikjer ne ukazuje, de bi se zaroke mogle
sklepati po kakošni posebni vnanji šegi; kakor pri združitvi za¬
kona, tako je pri sklenitvi zaroke potrebno, de zaročenca razumno
na znanje dasta svojo privolitev. In sicer se pri zarokah več reči
manj na tanko tirja; ali se namreč obljuba prihodnjiga zakona zgodi

35

z besedo ali z drugimi znamnji, ali ustno ali po pismu, to ne
dela razločka; še ni terdo potrebno, de bi bila zaročenca oba
v pričo; tudi nepričujoč si zamoreta obljubo dati, bodi si po listu,
ali poročniku, ali po pooblastencu. To pričuje cerkveni zakonik z
besedo: ,,Ali se zaroka sklene z djanjem, ali z besedo, ali s pis-
mam, to ne dela razločka". In na drobno ondi razlaga Pavel Lan-
celot, učenik cerkveniga prava: Z djanjem se zaroka sklepa, ko
se da gola zastava (ara), ali podeli perstan. Z besedo, kadar si
moški in ženska dasta obljubo prihodnjiga zakona, ter eden dru-
gimu rečeta: jez te bom vzel za svojo ženo, in jez te bom vzela
za svojiga moža; ali pa druge besede izgovorita po enakim po¬
menu. S pismam, kadar moški in ženska nepričujoč po listu na¬
redita pogodbo zastran prihodniga zakona ; to se zamore tudi zgo¬
diti po poročniku ali pooblastencu. (Instit. jur. can. tit. 10. z ozi¬
ram na postavo papeža Gregorja IX. de sponsab. c. 31.). Zate-
gavoljo tudi ni zapovedi, de bi se priče ali duhovni pastir klicali
k sklenitvi zaroke; postava Tridentinskiga zbora zastran sklenitve
zakona se namreč ne sme razširjati na sklepanje zaroke. Tako
pričuje papež Benedikt XIV., ko piše: „0 tej reči so bili pomenki
v svetim društvu Trident. zbora, ktero je spoznalo, de Tridentinski
zbor v svoji postavi zastran preravnave zakona ni nič noviga uka¬
zal zastran zarok, ter jih je pustil pod postavo občne cerkvene
pravde; po tisti se zaroke tudi brez prič veljavno sklepajo". (De
syn. divec. 1. 12, c. 5.).Ravno tako piše ta papež: „Pri kristjanih
tudi pisanja ni potreba, ktero sicer veljavne priče zamorejo do-
mestiti, vender se ravno tako kazni rabijo, kadar kdo po cerkve¬
nim opominjevanji noče spolnili svoje obljube". (Ap. list. I. 1747).

Desiravno pa cerkev za sklepanje zarok ni zapovedala no¬
bene vnanje šege, se mora zaročencam vender močno svetovati
in priporočevati, de si kar nar bolj mogoče zaterdijo in zagotovijo
obljubo prihodnjiga zakona, ktero si dajo med seboj. Nepremiš¬
ljene, prenagle in skrivne obljube napravljajo mnogokrat veliko
pohujšanja in prepira; zakaj ko so le med štirimi očmi in le z be¬
sedo storjene, je marsikterikrat zlo negotovo in dvomljivo, ali kaj
veljajo; zapeljivi in nezvesti ljudje dostikrat išejo vse zvijače, de
bi se znebili svoje zaveze. Tako se lahko zgodi, de obljuba v
vesti velja in veže, pa pred sodbo se resnica ne more skazati.
Mladi ljudje se zamorejo mnoge nesreče že s tem obvarovati, de
nobene take obljube ne dajejo in ne sprejemajo, razun z vednostjo
in voljo svojih staršev; sej bi tudi ne moglo biti brez greha, ko
bi to postavo v nemar pušali. Dalje papež Benedikt XIV. v pod-
učenji, ki ga je oznanil še kot kardinal, svetuje, „de je nar bolj
varno, pri obhajanji zaroke tudi pismo storiti, in dve ali tri priče
privzeti; pri sodbi se po tem ne bo lahko zgodilo, de bi kdo svojo
obljubo tajil, ko je v pismu zaznamovana, in z lastno roko pod¬
pisana ali' podkrižana". (Instit. eccl. n. 49.). Po takim bodo za¬
ročenci prav in varno delali, ako nobene obljube prihodniga zakona
za terdno ne dajo in ne sprejmejo, dokier se pogodba (glihenga)
pred pričami ne stori, ali tudi s pismam ne poterdi. Nar boljši bi
bilo sicer to, de bi zaročenci svojo zaroko prav za prav sklepali

36

še le pred duhovnim pastirjem, kadar s starši ali s pričami k njenm
pridejo, svoj prihodnji zakon naznanovat ali na‘oklice dajat; naj
bi tedaj pri pervi pogodbi obljubo prihodniga zakona dajali le s to
pogojo, de bo poterjena pred duhovnim pastirjem. V  mnogih ško¬
fijah so zategavoljo posebne postave dane, kako naj se zaroke ob¬
hajajo v pričo duhovniga pastirja. Desiravno ni povsod tacih
lastnih postav, vender duhovni pastir brez posebniga noviga po-
četka zamore zaroko bolj zagotoviti ali zaterditi, ako takrat, ka¬
dar ženin in nevesta prideta svoj prihodnji zakon naznanovat, na
primero takole ravna. Ko je nekoliko govoril od vrednosti in dolž¬
nost zakona, se oberne k ženinu ter pravi: „Vprašam te, ker-
sanski ženin I., ali obljubiš, de boš to pričujočo nevesto I. po
postavi vzel za svojo pravo ženo? reci: Obljubim". Kavno tako
se oberne k nevesti, ter pravi: „Vprašam te, keršanska nevesta
I., ali obljubiš, de boš tega pričujočiga ženina I, po postavi vzela
za svojiga praviga moža? reci: Obljubim". Po tem mašnik govori
dalje: „K poterjenju te obljube dajta eden drugimu desni roki";
ter sklene z blagoslovam: „Blagoslovi (žegnaj) vaji vsigamogočni
Bog, Oče -f  in Sin -j- in sveti Duh -j- Amen". H Koncu v oklicne
bukve zapiše zaroko z navadno besedo, na pi‘imero: „Ženin I., sin
rajnciga I. in njegove še žive žene I, doma iz I. pod številiko —
domače fare, bo vzel nevesto I., hčer šeživigal. in njegove rajnce
žene I., doma iz I. pod štev. — fare s. I.“ Na to da podpisati imena
ženina in neveste in dveh prič, pri inaloletnih tudi očetov ali var-
hov, ali jih podpiše sam, in da podkrižati. Po takim načinu za-
morejo oklicne bukve služiti za veljavno spričevanje, kakor kerstne
ali poročivne bukve. Pomniti se mora, de naj mašnikova beseda
govori le od prihodnjiga zakona, „de boš vzel", „de boš vzela,"
„ženin I. bo vzel nevesto l.“; zakaj ko bi rekel „de vzameš", bi
to utegnilo veljati za pričujoč zakon, kadar so tudi priče zraven.
(Tukaj ni kraj, se s slovničarji potegovati za to, de oblika „vza-
mem" ima v slovanskih jezikih tudi pomen prihodnjiga časa, zakaj
tukaj se mora razloček delati med zaroko in zakonam, ne pa med
slovniškimi oblikami).

Še je h koncu potreba razložiti, de zaroka se zamore tudi
zgoditi po poročnikih ali pooblastencih. Starši sicer ne potrebu¬
jejo posebniga pooblastenja, kadar za svoje otroke sklepajo za¬
roke; le otroci morajo tudi izrečno ali molče dati svojo privolitev
k zaroki. (De desp. impub. c. I.). Vsakteri drugi namestnik pa
mora biti po zaročencu pooblasten, in zamore zaroko skleniti le
po sporočilu, ki mu je dano. Za take pooblastence ali poročnike
velja postava papeža Bonifacija VIII., ktcra se glasi: „Poročnik
ni drugač pripraven za sklenitev zakona, razun de ima za to po¬
sebno oblast. In desiravno pri drugih opravilih poročnik zamore
druziga dati namesti sebe, vender v tej nameri (zavoljo velike
nevarnosti, ki se v taki težavni reči utegne prigoditi) ne more
druziga odločiti, razun de mu je to posebej sporočeno. Sicer ko
bi gospod poročnika preklical, preden je pogodbo storil, bi zakon
kteriga po tem sklene, ne imel nič veljave (in sicer, desiravno
bi poročnik in zaročnica celo nič ne vedila za ta preklic), ker

37

manjka privolitve tistima, brez kteriga zakon ne more imeti veljave".
(De procurat. in VI. c. 9.).

23. Kakošne zaveze in dragi nasledki izhajajo iz
veljavne zaroke ?

Veljavna naroka rodi bolj tesno, vender na napoved popolne
čistosti navezano n v eno med xeninam in nevesto , naklada dolž¬
nost, zakonsko zvezo brez napačniga odlaganja skleniti; tudi
zaderžuje novo zvezo z drugo osebo , in napravlja zaderžek
očitne spodobnosti.

Kadar je zaroka veljavno sklenjena, zaročenca stopita v bolj
tesno in serčno zvezo med seboj; vender se mora dobro pomniti,
de ta zveza je le priprava za prihodnjo zakonsko združbo, de
zaročencama še ne daje oblasti enimu čez druziga, in de se mora
med njima vsa čistost  in  s r a m o ž 1 j i v o s t ohraniti. Do¬
stikrat se nahaja ta pogubljiva zmota, de si mladi ljudje na tihama
obetajo vedno prijaznost in gotov prihoden zakon, po tem pa me¬
nijo, de jim ni posebniga greha, med seboj ostudno in nesramno
živeti. Zatorej katekizem Trident. zbora opominja duhovne pa¬
stirje: „Posebno naj dostikrat učijo, de naj se mladenči in deklice,
kalioršna starost si celo slabo ve svetovati, nikar ne motijo z ime-
nam goljufive ženitne zveze, in de neprevidno ne začenjajo zvez
gerde ljubezni; zveza ki ni sklenjena pred duhovnim pastirjem
ali pooblastenim mašnikam in pred določenim številam prič, še
namreč ni nobena prava in poterjena ženitna zveza". (Del. II. p.
8. vpr. 29.). Naj bi si bila pa zaroka tudi bolj očitno in slovesno
storjena, vender bolj serčna zveza med zaročencama nanaša mnogo
grešne nevarnosti, a ko se ne ogibata vse preprijazne družbe med
seboj; zakaj ta okolišina, de sta si moški in ženska dala obljubo
prihodnjiga zakona, ne izgovarja nečistiga djanja med njima; tudi
morata zaročenca še bolj posebno pomniti, de se k zakonu pri¬
pravljata kakor k svetimu zakramentu. Tehten je nauk, ki ga je
angei Rafael dajal mladimu Tobiju še za tisti čas, ko je po
redu v zakon stopil z Raguelovo hčerjo: Ti pa, kadar jo boš
vzel, zderži se tri dni od nje, in ne mudi se z njo v drugim ra-
zun v molitvi'; ko pa bo tretja noč pretekla, vzemi devico v Božjim
strahu". (Tob. 6, 18. 22.). Rezno opominja Tridentinski zbor in
tudi rimski ritval ženine in neveste: „Naj zaročenci ne prebivajo
v eni hiši skupaj, dokler niso mašuikoviga blagoslova (zakona) v
cerkvi prejeli; naj se nikar ne združujejo po zakonsko med seboj
tudi skupaj naj ne ostajajo razun v pričo staršev ali drugih ljudi."
(Sej. 24. 'od preravnave zak. p. 1. Rimski ritval od zakr. zakona).
Kakor piše papež Benedikt XIV. še kakor Kardinal, je sveto
društvo Trident. zbora 1. 1537 sklep storilo, de ženin, ki je svojo
nevesto zapeljal in v greh pripravil, naj se ojstro pokori po ško¬
fovi previdnosti". (Inst. eccl. n. 46.). — Še bolj previdno mora
biti obnašanje zaročencev proti drugim osebam nasprotniga spola,
de se dana obljuba kaj ne oskruni, ali de se ne obudi kako na-

38

tolcovanje. Ko bi se pa kak zaročenec pregrešil z drugo osebo,
je njegovo djanje večji greh zavoljo prelomljene zvestobe, in treba
je to okolišino v spovedi razodeti, kakor uči s. Alfons Ligorijan
(Moral. 1. 6. n. 947.). Tako prelomljenje eniga dela tudi daje
drugimu delu pravico storjeno zaroko razdreti, kakor bo dalje
razloženo.

Druga dolžnost, ki je pomniti po storjeni zaroki, je ta, de
zaročenca sta zavezana, svojo obljubo spolniti,  in zakon po
cerkveni postavi skleniti. To je jasno iz besede papeža Inocencija
III., ki zapoveduje: „Kteri so si dali obljubo zastran sklenitve za¬
kona, se morajo opominjati in po vsih potih napeljevati, de stor¬
jeno obljubo spolnijo". (De sponsal. c. 2.). To dolžnost razlaga
tudi s. Tomaž Akvinski, rekoč: „Iz takošne obljube je eden proti
drugimu zavezan, zakon skleniti; in smertno se pregreši, kdor ob¬
ljube ne spolni, razun, ako nastane pravičen zaderžek". (In 4.
sent. d. 27. qu. 2.). In sicer sta zaročenca zavezana, brez odloga
storiti potrebne stopinje, de se zakon po cerkveni postavi sklene;
razun, ko bi bil poseben čas že v pogodbi odločen, ali ko bi en
ali drugi del posebno ne priganjal k sklenitvi zakona, ali ko bi
kaki posebni uzroki delali zaderžke. To se razumeva iz tiste po¬
stave, po kteri je ženina, ki ni hotel spolniti storjene obljube, pa¬
pež Inocenci III. obsodil, steni pristavkam: „razun, ako ni bil čas
posebej odločen, in ako ni pri njem bilo, de zakon ni bi! sklenjen
o postavljenim času“. (De sponsal. c. 22.) S. Alfons Ligorijan
tako razlaga to reč: »Zaroka gotovo in pod težkim greham veže,
zakon skleniti; in ako ni bil čas določen, veže precej, ker se
morajo vse zaveze, kjer čas ni določen, spolniti kakor hitro mogoče.
Terdijo pa učeniki, de, ko bi en del lahko priganjal k sklenitvi
zakona, bi pa molčal, se takrat sme soditi, de tudi privoli v vdlog.
To sicer gre, kadar pri zaroki ni časa določeniga. Zakaj ko bi
pretekel določen čas, to je, čas ki je bil postavljen za spolnitev
zaveze, po tem nedolžni del ostane prost, kakor terdijo vsi uče¬
niki s s. Tomažem vred, in kakor je razsojeno po papežu Inocencii
III". (Hom. ap. tr. 18. Moral. 1. 6. n. 845.). Po takim je go¬
tovo, de spovednik zamore ojstro vezati zaročenca, kteri bi brez
veljavniga uzroka ne hotel spolniti svoje obljube, ali bi brez pra-
viga izgovora to spolnitev odkladal; tako uči s. Alfons. (Moral.
1. 6. n. 846.). Pa tudi cerkvena sodnija je v stanu, nemarniga za¬
ročenca k sklenitvi zakona morati, in sicer bolj ali manj  terdo
po previdnosti. Tako je papež Aleksander 111. zapovedal: „opo~
minjati moža, ki je hotel od zaroke odstopiti, in ako bi se opomi-
njevanju ne vdal, s cerkvenim pokorilam ga primorati, de svojo
zaročnico, ako niso pametni uzroki nasprot, vzame za svojo ženo".
(De sponsal c. 10.). Mekše sicer papež Luci III. veleva: „Ker
morajo zakoni prosti biti, tedaj se mora žena, ki noče vzeti moža,
s kterim se je po prisegi zaročila, bolj opominjevati kakor siliti,
ker ima siljenje rado težaven iztek". (De sponsal. c. 17.), Sploh
sicer pri duhovni sodbi velja vodilo, ki je tudi izrečeno v pod-
učenji za cerkvene sodnije po našim cesarstvu: „Do tistih, kteri
se branijo, svojo pri zaroki dano obljubo spolniti, je bolj ravnati

39

z opominjevanjem kakor s siljenjem". (11. del §. 109.). Naj bi pa
cerkvena sodba po svoji previdnosti pri kaki zaroki tudi odjenjala
od svojiga moranja, vender ona tir ja povračilo in odškodovanje od
tiste strani, ktera je kriva prelomljene obljube; kar bo dalje bolj
na tanko razloženo. Deržavna postava je sicer že kdaj po rim¬
skih naredbali zaročence malo morala k spolnitvi obljube; ravno
tako avstrijanska postava ne pozna nobeniga siljenja pri zarokah;
zapovednika je namreč vodila ta misel, de z vnanjim siljenjem ni
lahko ravnati v reči, ktera prostost potrebuje; in tedaj je on cerkvi
vse prepustil, rekoč: Kar tiče zaroke, bo cerkvena oblast razso-
jevala, koliko de imajo obstanka, in koliko de zaderžka delajo za¬
konu". (Konkordat čl. 10. Postava zastran kat. zakonov §. 2.).

Tretje so pomniti zaderžki, kteri se izhajajo iz veljavne za¬
roke. Nar pred je sicer gotovo, de nova zaroka  se ne more
veljavno sklepati, dokler ima starji zaroka svoj obstanek. Ko bi
tedaj zaročenec, ki je obljubo prihodnjiga zakona veljavno skle¬
nil s kako osebo, po tem drugo obljubo storil z drugo osebo, velja
le perva zaroka, druga zaveza pa ni nobena zaroka. Postava pa¬
peža Inoceneija III. se namreč tako glasi zastran človeka, ki se
je zaročil z dvema ženskama: „Ako je z obema sklenil zaroko za
prihodnji zakon, naj se primora pervo obljubo deržati, ki je bila
po postavi storjena, zavoljo druge zaroke pa naj se mu pokora
naloži". (De sponsal. 22.). Ta zaderžek je cerkev prav previdno
postavila; zakaj ko bi kdo zaroke brez razločka zamogel delati
z več osebami, bi to priložnost dajalo za mnogotero zmotnjavo,
razpertijo in pohujšanje, kakor razlaga papež Benedikt XIV. še
kakor kardinal. (Institut, eccl. n. 46.). Le ko bi kteri zaročenec
sklenil zakon z drugo osebo,  takrat bi perva zaroka nehala
vezati; zakon sam bi bil sicer veljaven, pa ne bil bi brez greha,
ne bil bi dopušen, ker je prelomljena perva obljuba. Ta zakonski
zaderžek bo pozneje bolj razložen. Po veljavni zaroki nastopa
tudi zaderžek očitne spodobnosti,  de ko bi se tista zaroka
razderla po tem ali tem veljavnim uzroku, po tem noben del ne
zamore zakona sklepati z osebo, ktera bi bila z drugim delam v
pervim rodu. Tudi ta zakonski zaderžek bo pozneje bolj razložen.
(Primeri Kulsehker Eherecht b. II. §. 89, 90 ).

24. Iz kakošnih uzrokov se zaroka razveže po oboji

strani?

Zaroka se razveže po oboji strani , kadar dorasla zaro¬
čenca oba v razvezo privolita, kadar nedorasli o postavnih le¬
tih hoče od zaroke odstopiti, ali kadar pri maloletnih starši po
pravici ugovarjajo, kadar kaki zakonski zaderžek, zlasti zakon
z drugo vmes pride, ali kadar en del stopi v pobožen red ali v
duhovni stan.

Zakonska zveza je nerazvezljiva, in se ne razdere, razun
kadar smert loči moža in ženo. Drugač je pri zarokah. Zaroka

40

je sicer bolj tesna zveza med moškim in žensko, vender ta zveza
ni nerazvezljiva,  ampak se zamore razdreti, kadar pridejo
pravični ali tehtni uzroki vmes. To se izhaja iz notranje lastnije
zaroke. Zaroka namreč je le priprava k zakonu; dela se pred
sklenitvo zakona ravno zato, de se zakon sam ne ravna prenaglo in
brez praviga premislika , de se ne godi neveljavno in zoper po¬
stavo, de se ne veže nesrečno in zoper voljo, in de se zaročencam
še nekaj časa pot v višji poklic pusti odperta. Samo na sebi je
jasno, de, kadar nastopi kteri tak uzrok, se tudi več ali manj za-
deržuje sklenitev zakona samiga, in de po takim mora tudi odne¬
hati priprava k tej sklenitvi, to je, zaroka. Katoliška cerkev je v
svojih postavah določila take uzroke, iz kterih se zaroke smejo
ali morejo razvezati: kaže se to iz cerkveniga zakonika. (De
sponsal. c. 2 .  5. 22 .  31. de desp. impub. c. 7 .  8.). Uzroki, iz
kterih se zaroka razvezuje, pa utegnejo biti taki, de sta po tem
oba dela prosta od svoje zaveze, ali pa taki, de je le en del od¬
vezan od svoje dolžnosti.

Izmed tacih uzrokov, po kterih sta oba dela oprostena od
svoje zaveze, se pervi imenuje privolitev obojiga dela  pri
doraslih. Ta uzrok je v podučenji za cerkvene sodnije tako iz¬
rečen: „Zaroka, česiravno je s prisego poterjena, se zamore raz¬
rezati po vzajemni privolitvi". (I. del §. 4.). Taka razveza stor¬
jene zaroke se dokazuje iz splošniga vodila cerkvenih pravic, ki
se glasi: »Vsaka reč se razdere po tistih uzrokih, po kterih se
naredi“. (C. 1. de reg. jun. in VI.j. Dokazuje se tudi iz postave
papeža Inocencija III., kteri ukazuje: „Ako se zaročenca nočeta
dopustiti eden do druziga, se kaže, de se to sme poterpeti za
tega voljo, de se kaj hujiga ne zgodi, ko bi namreč kdo tako
vzel, ktera mu je zoperna; ravno tako, kakor je pri tistih, kteri
kako združbo s prisego sklenejo, po tem pa eden drugimu odne¬
hajo". (De sponsal c. 2 . j. Po takim zaročenca zamoreta svojo
storjeno zaroko prosto razdreti, samo de se oba za to stran med
seboj radovoljno pomenita, ali de en del poprej odstopi, in drugi
del potem prostovoljno in ne prisiljen odneha od svoje pravice.
To se zamore zgoditi po ustni besedi, ali po pismu, ali po po¬
ročnikih, ali izrečeno, ali molče po drugih znamnjih; k temu jima
tudi ni potreba iskati cerkveniga sodnika, de bi njuno razvezo
za pravo spoznal; dobro pa je, de se odpoved in razdera zgodi
pred pričami. Tudi ne dela rezločka ta okolišina, ako je bila za¬
roka poterjena s prisego; zakaj prisega se ravna po lastnii djanja,
ktero se z njo zaterduje, in tedaj ko zaroka sama več ne velja, tudi pri¬
sega več ne veže. Vender s. Alfons Ligorjan posebej opominja: »Po¬
mniti je, de med doraslimi se zaroka razveže po vzajemni privolitvi, in
sicer ne samo tako, de razveza velja, ternuč tudi deje dopušena, česi¬
ravno je s prisego poterjena, samo de je tukaj pravičen uzrok vmes;
drugač bi se namreč zaročenca pregrešila, če tudi ne hudo, pa
saj bolj lahko“. (Hom. apost. tr. 18. n. 14. Moral. 1. 6 n. 855 ).
Kadar je bila tedaj zaroka na ravnost storjena, pri njeni razvezi
ni potreba druziga uzroka, razun vzajemne privolitve; le kadar je
bila zaroka poterjena s prisego, je treba druziga pravičniga uz-

41

roka vmes, in sicer zastran spoštovanja, ktero prisegi gre zavoljo
Boga, ki je bil v pričo poklican.

Zastran nedoraslih je bilo že (spredej govorjeno štev. 18.).
de jih storjena zaroka poprej celama ne veže, dokler je niso po-
terdili ko so dorasli do postavnih let, namreč do štirnajstiga pri
moških, in do dvanajstiga pri ženskih. Podučevanje za cerkvene
sodnije to reč tako izrekuje: „Zaroke, ki se sklepajo v imenu ne¬
doraslih, vežejo nedorasle k sklenitvi zakona še le po tem, ko jih
sami poterdijo, ko so dosegli leta za ženitev". (4. del §. 3.). Ne¬
dorasli tedaj zamorejo poprej storjeno zaroko po lastni volji prosto
razdreti, kadar dosežejo postavne leta, samo de tisti, kije pred
dorasle), čaka na tistiga ki pozneje doraste; in po takim vsa za¬
veza odneha tudi za drugi starji del, ako ravno odstopi le en del,
ki je ravno dorasel. Vse to se opira na postavo papeža Aleksandra
UL, ki se glasi: „Kadar od tistih, ki skleneta zaroko pred pravimi
leti, mlajši pride do let, ki so za ženitev, in ugovor stori, po tem
se po razsodbi cerkve zamoreta razločiti". (De desp. impub. c. 7.).
Bolj posebej to razlaga s. Alfons: „Kadar pride do doraslih let,
vsaki del zamore odstopiti, samo de se nasprot oglasi precej, to
je, po treh dneh, pred sodnikam ali pa pred pričami; ti trije dnevi
pa začnejo teči od časa, ne ko je kdo dorastel do postavne sta¬
rosti, temuč ko je dobil vednost za svojo pravico, de sme odsto¬
piti: (Moral. 1. 6. n. 856 ). Sicer ni dobro, de celo mladi ljudje
delajo zaroke med seboj in starši naj, kar mogoče, kaj taciga za~
deržujejo. Marsiktera zmotnjava in pohujšanje se po takim za¬
more odverniti.

Nadaljen uzrok, zaroko razvezati, je pravičen ugovor star¬
šev, od kteriga je bilo že tudi spredej govorjeno (štev. 20.). V
podučenji za cerkvene sodnije je ta uzrok tako izrečen: „Zaroke
tistih, kteri so še v očetovi oblasti, se morajo razvezati, kadar
starši po pravici ugovarjajo". (I. del. §•. 5.). Sama na sebi je si¬
cer zaroka veljavna, desiravno jo je otrok sklenil brez vednosti in
volje staršev; pa vsaki čas bo ostala bolj ali manj grešna, in le
posebni uzroki jo delajo zadolženja prosto. Zakaj stara cerkvena
postava že govori: Drugač se ne sklepa postaven zakon, razun
de se nevesta iše pri tistih, kteri imajo oblast nad žensko in jo
varujejo, in de se zaroči po starših in sorodnikih". (Causa 30.
<{u. 5. c. 1.). Ko tedaj starši posebne pravične uzroke zaroki
nasprot stavijo, pravijo učeniki, de otrok ne more biti zavezan po
svoji dani obljubi, desiravno bi bila s prisego poterjena, k hudimu
namreč ne more nobeden zavezan biti, .in tudi prisega ni vez hu¬
dobije. Tako lepo razlaga s. Alfons (Moral. 1. 6. n. 849. 877.).
V taki okolišini torej, ko bi se starši zoper zaroko upirali zavoljo
nesreče cele hiše zavoljo sramote vse rodovine, ali ko bi oče ves
delež pri svojim premoženji odrekel otroku; zamore zadeti del svojo
zaroko razdreti, samo de se drugimu delu krivica poverne, ktero
je utegnil terpeti, zlasti ko bi bilo zapeljanje v greh prišlo vmes.
Drugi del pa se ne more nasprot staviti, temuč se mora zadovoliti
z razvezo, ker je privolitev staršev vselej potrebna pogoja pri ta¬
kih zarokah; in ako kdo meni, de se mu krivica godi, mu je pot

42

odperta k cerkveni sodnii. Naj bi pa otrok ne hotel poslušati
glasu svojih staršev, in bi nespametno silil v nevreden zakon, se
starši zamorejo oberniti do višji cerkvene oblasti, de bo ona za-
deržala nevreden zakon. Tudi to se vjema z naukani s. Alfonsa
Ligorjana (Moral. 1. 6. n. 849. 877.). Kar velja od staršev,
velja tudi po nekoliki meri od njih, kteri so na njih mestu, od var-
hov, od višji gosposke.

Zaroka se dalje tudi razveže po zakonskim zaderžku,
kteri po storjeni obljubi nastopi ali znan postane. Kakor zakonski
zaderžek že poprej brani veljavno zaroko skleniti, tako tudi po¬
zneje veljavni zaroki jemlje njeno moč. Zatorej cerkveni zakonik
poleg postave papeža Aleksandra III. govori: „Kdor je obljubil
ktero v zakon vzeti, naj se tudi po cerkvenih pokorilih priganja k
sklenitvi zakona, razun ako je zaderžek vmes " (De sponsal. c.
10.). S. Alfons posebej razlaga: „Razloček še mora delati: Ako
je zaderžek zaviraven ali prepoveden, je sploh ta nauk, de zaroka
se ne razveže, razun ko bi bil zaderžek iz obljube duhovniga reda
ali čistosti; ako je pa zaderžek razderaven ali loči ven, je pri vsili
učenikih gotovo, de je odvezan nedolžni del: pa tudi pri zadolže¬
nim delu preneha zaveza, dokler zaderžek ni odpravljen. Vender
tisti del, ki je zaderžek napravil, je za povračila voljo dolžan od¬
veze iskati, kadar je lahko mogoče, jo dobiti; kadar pa je ne¬
sramno pregrešenje vmes prišlo, takrat je krivi del dolžan odveze
iskati, ko bi bilo tudi le z večji težavo mogoče 1 '. (Moral. 1. 6. n.
857. 873.). Pri nekterih zaderžkih pa ni mogoče nobene odveze
in zatorej je zaroka tudi za vselej razvezana. Taki zaderžki so:
nezmožnost za zakonsko dolžnost, ki po zaroki nastopi ali se ra¬
zodene; sorodstvo (žlahta) v bližnjim rodu, ki se po tem odkrije;
svaštvo (švagerstvo) v bližnjim rodu, ki nastopi po pregrešenji
eniga dela z osebo, ki je z drugim delam po kervi blizo zvezana;
tudi zakon sklenjen s tretjo osebo, in pobožni red ali duhovni stan
po tem sprejet, kakor bo dalje razloženo. Pomniti se mora pri
vsim tem, de tisti del, ki je zaderžek napravil s svojim pregrešenjem
je drugimu delu dolžan povračilo po drugi poti, kadar ni mogoče
z zakonam poravnati svoje dolžnosti.

Kar zlasti tiče zakon  s tretjo osebo,  goviri podučenje za
cerkvene sodnije: „S tem, de en del zakon sklene s tretjo osebo,
se sicer zaroka razveže; pa drugimu delu ostane pravica na po¬
vračilo svoje škode 1 '. (I. del §. 8.). Za to stran cerkveni zakonik
poleg lista papeža Inocencija III. dela razsodbo: „0bljuba prihod-
njiga zakona, bodi si tudi s prisego storjena, se razveže po skle¬
nitvi pričujočiga zakona 1 '. (De sponsal. c. 22 .).  S tem pa, de kdo
prelomi pervo obljubo, in drugod stopi v zakon, se gotovo hudo
pregreši; s. Avguštin piše od tega: „Ako je kdo po obljubi se po¬
godil s ktero, ne sme po tem druge jemati; ako je drugo vzel,
mora pokoro delati zavoljo prelomljene obljube; vender sme ostati
s tisto, ki jo je v zakon vzel". (De sponsal. duor. c. 1.). Po takim
zakonu pa se tudi gotova krivica godi drugimu, poprej zaročenimu
delu; zatorej ima krivi del dolžnost, to krivico po drugačni poti
poravnati. Celo terdijo učeniki, de, ko bi smert razderla taki za-

43

kon, po tem zaveza perve zaroke zopet oživi, kadar se drugi del
še potegne za svojo pravico. Tako med drugimi piše s. Alfons
(Moral. 1. 6 n. 875. Hom. ap. tr. 18. n. 13.). De se take za¬
pletene okolišine odvernejo, je duhovnimu pastirju paziti, de skle¬
nitev noviga zakona precej ustavi, ko se verjeten ugovor iz stare
zaroke vzdigne, in de v združevanje taciga zakona ne gre dalje,
dokler ugovor ni poravnam.

Poslednji uzrok, ki še razvezuje zaroke, je pobožni red
ali duhovni stan,  v kteriga stopi en del. Podučenje za cer¬
kvene sodnije govori: »Zaročenci po zavezi, ktero so si naložili,
niso zaderžani, de bi ne smeli v pobožni red stopiti, ali Bogu v
duhovnim stanu služiti. Po storjeni slovesni obljubi ali po spre¬
jetim višjim duhovnim redu se zaroka razveže". (I. del. §. 7.).
Miniški ali duhovski stan je veliko vredniši memo zakonskiga, ker
človeka tesneje veže z Bogam; zatorej mora tudi pot v tak bolj
popoln stan odperta stati v času zaroke. Za to stran posebno velja
aposteljnova beseda: „Si prost od žene, ne iši žene". (1 Kor. 7,
37.). Ako pa kdo po tem res stopi v pobožni red ali v duhovni
stan, in stori slovesno obljubo ali prejme posvečenje, je zopet za¬
veza proti Bogu veliko močnejši in svetejši, kakor zaveza proti
človeku; in za tega voljo mora tudi odnehati obljuba prihodnjiga
zakona, ki je bila poprej storjena. Svetlo cerkveni zakonik poleg
kalcedonskiga zbora to pove zastran posvečenih devic in minihov:
»Devica, ki se je Bogu posvetila, in minili ravno tako, se ne sine
z zakonam vezati". (Causa 37. qu. 1. c. 33.). Zastran duhovšine
pa je papež Sirici v rimskim zboru J. 386 dal postavo, de se
mašniki in leviti zakona zderžijo, ker je to aposteljska zapoved.
Dobro je pa pomniti razloček, na kteriga kaže podučenje za cer¬
kvene sodnije, in ki ga razlaga posebej s. Alfons. Kadar namreč
en del stopi v miniški ali duhovni stan, je s to stopinjo samo drugi
del odvezan od svoje dolžnosti; le slovesna obljuba v pobožnim
redu, in višji posvečenje v duhovnim stanu še le oba dela stori
prošta. (Moral. 1, 6. n. 870. 873.). Dalje dokazuje ta učenik,
de tudi prisega, s ktero se je obljuba prihodnjiga zakona poterdila,
ne dela zaderžka za nastop pobožniga reda ali duhovniga stanu
le ondi je zaročenec zaderžan od popolnišiga stanu, in ostane za¬
vezan k sklenitvi zakona, kjer zavoljo pregreška derži dolžnost,
za otroka skerbeti pohujšanje popraviti, in sramoto neveste po¬
ravnati. (Moral. 1. 6. n. 874. I. 3. n. 649.). — Še se mora ve-
diti, de tudi neslovesna obljuba čistosti ali pristopa v po¬
božni  red  razvezuje prejšno zaroko, kakor je jasno iz razsodbe
svetiga družtva. Trident. zbora, ko je bila dana 1. 4701: »Ob¬
ljuba čistosti ali duhovniga stanu razdere tudi priseženo zaroko".
Bolj posebej razlaga s. Alfons, de taka obljuba razvezuje zaroko
po oboji strani, ko bi bila tudi prisežena, samo de ni kako pre-
grešenje zoper čistost vmes prišlo, ko bi pa del, ki je s tako ob¬
ljubo zavezan, odvezo dobil pri višji cerkveni oblasti, prejšna za¬
roka zopet dobi moč, in ne . sme se delati druga zaroka. (Moral.
1. 6. n. 873.). (Primeri Kutschker Eherecht b. II. §§. 95 — 96
99-101.)

44

25. Iz kakošnih uzrokov se zaroka razveže samo

po eni strani?

Ziaroka se razveže samo po eni strani , kadar en del pre¬
lomi zvestobo , ki jo je drugimu delu dolžan, ali kadar brez pra-
viga uzroka dalječ in na dolgo časa drugam grej kadar se v stanu
eniga dela tolika sprememba nameri , de po pravici sme misliti ,
v takih okolišinah bi se zaroka ne bila sklenila ; tudi, kadar se
po vsih okolišinah soditi sme, de bo zakon s tako ali tako osebo
nesrečen.

Pervi teh uzrokov, namreč prelomljenje dolžne zvestobe
se v podučenji za cerkvene sodnije tako dopoveduje: „Kadar je
en del prelomil zvestobo, ktero je svojima zaročencu dolžan, drugi
del ni več dolžan, svoje obljube spolniti". (I. del §.  6.). To pre¬
lomljenje dolžne zvestobe se posebno ondi šteje, ko se je en del
po zaroki s tretjo pregrešil zoper čistost; to papež Inocenci III.
med drugim naznanuje s to besedo: „Ako je po sklenjenim zakonu
dopušeno, de mož zavoljo prešeštovanja ženo izpusti od svoje
združbe: je še veliko bolj pred sklenjenim zakonam dopušeno, de
ženin zavoljo ravno tega uzroka neveste ne dopusti v svojo združbo".
(De jurejur. c. <žo.). V tej reči sta po razlaganji s. Alfonsa Li-
gorjana sicer moški in ženska sploh po enaki meri soditi, de kteri
del se pregreši, od druziga dela ne more več tirjati spolnjenja
storjene obljube; tudi je sploh le na take pregreške gledati, ki so
se po sklenjeni zaroki zgodili, zakaj le pri takih se zamore go¬
voriti od prelomljenje zvestobe. Vender v posebnih okolišinah se
nevesta ojstreje sodi, de se ji sploh preprijazno pečanje s tretjo
osebo bolj močno graja, ko bi se na pr. od tod hudo natolcovanje
opudilo; tudi se včasih sme še na poprejšne pregreške gledati, ko
bi se na pr. od tod velika razujzdanost kteriga zaročenca razodela,
ali ko bi se težava zavoljo poprejšniga otroka pokazala. Posebno
tehten uzrok, od svoje zaveze odstopiti, je za ženina to, ko bi
bila nevesta v drugim stanu odtretjiga; zatorej ona take okolišine
proti ženinu nikakor ne sme zamolčati, ker se mora tukaj vprašati
kdo de bo za otroke skerbel. Jasno je, de ko bi se bila oba dela
pregrešila, po tem noben del ne more zaveze proti drugimu ter-
gati; tudi, ko en del pred zaroko ve za pregrešenje druziga dela,
po tem ne more dane obljube razderati. (Moral. I. 6. n. 860.).
K prelomljenju dolžne zvestobe pa se štejejo še druge podobne
okolišine; na pr. kadar en del s tretjo osebo sklene novo zaroko
desiravno taka zaroka ne more veljati, dokler perva zaveza ima
veljavnost; ali kadar en del čez postavljen čas in brez uzroka
odklada sklenitev zakona, kar zlasti nevesta težko uterpi; v ta¬
kih namerah je nedolžni del prost od svoje zaveze. Lahko je ra¬
zumeti, de vsi taki uzroki morajo gotovi biti; zakaj ko bi drugi
del ne hotel prostovoljno odjenjati, in bi se obernil do duhovne
sodnije, po tem mora pervi del resnico pregrešenja dobro doka¬
zati; drugač zapade pri svoji reči in se po sodbi veže k špolnitvi
svoje obljube. (Glej Kutschker Eherecht b. II. §. 97.).

K uzrokam, zaroko razdreti, se posebej šteje odhod na

45

daljne kraje in na dolg čas. Ta uzrok cerkveni zakonik po
razsodbi papeža AIexandra III. tako dopoveduje: ,,Kadar se že¬
nin, kije  dal obljubo za prihodnji zakon, oberne v daljne kraje,
po tem se nevesta prosto sme z drugim zaročiti". (De sponsal. c.
5.). S. Alfons to reč tako razlaga: „Kadar ženin pred poroko
drugam prestavi svoje stanovališe, ali kadar odide v daljno stran,
desiravno z mislijo se poverniti, takrat je gotovo, de nevesta sme
v drugi zakon prestopiti. Ko bi pa ženin odšel v bolj bližnijo
stran, in iz potrebniga uzroka, na pr. zavoljo tehtniga opravka, in
z mislijo se poverniti, takrat se mora počakati, dokler svoje reči
ne opravi. In ko bi ženin tudi bolj iz proslovoljniga uzroka od¬
šel v bolj bližnijo stran, se mora počakati, dokler se ne poverne;
ali pa se mora ženinu poročilo poslati, de se v določenim času
verne, in zakon sklene; ali ko bi ženin le odlašal priti, se nevesta
sme oberniti do duhovniga sodnika, kteri po previdnosti ženina
opominja, de naj se v določenim času poverne in svojo obljubo
spolni, ali pa mu sporoči, de po preteklim odlogu, zlasti ko je
dalje odšel, nevesta prosta ostane od svoje zaveze. (Moral. 1. 6.
n. 866. Hom. ap. tr. 18. n. 20.). Enako razlaga tudi papež Be¬
nedikt XIV. še kakor kardinal v svojimi podučenji. (Instit. eccl.
n. 46.). Sicer se mora opomniti, de se današnje čase daljave in
odhoje drugač merijo in štejejo, kakor pa pred sto ali tudi ie pred
petdesetimi leti; tudi se mora omeniti, de ženinov odhod v daljavo
je le takrat uzrok zaroko razdreti, kadar se je zgodil brez ne¬
vestine vednosti in volje.

Drugačen uzrok, iz kteriga je po storjeni zaroki en del od¬
vezan od svoje dolžnosti, je velika sprememba  v osebnim in
vnanjim stanu druziga dela. Utegne se tudi nameriti, de so bile
take neprimerne okolišine že pred zaroko pri enim delu, pa so
bile drugimu delu neznane; tudi v takim nainerku ima drugi del,
ki je še le po zaroki zanje zvedil, pravico, svojo zavezo razdreti.
Ta uzrok se v podučenji za cerkvene sodnije tako dopoveduje:
»Kadar po storjeni zaroki taka sprememba pride vmes, de se po
pravici sme misliti, pri takim stanu reči bi se poprej ne bilo dalje
šlo na sklepanje zaroke: takrat zaveza storjene zaroke neha za
tisti del, pri kterim se taka sprememba ni namerila. Kadar se pa
nameri, de so take okolišine že ob času sklepanja zaroke bile na
mestu, po tem tistimu delu, kterimu so bile takrat neznane, tudi
gre pravica, od zaroke odskočiti". (I. del §. 6.). Za take spre¬
membe sploh postava papeža Inočencija III. velja: „Ko bi po taki za¬
roki in prisegi ženska postala gobova ali mertvoudna, ali bi oči zgubila
ali nos, ali bi seji kaj druziga bolj gerdiga namerilo; takrat bi ženin
pač ne bil zavezan, take k sebi jemati". (De jurejur. c. 25.). De se pa
ozir sme jemati tudi na take okolišine, ktere so sicer že poprej stale,
pa potlej prišle na znanje, za to stran velja zopet postava ravno tega
papeža: De se po določenim času nobeni ugovori ne smejo poslu¬
šati, razun ko bi tisti, kteri hoče ugovor nasprot postaviti, s pri¬
sego poterdil, de je še le potlej prišel do znanja taciga ugovora."
(De except. c. 4.). Take spremembe ali okolišine pa se utegnejo
nameriti na duši, na telesu, na premoženji in na drugih vnanjih

46

rečeh. Po dušni strani utegne nastopiti zguba pameti aii pomanj¬
kanje razuma, kar je sveto društvo Trident. zbora z razsodbo

I. 1789 spoznalo za pravičen uzrok razveze; utegne priti odstop
od prave vere, zavoljo kteriga se po cerkveni postavi še po skle¬
njenim zakonu dopuša ločitev od zakonske združbe (de divort. c.

80; ali se utegnejo pokazati posebne djanske napake, serditost,
divjost, pijanost, zapravljivost, tatljivost, razujzdanost, zguba či¬
stosti pri nevesti, kakoršne uzreke je sveto društvo Trident. zbora
že večkrat za pravične spoznalo, jih tudi štejejo učeniki cerkvene
pravde (Sanchez de matrim. 1. I.). — Po teiesni strani se utegne
nameriti huda neozdravljiva, ali ostudna nalezljiva bolezen; utegne
nastopiti zguba potrebniga uda, oči rok, ali drugačno pohabljenje
života, de zaročenec ni več zmožen za potrebno delo in opravilo;
utegne se prigoditi še drugačna zguba ali pohabljenje na telesu,
ki sicer ni od škode in napotja, vender zadetiga zaročenca po
vnanji podobi dela neprijetniga in ostudniga: take okolišine ime¬
nuje papež Inocenci III. v poprej naznanjeni postavi, jih našteva
tudi s. Alfons Ligorijan (Moral. 1. 6. n. 863. Hom. ap. tr. 18.
n. 19.). Po vnanji strani se utegne razodeti premalo premoženje,
zadolženo posestvo, zguba vsiga imetja, pomanjkanje dote; utegne
nastopiti zguba dobriga imena zavoljo očitniga pregreška, huda
obsodba zavoljo hudodelstva, tatvine, uboja, vstaje; utegne vmes
priti kaka druga nezadolžena okolišina, ki napotje ali odlog na¬
naša za sklenitev zakona, na pr. ko starši še nočejo sinu posesti
izročiti, ali ko je kdo v vojašino vzet; na takošne uzroke se je
večkrat oziralo sveto društvo Trident. zbora, jih šteje s. Alfons
in drugi duhovni učeniki (Moral. 1. 6. n. 863. Sanchez de matr.
1. I. Kutschker Eherecht b. II. g. 108.). Semkaj se mora šteti
tudi ta okolišina , ko bi se kaka pogoja ne spolniia, ki je bila pri
sklepanji zaroke pristavljena, kakor je bilo že spredej govorjenje
(štev. 81.). Posebno se mora opomniti na tisto okolišino, ko je
bil pri zaroki na tanko določen čas, do kteriga se mora sklenitev
zakona spolniti; takrat namreč je od svoje zaveze oprosten tisti del,
na kterim ne stoji zadolženje, de zakon ni bil sklenjen. Ta uzrok
posebno imenuje papež Inocenci III. (De sponsal. c. 88.). in raz¬
laga s. Alfons (Moral. 1. 6. n. 867.).

Poslednji uzrok, ki gre v to versto, je pravična skerb za¬
voljo nesrečniga zakona  med zaročenci. Podučenje za cer¬
kvene sodnije ta uzrok imenuje s tem: „Dolžnost spolniti obljubo,
ki je bila o sklepanji zaroke storjena, neha tudi takrat, kadar se
po pregledu vsih okolišin misliti sme, de bo zakon, kteriga bi zaro¬
čenca sklenila, le nesrečen. Kadar so pa okolišine, na ktere se
tista misel opira, prišle iz zadolženja eniga dela, takrat mora tisti
del po svoji moči drugimu poverniti škodo, ki se mu je storila,
ker je njegovo pravično dočakovanje prazno ostalo“. (I. del. §.
10.j. Večkrat se nameri, de se ne morejo tako terdni in gotovi
uzroki skazati za razvezo zaroke, in vender se nad zaročencama
ali v njih rodovini nahajajo okolišine in zadeve, ki po pravici de¬
lajo skerb in strah, de bi prihodnji zakon med tistima zaročencama
utegnil nesrečen biti. V takih okolišinah zaročenca sama nar bolj prav

47

storita, de prostovoljno sama razdereta svojo zaroko; ako bi se
pa en del bolj terdo ustavljal razvezi, mu je pot odperta do du¬
hovne sodnije, ktera bo tako reč po previdnosti razsodila. Tak
uzrok je pred drugim posebno nasprotje ali merzenje, ki se po
sklenjeni zaroki v enim delu obudi do druziga tako de mu je zveza
z njim vsa zoperna in neprenesljiva. Na tako okolišino se ozira
beseda papeža Lucija III., ki ukazuje: „de se mora žena, ki se
po storjeni zaroki brani v zakon iti s svojim zaročencam, bolj
opominjati kakor siliti, ker siljenje ima dostikrat težaven iztek".
(De sponsal. c. 17 .). Razun tegauzroka s. Alfons imenuje tudi
to okolišino, ko bi zavoljo kaciga zakona utegnilo sovraštvo in
razpertje med starši in sorodniki zaročencov vstati. (Moral. 1. 6.
n. 863.). Po enakim oziru je tudi društvo Trident. zbora večkrat
storilo svojo razsodbo. Nesrečniga zakona se je tudi bati, kadar
se med zaročencama pokaže velik razloček stanu, ko je na pr. en
del blagorodniga, drugi del pa nizkiga stanu, kar se pa poprej ni
razodelo. Saj se je društvo Trident. zbora večkrat na to okolišino
oziralo pri svojim preiskovanji.

Dobro je pomniti, de taki uzroki veljajo le takrat, kadar so
nastali še le po sklenjeni zaroki, ali pa ko so sc še le pozneje
razodeli, desiravno so že poprej bili na skrivnim. Tudi je to pom¬
niti, de, ko bi en del že spoznal, de ima pravico zaroko razdreti,
bi se pa vender po tem še pregrešno speča! z drugim delam, mu
potlej ne ostaja uzroka svojo zavezo razderati; zakaj pri takošnim
»(janji se misli, de se je svoji pravici molče odpovedal. Tako go¬
vori z drugimi vred s. Alfons (Moral. I. n. 878.).

26. Kaj ima cerkvena oblast opraviti pri vprašanji
za zavezo ali razvezo zaroke?

Cerkvena oblast itna, kadar se vprašanje za zavezo ali
razvezo kake zaroke prinese pred njo , to razsoditi , ali je bila
zaroka veljavno sklenjena, in koliko je k njeni spolnitri prigan jali
treba , dalje ali sklenitve kaciga zakona ne zadermije prejšnja
zaroka , in koliko se najde uzroka ,. za razvezo lake zaroke.

Že spredej (štev. 13. in 18.) je bilo razloženo, de cerkev
ima oblast soditi v zakonskih rečeh, in zlasti tudi v zadevah za¬
rok, kar tiče njih veljavo in razvezo. Za to stran namreč verski
določek papeža Pija VI. velja: „Stavek, ki uči, de zaroke le der-
žavljansko djanje obsegajo, in so le ukazain deržavnih postav pod-
veržene, kakor de bi djanje, ki pripravlja k svetimo zakramentu,
po tem oziru ne bilo podverženo cerkveni pravici, je kriv cerkveni
pravici nasproten, in cerkveni navadi zopern". (Ap. list I. 1794).
To je tudi spoznano v X. členu noviga konkordata, kleriga obse-
žek papež Pij IX. povzema z besedo: „Pogovorili smo se v tisti
pogodbi tudi zastran tega, de ima cerkvena oblast cerkvene, za¬
konske in zaročilne reči preiskovati in soditi po njih verski strani".
(Ap. list. 3. nov. 1855). Tudi cesarska postava zastran katoliških
zakonov to spoznava, in deržavni oblasti prideržuje le razsodbo

48

zastran odškodovanja. (Postava zastr. kat. zak. §. 2.).  Sodno
oblast v zadevah zarok pa cerkev po več Stranah skazuje in rabi.
Dostikrat se to godi v skrivni spovedni sodbi, kadar je bila namreč
kaka zaroka Božjima namestnika na tihim razodeta, ali je bil sam
primoran zastran tiste vprašati. Ondi tedaj Božji služabnik za
pomirjenje vesti preiskuje veljavo zaroke, ali opominja k spolnitvi
storjene zaveze; dalje odločuje uzroke za razvezo, ali naklada
povračilo in odškodovanje za prelomljeno obljubo. Zato stran daje
razun drugih učenikov zlasti s. Alfons Ligorijan posebno napelje¬
vanje v svojih podukih za duhovne pastirje, ki so bili v tem raz¬
laganji že mnogokrat omenjeni. (Primeri Moral. 1. 6. tr. 6. c. I.
Hom. ap. tr. 18.}. Kadar je zaroka očitno znana, in se dokazi
za njeno veljava ali uzroki za njeno razvezo dajo očitno spričati,
takrat preiskuje in sodi vnanja cerkvena oblast, ktero škofje po¬
navadi izročujejo posebnimu odboru duhovnih sodnikov, ali za¬
konski sodnii. Ta sodnija zavoljo vnanje sprave in mirne poravnave
razporov preiskuje veljavo zaroke, priganja nemarniga zaročenca
k spolnitvi storjene obljube; dalje odločuje uzroke za razvezo in
razsodbo dela, kako se ima ta razveza poravnati. Ona se v tem
ravna po postavah cerkveniga zakonika in po poznejih cerkvenih
določkih; njene razsodbe poterduje škof sam kakor višji sodnik;
dvomljive reči tudi sam določuje po svoji višji oblasti. Vender
zakonska sodnija pravde zavoljo kakošne zaroke ne začenja sama
od sebe, ampak le, kadar en ali drugi del pomoči iše pri njej;
pri zarokah so namreč le pravice posameznih cerkvenih udov za¬
dete, in tu za vnanje sodnije sploh velja to vodilo, de ondi ni sod¬
nika, kjer ni tožnika^. V zakonski pravdi se zadeti del sicer za-
more dalje obračati na nadškofovo ali celo na višji papežovo sodnijo:
vender v zadevah zarok je cerkvena postava tako obravnana, de
ni lahko mesta za povračevanje na višji cerkveno sodnijo. (Primeri
Kutschker Eherecht b. II. str. 282.).

Pri tej reči se nar pred vpraša, ali je vselej treba vmes
cerkveniga sodnika,  kadar je treba razločiti ali je zaroka
veljavna, in zopet kadar se želi razdreti, ko je bila zaroka veljavno
sklenjena. Kadar se zaročenca sama ali vpričo drugih zanesljivih
oseb prosto hočeta pomeniti in porazumeti, de svojo zavezo za

Opomin.

V 2. poli razlaganji zak. postave prosimo popraviti neljub pa zlo
napačen tiskark pogrešek na 18. strani pri sredi: Tenak razloček v tej
reči dela s. Tomaž Akvinski: Zakon, kolikor je natorna naloga, se ravna
po natorni postavi; kolikor je zakrament, se ravna po Božji pravici; ko¬
likor je občinska naloga, se ravna po deržavni postavi. (Šuppl. q. 50.j.

Opomnimo, de deželni vladni list, kije  bil izdan 31. grud. p. L, ob¬
sega ravno celo zakonsko  postavo, namreč cesarsko postavo za ka¬
toliške zakone od 8. kozop. 1856, in podučenje za cerkvene sodnije v
Avstrijanskih deželah, kar tiče zakonske reči. Ker je ondi vse na slo¬
vensko prestavljano, jim bo s tem podučenje pri ljudstvu polajšano.

49

gotovo spoznata, ali de storjeno zavezo razdereta, takrat ni po¬
treba cerkveniga sodnika; zakaj kakor se zamoreta z vzajemno
privolitvo zaročiti, tako se zamoreta z enako privolitvo razločiti,
kakor je bilo že poprej razločeno (štev. 22. in 24.). Ko se pa
nista v stanu porazumeti, zamore tudi en sam del odstopiti, in ne
potrebuje cerkveniga sodnika, kadar gotovo ve, de zaroka ni nič
veljala, ali kadar je zaroka sicer resnična, pa so tudi uzroki za
razvezo gotovi, zraven še ali oboje očitno, ali oboje skrivno. Ka¬
dar je pa zaroka sama negotova in dvomljiva, naj, kdor je na
dvomu, zastran svoje zaveze vpraša duhovniga pastirja ali spo¬
vednika za svet; kdor pa pri ustavljanji druziga dela zaroko ven-
der hoče dalje gnati do sklenitve zakona, utegne pomoči iskati pri
zakonski sodnii. Dalje kadar je vprašanje za razvezo, in je za¬
roka očitna, uzrok razveze pa skriven, ali kadar je zaroka gotova,
uzrok razveze pa negotov in dvomljiv; takrat je tudi treba cer¬
kvene razsodbe, in sicer zase in za pomirjenje svoje vesti pred
spovednikam, za posiljenje nasprotniga dela pa pred duhovnim
sodnikam. Zakaj v negotovi in dvomljivi reči bi ne bilo prav, in
ne brez greha, ko bi si kdo sam delai pravico. S. Alfons Ligo-
rijan uči o tem vprašanji: „Gotovo je, de, kadar je zaroka očitna
in uzrok očiten in gotov, ni potreba veljavniga sodnika; ravno to
se mora reči, kadar je zaroka skrivna, in uzrok tudi skriven. Go¬
tovo je spet, de, kadar je uzrok negotov in se dvomi ali je pra¬
vičen in resničen, takrat je po vsaki strani treba veljavniga sod¬
nika. Kadar je pa zaroka sicer očitna, in uzrok skriven, je tudi
potreba veljavniga sodnika, sicer ne pod težkim greham, razun
kadar se je bati večjiga pohujšanja. Ako se pa tisti uzrok ne
zamore dokazati pred sodnikam, tudi ni potreba veljavniga sodnika.
V takim namerku, ko je skrivna napaka pri enim delu, ki se pa
vender zamore dokazati, mora dolžni del druziga opominjati in mu
žugati, de bo to napako sodniku razodel; -in ako se tisti del ne
poda v razvezo zaroke, se sme njegova napaka sodnii razodeti.
(Moral. 1. 6. n. 878. Hom. ap. tr. 18.).

Kadar se vprašanje za zavezo ali razvezo zaroke načne pred
navadnim duhovnim pastirjem  in v spovedi, mu je treba do¬
bro pretehtati vse, kar priča za veljavo ali zoper veljavo zaroke;
težavna je sicer zanj razsodba, ker ima le en del pred seboj, in
se zamore večjidel le na tistiga besede opirati; drugih prič ne
more rabiti, razun ako mu je kaka reč od drugod znana. Kavno
zategavoljo pa tudi zamore soditi z manjši ojstrostjo in tankostjo,
kakor pa sodnik pri vnanji cerkveni sodnii. Tako uči s. Alfons:
»Kar tiče notranjo sodbo, so učeniki ene misli, de za razvezo za¬
roke je zadosti ena verjetna in zanesljiva priča, ali tudi zanesljiva
misel, ali sploh beseda učeniga moža, de je uzrok zadosti veljaven 4 '.
(Moral. 1. 6. n. 878.). Drugač je ta reč za duhovniga pastirja,
kadar en ali drugi del k njemu dojde po očitni poti; ondi njegova
dolžnost sicer ni razsojevati, ampak le učiti in opominjati, naj že
zaročenec pride sam od sebe, ali naj je poslan od cerkvene sod¬
nije. Vender takrat duhovni pastir zamore pretehtati vse okoli-
šine, utegne vprašati oba zaročenca, lahko pokliče zanesljivih prič,

60

si da pokazati storjene pisma. Ako po takim pregledovanji spozna,
de zaroka ne velja, on zastran tega razločno poduči oba dela;
ako najde zaroko veljavno, po tem skerbi razpor med zaročencama
prijazno poravnati, in del, ki se ustavlja, k spoinitvi storjene obljube
nagniti; ako mu to ne obvelja, utegne pretehtati uzroke za razvezo
zaroke, in potem prijazno opominja drugi del, de naj prostovoljno
odstopi od svoje pravice. Kadar mu vse to ne gre po godu, oberne
oba dela do cerkvene sodnije; in sicer, ako mu je bila ta reč že
od višji sodnije izročena, poda tej sodnii tudi zapisnik od svojiga
ravnanja. (Primeri Kutschker Eherecht b. II. str. 260  in d.)

Kadar dalje pravda zastran kake zaroke pride pred za¬
konsko sodnijo,  je nar pred vprašanje za veljavo zaroke. Cer¬
kvena sodnija se v taki pravdi sploh derži tega vodila, ki je tudi
izrečeno v podučenji zastran zakonskih reči: „Sploh se mora mi¬
sliti, de je vsakdo prost, kar tiče volitev zakonskiga družnika;
zatorej se mora razsodba delati zoper zaroko, kolikorkrat njena
veljavnost ni popolnama gotova". (II. del §. 108.). Zatorej cer¬
kveni sodnik tanko in ojstro ravna po pravilih, po kterih se v pravdi
sploh dokazuje kaka reč ali kako djanje, vpraša tedaj oba za¬
ročenca, ali sama poznata sklenitev zaroke, in druge tehtne oko-
lišine; si da skazati veljavne pisma, posluša tudi vedne in za¬
nesljive priče, in v potrebi tirja tudi prisego zaročencov. Po tem
sodnik stori razsodbo, in zaroko spozna za veljavno ali za neve¬
ljavno, in dalje zaročenca oberne na to, kar se mu potrebno kaže.
Podučenje za cerkvene sodnije govori o tem: „Zoper tiste, kteri
se ustavljajo obljubo spolniti", ki so jo dali v zaroki, je bolj z
opominjevanjem kakor s siljenjem ravnati". „Kadar zakonska sod¬
nija zaroko za neveljavno spozna, stori potrebne odločke, de se
drugačen zakon dalje ne zaderžuje". „Kadar je zaroka za ve¬
ljavno oznanjena, naj zakonska sodnija poskuša, oba dela po po¬
ročniku nagniti k prijazni pogodbi". (II. del. §. 109 — 111.). —
Kadar s tem pravda ni dognana, takrat nastopi vprašanje za raz¬
vezo zaroke. Cerkvena sodnija v tem preiskovanji ne ravna s to¬
liko ojstrostjo, derži se vodila, na ktero kaže s. Alfons: „Preterdo
je, koga priganjati k sklenitvi zakona, kadar se je bati nesrečniga
konca". (Moral. 1. 6. n. 878.). Vender tudi pri tem preiskovanji
sodnija rabi navadne pravdniške dokaze; vpraša zaročenca sama,
kolikor obstaneta, posluša priče, pregleduje pisma, v časih se tudi
ozre na splošen govor ljudi. V tej reči je cerkvena sodnija sicer
tudi z manjšim številam prič zadovoljna, kakor postava papeža
Klemena III. govori: „Na sporočilo eniga pošteniga moža, ki oznani
zaderžek, se ustavi sklenitev zakona". (De sponsal. c. 27.). Tudi
s. Alfons Ligorijan razlaga: „Kadar se ima dokazati zaviraven
ali razderaven zaderžek, je zadosti ena prisežena priča za no¬
tranjo in za vnanjo sodbo; ako se pa govori za kaki drugi uzrok,
ki ni zaderžek, temuč daje le enimu delu pravico za odstop, se
za vnanjo sodbo tirjati saj dve priči, za notranjo sodbo je dosti ena za¬
nesljiva priča". (Moral 1. 6. n. 878. Hom. ap. tr. 18.) Po dognani raz¬
sodbi, de se zaroka sme razdreti, veljajo zopet stavki podučenja za
cerkvene sodnije: „Kadar je zaroka za veljavno spoznana, naj zakonska

51

sodnija poskuša, po poročniku oba dela nagniti k prijazni pogodbi.
Kar tiče odškodovanje, naj se tako ravna, de zaročenca pogodbo
storita s pravnimi pogojami". „Kadar se pa pogodba za razvezo
zaroke ali za pravno odškodovanje ne more dognati, po tem se mora
šteti za manjši hudo, dovoliti sklenitev druziga zakona". (II. del
§. lil.  112.) (Primeri Kutschker Eherecht b. II. §.  104 - 109).

27. Kako gre z odškodovanjem pri odstopu od zaroke ?

Za odstop od zaroke se zaročenca ne moreta in ne smeta
poprej za nobeno kazen pogoditi; nasprot pa je del , kteri.je od
zaroke odstopil brez pravičniga uzroka, ali kteri je zamolčal ali
sam napeljal pravičen uzrok, dolžan in zavezan , drugima delu
po pristojni meri poverniti škodo , ktera mu iz odstopa prihaja.

To vprašanje za odškodovanje, kadar kdo odstopi od zaroke,
ne zadeva zgol notranjih ali duhovnih reči, ampak sega na
vnanje reči, ki zadevajo telo in premoženje. Zatorej tukaj sicer
nar pred velja Božja in cerkvena postava, potem pa ima tudi der-
žavna postava svojo moč, kakor je že spredej sploh dokazovano
(štev. 14.). Podučenje za cerkvene sodnije zatorej poravnavo
za odškodovanje in povračilo sicer nar pred sporočuje cerkvenimu
sodniku; dalje pa govori: „Ako tožniku to ni zadosti, mu je sicer
na voljo pušeno, se zastran odškodovanja oglasiti pri posvetni
sodnii". (II. del §.  111). Cesarska postava pa govori: „Ali iz
zaroke izhaja pravična zaveza k odškovanju in koliko de izhaja,
to razločuje redovni sodnik po §§. 45. in 46. deržavljanskiga za¬
konika, in z oziram na prepovedi pričujoče postave''. (Post. zastr.
kat. zakonov. §. 2.).

V tej reči je nar pred pomniti, de pri navadnih pogodbah se
večkrat dela pristavek, de kdor od pogodbe odstopi, mora neka-
košno kazen nositi, ali kak denarski znesek plačati, ali kako dav-
šino zgubiti; pri zarokah pa takošna kazen  nima mesta, kar bi
utegnilo nekako siljenje nanašati, ko morajo pa zakoni prosti biti.
To se opira na postavo papeža Gregorja IX., ki piše: ,,Ker mo¬
rajo zakoni prosti biti, se mora tedaj pogodba zastran pristavljene
kazni po pravici za napačno šteti". (De sponsal c. 29.). Večji
del učenikov, na pr. Sanehez (de matr. 1. I. d. 30.), je te misli,
de po tej postavi se sploh nobena denarna ali drugačna kazen v
pogodbo" ne sme jemati. In tako govori tudi podučenje za zakonske
sodnije: „Vsaka pogodba zastran plačila kake kazni, ko bi kdo
odskočil od zaroke, je prepovedana in neveljavna". (II. del §.  109).
Enako se glasi tudi naša deržavna postava: „Zaroka nobene pra¬
vične zaveze seboj nima za plačilo tega, kar se je pogodilo, ko
bi se odstop nameril". (Derž. zakonik §. 45.).

Kaj druziga pa je tista davšina, ki se pri zaroki daje za
poterjenje obljube in za nekakošno zastavo, in se po navadi ara
imenuje. Od tiste molči podučenje za avstrijanske sodnije, in to¬
rej je znamnje, de se z njo po navadi sme ravnati. Za to stran

4 «*

52

pravi s. Alfons Ligorijan: „Kdor odskoči od zaroke, zgubi svojo
aro, in je dolžan aro druziga dela poverniti". (Moral. I. 6. n. 852.).
In pri tem tudi utegne veljati splošna deržavna postava, ki govori:
„Kadar se pogodba po zadolženji eniga dela ne spolni, zamore ne¬
dolžni del prejeto aro obderžati, ali pa dvojni znesek dane are
tirjati". (Derž. zakonik. §. 908.). Vender ko bi bila dana ara le
velika, bi ne bilo prinierjeno, cele tir jati po dvojnim znesku, ker to
bi bilo nekakimu siljenju podobno. Zlo tako je tudi z darilam,
ki ga en del podeli drugimu, ali ki ga tudi tretji obljubi na to, de
se zakon sklene med omenjenima osebama. Od darila ki ga en
del drugimu podeli, velja postava papeža Gregorija IX., ki piše:
„Po razvezanim zakonu gre ženitno darilo možu nazaj". (De donat.
c. 8.). Ako se tedaj zaroka razdere brez zadolženja kteriga dela,
vsaki del nazaj da prejeto darilo, na pr. perstan ali drugo
vredno reč; tudi nedolžni del nazaj prejme svoje darilo, ko je drugi
del razdere kriv. Od darila, kteriga kaki tretji, na pr. oče, obljubi,
piše tudi s. Alfons, de, kdor obljubi, ga ni dolžan dati, ko bi se
zakon ne sklenil z namenjeno osebo. (Moral. 1. 6. n. 853.) Od
obojiga govori deržavna postava: „Kadar zaročenec zaročencu,
ali kaki tretji enimu ali drugimu zaročencu kaj daruje ali zagotovi
zavoljo prihodniga zakona, se darilo zamore preklicati, kadar da-
rovavec ni kriv, de se zakon ni sklenil". (Derž. zakonik §.1247).

Drugač, kakor s tem, pa je s p o vračil a m in odškodo¬
vanjem,  ki se mora zgoditi, kadar en del odskoči brez pravič-
niga uzroka, ali kadar en del pravičen uzrok odstopa poprej za¬
molči ali potem sam napravi. Tukaj že sploh velja Božja zapoved,
ktero je spoznal Cahej v evangelij: „Ako sim koga kaj ogoljufal,
povernem čveterno". (Luk. 19, 8.). Tudi sploh velja cerkvena
postava, ki jo je papež Gregor IX. izrekel: „Ako se je po tvojim
zadolženji škoda storila, ali krivica napravila, si po pravici dolžan
za to zadostiti". (De injur. c. 9.). Vender tudi posebej Božja za¬
poved naznanuje dolžno povračilo v takim namerku; po Mojzesovi
postavi je bilo ukazano, de kadar kdo sužnjo izraelsko deklico
zaroči svojimu sinu, mu pa drugo da, in storjene zaveze ne spolni,
potem deklica za povračilo „gre zastonj in brez plačila prosta od
tod". (2. Mojz. 21, 9 —11.). Cerkvena postava pa ob enim tudi
obsega povračilo, kadar govori, „de se krivičnimu delu primerjena
pokora naloži, ker je pervo obljubo prelomil". (De sponsal. c. 22.
31.). Dolžnost povračila, in odškodovanja po krivičnim odstopu
od zaroke terdi s. Alfons, rekoč: „Kdor po krivici odstopi, je za¬
vezan k povračilu, kolikor je bilo na njem, de bi se bila zaroka
spolnila". (Moral. 1. 6. n. 852.). Podučenje za cerkvene sodnije
jo posebej določuje ter pravi: „Kdor brez pravičniga uzroka od¬
stopi od zaroke, ali pravičen uzrok za odstop zamolči ali z last¬
nim zadolženjem napravi, je zavezan, drugimu delu škodo, ki se
mu po odstopu nanese, poverniti po okolišinah oseb in reči". (I. del.
,§• 9,). Po takim je odškodovanje dolžan, kdor odstopi od zaroke
brez pravičniga uzroka; ako ga vnanja sodba vselej ne veže, ga
veže lastna vest, kar mu ima duhovni pastir pokazati. K odško¬
dovanju je zavezan, kdor poprej zamolči ali potem sam napravi

53

pravičen uzrok razveze, na pr. zakonsk zaderžek ali kako druge
veljavno napotje: Tudi, ko bi kdo zakon s tretjo osebo sklenil, ni
prost odškodovanja, kakor pravi podučenje za cerkvene sodnije:
„Ceia pa ostane pravica, ktera gre drugimu delu, kar tiče povra¬
čilo škode po stanu reči". (I. del §. 8.). Tudi drugačne okolišine,
s kterimi kdo prihodnjimu zakonu nesrečo nakloniti utegne, ga ne
pustijo prostiga zastran odškodovanja. Imenovano podučenje go¬
vori: „Ako se pa okolišine, na ktere se domišljevanje nesrečniga
zakona opera, izhajajo po zadolženji eniga dela, je tisti zavezan,
drugimu delu po moči poverniti škodo, ktera se mu je napravila,
ker je njegovo pravično dočakovanje prazno ostalo". (II. del §.
10.). Vender dolžnost odškodovanja včasih tudi veže, kadar se
zaroka razdere po pravičnim uzroku, ko bi namreč ktera druga
okolišina tirjala povračilo, na pr. ko bi bil kdo svojo zaročnicov
greh zapeljal, kakor je bilo že spredej omenjeno (štev. 24.). Že
v Mojzesovi postavi jeza to stran pisano: „Kdor zapelje nezaro-
čeno devico, ji daj doto, in jo imaj za ženo. Ako mu je pa oče
dati noče; naj da denar po meri dote, kakoršno device po navadi
prejemajo". (2. Mo jz. 22, 17.).

Kar tiče tako odškodovanje, zaročenca po storjeni razvezi
nar bolj prav ravnata, ako se med seboj ali vpričo zanesljivih mož
po pameti pomenita. V časih duhovniga pastirja zlasti v spovedi
zadene dolžnost, to odškodovanje tirjati in določiti; v časih zaro¬
čenca sama prideta do njega, ali ji zakonska sodnija pošlje k njemu,
de ji napelje k prijazni pogodbi s pravimi pogojami. Ako se s tem
nič ne opravi, zakonska sodnija sama določi znesek za odškodo¬
vanje, kakor je izrečeno v podučenji zastran zakonskih reči: „Na
prošnjo saj eniga dela se zamore tudi denarno plačilo za odško¬
dovanje določiti". (II. del §. 111.). Kadar tožniku to ni prav, ga
cerkvena sodnija utegne oberniti na cesarsko sodnijo, ktera po tem
ravna po svojih pravilih. — V kakošni meri pa naj se odškodo¬
vanje godi, podučenje za cerkvene sodnije naznanuje z besedo,
„po okolišinah oseb in reči", „po moči"; „po stanu reči". Deržavna
postava se v tej reči glasi: „Le delu, od kteriga strani se ne iz¬
haja noben zagotovljen uzrok za odstop, ostane pravica na povra¬
čilo resnične škode, ki jo zamore dokazati, de jo je po tem od¬
stopu terpel". (Derž. zakonik §. 46.). Po takim posvetni sodnik
zamore le povračilo očitne škode nakladati, na pr. stroškov za
pisma, pota, ženitvansko pripravo in druge enake reči. Cerkveni
sodnik pa se utegne tudi dalje ozirati na drugo zgubo, ki jo zlasti
ženska terpi po razderi zaroke, na pr. na zamudo druge lepe pri¬
ložnosti za možitev, na zgubo dobre službe; posebno to velja za
skrivno spovedno sodbo. Tudi pri odškodovanji zapeljane osebe
duhovna sodba več tirja kakor deržavna postava (derž. zakonik
§. 1328.), namreč ne samo stroškov za posteljo in izrejo otroka;
ampak ozira se tudi na krivico, sramoto in nesrečo, ktera zapeljani
osebi ostane za vse življenje.

54

III. Poglavje.

Od zaderzkov veljavnima zakona.

17. Kaj je potreba k veljavni sklenitvi zakona?

K veljavni sklenitvi zakona je potreba privoljenja obeh
strani , in sicer de ga izgovorita mož in žena, ki imata zmož¬
nost zakon skleniti, in de ga izgovorita tako kakor je zapovedano.

De se zakon veljavno sklene, se je treba ozirati na tri po¬
glavitne reči, ktere podučenje za cerkvene sodnije steni izrekuje:
„Zakon se ravna s privoljenjem obeh strani, ako ga izgovarjati
taki osebi, ki imati zmožnost zakon skleniti, in sicer po zapove¬
dani šegi“. (I. del §. 11.). Nar pred tedaj morati biti osebi, ki
sli pripravni ali imati zmožnost  zakon skleniti; to je jasno iz
besed papeža Inocencija III., ki piše, kako de se zakon prav sklepa:
„samo de sti osebi taki, ki sti po postavi zmožni". (De rapt. c. 7.).
Dalje morati obe strani privoljenje  dati in sicer za pričujoči
čas; od privoljenja pravi ravno tisti papež: „Bistvo zakonske zveze
je v privoljenji, brez kteriga vse drugo ne more doveršiti zakonske
zveze". (De sponsal c. JŽ5.). Poslednjič se mora privoljenje zgo¬
diti po pravi šegi  ali tako, kakor ukazuje cerkvena postava; kako
pa de se ima privoljenje dajati, je oznanil Tridentinski zbor, s pri-
stavkam, de vsak drugač sklenjen zakon je brez veljavnosti. (Sej.
24.  od preravn. zak. p. 1.).

Na te tri strani se ozirajo vse dušne in telesne lastnosti in
druge okolišine, ki dajejo zmožnost, veljaven zakon skleniti. Vsaka
taka lastnost ali okolišina, brez ktere bi se zakon ne mogel prav
skleniti, pa se sploh imenuje zaderžek; in te lastnosti in okolišine,
brez kterih bi zakon ne mogel veljati, se imenujejo raz vezni,
tudi razderavni ali Iočivni zaderžki.  Nekteri izmed teh so
osebni zaderžki, ki so ležeči na volji posamezniga človeka, drugi
občni, ki jih je cerkev sploh za vse postavila. Te lastnosti in
okolišine pa določuje nar pred Božja postava, ker Bog sam je za¬
kon vstavil in njegovo postavo človeku zapisal v serce ali glasno
oznanil. (1. Mojz. 2,2o.j.  Določuje jih dalje cerkvena postava,
kakor govori Tridentinski zbor: „Cerkev je od Kristusa prejela
vso potrebno oblast, keršansko deržavo prav vladati; pa oblast,
staviti zakonske zaderžke, je močno koristna in potrebna, de se
zakon zamore obhajati s častjo in spodobnostjo, ki gre tako sveti
reči". (Sej. 24.  od zakr. zak.). Podučenje za duhovne sodnije
torej govori: Skleniti zvezo, ki je v resnici zakon, so nezmožni
vsi tisti in samo tisti, od kterih postava Božja in cerkvena pravi,
de so nezmožni". (I. del §. 42.J.  Tudi cesarska postava za ka¬
toliške zakone spoznava vse postave, ki jih cerkev terdi zastran
veljavnosti zakona. (Post. za kat. zak. §. 3).

55

29. Kteri zavoljo pomanjkanja dušne zmožnosti za
privoljenje ne morejo zakona skleniti?

Brezumni, besni ali nori , otroci , in sploh vsi, kteri ne mo¬
rejo dati privoljenja , kakor šno tir ja natora te reči, ne morejo
zakona skleniti.  Tako se glasi podučenje za duhovne sodnije
(I. del §. 13.).

Kdor ima pravo privoljenje dati v kako reč, mora imeti po¬
treben razum, de razloči in se zave, kaj dela; vsako človekovo
djanje, ktero ima kaj veljati, se ima pri dobri zavesti goditi. Po-
trebniga razuma in zavednosti pa nimajo brezumni,  kteri ali
nikdar niso pameti dosegli, ali so pozneje po kaki bolezni ali ne¬
sreči ob um prišli; še manj take zavednosti imajo besni ali nori,
pri kterih ni samo um prevzet, ampak je tudi volja oklenjena. Od
takih govori cerkveni zakonik: „Ne norostni ne norostna ne mo¬
reta zakona sklepati; pa ko je zakon sklenjen, naj se ne razvezuje.
(C. 32. 9. 7.). Poslednja beseda daje na znanje, de, ko bi kdo
še le po sklenjenim zakonu prišel ob pamet, njegov zakon obstane.
Beseda bi se utegnila tudi nato oberniti, de bi zakon veljal, ako
bi bil sklenjen tak čas, ko brezumnost ali norost neha; vender za
gotovosti voljo bi to dobro moglo dokazano biti. Pri pravi pameti
in zavednosti tudi niso otroci  do sedmiga leta, kakor se šteje
po navadi; in torej tudi pri takih ni misli od veljavniga zakona.
Papež Aleksander III. pravi: „Zaročitve in zakonske reči se ne
morejo goditi pred sedmim letam. (De despons imp. c. 5.)

Tudi drugi utegnejo kterikrat v takim stanu biti, de nimajo
zavednosti za sklenitev zakona; to se utegne nameriti po naglim
napadu slabosti, ali pa v času pijanosti. V tem oziru se kaže,
kako napačno in ostudno je bilo ravnanje tistih, ki so nar raji
popoldne vsi omamljeni od vina k poroki priderli, in skorej niso
vedili, kaj delajo; jasno je, zakaj de cerkev za poroko tirja zju-
tranji čas, ko so ljudje še trezni. Vprašanje je še zastran sle¬
pih, gluhih in mutastih.  Komur manjka le eniga ali druziga
teh počutkov, lahko ima še potrebno znanje, na pr., kdor je samo
slep, ali samo gluh ali mutast, ali gluh in mutast; zatorej je tudi
v stanu, zakon skleniti, ako je drugač pri pameti. Beseda papeža
Inocencija III. to uči: „Ako takošen (gluh in mutast) hoče za¬
kon skleniti, se mu to ne sme odrekovati; ako ne more z besedo,
utegne z znamnjem privoljenje dati na znanje^. (De sponsal c. 23.)

30. Kakošna pomota brani, privoljenje dati in zakon

skleniti ?

Brani pomata, ki se tiče osebe prihodnjiga zakonskiga dru%-
nika, ali ki se povrača na pomoto v osebi ; tudi bi zakon ne
veljal , ko bi se prost človek zvezal s suxnjhn , ki ga šteje za
prostiga.

Ko bi kdo, kadar zakon sklepa, drugo ali drugačno osebo
imel pred seboj, kakor jo pa meni, bi gotovo privoljenje ne bilo

56

pravo; pomota bi bila vmes, ki tiče osebo samo, ali pa kako bi-
stevno lastnost osebe. Pomota v osebi  zaderžuje tedaj pravo
privoljenje, in torej zakon dela neveljaven. Zgled tega se nahaja
v sv. pismu. Jakop se je hotel zvezati z Rahelo, dali so mu pa
Lijo, in on tega ni vedil; branil se je tedaj ko je pomoto spoznal,
in zakon njegov ni veljal, dokler se ni dal pogovoriti, (1. Mojz.
29, 23—28.). Cerkveni zakonik o tej reči govori: „Pomota, ki
tiče osebo aii stan osebe, ne dopusti privoljenja v zakon K . (Caus.
29. q. 1.). Pomota, ki tiče kako lastnost osebe, pa zakona ne dela
neveljavniga, razun kadar se povrača na osebo,  kakor uči
s. Tomaž Akvinski (in 4. S. d. 29. 30.). S. Alfons Ligorijan
posebej razlaga, kdaj se pomota povrača v osebo, kadar je nam¬
reč ozir na tako lastnost, ki je bolj bistevna in tehtna, se bolj po
redkim nahaja, tako de je po njej oseba dobro zaznamovana in
memo drugih razločena; na pr. ko bi kdo hotel ravno pervorojeno
ali ravno mlajši hčer, ko bi kdo hotel ravno blagorodno osebo in
ne drugačne. (Moral. 1. 6. n. 1011 — 1016.). Tako se glasi tudi
podučenje za cerkvene sodnije: „Pomota pa se povrača na osebo
v tisti lastnosti, s ktero je edino oseba prihodnjiga zakonskiga
zaznamnjana". (I. del §. 14.). Drugačna lastnost, ki ni bistevna,
in osebe ne določuje na tanko, ne dela zakona neveljavniga, ako
bi bila pomota zastran tiste; na pr. ko bi kdo mislil nevesto bb-
gato, pa bi bila revna, ali lepe postave, in bi ne bila takošna;
tudi pomota zastran neveste, noseče od tretjiga, zakonu po cer¬
kveni postavi ne jemlje veljavnosti, desiravno je deržavna postava
to poprej (Derž. zak. §. 58.) drugač določevala. Pomota v osebi
je le posamezen zaderžek, in ne občen; zatorej se zastran tiste
zamore le ta del pritožiti, kteri je sam na pomoti. Poravna se pa
ta zaderžek, kadar kdo pomoto spozna, in vender zakonsko za¬
vezo za dobro ima, ali pa zakonsko zdruštvo dalje ohrani z osebo
v kteri seje  motil; po takim mu tudi odpade pravica, se zoper
zakonsko zavezo pritoževati, kakor uči podučenje za duhovne sod¬
nije. (I. del. §. 116.). Zastran pomote v osebi se ne bo bati,
kadar se znane osebe jemljejo v zakon; drugač je, kadar se po¬
nudi neznana oseba, ali kadar en del pride iz daljniga kraja; ta¬
krat se pomota lahko utegne zgoditi.

Tudi se imenuje pomota zastran sužniga stanu.  Kjer je
bila sužnost navadna, kakor sploh v starim času, ali kjer se na¬
haja še zdaj, ondi so se utegnili, ali se še utegnejo zakoni skle¬
pati med prosto osebo in med sužnjo. Kadar prosti človek vzame
sužnjo, in ve, de je sužnja, zakon velja, ker jo prostovoljno vzame;
kadar bi pa mislil, de je prosta, ko je sužnja, takrat bi zakon ne
veljal; sužnost je težavna okolišina, ki v veliko rečeh zaderžuje
zakonsko združbo, in gotovo prost človek ne privoli rad v tako
zavezo. Postavo zastran pomote, ki tiče sužnji stan, je dal pa¬
pež Aleksander III. (de conj. serv. c. 2.). Vender taka sužnost

E ri nas ne zadeva nikjer; tudi poprej pri nas take sužnosti ni bilo,
o so bili kmetje rabotno še lastni grajšakam (leibeigen), kakor
spominja s. Alfons. (moral. 1. 6. n. 1017.).

57

31. Kakošna nezmožnost po telesni strani zaderžuje
sklenitev veljavnima zakona?

Zaderžuje neozdravljiva nezmožnost za opravljanje zakonske
dolžnosti, ako je bila že o sklepanji zakona ; zaderžuje tudi ne¬
doraslost , in sicer pri moških, dokler štirnajsto, pri ženskih, dokler
dvanajsto leto ni dopolnjeno.  Glej podučenje za cerkvene sodnije.
(I. del §. 16, 17.)

Zakonski stan ima, razun pomoči za obojo stran, svoj pogla¬
viten namen v tem, de se človeški rod, kraljestvo Božjih otrok na
zemlji, ohrani in množi; kar greh gospoduje na svetu, ima zakon
tudi pomoček biti zoper spačeno poželjivost. Po tem namenu je
Bog stvaril človeka, stvaril moža in ženo, in jima je dal svoj bla¬
goslov. (1. Mojz. 1, 23.). Kakor pa po kaki drugi telesni strani,
tako se posebna pomanjkljivost ali slabost utegne tudi nameriti
po tej strani, ki zadeva namene zakonskiga stanu. Poseben za-
deržek veljavniga zakona se šteje nezmožnost za opravljanje
zakonske dolžnosti;  tista je nasprot namenu zakona, pri njej
ni rasti hišne družine, tudi ni pomoči zoper greh, in za obojiga
uzroka voljo merzi zakonska ljubezen in edinost. Le taka ne¬
zmožnost pa dela zaderžek zakonu, ki je bila že poprej, in ki se
ne da ozdraviti; ktera nastopi po sklenjeni zvezi, ali ktera se da
ozdraviti, ne razdera zakona. To s kratkim papež Aleksander III.
izrekuje: „Kteri so nezmožni, se nikakor ne štejejo pripravni za
sklenitev zakona". Bolj na tanko pa to reč določujejo še druge
postave cerkveniga zakonika. (De frigid. c. 3 — 7.). Razločiti pa
se mora memo take nezmožnosti nerodovitost; ona sicer krati eno
dobroto zakonskiga stanu, vender dopuša tretji namen zakona, po¬
moček zoper nečistost, in se tedaj ne šteje med zakonske zaderžke.
Starost sicer tudi nima upanja pervi namen došeči, vender takim
zakona ravno ne prepove ne Božja ne cerkvena zapoved. Primeri
k temu nauk s. Alfonsa Ligorijana. (Moral. I. 6. n. 1095 — 1098).

V djanji zaderžek nezmožnosti dela težavnost osebam, ki so
sodniki; ker se težko razodene, še težje spriča in poravna; ker-
šanska sramožljivost in modra previdnost ima tukaj posebno svoje
mesto. Ako se ta zaderžek razodene pred sklenitvo zakona, je go¬
tovo, de mora takrat zveza zakona popolnama odnehati. Po skle¬
njenim zakonu se zaderžek v časih utegne staršem ali drugimu
zaupljivimu bližnjimu naznaniti; taki naj zadeto osebo napotijo do
zdravnika in do duhovniga pastirja; moder zdravnik, ko mu taka
reč pride na znanje, že ve, kaj mu je storiti. Nar večkrat pa
morebiti zaderžek pervi zasliši duhovni pastir, pri čimur mu je po¬
sebne previdnosti potreba. Pred drugim se mora pomniti, de taka
zakonca ne smeta nikakor sama svoje zveze razderati, razun de
to določi škofova sodba; to sledi iz postave papeža Aleksandra
III. in Inocencija III. (De restit. spol. c. 8. 14.). Dalje se ne
sme pozabiti, kar izrekuje podučenje za duhovne sodnije: „Le za¬
konska zamoreta zoper zakon začeti tožbo zavoljo nezmožnosti,
razun ko bi bila očitna". (II. del §. 118.). Duhovni pastir v ta-

08

feim namerku zakonske nar pred poduči, vso reč pred vsim dru¬
gim Bogu izročiti, po tem pa pri modrim zdravniku poiskati sveta
in pomoči, dalje pa se po zdravnikovim svetu ravnati, in kolikor
nezmožnost ni gotova, več časa na skušnji ostati, če se nezmožnost
morebiti ne odpravi; cerkvena postava za tako poskušnjo določuje
tri leta, kakor je tudi izrečeno v podučenji za cerkvene sodnije.
(II. del §. 175. De frigid. c. 5. 7.). Ako se v takim času ne¬
zmožnost odpravi, odpade ves zaderžek, zakon je veljaven, in ne
sme se razderatj. Ako se pa nezmožnost že v začetku pokaže
gotova, ali ko po daljši skušnji ne ostane posebniga dvoma, naj
se zakonska odtegneta eden drugimu, in v popolni zderžljivosti
ostaneta; zakaj zakon v takim namerku nima veljavnosti, kakor
opominja s. Tomaž Akvinski in dalje s. Alfons. (Moral. I. 6. n.
1101.). Dalje jima je svetovali, de naj se ponižno vdasta v Božjo
voljo, zvezo edinosti med seboj ohranita, pa v vedni zderžnosti
po zgledu Marije device in s. Jožefa, kakor brat in sestra med
seboj živita; to bi bilo posebno svetovati, kadar sama rada skupaj
ostaneta, ali kadar se zaderžek težko dokazuje. Beseda papeža
Celestina III. je: „Kadar oba privolita skupaj ostati, naj mož njo
ko je ne more imeti za ženo, saj ima kakor za sestro“. (De frigid.
c. 5.). Vender la svet nima vselej mesta; v časih je tak zaderžek oči¬
ten postal, včasih cerkvena postava drugač določuje (Ap. list.
Siksta V. 1. 1587); nar večkrat je človeška nezderžnost na poti,
ki jo meni Gospod, ko pravi: „Te besede ne razumejo vsi, ampak
kterim je dano“. (Mat. 19, 11.). V takim namerku duhovni pa¬
stir zakonska zaverne na cerkveno sodnijo, in ji tudi sam s pismam
naznani uzrok pritožbe; utegne tudi sam že poprej ondi sveta
prositi, zlasti kadar mu je vsa reč bolj dvomljiva. Duhovna sodnija
bo vedila svoje storiti, ali pritožbo za prazno spoznati, ali zakon
razvezati, ali tudi drugo zakonsko zvezo dopustiti; pravila za to
razsodbo daje podučenje za duhovne sodnije. (II. del §. 174.175.).
Za daljši razlaganje tega zaderžka primeri duhovne učenike.
(Sanchez de matr. I. 9. d. 92. Alfons. Moral. 1. 6. n. 1095 —
1103. Hom. ap. tr. 18. Kutschker Eherecht b. III. §. 111 — 126.).

Moški ki štirnajstiga, in ženske, ki dvanajstiga leta svoje
starosti še niso spolnili, se po pravici štejejo nezmožni za zakon, ker po
navadi niso po telesu godni za zakon, in tudi moči, ki jo sklenitev
svetiga zakona v sebi ima, niso v stanu razumeti, kakor se spodobi.
Tako se glasi podučenje za cerkvene sodnije (I. del §. 17.). Taki, ki
te starosti še niso spolnili, se imenujejo nedorasli, in tedaj je s prej-
šnimi besedami izrečen zaderžek nedoraslosti.  Cerkveni za¬
konik pri moških dorasle leta ceni po besedi papeža Urbana III., ki
piše: „De se pri mlajših letih počaka, dokler deček ne bo spolnil štir¬
najstiga Ieta“. Pri ženskih pa jo ceni po besedi papeža Aleksandra
III., ki določuje: „Ko je dekliča blizo starosti dvanajsterih let, in je z
lastnim privoljenjem zaročena, se ne sme ločiti 44 . (De desp. imp.
c. 6. tl.). Zaderžek nedoraslosti se prav za prav stavi na dvoje,
namreč de pri nedorašenih manjka še dušne zmožnosti za pravo
privolitev, in tudi telesne zmožnosti. Sicer podučenje za duhovne
sodnije še pristavlja: ,,Če bi se pa kdaj zgodilo, de bi bili taki,

59

ki teh let še niso dosegli, po telesu in po pameti zmožni za zakon,
vender bi ne mogli skleniti zakona, dokler bi zato ne dobili pri-
terdivniga izreka od svojiga škofa ali tudi od apostoljskiga stola".
(I. del §. 17.). Vender ne bo kmalo uzroka za tako zgodenj za¬
kon, ki ni lahko v prid ne po dušni ne po telesni strani. Še se
mora pomniti, de dušna in telesna zmožnost za sklenitev zakona
ne nastopa povsod z enako starostjo, v merzlejih krajih se sploh
kaže pozneje; zatorej podučenje za d. sodnije modro pristavi:
„Skerbeti je za to, de se ne ženijo in ne možijo taki, ki so štir-
najsto ali ozirama dvanajsto leto spolnili, pa še niso dosegli tistih
let, v kterih po posebnosti dežele in naroda nastopa zmožnost,
zakon s pravim premislikam skleniti, in pa telesna godnost". (I.
del. §. 72.). Po naši deržavni postavi se sploh nedorasli štejejo
moški in ženske, ki niso spolnili štirnajsliga leta svojiga življenja
(Derž. zak. §. 21.). Zatorej postava za katoliške zakone veleva:
„Osebe, ki štirnajstiga leta še niso spolnile, in so tedaj po der¬
žavni postavi še nedorasle, se ne smejo dopušati k sklenitvi za¬
kona". De bi pa svoji določbi večji moč dala, zapoveduje ta po¬
stava še dalje: »Nedorasel, ki je zakon sklenil, se mora od dru-
ziga dela odločiti, dokler ne doseže doraslih let". (§. 4. 33.). De
se tedaj starost novih zakonskih vselej gotovo zve, je pri takih, ki
niso v domačih farnih bukvah zapisani, sploh potreba postavniga
kerstniga ali rojstniga lista. Sicer bi se pri prezgodnjim zakonu
utegnilo zgoditi, de bi premladi del pritožbo nasprot začel, ko do-
rase do postavnih let, kar naznanuje podučenje za d. sodnije:
„Zastran veljavnosti zakona, kterimu je nasprot zaderžek nedo¬
raslosti, naj se po doseženi doraslosti preiskuje samo na prošnjo
tistiga zakonskiga, ki pri sklepanji zakona še ni bil dorašen".
(II. del §. 119.). Pred čašam dosežene doraslosti pa bi se mogla
sodnija sama nasprot postaviti takimu zakonu; zakon namreč, ki
se sklene pred doraslimi leti, zamore le za zaroko veljati, in tudi
pri zaroki se zamore zaročenec še le nasprot staviti, kadar dorase.
Ti določki se opirajo na postave cerkveniga zakonika. (De desp.
imp. c. 6. 7. Qui matr. acc. c. 4.)

32. Kakošna vnanja sila brani, zakon veljavno skleniti?

Sila in strah , ho hi kdo po krivici z velikim zlegam koga,
primoral k zakonu , je uzrok , de taka privolitev ni zadosti k
zvezi zakona ; tudi rop ali ugrabljenje ženske brani, de ženska
ne more skleniti zakona z ropanjen, dokler je v njegovi oblasti.

Kdor ima pravo privoljenje dati v kako reč, mora imeti prosto
voljo, de si zamore brez oviranja izbrati, kar mu je prav, in se le
po svojim nagnjenji vdati v to, kar si je izbral. Potrebne pro¬
stosti pa človeku manjka ondi, kjer huda sila in strah  vmes
pride in brani, de se privoljenje ne more prosto izgovoriti; in kaj
taciga tudi pri sklepanji zakona napravlja zaderžek veljavnosti.
Razun drugih to naznanuje postava Aleksandra III. papeža: „Dru-
gač ravnaj, de se druge derži kot žene, razun, ako se je z njo
zaročil prisiljen po strahu, ki je v stanu omajati tudi stanovitniga

60

moža". (De sponsal. c. 15. 28.). Vender.ni vsaki strah takošen,
de bi zakonu jemal veljavnost; na tanko to določuje podučenje
za d. sodnije: „Ako bi 'kdor si bodi veliko, in neogibljivo zlo komu
po krivici storil ali žugal, in ga s tem primoral v zakon privoliti,
to privoljenje ni zadosti k zvezi zakona". (I. del §. 18.). De za-
deržek res moč ima, je treba, de je strah od zunaj prišel, ne od
znotrej; odznotraj strah bi bil, ko bi glas vesti ali strah pred peklam
koga nagnal, zapeljano osebo v zakon vzeti; drugačen strah pa utegne
napravljen biti po drugim zakonskim delu, ali po tretjim človeku.
Treba je dalje, de zlo ali hudo je veliko, kakoršno zamore po be¬
sedi postave omajati tudi stanovitniga moža; naj se tako hudo komu
že na ravnost dela ali še le žuga, vender de se takimu zlegu ni
lahko uganiti; na pr. žuganje smerti, ali terpinčenje, zapor v ječo,
zguba premoženja, hudo osramotenje pred ljudmi; ne bil bi pa
strah zadosti velik, ko bi si kdo zakon izbral kot manjši hudo, de
bi odšel večjimu zlegu, na pr. deklica bi vzela starca, de odide
hudi mačehi. Treba je še, de siljenje, s kterim sestrah napravlja,
je krivično, ne tako, kakoršniga si je kdo sam kriv; na pr. ne tak,
ko bi kdo zapeljal kako osebo, in ga po tem oče ali sodnik sili jo
vzeti. Tako razlaga s. Alfons Lfgorijan. (Moral. I. 6. n. 1045 —
1049.) Sila in strah je oseben zaideržek, zatorej govori pod¬
učenje za d. sodnije: „Zavoljo krivične sile se zoper zakon sme
pritožiti samo tisti zakonski, ki je bil po krivični sili k privoljenju
primoran. Njegova pravica mine, če po tem, ko neha strah, ki je
zadosti, zakon razdreti, radovoljno in zavedno spolni zakonsko
dolžnost, ali sploh v zakonski združbi skozi šest mescov rado¬
voljno ostane". (II. del. §. 116.). Odlog za šest mescov se po¬
snema iz postave papeža Klemena III. (De sponsal. c. 21. Pri¬
meri tudi pristavek k oznanilu zak. postave po* Ljublj. školijstvu
str. 44 ).

Zaderžek veljavniga zakona je dalje rop ali ugrabljenje
neveste.  Podučenje za d. sodnije govori: „Ženska, ki je bila
uropnjena, de bi se zakon z njo sklenil, ne more veljavniga zakona
skleniti z roparjem, dokler je v njegovi oblasti. Uropnjena pa se
šteje ženska, ki se po storjeni sili odpelje, ali obderži na kakim
kraji, kamor je bila po zvijači speljana; tako tudi tista, ki jo mož,
s kterim pred tem djanjem ni bila postavno zaročena, odpelje
z njenim privoljenjem, pa brez vednosti in volje staršev ali var-
hov“. (I. del §. 19.). Taka okolišina očitno zaderžuje veljavnost
zakona, zakaj ženska, ki je po sili odpeljana, in po serditosti ro¬
parjevi ostrašena, ni lahko v stanu, s prostostjo v zakon privoliti;
tudi taka, ki je bila po zvijači oslepljena, in se je potem dala od¬
peljati, je v svoji prosti volji omamljena, kadar je daleč od star¬
šev in varhov. (Primeri Devoti Instit. 1. II. §. 145.). Po stari
cerkveni postavi, ki je imela svoj začetek na Kalcedonskim zboru
1. 451, je bil ropar ženske izobčen, tako de uropnjene tudi nikdar
ni mogel vzeti za postavno ženo. Tridentinski zbor je od te ojstrosti
odjenjal, ter določil: „De med roparjem inuropnjeno žensko zakon
ne more obstati, dokler je ona v roparjevi oblasti. Ako je pa
uropana ženska odločena od roparja, in postavljena na varen in

61

prost kraj, in privoli njega za moža imeti, po tem naj jo ropar
ima za ženo; vender ropar in vsi, ki so mu svet ali pomoč in po¬
tuho dajali, so že po postavi sami izobčeni". ([Sej. 24. od zak. p.
6.). Na to se tudi ozira podučenje za cerkvene sodnije. (II. del
§. 173.).

33. Kakošen zaderžek dela zakonska vez drugimu

zakonu ?

Zakonska vez dela tiste, ki so z njo zvezani , nezmoine
za drugi zakon.  Tako se glasi podučenje za d. sodnije. (I. del §. 20.).

Zakon je Bog iz začetka tako postavil, de je nerazvezljiv, in
de je med dvema samo, med možem in ženo; tako ga je poterdil
tudi Kristus, ko ga je povzdignil k vrednosti zakramenta; to je
bilo že spredaj razlagano (štev. 3 — 6.). Dokler tedaj prejšenj
veljaven zakon stoji med možem in ženo, ne more ne mož ne žena
sklepati drugiga zakona; to se imenuje zaderžek zakonske
vezi. Ta zaderžek je jasno izrekel Kristus sam: Kdor koli se
loči od svoje žene in drugo vzame, prešeštuje nad njo; in ako se
žena loči od svojiga moža in se z drugim omoži, prešeštuje".
(Mark. 10, 11. 12. primeri Mat. 19, 9. Luk. 16,18.). Cerkvena
postava je ta zaderžek vedno terdila, kakor kaže cela versta starjih
postav z izreki papeža Aleksandra III. in Inocencija III. vred v
cerkvenim zakoniku. (Causa 32. qu. 2. 7. De sponsa duor c. o.
6.). V poslednje ga terdi izrek Tridentinskiga zbora: „Ako bi kdo
rekel, de kristjani smejo ob enim imeti po več žen, in de to ni
prepovedano po nobeni Božji postavi, on naj bo izobčen iz cerkve".
(Sej. 24. od zakr. zak.). Kdor je sklenil veljaven zakon, po ta¬
kim ne more drugiga zakona sklepati, dokler prejšnja zakonska
vez ni razderta.

Vprašauje je tedaj, kako se zakonska vez razdere, de je
po tem mogoče drug zakon skleniti. Razloček je tukaj med ker-
šanskim in nekeršanskim, dalje med spolnjenim in nespolnjenim
zakonam. Podučenje za cerkvene sodnije govori: „Vez zakona,
ki je veljavno sklenjen, pa ne še spolnjen ali izveršen, se razdere
po slovesni obljubi, ki jo en del stori v pobožnim redu, ali pa po
posebni odvezi rimskiga papeža". (I. del §. 21.). Dokler tedaj
veljaven zakon še ni izveršen po rabi zakonske dolžnosti, se za-
more razveza zgoditi po slovesni obljubi,  ki jo en del stori v
pobožnim, po cerkvi poterjenim redu; prestop v samostan je ne-
kakošna duhovna smert, tedaj razdere zakon, ki obstaja bolj v
zvezi duha kakor telesa; in po tej razvezi zamore drugi zakonski
del, ki ostane med svetam, v nov zakon stopiti. Tako je določil
že papež Aleksander III. (De convers. conj. c. 2.)., in poterdil
Tridentinski zbor: „Ako bi kdo rekel, de poterjen in nespolnjen
zakon se ne razdere po slovesni pobožni obljubi eniga zakonskiga
dela, on naj bo izobčen iz cerkve". (Sej. 24. od zakr. zak.). Po¬
božni redovi, v kterih se delajo slovesne obljube, so na pr. re¬
dovi s. Benedikta, s. Avguština, s. Dominika, s. Frančiška, s. Klare,

02

s. Uršule; poterjene obljube ima tudi red Jezusov; društva na pr.
tretjiga reda s. Dominika, usmiljenih in šolskih sester, nimajo slo¬
vesnih, posebno poterjenih obljub. Kadar se tedaj nameri, de en
zakonski del hoče stopiti v pobožni  red, cerkvena sodnija poprej
na tanko pozve, ali zakon res še ni spolnjen in kako je s slovesno
obljubo; potem spričevanje storjene razveze da drugimu delu, ki
ostane med svetam; določke za to obravnavo daje podučenje za
d. sodnije. (II. del §. 201 —204.). —Nespolnjen zakon se včasih
tudi razdere po posebni papeževi odvezi;  to se zgodi le iz
celo tehtnih uzrokov. De imajo papeži tako posebno oblast, pravi
katoličan lahko verjame; zakaj zgledi take odveze se nahajajo že
iz daljnih časov do sedanjih dni; tudi sveto društvo Trid. zbora
tako ravna, de, kadar tehtnih zaderžkov veljavnosti ni mogoče po-
polnama dokazati, za varnosti voljo papeža prosi, odvezo dati pri
nespolnjenim zakonu. "To papeževo oblast razun drugih razlaga s.
Alfons Lig. (Hom. ap. tr. 18. n. 90. primeri Kutschker Eherecht.).

Drugač je z zakonam, ki je bil veljavno sklenjen, pa tudi po
spolnovanji zakonske dolžnosti izveršen. Podučenje za cerkvene
sodnije govori: „Zakon med kristjani zamore, ako je bil spolnjen,
samo smert razvezati“. (I. del §. 21.). Za takošen zakon tedaj
ni nobene razveze, ne po pobožni obljubi, ne po višji cerkveni ob¬
lasti, v njem je zveza popolnama; samo smert  dela razvezo v
takim zakonu. To jasno govori že s. Pavel: „Žena je navezana
na zakon, dokler njen mož živi; ako njen mož umerje, je prosta;
naj se omoži, s komur hoče, samo de v Gospodu". (1. Kor. 7, 39.).
Med nekatoliškimi kristjani, med greki in protestanti, je sicer ta
misel, de se zakon razvezuje tudi po drugih uzrokih, zlasti zavoljo
prešeštva; pa Tridentinski zbor je učil: „Ako bi kdo rekel, de se
cerkev moti, ko je učila in uči, de se zakonska vez po prešeštvu
eniga dela ne more razvezati, in de noboden, tudi nedolžni del ne,
ki ni dal uzroka k prešeštvu, ne more noviga zakona šklepeti,
dokler drugi del živi; on naj bo izobčen iz cerkve". (Sej. 24. od
zakr. zak.). V tem oziru pravi podučenje za d. sodnije: Ako ne-
katoliški kristjani mislijo, de se zakonska vez zamore razvezati,
cerkev obžaluje take zmotence, tode ne more dopustiti, de bi zmota
omadežala svetost njene postave. Med katoliškim in pa med ne-
katoliškim kristjanam, kteriga zakonski druže še živi, zakon ne
more obveljati, desiravno bi sodnija, pri kteri se sodijo zakonske
reči nekatoliških kristjanov, ločitev izrekla, tudi kar zvezo tiče."
(I. del §. 22.). Poslednje besede učijo previdnost tudi pri tistih
zakonih, ki se mešani imenujejo, ker je en deLkatolišk, en del ne-
katolišk; zakaj med nekatoličani zlasti med protestanti, se ločitve
zakonov pogosto godijo, ko sta oba dela še živa.

Svoje posebnosti imajo zakoni med neverci,  to je, med
judi, mohamedani, malikovavci in sploh nekeršenimi. Zakoni med
neverci so veljavni zakoni, samo de jim nobena natorna postava
ni nasproti; cerkvena postava jih ne zadeva, ker se tudi ne šte¬
jejo za zakrament. To terdi Inocenci III. papež: „Desiravno je
med neverniki zakon resničen, vender ni poterjen po zakramentu".
(De divort, c. 7.). Dalje uči ta papež, de, kadar se zakonska iz

88

nevere spreoberneta v Kristusovo cerkev, njun zakon ostane
veljaven, in se ne sme razderati. (De divort. c. 8.). Na to se
ozira podučenje za cerkvene sodnije, ko pravi: „Ker se po za¬
kramentu s. kersta ne razvezujejo zakoni, ampak le zbrisujejo
grehi, zatorej zakon med neverniki sklenjen velja tudi po tem^ ko
se zakonski spreobernejo, in nasproti jim niso zaderžki, ki jih je
postavila cerkvena postava". Dalje pa je ondi rečeno: „Ako se pa
samo en zakonski spreoberne, in drugi, ki v neverstvu ostane, de-
siravno je bil opominjan, se vender celo brani z njim živeti, ali
noče z njim živeti brez nečasti do Stvarnika: takrat naj se temu
na njegovo prošnjo dopusti, de v nov zakon stopi, in s postavno
sklenitvo tega zakona je razvezan zakon, ki je bil v neverstvu
sklenjen". (1. del. §. 23.). Ta določek je storil že s. Pavel, de bi
nevernikam polajšal prestop k veri: „Če ima kak brat neverno ženo,
in ona privoli pri njem prebivati, naj je ne pusti od sebe; in če
ima kaka verna žena neverniga moža, in on privoli pri njej pre¬
bivati, naj ne spusti od sebe moža. Ako se pa neverni loči, naj
se loči; ni namreč sužnosti podveržen brat ali sestra v takih re¬
čeh". (i. Kor. 7, 12— 15.). Tega pravila se je katoliška cerkev
vedno deržala, kakor razlaga papež Benedikt XIV. (De syn. dioec.
1. 6. c. 4:1. 13. c. 21.).

Ker je zakonska zveza sveta in se ne sme oskruniti, zatorej
se ne sme nikomur dopustiti, de bi v zakon stopil, kadar ni gotovo,
de je v resnici prost ali neporočen. Pri ljudeh domače soseske
je to lahko znano, pri vnanjih se utegnejo vprašati zanesljive priče.
Pri takih, ki so celo neznani, ali so iz daljniga kraja prišli, je po¬
trebno posebno spričevanje prostiga ali neporočeniga stanu, se-
bitni list (Ledigschein), kteriga da duhovni pastir praviga ali
nepraviga domovanja, in po okolišinah tudi poterdi višji duhovna
gosposka. Ravno tako se ne sme nikomur dopustiti, de bi v drug
zakon stopil, dokler zastran smerti zakonskiga družeta ne donese
takih dokazov, ki overžejo vsako pametno dvombo. Kadar smert
kakiga zakonskiga ni znana iz domačih farnih bukev, je potreben
smertni list (Todtenschein), kteriga da duhovni pastir tistiga
kraja, kjer je bil rnertvi pokopan, in po okolišinah poterdi višji
duhovna gosposka; smertni list za vojaka, ki ga da vojaški du¬
hoven, mora poterjen biti po poglavarji vojaške čete. Ko bi se
pa kaki zakonsk del že dolgo pogrešal, in bi se vender spričevanje
njegove smerti ne našlo, takrat se mora iskati izrek smerti
(Todeserklarung) pri cesarski sodnii svojiga kraja. Tista preiše
vse okolišine in namerljeje, svoje pozvedbe pošlje v pregled de¬
želni nadsodnii, ktera jo po tem izroči cerkveni sodnii v pretres;
ko je cerkvena sodnija vse pretresla, in škof tudi svojo misel na
znanje dal, po tem deželna nadsodnija sklene razsodbo, ali napove
ali odpove izrek smerti. Pri kaki dvombi ali kakim ovirku gre
taka reč dalje do višji cerkvene sodnije, in v poslednje višji der-
žavna sodnija izreče razsodbo. Vso obravnavo tamga vprašanja
razlaga podučenje za duhovne sodnije (II. del §. 246 — 251.)
in postava za katoliške zakone (§. 22 — 27.). Primeri Kutschker
Eherecht b. I. §• 36 — 38.).

64

34. Koliko duhovno posvečenje in slovesna obljuba
brani zakon skleniti?

Duhovni, ki so prejeli višji posvečenje , in redovne osebe ,
ki so storile slovesne obljube, ne morejo -zakona sklepati.  Tako
se glasi podučenje za duhovne sodnije. (I. del §. 24.). Triden¬
tinski zbor je določil: „Ako bi kdo rekel, de duhovni, ki so po¬
svečenje prejeli, ali redovne osebe, ki so slovesno obljubo storile,
zamorejo zakon skleniti, in de je sklenjen zakon veljaven, in de
nič ni nasproti cerkvena postava ali obljuba; on naj bo izobčen
iz cerkve". (Sej. 24. od zakr. zak.).

Cerkveni služabniki imajo svete opravila in skerb za mnogo duš
nad seboj; z njih stanam se ne strinjajo zakonske skerbi. Zatorj je
Kristus zlasti aposteljnam rekel besedo: „So, kteri ostanejo brez za¬
kona, ker so sami tako hotli biti zavoljo nebeškiga kraljestva®. Apo-
steljni so pa tudi besedo razumeli, so vse zaputstili, tudi ženo in otroke,
in šli za Jezusam. (Mat. 19, 12. 27.). Po zgledu aposteljnov so rav¬
nali njih nasledniki; ali so vedno ostali brez zakona, ali ko so
bili pred zvezani, so se zakona zderževali, kteri so bili v višjim
redu škofa, mašnika, dijakona, dalje tud poddiakona. V zahodnji
cerkvi je ta postava vedno veljala, kakor jo je poterdil že papež
Sirici 1. 386, in zopet vstanovil Gregor VII. na rimskim zboru
1. 1074, in v poslednje poterdil Tridentinski zbor, novovercam
nasprot. Izhodnja cerkev se je na Trulanskim zboru 1. 692. po¬
prijela mekši postave; je dupustila duhovnim rabo prejšniga za¬
kona, vender je prepovedala sklepanje zakona po prejetim posve¬
čenji; škofe pa vedno jemlje neporočene. Višji duhovni  red
(mašništvo) tedaj brani zakon skleniti; prejšnjiga zakona sicer
posvečenje ne razdera, desiravno bi še ne bil spolnjen; vender,
kdor je bil z zakonam zvezan, ne more drugač stopiti v duhovni
stan, razun de je njegova zakonska tovaršica umerla, ali v po¬
božni red stopila. Manjši štirje redovi (žegni) pa zakona ne raz-
derajo in ne branijo, ker zanje cerkev ni dala postave zderžnosti.
(Decret. p. I. d. 31. 32. Dečretal. de cler. con. c. 1.). Zaderžek
duhovniga posvečenje zadeva reči velike vrednosti, zatorej je pri
njem celo redka odveza, in le iz celo tehtnih uzrokov, za posebniga
občniga prida voljo; sicer tudi le za red poddijakonov, dijakonov
in mašnikov, nikdar ne za red škofov; odvezo tako deli samo rimski
papež, kakor uči papež Pij VI. (Ap. list 1. 1788.)

Dalje zaderžek zakona dela slovesna obljuba  čistosti,
ktera se stori v pobožnim redu, ki ga je cerkev posebno poterdila.
Stan vedne čistosti je prejel svojo vrednost že iz začetka svete
cerkve; s. Hieronim piše lepo: „Kristus devica, Marija devica sta
posvetila začetek devištva obojiga spola®. (Zagovor zoper Jo-
vinijana). Po tem zgledu so bile device in so bili samotniki že
v pervih časih keršanstva; kmalo so društva pobožnih brezzakoncov
napolnile pušave in samostane; pozneji časi in tudi nar novejši
dnevi so rodili različne pobožne redove in društva. V pervim času
keršanstva pa je že veljala postava, poterjena na Kalcedonskim
zboru 1. 451: „Devica, ki se je Bogu posvetila, in ravno tako

65

minih, se ne sme z zakonam vezati". Že papež Sirici pa je raz¬
ločil obljubo, ki je bila v pričo cerkve slovesno storjena, merao
druge na tihim narejene; pri uni je zakon spoznal za neveljaven,
pri tej le za grešen. (List do Himerja šk.). Ta razloček je cerkev
vedno ohranila, kakor terdi papež Bonifaci VIII., samo de ona
posebej določuje, v kterim pobožnim redu ali društvu se obljuba
šteje za slovesno. (De voto c. 1. in VI.) Zatorej govori podučenje
za cerkvene sodnije: „Koliko de neslovesne obljube, ki so storjene
v redovnim društvu, po izjemi dobujejo moči zakon razderati, lo
je razsoditi po stavkih vsaciga reda, ki so poterjeni po apostoljskim
stolu". (I. del §. 24.). Po cerkveni postavi tedaj slovesna obljuba
čistosti razveže neizveršen zakon, in za tega voljo sme tudi po skle¬
njenim zakonu prestop v pobožni red dva mesca pripušen ostati tistimu
delu, ki se hoče k temu prestopu nameniti (de convers. eonj. c.
7.); izveršeniga zakona vender taka obljuba ne razdera. Slovesna
obljuba pa brani in razdera vsak zakon, kteriga bi kdo po tem
hotel skleniti, kakor je jasno iz besed Tridentinskiga zbora, ki so
spredaj postavljene. Ko bi pa obljuba ne bila veljavno storjena, na
pr. ko bi bila posiljena ali pred pravo starostjo, takrat bi tudi ne
mogla zakona razvezovati; vender cerkvena sodnija bi mogla to
reč razsoditi. Sicer pri veljavni obljubi v časih tudi odveza utegne
nastopiti, vender le iz celo tehtnih uzrokov; in pravica to odvezo
deliti, gre samimu papežu, kakor razun drugih razlaga s. Alfons.
(Moral. 1. 3. n. 256.).

35. Pri kakošni različnosti vere zakon ne more ob¬
stati ?

Pri različnosti vere med keršenimi in takimi, ki zakramenta
prerojenja niso prejeli , zakon ne more obstajati.  Tako pravi
podučenje za duhovne sodnije. (I. del. §. 25.).

V zakonu se ima pripravljati pomoč za obojno stran in dobra
izreja za otroke; pa ondi, kjer en del ni prave vere, bo za dušo
druziga verniga dela in za duše otrok malo dobriga upati in se
več hudiga bati. Iz tega uzroka so bili že Izraelcam prepovedani
zakoni z nevernimi Kanaančani (5. Mojz. 7, 3.); za kristjane pa
je nauk, ki ga s. Hieronim razumeva od zakona, izrekel že s.
Pavel: „Nikakor ne vlecite jarma z neverniki". (2. Kor. 6, 14.).
Zatorej je cerkev že iz pervih časov čertila in prepovedala za¬
kone vernikov z judi, z neverniki in sploh s takimi, ki niso prave
vere; vender izrekla ni na ravnost, de bi taki zakoni celo ne ve¬
ljali, temuč jih je terpela, ker se je po takim dostikrat neverni del
spreobernil. Vender ko je bila sveta vera že zadosti razširjena,
je v cerkvi toliko bolj živa postala ta misel, de zakon med krist¬
jan a m in med judam ali nevernikam celo ne more obstajati, ker
tisti del, ki ni keršen, ne more biti deležen svetfga zakramenta.
In tako je že iz daljnih stoletij nastal zaderžek različnosti
vere  med keršenimi in nekeršenimi. ne toliko po zapovedi posebne
postave, ampak po vesoljni navadi katoliške cerkve, kakor razlaga

66

papež Benedikt XIV. (Apost. list I. 1749). Vender še sedanje
čase cerkev zavoljo posebnih okolišin ondi deli odvezo od tega
zaderžka, kjer se nauk svetiga evangelija še le začenja razširjati
med neverniki.

Ta zaderžek pa ne zadeva samo navadnih nevernikov, judov,
mohamedanov in malikovavcov; ampak sega tudi sploh na takošne,
kteri, iz kakoršniga uzroka si bodi, niso prejeli zakramenta duhov-
niga prerojenja, namreč svetiga kersta. Za sedanje čase je treba
pomniti to okolišino, de več nar novejših krivoverskih strank in
odceplin nima nobeniga, ali saj ne veljavniga kersta; zavergle so
namreč vero v Boga, ediniga v natori in trojniga v peršonah, za¬
vergle vero v Kristusa, Odrešenika sveta. V to versto se morajo
šteti prekerševavci, socinijani ali unitarji, svedenborgijani, ronge-
jani, in sploh tisti, ki pravijo, de so udje proste cerkve; tudi po
samim se mora pri marsikterim protestantu dvomiti, de morebiti
njegov kerst ne velja; ker je utegnila pomanikljivost vmes priti pri
misli ali pri stvari ali pri besedi, s ktero se je kerst opravljal.
Sveto društvo Trident. zbora je že večkrat zakone razsodilo za
neveljavne, ko je pri enim delu manjkalo veljavniga kersta. Iz
enaciga ozira tudi zakon keršeniga protestanta z judam ali z ne-
keršenim novovercam ne more imeti nobene veljavnosti. (Primeri
Kutscliker Eherecht b. I. §. 73.).

36. Kteri ne morejo zakona med seboj skleniti, ker
so si v rodu ali žlahti?

Kteri so si v ravni versti, ali pa v četertim ali še v bližjim
kolenu stranske verste v rodu ali v žlahti, ne morejo med seboj
skleniti veljavniga zakona ; ali sorodstvo izhaja iz zakonske ali
nezakonske združbe, ne dela nobeniga razločka.  Tako govori
podučenje za cerkvene sodnije (I. del §. 26.).

Od oseb, ktere so na bolj ali manj bližnji stopnji iz ravno
tistiga očeta ali ravno tiste matere, se pravi, de so si po kervi ali
po telesu v rodu ali v žlahti; med njimi je posebna tesna zveza,
kakor med deblam in vejami, in ta zveza se imenuje telesno so¬
rodstvo ali žlahta;  kteri so pa tako med seboj zvezani, se šte¬
jejo za sorodnike ali žlahtni  k e. Po priličnim imenu se starši,
oče ali mati, ki jih imajo sorodniki skupaj edine, štejejo kakor
deblo;  sorodniki pa, ki izhajajo iz eniga očeta ali ene matere,
se ločijo v veje ali verste.  In sicer je ravna  ver  st  a,  kadar
se sorodniki štejejo na ravnost, kakor so med seboj zvezani kot
starši in otroci; stranska versta  pa je, kadar se sorodniki šte¬
jejo po strani, kakor so med seboj kot bratje in sestre. Versta
pa se zamore šteti navzgor,  ko se v števenji gre nazaj po oče¬
tih in materah, ali pa navzdol,  ko se gre v števenji naprej po
sinovih in hčerah; navzgor so starši, i'odniki, spredniki, navzdol
so otroci, mlajši, nasledniki. Sorodstvo pa se dalje razločuje
dvojestransko ali pravo,  kadar so sorodniki zvezani po očetu
in po materi; enostransko  ali po  pol  pa, kadar so zvezani samo

po očetu ali samo po materi. Ali je pa sorodstvo bolj bližnje ali
bolj daljno, se šteje po stopinjah, po kterih se zarod za zarodam
odmikuje od debla; vsaka stopinja v nov zarod se imenuje rod
ali koleno.  V poštevanji rodil ali kolena v sorodstvu tedaj velja
to vodilo: „Toliko je rodov ali kolen, kolikor novih zarodov po-
redama sledi oil debla; ali tudi: „toliko je rodov, kolikor oseb se
po versti šteje razun debla“. Na pr. sin ali liči sta od očeta na
pervim rodu, njuni otroci so na drugim; bratje in sestre so si v
rodu na pervim kolenu, njihovi otroci pa na drugim. To pošte-
vanje kolen sorodstva ali žlahte je določil papež Aleksander II.
(C. 33. qu. 5. c. 2 .').  Sledeči sostavki zamorejo sorodstvo ali
žlahto bolj na tanko pojasniti po imenih in po kolenih; številika ali
cifra naznanuje, koiikošen rod ali koleno de je.

Sorodstvo v ravni versti navzgor:

4. Očetoviga ali materiniga stariga očeta oče, prepreded;
očetove ali materine stare matere mati, preprebabica.

3. Očetov ali materin stari oče, preded;
očetova ali materina stara mati, prebabica.

2 . Očetov ali materin oče, stari oče, ded, desček;
očetova ali materina mati, stara mati, babica.

1. starši: oče, ata, oteč;

mati, mama, mamica.

Sorodstvo, v ravni versti navzdol:

1.  Otroci: sin, sinček

hči (dči) hčerka.

2 .  Sinov ali hčerin sin, sinovec ali hčerinec, vnuk;
sinova ali hčerina hči, sinovica ali hčerinica, vnukinja

3. Sinoviga ali hčeriniga otroka sin, prevnuk;
sinoviga ali hčeriniga otroka hči, prevnukinja.

4. Sinoviga ali hčerniga otroka otrokov sin, preprevnuk;
sinoviga ali hčeriniga otroka otrokova hči, preprevnukinja.

S o r o d s t o v v stranski versti navzgor:

4. Očetoviga ali materiniga stariga očeta bratje, preprestrici;
očetove ali materine slare matere bratje, prepreujci;
očetoviga ali materiniga stariga očeta sestre, prepretete;
očetove ali materine stare matere sestre, prepretete.

3. Stariga očeta bratje, očetovi ali materini strici, prestrici;
stare matere bratje, očetovi ali materini ujci, preujci;
stariga očeta sestre, očetove ali materine tete, pretete;

2 .  Očetovi bratje ali popolbratje, strici;
materini bratje ali popolbratje, ujci;
očetove sestre ali popolsestre, tete;
materine sestre ali popolsestre, tete.

1. Bratje, pravi bratje, popolbratje;

sestre, prave sestre, popolsestre.

Sorodstvo v stranski versti navzdol:

I.  Bratje, pravi bratje, popolbratje;

sestre, prave sestre, popolsestre.

68

2.  Iz bratov sinovi, bratranci, bratici, stričniki;
iz sester sinovi, sesterniki, sestrici, tetici;
iz bratov hčere, bratrane, stričnice;

iz sester hčere, sestričine, tetičine.

3. Iz bratovskih otrok sinovi, prebralranci;
iz sesterskih otrok sinovi, presesterniki;
iz bratovskih otrok hčere, prebratrane;
iz sesterskili otrok hčere, presestričine.

4. Iz bratovskih otrok vnuki, preprebratranci;
iz sesterskih otrok vnuki, prepresesterniki;
iz bratovskih otrok vnukinje, preprebratane;
iz sesterskih otrok vnukinje, prepresestričine.

V  navadnim življenji sicer ni vsaki čas potrebe, vsih stopinj
sorodstva na tanko poštevali; bolj bližnji rodovi morajo vender
sploh vsakimu v spominu biti, ker je med bližnjimi sorodniki za¬
povedana bolj posebna ljubezen, bolj posebno spoštovanje. To ob¬
sega četerta Božja zapoved, ki se glasi: „Spoštuj očeta in mater,
de boš dolgo živel, in de ti bo dobro na zemlji“. (2.  Mojz. 20,
±2.  Mat. 15, 4.). Nektere krati je pa tudi iz bolj posvetnih
uzrokov potrebno, sorodstvo bolj na tanko znati in določevati; na
primero, pri kakih dedšinah ali erbšinah, kjer bolj daljni sorodniki
hodijo na versto, kadar pomanjkuje bolj bližnjih; ali pri kakih
vstanovilih ali štiftengah za duhovno službo, za učilnice, ubožnice
ali bolnišnice, kjer se pred drugimi izbera, kdor je z dobrotnikam
bližje v rodu. Vse to določuje deržavna postava bolj posebej.
(Jlerž. zak. §. 730 — 750 in 646.). Vender posebno dostikrat
je treba sorodstvo preiskovati pri sklepanji zakona, ker je sorod¬
stvo ali žlahta šteto med zakonske zaderžke, in ker ta zaderžek
skorej večkrat na pot hodi, kakor vsi drugi. Po cerkveni postavi
je namreč zakon prepovedan med moškim in žensko, ki sta si v
rodu po ravni versti, bodi si v kteri stopinji koli; dalje je prepo¬
vedan med moškim in žensko, ki sta si v rodu po stranski versti
na četertim ali še na bližjim kolenu, bodi si po zakonski ali po
nezakonski združbi. Zategavoljo je treba, de so stopinje sorodstva
bolj obilno znane med ljudmi, in de se vedo tudi bolj na tanko
šteti in določevati. Starji ljudje so kdaj sorodstvo ali žlahto ve¬
liko bolj pomnili, in so jo tudi otrokam radi razlagali; otroci tega
razlaganja sicer še ne potrebujejo zavoljo zakonskih zadev, pa
učijo se po takim bolj spoštovati stare očete in stare matere, sti-ice
in tete, učijo se pravo keršansko ljubezen skazovati do sorodnikov
in znancov. Napačno je nastalo to, de mlajši ljudje sedanji čas
sorodstva ne čislajo toliko; spoštovanja do starih in ljubezni do
bližnjih ta nemarnost gotovo ne pospešuje, nasprot še priložnost
daje k hujim pregreham zoper čistost, in k večkratnimu prelom-
Ijenju zakonskih postav. Goljufiva je bila namreč ta misel, de je
cerkvena postava nehala bolj obširno vezati, ko je bila deržavna po¬
stava začela zakon le v nar bližjih rodovih prepovedovati; posebno
težavno je postalo poštevanje sorodstva, kadar izhaja iz nezakonske
združbe, ker se marsiktero potrebno naznanilo zakriva pred Božjimi
namestniki. Sicer je prav, ne razglasovati reči, ki utegnejo pohujšanje

69

roditi; kadar bi se pa zavoljo zakrivanja utegnila Božja ali cer¬
kvena postava prelomiti , takrat je treba tehtne okolišine saj ti-
hama razodeti proti takim, kterim mora za take reči mar biti.

Kako se po takim zamorejo stopinje sorodstva ali žlahte pri
dveli osebah na tanko pošteti in določiti? Kdor hoče sorodstvo
dveh oseb prav določiti, si vzame vsaktero posebej, iše pri vsak-
teri nar pred očeta ali mater, potem stariga očeta ali staro mater,
in zopet očeta ali mater stare matere, in po taki poti gre še dalje,
dokler ne zadene na deblo, to je, na tistiga očeta ali tisto mater,
iz kterih imati obe rodovini svoj začetek. Rodovi se pozvedujejo
iz naznanila zadetih ljudi, za gotovo pa se določujejo iz kerstnih
in poročnih bukev; de je delo bolj zanesljivo, se vsaka pozvedba
proti in poredama zapisuje na posebnim listu. Potem se sostavi
rodovinsko drevo  ali zgledljiv popis sorodstva; verhi se postavi
deblo, to je oče ali mati, iz kterih se obe veji ali strani izhajati;
spodaj se poredama navzdol stavijo sinovi ali hčere, vnuki ali vnu¬
kinje, po kterih rodovina prihaja do oseb, za ktere se vpraša;
kjer je sorodstvo dvojestransko, se oče in mati, mož in žena, po¬
stavita v poprečno versto; za ložjiga pregleda voljo se imena mo¬
ških stavijo v okrogle obvode, imena ženskih pa v trojnovogline
ali čveterovogline, ki se poredama zvežejo s čertami; razun imena
in priimka je večkrat dobro, pripisati rojstni, poročni in smertni
dan vsaktere osebe. Natančno napeljevanje, rodovinsko drevo so-
stavljati, daje med drugimi Helfert (Anleitung zum geistl. Geschafts-
stil 5. Aufl. str. 161). Za obilnišiga pojasnjenja voljo naj tukaj
sledijo nekteri zgledi; morebiti utegne pred drugimi pripraven biti
znan zgled iz svetiga pisma, ki se nahaja v rodovini Tareta, Abra-
hamoviga očeta (1. Mojz. p. ii. 24. 29.): za ložjiga tiska voljo
so sicer okrogline in mnogovogline memo pušene, in je le nar bolj
prosta podoba rodovinskiga popisa pred oči postavljena.

Zgled rodovinskiga drevesa.

Očak Tare, deblo

I. Abraham

I

II. Tzak

III. E za v Jakop 1. Laban Rebeka

VI. Juda nj. bratje 2. Lija Rahela

V. Fares Žaram.

V tem zgledu se kaže, de očak Tare je imel tri sinove, Abra¬
hama. Nahorja, in Arana; ti trije so pervi rod. Abraham je imel
sina Izaka, Nabor pa sina Batuela; Aran je imel sina Lota, kterimu
je bil Abraham stric, in hčeri Melko in Jesko, k te ra je ena s Saro,
kakor večji del razlagajo učeniki, zlasti s. Avguštin (Od Božj.
mesta b. 16. p. 12. 19 ); ti peteri so tedaj drugi rod. Izak je
imel sina Ezava in Jakopa, Batuel pa sina Labana in hčer Rebeko;
ti čveteri so po takim tretji rod. Jakop je imel z Judam vred

Nabor

I

Batuel

Aran

Lot Melka Jeska (Sara?)

70

dvanajstero sinov in hčer Dino, Laban pa hčeri Lijo in Rahelo;
ti so tedaj v četertim rodu. Juda je imel sina Faresa in Žarama;
ta dva sta po takim že na petim kolenu. Tako se sicer rodovi
štejejo samo po očetih; vender treba je tudi gledati na matere;
očaki so se namreč mogli v rodu ženiti, ker zunaj rodu ni bilo
mogoče dobiti vernih žen, ko je vse malikam služilo. Abraham in
Nahor sta se tedaj oženila v drugi rod, ko sta vzela hčeri brata
Arana, Saro in Melko; to sicer Izakoviga in Batueloviga rodu ni
premaknilo, ker sta bila njuna očeta v bližjim rodu. Izak se je
oženil v tretji rod, ko je vzel Rebeko, Batuelovo hčer in Taretovo
prevnukinjo; za te ženitve voljo pa sta Ezav in Jakop, Izakova
sina, prišla na drugi rod z Lijo in Rahelo, ki sli bili hčeri Labana,
llebekiniga brata. Ko je po tem Jakop v zakon vzel Lijo in Ra¬
helo, ta ženitev ni bila na četertim kolenu sorodstva, ktero se na¬
šteje samo po očetovi strani, ampak je bila na drugim rodu, ki se
najde po materni strani. Iz tega zgleda je očitno, kako je po¬
trebno, gledati tudi na materno stran, de se najde pravo koleno
sorodstva ali žlahte. Od tod je tudi jasno, de pri ženitnih oklicih
ni zadosti, samo očeta ženinoviga in nevestiniga imenovati; ampak
de je potrebno, tudi mater ženinovo in nevestino naznanovati.

Po prejšnjim zgledu se lahko sostavljajo druge rodovinske
drevesa, samo imena je treba premeniti; pa naj v poskušnjo sle¬
dijo še nekteri zgledi dani s tako besedo, s kakoršno prosti ljudje
po navadi napovedujejo sorodstvo ali žlahto. Na pr. ženin pravi:
Mojiga očeta oče, in nevestine matere oče sta bila brala; koliko
rodov je to? Ženin, njegov oče, in očetov oče; in zopet neveste
njena mati, in materin oče; so trije rodovi na vsaki strani. — Dalje
na pr. nevesta pravi: Moje matere mati in ženinoviga očeta oce
sta bila ene matere; koliko sta si v rodu ženin in nevesta? Ne¬
vesta njena mati, in njene matere mati; in zopet ženin, njegov oče,
in njegoviga očeta oče; na tretjim kolenu sta si v rodu. — Dalje
na pr. ženin govori: Mojiga stariga očeta oče je prišel od Jereba,
nevestine stare matere mati pa je bila tudi od Jereba, bila sta brat
in sestra; kteri rod je to? Ženin, njegov oče, stari oče, in stariga
očeta oče; zopet nevesta, njena mati, stara mati, in stare matere
mati; na vsaki strani je četerti rod.— Zopetna pr. nevesta govori:
Ženinov stari oče je bil moje stare matere stric; kolikošno koleno
je to? Tukaj je jasno, de ženinov stari oče je bil brat proti očetu
nevestine stare matere; tedaj se šteje, ženin, njegov oče, in stari
oče, to je tretje koleno; dalje nevesta, njena mati, stara mati, in
stare matere oče, to je četerfo koleno. — Še drugač na pr., ženinov
oče pravi: Moja mati so prišli od Kosa, moje matere očetov oče
pa so bili pri Orlu doma; nevesta pa je tudi Orlova, in kolikor
vem, sva si na enaki stopnji v žlahti koliko rodov jo to? Tukaj je
očitno, de je ženin za en rod dalje, kakor pa nevesta; tedaj se
šteje, ženin, njegov oče, očetova mati, materin oče, materiniga
očeta oče, je pet rodov; dalje nevesta, njen oče, stari oče, stariga
očeta oče, so štirje rodovi. — V poslednje, na pr., Janez je v zakon
vzel Nežo, in je z njo imel sina Štefana; po Janezovi smerti je
Neža vzela Antona, pa je kmalo unierla; Anton se je po tem

71

oženil s Katro, in je z njo imel hčer Marjeto; ali sta si Štefan in
Marjeta v rodu? Nista si v rodu, ker nimata ne eniga očeta, ne
ene matere, in je zakon že ves prišel na drugačno rodovino; pa-
sterki k pasterkam niso v nobeni zvezi, se tukaj pravi.

Kakošne se po vsim tem postave o zaderžku sorodstva
ali žlahte? Sorodstvo se sicer začenja po mesu in kervi, vender
sploh v duhu ljubezni, ki je posvečena po zakramentu; pa dalje
ta zveza velja le po duhu, po duhu časti in ljubezni, ki jo Bog
zapoveduje do prednjih ali do enakih sorodnikov. Po tem pogledu
je tedaj sorodstvo ali žlahta že iz začetka sveta zveza; ne spo¬
dobilo bi se tedaj, de bi se ta zveza po novim zakonu nazaj po¬
tegnila z višji stopinje na nižji, od duha na meso. Ta resnica je
človeku že v serce zapisana, in zatorej so bili skorej pri vsili na¬
rodih zakoni v nar bližjih stopinjah za nepristojne šteti; le starim
Egipčanam in Perzijanam se je zamoglo očitati, de so svoje zakone
z zvezami v bližnjim rodu gnjusili. Sicer so še drugi uzroki, za¬
voljo kterih se zakoni le v daljših rodovih dopušajo; ko bi se
namreč zakoni dopušali v bližnjih kolenih, bi prijazne zveze ne
bile tako daleč razširjene med raznimi rodovinami, prijaznost bi
ostajala le v svojim rodu, in ljubezen človeška bi bila le samo-
svojna; verh tega bi mnogimu pohujšanju in zapeljevanju pot stala
odperta, ko bi zakoni v sorodstvu zamogli veljati, in bi se čista
bratovska ljubezen s poželjivostjo oskrunjevaia. Po natorni po¬
stavi je tedaj sorodstvo v nar bližjih stopinjah zaderžek veljavniga
zakona; dalje pa je še Božja in cerkvena postava bolj na tanko
določila ta zaderžek.

V ravni versti  sorodstva, med redniki in mlajšimi v bližjih
in daljših kolenih, se pošteni zakoni nikdar niso nahajali; natoren
občutek, ki je človeku v serce vsajen, občutek spoštovanja mlajšev
do staršev, takih zvez ni dopustil. Verh tega je take zakone še
Bog posebej prepovedal po Mojzesu, ter jih je zaznamoval kot
posebno gnjusobo, ki se je grajala le nad Egipčani in Kanaančani.
(3. Mojz. 18, 7 .  10.). Za kristjane je beseda papeža Nikolaja I.
storila določek, „de sorodstvo v vsaki stopinji ravne verste zakon
razdera". (De consult. Bulgar.). Drugač je v stranski versti
sorodstva ali žlahte. S. Avguštin za pervo piše: „Ko še ni bilo
drugih ljudi razun Adamovih in Evinih otrok, so možje svoje sestre
jemali v zakon; to je bilo sicer dopušeno v začetku, ko potreba
ni drugač dajala, pa pozneje je bilo toliko bolj grajano, ko je duh
pobožnosti to prepovedal^. (Od Božj. mosta b. 15. p. 15.). Za¬
torej se kaže, de so očaki Abraham, Izak in Jakop pri zakonskih
zvezah že stopali na daljši koleno, na drugi ali tretji rod, kakor
je bilo že zgorej razlagano. Za izraelsko ljudstvo, ko se je bilo
že zadosti pomnožilo, je Božja postava že dalje segala; prepove¬
dani so bili za en del zakoni na drugim kolenu sorodstva. (3. Mojz.
p. 19. 5iO.). Enake postave so še med neverskimi Bimljani ve¬
ljale, in celo redki so bili pri njih zakoni med bratovskimi ali se-
sterskimi otroci. Keršanska cerkev je povzela staro Božjo postavo;
ker pa ona v vsih rečeh iše večji popolnosti, zatorej je s svojo
prepovedjo kmalo segla bolj na široko, ko se je zamogla bolj

72

prosto gibati. Že v času cesarja Teodozija I. 390 so bili zakoni
med bratranci in sestričinami sploh prepovedani; kmalo se je pre¬
poved stegnila tudi na tretji in četerti rod, kakor se kaže iz listov
papeža s. Gregorja (Lih. 12. ep. 31.); celo peti, šesti in sedmi
rod je po poznejih postavah branil zakon skleniti, kakor je poter-
dil papež Gregor II. (c. 25 .  q. c. 16.). Pozneje pa je cerkev
odjenjala od te ojstrosti, in papež Inocenci III. je na četertim La¬
teranskim zboru I. 1215 četerti rod v stranski versti postavil za
mejo v prepovedi, z besedo: „Prepoved, zakonska zveza naj v pri¬
hodnje ne stopa čez četerto koleno sorodstva in svaštva, ker se v
daljših rodovih ta prepoved že ne more ohranjevati brez velike
težave". (De consang. c. 8.). Ta postava še vedno velja, in Tri¬
dentinski zbor jo je poterdil z besedami: „Ako bi kdo rekel, de
samo tiste kolena sorodstva in svaštva, ki so pisane v Mojzesovi
postavi, zamorejo sklepanje zakona braniti, ali pa sklenjen zakon
razdreti, in cerkev ne more postaviti, de več rodov brani in razdera
zakon, on naj bo iz cerkve izobčen". (Sej. 24 .  od zakr. zak.).
Tedaj se ne smejo v zakon jemati ne samo ne bratje in sestre, ne
bratovski in sesterski otroci, ampak še tudi ne teh otroci in vnuki
kakor so bili zgorej razlagani čveteri rodovi; v petim rodu pa že
ni nobeniga zaderžka, in sicer se že zakon ne brani, ako je le en
del na petim kolenu, drugi del pa na četertim. (De consang. c. 9.).
Ta postava ravno tako velja tudi za izhodno cerkev, za soedi-
njene Greke, kakor je določil papež Benedikt XIV. (ap. list I. 1742);
tudi zakoni nekatoličanov se sodijo po enaki postavi, kakor je jasno
iz ravnanja svetiga društva Trid. zbora. Neverniki niso pod cer¬
kveno postavo, pa derži jih natorna postava; in zatorej se po
spreobernitvi njih zakoni razvezujejo, ako zadevajo pervi rod
stranske verste.

Po vsim tem se vpraša, ali cerkev pri tem zaderžkukaj pri¬
jemlje, ali kaj odveze  deli? V ravni versti ni nobene odveze,
ker natorna postava takošne zakonske zveze brani; tudi pri spre-
obernjenih nevernikih cerkev tega zaderžka ne pregleduje. V
stranski versti v pervim rodu nikdar ni odveze, ker je tudi ondi
natorna postava na poti. V drugim rodu le v časih in iz posebno
tehtnih uzrokov odvezo dodelujejo rimski papeži; Tridentinski zbor
namreč govori: „V drugim rodu naj se nikdar odveza ne deli ra-
zun med visokimi vladarji in iz občinskih uzrokov". (Sej. 24. od
prer. zakona p. 5.). Zastran daljših stopinj sorodstva pa se glasi
podučenje za cerkvene sodnije: „Škofje bodo, kjer bi postavnih
uzrokov ne manjkalo, po oblasti, ki jo prejemajo od apostoljskiga
stola, radovoljno pregledovali zaderžke v tretjim in četertim ko¬
lenu sorodstva". Pristavljeno pa je dalje: „Kar se tiče drugih
razveznih zaderžkov, je ravnati z enodušnim prizadevanjem, de
se jim polna moč ohrani ali poverne. Kjer se zakoni med bliž¬
njimi sorodniki pogostama namerjajajo, popačijo serčno druženje
med rodovinami, ker budijo slabo poželjivost ali hudo natolcovanje".
(I. del. §. 80 in 81.). V takih okolišinah, kjer se iše odveza od
zaderžka sorodstva, je treba stopinjo rodu na tanko naznaniti, in
tudi razločiti, ali sta oba dela na enaki stopinji, ali je en del dalje

78

odmaknjen, ker se pri daljšim razločku odveza ložje deli. V taki
prošnji je tudi potreba, veljavne uzroke za odvezo razložiti; brez
pravih uzrokov se namreč odveza ne deli in tudi ne velja. Ta-
košni uzroki so: težava, pripravno osebo dobiti za zakonsko zvezo,
ker so pri hiši take okolišine, ali ker je posebne pomoči treba;
dalje težava, drugo dobro priložnost za zakon najti, ker je sta¬
rost obiliniši, ali premoženje manjši; tudi 'potrebnost, razpor ali
sovraštvo poravnati, ali dano pohujšanje popraviti. Razun drugih
te reči obilniše razlaga s. Alfons Ligorijan. (Moral. 6. n. 1139
— 1148.).

H koncu se še vpraša: kako je ravnati, kadar se po sklenjenim
zakonu razodene zaderžek sorodstva, ali pa se takošen prinese pred
cerkveno sodnijo? Zakonski del, kterimu tak zaderžek pride na
znanje, se mora brez odloga oberniti do svojiga duhovniga pastirja,
mu mora na spovedi ali drugač, vender tihama razodeti, kolikor ve
ali dvomi zastran bližjiga sorodstva, ter prositi za potreben svet
in potrebno pomoč. Duhovni pastir potem iše pozvediti naznanjeni
zaderžek, in ga za gotovo in na tanko določiti po farnih bukvah
ali po verjetnim pričevanji. Kadar se pokaže, de ni resničniga
zaderžka, se da potrebno podučenje, in se odpravi vsa pritožba. Ka¬
dar se pa odkrije gotov zaderžek, se zadetimu delu dajo potrebni
sveti in nauki, in dalje se iše po primerni poti odveza, kadar je
mogoče jo doseči; drugač pa se vsa reč dalje na znanje da do
škofa ali do cerkvene sodnije, in sicer bolj prikrito ali manj pri¬
krito z oziram na pot, po kteri se je zaderžek razodel. Sploh pa
je pomniti, de se mora v taki reči bolj tihama ravnati, de se ne
napravi kako pohujšanje, ali kak drugačen spotikljej pri drugim
zakonskim delu. Za tak namerek, ko bi se pri zaderžku sorodstva
tožba počela pred cerkveno sodnijo, podučenje za take sodnije
daje potrebne vodila. Preiskovanje zaderžka se namreč, kolikor
je mogoče, ne godi po navadni šegi, ampak bolj tihama, de se od-
verne vsaktero spotikovanje; potrebne pozvedbe se zamorejo nar
ložje zgoditi po duhovnim pastirji zadetih zakoncov. Po končanim
preiskovanji sodnija stori svoj sklep, in ako je le zaderžek po tem,
se poiše in podeli potrebna odveza, in po takim se zakon iz no-
viga in tihama poterdi, de se ne obudi kaj spotikljeja. (Primeri
podučenji za c. sodnije I. del §.  139.).

37. Ktero drugačno sorodstvo ali žlahta je še za¬
deržek za zakon?

Duhovno sorodstvo ali duhovna žlahta, Id izhaja po s.
kerstu in po s. birmi, je zaderžek za zakon v nekterih stopinjah;
enak zaderžek je deržavljanska žlahta , ki izhaja iz posinovljenja.

S. kerst je za človeka duhovno prerojenje, s. birma pa je
doveršitev tega prerojenja; kdor tedaj komu podeli sveti zakrament,
mu postane po duhu kakor oče; pa tudi kdor ga derži pri delitvi
svetiga zakramenta, mu postane po duhu kakor oče in mati, in
nase vzame dolžnost, za njegov dušni blagor skerbeti. Na to ka-

74

žejo tudi imena boter ali k um, in botra ali kuma, ki se da¬
jejo njim, kteri otroka deržijo pri s. kerstu ali pri s. birmi; zakaj
latinska beseda, po kteri so te imena posnete, ravno pomeni dru-
giga očeta in drugo mater (compater, commater). Ta posebna
zveza, ki se izhaja po s. kerstu in po s. birmi, se imenuje duhovno
sorodstvo ali duhovna žlahta,  in dela tudi zaderžek za skle¬
nitev zakona. Podučenje za duhovne sodnije tako določuje ta za¬
deržek: »Duhovno sorodstvo, ki izhaja po s. kerstu in s. birmi, je
zaderžek za zakon med delivcam zakramenta in keršencam ali
birmancam, kakor tudi njegovimi starši, potem med botri in ker¬
šencam ali birmancam in njegovimi starši 1 '. (I. del §. 27.). Du¬
hovno sorodstvo se je v katoliški cerkvi zgodaj štelo med zakonske
zaderžke; papež Caharija ga je poterdil v rimskim zboru 1. 843
in v več listih (C. 30. qu. 3. c. 2. 3.). Pa nekdaj je ta zader¬
žek segal bolj na široko, zadeval je tudi botrovo ženo in botriniga
moža in njune otroke; Tridentinski zbor je meje tega zaderžka
bolj stisnil, ter sklenil: „de duhovno sorodstvo se napravi samo
med botri in keršencam, tudi keršencovim očetam in materjo, tudi
med kerševavcam in keršencam in njegovim očetam in njegovo
materjo; tudi sorodstvo, ki izhaja po s. birmi, naj se ne razširja
dalje, kakor na birmovavca ali botre, in na birmanca in njegoviga
očeta in njegovo mater". (Sej. 24,  od prer. zak. p. 2.). Po ta¬
kim tedaj boter ne more vzeti keršenke ali keršencov in birman-
cov matere, botra pa ne keršenca, ali keršencov in birmancov
očeta; mašniku, ki deli sveti zakrament, sicer duhovno sorodstvo
po njegovim stanu ne dela nobeniga napotja. Pomniti pa se mora
nainerek, kadar se otrok kersti v sili. Pri takim kerstu se sicer
ne štejejo nobeni botri, in kdor otroka ondi derži, ga ne zadene
nobpn zaderžek; pa kdor drugi, ki ni duhoven, otroku podeli s.
kerst, je zaderževan po duhovni žlahti. Le zakonsk oče ali za¬
konska mati, ki v sili kersti svojiga otroka, se s tem ne zaveže
v noben zaderžek; drugač pa je za nezakonskiga očeta ali ne¬
zakonsko mater, ki svojiga otroka kersti v sili. Poleg postave
zastran duhovniga sorodstva cerkvena sodnija presoja tudi neka-
toličane. Ti poslednji določki se posnemajo iz sklepov društva
Trid. zbora. Potrebno je, de se tudi duhovno sorodstvo bolj čisla
in v spominu hrani; za gotoviga spričevanja voljo ni zadosti, de
so med farnimi bukvami samo kerstne bukve, treba je tudi posebnih
birmskih bukev, kjer so birmanci, njih starši in botri na tanko za¬
pisani. — Duhovno sorodstvo se izhaja le po cerkveni postavi,
in tedaj dopuša tudi odvezo iz veljavnih uzrokov; kakor govori
podučenje za duhovne sodnije, imajo škofje oblast od apostoljskiga
stola, pregledovati v zaderžkih duhovniga sorodstva. (I. del §. 80.).

Kdor nima lastnih otrok, ali kdor hoče posebno dobro storiti
mladimu človeku, si vzame ptujiga otroka kakor za svojiga z vsimi
dotičnimi pravicami. Djanje, s kterim se ptuj otrok sprejme v
svojiga, se imenuje po s i n o v I j e n j e; po posinovljen ji pride ptuji
otrok v oblast noviga očeta, in je tudi deležnik ali erbič njegoviga
premoženja; novi oče se imenuje p os i u o v I j a v e c ali voljiten
oče,  sprejet otrok pa posinovi je nec ali v olj te n otrok.

75

Zgledi posinovljenja se zgodaj nahajajo v stari zavezi; očak Ja¬
kop je sprejel Efrajma in Manaseta, Jožefova otroka, v število
svojih sinov, in jima je odločil enak delež s (istimi vred; Faraonova
hči je sprejela Mojzesa, in ga je dala izrediti kakor svojiga sina.
(1. Mojz. 48, 5 : 2. Mojz. 2, 10.). Sprejemanje ptujih otrok je
bilo navadno pri vsih narodih, in se nahaja tudi še današnje čase;
posebno pogostama se je godilo med starimi Rimljani, in je bilo
določeno po posebnih pravnih postavah. Vender se je razločevalo
dvojno posinovljevanje, popolno in nepopolno; po pervim pride otrok
popolnama v oblast noviga očeta in v njegovo domačijo, in ima
gotov delež pri njegovim premoženji; po drugim pa ne pride med
domače, in ima le nekaj deleža. Katoliška cerkev je med svoje
postave sprejela popolno posinovljenje, zakaj po takim sprejetji
olrok pred svetam stopi v posebno zvezo z novim očetarn, ktera
tudi nepristojno dela sklepanje zakona med otrokam ali njegovim
rodam, in z novim očetarn ali njegovimi sorodniki. Ta zveza, ki iz¬
haja iz posinovljenja, se imenuje deržavljansko sorodstvo
ali deržavljanska žlahta.  Podučenje za cerkvene sodnije za¬
torej določuje poleg cerkvenih postav: „Posinovljenje, ki je po
bistvu enako popolnimu posinovljenju rimske postave, je po sedanji
šegi cerkve, tudi ko je bilo razderto, zaderžek za zakon med posinov-
Ijavcam in posinovljencam, kakor tudi med tistimi mlajšimi posinov-
Ijencovimi, ki so ob času posinovljenja bili pod njegovo očetovsko
oblastjo, po tem med posinovljavcam in posinovljencovo ženo, kakor
tudi med posinovljencam in posinovljavcovo ženo. Razun tega se, do¬
kler posinovljenje terpi, ne more skleniti veljaven zakon med posinov¬
ljencam in posinovljavcovimi lastnimi, zakonskimi, pod očetovsko
oblastjo stoječimi otroci“. (I. del §. 28.). To postavo je cerkev
povzela poleg stare rimske postave, kakor je že naznanil papež
Nikolaj I., in so določile nektere pozneje cerkvene postave; sicer
se cerkev ne ozira na drobne določke deržavnih postav, ampak
gleda le na poglavitne znamnja posinovljenja, namreč na to, de
posinovljenec pride v hišo in oblast noviga očeta, in de mu je de¬
ležnik ali erbič kakor lasten otrok. (De cognat. leg. c. s. C.  30.
qu. 3. c. 15.). Zategavoljo je tudi posinovljenje, ki velja po av-
strijanski deržavni postavi, zadeto pod imenovano cerkveno po¬
stavo, in podučenje za cerkvene sodnije govori: „Posinovljenje po
avstrijanski postavi je v razloženih mejah zaderžek za veljaven
zakon,  ako se posinovljenec podverže posinovljavcovi očetovski
oblasti; ali se vzame v njegovo hišo, de bi živel z njim kakor
domač otrok. Ce se pa ne podverže v posinovljavcovo oblast, in
tudi ne vzame v njegovo hišo, de bi ondi stanoval, je posinovljenje
avstrijanske postave enako nepopolnimu posinovljenju, in ne na¬
pravlja zakonskiga zaderžka." (I. del §. 29.). Pravo posinovljenje
se po naših deržavnih postavah nameri le po redkim; zakaj le s
posebnimi pogojami se zamore zgoditi, mora tudi biti poterjeno
po deželnim poglavarstvu, in vpisano pri cesarski sodnii. (Derž.
zakonik §. 179 — 185.). Pravice in dolžnosti posinovljenja pase
ne morejo obračati na rejence ali na take otroke, ktere kdo iz
dobrotljivosti vzame na rejo, bodi si dejim tudi odloči kaj deleža;

70

tudi se ne morejo obračati na otroke, ktere vdovec in vdova vsak
iz prejšniga zakona skupaj pripeljeta v eno domačijo. Med rejenci
in domačimi otroci ali med soedinjenimi otroci, dveh popolnama raz¬
ličnih zakonov tedaj ni nobeniga zaderžka za zakon; samo de
takrat, ko bi se imeli v zakon vzeti, ne stanujejo pod eno streho
zavoljo cerkvene prepovedi. (Primeri Kutschker Eherecht b. III.
§. 145. 146.).

38. Kakošen zaderžek za zakon je svaštvo ali šva-

gerstvo?

Izveršen zakon napravlja med enim delam in med sorodniki
druziga dela do četertiga kolena svaštvo ali švagerstvo, po kterim
zakon med njimi sklenjen nima, veljave; svaštvo ki se napravi
po nedopušeni združbi, je zaderžek v pervim in drugim kolenu;
svaštvo pa, ki se ver/i sklenjeniga zakona napravi po grehu ,
jemlje zadolženima delu zakonsko pravico.  Tako določuje pod-
učenje za cerkvene sodnije. (I. del. §. 30. 31. 32.j.

Po spolnjenim zakonu postaneta mož in žena kakor dva v
enim telesu; po takim tudi vsak del pride v zvezo s tistimi, ki so
z drugim delam zvezani po rodu. Ta tesna zveza eniga dela
s sorodniki druziga dela se imenuje svaštvo ali švagerstvo;
samo na sebi je jasno, de mora takošna zveza zaderžek za zakon
staviti med tistimi osebami. Osebe ki so med seboj v svaštvu, se
sploh imenujejo svaki ali švagri,  pa dobivajo tudi posebne imena.
Mož se proti ženinim staršem imenuje zet,  ženin, proti njenim
bratam in sestram svak  (švager), proti njenim otrokam očem,
drugi oče; žena se proti moževim staršem imenuje sinaha,  ne¬
vesta, proti njegovim bratam svakinja  (švagernja), proti njego¬
vim otrokam mačeha,  druga mati,  nasprot se možev ali ženin
oče in mati kličeta tast in taša  ali sveker in svekerna, brat
in sestra sta svak in svakinja,  otroci pa so pasterki.  Pomniti
se mora, de kakor sorodstvotako  tudi svaštvo utegne nastopiti
ali po pošteni poti, po zakonsko,  ali po nedopušeni poti, po ne¬
zakonsko.  Tudi se verste in kolena ali rodovi  pri svaštvu
razločujejo ravno tako, kakor pri sorodstvu; in pravilo je to: „v
kteri versti, in v kterim kolenu je en del v rodu s kako osebo, v
tisti versti in v tistim kolenu je tista oseba v svaštvu z drugim
delam. Na pr. mož je s svojim očetam v rodu na pervim kolenu
ravne verste, in žena je s tem očetam ravno tako v svaštvu na
pervim kolenu ravne verste; žena je s svojim stricam v rodu na
drugim kolenu stranske verste. Po takim je vselej lahko pošteti
stopinje svaštva, ako se le prav vedo in znajo stopinje sorodstva;
in pregled sorodstva ali žlahte, ki je bil zgorej dan (štev. 36.),
tudi lahko daje pregled svaštva. Vender naj tukaj sledi poseben
sestavek tistih stopinj svaštva, ktere pri sklepanji zakona utegnejo
zaderžek napravljati; možu namreč na pot stopajo ženine sorod¬
nice, ženi pa moževi sorodniki.

77

Moževo svaštvo v ravni versti navzdol:

V navadnim sicer ni posebne poirebe, vsili stopinj svaštva
na tanko preštevati; vender zavoljo keršanske ljubezni med do¬
mačimi in znanci se zamorejo saj bližnje stopinje bolj pomniti. Kadar
pa se vpraša za sklenitev zakona z osebo, ki je bila poprej po¬
ročena, ali pa z osebo, ki se je poprej s kom pregrešila, takrat
se je po okolišinah bolj na tanko ozreti, de bi zaderžek svaštva
kaj' ne hodil na pot. Za pojasnjenja voljo naj še sledi zgled iz
sv. pisma, ki se nahaja v Davidovi hiši, in obsega bolj znane osebe
(Mat. 1, 6-8. Luk.' 3, 31: 3. Kron. p. 13. 13. 14. in 30).

Zgled rodovinskiga debla s svaštvam vred:

V tem zgledu se stopinje svaštva lahko premerjajo. Naama
Salomonova žena, je proti njegovimu očetu Davidu sinaha ali ne¬
vesta, na pervim kolenu svaštva v ravni versti; proti Salomonovimi!
bratu Natanu pa je svakinja, in na pervim kolenu svaštva v stranski
versti. Mihaja, Roboamova žena, je proti Matatu na drugim, proti

r  s

Menu na tretjino kolenu; Maaha, Abijeva žena, je proti Menu na
tretjim, proti Meleju na četertim kolenu; Asuba, Azatova žena je
proti Meleju na četertim kolenu. Nasprot pa na pr. Naama ni bila
v svaštvu z Natanovim taslam ali svakam, tudi Natan ne z Na-
amino materjo ali sestro. Dobro se mora namreč razločiti, de sva¬
štvo zadeva le moža na eni strani, in ženine sorodnike na drugi
strani; ravno tako se šteje svaštvo le med ženo na eni strani, in
med moževimi sorodniki ali žlabtniki na drugi strani. Sicer se tudi
rodovini, iz kterih sta moški in ženska, štejeti nekako znani med
seboj; vender to znanje ni svaštvo, in tudi ne dela zaderžka. Na
pr. možev oče in ženina mati, možev brat in ženina sestra, sta si
sicer znana, pa si nista svaka med seboj; med moževim sinam iz
prejšnjiga zakona in med ženino bčerjo iz prejšnjiga zakona ni
nobeniga svaštva. Tudi moža dveh sester ali pašanca sta si le
znana, pa si nista svaka; in ženi dveh bratov ali jetervi sti si le
znanki, pa si nisti svakinji. Zatorej nič ni zaderžka, če dva brata
iz ene rodovine vzameta vsak eno sestro iz druge rodovine; ali če
oče iz ene hiše vzame mater iz druge hiše, njegov sin pa vzame
njeno hčer v zakon. V tem oziru učeniki cerkvenih postav terdijo
to pravilo: „svaštvo ne napravlja svaštva 44 .

Kakošne so potem postave  zastran svaštva posebej? Raz¬
ločiti se mora nar poprej svaštvo po dopušeni poti,  ki iz¬
haja iz izveršeniga zakona. Že v Mojzesovi postavi je Bog pre¬
povedal več stopinj svaštva, namreč svaštvo v ravni versti, in
svaštvo v stranski versti do druziga kolena; le majhna izjemba
je bila dopušena. (3. Mojz. 18, 8. in d.). V  evangelii se bere
kako ojstro je s. Janez Kerstnik svaril Herodeža: „Ni ti perpušeno
imeti ženesvojiga brata 44 . (Mark. 6, 18.). Sv. Pavel ojstro graja
Korinčanam pregreho, ki se je med njimi prigodila: „Sliši se med
vami nečistost, de ima nekdo ženo svojiga očeta 44 . (1. Kor. o, 1.).
Cerkvena postava je zgodaj povzela prepoved zakona v bližnjim
svaštvu, kakor je jasno iz Neocesarejskiga zbora 1. 314. (Sklepi
zbora p. 2.). S. Gregor papež že v svojih listih govori od četer-
tiga kolena svaštva in dalje, ter oznanuje, deje zakon prepovedan
na taki stopnji; Caharija papež pa v 1. 743 že zna prepoved do
sedmiga kolena; celo se je štelo drugo in tretje svaštvo, ki je
izhajalo po drugim in tretjim zakonu ostaliga dela. (C. 35. qu. 8.
c. 1. 2.). Papež Inocenci III. pa je pozneje postavo zastran sva-
šlva ravno tako na tesneji mejo djal, kakor postavo zastran so¬
rodstva ali žlahte, namreč svaštvo v ravni versti je zaderžek sko¬
zi in skozi, svaštvo v stranski versti pa do četertiga rodu. Sklep
četertiga Lateranskiga zbora I. 1215 se namreč glasi: ,,Prepoved
zakona naj v prihodnje ne stopa čez četerto koleno sorodstva in
svaštva 44 . (De consang. et affin. c. 8.). Ta postava še velja, ker
jo je Tridentinski zbor poterdil z besedo: „Ako bi kdo rekel, de
samo tiste kolena sorodstva in svaštva, ki so v Mojzesovi postavi
pisane, zamorejo sklepanje zakona braniti, ali pa sklenjen zakon
razdreti, naj bo iz cerkve izobčen 44 . (Sej. 24. od zakr. zak.).
Tedaj mož po smerti svoje žene ne sme jemati nobene, ktera bi
bila z ženo v rodu v ravni versti, tudi nobene ne, ktera bi bila

n

z ženo v rodu v stranski versti do četertiga rodu. Po ravni tej
postavi se sodijo tudi zakoni nekatoličanov; nevernike pa zadeva
samo natorna postava, ki obsega ravno versto in pa naj bližji
stopinje stranske verste. Pomniti se mora še, de izveršen zakon,
ki bi zavoljo skriliga zaderžka ne veljal, tudi napravlja svaštvo,
do četertiga rodu, razun ako bi ne veljal zavoljo pomankanja pri¬
volitve eniga dela.

Dalje se mora razločiti svaštvo po nedopušeni poti,
ki izhaja po grehu dveh oseb med seboj. Sicer taciga svaštva ne
napravi vsaktero nečisto djanje, ampak le tisto, ki je pregreha po
natornim redu celama izveršena med osebama dvojiga spola. Ta-
košno svaštvo se sicer večkrat le teško pozve; dostikrat ostane
na tihim, le zadolženim osebam znano. Vender cerkev v take na-
merke sega s svojo oblastjo, in tudi v takih okolišinah skerbi za
svetost zakonske zveze; zadolžen del tedaj, de si ga ravno ne
ustavlja vnanja sodba, se mora po svoji vesti uganiti prepovedani
zvezi. In sicer je cerkvena postava takošno svaštvo deržala tako,
kakor svaštvo iz pošteniga zakona; Tridentinski zbor pa je za
teškiga pozvedenja voljo meje zaderžka skrajšal, tako de en za¬
dolžen del ne more zakona sklenili s sorodniki druziga dela v
ravni versti nikdar ne, v stranski versti pa ne do druziga kolena.
(Sej. 24. od preravn. zakona p. 4). De bi sklenjen zakon ne bil
neveljaven zavoljo taciga zaderžka, zatorej morajo duhovni pastirji
previdni biti pri osebah, kterih razujzdano življenje jim je znano
po eni ali po drugi poti; osebe pa, ki hočejo v zakon stopiti; naj
tudi nobene takošne okolišine ne zakrivajo duhovnimu pastirju;
ako jim ni mogoče se očitno razodeti, naj se razodenejo saj v
spovedi, s ktero se pripravljajo za zakon. — Utegne se iz greha
napraviti tudi svaštvo verh s k I j en j e niga  z a k o n a,  kadar
en zakonsk del prešeštuje z osebo, ki je v rodu z drugim za¬
konskim delam. Taka pregreha sicer ne more razdreti zakonske
zveze, pa zadolženimu delu nanaša kazen, mu krati zakonsko pra¬
vico; mu vzame namreč pravico, tirjati zakonsko dolžnost. Tako
je izrekla postava papeža Inocencija III., ktera je sicer več kolen
taciga svaštva obsegala. (De eo, <jui cogn. c. 6. 10.). Kar je pa
Tridentinski zbor sploh skrajšal zaderžek svaštva po nedopušeni
poti, tudi svaštvo verh sklenjeniga zakona zadeva le do druziga
rodu, kakor je sveto društvo Trident. zbora posebej določilo. Od
imenovane kazni bi utegnila le nevednost postave kterikrat koga
izgovarjati. (Primeri Kutschker Eherecht C. III. §. 151.).

V poslednje se še vpraša, ali je pri zaderžku svaštva tudi
mogoče kaj odveze?  Zaderžek svaštva je zelo podoben zaderž-
ku sorodstva; kakor tedaj pri tem, tako je tudi pri unim odveza
mogoča, in sicer v neklerih stopinjah z večji lahkoto, ker svaštvo
ni toliko uterjeno v natorni postavi. Sicer se mora v tej reči de¬
lati več razločkov. Pri svaštvu, ki izhaja iz izveršeniga zakona
v ravni versti, cerkev sploh ne deli odveze; le pri nevernikih, ki
se spreoberncjo, papeži v časih pregledujejo v daljših stopinjah.
V stranski versti taciga svaštva cerkev sploh ne odvezuje zaderžka
na pervim kolenu, za drugo koleno pa rimski papeži delijo odvezo,

30

vender le iz posebno tehtnih uzrokov, kakor je sporočil Triden¬
tinski zbor. (Sej. 34. od preravn. zakona p. 5.). Zastran daljših
stopinj pa govori podučenje za cerkvene sodnije, de imajo škofje
od apostoljskiga stola oblast, iz postavnih vzrokov odvezo deliti v
tretjim in četertim kolenu svaštva, ki izhaja po dopušeni poti.
(I. del §.  80.). — Pri svaštvu, ki izhaja iz grešniga djanja, za
ravno versto po, posebnih okolišinah stoji odveza pri rimskim pa¬
pežu; za stransko versto imajo škofje od apostoljskiga stola oblast
odvezovati, ako se ni bati, de bi po nečistim pečanji ne bila za¬
deta ravno versta. Enako imajo pri svaštvu, ki prihaja verh skle-
njeniga zakona, škofje oblast, odvezo deliti zastran zgube zakonske
pravice; to je jasno iz podučenja za duhovne sodnije. (I. del §. 80.).
Pri prošnji za takošne odveze je ravno tako potrebno, postavne
uzroke imenovati, kakor je to potrebno pri zaderžku sorodstva.
Kolikor bi se pa pred duhovnim pastirjem, ali pa pred cerkveno
sodnijo po sklenjenim zakonu počelo vprašanje zastran zaderžka
svaštva, ki je bil poprej skrit, je ravno tako previdno ravnati,
kakor je bilo zgorej razloženo pri zaderžku sorodstva (štev. 36.),
to priporočuje podučenje za cerkvene sodnije (II. del §. 139.).

39. Kaj tirjanje očitne spodobnosti napravlja zaderžka

za zakon?

Poterjen zakon, pa neizveršen, zakonskimu, ki druziga
prežim, ali med svetam ostane, jemlje zmožnost, zakon skleniti
s sorodniki druziga dela do četertiga kolena ; ravno tak zader-
žek napravlja neveljavno sklenjen in neizveršen zakon, razun
če je neveljaven zavoljo pomankanja privoljenja. Veljavno in
nepogojno sklenjena zaroka brani, de en zaročenec s sorodniki
druziga na pervim kolenu ne more zakona skleniti’, ravno to
dela pogojno sklenjena zaroka, ko je pogoj izpolnjen.  Tako do¬
ločuje podučenje za duhovne sodnije. (I. del §. 33. 34. in 35.).

Kadar je zakonska zveza sklenjena med dvema osebama, se
pred svetam ne more tanek razloček delati, ali se zakon po spol-
nitvi zakonske dolžnosti izverši ali ne; zatorej se vsak zakonski
del precej po poroki imenuje za svaka proti sorodnikam ali žiaht-
nikam druziga dela. Tudi deržavna postava tukaj ne dela razločka,
ampak sploh šteje svaštvo, ko je bil zakon očitno sklenjen po
postavi. (Derž. zakonik §. 66.). Cerkev, ki po svoji duhovni
oblasti dalje sega, pa v svojih postavah dela bolj tanke razločke;
ozira se namreč na to, ali je zakon samo poterjen v zakramentu,
ali je že tudi izveršen po spolnitvi zakonske dolžnosti, ali je še
le obljubljen za prihodnje. Le izveršen zakon napravlja pravo
svaštvo; iz veljavne zaroke pa, ali iz zakona, ki je le poterjen
in ne izveršen, izhaja samo zaderžek očitne spodobnosti,
kakor je razločil papež Pij V., za njim pa Benedikt XIV. (Bulla
de a. 1566. De syn. dioec. 1. 6. c. 13 ). Uzrok teh razločkov
je v tem: Pri zaroki se zakonska zveza začenja, pri poterjenim
zakonu se izpolnuje po duhu samo, pri izveršenim zakonu se

81

izpolnuje po duhu samo, pri izveršenim zakonu se izpolnuje po
duhu in po telesu. Zaderžek očitne spodobnosti se pri neizver¬
šenim zakonu razločuje ravno po takošnih merah, kakor se svaštvo
razločuje pri izveršenim zakonu. Papež Benedikt XIV. piše v
pred imenovanih bukvah: Zaderžek očitne spodobnosti se naprav¬
lja samo med možem in ženinimi sorodniki, in zopet med ženo in
moževimi sorodniki; ne pa med možem in ženinimi svaki, tudi ne
med ženo in moževimi svaki.

Zaderžek očitne spodobnosti pri veljavnim in ne izveršenim
zakonu se sicer nahaja le po redko; vender se utegne nameriti,
de zakon še ni izveršen, kader en zakonsk del kmalo umerje, ali
pa kmalo stopi v pobožen red. V takim namerku tisti del, ki še
živi, ali ki ostane med svetam, ne more zakona skleniti s sorod¬
niki druziga dela, kolikor jih je v ravni versti, ali kolikor jih je
v stranski versti na četertim 'ali še bližnjim kolenu; to velja po
stari cerkveni postavi, kakor je določil papež Pij V. (Apost. list
1. 1566). Dalje pa zaderžek očitne spodobnosti utegne nastopiti,
kjer neizveršen zakon ni bil veljavno skljenen, ko mu je bila na
poti slovesna obljuba, druga zakonska zveza, sorodstvo ali svaštvo
ali tudi, ko poroka ni bila storjena pred lastnim duhovnim pastir¬
jem. Tudi tukaj, ko se zakon razdere po cerkveni razsodbi, noben
del ne more druziga zakona skleniti z osebo, ki je z drugim delam
v rodu do četertiga kolena; tudi to velja po stari cerkveni postavi,
ktere Tridentinski zbor ni overgel. Samo takrat ne nastaja noben
zaderžek, kadar zakon nima veljavnosti zavoljo pomankanja pra-
viga privoljenja, ko je bila na pr. na poti zmota v osebi, ali sila
in strah; v takim namerku namreč tudi v stari postavi, ki jo je
bil dal papež Bonifaci VIII., ni bilo zaderžka očitne spodobnosti.
(De sponsal. et matr. c. 1. in VI.). Kar se tiče odveze od tega
zaderžka, velja vse to, kar je bilo razloženo pri zaderžku svaštva.
Kakor govori podučenje za cerkvene sodnije, imajo škofje od
apostoljskiga stola oblast, pregledovati v tretjim in četertim ko¬
lenu zaderžke očitne spodobnosti pri veljavnim pa neizveršenim
zakonu; ravno tako imajo tudi oblast pregledovati v zaderžku
očitne spodobnosti pri neveljavnim in neizveršenim zakonu. Za¬
deržek v ravni versti, dalje v pervim in drugim kolenu stranske
verste, se mora po takim ohranjevati v polni moči. (I. del §.80, 81.).

Zaderžek očitne spodobnosti pri storjeni zaroki je veljal že
po stari cerkveni postavi, ki jo je dal papež Aleksander III., sa¬
mo de je zaderžek segal tako na široko, kakor pri poterjenim in
neizveršenim zakonu, in sicer tudi takrat, ko je bila zaroka ne¬
veljavna. (De sponsal. c. 8.). Tridentinski zbor pa je ta zaderžek
celo skrajšal, kakorjejasno iz njegovigasklepa: „Zaderžek očitne
spodobnosti sveti zbor celama overže, kjer koli zaroka ni veljavna,
bodi si kakoršniga uzroka koli; kjer pa je veljavna, naj ne stopa
čez pervo koleno.“ (Sej. 24 .  od preravn. zak.). Po teh besedah
zaroka, ki je veljavna in brez pogojev sklenjena, napravlja za¬
deržek očitne spodobnosti samo v pervim rodu, in sicer brez
razločka, bodi si sorodstvo v ravni ali v stranski versti. Ko je
pa zaroka sklenjena s pogojem, ne napravlja zaderžka, dokler

8  2

pogoj ni izpolnjen: ko je pa pogoj izpolnjen, tudi nastane zader-
žek očitne spodobnosti, kakor je določilo društvo Trident. zbora.
Neveljavna zaroka pa po sedanji cerkveni postavi ne napravlja
nobeniga zaderžka; ko bi na pr. kdo zaroko sklenil z eno sestro,
potem pa bi se zopet zaročil z drugo sestro, druga zaroka ne
more veljati, pa tudi ne more braniti zakona s pervo sestro. Kar
se tiče odveze od zaderžka očitne spodobnosti, ki izhaja iz ve¬
ljavne zaroke, imajo škofje od rimskiga stola oblast, deliti tisto
odvezo, kakor razlaga podučenje za cerkvene sodnije. (I. del 6. 80.).

40. Kakošne posebne pregrehe napravljajo zader-

žek za zakon?

Osebi, ki sti se oskrunili s prešeš/vam , ne moreti veljavniga
zakona skleniti , če sti si, ko je bil drugi zakonski »iv , obljubili
se vzeti, ali če sti se prederznili zakon skleniti , ali če je tudi
le en del z vspeham in z namenam drugiga zakona po »ivljenji
stregel zakonskimu , kteriga pravica se je s prešeštvam kratila.
Tudi uboj zakonskiga družeta stori zakon neveljaven med za-
dolšencam in med osebo , s ktero se je pomenil za doveršenje
hudodelstva, če je tudi le en del pregreho doveršil z namenam,
zakon skleniti z drugo osebo.  Tako razlaga podučenje za duhovne
sodnije. (I. del §. 36. 37.)

Stara cerkvena postava je pri mnogih velikih pregrehah pre¬
povedovala zakon sklepati, zlasti pri takih, kjer se je mogla delati
očitna pokora. Po enakim prepoveduje deržavna postava zakon
tistim, ki so k smerti ali k težki ječi obsojeni. (Post. za katol.
zak. §. 12). Take prepovedi vender zakonu ne jemljejo veljav¬
nosti, ampak le storijo, de zakon ni dopušen. So pa nektere pre¬
grehe, ki tako hudo zadevajo zakonsko zvezo, de je bila cerkev
primorana, jih postaviti med zaderžke veljavniga zakona. Take
pregrehe so prešeštvo in ubijanje zakonskiga družeta, ki je
sklenjeno s posebnimi okolišinami; in pri takim hudodelstvu ni po¬
treba, de bi zadolženec posebno vedil za naloženo cerkveno ka¬
zen, zadosti je, de je hudo djanje vedama doveršil.

Kar tiče prešeštvo,  se mora pa posebej vediti, de raz-
vezniga zaderžka ne napravlja vsaktera taka pregreha. Naša der¬
žavna postava sicer sploh prepoveduje zakon med osebama, kterih
prešeštvo je dokazano pred sodnijo (post. za katol. zak. §. 13.).
Cerkvena postava pa le takrat razdera zakon, kadar je prešeštvo
združeno s takimi početki, ki namerjajo na zakon z osebo, ki se
je greha vdeležila. Beseda papeža Inocencija III. to določuje, ker
se glasi: „Če je kdo po smerti svoje žene vzel tisto, s ktero je
poprej prešeštoval: odgovorimo, deje  zakon šteti veljaven, razun
ko bi bil kteri izmed nju po življenji stregel umerli ženi, ali če
sta, ko je bila žena še živa, prešeštnika si obljubo dala, se v za¬
kon vzeti: Še gre k temu določek, po besedi papeža Klemena III.
storjen: „Kdor je, ko je bila perva žena živa, zakon sklenil z
drugo, ki je to vedila, se mora tudi po smerti perve ločiti od dru-

83

ge.“ (De eo, qu! duxit c. 6. 4.). Pri razsodbi tega zaderžka pa
se mora pomniti več reči. Pri grešnim djanji se mora razločiti, če
je prešeštvo resnično, to je, storjeno v veljavnim zakonu; dalje
tudi, če je v djanji popolnama izveršeno, drugač za zaderžek ni
vprašanja. Obljuba prihodnjiga zakona se utegne že pred prešešt-
niin djanjem, ali pa po takošnim djanji delati; pa so razločki, če
je bila storjena, ko je bil drugi zakonski še živ, in če je druga
prešeštna oseba vedila to okolišino; dalje, če je bila obljuba stor¬
jena za resnico, in ne samo za šalo ali prazno slepotijo, in če je
bila tudi sprejeta in poterjena od druziga prešeštniga dela. Ako
bi takih pogoj kaj manjkalo, na pr., če drugi del ni vedil za zakon
perviga dela, ali če dane obljube nasproti ni poterdil, po tem bi
za drugi zakon ne bilo zaderžka; tudi ne bilo zaderžka, če je na
pr. kdo pred dal obljubo za zakon, pa jo preklical, in se je potem
še le pregrešil. Drug zakon prederzno sklepati, ko je pervi za¬
konski druže še živ, je sicer vselej pregrešno in brez veljave;
pa tak početek napravlja nov zakonski zaderžek med prešeštni-
kama le po tem, ko je za pervi zakon tudi vedila una oseba, s
ktero se je sklenila grešna zveza; ne bilo bi pa zaderžka, če ta
oseba ni vedila, de je še od poprej poročen, kdor jo jemlje. Po
življenji streči zakonskimu družetu je vselej velika hudobija, in
toliko je večji hudo, če je združeno s prešeštvam; zakonsk za¬
deržek pa tako dvojno hudodelstvu napravlja le takrat, kadar se
tolovajsko djanje tudi izverši, in če se je počelo z namenam, nov
zakon skleniti s prešeštnim družnikam;’razločka pa ne dela oko-
lišina, če je le en del hudobni namen imel in izveršel, ali če sta
se ga oba vdeležila. (Primeri Kutschker Eherecht III. b. §.
154—156.).

Tudi sam uboj zakonskiga družeta  brez prešeštva
utegne biti zaderžek veljavniga noviga zakona, če sti se dve osebi
pomenili v tak početek, de bi se potem zamogli vzeti. Ta zaderžek
obsega cerkvena postava, ki je posneta po besedi Celestina III. pa¬
peža: „Nihče ne more za ženo imeti tiste, ktere moža je ubil po
napravljanji žene same; drugač bi bilo, če ni bilo vmes taciga naprav-
ljanja“. (De convers. infidel. c. 1.). Tudi pri presojevanji tega zaderž¬
ka so delati potrebni razločki. Zaderžek se šteje le ondi, če se je
uboj zakonskiga zgodil s tem namenam, de bi se krivi zakonski
zamogel poročiti z drugo osebo; dalje, če sta se oba poprej po¬
menila za ta uboj, in ga zadovoljna bila, desiravno se je hudo¬
delstva morebiti le eden lotil, in ga nista oba počela; dalje tudi,
če se je uboj zares izveršil, to je, če je uni zakonski tudi umeri
zavoljo taciga početka. Po takim bi ondi ne bilo zaderžka, kjer
se je uboj zgodil iz drugačniga namena, na pr. zavoljo jeze ali
maševanja; tudi ne, če je pri takim uboji le en del imel namen
prihodnfga zakona, drugi del pa za ta namen ni vedil, ali ni v
tistiga privolil; tudi ne, če smert ni nastopila zavoljo tega početka,
ampak iz druziga uzroka, na pr. ker je kaka bolezen vmes pri¬
stopila.

Zaderžke, ki se izhajajo iz hudodelstva, je sicer postavila le
cerkev, vender rimski papeži pri tistih ne delijo lahko odveze,

64

zlasti ondi ne, kjer se je po življenji streglo zakonskimu. Za tega
zaderžka voljo mora duhovni pastir nektere krati dobro paziti pri
vdovcih ali vdovah, kadar na pr. naglo hitijo v zakon po smerti
zakonskiga družeta, ali se hočejo zvezati z osebo, s ktero je že
poprej utegnila biti kaka napačna prijaznost. Kjer se je med
dvema osebama že poprej zgodilo ostudno prešeštvo, se je vselej
bati, de bi ne bila vmes kaka obljuba prihodnjiga zakona; ko bi
tedaj duhovni pastir po kaki verjetni priči ali po drugi poti kaj
zaslišal od take pregrehe, mu s poročevanjrm ni hiteti, dokler se
taka reč prav ne razjasni. Pa tudi osebe, ktere so s takim gre-
ham in zaderžkam zadete, tega ne smejo zakrivati proti duhovnimu
pastirju; če ne drugač, naj se razodenejo saj v spovedi, de jim
duhovni pastir ve odsvetovati pregrešni zakon, ali pa v posebnih
okolišinah z vso previdnostjo iskati odveze. Kadar bi pa tako hu¬
dodelstvo na dan prišlo po sklenjenim zakonu, tu cerkvena sodnija
po svoji dolžnosti preiskuje hudobno djanje; ona razsodi reč tako,
de se zakon ne razdera brez resničniga uzroka. pa tudi, de se ne
puša skupaj zoper cerkveno postavo.

41. Kakošne očitne slovesnosti je potreba za veljavno
sklenitev zakona?

Za veljavno sklenitev zakona je potreba , de poročenca svoje
privoljenje na znanje dasta pred lastnim fajmoštram obeh ali
eniga dela , ali pred mašnikam, ki je po fajmoštru ali škofu
pooblasten, in pred dvema pričama.  Tako govori podučenje za
cerkvene sodnije. (I. del §. 38.).

Že zgorej (štev. 7.) je bilo razloženo, de k zakramentu sv.
zakona je potrebno, de kristjan in kristjana, ki hočeta v zakon
stopiti, morata svojo privolitev na znanje dati pred mašnikam, ki
je v to postavljen in pooblasten, in pred dvema pričama. Iz pervih
časov so pobožni kristjani svoje zakone sklepali v pričo škofa in
duhovšine; zakon ki ni bil skljenen pred msšniki, se je imenoval
skriven zakon, in seje  terdo prepovedoval že iz pervih časov.
(Decret. C. 30. qu. 5. c.  1—6. C. 35. qu, 2. c. 19.). V četer-
tim lateranskim zboru 1. 1215, v času papeža Inocencija III. so
bili skrivni zakoni s posebno ojstrostjo preklicani, in posebne kazni
so bile postavljene na prelomljenje te prepovedi. (De clandest.
despons. c. 3.). Tridentinski zbor pa je naravnost določil, de za¬
kon nikakor ne velja, ako je sklenjen na skrivnem in ne očitno,
ne pred lastnim duhovnim pastirjem ali drugim od njega ali od
škofa pooblastenim mašnikam, in pred dvema pričama. (Sej. 24.
od preravnave zakona p. 1.). Ta postava povsod veže, kjer so
bili oznanjeni sklepi Tridentinskiga zbora; tudi zakoni nekaioliča-
nov se ondi sodijo po njej. V avstrijanskim cesarstvu je bila ta
postava po nemško-slovanskih in po italijanskih deželah oznanjena
kmalo po končanim velikim zboru, in zatorej tukaj zadeva vsakte-
riga kristjana; zakoni nekatoličanov tedaj tukaj nimajo veljavnosti
pred cerkveno sodnijo, ko niso sklenjeni vpričo katoliškiga duhov-

85

niga pastirja; in za mešane zakone, to je, za zakone katoličana z
neKatoličanam velja postava papeža Gregorja XVI., de morajo biti
sklenjeni pred katoliškim duhovnim pastirjem, drugač bi ne imeli
veljavnosti. (Apost. list 22.  maja 1841.). Po ogerskih deželah
pa ta postava ni bila povsod po redu razglašena, na poti je bila
temu razglašenju kdaj neverska turška sila, in dalje obilna moč
nekatoličanov, Iuteranov in kaivinijanov; zatorej ondi zakonu nekato-
ličanov, ali zakonu katoličana z nekatoličanam veljavnosti ne jemlje ta
okolišina, de katoliški fajmošter ni bil pričujoč, kakor je tudi določil
papež Gregor XVI. (Apost. list 30. aprila 1841.). Na vse to se
ozira tudi cesarska postava za katoliške zakone. (§. 18. in 19.).

Postava Tridentinskiga zbora tedaj razloči, pred kterirn maš-
nikam se mora zakon skleniti, de bo imel veljavnost; pred last¬
nim duhovnim pastirjem poročencov, pred lastnim fajmoštram
ženina in neveste, se mora na znanje dati privoljenje v zakon.
Ta razloček ni ravno nov, zakaj že nekdanja postava je sama po
sebi dala razumeti, de se mora v to poklicati lastni mašnik; be¬
seda lateranskiga četertiga zbora pa je naravnost imenovala faj-
moštra. Kadar sta pa ženin in nevesta vsak iz druge fare, takrat
je po cerkveni razlagi poroka veljavna, naj se zgodi pred nevest¬
nim, ali pa pred ženinovim fajmoštram. Kdaj so se sicer radi der-
žali tega vodila: „kjer je žena, ondi je ženitnina;“ de pa poroka
ravno tako velja pred ženinovim fajmoštram v njegovi fari, je
razločilo društvo Trident. zbora 1. 1573, in je poterdil papež
Gregor XIII. (Benedicti XIV. Institut, eccl. n. 33.). — Tukaj pa
nastane tehtno vprašanje: Kdo je lastni fajmošter poročencov?
Podučenje za duhovne sodnije govori: „Lastni fajmošter poročen¬
cov je tisti, v kteriga fari imata svoje pravo ali nepravo domova¬
liše." (I. del § 39.). Ta določba se opira na razsodbe svefiga
društva Trident. zbora; to društvo je namreč I. 1573 določil o,  de
pri sklepanji zakona se lastni fajmošter ne šteje po kraji, kjer je
bil kdo rojen, temuč po kraji, kjer imakdo svoje domovališe; dalje
je pozneje rozložilo, de poroka tudi takrat velja, kadar se zgodi
pred fajmoštram tistiga kraja, kjer ima kdo le nepravo domovališe.
(Benedicti XIV. Institut, eccl. n. 33.).

To razlaganje od pravi ga in ne pravi ga domova lišn
pa potrebuje več razločeb, ki so v podučenji za cerkvene sodnijo
na drobno postavljene. „Pravo domovališe je v tistim kraji, kjer
kdo edino ali naj bolj posebno ima svoje stanovanje, tako de se
pravi, de je v ptujim kraji, kadar se ondi ne derži. Dokler si v
tistim kraji za sebe ali za svoje domače obderži namenjeno stano¬
vanje, sicer tudi daljši nepričujočnost ni zadosti, de bi se zamoglo
reči, pravo domovališe je prenešeno. Kjer kdo sicer nima misli
postaviti stanovitni sedež, vender stanuje iz taciga namena, za
kteriga dosego je treba daljši pomude, ondi je njegovo nepravo
domovališe. (I. del §. 40.). Te besede obsegajo splošno določbo
za take, ki so popolnama v svoji oblasti, zlasti za gospodarje ali
hišne očete. Tacih pravo domovališe je ondi, kjer stanujejo v lastni
hiši, ali, ko nimajo lastne hiše, kjer imajo stanovališe sploh najeto.
Tacih nepravo domovališe pa je iia pr. kraj na deželi, kjer poletni

86

čas navadno stanujejo, ko imajo v mestu svoje pravo domovališe;
ali pa kraj, kjer se zavoljo daljšiga opravila mislijo več časa po¬
muditi, vender se potem hočejo spet na svoj pravi dom verniti.
Ni pa na pr. nobeno pravo ali nepravo] domovališe v tistim kraji,
kjer kdo za kratkiga časa, ali za odihe in počitka voljo kak čas
prebiva, ali kjer mora popotnik zavoljo bolezni ali drugih okolišin
nenadama več dni zastatati, ali kamor kdo gre samo zategavoljo,
de bi ondi svojo poroko obhajal, ne pa, de bi tudi res ondi stano¬
val. (Primeri Benedicti XIV. Instit. eecl. n. 33.; tudi Erlauterun-
gen, die Ausfiihrung des Ehegesetzes in der Wiener-Erzdiocese
betreffend).

Dalje imenovano podučenje razlaga domovališe takih, kteri
so več ali manj pod drugo oblastjo, ali kterih stan in poklic ne
terpi vedno stanovitniga prebivališa. „Žena ima ondi svoje pravo
domovališe, kjer ga ima mož; otroci ga imajo ondi, kjer so njih
starši, redniki ali varhi. Kraj, kjer na pr. žena stoji v službi, ali
kjer se maloleten otrok derži zavoljo uka, ali kjer ima vojaška
oseba svoj stan, je takošnih nepravo domovališe. Kdo pa de se
šteje za maloletniga, ali za nedoletnim enaciga v pravnih zadevah,
to se mora soditi po avstrijanski postavi". (§ 41.) — „I)eržavni
uradniki, in tudi taki, ki so v kakoršno si bodi očitno službo vzeti
za vse žive dni, imajo svoje pravo domovališe ondi, kjer stanu¬
jejo zavoljo spolnovanja svoje dolžnosti ali svoje službe. Kadar
se jim v kakim drugim kraji izroči nenavadno opravilo, ktero po
svoji posebnosti potrebuje daljši pomude, zadobijo ondi nepravo
domovališe". (§. 4<f.). — „Kdor stopi za daljši ali za neodločen
čas v službo pri kakim posameznim človeku, pri kaki družbi ali
napravi, zadobi nepravo domovališe v tistim kraji, kjer prebiva
zavoljo opravljanja te službe. Vender opravila te službe ne smejo
biti takošne, de bi človek zavoljo njih mogel svoje prebivališe vedno
spreminjati; tudi zavoljo službe, po kteri mora, kar stanovanje
tiče, hoditi za svojim gospodarjem, nihče ne more domovališa do¬
seči v takim kraji, kjer tudi gospodar nima praviga domovališa".

43.). — V takim namerku, če bi kdo razun svojiga praviga
omovališa imel tudi v drugih farah hiše za svojo rabo odločene
in pripravljene, je med temi kraji njegovo nepravo domovališe
samo ondi, djer se ali navadno vsako leto precej dolgo časa derži,
ali kjer tisti čas, kadar ondi terdi svoje nepravo domovališe, k
manjšimu saj šest tednov prebiva". (§. 44.). Vsi ti razločki so
posneti po naukih, ki jih je papež Benedikt XIV. razložil v svojih
naukih, ko je bil še kardinal in nadškof v Bolonji. (Institut, eccles.
n. 33. 88.).

Za tem se vpraša za tiste, kteri so brez domovališa.
Med take se štejejo preseljevavci, ki so zapustili prejšnje domo¬
vališe, in si noviga še le išejo v daljnim kraji; dalje nestoječi
delavci, ki si išejo zaslužka zdaj v tem, zdaj v drugim kraji, pa se
nikjer ne mudijo dolgo časa; zlasti pa potepini, ki nimajo stano¬
vitniga sedeža, temuč se nemarno semtertje potikajo. Deržavna
postava sedanji čas sicer bolj natanko določuje pravico domovališa;
zatorej taki ne bodo kmalo brez domovališa, kteri niso prišli daleč

87

od svojiga rojstniga kraja. Podučenje za duhovno sodnijo tedaj
govori od takih, ki nimajo nobeniga domovališa: „Za tiste, kteri
nimajo nepraviga domovališa, je lastni fajmošter tisti, v čigar fari
ravno bivajo". (I. del §. 45.). Dalje pa je pristavljeno: »Poroka
takih, ki nimajo ne praviga ne nepraviga domovališa, se ne sme.
obhajati, dokler škof sam ne dodeli privoljenja k temu". (§. 73.).
Ker namreč pri takih ni lahko pozvedili, če jim ni kak zaderžek
na poti, ali če niso že poprej poročeni, zatorej je Tridentinski
zbor ukazal: »Naj fajmoštri takih ne ponočujejo, dokler niso skerbno
izprašali vsih reči, po tem vsiga škofu sporočili, in od nje prejeli
pooblastenja". (Sej. 24. od preravnave zakona p. 7.). — Tukaj
se morajo omeniti tudi ptujci,  to je taki, kteri so prišli iz druge
dežele ali škofije, zlasti pa iz zunanje deržave, in nimajo še go-
toviga domovališa ondi, kjer ravno bivajo. Ako takošni še imajo
domovališa v svojim kraji, je gotovo, de njih pravi fajmošter je
duhovni pastir tistiga kraja; pri njih je potrebna posebna previd¬
nost, če niso v kakem zaderžku, in če imajo vsestransko privolje¬
nje. Kadar je ptujic stanovališe v svojim kraji popolnama pustil,
je z njim ravnati kakor s človekam brez domovališa. Zastran ptuj-
cov, ki so iz zunanjih deržav, podučenja za duhovne sodnije po¬
sebej veleva: „Čuje naj se nad tem, de se ptujci ne pripušajo k
poroki drugač, kakor če spolnijo vse, kar je potreba za postavno
sklenjen zakon. Koliko de sme fajmošter storiti v tej reči, de bi
mu je ne bilo treba pokladati do škofijstva v razsojo, bo škof po
okoiišinah razločil"* (I. del §. 71.).

Še je vprašanje za vojake  in sploh za tiste osebe, ki se k
vojaštvu prištevajo. Razločiti pa se mora nestoječe vojaštvo (mi-
litia vaga) in pa stoječe vojaštvo (militia stabilis). Nestoječe
voj aštvo  je vse tisto, ki mora biti vsaki čas pripravljeno, na noge
stopiti za brambo domovine, in iti v boj zoper sovražnike der¬
žave in cesarja. V to se ne štejejo samo vojaki, pešci in konjiki,
topničarji in mornarji, z višjimi in nižjimi častniki ali ofiicirji, te-
muč tudi vojaške sodnije, oskerbništva za denarstvo, za živež,
obleko in ozdravljanje, za orožje, streljavo in druge vojaške po¬
trebe, tudi vojaški učenci in izrejenci, in v zadnje žene, otroci in
posli imenovanih oseb. (Vojaška post. 1. 1808). Vse to vojaštvo
ima že iz daljšiga časa lastne duhovne pastirje, vojaške kaplane
ali patre, višje patre ali superiorje, in pa lastniga višjiga pastirja,
ki ima od papeža oblast kakor aposloljski namestnik (vicarius apo-
stoiicus), in se imenuje vojaški škof. Papež Klemen XI. je na
prošnjo cesarja Karlna VI. vse avstrijansko vojaštvo iz jel iz pod
oblasti domačih škofov, in ga je izročil v oblast posebniga apo-
stoijskiga namestnika. (Apost. list. 1. 1720). Zatorej govori po¬
dučenje za cerkvene sodnije: „Lastni fajmošter oseb, ki se prište¬
vajo k nestoječimn vojaštvu, je vojaški kaplan, in ozirama vojaški
superior po oblasti, kije  podeljena od apostoljskiga stola". (I. del
§. 46.). V  steječe vojaštvo  pa seštejejo izsluženi ali v pokoj
djani častniki, ki imajo svojo plačo z vojaškim imenam vred; dalje
izsluženi vojaki, ki dobujejo posebno plačo, ali patentalni invalidi;
potem delavci in vodji v fabrikah za orožje in streljavo, tudi po-

88

licijna in financijna hramba, in nova znotranja bramba ali žandar-
merija. (Vojaška post. I. 1808, 1824 in 1Š50). Vse take obsega
podučenje za duhovne sodnije, ko pravi: „Tisti, ki se štejejo k
stoječimu vojaštvu, naj se obračajo na fajmoštre svojiga domova-
liša". (§.  46.) Vojaki, ki so prejeli začasno poslovljenje (Urlaub),
spadajo zastran zakona pod vojaško duhovšino; vojaki, ki so za
en del izsluženi, pa še prihranjeni za posebno potrebo, ali reser-
varji, so postavljeni pod domačo duhovšino, kadar niso v službi.
(Vojaška post. 1. 1824, 1852).

Pri vsim tem razlaganji, kdo de je lastni fajmošter poročencov,
je samo na sebi jasno, de škof  kakor višji pastir čede, ki mu je
izročena, ima tudi pri sklepanji zakona poglavitno oblast. To daje
na znanje že iz perviga časa keršanstva s. Ignaci mučenec, ker
piše: „Spodobno je, de ženini in neveste zakon ravnajo po raz¬
sodbi svojiga škofa". (Epistola ad Polycarpum). Zatorej škof
zamore sam poročiti ženina in nevesto, in zamore tudi druziga
duhovna pooblastiti, zlasti takrat, kadar se gotovo ne ve za last-
niga fajmoštra poročencov, ali kadar poročenci nimajo nobeniga
domovališa. Od tega pooblastenja tedaj tudi govori Tridentinski
zbor kakor od reči, ki je sama po sebi jasna. (Sej. 24. od pre-
ravnave zakona p. 1. in 7.). Dalje pa tudi fajmošter, ki ima oblast
koga poročiti, zamore to oblast izročiti drugimu mašniku, na pr.
svojimu duhovnimu pomočniku, ali tudi drugimu dušnimu pastirju.
Tridentinski zbor poroko spozna za veljavno, ki se zgodi pred
mašnikam, kteriga je lastni fajmošter poročencov pooblastil. (Sej.
24. od preravnave zak. p. 1.). In sicer )e poroka ravno tako ve¬
ljavna, naj to pooblastenje drugimu mašniku podeli nevesten faj¬
mošter ali pa ženinov, kakor je razločilo društvo Trident. zbora.
(Gallemart Concilium Trident.). — Vender treba je, deje poobla¬
stenje  izrečno dodeljeno; in sicer se oblast za zakrament zakona
utegne komu sploh za vse pota dodeliti, ali kadar tega ni, se mora
posebej izrečno dati; sicer zamore tudi veljati pooblastenje, ki je
molče dano, in se zamore spoznati po drugih okolišinah, vender
na tako se ni mogoče terdno zanašati, kakor je razločilo društvo
Trident. zbora. (Gallemart Concilium Trident.). Podučenje za du¬
hovne sodnije zatorej pravi: „De je ta, ki ima pravico, pooblaste¬
nje za poročevanje molče dal, ni na poti veljavnosti zakonske zveze,
vender brez nar silniši potrebe naj nihče ne opravlja poroke, ako
mu fajmošter ali škof oblasti ni izrečno dal. Samo dozdevno do-
pušenje ni zadosti, in sicer tudi takrat ne, če bi tisti, ki ima oblast,
dopušenje na prošnjo tudi zares dal, ali če bi reč potem za dobro poter-
dil“. (I. del 57.). Pooblastenje se sicer utegne zgoditi z besedo ali
pismam; vender kadar se podeli mašniku zunanje fare, mora biti
pisano, de je zanesljivo, in de se zamore potem tudi priložiti dru¬
gim spričevavnim pismam. Dalje zastran pooblastenja še pristavi
podučenje za duhovne sodnije: „Kdor je dopušenje poročevati
prejel za vse pota, ga zamore za vsak poseben pot tudi drugimu
mašniku izročiti. Kdor pa je dopušenje prejel le za en posebin pot,
nima pravice koga druziga pooblastovati, razun če mu je bila do¬
deljena". (§. 48.). V poslednje je še povedano zastran dvomljivih

89

namerljejev: „Ako je iz kakoršniga si bodi uzroka dvomljivo, kte-
rimu dunovnimu pastirju gre pravica koga poročiti, naj se reč po¬
loži pred škofa, in počaka na njegovo razsodbo ali naredbo“.

(§• 49.).

Utegne se nameriti, de tudi poročenec hoče pooblastiti druge
osebe, de namesti njega izreče privoljenje pri poroki. Tako po-
oblastenje zamore tudi veljati, in že zgodaj v stari zavezi v času
očakov se kaže zgled take prigodbe; Abrahamov hlapec Eliecer
je bil pooblasten, za Izaka zakon skleniti z Rebeko. (1. Mojz.

24, 3. 4.). Tudi cerkvena postava govori od sklepanja zakonske
zveze po pooblastencu, in razlaga potrebne lastnosti taciga po-
oblastenja (de Procurator. in VI. c. 9.); in papež Benedikt XIV.
dokazuje, de Tridentinski zbor sklepanja zakona po pooblastencu
ni overgel, desiravno v svojih sklepih ni omenil te reči. (De sy-
nodo dioec. 1. 13. 23.). Vender mnogo previdnosti je potreba v
taki reči, in zatorej pravi podučenje za cerkvene sodnije: „Na-
znanovanje privoljenja, ki se zgodi po pooblastencu, je veljavno,
kadar je zato reč dano posebno sporočilo, v kterim je oseba pri-
hodnjiga zakonskiga zadosti določena, in kadar to sporočilo ni
morebiti preklicano za tisti čas, ko se zakon sklene v imenu po-
oblastovavca. Vender fajmošter naj nikakor ne dopuša, de bi se
zakon sklenil po pooblastencu, če škof ni izrečno dal dovoljenja
za to reč“. (I. del §. 50.). Cesarska postava za katoliške zakone
verh tega ukazuje, de mora tudi deželno poglavarstvo privoljenje
dati za tako pooblastenje (§. 80).

42. Kdaj je neveljavno privoljenje v zakon, ki mu
je pristavljena kaka pogoja?

Privoljenje v zakon je neveljavno, kadar mu je pristavljena
pogoja , ki je bistvu zakona nasprotna.  Tako se glasi podučenje
za duhovne sodnije. (I. del §. 53.).

Nektere krati se utegne nameriti, de kdo pri sklepanji zakona
pristavlja kake pogoje, ter pravi, de v zakon privoli, če je to in
to resnično, ali če se to in to spolni. Te pogoje utegnejo razne biti;
ali se ozirajo na kaj prihodnjiga, na pr. če bodo oče dovolili; ali
na kaj sedanjiga ali pretekliga, na pr. če nisi še dvajset let stara.

Ali dalje zadevajo kaj pošteniga, kakor na pr. v prejšnjih zgledih
ali kaj nepošteniga, na pr. če hočeš z menoj krasti; ali kaj za- ,
konu nasprotniga, na pr. če hočeš služiti za prešeštvo. Po teh
razločkih govori podučenje za duhovne sodnije: „Ali privoljenje,
ki je dano s pogojo, zakon napravlja ali ne, se ravna po izpolnitvi
pogoje. Ako pogoja zadeva kaj prihodnjiga, ki je gotovo ali pa
negotovo, je zakon odložen, de se pogoja izpolni; če se pogoja ne
izpolni, neha moč daniga privoljenja. Če je pogoja privoljenja na¬
vezana na kaj sedanjiga ali pretekliga, je zakon veljaven ali ne¬
veljaven, po tem, kakor je pogoja izpolnjena ali pa ne“. (I. del
§. 51. 52.). Lahko se razume, de v takim namerku poročenca
ne moreta skupaj stanovati, dokler pogoja ni izpolnjena, kakor na-

80

znanuje papež Urban III. (De condit. appos. c. 5.). Drugač je pa
z zakonam, kadar so pristavljene nepoštene ali celo zakonu na¬
sprotne pogoje, tukaj govori podučenje za duhovne sodnije: »Pri¬
voljenje v zakon je neveljavno, kadar mu je pristavljena pogoja,
ki je bistvu zakona nasprotna. Pogoje ki obsegajo kaj nemogočiga
ali grešniga, ki pa niso nasproti bistvu zakona, se cenijo, kakor
de bi ne bile pristavljene". (§. 53.). Te besede so celama posnete
po postavi papeža Gregorja IX. (De condit. appos. c. 9.). Utegne
se pa nameriti, de se kdo sam pozneje odpove storjeni pogoji, ali
de jo s svojim djanjem overže; takrat tedaj zakon dobi precej
svojo moč, ravno tako, kakor de bi se bila pogoja spolnila. Za¬
torej je dalje rečeno: »Kdor zakon izverši, preden se pogoja iz¬
polni, se s tem pogoji odpove". (I. del §. 54.).

Pristavljanje takih pogoj dela zakon nekako nestanoviten, in
napravlja mnogotero nepristojnost in težavnost, kakor opominja s.
Alfons Ligorijan (Moral. I. 6. n. 893.); zatorej se ne more do-
pušati brez razločka in brez cerkvene razsodbe. In tedaj ukazuje
podučenje za duhovne sodnije: »Pogoje, ki pri naznanovanji pri¬
voljenja niso razločno izrečene, se štejejo, kakor de bi ne bile
pristavljene". (I. del §. 55.).

43. Kakošne kazni so postavljene na sklenitev ne¬
veljavnima zakona?

Če kdo neveljaven zakon sklene vedama z zaderžkam , ki ga
je cerkev postavila, je po tem djanji satnim na sebi izobčen iz
cerkvene družbe; tudi druge osebe, ki se pri takim zakonu rde-
ležijo, cerkev kaznuje s posebnimi pokorili.

Kadar kdo sklene zakon z razveznim zaderžkam, je sicer že
s tem kaznovan, de njegov zakon nima nobene veljavnosti; vender
če se to zgodi nevedama in zoper voljo, se človek po takim ne
nakoplje zadolženja. Drugač je pa, kadar kdo zaderžek veljavniga
zakona ve in zna, in pri vsim tem se predezne, skleniti neveljavno
zvezo. Katoliška cerkev, ki ima od Kristusa oblast soditi, tudi ne
more drugač, kakor de kaznuje prederzen in grešen početek. Že
s. Pavel je na pr. iz cerkvene družbe izobčil Korinčana, ki se je
pregrešil z zvezo v bližnjim svaštvu. (I. Kor. 5, 3—5.). Nekda¬
nji cerkveni zbori so ojstre pokorila nakladali, kadar je kdo veda¬
ma stopil v zakon z zaderžkam sorodstva ali slovesne obljube,
kakor na pr. zbori v Agati 1. 506, v Ilerdi I. 534, v Rimu 1074,
v Lateranu 1133. Vienski veliki zbor I. 1311 pa je sklenil: »Ti¬
ste, kteri se v nevarnost svojih duš prederznejo skleniti zakon v
prepovedanih stopinjah sorodstva ali svaštva, ali kteri so v po¬
božnim redu ali duhovnim stanu, in stopijo v zakon, obsodimo,
de so že po tem djanji samim na sebi izobčeni iz cerkvene družbe".
(De consangnin. in Ulem. c. 1.). Tridentinski zbor je še pristavil:
»Kdor se prederzne, v prepovedanim rodu skleniti zakon, naj se
razloči, in naj nima upanja na odvezo od svojiga zaderžka". Dalje
je ta zbor ponovil staro postavo zastran ugrabljenja neveste ter

01

sklenil: „CJropnik neveste in vsi, kteri so mu svet, pomoč ali po¬
tuho dajali, so s tem djanjem samim izobčeni iz in brez imena in
poštenja". Dalje zopet: „Kteri drugač kakor pred lastnim fajmo-
štram in dvema ali tremi pričami sklenejo zakon, takim zbor vza¬
me vso zmožnost, tak zakon skleniti, in verh tega se morajo po¬
koriti po škofovi sodbi. Duhoven sam je zadet z zgubo duhovne
pravice, dokler ne bo odvezan". (Sej. 24.  od preravnave zakona
p. 1. 5. 6.). Za take, ki pustijo zakonskiga družeta, in stopijo v
nov zakon, je odločil papež Pij VI., de se ne smejo odvezati, ne
k svetim zakramentam dopustiti, ne po cerkvini šegi pokopati, če
se ne odpovedo s prisego grešni zvezi, in se ne povernejo v svoj
pervi zakon. (Apost. list I. 1793.). Še je za take, ki so zakon
vedama sklenili z zaderžkam v bližnjim rodu, drugačno pokorilo
to, de, če ravno dobijo odvezo od svojiga zaderžka, vender po
smerti perviga družeta ne smejo stopiti v noben zakon; tako nam¬
reč društvo Trident. zbora še razsojuje poleg stare postave. (De-
cret. C. 35. qu. 2.  c, 4.j.  Tudi otroke iz takiga zakona zadene
kazen, de so jim prikratene navadne pravice. Kadar je bil nam¬
reč zakon nevedama sklenjen z zaderžkam in se potem razdere,
se otroci vender štejejo kakor zakonski; ako je bil pa vedama
sklenjen neveljaven zakon, in po tem razdert po cerkveni sodbi,
se otroci ne štejejo kakor zakonski. (De clandest. desp. c. 3. Qui
filii sint legit. c. 10.).

Vender tudi deržavna postava kaznuje zakon, kteriga je kdo
sklenil z zamolčanjem zaderžka; sploh je namreč na tak pregrcšek
namenjena kazen ječe od treh do šestih mescov. Posebej pada na
nektere prestopke zakonske postave še huji kazen; na grešno zvezo
v bližnjim rodu ječa od pol do celiga leta; na dvojin zakon ječa
od eniga do pet let, na silen rop neveste ječa od pet do deset let.
(Kazenska postava §. 507. 131. 208. 97.). Vse to uči, koliko
je treba paziti, de se pri sklepanji zakona ne bo kak zaderžek
pregledal ali memo pustil.

IV. Poglavje.

Od zaderžkov dopušcniga zakona.

44. Kaj je potreba k dopušeni sklenitvi zakona?

Je potreba, de poročenca dopolnita tudi tiste postave, ki jih
je cerkev dala, de bi oskerbela vrednost in čistost zakona po
vsaki strani, in za ktere ona sicer tir ja poltoršino, kterih
prelomljenje vender zakona ne dela neveljavniga . Te določbe
obsega podučenje za duhovne sodnije. (I. del §.  56.).

Zakon je svet stan po Božji nared bi, je svet zakrament po
Kristusovi postavi, tudi veliko zamore za prid in blagor cerkve in
njenih otrok; razun tistih postav, ki se ozirajo na veljavnost za-

98

konske zveze, je tedaj še mnogo drugih zapoved, ki imajo svojo
moč v keršanski cerkvi, in kterih namen je, vrednost in čistost
zakona ohraniti in pospešili po vsaki strani. Nektere teh postav
izvirajo iz prejšnjih zavez, ki utegnejo na poti biti zakonski zvezi,
nektere varujejo veljavo splošnih cerkvenih naredeb, ktero bi u-
tegnil motiti posamezni kristjan o sklepanji svojiga zakona; nek¬
tere kažejo skerb svete cerkve, razodeti in odverniti ob času vsak
zaderžek vcljavniga zakona; nektere se obračajo na dušno pripravo,
ki je poročencam potrebna za vredno prejembo svetiga zakramenta,
in za zvesto spoinovanje svojih dolžnost v prihodnje. Zakon pa
zadeva tudi prid in blagor domače hiše in družine, ki ga Božja
postava namerja v četerti zapovedi; cerkev zategavoljo tudi poter-
duje oblast, ki jo imajo starši pri sklepanji zakona svojih otrok.
Zakon zadeva tudi sploh časni blagor posameznih oseb in občni
prid cele. deržave, kferiga podporo in brambo je Bog izročil der-
žavni oblasti; cerkev ne more tedaj vnemar pušati ozira, če se pri
sklenitvi zakona tudi izpolnijo deržavne postave, ki obsegajo to reč.

Vse takošne postave nekaj same na sebi nimajo toliko moči,
de bi razderale veljavnost zakonske zveze; nekaj jih cerkev noče
preojstro terditi, de bi se preveč ne pomnožilo število razveznih
zaderžkov. Tedaj imajo te postave tako veljavo, de sicer ne raz¬
vezujejo zakonske zveze, vender jo za en del zaderžujejo ali ovi¬
rajo, in napravljajo, de drugačne morebiti dopušena in brez greha.
Ti zaderžki se tedaj imenujejo ovirajoči, zaviravni  ali pre¬
povedni zaderžki,  tudi sploh zakonske prepovedi.  Te
zaderžke po svojim izviru že nekaj obsega Božja postava, nekaj
jih je cerkev daia prejšnje in pozneji čase, zlasti v Tridentinskim
zboru; kar jih pa obsega deržavna postava, imajo svoj izvir sicer
za velik del v starjih naredbah, veljajo pa posebno po nar novejših
cesarskih razglasih.

45. Koliko zaroka dela nedopušen zakon, ki ga eden
zaročencov sklene s tretjo osebo?

Kolikor in dokler ■zaroka napravlja dolžnost zakon skleniti ,
dela nedopušen -zakon , kteriga eden -zaročencov sklene s kako
tretjo osebo.  Tako se glasi podučenje za duhovne sodnije, (i. del

Pri sklepanji zaroke  eden zaročencov drugimu stori ob¬
ljubo, de se bota vzela v zakon če je zaroka veljavno sklenjena
in če ni po postavni poti razderta, je gotovo vsakteri del zavezan,
de zvest ostane v svoji obljubi. Storjeno obljubo prelomiti, v ka-
koršni pošteni in mogoči reči si bodi, je za praviga kristjana vselej
nevredno; sveti Buh govori po Modrim: „Kakor oblaki in veter,
ki ni dežja za njimi, je bahaški človek, ki ne spolni obljube".
(Prip. 25, 14.). Obljuba, ki zadeva prihodnji zakon, je toliko
bolj tehtna, ker obsega celiga človeka, ves njegov prihodnji stan
na tem svetu; toliko večji krivica se tedaj zgodi, ko zaročenec
zaročencu prelomi dano besedo, in se zveže v zakon s tretjo osebo.

98

Že v Mojzesovi postavi, kije  sicer marsikaj pregledovala v za¬
konskih rečeh, je bilo ukazano, „de, če kdo svojimu sinu zroči izra¬
elsko deklico, in če mu po tem vzame drugo, naj uni deklici nič
ne krati živeža, obleke, in zakonske pravice". (2. Mojz. 25,  9,
10.). Keršanska postava, ki terdi le zvezo med dvema med mo¬
žem in ženo, ne dopuša tedaj nikomur zakonaz drugo osebo, dokler
velja še obljuba s pervo. Stara cerkvena postava se glasi: ,,Za¬
ročene deklice starši ne smejo dajati drugimu možu". (Decret. C.
27.  qu. 2.  c. 27.).  Sicer se v cerkveni postavi dalje dela razlo¬
ček; če namreč kdo po zaroki, ki jo je storil na enim kraji, sklene
zakon na drugim kraji, tak zakon pač ima veljavnost, vender se
šteje za grešin početek, ki se mora poravnati pri primerjeni po¬
kori. Tako določuje papež Inocenci III.: »Odgovorimo, de če boš
spoznal, de je ta mož z eno sklenil zaroko, z drugo pa zakon;
mu naloži primerjeno pokoro, ker jepprvo besedo prelomil, zakon,
ki je bil sklenjen na drugim kraji, pa razsodi, de je veljaven".
Ravno tako razlago cerkveno postavo papež Gregor IX. (I)e
sponsal. c. 22.  31.).

Če je tedaj kdo zaroko storil s kako osebo, se pa po tem
premisli, in se hoče zvezati z drugo osebo; mora pomniti, de tega
ne more storiti po pravici, kolikor in dokler velja zaroka s pervo.
Naj zategavoljo ali odstopi od noviga početka, in ostane zvest v
svoji pervi besedi; ali naj se po spodobnosti pomeni z zadeto osebo,
de se razdere perva zaroka; ali, če ima posebne uzroke, naj iše
za svojo zaroko razsodbe ali razveze pri cerkveni oblasti. Cer¬
kvena oblast v takim namerku ne more dajati odveze, kakor v
kakošnim drugačnim zaderžku; zakaj pri zaroki so zadete pravice
tretje osebe. Ampak ona samo razsodi, če zaroka sama na sebi
ne velja, ali pa stori razvezo, kadar jo tirjajo pravični uzroki.
Kako se ravna v vsili takih namerkih, je bilo že zgorej pri zaro¬
kah na drobno razloženo. (Štev. 24—27.J.

46. Kakošne neslovesne obljube ne dajo, de bi tisti
ktere vežejo, sklenili nedopušen zakon?

Neslovesne obljube pokoršine, uboštva in čistosti, ki jih je
kdo storil v kakim pobožnim društvu, tudi neslovesna obljuba ,
vedno čistost ohraniti, v pobožen red stopiti, višji posvečenje pre¬
jeti, in nikoli ne oženiti ali omožiti se, ne dajo, debi tisti, ktere
vežejo sklenili dopušen zakon.  Tako je razloženo v podučenji za
duhovne sodnije. (I. del §. 58.).

Med obljubami, ktere kristjan za boljšiga voljo utegne Bogu
storiti, so nektere takošne, de se z zakonskim stanarn ne mo¬
rejo strinjati, in mu tudi napravljajo zaderžke. Že zgorej (štev.
33. in 34.) je bilo razloženo, de slovesna obljuba, ki sc stori v
pobožnim redu, in ima posebno poterjenje vpričo cerkve, zakonu
jemlje veljavnost, in mu tedaj napravlja razvezen zaderžek. Memo
take slovesne obljube pa se razločujejo proste ali neslovesne
obljube,  ktere niso posebej poterjene po cerkveni oblasti, in ktere

04

kdo stori ali v pobožnim društvu, ali pa bolj natihama sam zase.
Neslovesne obljube, ki se delajo v kakim pobožnim društvu, so
obljube pokoršine, uboštva in čistosti; za Boga vnete duše, ki so
med svetam, večkrat storijo obljubo, vedno čistost ohraniti, nikoli
ne oženiti ali omožiti se. Dalje, kdor se je namenil, stopiti v po¬
božen red, ali prejeti duhovno posvečenje, se večkrat poprej za¬
veže s posebno obljubo, de bo gotovo storil to stopinjo. Na vse
takošne posebno gre beseda s. Pavla: „Nihče, kteri se za Boga
vojskuje, se ne zapleta v časne opravila". ( 2 .  Tim. 2 ,  4.). Za¬
torej je jasno, de taki ne morejo v zakon stopiti, ako hočejo zvesti
ostati v svoji obljubi, ki so jo Bogu storili; očitno je pa tudi, de
se pregrešijo, če s tako obljubo zavezani vender zakon sklenejo.
To daje tudi apostelj na znanje, ker do takih, ki se sprejmejo med
cerkvene služabnice, se pa po tem hočejo omožiti, tako govori:
„Imajo svoje obsojenje, ker so pervo obljubo prelomile". (1. Tim.
5, 11. 12.). Cerkvena postava je posebej razločila, de neslovesna
obljuba zakonu ne jemlje veljavnosti, ampak le napravlja, de je
nedopušen. Ta razloček dela že papež Sirici, ker zakon takošne,
ktera se je v pričo cerkve Kristusu posvetila, imenuje božji rop
in prešeštvo, zakon takošne pa, ktera je sklenila tako ostati, in se
še ni slovesno posvetila Kristusu, imenuje le tatljiv zakon. (Epist.
10. ad Himer. c. 1.). Za vsaktere neslovesne obljube so pozneji
papeži naznanili razločke, koliko de zakonu napravljajo zaderžka.
Tako je govoril papež Aleksander III. od tega: „Kakor prosta
obljuba brani zakon skleniti, pa ne razdera sklenjeniga, tako mi-
niška obleka, sprejeta brez slovesne obljube, sicer brani zakon
skleniti, pa ne razvezuje sklenjeniga". In zopet: „Če kdo le obljubo
stori, de bo v pobožen red stopil, vender, desiravno po tem zakon
sklene, se ne more siliti, de bi razderl zakonsko obljubo". Dalje
je določil Celestin III. papež: „Je kdo storil obljubo čistosti, po
tem pa dal besedo, de bo ktero v zakon vzel: naj za nepremišljeno
zaroko stori pokoro, in skerbi spolniti obljubo, ki jo je Bogu storil.
Ce je po tem sam po svoji volji hitel v zakon, zastran tega ni
dvoma, ker prosta obljuba sicer brani zakon skleniti, pa ne raz¬
dera že sklenjeniga". (Qui clerici c. 3. 4. 6.).

Pri sklepanji zakona utegne neslovesna obljuba, ki se stori
v pobožnim društvu, celoredkama priti na pot. Društva misijonskih
mašnikov, šolskih bratov in sester se med nami ali še le začenjajo
ali so komaj znane po imenu; usmiljene sestre pa imajo le začasne
obljube, ki jih ponavljajo vsako leto; udje tretjiga reda s. Fran¬
čiška, kteri živijo v društvu ali v samostanu, se vežejo le s slo¬
vesnimi obljubami. Večkrat vender obljuba, čistost ohraniti, ne
oženiti ali ne omožiti se, utegne zakon zaderževati pri osebah, ki ži¬
vijo med svetam; osebe, ki so zapisane v tretji red s. Frančiška,
pred drugimi rade delajo to obljubo, desiravno je pravila tistiga
reda nikakor ne tlrjajo pri udih, ki so med svetam; v časih utegne
tudi napotje delati obljuba, v pobožen red ali v duhoven stan sto¬
piti. Kdor je s ktero tako obljubo zavezan, in hoče vender v
zakon iti, naj tega nikar ne zakriva pred svojim duhovnim pastir¬
jem; ako ne‘drugač, naj se razodene saj v spovedi. Duhovni pa-

Bfi

stir bo po tem vedil presoditi, kako stoji z obljubo, in koliko je
treba iskati odveze; če namreč obljuba deviškiga ali brezzakon-
skiga stanu, pobožniga ali duhovniga reda zares veže, je treba
več reči pozvediti in pretehtati. Obljuba mora namreč biti resnična,
za gotovo storjena; ni zadosti, če kdo obudi le dobro misel, ali
stori samo prost sklep, tako ostati, ali v pobožen red ali v du¬
hoven staniti; treba je, de ima voljo, se tudi za gotovo zavezati.
Obljuba mora biti tudi zadosti premišljena; kdor še ni zadosti
pri pameti, de bi zamogel po potrebi pretehtati moč storjene zaveze,
ni v stanu kake posebne obljube delati; teško je prava obljuba pri
osebi, ki v nevolji in jezi naglo sklene, brez zakona ostati ali v
samostan iti, ker ji je na pr. kdo prelomil besedo prihodnjiga za¬
kona. Obljuba mora tudi biti prostovoljna; ni lahko veljavna, če
koga v njo napravi večji sila in strah, ali če ga kdo derži zaper-
tiga; nasprot strah, ki ga vest komu dela zavoljo smerti in sodbe
obljube ne dela neveljavne. Razun tega se mora pomniti, de se
zaveza obljub ravna tudi po pogojah, ki so utegnile biti pristavljene;
take pogoje so na pr., če oče dovolijo, ali če mi Bog dodeli zdravje
po tej bolezni; obljuba, ki je storjena s pogojo, veže le po tem,
če je pogoja spolnjena. Tudi se mora na to ozreti, če obljuba ni
ob moč prišla, ker jo je razderl, kdor ima oblast čez njega, ki
je obljubo storil; starši na pr. zamorejo razdreti obljube svojih ne¬
doraslih otrok, de ne veljajo, razun če jih sami ponovijo, ko so
dorasli. Vse to razlagajo učeniki djanjskih postav, na pr. s. To¬
maž Akvinski (P. 3. d. qu. 88.) in s. Alfons Ligorijan (Moral.
1. 3. n. 196—343.).

Kadar duhovni pastir po takim pretehtovanji spozna, de je
obljuba čistosti ali prestopa v pobožni ali duhovni red resnična,
mora njega, ki je obljubo storil, po svoji dolžnosti opominjati, de
ostane zvest v tem, kar se je pred Bogam zavezal; ga mora z
oziram na Božje obljube spodbudovati, de se stanovitno vojskuje
za svitlejši krono. Če tako opominjevanje zadete osebe ne more
odverniti od prestopa v zakon, po tem nastane vprašanje, kako bi
se dosegla odveza  storjene obljube. Tukaj pa se mora pomniti,
de nepogojna obljuba vedne čistosti in prestopa v pobožen red je
le papežu prideržana za odvezo, kakor je razločil papež Sikst IV.
1. 1478, in pozneje poterdil papež Benedikt XIV. (Extravag. de
poenit. c. 5. Epist. encycl. 3. Dec. 1749.); za skrivne take za-
deržke je pooblasten višji spovednik papežev namestnik v Rimu
(Poenitentiarius major). Tudi podučenje za duhovne sodnije razla¬
ga, de odveza obljube vedne čistosti je prihranjena le apostelj-
skimu stolu (I. del §. 79.). Manj tehtna se nasprot šteje obljuba,
v duhovni stan ali v pobožno društvo stopiti, obljuba neomožiti
ali oženiti se, obljuba čistost ohraniti, ki je le za čas ali s po¬
sebno pogojo storjena; v teh obljubah tedaj zamorejo škofje po
lastni oblasti deliti odvezo, kakor nekaj da veljati papež Bene¬
dikt XIV., in obilniši razlaga s. Alfons. (De synod. dioec. 1. 9.
c. 3. Moral. 1. 3. n. 358. 359.). Vender k odvezi je treba tudi
postavnih uzrokov, de bo zamogla veljati; taki uzroki so, če je
obljuba dvomljiva, če je premalo prosto ali premišljeno ali v pre-

96

mladih letih storjena; če je njena spolnitev za zadeto osebo te¬
žavna, posebno če je ta oseba v nevarnosti greha zavoljo hujih
mesnih skušnjav, če zakon utegne kak občinski prid pospešiti; ko¬
likor so takošni uzroki premalo tehtni, se obljuba utegne za en
del spremeniti v druge dobre dela. (Primeri Alphonsi a Lig. Moral.
1. 3. n. 250—253. Sanchez de matrim. 1. 8. disp. 34.).

Večkrat se zgodi, de se zaderžek neslovesne obljube, ki je
že sicer poprej obstajal, pokaže še le po sklenjenim zakonu, ker
ga zadeta oseba ni zadosti spoznala, ali ker ga iz kakoršniga uzroka si
bodi, poprej ni razodela; tukaj se morajo posebni razločki delati
pri vsakteri obljubi. Kdor je storil obljubo vedne čistosti, se hudo
pregreši, ko stopi v zakonski stan, ker mu po tem ni mogoče obljube
spolnovati, razun ko bi tudi drugi del privolil v popolno čistost.
Po sklenjenim zakonu pa je zakonska pravica za en del zader-
žana pri takim, ki je zavezan z obljubo vedne čistosti; ne more
sam tirjati spolnitve zakonske dolžnosti od druziga dela, zavezan
pa je spolniti jo, kadar to tirja drugi del. Ko bi pa drugi del
poprej odmeri, za perviga zopet nastopi zaveza obljube, in dolžan
je, po tem vedno čistost obraniti. Če sta pa oba dela vsak zase
pred zakonam storila obljubo vedne čistosti, sta oba po enakim
zaderžana v rabi zakonske pravice, tako de noben del ne more
tirjati spolnitve zakonske dolžnosti od druziga dela. — Kdor je
storil obljubo, stopiti v pobožen red, in potem stopi v zakonski
stan brez odveze zaderžka, se hudo zadolži pred Bogam; vender
zamore svojo obljubo še spolniti, dokler zakon ni izveršen po spol-
nitvi zakonske dolžnosti; zatorej tudi po vsaki poli greši, kadar
izverši zakon. Ko je zakon izveršen, je spolnitev obljube prav za
prav odložena, in njena zaveza zopet nastopi, kadar je drugi del
odmeri; utegnila bi se obljuba sicer še poprej spolniti, če drugi
del v to privoli. Kdor je obljubo storil, prejeti višji posvečenje,
stopinje v zakon ne more storiti brez greha, ker mu je večjidel
pot zaperta spolniti svojo obljubo; le po tem zamore kterikrat svoji
obljubi še zadostiti, če mu drugi del privoli, ali kadar tisti odmerje.
Kdor je storil obljubo, nikoli ne oženiti ali ne omožiti se, se tudi gotovo
pregreši, kadar zakon sklene; zaveza obljube sicer preneha, do¬
kler zakon terpi, pa zopet nastopi, kadar drugi del odmerje. Kar
tiče rabo zakonske pravice pri teh obljubah, sicer tista po skle¬
njenim ali izveršenim zakonu ni zaderžana, kolikor v obljubi po-
božniga reda ali duhovniga ali brezzakonskiga stanu ni vselej terdo
zapopadena obljuba vedne čistosti; vender v djanji pri takih oblju¬
bah malokdaj velja to, de bi se vedna čistost vmes ne jemala v
ozir. (Primeri Sanchez de matrim. 1. 8 dist. 34.). Kolikor je pri
vsih teh zaderžkih treba odveze, se tista iše ali pri apostoljkim
stolu ali pri škofovi oblasti, kakor je bilo že naznanjeno. Vender
kar tiče rabo zakonske pravice, ki je zaderžana po obljubi vedne
čistosti, zamorejo z oziram na sklenjeni zakon tudi škofje sploh
dati odvezo, kakor daje veljati papež Benedikt XIV., in tudi raz¬
laga s. Alfons. (De synodo dioec. 1. 9. c. 2. Moral. 1. 6. n. 986.
987.).

Utegne se še zgoditi, de tudi zakonski, dokler sta živa še

97

oba dela, storijo neslovesno obljubo, na pr. v pobožen red stopiti
ali vedno čistost ohraniti. Prestop v pobožen red se sicer ne more
zgoditi, dokler drugi del ne odmerje, razun če bi tisti posebej v
to privolil. Obljuba vedne čistosti, ki je storjena za čas zakona,
pa zadetimu zakonskimu jemlje en del zakonske pravice, mu brani
tirjati zakonsko dolžnost od druziga dela, desiravno je sam zave¬
zan spolniti jo, ko drugi del to tirja. Sicer se mora pomniti, de
taka obljuba le velja za vsaki del, ako mu drugi del ne overže;
če sta pa oba dela storila obljubo, sta oba po enakim potu zaderžana.

Taka obljuba se ne sme delati nepremišljeno ali brez sveta
dušnigapastirja. Kar tiče odvezo od taciga zaderžka, se z oziram
na stoječ zakon zarnore dobiti pri škofovi oblasti. Pomniti se sme,
de tudi spovedniki nekterih pobožnih redov imajo pravico, odvezo dati
zastran rabe zakonske pravice; poterdili so jim to oblast mnogi
papeži, zlasti Pij V. (Alphonsi a Lig. 1. 6. n. 987.).

47. V kterim času je prepovedano ženitev obhajati?

Prepovedano je obhajati ženitev v času od perve adventne
nedelje do praznika razglašenja Gospodoviga vštevno, in od pe¬
pelnične srede do bele nedelje tudi vštevno.  Tako se glasi podu-
čenje za duhovne sodnije. (I. del §. 59.).

Zakon, kakoršen je sam na sebi, se sme vsaki čas skleniti,
kakor govori rimski ritval v poduku zastran obhajanja poroke.
Venders sklepanjem zakona so združene posebne slovesnosti, ktere
se ne strinjajo z lastnostjo posvečeniga časa, ki je po eni strani
namenjen za delo resnične pokore, po drugi za obhajanje duhov-
niga veselja; zatega voljo je katoliška cerkev že od nekdaj pre¬
povedovala, ženitev obhajati v posvečenim božičnim in velikonočnim
času, kakor se kaže iz Laodicejskiga in Brakarskiga zbofa 1. 373
in 57Š. (Decret. C. 33. qu. 4. c. 8. 9.). V nekdanjih stoletjih je
bila ta prepoved bolj na široko raztegnjena; obsegala je namreč
razun adventnih in božičnih dni ves čas od perve predpepelnične
nedelje do konca binkoštniga tedna, in verh tega še tri tedne pred
dnevam rojstva s. Janeza Kerstnika, kakor je razložil papež Ce¬
lestin III. (De feriis c. 4.). Tridentinski zbor je skrajšal ta čas,
ter izrekel: „Sveti zbor zapove, de vsi spolnujejo stare prepovedi
slovesne ženitve od adventa Gospoda našiga Jezusa Kristusa do
dneva razglašenja Gospodoviga, in od pepelnične srede do osmiga
dneva po veliki noči; dopusti pa, de se v drugih časih ženitve
smejo slovesno obhajati". (Sej. 24.  od preravnave zak. p. 10.).
Sicer beseda svetiga zbora zadeva bolj slovesnosti, ki so združene
z obhajanjem ženitve; vender po splošni navadi cerkve in po po¬
sebnih postavah posameznih škofij se tudi tiha poroka šteje pre¬
povedana v posvečenim času, kakor razlaga papež Benedikt XIV.,
tako de brez posebniga dovoljenja sklenitev zakona ni dopušena
v takim času, desiravno bi bila veljavna, ko bi se zgodila, (lnstit.
eccl. n. 80.).

Utegne se zgoditi, de se iz posebnih uzrokov sklenitev za-

kona ne more odložiti, na pr. ker je možu potreba, se zavoljo
službe ali posebniga opravila naglo daleč preseliti, ali ko se za¬
voljo smertne bolezni eniga dela s poroko hiti, de žena ali prejšnji
otroci zadobijo postavne pravice. V  takim namerku tedaj škofijstvo
zamore dodeliti dopušenje, de se poroka sme opraviti v prepove¬
danim času; gotovo ni nepotrebno, de se tako cerkveno dopušenje
tudi naznani deželski gosposki. Dobro pa se mora pomniti, de,
kadar cerkev dovoli poroko v posvečenim času, vse posebne slo¬
vesnosti ostanejo prepovedane; take slovesnosti so: blagoslov ali
žegen nad ženinam in nevesto med sveto mašo, očitno prepelje-
vanje neveste v ženinovo hišo, in ženitvanjske gostarije in razve-
selitve, kakor naznanuje rimski ritval, in obilno razlaga papež
Benedikt XIV. (Institut. eccles. n. 80.). V takim namerku tedaj
duhovni pastir ženina in nevesto poroči pred dvema pričama, pa
bolj natihama bodi si v cerkvi ali po potrebi v hiši; vender ne
opravi svete maše, ki je v mašnih bukvah pisana za ženina in ne¬
vesto, tudi opusti tisti blagoslov ali žegen, ki je ondi postavljen
za nova zakonska; nevesta se prepelje natihama na ženinov dom,
in se pusti vse posebno gostovanje in glasno hrumenje, ker vse to
ni pristojno za sveti čas.

Razun tega pa se cerkvena prepoved ne razširja na noben
poseben dan; le napačna misel je pri nekterih, de bi se poroka na
pr. ne smela obhajati v torek, ali mesca majnika; v petek in sa-
boto se sicer poroka ne spodobi zavoljo spomina smerti in pokopa
Gospodoviga. Tudi nedelja in praznik prav za prav ne dela zaderžka
za poroko, razun kolikor se to opravilo lahko ne godi zavoljo opra¬
vila Božje službe; zlasti je temu še na poti želja svete cerkve,
de se pri sklepanji zakona ne opuša posebna sveta maša z bla-
goslovam nad novima zakonskima vred. Ravno zavoljo opravila
svete maše in ženitniga blagoslova pa cerkev tudi ukazuje, de se
poroka kar nar bolj mogoče godi o predpoldanjim času; sicer se
ona pri tem ukazovanji ozira tudi na to, de bi poročenci rezni
in bolj pripravljeni stopili v sveti zakon.

48. Ali se zakon zamore dopušeno skleniti, dokler
oklic ni opravljen, kakor gre?

Dokler oklic ni, kakor gre opravljen , se zakon ne more
dopušeno skleniti. Preden se zakon sklene, mora po xeninovim
in nevestinim fajmoštru ob treh nedeljah ali praznikih med
opravilam svete maše očitno oklican biti, in sleherni, komur je
znan kak zaderiek, se mora opominjati , de tistiga razodene.
Tako se glasi podučenje za duhovne sodnije. (I. del §. 65. 60.).

Tehtna reč je to, de se zakon sklene veljavno in dopušeno
brez razvezniga ali drugačniga zaderžka; zatorej je cerkev od
nekdaj tirjala, de se je sklenitev zakona poprej mogla v pričo nje
dati na znanje, kakor je jasno iz besed Tertulijanovih. (De pudicit.
c. 4.). De bi se pa všakteri zaderžek ložje razodel, zatorej je
bila že stara navada, prihodnji zakon v Božji hiši očitno oklicovati,

99

kakor se kaže iz določeb Inocencija III. papeža: v četertim La¬
teranskim zboru 1. 1215 pa je bila dana ojstra postava, de, kadar
se ima zakon skleniti, ga mašniki v cerkvi poprej okličejo, in de
se ojstro kaznujejo, kteri bi prelomili to zapoved. (De sponsal. c.
27. De clandest. matr. c. 3 ). Tridentinski zbor je potordil to po¬
stavo, ter odločil na tanko : „De v prihodnje, preden se sklene
zakon, lastni fajmošter zaročencov ob treh prazničnih dnevih za-
poredama okliče tiste, kteri hočejo zakon skleniti". (Sej. 24. od
preravnave zak. p. 1.).

Tukaj nastopijo mnoge posebne vprašanja, ktere podučenje
za duhovne sodnije razlaga precej na drobno. In sicer se nar po¬
prej vpraša, kteri fajmošter mora oklicati osebe, ki želijo v za¬
konski stan stopiti. Cerkvena postava govori, „de lastni fajmošter
zaročencov, ali fajmošter ženinov in nevestin, mora opraviti tisti
oklic". (I. del §. 60.). Tedaj če sta ženin in nevesta oba iz ravno
tiste fare, se oklic zgodi samo v enim kraji, lastni fajmošter ga
opravi; če je pa ženin iz druge fare, in nevesta zopet iz druge,
se mora oklic zgoditi v obeh krajih, opravi ga ženinov fajmošter
in ravno tako nevestin duhovni pastir. Dalje pa se mora pomniti:
„Ako ima ženin ali nevesta ne samo pravo ampak tudi nepravo
domovališe, naj trikratni oklic opravi ne samo fajmošter praviga
domovališa, temuč tudi fajmošter nepraviga domovališa". (§. 61.).
Na pr. grajšak, čigar pravi dom je njegov grad na deželi, stanuje
zimski čas v lastni ali v najeti hiši v mestu, in se ondi tudi oženi;
oklican mora biti v mestni fari, kjer ima nepravo domovališe, pa
tudi v svoji fari na deželi, kjer ima pravo domovališe. Ženin, ki
je doma iz mesta, stanuje po letina deželi, in se ondi oženi; okli¬
can mora biti v mestni fari, kjer ima svoj dom, in v fari na kme¬
tih, kjer je njegov nepravi dom. Služabna oseba, ki je še v oblasti
staršev in ima tedaj pri njih svoje pravo domovališe v fari s.
Martina, služi pa v drugim kraji v fari s. Jurja, in ondi hoče sto¬
piti v zakon, kjer ima svoj nepravi dom; oklicana mora biti v fari
s. Jurja in v fari s. Martina. Dalje pa, „če bi se primerilo, de bi
kdo razun svojiga praviga domovališa imel več nepravih domovališ,
je zadosti, če njegov zakon, kakor gre, okliče fajmošter praviga
domovališa, in pa eden izmed fajmoštrov njegovih nepravih do¬
movališ". (§. 61.). Na pr. bogat posestnik ima svoj navadni dom
v fari Matere Božje, pa ima še hiše v farah s. Petra in s. Jakopa
in v vsakteri se po več časa derži zavoljo oskerbovanja gospo¬
darstva; oklican mora biti njegov zakon v fari Matere Božje, po
tem pa še v fari s. Petra, ali pa v fari s. Jakopa, nar bolj pri¬
merno v tisti, v kteri je bil zadnji pot.

Dalje pa sledi odločba: „Ako ženin ali nevesta še ne stanuje
vsaj šest tednov v nobeni tistih far, kjer bi se po razloženih od¬
ločbah imel zakon oklicati, naj se zraven tega še okliče v farni
cerkvi tistiga kraja, kjer je zadevna oseba nar na zadnje vsaj
šest tednov stanovala; če bi pa zavoljo posebnih okolišin bilo teško
to zapoved spolniti, naj se zastran te reči škofu da sporočilo".
(§. 62.). Enako odločuje tudi cesarska postava za katoliške za¬
kone, de, če zaročenca še nista šest tednov ondi, kjer se ima za-

100

kon skleniti, se mora oklic zgoditi tudi v tistim kraji, kjer sta
poprej dalje kakor šest tednov stanovala; ali pa naj počakata šest
tednov v svojim sedanjim stanovališi, de bo oklic ondi zadosti.

16.). Takošna se utegne zgoditi pri osebah, ki so v cesarski
službi, ali v službi kaciga posamezniga posestnika ali kaciga dru¬
štva, in so se prestavile malo tednov pred, kakor hočejo zakon
skleniti; takošna se pogostama utegne zgoditi pri poslih, ki o Bo¬
žiču nar bolj spremenjujejo svoje službe, in se po tem nar raji v
zakon vežejo pustni čas. Na pr. tedaj posel, ki ima svoje starše
v fari s. Ruperta, in je še v njih oblasti, pa je pred Božičem
služil v fari s. Pavla, po Božiču pa služi v fari s. Jerneja, ter
hoče ondi skleniti zakon kmalo po Božiču; on mora biti oklican v
fari s. Jerneja, kjer ravno stanuje, in bo poročen v fari s. Ru¬
perta, kjer ima pri starših svoj pravi dom, in pa še v fari s.
Pavla, ker doma že kaj časa ni bil, in ker v poslednjim kraji pri
s. Jerneji še ne služi šest tednov. Res de se po takim v časih na¬
bere obilno oklicov; zategavoljo pa se mora previdno odloček sto¬
riti, ali pa vprašanje poslati do škofijstva, ali pa naj tak zaročenec
počaka, de se spolni šest tednov v njegovim sedanjim stanovališi.
Pomniti pa se mora, de šest tednov se ima šteti do perviga oklica,
ne pa do dneva poroke; zakaj postava jasno govori od oklicov
prihodnjiga zakona, ne pa od poroke ženinove in nevestine.

Druga odločba se glasi: „Pri tistih, ki nimajo praviga domo-
vališa, in v kraji nepraviga domovališa še tudi ne prebivajo eno leto, se
mora zakon oklicati še ondi, kjer imajo pravico domovanja, ali če ni¬
majo nikjer take pravice, naj se kolikor je mogoče, oklic tudi na¬
pravi v fari njih rojstniga kraja". (§. 63,). Taka se utegne zgoditi
pri delavcu, ali drugačnim služabniku, ki nima nikjer pohištva, tudi
ni več v oblasti staršev, je pa svoj rojstni kraj zapustil zavoljo službe,
in je tedaj ondi zgubil svoje pravo domovališe, in zdaj ima svoje ne¬
pravo domovališe ondi, kjer stoji v službi. Ako takošen človek v tem
nepravim domovališi še ne prebiva eno leto, mora oklican biti tudi
v tistim kraji, kjer ima pravico domovanja, ali od koder ima do¬
movinski list; če bi se pa ne mogel skazati z domovinskim listam,
naj se okliče v fari svojiga rojstniga kraja, ako se to zamore zgo¬
diti, in tisti kraj ni predaleč odložin. Le posebne okolišine bi uteg¬
nile svetovati, de bi se oklic tudi v rojstnim kraji opravil po tem
ko ima zaročenec že čez eno leto nepravo domovališe v drugim
kraji; na pr. pri osebah, ki služiti že drugo leto v fari s. Martina,
pa sti obe doma iz fare s. Jurja, bi ne bilo napačno, oklic na¬
praviti tudi v fari s. Jurja, ki je njuna rodovina ali žlahta bolj
znana. Dalje se mora še pomniti: „Če pa ženin ali nevesta nima
ne praviga domovališa ne nepraviga, naj se zakon okliče tako
v farni cerkvi kraja, kjer tisti čas prebiva, kakor v kraji,
kjer ima pravico domovanja v deržavljanski srenji, ali če je
nikjer nima, kolikor je mogoče, v fari svojiga rojstniga kraja".
0». 63.). Tako utegne kak preselovavec ali kak ptujic biti brez
praviga domovališa in brez nepraviga, ker je prejšnje slanovališe
zapustil, noviga si pa še ni pridobil, pravico domovanja v kaki
srenji je pa še zamogel ohraniti, ker se ji ni odpovedal. Nasprot

101

kak potepin nima nikjer nobeniga domavališa, pa tudi nikjer ne
pravice domovanja, ker ni bil nikoli nikjer kaj časa stoječ; samo
na svoj rojstni kraj se zamore še z nekakim uzrokam ozreti. Ta-
košni ljudje tedaj se morajo razun sedanjiga stanovaiiša, kolikor
je to mogoče, oklicati še ondi, kjer imajo pravico domovanja, ali
kjer so rojeni; vender pri takih se je tudi zastran poroke treba
oberniti do škotijstva, in tedaj zamore ob enim odločiti, kako naj
se ravna z oklici. Vse takošne določbe se opirajo na razsodbe
svetiga društva Trident. zbora, kakor pričuje med drugimi s. Al¬
fonz. (Moral. 1. 6. n. 991.). Še poseben razloček izrekuje cesar¬
ska postava za katoliške zakone, ker pravi: Zakoni med kato¬
liškim in nekatoliškim kristjanam morajo oklicani biti za katoliški
del v njegovi fari, za nekatoliški del pa ne samo v njegovi neka-
toliški fari, temuč tudi v katoliški fari, v ktere okraji prebiva.
(§. 15.). Kar posebej zadeva oklice vojaških oseb, se pravo rav¬
nanje zamore večjidel posneti iz tega, kar je bilo do slej razlo¬
ženo; vender to reč še bolj na tanko določujejo posebne vojaške
postave našiga cesarstva. Zakoni oseb, ki se štejejo v stoječe vo¬
jaštvo, bodi si, de so v vojaški službi, ali de so izpušene le za
čas, morajo oklicani biti po njih redni vojaški duhovšini, ker so
podveržene njeni oblasti; domači ali civilni duhovni pastirjih o k 1 i—
cuje le toliko, kolikor to obsega postava zastran praviga ali ne-
praviga domovališa, zlasti pri takih, ki so za čas izpušeni iz vo¬
jaške službe, in pa, kolikor se to tiče praviga ali nepraviga do¬
movališa. Zakone oseb, ki se štejejo v stoječe vojaštvo, pa oklicuje
domači duhovni pastir tistiga kraja, v kterim stanujejo, ker stojijo
pod njegovo oblastjo; ako bi take osebe v tistim kraji še dosti
dolgo ne stanovale, morajo oklicane biti tudi ondi, kjer so poprej
več časa stanovale, ali pa svoje domovališe imele. (Voj. postava
19. maj. 1808). Vojaki, ki so delama izsluženi, pa še prihranjeni
za silo, ali reservarji, morajo po vojaški duhovšini oklicani biti,
kadar so v vojaški službi; njih zakon pa oklicuje samo domači
duhovni pastir, kadar niso v službi. (Voj. postava 12. jan. 1854).
Pri vojaških osebah tudi pregled za eniga ali več oklicov, kolikor
zadeva deržavno stran, deli dotična vojaška oblast.

Po tem se vpraša, ob koliko in ob kak o sni h dneh naj
se godijo oklici.  Tridentinski zbor je določil, de trikratin  sicer
ob treh prazničnih dnevih se morajo oklicati, kteri hočejo zakon
med seboj skleniti; praznični dnevi pa se štejejo nedelje ali pa
zapovedani prazniki, in ob treh takih dneh se mora tedaj opraviti
oklic. Oklic bi tedaj ne veljal kak delavnik ali kak sopraznik, za¬
kaj sveti zbor ne govori od navadnih dni;  in desiravno nekteri
učeniki pravijo, de, ko je dosti ljudi zbranih, bi oklic utegnil za¬
dosti biti tudi v kak delavnik ali sopraznik, je takimu ravnanju
naša deržavna postava zastran katoliških zakonov na poti (§. 15.).
Trije prazniki, ob kterih se oklicuje prihodnji zakon, pa morajo
zaporedama slediti, to je, ne smejo se drugi prazniki vmes pušati;
sicer pravi s. Alfons, de bi ne bilo posebno pregrešeno, če bi iz
kaciga uzroka se kterikrat kak praznik preskočil. (Moral. 1. 6. n.
992.). Oklic se mora pa dalje zgoditi med opravilam svete maše,

i 02

ne pa na pr. pri popoldanji službi Božji. Sploh se zakoni oklicu-
jejo konec pridige, ki je po navadi med sveto mašo; kadar je pa
pridiga pred sveto mašo, se oklic tudi takrat zamore zgoditi, ker
se pridiga ob takim potu enako šteje za del svete maše.

Kako pa se mora zgoditi oklic?  Podučenje za cer¬
kvene sodnije govori: „Oseba obeh zaročencov naj se razloči na
tanko s tem, de se pove kerstno ime obeh in priimek in rojstni
kraj in starost in stan in domovališe ali stanovališe". (I. del.
§. 60.). Pri teh določbah se mora več reči posebej pomniti. De
se primek in zraven zadeve sorodstva prav razločijo, je treba
pristavti ime in priimek staršev, in sicer ne samo očetoviga temuč
tudi materniga; pri vdovah, ki z možitvo spreminjajo priimek, je
treba naznaniti tudi ta priimek, ki ga imajo po možu, utegnilo bi
prav biti, de se dostavi oboje ime rajnciga. Pri rojstnim kraji je
prav, pristaviti hišno številko za razločka voljo, zlasti kjer jih
utegne več biti enaciga imena in priimka; tudi gre faro posebej
imenovati, kadar ni enaka z rojstnim krajem. Ravno to se mora
pomniti zastran domovališa ali stanovališa; ko je rojstni in domo¬
vinski kraj ravno tisti, se utegne oboj ob enim imenovati. Starost
se imenuje nekoliko, de se osebe zaročencov bolj na tanko raz¬
ločijo, nekoliko, de bi se cerkveni postavi zastran nedoraslih, in
deržavni postavi zastran maloletnih zadostilo. Kar tiče stan in
enake okolišine, je navadno razločiti nar poprej zakonsko rojstvo,
nezakonsko rojstvo se zamolči, in v taki okolišini se imenuje le
materno ime, če ni neznano kakor pri izpoloženih otrocih. Dalje
se razločuje neporočeni ali Jedki stan in pa vdovski, ker v posled¬
njim namerku zaderžek svaštva utegne nasproti stopati; in še se
pristavlja značaj posesti, službe ali opravila, ker se tudi po tem
osebe zaročencov obilniši na znanje dajejo. H koncu se napoveduje,
kteri pot de se oklic godi; ali če je s cerkvenim in deržavnim do¬
voljenjem število oklicov pregledano, se imenuje tudi to dovoljenje;
pri vojaških osebah bi utegnilo prav biti, de se naznani še ženitno
privoljenje od strani višjiga vojaškiga povelništva. Oklice je po¬
treba spisovati v posebne bukve, v oklične bukve,  de se od
ondod zamorejo vse določbe prepisati v poroške bukve, tudi de se
zamore oklicen list po njih narediti, kadar se ima poroka obhajati
v drugi fari; oklicne bukve utegnejo tudi spričevanje dajati, ako
je vprašanje za veljavnost kakošne zaroke. Zgled oklicb, ki ob¬
sega vsaktere razločke, utegne biti takošen:

„Ženin Janez Medved, zakonsk neporočen (ledik) sin ranj-
ciga Matevža Medveda poddružnika in njegove žene Zajčeve,
rojen v Hrastji h. št. 20, star 32 let, zdaj zemljišk posestnik in
v domovanji v Gojzdu fare s. Martina na Verhu, bo vzel nevesto
Nežo Volkovo, vdovo ranjciga Antona Jelena in hčer Marjete
Volkove, staro 30 let, rojeno in v domovanji v Smrečji h. št. 15,
ondašnje fare s. Vida; sta oklicana k pervimu, k drugimu, ali k
tretjimu — s privoljenjem prevredn. škofijstva in ces. okrajne
uradnije sta oklicana ob enim pervi, drugi in tretji pot“.

Pri oklicovanji prihodnjiga zakona se pristavlja beseda: „Ce
je komu kak zakonsk zaderžek znan, je prošen ga na znanje da-

103

ti“. Tukaj se vpraša, koliko je tisti, ki ve za kak zader-
žek, zavezan ga razodeti duhovni gosposki. Učeniki djan-
skih keršanskih postav sploh terdijo, de siehern, komur je kak
zakonsk zaderžek znan, bodi si razvezin ali zaviraven, je pod
greham zavezan, ga na znanje dati; samo če je zaderžek takošen,
de ga je v stanu dokazati po pričah, pismih ali drugač. Te dolž¬
nosti nič ne krati okolišina, če je zaderžek bolj skrit ali nečastin,
zakaj tukaj  se vpraša za veljavnost in svetost zakonske zveze in
za zveličanje zadetih zaročencov; in desiravno cerkev bolj s proš¬
njo opominja, znane zaderžke razodeti, je v tem z mečji besedo
izrečena cerkvena zapoved. Utegne se zgoditi, de bi bil kdo kak
zaderžek zvedil pod skrivnostjo, to je, s pristavkam, molčati od
tistiga; tudi takrat ni oprosten od dolžnosti, razodeti zaderžek,
samo naj v taki okolišini poprej zadetiga zaročenca opominja za¬
stran zaderžka, in če ne pomaga večkratno opominjevanje, po
tem naj sam duhovni gosposki naznani zaderžek. Duhovni pastir,
kteri kak zakonsk zaderžek pozve po spovedi, sicer te vednosti
ne sme rabiti zunaj spovednice; pa dolžan jev spovedi opominjati
zaročenca, de zakona ne sklepa z zaderžkam; dalje mu mora nauk
dati, kako naj zaroko po lepim razdere, ali kako naj iše odveze
od zaderžka. Ako bi pa kdo kak zaderžek izvedil po kom dru¬
gim, na kteriga se ne zanese, ali kogar prav ne pozna, takrat ga
sicer ne veže dolžnost, razodeti zaderžek; tudi, če bi kdo le sam
vedil za kak zaderžek, in bi mu teško bilo ga spričati, in bi
se po takim le pohujšanje naredilo, takrat ga ne veže dolžnost,
koga opominjati zastran zaderžka, ali dalje razodevati zaderžek.
Tako vse te okolišine razlaga s. Alfons. (Moral. 1. 6. n. 994.
995 .).

Utegne se nameriti potreba, ženitne oklice ponav¬
ljati.  Podučenje za cerkvene sodnije govori: „Oklici se morajo
ponoviti, če se v šestih mescih, ko so bili opravljeni, zakon ne
sklene, ali če škof ponovljenje ukaže, ko je še le krajši čas pre¬
tekel". (I. del §. 64.). Doba šestih mescov je izrečena tudi  v
deržavni postavi zastran katoliških zakonov (§. 17.). Cerkvena
postava je sicer večkrat v krajšim času tirjala ponovljen je oklicov;
postave nekterih škofij dopušajo dobo štirih mescov, rimski ritval
govori celo samo od dveh mescov, vender škofu prepusti drugačno
naredbo. Zatorej je v imenovanim podučenji dodan pristavek, de
škof zamore tudi po krajši dobi ukazati ponovljenje oklicov, kadar se
je namreč treba bati, de bi že ne bil kak zaderžek stopil na pot.

Dokler oklici niso, kakor gre opravljeni, se zakon ne more
dopušeno skleniti; tako je bilo že spredej razloženo. Zakon
bi sicer v taki okolišini utegnil veljati, če ni vmes druziga zaderžka,
pa ne bil bi sklenjen brez greha; zakaj kadar se oklici ne opra¬
vijo, je nevarnost, zakon z zaderžkam ali neveljavno skleniti. Tri¬
dentinski zbor je pristavil tudi to kazen, de, če bi kdo brez po¬
trebnih slovesnost, to je tudi, brez zapovedanih oklicov zakon
sklenil, in bi se po tem kak zaderžek pokazal, takošen poročenec
ni vreden cerkvene dobrote, in ne sme imeti upanja, de bi se od¬
vezal njegov zaderžek. (Sej. 24. od preravnave zak. p. 5.).

104

Desiravno pa cerkev oklice tako tmlo zapoveduje, vender
ona iz posebnih uzrokov tudi dopuša odvezo ali spregled
oklicov. Podučenje za duhovne sodnije se glasi: „Spregled vsih
treh oklicov se daje samo v prav silnih primerljejih, spregled dru-
ziga in tretjiga oklica pa samo iz pomislika vrednih in zadosti
odkaznih uzrokov". (I. del <§. 80.). Tak spregled zapovedanih
oklicov zamorejo dodeliti škofje, kadar to sodijo za prav; tako je
izrekel Tridentinski zbor, in je tudi imenoval uzrok za tak spre¬
gled, če se je namreč bati, de bi kdo sklenitve zakona hudobno ne
zaderžal. (Sej. 24. od preravnave zak. p. I.). Drugi veljavni
uzroki so tudi bližnja smertna nevarnost, ali tista okolišina, de se
dve osebi pri ljudeh sploh šfejeti za poročeni, desiravno med nji¬
ma ni praviga zakona, še drugi manj tehtni uzroki pa vender uteg¬
nejo svetovati spregled druziga in tretjiga oklica; takošni uzroki
so, če je prepovedani adventni ali postni čas preblizo, in zakona
ni lahko odkladati; če so osebe visociga stanu, kjer je bila skle¬
nitev zakona že poprej na tanko pretehtana; če bi se ženin naglo
mogel preseliti zavoljo tehtniga opravka; če bi bilo zavoljo po-
prejšnjiga pregreška preveč pohujšanja, ko bi se sklepanje zakona
predolgo odlašalo. Takošneuzroke je že večkrat za prave spoznalo
sveto društvo Trident. zbora; razlagajo jih tudi učeniki djanskih
keršanskih postav, med drugimi s. Alfons. (Moral. 1. 6. n. 1005.
1006.). Zastran nekterih takih namerkov, kjer je potreba spre¬
gleda vsih treh oklicov, podučenje za duhovne sodnije daje še po¬
sebne pravila: „Kjer se utegne nameriti, de bi zavoljo bližnje
smertne nevarnosti nemogoče bilo dalje odlagati, bodo škofje v
vsakim okraji po okolišinah krajev pooblastili eniga ali več inašni-
kov, de bodo za take namerljeje v njih imenu pregledovali vse
tri oklice". (I. del §. 83.). V Ljubljanski škofii je za take namerke
pooblasten vsak dekan, in ko bi bila smertna nevarnost tako biizo,
de bi se do tistiga ne moglo priti, tudi lastni duhovni pastir vsa-
ciga kraja. (Pastirskilist. 4. nov. 1856.). Dalje je povedano: „Če
bi dve osebi, ki po krivim terditi, de sti po zakonsko zavezani, in
ki ji v kraji njuniga domovanja sploh imajo za zakonski, radi med
seboj zakon sklenili, naj se jima spregled vsih treh oklicov ne od¬
reče brez sila tehtnih uzrokov. To de pozvediti je treba skerbno,
ali je tudi popolnama res, de ji vsakdo ima za poročeni". (§. 85.).
Vender za take namerke je še pomniti daljna beseda imenovaniga
podučenja: „Zaročenci, kterim se spregledajo vsi trije oklici, naj
vselej pred fajmoštram, kterimu gre jih poročiti, s prisego poter-
dijo, de jim ni znan noben njih zakonu nasproten zaderžek".
(§. 86.). Ker oklice tirja tudi deržavna postava za katoliške za¬
kone, de bi ne prišel vmes kak zaderžek za deržavljanske pravice
zakonskih in otrok, zatorej je po zadobljenim cerkvenim spregledu
oklicov še iskati spregleda pri deržavni oblasti. Drugi in tretji
oklic zamore spregledati kresijska oblast, ali okrajna gosposka
ondi, kjer ima svoj sedež; vse tri oklice pa spregleduje deželno
poglavarstvo, v bolj silnih okolišinah tudi kresijska oblast, v celo
bližnji smertni nevarnosti pa okrajna ali srenjska gosposka. Ven¬
der pri spregledu vsih treh oklicov tudi deržavna oblast tirja pri-

105

šego pred fajmošlram, ali če jc mogoče, tudi pred osebo deržavne
gosposke, de poročenca ne vesta nobeniga zaderžka proti svojimu
zakonu. (§. 38. 39. 40.).

49. Kaj misli cerkev od zakonov med verniki in od¬
padniki, med katoličani in nekatoliškimi kristjani?

Cerkvi se studijo zakoni med verniki in odpadniki; ona
graja tudi zakone med katoličani in nekatoliškimi kristjani, in
odvrača svoje otroke od sklepanja tacih zakonov.  Tako se glasi
podučenje za cerkvene sodnije. (I. del §. 66.).

Katoliškimu kristjanu vest ne more dopustiti posebne zveze
z nekatoličani, razun kar sploh tirja postava ljubezni do bližnjiga;
nevarnost je ondi za njega, de bi se ne vdeležil ptujiga greha, ali
de bi ne bil tudi sam zapeljan v zmoto. Vender tesneji človeške
zveze je ni kakor zakon; če se po takim katoličan sklene z ne-
katoličanam, bodi si s krivoveream ali z odcepljencam, je zadeta
sveta reč, velik zakrament, katoliški poročenec je v bližnji pri¬
ložnosti zmote in zapeljanja in otroci so v nevarnosti slabe izreje.
Zatorej je katoliška cerkev vselej grajala in prepovedovala zakone
med katoličani in nekatoličani, ki se imenujejo mešani zakoni.
Že beseda s. Janeza aposteljna nekakošno obsega tudi zakonsko
zvezo, ko pravi: „Abo kdo k vam pride, in ne prinese tega nauka,
ga nikar ne sprejmite v hišo, in ga nikar ne pozdravljajte; zakaj
kdor ga pozdravi, se njegovih hudobnih del deležniga stori". (2.
Jan. 10. 11.). Očitno pa govori Kalcedonski zbor 1. 451, ki pre¬
poveduje zakone sklepati ne le z neverci ali judi, temuč tudi s
krivoverci. (Acta cone. Chalc. can 14.). To prepoved je pozneje
ponovil papež Bonifaci VIII. (De haeriticis c. 14. in VI.), poter-
dili so jo tudi drugi papeži, zlasti papež Benedikt XIV. (De synod.
dioec. I. 6. c. 5: I. 9. c. 3.). Zgodi se v časih, de kak katoličan
celo odpade od keršanske vere, in postane neverec, jud ali turek;
zakonska zveza s takošnim bi bila še bolj grešna in nevarna, ker
se je popolnama ločil od Kristusa. Takošen zakon se sveti cerkvi
še toliko bolj studi, ker tudi s. Avguštin piše: „Hujši je tisti, ki
vero zapusti, kakor uni, ki je ni zapustil, ker je ni nikoli imel“,
(De civit. Dei 1. 2i.  c. 25.). Odpadnik sicer ne more zatreti neiz-
brisljiviga znamnja s. kersta nad seboj, vender ostane le mertev
ud Kristusov.

Vender se utegnejo nameriti take okolišine, de cerkev ne
more lahko odverniti taciga mešaniga zakona med katoliškim in ne-
katoliškim kristjanam. Včasih nastopijo kakošni občinski uzroki, de
med visokimi osebami tak zakon iše svojiga mesta; včasih se kakošna
drugačna oseba toliko da premotiti od svojiga nagnjenja, de se le
po takim zakonu zamore obvarovati pred daljšim greham; semtertje
so katoličani toliko namešani z nekatoličani, de se za navade voljo
le prepogosto tudi zakonske zveze med obojimi ravnajo. Ko cerkev
takošne in enake tehtne uzroke prevdari, po tem sodi, de bi uteg¬
nilo mesto biti za odvezo ali spregled,  de bi zakon med ka-

106

toliškim in nekatoliškim delam zamogel biti dopusen; vender v ta¬
kojšnim namerku hoče cerkev tudi take pogoje, po kterih so slabi
nasledki mešaniga zakona kar nar bolj mogoče odvernjeni. Že
Kalcedonski zbor je postavil pogojo, če uni del, ki se po zakonsko
sklene s pravovernim, obljubo stori, se k pravi veri spreoberniti;
pa ker je to le po redkim mogoče doseči, se cerkev zadovolji s
tem: če se saj za katoliški del ni bati, de bi utegnil od resnice
odvernjen biti; če tisti obljubi, skerbeti za spreobernitev nekato-
liškiga dela; če je terdno zagotovljeno, de bodo vsi otroci, dečki
in deklice, po katoliško izrejeni. Te pogoje imenuje papež Bene¬
dikt XIV., stavita jih tudi papeža Pij VIII. in Gregor XVI. v
svojih apostoljskih listih. (De synod. dioec. I. 6. c. 5. Litt. Apost.
a. 1830 et 1841). Kjer se te pogoje spolnijo, ondi se mešan za¬
kon zamore po katoliški šegi skleniti in blagosloviti; vender je k
temu treba posebne odveze in dovolitve rimskiga papeža, kakor
je tudi izrečeno v podučenji za duhovne sodnije: „Apostoljskimu
stolu je tudi prihranjeno deliti spregled pri različni veri med ka¬
toličani in nekatoliškimi kristjani". (I. del §. 79.). Kjer se pa ime¬
novane pogoje ne spolnijo, ondi cerkev za zakon med katoiičanam
in nekatoličanam tudi ne more dati odveze in dovolitve, in katoliški
duhovni pastir se prav za prav nikakor ne more in ne sme vdeležiti
pri sklepanji taciga zakona. Le iz posebnih uzrokov je dopustil
papež Gregor XVI., de v nemško-slovanskih deželah avstrijanskiga
cesarstva se zakoni katoličanov z nekatoliškimi kristjani, kjer po-
ročenci nočejo spolniti potrebnih pogoj, zamorejo skleniti pred ka¬
toliškim duhovnim pastirjem, vender le tako, de je on blizo samo
kakor veljavna priča, s terpivno pričujočnostjo, in se zderži vsa-
ciga cerkveniga opravila; to je dopušeno le zategavoljo, ker bi
taki poročenci drugač hiteli pred nekatoliškiga cerkveniga služab¬
nika, in bi po tem njih zakon tudi ne imel nobene veljave, ko so
sklepi Tridentinskiga zbora po redu oznanjeni bili v teh deželah.
(Litt. apost. 12. maji 1841.) Drugač je v ogerskih deželah, ondi
ni potreba take terpivne pričujočnosti katoliškiga mašnika; zakaj
po razločbi papeža Gregorja XVI. ondi velja tudi zakon, ki je
sklenjen vpričo protestanškiga cerkveniga služabnika, ali vpričo
nesoedinjeniga greškiga duhovna, ker sklepi Tridentinskiga zbora
zavoljo turških stisk in krivoverskih sil niso bili po redu oznanjeni
zlasti ne v cerkvah, ki so v oblasti nekatoličanov. (Litt. apost.
30. april. 1841.)

V slovenskih stranah prebiva celo malo nekatoličanov, in le
po redkim bi se tedaj utegnil nameriti kak mešan zakon. Dolžnost
duhovniga pastirja je, katoliško osebo, ki se hoče po zakonsko
zvezati z nekatoliškim kristjanom, zavoljo taciga početka po oče¬
tovsko posvariti, in ji vse siabe nasledke take zveze živo pred oči
postaviti. Ako bi tako opominje vanje nič ne pomagalo, mu je sker¬
beti, de bi se saj te pogoje spolnile, ki jih cerkev tirja, če se ima
dopustiti mešan zakon, zlasti kar tiče katoliško izrejo otrok. Ako
je mož katoliške vere, je katoliška izrpja otrok zagotovljena po
stari deržavni postavi, ker tista tirja, de v taki okolišini se vsi
otroci, dečki in deklice, izredijo po katoliško. Kadar je pa mati

katoliška, deržavna postava zaterdi katoliško izrejo samo za de¬
klice, dečke prepusti očetovi volji; zatorej je treba, de nekatoliški
mož z ženo vred zagotovi s pisanim listam ali reverzam katoliško
izrejo vsih otrok. ('Primeri Toleranzpatent 13. Okt. 1781.). Ko so
po takim potu potrebne zagotovila storjene, se ta reč dalje sporoči
škofijstvu, de se dobi odveza in dovolitev za zakon od apostoljskiga
stola; po tem se zamore opraviti oklic in poroka po katoliški šegi.
Drugač pa bi se po opravljenih oklicih zakon zamogel skleniti le s
terpivno pričujočnostjo katoliškiga fajmoštra. (Primeri past. list
Ljublj. škofijstva 10. de. 1843.)

50. Kakošna posebna cerkvena prepoved stori, de je
sklenitev zakona nedopušena?

Kadar je uterjeno sumljenje, de je zakonu kak zaderiek
na poti, ali kadar se je bati , de bi zakon ne dajal priložnosti k
velikimu prepiru ali pohujšanju ali drugima zlegu, ima cerkvena
oblast pravico prepovedovati sklenitev zakona. Dokler prepoved
ni preklicana , je sklenitev zakona nedopušena.  Tako govori po-
dučenje za duhovne sodnije. (I. del §.  67.).

Ker ima cerkev oblast postave dajati v zakonskih rečeh, se
utegne nameriti, de je ona prisiljena, iz posebnih uzrokov prepo¬
vedati sklenitev zakona. Sicer že splošna prepoved svetih opravil
ali cerkveno izobčenje zaderžuje sklenitev zakona; kjer zadeva
taka cerkvena kazen, so namreč prepovedane vse duhovne opra¬
vila, le s. kerst in s. birma se sme delititi otrokam, in s. pokora
umirajočim, kakor uči papež Inocenci III. (De sentent. e.vcomm. c.
43.). Tudi posamezne izobčence obsega beseda Benedikta XIV.
papeža, de namreč očiten grešnik, in tak je vsak izobčenec, ne
more zakona obhajati brez božjiga ropa, in de se duhovni pastir
ne more vdeleževati sklenitve taciga zakona. (De synodo dioec.
1. 8. c. 14 ).

Večkrat pa utegne posebna cerkvena prepoved  braniti
sklenitev zakona. Taka prepoved izhaja včasih od apostoljskiga
stola, kadar na pr. kaka zakonska tožba pride pred njegovo sod¬
nijo; o takim namerku se večkrat postavi prepoved, ne sklepati
zakona, dokler sodba ni dognana, kakor kažejo mnogotere postave
cerkveniga zakonika. (Na pr. De sponsa duor. c. 4.). Nar večkrat
pa se utegne prigoditi, de škof po svoji pravici prepove sklenitev
zakona, kadar nastopijo posebni uzroki; to se opira na postavo
papeža Inocencija III., kije  bila dana v četertim lateranskim zboru,
in se glasi: „Kadar se pa pokaže verjetno sumljenje zoper skle¬
nitev zakona, naj se ta sklenitev prepove izrečno, dokler se iz
očitnih spričeb ne 'razodene, kaj je s to rečjo storiti 11 . (De ciandest.
despons. c. 3.). Taki uzroki so posebno: kadar se pokaže, de bi
zakonu nasproti utegnil biti kak razvezen zaderžek; ali kadar se
pri kakim zakonu vzdigujejo prepiri, pohujšanja in drugi zlegi,
kakor naznanujejo postave papeža Aleksandra III. (De matrimonio
contra interd. c. 1. 3.). Tudi duhovni pastir zamore postaviti pre-

108

poved za krajši čas, de se poravna kako pohujšanje, ali pozve
kak nasproten zaderzek, kakor uči papež Benedikt XIV. (De sy-
nodo dioec. J. 8. c. 14.).

Kako je duhovnimu pastirju ravnati v takih namerkih, kjer
do njega pride glas zastran kaciga večjiga zaderžka ali zastran
posebniga napotja, ki se nasproti stavi novimu zakonu? Tudi za
njega veljajo vodila, ki jih daje podučenje za duhovne sodnije:
„BoIje je, če se sklenitev veljavniga zakona odloži, kakor pa de
se priložnost da k neveljavnimu zakonu z vsimi zlegi, ki navadno
z njim prihajajo. Naznanilo ene priče, ki je vere vredna, kakor
tudi govorica, kakoršna še skušene in vestne može gane, je vselej
zadosti, de se smejo zaročenci odverniti, dokler se reč bolj ne
razjasni". (II. del §. 106.). Ta določba se opira na postave cer-
kveniga zakonika, kjer je na pr. zaderžek sorodstva na dopoved
eniga sorodnika za resnico sprejet, tudi na razlage učenikov djanjskih
keršanskih postav, na pr. s. Alfonza Ligorijana. Jasno je, de ni
zadosti vsakteri glas, ki se med ljudmi rad vzdigne brez praviga
temelja, tudi ne beseda kakoršniga človeka si bodi, kteri je slišal le
od drugih, kar naznanuje, in ni v stanu svoje besede zadosti poterditi.
(De sponsal. c. 1<£. Moral. I. 6. n. 996.). Kadar tedaj duhovni
pastir po zanesljivi poti sliši od kakiga zakonskiga zaderžka, naj
sklenitev zakona ustavi, dokler se taka reč prav ne preiše in ne
poravna; in ako bi se tako preiskovanje in ravnanje utegnilo dalje
potegovati, naj vso reč sporoči škofijstvu, de tisto po svoji pre¬
vidnosti prepove sklenitev zakona, in dalje skerbi začeto ravnanje
do konca dognati. Ko je reč tehtna, je treba, de gre dalje v roke
višji cerkvene oblasti; sicer bi bil duhovni pastir na tem, de bi se
zaročenci lahko prederznili, se zavoljo njegoviga odkladanja pri¬
tožiti na višjim mestu, kakor je tudi omenjeno v imenovanim po-
dučenji. (II. del §. 105.).

51. Ali so dopušeni zakoni, v ktere bi starši iz pra¬
vičnih uzrokov ne privolili?

Tudi v sklepanji zakona naj sinovi in hčere v spominu
imajo Gospoda , ki pravi: Spoštuj očeta svoji p a in mater svojo.
Zakoni tedaj , v ktere bi starši iz pravičnih uzrokov ne privolili t
niso dopušeni.  To je beseda podučevanja za duhovne sodnije. (I.
del §. 68.).

Še preden je Bog na gori Sinajski dal postavo v kamen za¬
pisano, se razun druzih zapoved kaže tudi spoštovanje do staršev
v serca zapisano, in po vesti oznanovano; in zgodaj se to spo¬
štovanje razodeva pri pravičnih stare zaveze tudi ondi, ko so
sklepali zakone, in ravno tako se še pozno daje na znanje. Izak
in Jakop sta si po volji svojih očetov iskala nevest v hiši, kjer
je bil pravi Bog spoznavan, pa še tudi Tobija je ravno tako Ra-
guelovo hčer vzel za ženo s pripušenjem očetovim. (1. Mojz. 24,
5i. SJ8, 2.  Tob. 7,  14.). Nova zaveza staršem ni kratila časti,
zakaj s. Pavel se tudi ozira na pravico staršev pri sklepanji za-

109

kona, ko piše: Ako pa kdo meni, de je gerdo, če je njegova de¬
vica prepostarna, in mora tako biti, naj stori, kar hoče; ne greši,
če se omoži". (1. Kor. 7, 86.). Koliko je cerkev od olrok vsaki
čas tirjala, de pri sklppanji zakona ne pušajo volje svojih staršev
v nemar, je izrekel Tridentinski zbor: „Božja cerkev je zakone,
ktere sinovi in hčere sklepajo brez dovolitve staršev, iz pravičnih
uzrokov vedno grajala in prepovedovala". (Sej. 24. od preravn.
zak. p. J.). Tudi nekdanja deržavna postava je tirjala dovolitev
staršev pri zakonih otrok, in tej postavi je bila podobna tudi po¬
prejšnja avstrijanska postava; tode obilen razloček je bil med der-
žavno in med cerkveno postavo. Deržavna postava se je ozirala
le na oblast, ki jo imajo starši čez svoje mlajši otroke, je štela
zakone brez privoljenja staršev sklenjene za neveljavne, vender
le, dokler so otroci maloletni ali v oblasti staršev; cerkvena po¬
stava pa ima v očeh spoštovanje otrok do staršev, ktero mora
vsaki čas ostati, in tedaj tirja privoljenje staršev pri maloletnih
kakor pri polnoletnih sinovih in hčerah, vender zakone sklenjene
brez tega privoljenja šteje le za nedopušene. Zatorej je Triden¬
tinski zbor tudi kakor zmoto zavergel nauk tistih, kteri po krivim
terdijo, de so zakoni, ktere otroci brez privoljenja staršev sklenejo,
neveljavni (Sej. 24. od zakona); zakaj zakon je sveta zveza, in
tedaj, kar tiče veljavnost, ne more spadati pod kako človeško
oblast, kakor razlaga papež Benedikt XIV. (De svnodo dioec. 1.
9. c. 11.).

Kaj je po takim pomniti zastran privoljenja staršev v zakone
svojih otrok? Starši naj svojih otrok nikakor ne silijo v kak zakon,
pa sinovi in hčere naj zakonov tudi ne sklepajo brez vednosti in vo¬
lje svojih staršev. Ako otroci ne vprašajo za privoljenje svojih
staršev, sicer njih zakon ni neveljaven; vender greha so deležni,
ker prelomijo četerto Božjo zapoved. Verh (ega tudi dostikrat
nespametno ravnajo v svojo nesrečo in zgubo; zakaj po pravici
pravi podučenjo za duhovne sodnije: „Mladost je nagnjena k ne¬
premišljenim delam, če je skušnja bolj starih ne vlada; in zakoni
brez potrebniga premislika storjeni so obilen uzrok mnogih zlegov".
(I. del §. 68). Zategavoljo duhovni pastir ne more pospeševati
zakona, kterimu se starši iz pravičnih uzrokov nasproti stavijo, na
pr. ker oseba, s ktero se hoče sin ali hči poročiti, nima potrebniga
premoženja, ker je malopridniga obnašanja in slabiga imena.
Na duhovnim pastirji je tedaj, otroka opominjati, de starše posluša
na njih dobri svet pazi, ali jih saj spoštljivo prosi za privoljenje;
dalje pa kadar starši nimajo pravičnih uzrokov, se zakonu svojiga
otroka ustavljati, je tudi treba, jih lepo učiti, de otroka ne priga¬
njajo s silo v kak zakon, in mu tudi tistiga ne branijo neprevidno.
Če pa po takim opominjevanji le ostane razpor in pohujšanje, naj
duhovni pastir tako reč sporoči školijstvu, de tisto prepoved stori,
zakona ne skleniti, dokler se ne poravna, ali pa de razsodbo na¬
pravi, če starši nimajo pravičnih uzrokov, zakona braniti. Sicer je
potreba, za privoljenje staršev precej vprašati, ko se kaka zaroka
na znanje da, in preden se oklici dalje opravljajo; drugač utegne
nasprotje pozneje priti na pot, ko bi starši še le o poroki imeli

110

blizo priti, in svoje privoljenje razodeti; tudi ni napačno, skerbeti,
de se oče precej pri zaroki pred pričami podpise in svoje privo¬
ijenje zaterdi. (Primeri Kutschker Ehereclit III. 6. §. 179.J.

52. Ali je dopušeno, zanemarjati zapovedi, ki jih
deržavna postava daje zastran deržavljanskih nasled¬
kov zakona?

Kristjanu je sveta dolžnost, deržavni oblasti skazovali po-
koršino, kakor nas Gospod sam po svojim aposteljnu uči. Desi-
ravno tedaj deržavna oblast s svojimi ukazi ne more ubraniti,
de bi se veljaven zakon ne sklenil med kristjani, venderzvestimu der-
žavljanu ni dopušeno zanemariti zapovedi , kijih deržavna postava
daje zastran deržavljanskih nasledkov zakona.  Ta stavek obsega
podučenje za duhovne sodnije. (I. del §. 69.).

De je kristjanu sveta dolžnost, deržavni oblasti skazovati
pokoršino v vsih rečeh, ktere niso zoper Božjo zapoved, tedaj tudi
v zakonskih zadevah, je učil s. Pavel, ko je pisal: „Vsak človek
bodi višji oblasti podložin; ni namreč oblasti od drugod, kakor od
Boga; ktere pa so, so od Boga postavljene". (Rimlj. 13, 1.). Ta
dolžnost je bila že spredaj bolj na tanko razloženo, z zgledi pervih
kristjanov, z besedami svetih zborov in višjih cerkvenih poglavarjev
pojasnjena. Povedano je bilo tudi, de deržavna postava ne more
zadevati znotranjiga bistva, ampak le zunanje razmere in deržav-
Ijanske nasledke zakonske zveze. (Primeri štev. 14.). Avstrijanski
deržavljan se mora v svoji vesti toliko bolj vezaniga čutiti, ker
sedanja cesarska postava za katoliške zakone na eni strani v res¬
nici skerbi ohraniti pravi djanski red med deržavljani, na drugi
strani pa tudi cerkvi daje veljati, kar ji je od Boga izročeno, in
je tedaj tudi od cerkvene strani posebno priporočilo našla. Vpraša
se tedaj, ktere posebne zapovedi obsega cesarska postava za¬
stran katoliških zakonov v avstrijanskih deželah, kolikor tiste niso
že v cerkveni postavi zadete.

Pervo, kar deržavna postava posebej tirja pri sklepanji za¬
kona, zadeva m a lole  tn  e,  ali tudi tiste polnoletne, kteri se sami
zase ne morejo pravno zavezovati. Ta določba se delama vjema
s cerkveno zapovedjo, po kteri niso dopušeni zakoni, v ktere bi
starši iz pravičnih uzrokov ne privolili; pa ima po eni strani tes-
neji meje, po drugi se dalje razširja, in dela bolj tanke razločke.
Cerkvena postava sploh tirja privoljenje staršev, očeta in matere
dokler so živi, in dalje namesti tega ne naklada druziga. Deržavna
postava pa govori le od privolitve zakonskiga očeta, in samo pri
maloletnih, in pri tistih polnoletnih, ki še niso iz očetove oblasti
izpušeni zavoljo posebnih uzrokov; dalje pa, kadar oče ni več v
življenji, ali kadar nima zmožnosti za namestovanje svojih otrok,
na očetovo mesto stavi redniga namestovavcain deržavno sodnijo;
zastran maloletnih iz zunanjih deržav pa se glasi, de se mora po
postavi njih domačije razsoditi, čigavo privoljenje de morajo pri-

ill

nesti (§. 5. 6. in 7.). Za maioletne se po naši deržavni postavi
štejejo mladi ljudje, dokler še niso dopolnili štir in dvajsetiga leta.
(Derž. zakonik 21.). Maloletni se sami ne morejo pravno za¬
vezovati, zatorej jih pri vsakterih zavezah namestuje njih oče,
tedaj tudi pri sklenitvi zakona on pristavi svoje privoljenje. Kadar
je maloletnim oče odmeri, ali kadar je tisti neznan ali nezakonsk,
ali kadar jih iz drugih uzrokov ne more namestovati, jim deržavna
oblast daje na stran varha ali oskerbnika, in zraven si še sama
prilastuje višji varstvo ali oskerbništvo; varil ali oskerbnik tedaj
s poterjenjem deržavne sodnije za maioletne sklepa pravne zaveze,
po njegovim izreku tudi deržavna sodnija daje maloletnim privo¬
ljenje za sklenitev zakonske zveze. (Derž. zakonik §.  187.).
Utegnejo pa otroci še pred dopolnjenim štir in dvajsetim letam iz
očetove oblasti stopiti, kadar jih oče iz pod svoje postave izpusti,
ali jim lastno gospodarstvo izroči s privoljenjem deržavne sodnije;
enako postanejo otroci sami svoji, kadar jim okrajna gosposka po
varhovim izreku pregleda starost, ali kadar jim dodeli pravico kup¬
čije ali obertnije. (Derž. zak. 1742. 252.). Utegne šepa zgoditi,
de očetova ali varhova oblast pri mladim človeku terpi še po do¬
polnjenim štir in dvajsetim letu, kadar namreč oče ali varh iz
tehtnih uzrokov gosposko za to naprosi, in gosposka v to privoli;
pravični uzroki, de kdo dalje ostane v očetovi ali varhovi oblasti,
so posebne dušne ali telesne napake, ali posebna nerodnost in za¬
pravljivost. (Derž. zakonik §. 172. 151.). — Kadar ima tedaj
maloletna oseba, ali sploh takošna, ki je še v očetovi oblasti, za¬
konsko zavezo skleniti, mora oče svoje privoljenje pred duhovnim
pastirjem in pred dvema pričama z besedo izreči, in se s tistima
vred v poroškili bukvah podpisati ali podkrižati. Kadar pa oče ne
more sam blizo priti, utegne svoje privoljenje dati s pismam ki
mora pa po postavni obliki na kolkovanim aii štempljanim listu na¬
pravljeno, in po dveh pričah podpisano biti; kadar tako pismo pride
iz bolj daljniga kraja, mora njegova resničnost tudi po ondašni
gosposki poterjena biti. Za osebe, ki so pod varhi ah' oskerbniki,
daje okrajna ali mestna sodnija vselej pisano privoljenje po izreku
varha ali oskerbnika; to privoljenje se zaznamnja v poroških bu¬
kvah, in dalje hrani pri drugih zakonskih pismih. Ako bi oseba,
ki še ni dopolnila štir in dvajsetiga leta, hotla terditi, de je iz-
pušena iz pod očetove ali varhove oblasti, ji duhovni pastir tega
ne more in ne sme verjeti, razun če izkaže pismo, s kterim jo je
gosposka spoznala za polnoletno. Ali so pa poročenci polnoletni,
se duhovni pastir pri domačih prepriča iz farnih bukev, pri nedo¬
mačih pa iz kerstniga lista, kteriga morajo prinesti. Cesarska po¬
stava za katoliške zakone pa dalje govori, de zakonski oče ali pa
deržavna sodnija zamore otroku odreči privoljenje za zakon, kadar
se nahajajo pravični uzroki, taki uzroki pa so: Slabo obnašanje,
slaba vera, skrita bolezen, telesna in zakonu nasprotna napaka,
pomanjkanje potrebniga premoženja pri tisti osebi, s ktero hoče
maloletni zakon skleniti. Ako poročenci mislijo, de se jim s takim
odrečenjem krivica godi, se zamorejo pritožiti pri redovnim sod¬
niku. (§. 8. in 9.). Zažuga pa deržavna postava, de kadar ma-

lisi

loletnik sklene zakon brez privoljenja svojiga očeta ali pa deržavne
sodnije, sta oče in mati dolžnosti odvezana doto ali ženitno opravo
dati; in takimu otroku oče zamore še delež ali erbšino celama,
mati pa za polovico odreči. (§. 32.).

Drugo, na kar se deržavna postava posebno ozira, zadeva
vojaške osebe,  in sploh takošne, ki stojijo pod vojaškimi oblast¬
mi. Vojak mora biti vsaki čas pripravljen za brambo deržave in
cesarja na zunanjih pokrajnah, za varstvo praviga reda, miru in
pokoja med domačimi mejniki; zatorej stoji pod tanko pokoršino;
dostikrat mora po svoji dolžnosti v nevarnost postaviti svoje živ¬
ljenje. Za vojaka so tedaj žena in otroci dostikrat le breme, ki
mu je v napolje;le prekmalu jih utegne pustiti sirote; tudi njegova
plača sploh ni po tem, de bi lahko ohranil družino, in deržava ni
v stanu, vsili tih ohranitev nase jemati. Ako tedaj vojak vender
hoče zakon skleniti, ni drugač, kakor de višji vojaška oblast raz¬
sodi, koliko de se mu to zamore dopustiti, in cesarska postava za
katoliške zakone se torej v kratkim glasi: Ktcre vojaštvu pri¬
štete, ali sicer vojaškim oblastim podložene osebe ne
smejo zakona skleniti brez privoljenja po predpisih,
odločujejo vojaške postave.  (§. 10.). Vojaška postava
tudi tukaj dela razločke med nestoječo in stoječo vojašino, dalje
med višjimi in nižjimi vojaškimi osebami, in pa med osebami, ki
so drugače vojaški oblasti podložne. Pri nestoječi vojašini privo¬
ljenje za zakon deli Njih Veličastvo, presvetli cesar sam, nar viš¬
jim častnikam, generaiam sploh in višjim adjutantam tudi polkov-
nikam ali oberstam po izreku dotičnih lastnikov ali vodjev vsaktere
vojaške čete. Višjim časlnikam nižje od polkovnika pri peštvu in
konjištvu sploh deli privoljenje lastnik vsakteriga polka, kjer ni
lastnika, pa poveljništvo vsaktere vojne ali armade; pri topničar-
stvu, vojaškim merstvu ali stavništvu in drugih umetniških četah
pa dotični vodja vsakteriga vojaškiga oddelka, in pri mornarstvu
višji mornarsko poveljništvo. Pri obertnijskih oddelkih, pri vojaških
učilnicah, tudi po dozdanji navadi pri deželni brambi ali žandar-
merii daje privoljenje za zakon višji vojaško poveljništvo, pri
policijni in fiinancijni brambi pa dotično višji vodstvo; s častniki
vred gredo tudi uradniki pri raznim vojaškim oskerbništvu, tudi
višji in nižji zdravniki. Nižjim častnikam in prostakam privolje¬
nje za ženitev delt dotični poveljnik ali komandant vsakteriga
polka ali vsaktere čete; in sicer potrebuje tako privoljenje vsakteri
vojak, bodisi v službi, bodi si za čas izpušen ali urlaubar, bodi si
delama izslužen in za silo prihranjen al reservar, bodi si celama
izslužen in s plačo obdarovan ali invalid, tudi rokodelci pri raznih
vojaških oddelkih se štejejo v to versto. Pri nižjih vojakih postava
razločuje zakon po pervim in po drugim načinu; po pervim so vo¬
jakova žena in otroci pod vojaško oblastjo, imajo z njim vred brez
plače stanovanje, in se vdeležvajo tudi posebnih vojaških dobrot,
pa takih zakonov je za vsaki polk le majhno število dopušeno;
pri drugim pa se žena odpove vsim takošnim dobrotam, in se za¬
veže, ne hoditi za svojim možem v njegovo vojaško stanovališe,
temuč ostati v svojim navadnim domovališi, za tak zakon pa se

lis

dovoljenje deli zlasti vojakam, ki so za čas izpušeni ali delania
izsluženi. Pri prošnjah za take ženitve je treba zraven dotičnih
moževih pisem priložiti tudi rojni list, spričevanje vednosti ker-
šanskiga nauka, lepiga obnašanja in zadostniga premoženja, tudi
odpovedni list ali revers od nevestine strani, in še privolitev do-
tične okrajne gosposke, ker žena z otroci vred spada v dotično
srenjsko zvezo. Kar poslednjič zadeva druge osebe, ki so vojaški
oblasti podložne, kot vdove in otroke vojakov, tudi vsi takošni
potrebujejo pri sklenitvi zakona privoljenja vojaškiga poveljništva,
zlasli ker večjidel vživajo dobrotne plače; tudi za posle, ki služijo
vojaškim osebam, se kaže potrebno, de išejo privoljenja za zakon
pri vojaški oblasti; vojaški maloletniki pa so podverženi oskerbo-
vanju vojaških sodnij, in morajo pri njih iskati dopušenja za zakon.
(Voj. postava 10. jun. 181 ti z mnogimi sledečimi ukazi). — Vo¬
jaška kazenska postava potrebo privoljenja za zakon terdo uka¬
zuje, in sklenitev zakona brez taciga privoljenja kaznuje pri ne-
kterih z zgubo službe, pri nekterih z ojstro ječo po enim do treh
mescov. (§. 780.). Zatorej je potreba, de je duhovni pastir pri
zakonu vojaških oseb posebno previden, in ga ne dopusti, dokler
nima potrebniga privoljenja vojaške oblasti v rokah.

Tretje, kar deržavna postava pri sklenitvi zakona posebno
tirja, je pri sploh deržavljanskih ali civilnih osebah privoljenje
politične gosposke  ali dotičniga višjiga v cesarski uradnii.
Deržavna oblast mora zavoljo praviga znotranjiga reda znati raz¬
mere deržavljanov med seboj : nekaj se ona ozira na to, če zaro¬
čenca imata potrebno premoženje, sebe in svojo družino prerediti;
nekaj prevzema brambo pravic novih zakonskih in njih otrok, pri
deržavnih služabnikih si tudi naklada dolžnost, po moževi smerti
skerbeti za vdovo in otroke; nekaj pazi na to, de se kdo ne pre¬
greši zoper deržavno postavo, ali de se ne odtegne svoji dolžnosti
proti deržavi, zlasti kar se tiče vojašine. Zategavoljo govori po¬
stava zastran katoliških zakonov od privoljenja politične gosposke
ali dotičniga višjiga v uradnii, tode pristavlja, de se razvidi iz
političnih ukazov in uradnih predpisov, kdo potrebuje taciga pri¬
voljenja, kadar se hoče ženiti. (§. 11.). Naša deržavna postava
namreč v tej reči dela razloček med osebami, ki so višjiga ali niž-
jiga stanu, dalje tudi med osebami, ki so v deržavni službi. Osebe
višjiga stanu za svoj namenjeni zakon sploh ne potrebujejo po-
sebniga privoljenja politične gosposke, zadosti je, de se skažejo s
pravicami svojiga stanu; v to vcrsto se štejejo osebe plemetniga
ali žlahtniga rodu, deržavni uradniki, učeniki očitnih šol, dohtarji
in pravdosredniki, posestniki grajšin, lastniki pohištev v velikih
mestih in večjih obertnij. Nasprot potrebujejo osebe nižjih stanov,
ki se hočejo ženiti, privoljenja svoje politične gosposke; v to versto
se štejejo posestniki hiš po dežeii, lastniki kmetij, rokodelci, go-
stači in dninarji, rokodelski pomagači, služabniki in posli. (Ces.
postava 26. jun. 1815, 21. dec. 1851). Tudi učeniki na ljudskih
šolah, ki nimajo še zagotovljene službe ali so le pomočniki, po¬
trebujejo tudi posebne privolitve svojih višjih. (Ces. post. 5 febr.
1855). To privoljenje po sedanji postavi sploh dajejo po deželi okrajne

il4

gosposke, v velikih mestih pa mestne gosposke; ter se pri tem po po¬
trebi ozirajo na izrek srenjskih županov. (Ces. postava 14. sept.
1853j. Samo na sebi je jasno, de takiga privoljenja potrebuje prav za
prav ie ženin, in de ga ima iskati pri tisti gosposki, pod ktero ima svoje
posestvo ali svoje stanovališe, ali pod ktero si hoče v prihodnje izbrati
svoje domovališe; prošnja za tako privoljenje pa sc godi z besedo, ali
kadar je reč bolj dvomljiva, tudi s pisanim listam in potrebnimi dokazi.
Dalje cesarska postava dela razloček z uradnike, ki so v deržavni služ¬
bi; višji uradniki za svoj zakon ne potrebujejo posebniga privoljenja,
zadosti je, desvojimu višjimu naznanijo svoj namen, in od n jega prej¬
mejo list, de so to dolžnost spolnili, nižji uradniki z majhino plačo
ali z negotovo službo pa potrebujejo posebniga privoljenja od višjiga
v svoji uradnih (Ces. postava 39. jul. 1800). Duhovni pastir mora
v tej reči paziti, de nobenih oseb za zakon ne sprejme poprej, dokler
mu ni izročeno dotično privoljenje polične gosposke, ali izkazana
drugačna pravica po dotičnih okolišinah.

Deržavna postava za katoliške zakone dalje stavi še nektere
razločke, na ktere se mora posebej paziti. Hudodelnik, ki je obsojen
v smert ali v težko ječo, ne sme skleniti zakona od časa, ko se
mu je sodba naznanila do pomilostitve, če bi se mu podelila, in
ozirama, dokler njegova kazen terpi. (§. 13.) Dalje osebi, od kterih
je pred sodnijo dokazano, de sti skupaj prešeštovali, se ne smeti
v zakon vzeti. (§. 13.). Ta odloček se mora posebej pomniti, ker
cerkvena postava zaderžek dela le za tisto prešeštvo, ki se je
zgodilo z drugo pregreho združeno, namreč z obljubo prihodnjiga
zakona, ali s streženjem po življenji nedolžniga zakonskiga dela.
(^Primeri zgorej štev. 40.). Poslednjič deržavna postava ukazuje,
de kadar je zakon po smerti moža razločen, ali zavoljo zaderžka
razvezan, se žena, ki je noseča, ne sme možiti pred porodam, ali
kadar je nosečost dvomljiva, ne pred šestimi mesci po ločitvi.
Kadar iz posebnih uzrokov ali po izreku zvedenih mož nosečost
ni verjetna, pregleduje v tej reči deželno poglavarstvo, delama tudi
kresijska uradnija, de se zakon sme v treh mescih skleniti. Ko bi
se ta prepoved prelomila, žena zgubi posebne dobrote, ktere ji je
mož namenil po ženitnim pismu ali po izreku poslednje volje. (§.
76. 77.). H koncu se sme omeniti, de deržavna postava sploh žuga
ojstro kazen tistim, kteri se dajo poročiti, in zaderžek pri tem za¬
molčijo, od kleriga niso bili odvezani; ojster zapor od treh do še¬
stih mescov, in p<j okolišinah še huji kazen je postavljena na tak
pregrešek. (Kaz. postava §. 507.).

V. Poglavje.

Od ravnainja pri sklepanji zaitoiiii.

53. Kdaj se taki, ki hočejo zakon skleniti, smejo
pripustiti k poroki?

K poroki se tisti, kteri hočejo -zakon skleniti, smejo še le
pripustiti , če njih zvezi, kolikor se da izvediti , ni noben zader-

115

»ek nasproti, in če so storili vse, kar cerkvene postave zapove¬
dujejo, de se neveljavni ali nedopušeni zakoni odvernejo.  Tako
previdno ravnanje ukazuje duhovnim pastirjem podučenje za cer¬
kvene sodnije, (j. del §. 70.)

Vse dozdanje razlaganje je pokazalo, na koliko reči se je
treba ozirati, de bo zakon po Kožji in cerkveni postavi zamogel
imeti veljavnost, in de se pri njegovim sklepanji ne stori kak pre-
grešek. Ouhovniga pastirja, kterimu zlasti gre pri sklepanji zakona
v pričo biti, ali ženina in nevesto poročiti, nar bolj zadeva ta na¬
loga, paziti, de se ined njemu izročenimi verniki ne nameri kak
neveljaven alinedoptišen zakon. Rimski ritvalza to stran opominja:
»Duhovni, pastir, kadar se inu naznani, de se ima v njegovi fari
kak zakon skleniti, naj od tistih, kterih se tiče, nar pred pozve,
ktere in kakošne so osebe, ki hočejo zakon skleniti, ali je med
njimi kak postaven zaderžek, ali po svoji volji, prosto in po spo¬
dobnosti zakramenta hočejo zakon skleniti, ali so tudi v postavni
starosti." (De sacr. matrimonii). Zategavoljo je potreba, de du¬
hovni pastir, kadar se ženin in nevesta pri njem oglasita zavoljo
oklicov, precej v začetku iše vse spoznati, kar mu je treba vediti
zastran namenjeniga zakona; in sicer pri tem ni zadosti, vprašati
samo ženina in nevesto, temuč treba se je oberniti tudi na očeta
ali varha, treba je vprašati priče, ktere po navadi pridejo z ženi-
nam in neveslo, ker tistim morajo vse okolišine bolj znane biti. To
pozvedovanje se imenuje po navadi izpraševanje ženina in
neveste.

Kaj posebni ga mora duhovni pastir poz vediti in
in izprašati  pri takih, ki se pred njim oglasijo zastran sklenitve
zakona? Pred drugim mora duhovni pastir spoznati osebi ženina
in neveste: kolikor mu tedaj nista znana, mora vprašati za ime in
p r i i m e k vsakteriga, tudi za obojne starše, za očeta in mater.
Dalje mora vediti za obeh rojstni kraj  in sedanje stanovališe;
po tem razsodi, če gresta pod njegovo duhovno oblast, ali če stoji
kteri pod drugim duhovnim pastirjem. Vprašati mora dalje za
starost  vsakteriga; po tem razloči, če je kteri nedorasel, in tedaj
še ne za zakon; ali če je kteri še maloleten, in potrebuje posebne
privolitve staršev ali varhov. Pozvediti mora stan  vsakteriga, če
je še popolnama nezaročen ali ledik, če je vdovec ali vdova; po
tem ve paziti, de bi ženinu ali nevesti ne bila na poti kaka po¬
prejšnja zakonska zveza. Vprašati mora za posebni značaj  vsak-
terigaj po stanu, po posesti, po službi ali opravilu, zlasti po oko-
lišini vojaške službe pri ženinu; po takim odloči, kakošniga der-
žavniga privoljenja je treba, ali od politi š k e gosposke, ali od viš-
jiga v deržavni uradnii, ali pa od vojaške oblasti. Paziti mora
'tudi, če kaki drugi zaderžki niso na poti novi zakonski zvezi; pred
drugim, če zaročenca s prosto in resnično voljo  gresta v
zakon, če kterimu ne pomanjkuje potrebniga razuma, če ni vmes
kaciga siljenja ali strahu od strani staršev ali drugih oseb. Ozreti
se mora na sorodstvo ali svaštvo,  žlahto ali švagerstvo, ki
utegne zakon branili; že imena ženina in neveste večkrat budijo
sumljenje, debi  kak zaderžek lahko imel svoje mesto; treba je pa

118

tudi, de zaročenci, njih starši ali znanci, bolj poznajo razmere
svoje rodovine, in de svoje vednosti ali dvome o tem odkritoserčno
razodenejo duhovnimu pastirju. Ne sme v nemar pustiti tudi bolj
skritih zaderžkov,  kot sorodstva pri takih, ki niso po zakonsko
rojeni, ali svaštva pri takih, ki so se pregrešili z osebo, ktera je
z drugim delam v rodu; v časih tudi zaderžka, ki izhaja iz prejs-
njiga prešeštva, ali iz streženja po življenji druziga zakonskiga
dela. Vprašati mora zastran manj čislanih zaderžkov, zastran tret -
jiga in četcrtiga kolena v sorodstvu in svaštvu, zastran duhovni-
ga sorodstva ali zastran tirjanja očitne spodobnosti po zarokah.
Večkrat mora oko oberniti na zaroko,  ki je bila storjena z
drugo osebo, in napotje napravlja novi zavezi; v časih, po okoli-
šinah oseb, mora vprašati, če ni kaka Bogu storjena obljuba za-
deržek zakonske zveze.

To izpraševanje da manj opravili, kadar sta ženin in nevesta
domača, in duhovnimu pastirju znana; nekaj da lastna vednost pri
takih na znanje, nekaj pokažejo farne bukve. Drugač je, kadar
sta ženin in nevesta sicer domača, pa duhovnimu pastirju bolj ne¬
znana, ali ker sam zavoljo ne dolge službe še ni spoznal svojih
ljudi, ali ker je število duš preveliko, kot na velikih farah ali pa
zlasti v večjih mestih; takrat je treba bolj na tanko pregledati
farne bukve, bolj skerbno poprašati verjetne može ali veljavne
priče, zlasti hišne gospodarje. V tem oziru se kaže potrebno, de
so bukve stanu vsili duš cele fare prav po redu spisane, in de se
duhovni pastir tudi v drugih farnih bukvah lahko ve znajti; pri
novih farah, kterih bukve ne segajo daleč v poprejšnji čas, je
priporočitve vredno, si napraviti kratke izpise iz bukev stare fare,
posebno iz kerstnih bukev, ker drugač se zlasti zaderžek sorodstva
in svaštva ne more lahko jasno in gotovo dokazati. Dobro je tudi
de ima duhovni pastir pluje posle in sploh vse osebe, ki imajo za¬
časno ali nepravo domovalise v njegovi fari, kar je mogoče, na
tanko zapisane: to mu polajša spolnovanje njegove dožnosti v drugih
ozirih duhovniga pastirstva, posebno pa mu prihaja v dobro pri
sklepanji zakona med takimi osebami. Posebne previdnosti je treba
duhovnimu pastirju, kadar ženin ali nevesta ni iz njegove fare, ali
kadar kteri ima pod njegovo oblastjo le nepravo domovališe, dru¬
god pa rojstni kraj ali pravo domovališe; takrat se duhovni pastir
Crdo ne sme zadovoljiti z golo besedo zaročencov ali pridruženih
prič, ampak veljavne pisma mu morajo vse posebne zadeve raz¬
jasniti in zagotoviti.

Kakošne pisma ali pravne liste  mora duhovni pastir
tirjati od ženina ali neveste, ki nima praviga domovališa v njegovi fari,
ali kteri v njegovih farnih bukvah ni po celim redu zapisan? Po-
dučenje za duhovne sodnije govori, de, kadar starost in rodovina
ženina ali neveste ni znana iz domačih farnih bukev, mora donesen
bili poreduspisan kerstni ali rojni list  (I. del §.70).); enako
se glasi tudi cesarska postava za katoliške zakone (§. 21.). Tega
lista pa naj duhovni pastir ne tirja še le pri poroki, temučže pred
oklici, ker ravno iz tistiga spregleda vse okolišine, na ktere mora
paziti, ali ktere mora že v oklicu imenovati. Kadar zaročenci ne

117

morejo donesti kerstniga lista, se mora duhovni pastir oberniti do
svojiga škofa; v porazumljenji z duhovno oblastjo po tem tudi od
deržavne strani pregleda deželno poglavarstvo ali Jsresijska go¬
sposka, de se reši potreba, kerstni list donašati; tako imenovane
postave določujejo to reč. Dalje mora ženin ali nevesta iz vnanje
fare, kolikor se to za gotovo ne sprevidi iz drugih pisem, donesti
spričo vanje prostiga stanu, to je, neporočen mora iskazati sebi trii
list  (Ledigschein), vdovec ali vdova pa s m er t ni list  poprejšnjiga
družeta, ali pa v drugačnih okolišinah izrek smerti  po višji du¬
hovni in deržavni oblasti. Dalje morajo privolitni listi  deržavne
sodnije, ali politiške gosposke, ali višjiga cesarske uradnije, ali
vojaške oblasti vsi doneseni in skazani biti v izvirnih spisih; nar
bolj prav je, de duhovni pastir še oklicov ne začne, dokler vsili
t a c i h listov nima v rokah ; posebne kazni pa se žugajo duhovnimu
pastirju, ko bi on opravil poroko ženina in neveste, dokler se nista
izkazala s potrebnimi spričevavnimi pismi. Zavoljo stanovališa ali
posebniga značaja se mora duhovni pastir v časih ozreti na do¬
movinski list, ali na pravne pisma posesti ali opravila in službe.
Kadar se morajo oklici opraviti tudi v kaki drugi fari, mora pred
poroko tudi o klicni list  donosen in skazan biti; kadar je bilo
potreba odveze ali pregleda kaciga zaderžka, mora vselej tudi do-
nesen biti o d vez ni list.

Vse to izpraševanje ženina in neveste je naloga lastniga du-
hovniga pastirja obeh; kadar pasta ženin in nevesta vsak iz druge
fare, mora na vse potrebne pozvedbe posebno tisti duhovni pastir
paziti, kteri opravlja poroko; vender se to delo rado tako deli, de
vsak duhovni pastir izpraša svoj del, in po tem drugimu da po¬
trebne naznanila, le za pisma zlasti vpraša poročevavec. Vse za¬
deve, za ktere je duhovnimu pastirju vprašati pred poroko ali še
pred oklici, so bile že spredaj obilno razložene. Posebno se mora
v novic opomniti, kolike previdnosti je potreba pri zunanjih, to je,
pri takih osebah, ki so iz pod druge deržavne oblasti; taki morajo
razim drugih pisem tudi izkazati privolitne pisma iz svoje zunanje
domačije; tudi duhovni pastir takih sploh ne sme poročevati, dokler
vse reči ni naznanil svojimu škofijstvu, in od tod prejel privolitve.
Enako duhovni pastir ne sme poročevati takih, kteri nimajo nobe-
niga domovališa, ne praviga ne nepraviga, dokler mu škofijstvo ne
da dopušenja. (I. del §.  71. 73.).

Kar se pozve pri izpraševanji ženina in neveste, je potreba
zapisati v posebne iz p raš e va njsk e bukve  (Trauungsrapulare)
zlasti ondi, kjer je večji število tacih, ki hočejo zakon skleniti. Tak
zapisnik namreč duhovnimu pastirju polajša spomin tega, kar mu
je tir jati pri vsaki poroki pisem ali spričevanj, mu da na znanje
potrebne reči, ki so zaznamnjati v oklicnc bukve ali v oklicni list;
ondi je prostor za opombe, ki se mu ponudijo med oklici, tudi pri¬
prava za tehten zagovor, ako bi zastran kteriga zakona po tem
vstalo kako vprašanje. Poleg oklicnih bukev in poleg posebnih
opomb, ki so zaznamovane v izpraševanjskih bukvah, zamore du¬
hovni pastir z mirno vestjo tudi oklicen list  dati, v kterim ne
zapiše samo imen ženina in neveste, domovališa, starosti, staršev,

118

stanu, vere, oklicnih dni, temuč tudi okolišino, če se je kak cer¬
kven ali deržavljansk zaderžek razodel ali ne.

54. Ali se smejo k poroki pripustiti taki, kteri po¬
glavitnih resnic keršanske vere ne znajo?

Ker je zakon zakrament nove zaveze, in ker tistim, ki se
po njem zvežejo, naklada svete in pretehtne dolžnosti, zatorej
se ne smejo k poroki pripustiti taki, kteri poglavitnih resnic ker¬
šanske vere ne znajo; še več, dokler se taki ne naučijo nar po-
trebnišiga od Boga in njegovih zapoved, naj duhovni pastirji ne
začenjajo oklicov njih zakona.  Tako ukazuje podučenje za cer¬
kvene sodnije. (I. del 74.).

Pot do zakramentov svete cerkve je odperta le tistim, ki so
v Božjih resnicah zadosti podučeni, in po takim z zavestjo in pre¬
pričanjem verujejo v Boga inv Jezusa Kristusa; akose tako zna¬
nje pri kerstu otrok ne tirja, ker niso za to zmožni, in jim je sveti
zakrament vender potreben, potrebnost podučenja v sveti veri to¬
liko bolj nastopa pri njih, kteri imajo pozneje otroke, ki jim jih
Bog da, podučevati v sveti veri. Zatorej rimski rit val ukazuje
duhovnim pastirjem, vprašati ženina in nevesto, če oba vesta po¬
glavitne resnice svete vere, ker morata po tem otroke v njih pod¬
učevati; dalje jim zapoveduje, učiti ženina in nevesto poleg s.
pisma in po zgledu Tobija in Sare, kako naj pobožno stopijo v
zakon, in kako naj se v zakonu prav, spodobno in keršansko
obnašajo. (De sacramento matrimonii). Obilno razlaga papež
Benedikt XIV., de se ne smejo v zakon vezati taki, pri kterih
najde duhovni pastir, de ne vedo, kar je potreba k zveličanju; de
v taki okolišini gre škofam, prepovedati sklenitev zakona, in de
imajo duhovni pastirji pravico, jo za čas zaderževati, dokler se
zaročenci ne naučijo potrebnih reči. (De synodo dioec. I. 8. c. 14.).

Kaj tedaj ima duhovni pastir ženina in nevesto vprašati in
učiti zastran svete vere ? Kar je potreba vsakterimu kristjanu ve-
diti od Boga in od Božjih zapoved,  to gre pred drugim vpra¬
šati ali po potrebi več razložiti; tega vprašanja ni potreba ne¬
zmerno razširjati, vender toliko naj se duhovni pastir pomudi, de
poglavitne reči od vere, od Božjih zapoved in od svetih zakra¬
mentov ali izpraša ali sam nekoliko razloži, ali po okolišinah saj
bolj kratko povzame. Potem pa se je treba bolj posebno pomuditi
v nauku od zakona;  to razlaganje se utegne ali posebej vzeti,
ali pa v versto splošniga nauka pridjati. Začetek zakona se nahaja
v stvarjenji pervih človekov; povračevanje zakona na pervo vred¬
nost in'na  veljavo svctiga zakramenta se daje na znanje v naukih
in napravah Kristusovih, zlasti v njegovim pervitn čudežu. V  če-
terti zapovedi Božji se obsegajo dolžnosti zakonskih med seboj,
vzajemno spoštovanje, vzajemna’ljubezen in pomoč, očetovskaskerb
na eni, voljna pokoršina na drugi strani; dalje tudi dolžnosti staršev
do otrok, skerb za njih dušo in za njih telo. K šesti zapovedi se
priklepa zakonska zvestoba, zakonska čistost in sveta sramožljlvost,

119

prava in pred Bogam neomadežana raba zakonske dolžnosti; nauk
v tej reči, ki potrebuje posebne previdnosti, se utegne naslanjati
na podučenje angela Rafaela in na razlaganje s. Pavia (Tob. 6,
16— 22:  1. Kor. 7, 1—6.), ali na besedo s. Frančiška Salezja
(Filoleja p. 39.). Pri nauku od svetih zakramentov se utegne pri—
djati, kar imajo starši pri svojih otrocih pomniti zastran prejemanja
teli studencov milosti, zlasti kar se tiče s. kersta; po tem razloži,
kako se je treba pripravljati za vreden nastop sveliga zakona, in
kako se je treba obnašati pri njegovi sklenitvi. Kadar duhovni pastir
zadene na bolj nevedne zaročence, se mu je več pomuditi pri
vprašanji in podučevanji; kadar se mu namerijo bolj neverni, mu
je treba bolj močno in razvidno pred oči staviti dokaze svete vere,
kadar pa mu naproti pridejo bolj razujzdani, jih mora s posebno
skerbjo napeljevati k pravi pokori in h keršanskimu življenju. Po¬
sebno napeljevanje za to podučenje duhovnimu pastirju dajejo sploh
bukve, ki razlagajo duhovno pastirstvo, zlasti pa bukve, ki posebej
razlagajo zakrament s. zakona in dolžnosti zakonskih, kakoršne
se nahajajo v nemškim, pa tudi v slovenskim jeziku.

Ko je to izpraševanje in podučenje končano, si duhovni pastir
tudi v svojih izpraševanjskih bukvah utegne zaznamovati, kakošna
de je vednost keršanskiga nauka pri vsakterim zaročencu; kadar
pa se imajo oklici tudi v drugi fari zgoditi, ali kadar ima drug
duhoven pastir poroko opraviti, ali kadar se ima prošnja za odvezo
kaciga zaderžka, za pregled eniga ali več oklicov, ali za privo¬
ljenje zakona pri deržavni oblasti vložiti, takrat se spričevanje
znanja keršanskiga nauka  posebej spisano dalje izroči; v
tem spričenji se oseba ženina ali neveste po vsih okolišinah določi,
ki se po navadi imenujejo v oklicih.

55. S kakošnim sercam in s kakošnim djanjem se mo¬
rata ženin in nevesta pripraviti za sklenitev zakona ?

Spodobi se, de ženin in nevesta, preden v pričo cerkve skle¬
neta zavezo za vse žive dni, svoje serce očistita v zakramentu
svete pokore, in presveto rešuje Telo Gospodovo pobožno prejmeta,
tudi, dokler ne prejmeta mašnikoinga blagoslova aližegna v Božji
hiši, ne smela prebivati skupaj v eni hiši.  To priporočuje podu¬
čenje za duhovne sodnije. (I. del §. 75.)

Zakon je zakrament nove zaveze, in sicer se šteje med za¬
kramente živih; ženin in nevesta, ki hočeta vredno nastopiti za¬
konski stan, morata tedaj biti brez smertniga greha in v gnadi
Božji, in potreba je, de svojo vest poprej očistita v zakramentu
svete pokore. Tudi morata skerbeti, de svoj zakon skleneta prav
v Gospodu, to je, v zvezi s Kristusom, svojim Zveličarjem, ki je
zakon posvetil in povzdignil do vrednosti zakramenta; zatorej je
tudi spodobno, de se z Gospodam skleneta v presvetim zakramentu
rešnjiga Telesa. Tridentinski zbor na ravnost opominja ženina in
nevesto, „de preden zakon skleneta, se skerbno spovesta svojih
grehov, in pobožno pristopita k presvetimu zakramentu vse milosti".

120

(Sej. 24. Od preravnave zak. p. 1). Poseben sklep svetiga društva
Trident. zbora celo prepoveduje duhovnu, vdeležiti se pri sklepanji
zakona takih, ki se niso spovedali. (Sklep. I. 1852). Iz tega je
tudi jasno, de duhovni pastir ne sme opravljati poroke takih, ki so
očitni grešniki, ali pa od cerkve ločeni, dokler se ne spreobernejo
ali ne spravijo s sveto cerkvijo, kakor s Alfons Ligorijan tudi po¬
sebej opomni. (Homo ap. tr. 14, n. 6 ). Iz tega uzroka je tudi
posebna previdnost zapovedana pri mešanih zakonih, kakor je bilo
zgorej razloženo. (Štev. 49.). Še drugi uzrok je, zakaj cerkev
zapoveduje pred poroko spoved; ravno v spovedi se namreč uteg¬
nejo razodeti kaki skriti zakonski zaderžki, zavoljo kterih se mora
iskati odveza, dokler zakon še ni sklenjen, ali pa sklenitev zakona
celama opustiti, kadar se zaderžek ne da poravnati. Ravno zate-
gavoljo ukazuje Tridentinski zbor, de se spoved opravi saj tri dni
pred sklenitvo zakona, in postave nekterih škofij pišejo, de se mora
to saj osem dni poprej zgoditi. Poslednji dan pred poroko bi to
utegnilo prepozno biti; ali pa bi se poroka mogla zgoditi z zaderž-
kam vred, de bi se ne razodelo kako pohujšanje, in po tem bi se
mogla brez odlašanja pa s težavo iskati odveza. (Primeri Kutschker
Eherecht III. b. §. 175. Loberschiner §. 25.). Skerbni duhovni
pastirji, de vsimu temu ložje zadostijo, deržijo ženine in neveste
na to, de pridejo k spovedi precej v začetku oklicov; in ne bilo bi
napačno, de bi se povsod ravnalo po enakim vodilu. Desiravno pa
je spoved nekaj časa pred poroko opravljena, je tiste vender zo¬
pet treba zadnji čas pred poroko, de poročenci toliko bolj gotovo
cisti vsiga madeža in v gnadi Božji prejmejo sveti zakrament, in
de se tudi za takrat pripravijo k svetimu obhajilu. Kar se tiče
zakramenta svetiga rešnjiga Telesa, priporočuje beseda katoliške
cerkve v mašnih bukvah, de ga ženin in nevesta prejmeta o
dnevi poroke med sveto mašo v kteri se novi zakon blagoslovi.
Dobro je, ženine in neveste na to staro lepo navado svete cerkve
vaditi, de se obhajanju zakonske zveze s tem pridobi večji spodob¬
nost in čast, kjer pa se to ne more zgoditi, ker na pr. ženini in ne¬
veste od daljave pridejo, naj se pa tisti toliko bolj pobožno pred
ta dan približajo presveti mizi Gospodovi. Ker je spoved ženinu
in nevesti zapovedana pred poroko, zatorej se morajo taki, ki
jo drugod opravijo, s posebnim listam skazati, de so to dolžnost
spolnili.

Spoved, ktera se tirja pred poroko, mora biti s posebno skerbjo
opravljena, zakaj takrat se stori odloček za celo življenje poročencov.
Večjidel tedaj ni zadosti, de se ženin ali nevesta pri tej spovedi
ozre le v malo svojih dni, le v čas od zadnje spovedi; dalje se
mora segati, de se poravna, kar je bilo poprej v obtoževanji pre¬
malo natančno, ali kar je bilo v kesanji in poboljšanji premalo res¬
nično. Zlasti je treba globokeje pretresti tiste reči, iz kterih uteg¬
nejo izhajati zakonski zaderžki, storjene zaveze proti Bogu ali
proti bližnjimu, obljube in zaroke; dalje zadolžene pregrehe zoper
čistost, izvirke nepošteniga sorodstva in svaštva ali druziga za-
deržka. Iz tega je jasno, de pred nastopam zakonskiga stanu je
sploh zlo koristna ali celo potrebna dolga spoved. Tudi je o takim

121

potu bolj prav, de ženin in nevesta svojo spoved opravita pred
.svojim lastnim duhovnim pastirjem; zakaj tisti je nar bolj na tem,
gledati in vprašati za vse to, kar sega na zakon, ki se ima skleniti.
Poročenci sami pa morajo toliko bolj skerbeti, de svojo spoved
dobro opravijo, ne samo s tem, de se čisto spovedo, temuč tudi,
de se resnično skesajo in poboljšajo. Spovednik sicer v taki pri¬
ložnosti, ko se je treba pripraviti za zakrament svetiga zakona, utegne
bolj usmiljeno ravnati; panaj grešnik pomnibesede s. Avguština: Za¬
kramente damo, varnosti ne daino“. Po posebnih okolišinah pa se
bo duhovni pastir tudi mogel deržati tega vodila: Raji manjši hudo
kakor večji hudo; če že ima biti zakon nevreden, boljše, de ninevredna
tudi spoved, še bolj, de ni nevredno tudi s. obhajilo. (Primeri
Kutschker III. b. §. 175.). — Sveto obhajilo pa naj se ?godi
tudi s posebno pobožnostjo, ženin in nevesta naj ondi po duhu po¬
vabita Krislusa v svate, kakor se je zgodilo na ženitnim’ v Kani
Galilejski; nar boljši svat je pač Kristus, on tudi ostane z ženi-
nam in nevesto za vselej, ko drugi svatje kmalo gredo, vsak svojo pot.

Razun tega je potreba, de ženin in nevesta v času svoje za¬
roke vse odverneta, kar bi njima utegnilo dati priložnost v greh,
ali drugim biti v spodtikljej. Zatorej je posebno opominjevanje
Tridentinskiga zbora, de pred prejetjem zakonskiga blagoslova
ženin in nevesta ne prebivata skupej v eni hiši; de tedaj, če sta
bila poprej pod eno streho, se v tem času razločita. (Sej. 24.  od
preravnave zakona p. I.). Tudi, kolikor v tem času skup zadeneta
iz posebnih uzrokov, naj se to ne zgodi drugač, razun v pričo
staršev ali drugih poštenih ljudi, in sploh naj se deržita vsak zase
v vsi spodobnosti. Tudi je potreba, de se z molitvo in drugimi
dobrimi deli pripravljata za sveti zakrament. Nauk angela Rafaela
ima tukaj svoje mesto, ker je opominjal mladiga Tobija, se o svoji
zaroki čisto deržati, in z nevesto le v molitvi se muditi. Lepa je
tudi po tem beseda Tobijeva, ki jo je govoril svoji nevesti: Sara,
vstani, moliva danes, jutri in po jutrišnjim; otroka svetnikov sva,
se ne moreva združiti kakor narodje, ki Roga ne poznajo. (Tob.
7, 17: 8, 4. 5.).

56. S kakošnimi svetimi šegami in pobožnimi nava¬
dami se obhaja sklenitev zakona?

Duhovni pastir, oblečen kakor pri svetih opravilih , v cerkvi
pred dvema pričama s serčno besedo opomni ženina in nevesto
na svetost in na dolžnosti zakona; vpraša vsakteriga za privo¬
ljenje v zakonsko zvezo, po njunim zaterjenji jima veli roke skle¬
nili, in v imenu Očeta, Sina in s. Duha sklene njun zakon ; po
tem blagoslovi perstana , in opravi še posebno molitev; v posled¬
nje obhaja sveto mašo in vmes blagoslovi novi zakon, če nevesta
ni bila že poprej poročena.  Tako je pisano v rimskim ritualu, in
tudi v ritualih posebnih škofij.

Kadar je trojni oklic noviga zakona^ opravljen, in vse drugo
v redu, ženin in’ nevesta z dvema pričama, tudi spremljena po

i22

starših in znancih, prideta v cerkev; zakaj spodobno je nar bolj,
de se zakon sklene v Božji hiši, le poseben uzrok, na pr. smertna
bolezen eniga dela, bi to utegnil drugej dopustiti. Tudi se to zgodi
nar raji predpoldanji čas, kakor velevajo postave mnogih škofij;
zakaj zjutraj je duh bolj zbran, in tudi je takrat čas za sveto ob¬
hajilo. Mašnik, ki sprejme ženina in nevesto v imenu Božje cerkve,
stopi pred aitar, oblečen kakor pri svetih opravilih; ženin in ne¬
vesta se bližata altarju, praznično oblečena, pristopijo tudi dve
priče in drugi svatje, vsi čedno napravljeni, kakor se spodobi pri
svetim opravilu. Nevesta, ako je devica, nosi na glavi zelen aii
cveteč venec, znamnje neoskrunjene čistosti; blagorin čast ji, ako
ga zamore in sme pokazati, ne samo pred svetam, temuč tudi pred
Bogam in svojo vestjo; to je vredno, de se s posebno močjo priporočuje
keršanskim deklicam. Drug in družica, tovarš in tovaršica, sprem¬
ljata tudi ženina in nevesto, ki slovo jemljeta od neporočeniga
stanu; tudi nebeški ženin, Kristus je imenoval Janeza Kerstnika
svojiga druga; cvetlice v rokah ali na glavi imajo vsi svatje, v
znamnje lepili čednost, ki morajo lepšati zakonski stan.

Poroka  se začne s kratkim govoram, v kterim mašnik že¬
ninu in nevesti v poslednje da v pomislik svetost in dolžnosti za-
konskiga stanu; po tem dasta oba z besedo in drugimi znamnji
svoje privoljenje na znanje. Mašnik vpraša namreč ženina po ime¬
nu: „1., ali hočeš pričujočo nevesto I. vzeti za svojo pravo ženo
posegi svete matere katoliške cerkve? Enako vpraša nevesto: „1.,
ali hočeš pričujočiga ženina I. vzeti za svojiga praviga moža po
šegi svete matere katoliške cerkve?“ Vsakteri zase odgovori:
Hočem (de, ja)“. Zdaj mašnik veli obema, skleniti desni roki, kar
je znamnje, de svoje privoljenje v to zvezo očitno poterdita; po
tem reče: „Jez vaji zvežem v imenu Očeta in Sina in svetiga
Duha"; med tem stori z roko sveti križ, in oba pokropi z blago¬
slovljeno vodo. Tako je pisano v rimskim ritualu; rituali ali bukve
za svete opravila po posebnih škofijah vprašanje do ženina in ne¬
veste nekoliko bolj raztegujejo; tudi velevajo, sklenjeni desnici
ženina in neveste s štolo navskriž ob viti, kar je znamnje, de Kri¬
stus sam ženina in nevesto zveže z nerazvezljivo zavezo. Dalje
mašnik blagoslovi perstan za nevesto, ali tudi dva perstana, za že¬
nina in za nevesto; ženin da svoj perstan nevesti, nevesta pa že¬
ninu, in sicer na četerti perst leve roke, ki se ravno od perstana
imenuje zlati ali imenitni. Perstan, ki je okrogel in nima konca, je
podoba, de tudi zakonska zveza nima konca razun v smerti; de
se pa nosi na levi roki, je od tod, ker desnica po besedi s. Av¬
guština pomeni prihodnje življenje, levica pa sedanje, za ktero
zakon ravno velja; deni  na pervim perstu, ampak dalje na četer-
tim, kaže, de je zveza z Bogam in Kristusam perva, za njo še le
hodi zveza s pozemeljskim ženinam. H koncu mašnik opravi še
molitev, v kteri prosi, de bi Bog poterdil in ohranil zvezo, ki se
je tukaj storila.

S tem opravilam je sklenjeno to, kar gre k prejetju svetiga
zakramenta; po navadi katoliške cerkve pa se sklepanje druži še
z drugimi svetimi opravili. Po dopolnjeni poroki namreč sledi da-

123

ritev svete maše, in med njo poseben  blagoslov nad ženi-
nam in nevesto; ta pobožna navada je bila znana v vsih časih
svete cerkve, vender v naših krajih je mnogo let sem več ali manj
v nemar pušana. Stari cerkveni pisatelj Tertulijan govori: Kje sim
v stanu dopovedati srečo tistiga zakona, ki ga cerkev sklene, sveta
daritev poterdi, mašnikov blagoslov zaznamnja, angeli oznanijo, in
in Oče nebeški za dobriga spozna". (Ad uxor. c. 9.). Razun dru¬
gih papežev, cerkvenih učenikov in zborov pozneje govori Niko¬
laj I. papež: Ženin in nevesta se postavita v cerkev Gospodovo
z daritvo, ki jo po mašnikovih rokah Bogu prinesti imata, in tako
v poslednje prejmeta nebeški blagoslov". (Dccret. 1. 30. qu. 5. c.
3.}. Beseda Tridentinskiga zbora pa je: „Sveti zbor opominja že¬
nine in neveste, de pred prejetjem mašnikoviga blagoslova ne
prebivajo skupaj v eni hiši, ter odloči, de to blagoslovljenje opravi
le lastni duhovni pastir in le z njegovim privoljenjem drug mašnik
(Sej. 24 .  od preravnave zak. p. J.).

Samo na sebi je jasno, de je spodobno, tako tehtno opravilo
kakor je sklepanje zakona, dopolniti z obhajanjem svete maše; sej
se (udi pri nekterih drugih zakramentih in pri mnogih cerkvenih
blagoslovih sklep godi s to sveto daritevjo; in ako se prazniki
zlasti posvečujejo s poslušanjem svete maše, je dan poroke gotovo
tudi nekakošen praznik za ženina in nevesto. Pomniti pa se mora,
de katoliška cerkev za ženina in nevesto, kadar ona še ni bila nik¬
dar poročena, opravlja lastno sveto mašo; molitve namreč se obra¬
čajo na nova zakonska, list oznanuje svetost in dolžnosti zakona,
in evangeli uči nerazvezljivost zakonske zveze; in ako se zavoljo
večjiga praznika opravi sveta maša od tistiga svetiga dneva, se
vender privzamejo posebne molitve za ženina in nevesto. Blagoslov
pa, od kteriga govorijo cerkveni pastirji in učeniki, in kteriga pri-
poročuje Tridentinski zbor, ni v tistih molitvah, ki se opravljajo
pri poroki, in so bile spredaj imenovane; ampak je blagoslov, ki
ga mašnik ženinu in nevesti deli v sredi daritve svete maše, kakor
posebej razlaga papež Benedikt XIV. (Institut, ecci. n. 80.). Po
molitvi Očenaša namreč se mašnik oberne proti ženinu in nevesti,
ki pred njim klečita, ter moli; de Bog, ki je zakon v začetku po¬
stavil in ga potem po posebni skrivnosti posvetil, blagoslovi nevesto
de bo kakor žene stare zaveze, verna, modra, zvesta, sramožljiva,
čista; de on da obema zakonskima, gledati veselo svoje otroke,
doseči zaželjeno starost, in priti v nebeško kraljestvo. Pred kon¬
čam svete maše se mašnik zopet oberne do novih zakonskih, ter
moli: de Bog Abrahamov, Izakov in Jakopov izpolni nad njima
svoj blagoslov, jima da veselje v otrocih, in kdaj  dodeli večno živ¬
ljenje. Potem še pokropi oba' z blagoslovljeno vodo, in ji opominja
si zvestobo deržati, se serčno ljubiti, in v Božjim strahu ostati.

Sveta maša in blagoslovljenje ženina in neveste se sicer terdo
ne zapoveduje, vender se močno priporočuje, kakor je jasno iz prejš-
njiga razlaganja. Ni tedaj dobro, de se o poroki sveta maša več¬
krat rada opuša iz gole nemarnosti, blagoslovljenje ženina in ne¬
veste pa večjidel celo nič ne čisla; tako slovesno opravilo je vender
v stanu, svetost zakona bolj svetlo pred oči postaviti, in pri pri-

124

prostim ljudstvu bolj spodobno obhajanje ženituin napeljati; cerkveni
blagoslov tudi gotovo zadobi obilnim pomoč z nebes, ki je nova
zakonska toliko potrebujeta. Kadar je nevesta vdova, se mora bla¬
goslovljene sicer opustiti, ker ga je prejela že o pervi poroki,
tudi sveta maša s posebnimi molitvami za nova zakonska šene sme
jemati, kakor ukazuje rimski ritual; vender pobožni poročenci ta-
ciga svojiga domačiga praznika ne bodo lahko tako pušali, de bi
ne slišali svete maše. Dan poroke mora biti sploh svet dan za nove
zakonske; zatorej se mora tudi ženitnina obhajali z vso spodob¬
nostjo in zmernostjo, kakor veleva cerkev v rimskim ritualu. Tako
obnašanje bodi ondi kakor na ženitnini v Kani, de bo zamogel tudi
Kristus ostati med svati; ali kakor je bilo na Tobijevi ženitnini,
kjer so se gostovali v strahu Gospodovim in so Boga hvalili. (Jan.
2 , 1. in. d. Tob. 7, 17: 9, 12.). Zgled pobožniga Tobija naj že¬
nin in nevesta pomnita tudi v tem, kar je storil po povelji angelo¬
vim, po tem ko je vzel nevesto; le v molitvi se je namreč z njo
mudil perve tri noči. (Tob. 8, 3.)

57. Kako mora duhovni pastir sklenjeni zakon zapi¬
sati v poročnih bukvah?

Duhovni pastir , kterimu gre pravica , poroko opraviti , mora
sklenjeni zakon z vsimi okolišinami, ki so potrebne ali koristne
za dokaz spričevanja, z lastno roko zapisati v poročne bukve
svoje fare.  To ukazuje podučenje za duhovne sodnije. (I. del §. 76).

Tehtna reč je to, de se sklenjeni zakon zamore za gotovo
spričati, če se dvomi ali pritožbe nasprot vzdignejo; tehtno je tudi,
de se rodovina vsaciga zakonskiga tudi pozneje zamore lahko po-
zvediti, ko vstane vprašanje zavoljo sorodstva ali svaštva. Zatorej
je Tridentinski zbor ukazal: „Naj ima duhovni pastir bukve, kjer
imena novih zakonskih in prič, in tudi dan in kraj sklenjeniga za¬
kona vpiše, ki naj jih tudi skerbno varuje". (Sej. 24. od prerav-
nave zak. p. 1.). Rimski ritual obsega na koncu tudi posebne zglede,
kako se novi zakonski zapisujejo v poročne bukve, in kako naj se
ondi zaznamnjajo posebne okolišine. Lastne novejši škofijske in
cesarske postave to reč bolj na drobno določujejo, in podoba po¬
ročnih bukev je na tanko predpisana. (Primeri podučenje za d.
sodn. §. 76. 77. Post. za kat. zakone §. 28—30.).

Po teh predpisih se mora tedaj v poročnih bukvah zapisati:
Leto, mesec in dan poroke; domovaiiše, po okolišinah tudi rojstni
kraj s hišno številiko, kerstno ime in značaj po rodu ali službi
ali opravilu, vera in starost, stan, neporočen ali vdovsk, tako ženina
kakor neveste; tudi ime in priimek, vera in stan staršev ženinovih
in nevestinih, očeta in matere; dalje ime in priimek, stan in vera
obeh prič; in v poslednje ime duhovniga pastirja, pred kterim se
je poroka zgodila. Razun vsiga tega se morajo zaznamnjati za-
deržki, ki so utegnili na pot priti, in pa način, po kterim so bili
poravnani, tedaj vse pisma, ktere to poravnanje spričujejo. V šte¬
vilo teh pisem gre: privoljenje politiške gosposke ali deržavne

125

uradnije po posebnih deržavljanskih zadevah, pri vojaških osebah
pa privoljenje dotične vojaške oblasti; pri maloletnih, ki imajo očeta,
list njegove privolitve, ali pa poseben zaznamek v poročnih bukvah
s podpisani očeta in prič; pri maloletnih, ki nimajo očeta, privo¬
ljenje deržavne sodnije kot višjiga varha; pri takih, kterih polno¬
letnost ni gotova, kerstni list; pri vdovcih ali v vdovah smertni
list ali izrek smerti prejšnjiga družeta; pri vdovah, ki se pred
šestimi mesci po moževi smerti v novic poročijo, privolitev dežel-
niga poglavarstva; pri razvezanih kterih prejšnji zakon je bil ne¬
veljaven spoznan, izrek duhovne sodnije; pri osebah, ki imajo drugod
svoje domovališe, oklicni list; pri osebah, kterimje bil kak zaderžek
na poti, dotična odveza ali spregled, enako tudi spregledeniga ali
več oklicov; pri zmešanih zakonih razun spregleda tudi zagotov-
ljenje katoliške izreje otrok; pri osebah brez domovališa ali iz zu-
njanjih dežel tudi privoljenje in pooblastenje škofijstva.

Posebej je še ukazano: Kadar duhovni pastir za poroko po¬
oblasti mašnika v kraji, kjer nima domovališa ne ženin ne nevesta,
mu je treba, to reč zapisati v poročnih bukvah svoje fare. Duhovni
pastir kraja, kjer se zakon sklene, mora to opravilo po pred raz¬
loženi podobi vpisati v poročne bukve svoje fare, in tudi pristaviti,
od kteriga duhovniga pastirja mu je bilo pooblastenje dano. Uni
duhovni pastir, ki je poobiastenje dal, pa mora opravljeno poroko
tudi zapisati v poročnih bukvah svoje fare, in zato se mu mora
sporočilo dati v osmih dneh. (Podučenje I. del §. 77.).  Kadar je
duhovni pastir poročil osebo, ki se šteje med nestoječo vojašino,
mora precej po končanim opravilu poročni list po službini dolžnosti
poslati k dotični vojaški oblasti, izpisek iz poročnih bukev pa dati
do svojiga škofijstva; pri poroki reservarja, ki ni v službi, pa je
zadosti, samo poročni list poslati k dotičnimu vojaškimi! poveljništvu.
(Ces. postave 1. 1843 in 1854).

Kadar se je avstrijansk deržavljan dal poročiti v zunanjih
deželah, pa svoje stanovanje vender ohrani v cesarstvu, mu der-
žavna postava za katoliške zakone ukazuje poskerbeti, de se nje¬
gov zakon zapiše v poročnih bukvah tiste fare, kjer ima zdaj sta-
novališe. (§. 75.).  V taki okolišini je treba, de duhovni pastir ti-
stiga kraja pisano prošnjo z dokazi sklenjeniga zakona pošlje do
svojiga škofa, in počaka njegoviga odgovora, kakor je povedano v
podučenji za cerkvene sodnije. (I. del §. 78.).

VI. Poglavje.

Od odveze zaderžkov in poveljavljenja zakona.

58 . Kakošni zakonski zaderžki odnehajo v posamez¬
nih namerkih, in po kakošni poti se to zgodi?

Nekteri zakonski zaderžki nikdar ne odnehajo, ker tega nika¬
kor ne dopusti natora in lastnija zakona. Božja ali cerkvena

; postava; nekteri zaderiki odnehajo ali sami p o sebi, ko se oko-
lišine spremenijo, ali ko se pomanjkljivo privoljenje z novim do¬
stavi; tisti fsahonski zaderžki , ki se opirajo na določbe cerkvene
postave , odnehavajo v posameznih namerkih, kadar se po postavi
zadobi odveza, ali spregled in če se izpolnijo pogoje, ki bi utegnile
pristavljene biti.  To se posnema iz podučenja za  duhovne sodnije.
(I. del §. 79. 92.  93).

Kadar zakonu kak zaderžek stoji na poti, in je vender na
tem, de se zveza sklene, ali de se sklenjena odveza ne razdere,
takrat je treba dobro razločiti, ali je zaderžek tak, de po kaki
strani zamore odnehati, in dalje, po kakošni postavni poti se to za-
more zgoditi. So nekteri zaderžki, ki izhajajo iz natore in lastnije
zakonske zveze, de jih ne more nobena moč na zemlji odpravili;
tako je ondi, kjer pomanjkuje dušne zmožnosti za privoljenje,
kakor pri brezumnih, besnih ali norih; ali kjer se nahaja nezmož¬
nost po telesni strani, kakor pri nezmožnih za opravljanje zakonske
dolžnosti. So dalje zaderžki, ki se naslanjajo na posebno Božjo
postavo, ktere ne more nobena oblast na sveti omajati; takošen
zaderžek je veljavna zakonska vez, ki ne dopusti zveze s tretjo
osebo, ali sorodnost v ravni versti med starši in olroci in daljnimi
mlajši. So zopet zaderži, ki se opirajo nekaj na Božjo, nekaj na
cerkveno postavo, pri kterih pa cerkev nikdar ne odnehuje; tako
je pri različnosti vere med keršenimiin nekeršenimi, pri sorodstvu
v pervim kolenu stranske verste med bratam in sestro, pri svaštvu
v pervim kolenu ravne verste, med očmam in pasterko, tudi med
tašo in pasterkam, ko svaštvo nahaja po pošteni poti; pri zaderžku
skrivniga zakona, kjer se poroka ni zgodila pred duhovnim pastir¬
jem in dvema pričama po postavi Tridentinskigazbora; pri zaderžku
uboja zakonskiga družeta, ko je pregreha očitna.

Nasprot so nekteri zaderžki taki, de se sicer za pričujočo
dobo ne dajo odpraviti, pa čašama odnehajo sami od sebe; tako ne¬
doraslost, ki ima svoj konec, ko človek doseže postavne leta, tudi
telesna nezmožnost, kadar se da ozdraviti; celo zaderžek zakonske
vezi utegne razdert biti, kosmert drugi del vzame. Drugi zaderžki
so v prosti volji oseb, ki zakon sklenejo, in taki zamorejo nehati
kadar dotična oseba svoje privoljenje v resnici da; tako je pri
zaderžkih, ki izhajajo iz zmote in strahu, kjer privoljenje ni bilo
pravo; tako pri ropu neveste, dokler je v roparjevi oblasti; tako
tudi sploh ondi, kjer privolitev ni bila resnična. Dalje pa so tudi
zaderžki, ki jih je cerkev postavila, in v kterih iz postavnih uzro-
kov tukaj težje in po redkim, tamkaj ložje in bolj pogosto odje-
njuje od svoje ojstrosti; to odnehanje od terdiga tirjanja postave
se imenuje odveza ali spregled. Zaderžki, v kterih cerkev celo
celo redko in le iz silno tehtnih uzrokov odvezo deli, so: vez ve¬
ljavno sklenjeniga pa ne izveršeniga zakona, višji posvečenje in
slovesne obljube v miniškim redu; le iz tehtnih uzrokov in po red¬
kim se daje odveza na drugim kolenu sorodstva v stranski versti
med bratranci in seštričinami, na pervim in drugim kolenu svaštva
v stranski versti, pri duhovnim sorodstvu med kerstnim botram in
keršencam, pri uboji zakonskiga družeta, ko je pregreha skrita in

i2?

le v spovedi razodeta. Bolj lahka in pogostna je odveza pri drugih
zaderžkih, namreč na tretjim in četertim kolenu sorodstva in svaštva
in tirjanja očitne spodobnosti, pri svaštvu iz nepoštene poti, pri
duhovnim sorodstvu med botri in starši, pri zaderžku iz prejšnje
zaroke. V prepovedih, ki jih je postavila deržavna oblast, se tudi
zarnore spregled zadobiti, kadar se to po njeni razsodbi primer¬
jano kaže. Vse to je jasno iz podučenja za duhovne sodnije (I. del
80. in 81.) in iz cesarske postave za katoliške zakone (&.
37. in 38.).

Ko je zaderžek tak, ki nikdar ne odneha, ali ki se nikakor
ne odveže, ali le po redkim pregleda, takrat naj duhovni pastir na
ravnost odpravi zaročence, ali naj jih saj z vso močjo iše odverniti.
Le takrat utegne hitreje vprašati za dotične okolišine in uzroke,
kadar je zaderžek iz med tistih, v kterih se večkrat ali bolj na¬
vadno deli odveza. Ondi sicer, kjer je zakon že sklenjen, in se
po tem razodenejo zaderžki, je bolj treba poskerbeti, če bi bila
odveza mogoča, de bi se zakon ne razderal; ravno tako je v ta¬
kim namerku več si prizadeti, de se pomankljivo privoljenje popra¬
vi, kadar je od tod prišel zaderžek.

59. Kdo ima oblast, odvezo ali spregled deliti v za¬
konskih zaderžkih?

Oblast, v razveznih ali razderavnih zaderžkih odvezovati
gre sami mu apostoljskimu stolu, in temu je tudi prihranjena
odveza v neslovesni obljubi čistosti in pri različnosti vere med
katoličanom in nckatoličanam; škofje pa zamorejo odvezovati v
vsih drugih zaviravni/i zaderžkih, s pooblastenjem apostoljskiga
stola, pa tudi v daljših kolenih sorodstva, svaštva in tirjanja
očitne spodobnosti, v duhovnim sorodstvu in pri zarokah-, v der-
žavljanskih zaderžkih pa tudi po svoje spregled deli deržavna
oblast,  Leto je jasno iz podučenja za duhovne sodnije (1. del §
79. 80.), in iz'cesarske postave za katoliške zakone (§. 37. 38).

Kakor ima cerkev pravico, postave dajati v zakonskih rečeh,
in odločevati zakonske zaderžke, tako ji gre tudi oblast, odvezo
deliti v teh zaderžkih, kadar je to mogoče, in se nahajajo zadosti
tehtni uzroki. To stoji v besedah, ki jih je Gospod govoril apo-
steljnam: ,,Resnično, resnično, vam povem, kar koli bote zavezali
na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; kar koli bole razvezali na
zemlji, ‘bo razvezano tudi v nebesih." (Mat. i8, 18).

Posebej se tedaj vpraša, kdo ima v cerkvi oblast, od¬
vezo deliti v zakonskih zaderžkih?  Cela cerkev se v pričo
stavi v vesoljnim zboru; vesoljni cerkveni zbori  so tedaj več¬
krat stavili zakonske zaderžke, pa so tudi v njih prejenjevali. Tako
je četerti Lateranski zbor odpravil nektere strani svaštva, prikradi
je sploh zaderžek sorodstva in svaštva do četerliga kolena, ko je
poprej vezal do sedmiga rodu; Tridentinski zbor pa je polajšal
zaderžek duhovniga sorodstva in zaderžek svaštva iz nepoštene
združbe, Božja cerkev pa se v pričo stavi tudi v svojim poglavarji,

128

rimskim papeži; rimskimu papežu tedaj gre pravica, odvezo
deliti v razveznih ali razderavnih zaderžkih ravno tako, kakor mu
gre oblast jih staviti; in on zlasti po samim deli odvezo v teh za¬
deržkih, ko so vesoljni cerkveni zbori malokdaj na tem, rabiti to
oblast. De ima rimski papež tako pravico in oblast, stoji v nared bi
Gospodovi; zakaj s. Petru je Gospod pred drugimi aposteljni dal
ključe nebeškiga kraljestva, moč zavezovati in odvezovati. (Mat.
16, 19.). To oblast so rimski papeži tudi rabili, in sicer že v per-
vih stoletjih keršanske cerkve; tako na pr. je s. Gregor papež dovolil
angleškimu narodu, zakone sklepati v tretjim in četertim rodu, ki
je bil takrat že v prepovedi (Ep. 54. I. 2. ad Augustin.); Gregor II.
je dopustil nemškimu narodu, ženitve delati v petim rodu in dalje,
ki je takrat sicer med zaderžke štet bil (Ep. 13. ad Bonifac).
Tridentinski zbor, ki je mnogo postav naredil za zboljšanje cer-
kveniga stanu, zlasti tudi za preravnavo zakona, je posebno oblast
papeževo v teh rečeh poterdil z besedo: „Sveti zbor izreče, de
vse te postave so tako dane, de oblast apostoljskiga stola je in se
razume cela in neprikratena.“ (Sej. 25. p. 21.). Zatorej se je od¬
veza v večjih zaderžkih pred in potlej iskala in delila v Rimu pri
namestnikih s. Petra. Škofam  pa sama na sebi gre le oblast,
pregledovati v zaviravnih ali prepovednih zaderžkih; v razveznih
zaderžkih odveze ne morejo deliti brez višjiga pooblastenja, ker
so poklicani le v del duhovne oblasti. Spregledujejo pa škofje tudi
v tistih zaderžkih, ki nastopiti utegnejo po sklenjenim zakonu, in
kratijo zakonsko pravico. Med drugimi to razlaga s. Alfons Ligo-
rijan. (Moral. 1. 6. n. 1126.).

Rimski papeži zamorejo tudi svojim posebnim namestnikam
prepustiti oblast odvezo deliti v zakonskih zaderžkih; razloči se
zlasti dvoje papeževo namestništvo v Rimu, rimsko deliteljstvo ali
datarija  za spregled očitnih zaderžkov, in rimsko spovedništvo
ali p eni ten ciarija  za odvezo skrivnih zaderžkov, ki se razo¬
denejo v spovedi. Apostoljski stol pa ima navado, tudi škofe po-
oblastovati za odvezo daljših zaderžkov, in sicer s potam tisliga
pooblastenja, ki se po šegi novejših časov škofam ponavlja vsacih
pet let (facultates quinquennales). V podučenji za cekvene sod¬
nije so tisti zakonski zaderžki posebej našteti, ki jih škofje po
pooblastenji apostoljskiga stola zamorejo pregledovati; so pa leti:
1. v tretjim in četertim kolenu sorodstva in svaštva iz dopušeno
združbe; 2. v duhovnim sorodstvu; 3. v svaštvu iz nedopušene združ¬
be, razun kjer bi se bilo bati, debi  po grešnim pečanji ne bila zadeta
ravna versta; 4. v tretjim in četertim kolenu tirjanja očitne spo¬
dobnosti pri poterjenim, pa ne izveršenim zakonu; 5. pri tirjanji
očitne spodobnosti, ki izhaja iz neveljavniga in neizveršeniga za¬
kona ali iz zaroke. (I. del §. 80.). Vender med zaviravnimi za¬
deržki je apostoljskimu stolu prideržana odveza v neslovesni obljubi
vedne čistosti ali prestopa v pobožen red, in v različnosti vere
med katoličani in nekatoličani, kakor je bilo že spredaj razloženo.
Škofje pa svojo oblast zamorejo prepustiti svojimu vesoljnimu na¬
mestniku ali generalvikarju; kar se tiče oklicov v sili "in smertni
nevarnosti, je moč spregledovanja prepušena tudi drugim mašni-

129

kam, dekanara ali duhovnim pastirjem, kakor je bilo že zgoraj
povedano.

V poslednje, kar zadeva deržavljanske prepovedi zakona, der-
žavna oblast po svoje deli spregled, kakor je jasno iz cesarske
postave za katoliške zakone. In sicer v prepovedih, ki obsegajo
nedorasle, ali v teško ječo obsojene, ali pred sodbo dokazaniga pre-
šeštva krive, je spregled prihranjen samo Njih veličanstvu, presvet-
limu cesarju; v drugih prepovedih pa spregledujejo dotični politični
poglavarji ali višji, in vojaški vodji. (§. 10. 11. in 37. 38.).

60. Iz kakošnih uzrokov in s kakošnimi pogojami se
deli odveza v zakonskih zaderžkih?

Odveza ali spregled v zakonskih zaderikih se deli v posa¬
meznih namerkih, de ne manjka uzrokov, ki jih postava šteje za
veljavne, in če se izpolnijo pogoje, ki In utegnile pristavljene biti.
To je jasno iz besed podučenja za cerkvene sodnije. (I del §.

Katoliška cerkev je modro in previdno ravnala pri dajanji za¬
konskih postav; zatorej v njih tudi ne more odjenjevati brez teht¬
nih uzrokov. Tridentinski zbor je v tem ukazal bolj natančno rav¬
nanje; izgovoril je namreč: „Pri sklepanji zakona ali se ne daj celo
nobena odveza, ali se daj samo po redkim, in to sicer z uzrokam.“
(Sej. 24.  od preravnave zak. p. 5.). Enako natančnost za bližnje
sorodstvo in svaštvo priporočuje podučenje za duhovne sodnije
(§. 81.). Kadar tedaj ni nobeniga uzroka, tudi odveza ni mogoča;
uzroki morajo pa tudi biti zadosti tehtni, de se odveza zamore dati.
Posebne uzroke, iz kterili se deliti zamore odveza ali spregled, je
presodilo in na znanje dalo sveto društvo Trident. zbora. (Glej
Concilium Trident. ed. Gallemart Sess. 24.  c. 5. declarationes et
remissiones).

Kteri so tedaj postavni uzroki za odvezo ali spre¬
gled?  Štejejo se sledeči: 1. Premajhna dota  pri nevesti, kadar
namreč kaka deklica nima celo nobene dote, ali saj ne tolike, de
bi zamogla dobiti moža posvojim stanu in po navadi svojiga kraja,
taka okolišina pomaga k spregledu sorodstva ali svaštva, če ženin
sam, ali kdo drugi za njega obljubi, nevesto po stanu previditi.
2.  Tesnoba kraja  pri nevesti, kadar namreč kaka deklica v
svojim domačim kraji ne more dobiti moža po svojim stanu, ki bi
ne bil z njo v rodu ali v svaštvu, ker je kraj  premajhen in nima
dosti družin; ta okolišina polajša odvezo zlasti v bolj samotnih
ali bolj odložnih krajih, ali v manjših soseskah, na deželi. 3. Pre-
rašena starost  pri nevesti, ko je kaka  deklica že izpolnila štir
in dvajseto leto, in še ni dobila ženina; ta uzrok zopet velja le
pri neporočeni, ne pri vdovi. 4. Poravnanje sovraštva,  kadar
se s sklenitvo zakona zamore pomiriti sovraštvo, ki je hibi poprej
med ženinam in nevesto, ali med obojimi starši in sorodniki. 5.
Poravnanje prepira,  kadar se hud razpor med rodovinami,
zoperna tožba in pravda, ali kak pregrešen početek zamore odverniti

130

ali odpraviti, če se sklene namenjeni zakon; ta dva uzroka imata
svoje mesto zlasti pri osebah plemenitiga rodu, ali saj višjiga stanu.
6. O b de rž anje premoženja,  kar utegne zadeti pri kaki visoki
hiši, kjer bi se drugač razdrobilo posestvo, in bi rodovina zgubila
svojo veljavo. 7. Obderžanje visoke rodovine,  kar se na¬
meri ondi kjer bi plemenit rod drugač le ostal v ženskim spolu, ali
bi celo izmeri. 8. Posebno zasluženje za cerkev,  ki sta si
ga pridobila ženin in nevesta, ali njuni starši; velikost tega zas-
luženja se ravna po okolišinah 9. Osramotenje neveste,  kadar
je zavoljo predolgiga znanja ali preprijazniga pečanja dveh oseb
slabo ime ali hudo natolcevanje nad nji prišlo, ali tudi drugo
pohujšanje utegne vstati, tako de bi nevesta drugač ostala brez
moža. 10. Nosečost neveste  od sorodnika, kadar ta okolišina
ni bila nalaš napeljana, de bi se s tem odveza pospešila; ta dva
uzroka se štejeta nepoštena, drugi se imenujejo pošteni. — Razun
teh uzrokov pa se po ravnanji rimskih duhovnih oblastnij še šte¬
jejo: 11. Pobožnost neveste,  ktera okolišina povikša moč dru¬
gih poštenih uzrokov. 12 .  Iz rej a otrok,  pri vdovi, ki ima več
otrok, če hoče po tem premožen sorodnik zanje skerbeti, tudi pri
vdovcu, ki otrokam teško najde drugo dobro mater. 13. Nevar¬
nost odstopa od vere  ondi, kjer stanuje le malo katoličanov
med množico krivovcrcov, de ni lahko najti druziga katoliškiga
moža; ta uzrok bi pa tam ne veljal, kjer bi kdo žugal od vere
odstopiti, če se mu ne spregleda zaderžek. 14. Zakon v dobri
misli sklenjen,  kjer se pred ženitvo ni vedilo za zaderžek, in
se je vender vse po redu zgodilo pri oklicih in pri poroki. Še drugi
uzroki za odvezo posebnih zaderžkov so bili že spredaj razloženi
na svojim mestu.

llalje pa je treba pomniti tudi posebnih pogoj,  s kterimi
se deli odveza ali spregled v zakonskih zaderžkih. Pri zaderžku
samim ne sme biti nobena okolišina zamolčana, ktera bi zaderžek
spremenila ali povikšala; zlasti se ne sme prikrivati grešna združba,
ki se je utegnila zgoditi med ženinam in nevesto, in če se je tista
zgodila s hudobnim namenam, odvezo s tem pospešiti, se tudi ta
namen ne sme tajiti. Uzroki za odvezo morajo biti renični, ne iz¬
mišljeni ali prazno povikšani; morajo tudi zaderžku biti primerjeni,
tedaj kolikor je večji zaderžek, toliko bolj tehtnih uzrokov je treba
k odvezi, in sploh morata saj dva taka uzroka imenovana biti. Za¬
deržek ne prav razodet, ali uzrok ne resničen bi storil, de bi tudi
dana odveza ne veljala. Osebe, ki išejo odveze kaciga zaderžka,
med tem čašam ne smejo imeli kake posebne družbe med seboj;
če se kaj v novic pregrešijo, si zamorejo odvezo obtežiti, ali celo
v nič storiti; tudi jim je, kjer so si s pregreho zaderžek napravile
ali povikšale, potreba obilniši in ojstrejši pokore. Vse te odločbe
je storil papež Benedikt XIV. v svojih postavah in apostoljskih
listih, kakor razlaga s. Alfons. (Moral. 1. 6. n. 1130 — 1130.).

Ostane še opomba, de pri odvezah, ki se išejo pri apostolj-
skirn stolu, se tirjajo tudi posebne plačila ali takse.  Te plačila
niso prazne ali brez uzroka; zakaj cerkvene oblastnije. imajo pri
odvezi zakonskih zaderžkov obilno opraviti s presojevanjem in pi-

131

sanjem, in za to se spodobi povračilo; dalje spregled cerkvene
postave na eni strani tirja, de se kaj več stori na drugi strani, in
tiste plačila se štejejo ravno kakor dober dar ali milošina v prid

svete cerkve. Nespametno je govorjenje nekterih neprevidnih ali

malovernih ljudi, ki pravijo, de odveza zakonskima zaderžka se

plača z denarjem. Duhovne dobrote se namreč ne kupujejo za

zlato in srebro, ampak za dobre dela; kar pa se da večjiga pla¬
čila do apostoljskiga stola, se ondi vse obrača v povikšanje Božje
cerkve, zlasti za razširjanje svetiga evangelija med neverniki, in
je gotovo šteti za dobro delo. Pri apostoljskim stolu pa se tudi
dela razloček med bolj premožnimi in bolj revnimi prošniki; pla¬
čila so tedaj razločne ne samo po velikosti zaderžka, ampak tudi
po premožnosti prošnika, torej večji in tudi manjši. (Primeri Lo-
berschiner Anleitung §.  53.).

61. Kako se mora napraviti prošnja za odvezo za¬
konskima zaderžka?

V •pisani prošnji za odvezo ali spregled zakonskiga zaderžka
je treba zaderiek z vsimi okoli šinami , po kteri/i se ravna nje¬
gova kakošnost , razločno povedati ; tudi naj se u ar o ki, na ktere
se prošnja opera , s potrebnimi izkazi poterdijo ; prošnja pa se
ravna ali kakor za znotranjo spovedno sodbo , če je zaderiek
skriven, ali kakor za zunanjo sodbo ; če zaderiek a e je, ali lahko
bo očiten.  Te odločbe obsega podučenje za duhovne sodnije, bi. del
§. 86. in 87.).

Za pisane prošnje, ki se dajejo do duhovske ali deželske
gosposke, je že sploh ukazana podoba, po kakoršni morajo biti
napravljene; po takošrti podobi se tedaj delajo tudi prošnje v za¬
konskih rečeh, ker se morajo vse po pismih goditi. Prošnja tedaj
se piše na podolgama preganjeno polo, in če je zaderžek očiten,
na kolikovan ali štempljan papir za 15. kr. in tudi doklade morajo
imeti svoj predpisan kolek. Pisanje pa se dela v navadnim kan-
celijskim jeziku, bodi si v nemškim ali drugačnim, pri rečeh pa,
ki imajo iti do apostoljskiga stola, pa v latinskim.

Prošnje v zaderžkili, v kterili zamorejo škofje po svoji oblasti
ali po pooblaslenji apostoljskiga stola spregled deliti, se obračajo
sploh na p r e v is o k o vr e d n o škofijslvo:  „An das Hoclivvur-
digste (fiirst-erz-) bischofl clie Ordinariat 1 ; tedaj se tudi zače¬
njajo s priinerjenim ogovnram: „Hochwurdigs(es (tiirst-irz-) ni-
scliofliches Ordinariat!" V zaderžkili, v Merili se od veza dobi samo
pri apostoljskim stolu, gre prošnja za očitne reči do rimske Da-
tarije, z ogovoram na presvetiga Očeta:  „8anctissime Pater!"
Vendertudi le prošnje duhovni pastir nar bolj prav oberne na rav¬
nost na svoje škofijslvo, ktero jih po tem dalje napotuje; sej po¬
sebni uzroki odveze, in po okoiišinah spričevanje uhožniga stanu,
morajo vselej po dotičnim škofu poterjeni biti. V skrivnih zaderž-
kih še ravna dotično pisanje na papeževiga namestnika, na kar¬
dinala veliki ga spovednika,  z ogovoram: Eminentissime et

13‘<ž

Reverendissime Domine!" tudi te prošnje se nar bolj prav napo-
tujejo skoz roke svojiga škofijstva. V  deržavljanskih prepovedih pa
se obrača prošnja na dotično deržavno oblastnijo,  bodi si
politiška ali vojaška, s primerjenim ogovoram: „Hochlobliche k. k.
Landesregierung!" „Lobliche k. k. Kreisbehorde!" i. t. d. Pomniti
je, de v zgol cerkvenih zaderžkih, na pr. v sorodstvu in svaštvu
zdaj ni potreba prošnje ravnati tudi na deržavno oblastnijo; le za
spregled oklicov gre prošnjo na obojo stran.

Sostavek prosivniga pisma pa se tako dela: V začetku se po¬
stavi ime in priimek  prošnikov, in sicer prav in natančno, po¬
mota bi utegnila odvezo prazno delati; kjer prošnjiki sami podpi¬
šejo svoje imena, se imenovanje prošnikov zamore na podpis za-
verniti. Samo ondi, kjer se prošnja ravna v skrivnih spovednih
rečeh, se imena zamolčijo, in namesti njih se nar raji postavijo
izmišljene: Cajus, Titus, Berta. Po okolišinah se pridene stan
prošnikov, neporočeni ali poročeni ali vdovski, zlasti če stan dela
razloček v zaderžku; pridene se tudi stanovališe,  zlasti če tes¬
noba kraja daje uzrok k odvezi.

Dalje se pove z a d er že k z v si mi okolišinami,  po kterih
se ravna njegova kakošnost; vse mora biti jasno naznanjeno; ako
je več zaderžkov, morajo biti vsi imenovani, ne samo razvezni
temuč tudi zaviravni, ker več zaderžkov dela težji spregled. Nar
več zaderžkov sicer izhaja iz razniga sorodstva, svaštva in tirja-
nja očitne spodobnosti; in ravno pri teh je treba nar več natanč¬
nosti. Jasno mora biti povedana versta in koleno, v ktero zader-
žek zadeva, če je namreč versta ravna ali stranska, enaka ali ne¬
enaka, če je koleno pervo, drugo, tretje ali četerto; ako bi na
pr. ne bilo pravo koleno postavljeno, četerto namesti tretjiga, če
bi v neenaki versti ne bilo imenovano tudi bližji koleno, bi odveza
ne veljala. Sorodstvo se more razločiti, če je telesno ali duhovno;
svaštvo, če je iz dopušene združbe ali iz nedopušene; tirjanje
očitne spodobnosti, če je iz veljavniga ali neveljavniga, iz iz-
veršeniga ali neizveršeniga zakona, ali iz zaroke. Vsaktero se mora
tudi razločiti, če ni dvojno; sorodstvo in tirjanje očitne spodobnosti
če je po očetovi in po materni strani, svaštvo, če je po moževi in
po ženini strani, če je pri nepošteni združbi z enim in z drugim
sorodnikam druziga dela. Tudi tehtne okolišine se morajo na tanko
naznaniti; na pr-grešna združba, če seje godila med sorodnimiose¬
bami; slab namen, če se takim djanjem spregled hoče pospešiti;
slaba misel pri sklepanji zakona, če je bil zaderžek poprej enimu
ali obojimu delu znan. Utajba takih okolišin in zamolčanje takih
razločkov utegne ravno dano odvezo na nič djati.

Za razloženim zaderžkam se postavi prošnja  s pohlevno in
spoštljivo, vender ne predolgo besedo; prošnji pa se pristavijo
uzroki,  iz kterih se upa odveza, ki se tudi jasno razložijo, ka¬
kor je bilo že zgorej povedano. Zaderžek sam in pa uzroki od¬
veze se morajo pojasniti in poterditi s potrebnimi dokladami,
ktere obsegajo izkaze in spričevanja. Sorodstvo ali žlahta in pa
svaštvo se pojasnuje ali s posamskimi kerstnimi ali tudi poročnimi
in smertnimi listi, kterirn se prida kratek pregled, ali pa z rodo-

133

vinskim drevesam, ki mora imeti kolek za tolikokrat 15 kr., koli¬
kor bi moglo biti kerstnih ali (udi poročnih in smertnih listov po
samim; na pr. pri sorodstvu v drugim kolenu bi bilo (reba štirih
kerstnih listov, pri svaštvu v drugim kolenu pa štirih kerstnih listov,
eniga poročniga in eniga smertniga. Pri daljših zaderžkih, kterih
poprejšnja deržavna postava ni obsegala, ravno tako tudi pri skrivnih
zaderžkih, se izkaz sorodstva ali svaštva utegne kar k prošnji na
stran pristaviti. Kjer prošnja zadeva nedoraslost, ali maloletnost
ali duhovno sorodstvo, se mora priložiti kerstrii list; kjer je spri-
čati vdovski stan, se potrebuje smertni list ali izrek smerti. Kjer
se vpraša za odvezo večjih cerkvenih zaderžkov. ali za spregled
terjih deržavnih prepoved, se priklada spričevanje vednosti ker-
šanskiga nauka in lepiga zaderžanja, privoljenje politične gosposke
ali vojaške oblasti, in pri maloietnih privoljenje staršev ali pa
deržavne sodnije. Vse doklade, ktere niso ravno uradnijski spis,
potrebujejo svojiga koleka za 15 kr.; v prošnji pa se vsaka doklada
naznanuje s svojo čerko ali ste vili k o. V koncu prosivniga pisma
se prošnja še ponovi s kratko besedo; izreči se utegne upanje,
de bo prošnja uslišana. Na kar je pri vsakim zaderžku ali vsaki
prepovedi posebej paziti, je bilo povsod že na svojim mestu pove¬
dano; tako tudi, kar se tiče prošnje za spregled oklicov.

Od zunaj se po šegi prosivnih pisem zapiše duhovska ali de¬
želska gosposka, na ktero je prošnja obernjena, potem ime proš-
nika z njegovim stanovališem, in h koncu se postavi obsežek
prošnje s kratko besedo. Za zgleda voljo sledijo tukaj nektere
prošnje za odvezo ali spregled v zakonskih zaderžkih.

a) Prošnja v zaderžku telesniga sorodstva.

Hochvviirdigstes (fiirst-erz-) bischofliches Ordinariat!

Oie geliorsamst Gefertigten vviinschen sicli mit einander ehe-
lich zu verbinden. Da ihnen jedoch laut beigefiigten Stammbaumes
das Hinderniss der Blutsvervvandtscbaft im dritten Grade der glei-
chen Seitenlinie entgegen steht, und sie ohne Xachsichtgewah-
rung ihren Wunsch nicht erreiclien konnen, so bitten sie in tiefsler
Ebrfurcht, das Hochwiirdigste Ordinariat gerulie ihnen die nolh-
wendige Dispens gnadigst zu ertbeilen, und zwar aus foigenden
Griinden :

1. Hat die Braut in Folge unverschuldeter Verarmung ilirer
Eltern keine standesmassige Mitgift, und der Brautigam ist dešsen
ungeachtet geneigt, dieselbe ansfandig zu versorgen.

'd.  Ist dieselbe bereits 25 Jahre alt, und bat bis zu diesem
Augenblicke keinen Heirathsantrag erbalten.

Gerube das Hochw. Ordinariat diese wahrheitsgetreu ange-
fuhrten Griinde in Gnaden zu wurdigen, und die nothvvendige Di¬
spens zu ertheilen.

Eichenwald am I. Mai 1857. N. N.

N. N.

Od zunaj: An das Hochwiirdigste (furst-crz-) bischofliche
Ordinariat zu N. — N. N. und N. N., vvohnhaft zu N. bitten um

134

IVachsichtgewahrung von dem Hindernisse der Blutsvemandtschaft
im dritten Grade.

b) Prošnja v zaderiku duhovniga sorodstva.

Hochvviirdigstes (fiirst-erz-) bischofliches Ordinariat!

Uie gehorsamst Unterzeichneten vviinschen sich mit einander
ehelich zu verbinden. Da jedoch der Brautigain ein Kind seiner
Braut aus der Taufe gehoben bat, so konnen sie wegen des da-
durch entstandenen Hindemisses der geistlichen Verwandtschaft
iliren Wunsch niebt erreiciien. Desswegen stellen sie die ehrfurcht-
volle Bitte, das Hochw. Ordinariat geruhe ihnen die nothwendige
Dispens zu ertheilen. AIs Grund fuhren sie an, dass die Braut
Wittwe und bereits 29 Jahre alt ist, und drei unmiindige Kinder
hat, welchen der Brautigam ein sorgsamer Vater sein will.

N. am . . . N. N. und N. N.

Od zunaj: A 1 . N. und N. N. bilten um Nachsichtgevvahrung
in dem Hindernisse der geistlichen Venvandtschaft.

c) Prošnja v zaderiku sraštva.

Če je zaderžek očiten, se imena postavijo, če je zaderžek
skriven, se imena zamolčijo, ali z izmišljenimi namestijo.

Hochvviirdigstes bischofl. Ordinariat!

Der gehorsamst Gefertigte (Sempronius) ist gesonnen, sich
mit Anna Schmid (Berta) zu verehelichen. Da jedoch dieser beab-
sichtigten Eheschliessung laut beiliegenden Stammbaumes A das
Hinderniss der Schvvagerschaft aus erlaubtem (unerlaubtem) Um-
gange im zvveiten Grade entgegensteht, so kann dieser Wunsch
ohne Nachsichtgevvahrung nicht erreicht vverden. Desswegen wird
hiermit die erfurchtsvolle Bitte vorgelegt, das Hochw. Ordinariat
geruhe die nothige Dispens zu envirken (zu ertheilen), und zwar
aus folgenden Griinden:

1. Hat bei dem vertrauten Umgange beider, der Ruf der
Braut sehr gelitten (ist die Braut bereis Mutter eines Kindes ge-
worden, jedoch geschah die siindhafte Vermischung nicht in der
Absicht, um Ieichter die Dispens zu erhalten), und es ist zu be-
fiirchten, dass die Braut bei versagter NachsichtgeM r ahrung nicht
leicht eine andere standesmassige Heirath erreiciien wiirde.

2.  Ist die Braut laut beigeschlossenen Taufscheines B bereits
27  Jahre alt, und hat bisher noch keinen Heirathsantrag erhalten.

(3. Sind beide wie das anruhende Armulhszeugniss C be-
weiset, arm, und leben nur von ihrer Handearbeit).

Geruhe das Hochw. Ordinariat diese Griinde zu wiirdigen,
und sich um die nothwendige Dispens zu verwenden (die noth-
wendige Nachsicht zu gewahren).

N. am . . . J. J.

d) Prošnja v zaderiku očitne spodobnosti iz zaroke.

Hochvviirdigstes bischofl. Ordinariat!

Der ehrfurchtsvoll Unterzeichnete hat sich mit Maria N.
giltig verlobt; doch ehe er sie heiralhen konnte, ist sie gestorben.

Nun wunscht sich derselbe mit ihrer Schwester zu verbinden. Ba
ilim jedoch das Hindemiss der Forderung offentlicher Sittlichkcit
aus einem Eheverlobnisse entgegen steht, um! sein Wunsch ohne
die rechtmassig erlangte Dispens nicht erreiclit vverden kann, so
bittet er und seine Hraut Helena ehrfurchtsvoll um dieselbe, und
stiitzt sein Ansuchen auf nachstehende Grtinde:

1.  Wunscht er mit einer gottesfiirchtigen Gattin sich zu ver-
mahlen, alsivelche i h m seine gegei.\vartige Braut woh! bekannt ist.

2.  Wohnt die Braut in einem einzeln stehenden Waldhaus-
chen, und kann bei der Enge des Ortes und bei ihrer geringen
Bekanntschaft nieht so leicht auf eine Versorgung rechnen, um so
weniger, da sie

3. arm ist und nur ein geringrs Vermogen besitzt.

N. am . . . N. N. und N. N.

e) Prošnja do rimske Penitenciarije v skrivnim zaderiku.

Eminentissime et Reverendissime Bomine!

Exponitur humillime Eminentiae Vestrae pro parte oraforum
Titii et Cajae laicorum, quod matrimonium contrahere intendant,
sed quod Titius conjugatus Cajam, vivente adhuc uxore sua Sem-
pronia, carnaliter cognoverit copula perfecta, sibique invicem fidem
dederint de matrimonio inter se contrahendo, si Sempronia uxor
Titii praemoreretur. Cum autem ex praemissis impedimentum cri-
minis sit exorlum, et exinde matrinionium nec ličile nec valide
contrahere possint, supplicant oratores pro gratia dispensationis
super isto impediinento criminis, quo non obslante puhlice, servata
concilii Tridentini forma, matrimonium inter se contrahere, et in eo
postniodum ličite ac libere manere valeant, prolemque legitimam
decernendo, quia impedinientum omnino occultum, et urgeat per-
severantia in peccato, quin etiam scandalum grave, si matrimonio
legitimo copulari nequeant. Quare pro conscientiae suae quiele, de
praemissis summe didentes Eminentiae Vestrae humiliter supplicant,
ut super his de oportuno remedio auctoritate apostolica providere
dignetur.

Dignefur Eminentiae Vestra responsum dirigere Neapnlim ad
me infra scriptum. N. N.

ponfessarius.

f) Prošnja v -zadcržku ne.sloresne obljube čistosti.

Hochwiirdigstes bischofl. Ordinariat!

Anna N. eine Jungfrau meiner Pfarre, hat in frommer Ab-
sicht bereits vor mehreren Jahren das Geliibde beslandiger Keusch-
heit abgelegt. Da sie nun in grosser Versuchung gegen die Rei-
nigkeit schwebt, und sich zu verrhelichen wiinscht, solches jedoch
wegen ihres Geliibdes nicbt geschehen kann, so stellt der gehnr-
samst Gefertigte in ihrem Namen die ehrfurchtsvolle Bille, das
Hochwurdigste bischofl. Ordinariat gerulie ihr die Nachsichtge-
wahrung von dem genannten Gelubde gnadigst zu erwirken.

Blumenthal am 10 Marž 1857. N. N.

Pfarrer.

136

gj Prošnja za spregled oklicov.

Hoclrmirdigstes bischofl. Ordinariat!

Die gehorsamst Gefertigten haben mit einander ein Ehever-
lobniss abgeschlossen und vviinschen ehemoglichst den Ehestand
selbst anzutreten, da der Brautigam wegen Uebernahme einer be-
deutenden Haushaltung eine Hausfrau nothwendig bat. Dieser
VVunsch kann jedoch ohne tbeilweise Nachsicht des Aufgebothes
niclit so bald erreicht werden, da den Brautleuten die verzogerte
Ordnung ilirer biirgerlichen Angelegenheiten nur einen kurzen
Raum der erlaubten Zeit ubrig gelassen. Beide stellen daher die
ehrfurchtsvoile Bitte, das Hochw. Ordinariat geruhe ihnen die
gnadige Nachsicht vom zweiten und dritten Aufgebothe ertheilen,
da ihnen ihres Wissens kein anderes Hinderniss entgegen steht,
indem sie die gesetzliche Ehelizenz in A erhalten haben, die Min-
derjahrigkeit der Braut, durch die obervormundschaftliche Ein-
willigung in B beglichen ist, und beide laut des Zeugnisses in C
in der Religion hinlanglich unterrichtet sind.

N. am . . . N. N. und N N.

Taka ali enaka prošnja se oberne tudi do deželniga pogla¬
varstva, s pristavkam sicer, de je visokovr. škofijstvo spregled
oklicov že dodelilo. Kadar je iz posebnih uzrokov spregled vsih
treh oklicov potreben, mora duhovni pastir zagotovljenje teh uzrokov
ali na koncu prošnje, ali v posebnim listu pristavili, tudi zraven
poterditi, de ni noben tistimu zakonu nasproten zaderžek znan.

62. Kako se zamore po prejeti odvezi neveljavni
zakon poveljaviti?

Kadar duhovni pastir prejme naznanilo zastran spregleda
kaciga zaderika, mora zvesto storiti po pristavljenih pogoja h ,
in po tem še le prošnikam odvezo zaderika na znanje dati, ali,
če je zader&ek skriven, tisto odvezo z odvezo grehov vred pode¬
liti; potem, kadar je bila poroka sicer po pravi šegi opravljena ,
pa zavoljo kaciga zaderika neveljavna, se mora z enakim raz-
ločkam po zadobljeni odvezi poretjavljenje zakona ali samo med
obojim delam, ali pa pred duhovnim pastirjem in drema pričama
napraviti.  To je jasno po naznambi podučenja za duhovne sodnije
(I. del §. 79. 88-91.)

Bodi si spregled dan ali od škofijstva ali od apostoljskiga
stola, večjidel so v pismu pristavljene nektere pogoje, ki mo¬
rajo biti izpolnjene,  če ima odveza ali spregled veljati; zlasti
se ondi pristavlja več pogoj, kjer je zaderžek v kakim pogrešku.
Duhovni pastir mora te pogoje dobro pomniti, de skerbi za njih
izpolnitev, preden naznani ali dodeli odvezo zaderžka. V teh po-
gojah je po navadi priporočeno, še enkrat vso reč preiskati, če
se zaderžek ali tehtne okolišine niso spremenile; ako bi se bila
med tem tehtna reč spremenila, bi bilo potreba nove odveze in
torej tudi nove prošnje. Dalje če je pohujšljiva družba ali grešna

137

priložnost zaderžek napravila ali obfežaia, je mogla ta priložnost
že pred prošnjo odpravljena in grešna družba razderta biti, ali se
mora to saj ta čas zgoditi; kteri so pa že poročeni bili, se jim
priporočuje, saj v zakonsko dolžnost ne privoliti, dokler zaderžek
ni poravnan. Zaročenci, ki so s pregreho napravili ali obtežali za¬
deržek, morajo tudi ponižno prositi odpušenja, in zveličavna ali
po primeri bolj teška pokora se jim mora naložiti, na pr. posebna
molitev skozi daljši čas, večkratna spoved, post ob več petkih,
večji milošina, po okolišinah očitna prošnja zavoljo daniga pohuj¬
šanja, ki jo duhovni pastir v njih imenu utegne storiti. Če je grešno
pečanje zaderžek obtežilo, se tirja večkrat prisega, de se nečisto
djanje ni zgodilo z namenam, de bi se odveza ložje zadobila. Če
je obljuba čistosti delala zaderžek, se ta obljuba spremeniti mora
v druge primerjene dobre dela, de odveza zantore moč imeti.

Pri izpolnitvi odveze se mora po tem storiti razloček, ali se
je dosegla po očitni ali po skrivni poti. Kadar je spregled dode¬
ljen po očitni poti ali za zunanjo sodbo, se z zaročenci vse to
opravi bolj očitno, se ve, de po okolišinah s potrebno previdnostjo,
de se ne napravi kako pohujšanje. Odveza zakonskiga zaderžka se
tudi zapiše v poročnih buk%'ah, in pismo, s kterim je bila odveza
dana, se shrani k drugim ženitnim pismam. Kadar je pa odveza
dana po skrivni poti, le za pomirjenje vesti, takrat se tista le v
znotranji sodbi med zakramentalno spovedjo izpolni, in sicer po
izrečeni odvezi grehov, in ne drugej in ne po drugačni poti. To
se po nauku papeža Benedikta XIV. zamore zgoditi z besedami:
„Insuper auctoritate apostolica mihi speciaiiter delegata, dispenso
tecum super impedimento N. N., ut praefato impedimento non ob-
stante matrimonium cum dieta persona puhlice contrahere, consu-
mare, et in eo manere ličite possis et valeas (ut eo non obslante
matrimonium contractum consumare, et in eo remanere ličite possis);
insuper eadem auctoritate apostolica prolem si quam suscepisti vel
susceperis, legitimam fore decerno etdeclaro. In nomine Patris etc‘ £ .
(Institut, eccl. n. 87.). Drugač se to tudi utegne zgoditi, na pr.
v spregledu obljube vedne čistosti: „Insuper tibi votum castitatis,
quod emisisti, ud valeas matrimonium contrahere et illo uti, in opera
praeseripta dispensando commuto. In Nomine Patris ect“. Taka
skrivna odveza se nikamor ne zapiše, še list , s kterim je bila od¬
veza naznanjena, se mora pokončati, kakor je ondi po navadi za¬
pisano. Primeri razlaganje s. Alfonsa. (Moral. I. 6. n. tl 18—1148).

Kadar je bil zakon zavoljo razvezniga zaderžka neveljaven,
in se je po tem odveza prejela, se mora dalje skerbeti za pove-
Ijavljenje zakona,  to je, za novo izrečen je privoljenja, po
kterim neveljavni zakon dobi svojo veljavo. Tukaj se mora zopet
razločiti, če je odveza dana po skrivni poti, samo za sodbo vesti,
ali če je dana po očitni poti, tudi za zunanjo sodbo. Podučenje
za cerkvene sodnije govori od p o v e 1 ja v 1 j e n j a za sodbo ve¬
sti:  „Če je bil zaderžek spregledan samo za sodbo vesti, je za
poveijavljenje zakona zadosti, če oba dela brez duhovniga pastirja
in brez prič ponovita svoje privoljenje". (I. del §. 89.). Ta odločba
se opira na izrek papežev Pija V. in Benedikta XIV., kakor je

138

društvo Trident. zbora mnogokrat poterdilo. (Primeri Institut, eccl.
n. 87."). Tako skrivno poveljavljenje pa je le takrat zadosti, kadar
je bil zakon očitno sklenjen po postavi Tridentinskiga zbora, in
če je zaderžek zares skriven, in se ni bati, de bi prišel pred zu¬
nanjo sodbo. Če bi zakon ne bii sklenjen po postavi, to je, v pričo
duhovniga pastirja in dveh prič, kakor na pr. pri takih, ki se
lažnivo prodajajo za zakonske, ali če zaderžek utegne očiten po¬
stati, takrat se mora poveljavljenje pred mašnikam in dvema pri¬
čama sicer tihama zgoditi; za tak namerek se dobi od višji spo-
vedniške oblasti še drugi list, de se taka poroka (udi zamore v
bukve zapisati, kakor uči papež Benedikt XIV. na imenovanim
mestu. Kadar se tedaj poveljavljenje zakona le na skrivnim ima
zgoditi, se mora dalje opaziti, če oba dozdevna zakonska vesta
za zaderžek, ali če je le enimu znan. Če oba vesta za zaderžek,
morata, ko prejmeta odvezo, privoljenje med seboj ponoviti; mož
namreč reče proti ženi, de jo hoče vzeti za svojo pravo ženo, jn
žena proti možu, de ga hoče vzeti za svojiga praviga moža. Če
le en del ve za zaderžek, mora svojimu družetu nar pred na zna¬
nje dati, de je bilo poprejšnje privoljenje neveljavno; sicer se mora
to zgoditi s previdnostjo, de se kak pregrešek ne razodene, ali
kaka zdražba ne napravi; potem morata oba dela zopet svoje pri¬
voljenje izreči. Tako je pri taki okolišini po navadi ukazano v od-
veznim listu. Duhovni učeniki več potov naznanujejo, po kterih bi
se privoljenje brez spotikljeja zamoglo ponoviti; po nauku papeža
Benedikta XIV. pa so nar bolj primerjene take besede: „Ko je bila
najna poroka, je manjkalo praviga privoljenja, zdaj ga jez hočem
dati; ga hočeš dati tudi ti?“ (Instit. ečcl. n. 87.). Le posebne
težavne okolišine bi utegnile storiti, de bi privoljenje ne bilo po
taki poti ponavljati, in de bi se smelo le z djanjem zgoditi, na pr.
z izpolnitvo zakonske dolžnosti v takim namenu, kakor razlaga s.
Alfons. (Moral. 1. 6. n. 1117.). Vender, če bi besedno ponav¬
ljanje privoljenja utegnilo zakon razderati, ali hudo zdražbo na¬
pravljati, svetuje v spredaj imenovanim razlaganji papež Benedikt
XIV. drug primerjen pomoček, povedan je tudi v podučenji za
duhovne sodnije (<§. 139.). Zamore se namreč prositi za odvezo
k izeeljenju zakona v korenini  (in radice), to je, za tako
odvezo, po kteri se pervo privoljenje poterdi, in ne potrebuje no-
viga privoljenja. Tako odvezo so mnogokrat po samim ali tudi za
cele dežele podelili rimski papeži; oblast, po taki poti poterditi
zakone, kterim je bil kak poprej manj čislan zaderžek na poti, je
dal papež Pij IX. vsirn nadškofam in škofam avstrijanskiga ce¬
sarstva z listam 17. marcija 1856. Ondi govori sveti Oče: „Tri-
buimus facullatem, ut usque ad diem, quo hae Nostrae literae ad
unumquemque Vestnim perverierint, in Vestris dioecesibus, Auc-
toritate Nostra apostolica confirmare et in radice sanare possitis
matrimonia, ac proinde legitimam declarare prolem exinde suscep-
tam vel suscipiendam, quae contracta fuere sine hujus Sediš apo-
stolicae dispensatione, obstante impedimento cognationis spiritualis
et civilis, affinitate ex copula illicita, justiae publicae honestatis
ex matrimonio rato non consumato in tertio seu quarto gradu, nec

139

non ex matrimonio invalidp confracfo et non consummato, sive ex
sponsalibus proveniente, itemque impedimento consanguinitatis seu
affinilatis in tertio et quarto gradu etiam tangpnte secundum, (etsi
matrimonia obnoxia huic impedimento iniia cum dispensatione non
debilo modo obtenta), dummodo tamen matrimonia ipsa juxla for¬
mam a concilio Tridentino praescriptam fuerint celebrata, nec iis-
dem matrimoniis aliud canonicum obstet dirimens impedimentum*"
(Primeri Loberschiner Anleitung <§. 60 ).

Drugač je, kadar je zaderžek očiten, ali utegne očiten po¬
stati in v tožbo priti; tukaj se mora zgoditi poveljavljenje za zu¬
nanjo sodbo, to je, pred duhovnim pastirjem in dvema pričama,
vender bolj tiiiama, na pr. v cerkvi pri zapertih vratih, in v pričo
zanesljivih in zaupnih oseb; le kadar je zaderžek v soseski sploh
znan, se poveljavljenje sine bolj očitno zgoditi. Podučen je za du¬
hovne sodnije govori od tega: „Kadar se podeli spregled, ki velja
za zunanjo sodbo, se mora privoljenje neveljavno poročenih po¬
noviti pred duhovnim pastirjem, v čigar fari imata domovališe, in
dvema pričama. Oklici naj se v takošnih namerkih ne ponavljajo;
poroka naj se napravi natihama in pred zaupnima pričama. Izjema
sme biti, če je zaderžek sploh znan v kraji, kjer se ima pove¬
ljavljenje zgoditi". (I. del 90. 9i.) Ta določba se opira na
postavo Tridentinskiga zbora, kakor razlaga papež Benedikt XIV.
(Institut, eccl. n. 87.); v odveznim listu je tudi vselej pristavljeno
po kakošni poti se zakon poveljaviti mora. Podučenje za duhovne
sodnije pa govori dalje zastran zapisovanja taciga poveljavljenja:
Duhovni pastir naj po vsaki strani v poročne bukve zapiše, de je
zakon poveljavljen; če je pa neveljavna zveza bila sklenjena v
kaki drugi fari, naj to še naznani duhovnimu pastirju tistiga kraja,
de tudi on storjeno poveljavljenje skerbno pristavi zapisu, ki se
je zastran neveljavniga zakona zgodil". (I. del. §.  90.).

63. Kako se mora v drugih mamerkih neveljavni
zakon poveljaviti?

Kadar je zaderžek brez odveze samo po spremembi reči
odnehal , se mora zakonskima naložiti, de privoljenje še enkrat
pred duhovnim pastirjem in dvema pričama izrečeta , ali če je
zaderžek skriven, de privoljenje med seboj ponorita ; zakon, ki
je bil neveljaven zavoljo hlinjeniga privoljenja, ali ki mu je bila
pomota, ali sila in strah nasproti, se šteje veljaven, če zadeti
del po tem z besedo ali z djanjem popravi pomanjkljivo privo-
Ijente; vender se za odvernitev vsili dvomov večjidel svetova, de
zakonska pred duhovnim pastirjem in dvema pričama svoje pri¬
voljenje ponovita.  Ta nauk obsega podučenje za duhovne sodnije.
(I. del §. 92.  in 93).

Zaderžek,  ki je v začetku zakon delal neveljaven, v
časih neha sam po sebi brez kake odveze,  ko se reč sama
ali njene okolišine spremenijo. Tako na pr. zaderžek prejšnje za¬
konske vezi mine, če je po tem umeri tisti del, s kterim je bil

140

kdo pred poročen; različnost vere med keršenim in nekeršem od-
jenja, ko se je neverni del spreobernil k pravi veri; norost ali
topost ne brani več zakona, če se je kdo spametoval; nedoraslost
ima konec, ko kdo doseže postavne leta. Vender v vsih takih na-
merkih privoljenje pervič izrečeno nima veljavnosti, če ravno se
je zgodilo pred duhovnim pastirjem in dvema pričama; razvezen
zaderžek je namreč stal na poti. Treba je tedaj noviga privoljenja,
ki se mora po postavi Tridentfnskiga zbora zopet zgoditi pred du¬
hovnim pastirjem in dvema pričama; sicer, kadar zaderžek ni
prav očiten in sploh znan v kraji stanovališa, naj se to ponavljenje
raji zgodi tihama in pred zaupnimi pričami, zapiše naj se pa vselej
v poročne bukve. Če je bil pa zaderžek skriven, in se ni bati, de
bi kdaj prišel pred zunanjo sodbo, takrat višji cerkvena oblast
tudi dovoli, de zakonska sama med seboj ponovita privoljenje tako
kakor je bilo v prejšnjim razlaganji povedano.

Drugo je zopet pomniti pri zakonih, ki jih hlinjeno pri¬
voljenje  neveljavne dela, ali ki jim je bila pomota, sila in
strah  nasproti. Če je zakon neveljaven zavoljo hlinjeniga privo-
Ijenja, je zaderžek lena  tem delu, ki ni dal resničniga privoljenja
če tedaj tisti dostavi pravo privoljenje, je zaderžek odnehal. Pri¬
voljenje pa tisti del zamore dati ali z besedo, ali samo z djanjem,
s podalšanjem zakonske družbe; in potem se šteje, de je zakon
tudi veljavnost dobil. Sodi se namreč pri tem, de privoljenje eniga
dela ostaja v moči od tod, ko je bilo dano o poroki; kadar k temu
pristopi še drugi del po resnici, je privoljenje popolno. Enaka je
pri zakonu, ki mu je bila pomota ali sila in strah na poti. Če zmo¬
teni del spozna svojo pomoto, ali če posiljeni del zopet prostost
doseže, in vender poterdi, de je zakona voljan, ali ne odneha od
zakonske družbe, je ravno tako zaderžek odnehal, in zakon ve¬
ljaven postal. To se posnema iz določeb papežev Aleksandra III.
in Klemena III. (De eo, qui dux. c. 1. De sponsal. c. 21.); enako
razlaga tudi s. Alfons (Moral. 1. 6. n. 1114.). Ko je zakon tako
poterjen, zamore sicer veljati pred sodbo; čepa  zaderžek postane
očiten, in pride pred zunanjo sodnijo, se utegne mnogo dvomov
vzdigniti, in ne bilo bi vselej mogoče jih ovreči. Zatorej se mora
tudi v takih okolišinah na to ravnati, de se privoljenje ponovi
pred duhovnim pastirjem in dvema pričama. S skrivnim ponavlja¬
njem privoljenja utegne le ondi zadosti biti, kjer bi se bilo drugač
po pameti bati, de bi ne nastopilo pohujšanje, ali de bi se zakon
ne raztergal. To določbo je storil papež Klemen VIII., ko je bilo
vprašanje za zakon, ki ga je žena iz strahu prisiljena sklenila; od¬
govoril je namreč, de je potreba privoljenje obojiga dela ponoviti
pred duhovnim pastirjem in pričami; de pa on zavoljo odvernitve
pohujšanja spregleda, de se privoljenje sme le tihama ponoviti.
(Primeri Benedicti XIV. Institut, eccl. n. 87.).

64. Kakošne nasledke ima poveljavljenje zakona?

Poveljavljeni zakon se mora zastran deri arijanski h na¬
sledkov tako čislati, kakor de bi bil iz perviga veljavno sklenjen ,

141

ravno to velja od cerkvenih nasledkov, če je tudi le en del o
sklepanji zakona bil v nevednosti reči ali pravice ; sicer pa se
mora prositi za spregled.  Tako se glasi podučenje za cerkvene
sodnije (I. del §. 94.) delaina tudi cesarska postava za katoliške
zakone (§. 36).

Kadar je bil zakon sklenjen s kakim zaderžkam , ima to vselej
več ali manj slabih nasledkov za seboj; razun de je zakonska
zveza neveljavna ali nedopušena, padajo, če seje taka prepove¬
dana sklenitev zgodila vedama, na krivi del cerkvene in tudi der-
žavljanske kazni, in če sta oba dela vedila za razvezni zaderžek,
se tudi otroci ne štejejo za zakonske. Kadar je pa zaderžek ali
po odvezi ali po drugi poti odnehal, in zakon s ponovljenim pri¬
voljenjem veljavo dobil, s tem odnehajo večjidel tudi slabi nasledki.
Kar se tiče deržavljanskih nasledkov, je potem ženitna pogodba ve¬
ljavna za moža in ženo, žena ima po možu in mož po ženi pravico
dedšineali erbšine, žena se zamore vdeležiti blagorodnosti in drugih
pravic moževiga stanu; ravno tako so otroci deležni pravic očetoviga
stanu, in so zmožni, tudi brez poslednje volje biti nasledniki pre¬
moženja svojih staršev ali njih sorodnikov, (l)erž. zakonik §. 89.
in d. 730. in d. 757. in d.). Kar pa zadeva cerkvene nasledke,
je po tem zakonska zveza veljavna in poštena, vzajemna pomoč
se šteje med svete dolžnosti, družba med možem in ženo dobi
Bogu prijetno podobo, in otroci se čislajo za zakonske. To je jasno
iz odločeb papeža Inocencija III. (De restit. c. 13. Qui filii c.
13.). Vender to vse ima le takrat veljavo, kadar zaderžek obojimu
ali saj enimu delu poprej ni bil znan. Kadar pa sta oba dela pred
vedila za zaderžek, in sla se vender prederznila zakon skleniti,
takrat z golo odvezo zaderžka prejšnji otroci niso še prejeli po¬
polne pravice zakonskih, temuč za to dobroto je treba še posebne
prošnje. (De clandest. desp. c. 3.). Po enakim je ondi, kjer po¬
sebna deržavna prepoved kakimu zakonu odteguje deržavljanske
pravice, potreba posebne prošnje do deržavne oblasti; s tem namreč
deje  zakon poterjen pred cerkvijo, v taki okolišini ni vse storjeno.
(Post. za kat. zakone §. 37.).

VII. Poglavje.

Od tožbe za neveljavnost zakona in za ločitev
od mize in postelje.

65. Kdaj in komu gre pravica, tožbo začenjati zoper
veljavnost zakona?

Cerkev kakor varhinja vere in lepiga obnašanja, čuje nad
svetostjo in nerazvezljivo vezjo zakona ; če pa katoliški kristjan
živi v zvezi, kteri je kak razvezen zaderžek na poti, taka zveza
ni noben zakon , in zoper tako tožiti gre pravica iz nekterih

142

uzrokov samo zakonskim, iz drugih pa vsakterimu katoličanu;
cerkvena sodnija pa ima dolžnost v teh drugih namerkih preis¬
kovanje začeti , beri ko ima zadosten uzrok po očitnosti reči ali
po naznanilih.  To obsega podučenje za duhovne sodnije, fll. del
§. 114-123.).

Zakon je sveta in nerazvezljiva zveza med možem in ženo;
če bi tako zvezo kdo hotel razderati brez praviga uzroka ali samo
z izmišljenimi nasprotki, takrat mora cerkev, ki ji je Kristus izročil
svoj nauk in svoje zakramente, z vso močjo veljavo te zveze va¬
rovati. Vender se utegne večkrat zgoditi, de je kakimu zakonu,
ki je bil po postavi sklenjen, kak skrit zaderzek na poti ostal,
ki se je še le potem razodel. V takim namerku je skerbeti, de se
zaderžek z odvezo ali z novo privolitvo poravna in zakon v svojim
obstanku ohrani; če bi pa to ne bilo mogoče, je dalje na tem,
de cerkvena sodnija zakon izreče za neveljavi n in ga razveže.

Kdo pa sme tožbo začenjati v taki okolišini? Iz nekterih
uzrokov smejo tožiti edino zakonski sami,  to je, zavoljo po¬
mote in krivične sile, zavoljo nezmožnosti in nedoraslosti, zavoljo
neizpolnjene pogoje, tudi bolj v tesnih mejah zavoljo ropa ali
zavoljo vezi prejšnjiga zakona. Sicer imajo zakonski pravico to¬
žiti v teh zaderžkih le z nekterimi pogojami, zavoljo sile in po¬
mote zamore tožiti le tisti del, ki je bil po sili ali pomoti napeljan
v privoljenje. Zavoljo nedoraslosti se sme oglasiti le del, ki pri
sklenitvi zakona še ni bil dorasel; zavoljo ropa le del, ki je bil
uplenjen ali upeljan, in sicer berž ko prostost doseže. Zavoljo ne¬
zmožnosti se zamore nasproti postavili en ali drugi del, razun ko
bi bil ta zaderžek očiten; zavoljo neizpolnjene pogoje del, ki jo
jetirjal, in tudi ni kriv, če se ni izpolnila; zavoljo prejšnje zakonske
vezi, ki jo je smert razderia, le del, ki je nevedama sklenil neveljavni
zakon. Mora se pa tudi na to paziti, če kdo že ni zgubil pravice
zakon spodbijati; kdor je namreč, ko je pomoto spoznal ali sile
oprosten bil, še dalje ostal v zakonski družbi, ali je radovoljno
izpolnil zakonsko dolžnost, ne more potem tožiti, de bi zakon ne
veljal; enako ne tudi nedorasli, če se ne oglasi kmalo, ko je do¬
rasel, ali uropana nevesta, če ne toži berž, ko je na prosto djana.
Vse te odločbe se operajo na cerkvene postave, ki so prišle od
papežev Aleksandra III., Klemena III. in Inocencija III. (De de-
spons. im. c. 8. de sponsal. c. 21. de conjug. serv. c. 6. qui.
matrim. accus. c. 4.).

Kolikor pravica do tožbe ne gre samo zakonskim, ima vsak
katoličan  moč, s tožbo naznaniti neveljavnost zakona v zaderžkih,
ki jih je odločila Božja ali cerkvena postava, na pr. pri stoječi za¬
konski vezi, pri telesnim ali duhovnim sorodstvu, pri svaštvu, pri
zaderžku pregrehe. Samo od takih se tožba ne sprejema , pri kterih
se kaže, de išejo v tem kak dobiček ali hudoben namen, ali kteri
so za zaderžek poprej vedili, ko so se godili oklici ali ko se je
zakon sklenil, in so vender molčali, če bi se bili ravno lahko oglasili.
Tako razločuje postava papeža Inocencija III. (Qui matrim. accus. c.
5. 6.). Cerkvena sodnija  pa mora po svoji dolžnosti poprijeti
preiskovanje take reči, kakor le je zadosten uzrok k temu, bodi

143

si ker je reč očitna, bodi si ker je tožba prinesena pred njo. Ona
preiše in naravna vse, kar utegne dvomljivo reč pojasniti in raz¬
ločiti; zakaj na eni strani ne more dopustiti, de bi kdo samo po
svoji misli zakon razderal, na drugi strani ne sme terpeti, de bi
kake osebe skupaj živele v zvezi, ki je Božji in cerkveni postavi
nasproti, kakor se glasi papež Aleksander lil. (De divort c. 2.).

66. Kako se godi obravnava v tožbi zoper veljav¬
nost zakona?

Kdor toži zoper veljavnost zakona , prinese svojo tožbo ali
z besedo ali s pismam; besedna tožba se dene v zapisnik , pri
pisani se tožnik tudi v pričo izpraša; cerkvena sodnija tožbo
pretrese, če se sme sprejeti , in pred drugim iše zakon z lepim
poravnati; drugač da vso reč poročniku preiskati v pričo za¬
konskih, dalje pri spričevanji pregleda pisane dokaze, posluša
priče in tudi zvedene osebe ; nasprot pa zagovornik zakona iše
in prinaša dokaze in spričevanja za veljavnost zakonske zveze.
To vse bolj na drobno razlaga podučenje za duhovne sodnije.
C«, del §. 124-175.j.

Kadar kdo misli, de ima uzrok tožbo začeti zoper veljavnost
kaciga zakona, prav stori, če se v taki reči nar pred oberne do
duhovniga pastirja, de pri njem poiše poduka in posveta. Duhovni
pastir mora v takim namerku pred drugim pozvediti, če kdo ima
pravico tožiti, ali če je že ni zgubil; dalje mora dobro pregledati,
če je postaven uzrok ali zaderžek, ki bi delal zakon neveljaven,
in če se morebiti s praznim ugovoram ne spodbija veljavna zveza.
Če bi se našlo, de kdo nima nobene pravice ali nobeniga uzroka
zakon spodbijati, se mora taka pritožba na ravnost odverniti, in
zakon v svoji moči obderžati. Če bi se pa pokazal resničen za¬
deržek, po tem naj duhovni pastir svoje prizadevanje na to obrača,
de se pomanjklivo privoljenje dostavi, ali de se za cerkven za¬
deržek dobi potrebna odveza pri višji duhovni oblasti. Kako de
je v takih rečeh ravnati, je bilo spredaj bolj razloženo pri vsakim
zaderžku. Kadar se pa reč ne da po taki poti poravnati, po tem
gre tožba dalje do cerkvene sodnije,  kakoršnajeza zakonske
reči posebej v vsakteri škofii postavljena, in obsega predsednika,
več svetovavcov in zagovornika.

Kdor hoče v zakonskih rečeh tožbo prinesti pred cerkveno
sodnijo, mora to storiti po postavah, ki od kdaj veljajo v katolški
cerkvi, in jih naznanuje cerkveni zakonik. (Qui matrim. accus. c.
2. de accusat. c. 16.). Tožba  se sicer zamore zgodili z besedo
ali s pismam, v daljšim ravnanji pa se mora to oboje skleniti. Če
kdo z besedo prinese tožbo, se za to reč izpraša; njegova beseda
pa se dene v zapisnik, in podpiše se tožnikovo ime. Če kdo vloži
pisano tožbo, mora v njej jasno razložiti svojo reč, in v koncu
zaznamovati svoje ime; mora po tem pa tudi sam se postaviti v
pričo sodnije ali odlpčeniga poročnika, de odgovor da za vse, kar
se posebej vpraša. Če kdo sam ne pride pred sodnijo, se njegova

146

Daj se prepustijo samo škofovimu preiskovanju in razsojevanju,
ne pa sodbi kteriga nižjiga.“ (Sej. 24. od preravnave zak. p. 20.)
Kakor pa v drugih pravdah, tako se tudi zakonski tožbi po pervi
sodbi prošnja za presodbo  sme daije dati do višji cerkvene
sodbe; od škofa namreč se taka prošnja dalje daje do nadškofa,
od nadškofa pa do apostoijskiga Stola. To ravnanje je v kato¬
liški cerkvi od kdaj navadno, in od tod se je v cerkveni zakonik
nabralo toliko razsodeb rimskih papežev zastran zakonskih reči;
tudi Tridentinski zbor ni overgel tega ravnanja, temuč je za za¬
konsko tožbo še dovolil nektere polajšanja. (Sej. 24 .  od prerav-
nave zak. g. 20.). Kako se imaš  prošnjo za presodbo v zakonskih
rečeh goditi, je na tanko določil papež Benedikt XIV. Po njegovi
odločbi se sme daije prositi za presodbo, dokler nisti dve sodnii
sklenili, de je zakon veljaven; če bi se pa sodba glasila, de je
zakon neveljaven, mora prošnja za presodbo tudi dalje iti do
tretje in četo do četerte stopnje, dokler ni bilo trikrat po enakim
razsojeno. Če bi se pozneje reč drugač pokazala, in nov dokaz za
veljavnost ali neveljavnost zakona našel, se taka reč iz noviga
preiše in presodi. (Constit. Dei miserat. §. 8—11.).

Kadar se sodba konča s tem, de je zakon veljaven, ostaneta
zakonska v v zvezi, ki stajo  med seboj sklenila, brez kake spre¬
membe. Če pa sodba pri tem obstane, de je zakon neveljaven,
in je zaderžek tak, de se s ponovljenim privoljenjem ali s cerkveno
odvezo zamore poravnati, takrat škofijstvo še poskusi, de bi se
zakon v  v veJjavniga spremenil, če niso posebno tehtni uzroki na
poti. Če se zadei’žek ne da po nobeni poti odpraviti, po tem se
obojimu delu naznani, de je zakon neveljaven in razdert, in pre¬
pove se jima, še dalje skupaj prebivati; razodene se jima tudi,
de prejšnji zakon ne dela zaderžka, če hočeta nov zakon skleniti.
Otroci, ki so bili iz taciga zakona, še štejejo vender kakor za¬
konski, če saj en del ni vedil za razvezni zaderžek. Med drugim
se tako ravnanje opera na izreke papežev Aleksandra III. in Ino-
cencija III. (De sentent. c. 7. De frigid. c. 3. de eo, qui duxit c.
7 .  qui Klil sint leg. c. 14.). Kar se tiče deržavljanskih pravic,
poleg cesarske postave za katoliške zakone, če je zakon nevelja¬
ven spoznan, nehajo pravice in zaveze, ki so izhajale iz zakonske
pogodbe, in zastran vzajemniga premoženja se razvezana zamo-
reta v lepim pogoditi, ali razsodbe pričakovati od deržavne sodnije.
Vender če je en del nedolžen, sme od druziga dela tirjati odško¬
dovanje; tudi za otroke, ki so bili sad neveljavniga zakona, je
treba skerbeti po dolžnosti očeta in matere, iz obojniga premo¬
ženja. (§. 51. 52. in 64.). Po enakim se vsa razsodba godi, če
je v neveljavnim zakonu le en del katoliške vere drugi pa neka-
toliške, ali če sta nekatoliški mož in žena oba stopila v katoliško
cerkev (§. 47. 48.). Izrek, de je zakon neveljaven, se mora v
zadnje tudi zapisati v poročne bukve tiste fare, kjer se je bila
poroka zgodila; če se je pa zakon sklenil v tretji fari, namreč ne
v moževi ne v ženini, se zapiše tudi v bukvah tisiga duhovniga
pastirja, ki je dal pooblastenje za tisto poroko.

147

68. Kdaj in kako se med zakonskimi sme zgoditi
ločitev od mize in postelje?

Brez združeni tj a življenja se ne morejo spolnovati dolžnosti,
ki so se po zakonu prevzele; zakonska torej svojo družbo smeta
razločiti le v takih namerkih, ki jih cerkvena postara določuje,
in po taki poti, ki jo cerkvena postara ukazuje.  Tako se glasi
podučenje z a duhovne sodnije, ki dalje tudi uzroke iu pot ločitve
razlaga. (II. del §.  205 in d,).

Zakon, ki je bil med kristjanam in kristjane sklenjen, se ne
more razdreti, dokler ga smert ne loči: io je nauk katoliške cer¬
kve, ki je bil že spredej razložen. (Štev. 3. in 33). Cesarska
postava za katoliške zakone tudi brani, de se zakon katoličana z
nekatoličanam ne razveže do smerti, ker se le to strinja z naukam
Kristusovim. (§. 57.). Posebna izjema je pri poterjenim pa neiz-
veršenim zakonu ta, de se razveže, če kterikrat apostoljski stol
da posebno odvezo, ali če en del stopi v pobožen red, kar je bilo
že tudi spredej razloženo. Desiravno pa se zakonska zveza med
kristjani ne more razvezati ali razdreti do smerti, se vender iz
tehtnih uzrokov sme družba zakonskiga življenja razločiti, ka-
koršna razločitev se imenuje ločitev od mize in postelje.
Tako ločitev je dopustil že Gospod sam z besedo: „Kdor koli se
loči od svoje žene razun zavoijo prešeštvanja, in drugo vzame, pre-
šeštuje“. (Mat. 19, 9 ). Posebno jasno od take ločitve govori s.
Pavel: ,.Žena naj se ne loči od moža; kjer je pa ločena, naj ostane
neomožena, ali naj se pas svojim možem spravi. “ (t. Kor. 7, 10.
11.). Tridentinski zbor pa se glasi: Če bi kdo rekel, de se cerkev
moti, ker uči, de se zavoljo mnogih uzrokov med zakonskimi za-
more zgoditi ločitev od postelje ali od združeniga stanovanja za go¬
tov ali negotov čas, naj bo iz cerkve izobčen“. (Sess. 24. can. 8).

Vpraša se tedaj, iz kakošnih uzrokov  se zamore zgoditi
ločitev od mize in postelje? Za vse žive  dni  zamoieta zakonska
po vzajemnim privoljenji ločiti združeno življenje iz tega namena,
de v poterjen pobožen red stopita ali oba ali le en del, ali, de
mož prejme mašnikovo posvečenje. Ta uzrok je imenovan v postavi
papeža Aleksandra III., ki tudi ukazuje, de, če en del ostane
med svetam, mora tudi vedno čistost obljubiti, ko je še mlajši
starosti. (De convers. conjug. c. 1. 4.). Pomniti se mora tukaj,
de po edini volji obeh se ločitev za vselej sme zgoditi le iz ia-
ciga svetiga namena, ne pa iz kakošnih drugačnih uzrokov. Da¬
lje, kadar se eden zakonskih pregreši s prešeštvam; gre drugimu
pravica, tirjati ločitev od mize in postelje za vse žive dni. Ta
uzrok je že Gospod sam na znanje dal (Mat. 19, 9.); poprijela
ga je tudi katoliška cerkev, ter se je v svojih postavah zlasti na
to ozirala, de bi kdo po družbi s prešeštnim delam se ne vdeležil njego-
viga greha. (Decret. C. 32. qu. l.c. 4—7.). Pomniti pa se mora, de
ta uzrok le velja, če kdo ni sam prešeštva druziga dela poterdil,
dopustil ali krivično napravil, ali če se ni tudi sam s prešeštvam
pregrešil. Odneha tudi ta pravica, če je kdo drugimu delu krivico
z besedo ali molče s podaljšano družbo odpustil; in tako odpušenje

10 *

148

se tudi priporočuje, ko se krivični del spokori. (Decret. C. 32.
qu. 1. c. 7. de divort. c. 5.). Ločitev od mize in postelje pa se
zamore zgoditi tudi le za nekaki čas,  če se združeno življe¬
nje ne more ohraniti brez nevarnosti zveličanja življenja ali zdravja,
kar tudi po samim izrekujejo cerkvene postave. Taki uzroki so,
če en del odstopi od prave vere, ali če druziga napeljuje v kri¬
voverstvo ali v pregreho, ali če z njim hudo in divje ravna, ter
mu utegne življenje ali zdravje končati, ali če mu daljši čas na¬
pravlja teške dušne britkosti. Tudi zamore zakonski del iskati
ločitve, če ima drugi del dolgo nalezljivo bolezen , če ga je tisti
hudobno zapustil, ali če mu tisti na premoženji ali poštenji pred
svetam teško škodo napravlja. (De divort. c. 2. 6. 7. de restit.
spol. c. 8. 13. de conjug. lepros. c. 1.).

Vpraša se dalje, pokakošni poti  se sme zgoditi ločitev
od mize in postelje? Sploh velja postava, de zakonska se ne
smeta ločiti po svoji misli in volji, ampak le po pozvedbi in izreku
cerkvene sodnije. Zakaj delama tudi zadeva Gospodova beseda:
„Kar je Bog združil, naj človek ne loči.“ (Mat. 19, 6.); zakonska
družba se je začela pred Bogam, v pričo cerkve, naj še tudi
razloči v pričo cerkve. Očitno to terdijo starji cerkvene postave,
ki jih je izrekel papež Aleksander III., in v novim času se enako
glasi papež Benedikt XIV. (De divort. c. 3 6. De synod dioec.
I. 9. c. 9); posebna naloga cerkvenih sodnij je ravno tudi ta,
razsodbo delati ondi, kjer zakonski išejo ločitve od mize in postelje.
Vender duhovnimu pastirju večkrat pride vprašanje naproti, če se
kak zakonski sme ločiti od druziga, dokler cerkveni sodnik ni izrekel
ločitve. Učeniki keršanskiga djanja štejejo nektere take namerke,
kjer bi se zakonski smel od druziga sam ločiti, in ne čakati na
sodnikov izrek; na pr. zavoljo prešeštva druziga dela, zlasti če
je očitno; zavoljo divjiga ravnanja, ko je o pomudi življenje ali
zdravje v nevarnosti, in ni mogoče do cerkvene sodnije naglo priti;
zavoljo padca v krivoverstvo ali v neverstvo, če je huda nevarnost
zapeljanja v enak odpadek. Tako s s. Antoninam in drugimi vred
uči s. Alfons Ligorijan. (Moral. 1. 6. n. 968. 971.). Jasno pa je,
de taka samosvojna ločitev zamore obstati le za čas, dokler nam¬
reč je nevarnost silna za telo ali za dušo, dokler se zamore upati
skorej poboljšanje kriviga dela, če se ni bati kake priložnosti v
greh za se ali za drugi del, ali kaciga zlega pri izreji otrok.
Vedno pa mora ločeni del paziti, če bo skoraj mogoča sprava,
in zato iskati potrebnih pomočkov; in če tudi ne hiti naglo do
cerkveniga sodnika, naj ne ravna brez poduka in posveta duhov-
niga pastirja. Razun tega je še treba opomniti, de, če si v kakim
zakonu pokaže kak zaderžek, to nikakor ne daje uzroka, de bi
se zakonska sama ločila, bodi si tudi za čas, ampak počakati
morata cerkvene razsodbe. (De restit. spol. c. 13.).

69. Kako se godi obravnava v tožbi za ločitev od
mize in postelje?

Zakonske , kterih eden želi ločitev, iše nar pred duhovni
pastir v lepim spraviti , in če je njegovo prizadevanje tudi drugič

149

in tretjič zastonj, to sporoči duhovni sodnii; tožnik sme potem
svojo prošnjo s potrebnimi dokazi vred pri sodnii sami ali pri
odločenim poročniku pisano vložiti, ali z besedo na zapisnik
dati; po sprevidnosti sodnije se dalje g odi preiskovanj e pred odlo¬
čenim poročnikom, in zakonska morata sama pred njega priti;
če s tem ni vse dognano, se napravi posebno dokazovanje po
pričah in zvedenih osebah, in h koncu se zaslišita še zakonska.
To vse bolj na drobno razlaga podučenje za duhovne sodnije, (II.
del §. 211—236.).

Zakonska družba se ne sme nnglama in brez telitniga uzroka
ločiti; zatorej cerkev v takim namerku pred vse poskusi, kar bi
utegnilo k spravi med zakonskimi pomagati, in če je to brez sadu,
še le po tankim preiskovanji razsodbo stori za ločitev. Zakonski
tedaj, ki želi ločitev, naj se nar pred oberne na svojiga du-
hovniga pastirja;  ta bo poklical obe strani, in jima bo vse,
kar mu Božja postava in vrednost zakonske zveze na roko daje,
v resnobi in ljubezni pred oči postavil, debi  se družba zakonskiga
življenja ohranila. Češe ne dasta spraviti, bo to poskušnjo ponovil
še drugič in tretjič, pa vselej saj osem dni odloga vmes pustil;
tretjo poskušnjo sicer sme opustiti, kadar sta zakonska tako raz-
serdena, de se ni nadjati vspeha , ali če tožnik zavoljo silne dušne
ali telesne nevarnosti ne more dalje živeti v zakonski družbi. Če
se toženi del priti brani, ima duhovni pastir pravico, po okolišinah
ga s pomočjo deržavne oblasti k pokoršini primorati. Če je to
prizadevanje zastonj, duhovni pastir to poroči do zakonske sod¬
nije , s pristavkam kolikokrat je poskušnjo k spravi obeh napravil,
in koliko se mu pritožba zdi resnična. Pisanje utegne takošno biti:

Hochvviirdigstes bischofliches Ehegericht!

Anna N. hat am 1. d. M. bei dem gehorsamst Gefertigten
als ihrem Pfarrer gegen ihren Gatten N. N. vvegen Misshandlungen,
die wie sie vorgibt, ihre Gesundheit. srlbst ihr Leben gefahrden,
eine Scheidungsklage vorgebracht. Nachdem alle Beweggriinde,
die in Gegenvvart beidcr Ehegatten am 9. d. M. geltend gemacht
vvorden, die Einigkeit zvvischen ihnen nicht herstellen konnten, so
ist a m 16. der zvveite, und am 23. derdritte Versuch vorgenom-
men vvorden, um die eheliche Gemeinschaft aufrecht zu erhalten.
Nachdem jedoch auch dieser nicht zum ervrunschten Ziele geffihrt
hat, so vvird dieses mit dem Bemerken zur Kenntniss gebracht,
dass die vorgebrachte l)eschwerde, so weit es in Erfahrung ge¬
bracht vverden konnte, gegriindet (nicht ganz gegriindet) zu sein
scheint. _ _

Fichtenvvald am 25. Juni 1857.

N. N.

Pfarrer.

Ko je duhovni pastir pri tožbi za ločitev zapovedane poskušnje
k spravi storil, in prazno prizadevanji zakonski sodnii naznanil,
po tem sme zakonski, ki želi ločitev, svojo tožbo  dalje dati;
in sicer jo zamore prinesti ali pred sodnijo samo ali pred poroč¬
nika ali komisarja, ki je škofu za tisti okraj postavljen; na prosto

150

mu je tudi dano, tožbo vložiti pisano, ali jo naznaniti z besedo,
de se dene na zapisnik. V tožbi se mora uzrok ločitve jasno in
na tanko povedati, primerne dokaze je treba priložiti, ali pa na¬
znaniti, kako se bodo napravile; razločili se mora tudi, koliko časa
že zakon terpi, koliko je otrok, in kaj so stari. V tožbi ali na za¬
pisnik se mora tožnik sam podpisati ali pod križati; list mora imeti
kolek za io  kr., enako tudi doklade, ki se utegnejo pridati. Če
bi tožba ne bila po redu pisana, se drugač nazaj da tožniku, de
potrebne reči popravi ali dostavi. Cerkveni sodnik, ali že tudi po¬
ročnik, ki mu tožba pride nar pred v roke, pretrese o pervini vso
reč toliko, če ima tožnik pravico, iskati ločitev, ali če je že ni
zgubil; dalje, če so uzroki ločitve zadosti gotovi in terdni. Po tem
se razloči, če se tožba ima zaverniti, ali če se sme v daljno
preiskovanje sprejeti; če bi bil pa tožnik svojo tožbo na ravnost
vložil, ter se ne bil pred oglasil pri svojim duhovnim pastirjem, takrat
se pred drugim k tistimu pošlje, zavoljo poskušnje k mirni spravi.

Kadar je bila tožba sprejeta, se dalje napravi preiskova¬
nje, in sicer po navadi pred škofovim poročnikam ali komisarjem,
v ktero opravilo so sploh dekani odločeni, vsakteri za svoj okraj;
posebne vodila so jim dane, kako imajo v taki reči ravnati. V r  na¬
menjeni dan se zakonska pokličeta pred poročnika, kar se zgodi
ali po skerbi duhovniga pastirja, ali po posebnim poslu ali po po¬
trebi tudi s pomočjo deželske oblasti. Poročnik nar pred vpraša
tožnika samiga zase, po tem ravno tako vzame toženca pred se,
in h koncu si dene oba v pričo; tako skuša resnico pozvediti, in
tudi pot najti, če bi se dala vsa tožba v miru poravnati. Če se
pokaže potreba, pokliče tudi priče, ki jih zakonska imenujeta, ali
tudi druge osebe, ki so v stanu odgovor dati v dotični reči. Vse
preiskovanje z vprašanji in odgovori vred se dene po redu v za¬
pisnik, in h koncu se podpišejo imena pričujočih. Kadar je s tem
preiskovanjem vse dognano, če sta namreč zakonska vsak svoj
pregrešek obstala, ali če je bila reč s pismi ali s pričami doka¬
zana, zamore zakonska sodnija kmalo svojo sodbo izreči. Drugač
je, če sta zakonska pri tem preiskovanji se dala omečiti, de se v
lepim spravita; takrat je kmalo vse tožbe in pravde konec.

Kadar se zakonska nikakor nočeta vdati, in zlasti če bolj
krivični del le taji svoj pregrešek, takrat se mora napraviti po¬
sebno dokazovanje.  V to dokazovanje se pokličejo priče, zoper
ktere nasprotna zakonska stran nič ne dela ugovora; po potrebi
se privzamejo tudi zvedene osebe, ki so zmožne, v dotični reči
kaj razločiti. Priče in zvedene osebe se izprašujejo ali pred za¬
konsko sodnijo ali pred škofovim poročnikam; če so pa bolj odda¬
ljene, se v to opravilo odloči duhoven, ki so mu bližje. Priče in
zvedene osebe so mogle vselej priseči na sveti evangeli, preden
se izpraševanje začne; dveh takih prič ali zvedenih oseb enak
izrek se šteje za veljaven dokaz. Če zakonska prineseta kake nove
pisma na dan, se tudi s tistimi zamore reč dokazati, če imajo po¬
trebne lastnosti. H koncu se vprašata še oba zakonska, če imata
kaj opomniti k izreku prič ali zvedenih oseb, ali če za resnico

151

spoznata, kar je bilo povedano. Vse preiskovanje se po redu deva
v zapisnik, in vsaki pot je sklene z dotičnimi podpisi.

Utegne se nameriti, de bi klicani zakonski del nikakor ne
hotel priti k odgovoru; takrat se sme vsa obravnava brez njega
zgoditi. Če je zakonski hudobno zapustil druziga, se mu naznani
čas, do kteriga mora priti na svoj kraj, in če šene ve za njegovo
stanovališe, se naznanilo priloži v očitni časnik. Kadar se zakonski,
ki iše ločitve, pritoži, de mu zavoljo silne dušne ali telesne ne¬
varnosti ni mogoče dalje ostati v zakonski družbi, in de potrebuje
spodobne hrane in druziga, dokler sodnija reči ne razsodi, takrat
če so uzroki po tem, se prošnja da deržavni sodnii, de oskerbi
to potrebo. Kadar zakonska sodnija najde posebne uzroke, na pr.
če se hoče odverniti pohujšanje, ohraniti dobro ime osebe, ki do¬
slej ni bila grajana, ali kaj druziga taciga, zamore vso reč tudi
bolj tihama obravnati. Vse to sodnje ravnanje ni celo novo; za¬
četki taciga djanja se nahajajo že v starjih serkvenih postavah,
na pr. papežev Aleksandra III. in Inocencija III.; velik del pa se
vse posnema iz vodil, ki za cerkvene sodnije sploh veljajo v prav¬
dah za cerkvene reči. (De restit. spol. c. 8. de jurejur. c. 24. de
accusat. c. 1. etc. de testibus c. 1. etc. de sentent. c. 1. etc.).

70, Kako se sodba stori v tožbi za ločitev od mize

in postelje?

Sodba, preden se izreče , se položi pred škofa, in po tem
se oboji zakonski strani oznani s potrebnimi razločki; prošnja
• xa presodbo se sme vložiti pri višji sodnii , dve enaki sodbi pa
ne dasti dalje gnati tožbe; končana sodba stori razloček za oba
zakonska.  To obsega proti koncu podučenje za duhovne sodnije.
(II. del §.  237 in d.).

Ker se vsa zakonska pravda ravna le v škofovim imenu,
zatorej se mora tudi sodba h koncu pred njega položiti, de se stori po
njegovi misli. Storjena sodba  se oznani obema zakonskima, v
njej se pove uzrok ločitve, in tudi, če sta ga oba dela kriva ali
samo eden; razloči se tudi, če bi se izreja otrok ne smela izro¬
čiti takimu očetu ali taki materi. Če zakonska nista zadovoljna s
sodbo, smeta prošnjo za presodbo dalje dati do višji, do nadškofove
sodnije; če pa tista stori enako sodbo, ni več mesta za daljši tožbo
in končna sodba stori razloček za oba zakonska, če se jima lo¬
čitev dovoli.

Kadar je od sodbe ločitev od mize in postelje izrečena, ima seboj
mnogetere nasledke  po cerkveni in po deržavljanski strani. Zakon¬
ska zveza sicer s to sodbo ni razvezana, pa združeno zakonsko živ¬
ljenje je raziočeno; mož sme po tem sam zase živeti, in žena ni dolžna
za njim hoditi, kjer ima stanovališe; pa v nov zakon ne more noben del
stopiti, dokler drugi del živi. „Desiravno se ločita, vender bosta
vedno zakonska, 1 'je beseda papeža Aleksandra III. (De divort. c. 2.).
Dolžnost, si med seboj pomagati za časno življenje, za zakonska
po ločitvi ostane le delama; žena zamore od moža tirjati potrebniga

živeža, in sicer toliko bolj, če je nedolžna nad ločitvo, mož pa le
v potrebi zamore kaj pri njej iskati. Kar se tiče časniga premo¬
ženja, vsaka stran sme tirjati svoj del poleg ženitne pogodbe, če
se ilrugač v lepim ne pogovorita; zamore tudi zakonska sodnija
to reč med njima v miru poravnati. Kar zadene še olroke iz prejšnje
zakonske družbe, ostane obema zakonskima dolžnost, zanje sker-
beti po duši in po telesu; kako pa hočeta to dolžnost po ločitvi
spolnovati, zlasti kako bo oče donašal potrebne stroške za njih
izrejo, za vse to se utegneta tudi v lepim pomeniti, in zakonska
sodnija (udi to vprašanje sme v miru poravnati. Ako pa za vse
to ni mogoče nobene mirne pog-odbe med njima, jima je pot od-
perta do deržavne sodnije, ktera to reč po tem razloči po postavah;
zatorej zakonska sodnija vselej svojo sodbo tudi naznani deržavni
sodnii, kakor je ukazano v novi postavi za katoliške sodnije.
(§ 63-64.).

Ločena zakonska se zamoreta zopet soediniti v zakonsko
družbo, če so uzroki ločitve nehali, ali če je nedolžni del sam
voljen sprave; še nedolžni del sme tirjati soedinjenje, samo če je
v namerku prešeštva se krivi del tudi spokoril. Vse to izrekujejo
že stare cerkvene postave. (Decret. C. 33. qu. I. c. 5—7.). To
združenje se mora vender cerkveni sodnii naznaniti, dalje tud
deržavni sodnii; in po tem za oba dela zopet nastopijo navadne
zakonske pravice.


I

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

000001