Ema, deklica z Havajiških otokov. i. Oovekojedci ali pesjani. — Šola v Punahu. — Miss Lam- bertova. — Zguba prijateljice. Ko je v minolem stoletji kapitan Cook (beri: Kuk) odkril Havajiške otoke ali «Sandviške», takb poimenovane na čast tedanjemu angleškemu lordu admiralitete, pre¬ bivali so na teh otokih divjaki, ki so svojim malikom žrtvovali ljudi in so bili sploh znani kot človekojedci ali človekožrci. Potnik še dandenašnje tu najde podrtine malikovavskih ograd in hramov, v kojih so žrtvovali človeške žrtve strašnim bogovom, stolujočim v ognjenikih, kar dokazujejo ve¬ liki kupi človeških kostij obojega spola in razne starosti. To so pač žalostni spomeniki barbarskih časov. Havajiški divjaki, skoro na pol nagi, so stanovali v kolibah, z listjem pokritih. Domače živine, na pr. konjev, volov in koz, kojih je sedaj vse polno, za one dobe ni bilo na otocih. Ti otočani živili so se z ribjim lovom, nekateri s poljskimi pridelki, ovočjem banjan Berthet, Učenke. 4 50 in rožičev. V prostem času so vadili sVoj telo, osebito so se odlikovali v plavanji, kakor čitamo v potopisih, so možje in žensk leže ali stoje na prosti deski znali plav po razburjenem morji. Vojskujoči in bon se neprestano z drugimi rodovi, ohranili svojo divjo nezavisnost. Ko je dedni kralj Kamehameha V., sedaj kraljuje, nazivljen tudi zaradi svoj v bojne sreče Napoleonem otokov, pričel vojn: zoper havajiške bojevnike, skočilo je tri tiso: Havajcev rajši v propad Nuana, nego bi se bili predali. Njihove kosti je še dandanes ondi videti. Taka je bila minulost Sandvišk : otokov še pred petdesetimi leti. Ako se ži lite seznaniti se sedanjim njihovim položajen dovolite, da vam opišem svoje rodišče Ho nolulu, stolno mesto vsega otoka. Na otočiču Oahu, v podnožji ognjenika, kojega temen nazivljejo demantno shrambo, razprostira se ozko nabrežje, s palmami po¬ raščeno. Na tem nabrežji stoji mesto Hono lulu, kojega zavetno pristanišče je v gotovi! dobah v letu jako hrupno in živo; velikansk' nasadi in razkošno nabrežje njegovo vzbuj občudovanje pri vseh potovalcih. Mesto je ugledno, snažno in z vrtovi okra šeno; dasi ne broji ni 20.000 Stanovnikov je ondi že mnogo javnih poslopij, protestan 51 lovskih hramov, spomenikov in pet tiskarn, toda najkrasneja je kraljeva palača. Vse hiše so pobeljene in imajo zelene oboknice; Stanovniki najraje bivajo v lopah, s cvetlicami poraščenih, v gugajočih naslo- njačah ali na visečih blazinah. Po ulicah prijaznega mesta kar gomzi čilih Stanovnikov, ki so vedno veselega lica. Možki se oblačijo evropski. Nekateri naznanjajo svoje dostojanstvo z vojaško obleko. Ženske, večinoma jako lepe in nekoliko boječe, nosijo dolge, svetle in pisane halje, koje pa sredi ne zapenjajo. V svoje krasne lase vpletajo cvetoči jasmin ali druge cvetke, ter se jim prav lepo poda. Čestokrat imajo vso glavo s cvetkami oven¬ čano. Ta skrbna oprava, smehljaj na ustnih, čilo, zdravo in veselo mišljenje dela jih kaj mične. Na naših goratih otocih, obstoječih iz ognjenikove lave (žlindre), ni cest in vsled tega tudi ne kočij in torej možki in ženske na konjih jezdarijo po okolici in po mestih. Mi smo konjeniški narod in naši konii so plemenite domače živalice. Ženske sede na konjih kot možki. Pa tudi konje lišpajo s perjem in cvetlicami, kajti rastlinstvo Sand- viščani strastno ljubijo. Vidite, kaj so postali gorkokrvni divjaki, koje je Cook našel na teh otokih! Krščanska 4 * 52 vera in občanska omika, iztrebivši zdivjanost pri onih divjakih, spreobrnila sta je v mirno in tiho ljudstvo. Da bi pa ljubeznjivi čitatelj poznal tu¬ kajšnji način vzgojevanja mladine, mu opišem tu zavod v Punahu, blizu Honolulu. To šolsko poslopje je razdeljeno v dva oddelka. Jeden je za dečke, drugi za deklice. Omenim naj tu samo dekliški oddelek. Lega šole je kaj prijazna, nahaja se sredi travna¬ tega prostora, pročelje obrneno je k morji. Vsaka gojenka ima svojo sobico, v kojej gospodari svojevoljno, kajti izročena je po¬ polnem njeni oskrbi. Vsaka učenka sama pometa in čedi svojo izbo, v red spravlja svojo sobo in svojo pohištveno opravo. Najmanjše zanemarjenje kara se najostreje. Šolo v Punahu obiskujejo hčere premožnih domačinov in naseljenih tujcev. Tu se uči francoščino, angleščino, zemljepisje, godbo, petje, risanje in šivanje. Vsak predmet uči oddelkovi učitelj ali uči¬ teljica pod nadzorstvom ravnateljice, Koncem vsacega leta vrše se javne skuš¬ nje v prisotnosti starišev in dostojanstve¬ nikov otoka. V tej šoli se posebno za to skrbi, da bi se dekleta naučila samostalno gospo¬ dinjiti. 53 Ravnateljica ustanavlja vsacih štirinajst dni oskrbnico, koja skrbi za vse gospodinj¬ stvo v ustavu, drugim je pa izročena skrb po ostalih oddelkih. Nekatere učenke nadzorujejo v kuhinji, pripravljajo vsak¬ danja jedila, in celd pečivo same pripravljajo, sladkarije in navadna jedila. Druge učenke zopet hodijo na trg po živež, druge pa oskr¬ bujejo perilo in opravo šolskih prostorov. Ako jih obiščejo gostje, jim lepo strežejo in jedna drugo hoče v tem prekositi, da bi se odlikovale s svojo spoštljivostjo in uljudnostjo. Poučuje se tudi v zdravenji bolnih in ranjenih; v prostih urah za zabavo goje na vrtu cvetlice, zdravilne zeli, kojih lečilno moč se uče poznavati. Poučne izlete po okolici prirejajo s svojim učiteljem prirodo- slovja, koji jih uči poznavati drevje, rastline in najvažneje živali. Iz ustava v Punahu pohajajoče učenke so izurjene v vseh po¬ trebnih vednostih, kojih treba vsaki ženi, ki se hoče svoje dni posvetiti rodovini z blagodarnim vspehom. Tudi jaz sem bila tako srečna, preživeti najblažje ure svojega življenja v tem zavodu. Bila sem hči bivšega načelnika otočiča Oahu, kjer sem posedovala v najrodovitnejšem kraji prostrane plantaže in pašnike z mnogobrojno govejo živino; skratka, večina tega otočiča bila je moja last. 54 Žal, da sem to podedovala predčasno vsled živeljne nesreče. Ko mi je bilo pet let, poginili so moji dragi starši pri potresu, koji jako često razsajajo na Sandviških otokih, tako da se njih število še ve ne. Daši si¬ rota, vender nisem bila popolnem zapuščena. Vrhni urad kot varuh sirotam, sestoječ iz nekoliko oseb havajiškega kraljestva, je za¬ časno prevzel v svojo upravo moja posestva. Zatim so pa v ustavu nežno skrbeli zame, kakor morejo to le skrbni starši učiniti svo¬ jemu otroku. Pod varstvom svojih učiteljic in v ljubezni do svojih součenk sem ondi živela kot v rodbini. Navezana sem bila na ta zavod tako, da se mi je zdelo, kot bi se bila ondi porodila ali pa morala za vse živ¬ ljenje tam ostati. Dopalo mi je ondi nad vse, kajti vse je prijalo mojemu srcu in umu. Moji učitelji in prijatelji bili so z mojim na¬ predovanjem popolnem zadovoljni. Vsa moja mladost bila je nepretrgana vrsta radostnih dni. Sladko je minulo življenje moje pod najprijetnejšim podnebjem na svetu, v pod¬ nožji slikovitih gora, nad modrim zrcalom morske gladine. Za svet se nisem brigala, ker nisem poznala nobenih želja. Bila sem srečna. Po dnevi sem po šolskem poučevanji in po zabavnih delih mislila samo na namen 55 dneva, na cvet kake nenavadne rastline, na gorske izlete ali pa na prihodnje skušnje. Zvečer sem se zabavala v senci svežih palem v krogu veselih svojih tovarišic. Daši so bile med nami Angličanke in Ame¬ ričanke, živele smo ne oziraje se na raz¬ ličnost narodnih odnošajev v složnosti, ki je bila duša vsemu ustavu. Vzajemna lju¬ bezen naša ni bila nikoli porušena. Vender je ni nekaljene sreče, ki bi bila podeljena človeku; še sedaj mi je v živem spominu žalosten dogodjaj, koji sem doživela v oni dobi svojega mladega življenja. Bivši prvo leto v ustavu v Punahu, na¬ meščena je bila ondi za učiteljico zelo iz¬ obražena gospa miss Lambertova. Leta je bila hči necega selnika z otoka svetega Mavricija. Oče njen je osiromašil vsled predrznih podjetij; mati njena bila je Ame¬ ričanka. Miss Lambertova se je pri spolnje- vanji svojega urada odlikovala z jako čisla¬ nimi lastnostmi. Pod njenim nadzorstvom se je ustav povspel na vrhunec svoje popolnosti. Ni omenjati ne morem, kako je skrbela ta gospa za moje vzgojevanje. Začetkom sem le malo govorila, bila sem svojeglava in enmalo poredna deklica. Daši nisem še popolnem razumela nesreče, koja je zadela našo rodbino, je dušo mojo vender navdajala 56 neka trpkost. Miss Lambertova budila je v meni duha, preganjala mojo čmernost, kro¬ tila mojo svojeglavost z ljubeznivimi bese¬ dami in s svojo vzgledno potrpežljivostjo. Tako me je počasi zase pridobila ter je porabljala moje zaupanje v moje popolnenje. Ko je bila tako Miss Lambertova nekoliko let naš bogek v Punahu, poči kar nakrat necega dne nemila vest, da se miss Lam¬ bertova hoče omožiti in da zaradi tega odpo¬ tuje na nek drug havajišk otok, daleč od nas! Početkom ni nihče hotel verjeti, da bi nas miss Lambertova mogla ostaviti. Kako bi se mogli od nje ločiti? Za nekoliko dni se je ta novica potrdila. Ko je še pred več leti miss Lambertova živela s svojo rodbino na otoku sv. Mavricija, bil je njen oče v zvezi z nekim častnikom američanskega namorništva, Jurijem Hamiltonom. Ne ve se, ali sta bila že takrat zaročena, toda ko je odplul kapitan Hamilton s svojo ladijo, jela je siromašiti rodbina Lambertova. Ostavši na to službo, kupil je kapitan Ha¬ milton prostrana zemljišča na otoku Havaji, hote se pečati z mnogo koristnejšim poslom, z ovčjo rejo. Na potovanji v svojo novo domačijo pomudil se je tudi v Honolulu, da bi mogel biti prisoten pri javnih izpitih in razdelitvi nagrad v šoli v Punahu. Kaj 57 je iz tega sledilo, si lehko mislimo. Hamilton in miss Lambertova sta se tu seznanila. Vzajemno nagnenje iz mlade ljubezni je tako močno vsplamtelo, da je že v nekoliko dneh postala miss (gospodičina) Lambertova mistress (gospa) Hamiltonova, a kmalu potem je odpotovala s svojim možem na oni otok. To je bilo tarnjanje in jokanje, ko smo se ločili! Tarnjale in solzile so se naše učiteljice in učenke. Zlasti mene se je polastila velika žalost, da se gospica Lambertova kar ni mogla utolažiti. — «Ljubček, spominjaj se mene,> pravi odhajajoč, «jaz tebe nikdar ne zabim!« Čas pa delo sta nekoliko umirila naše togovanje. Gospa Hamiltonova, tako jo bo¬ demo zdaj imenovali, dasi je sama imela pozneje deca, se je često nas spominjala s kacim darilcem, kar nas je jako veselilo. Vztrajala sem torej v tem zavodu pod drugo ravnateljico do svojega dvanajstega leta — v naši gorki pasmi deklice v tej dobi že dorastejo — ko se pripeti nesreča, koja je vsemu havajiškemu otoku pretila s pogubo. / 58 II. Ognjenik Mona Loa. — Zmešnjava v ustavu. — Besnost neolikane devojke. Znano je že, da na naših otokih cesto razsajajo potresi. Vzrok temu zlu je otok Havaji, kjer strle v nebo trije mogočni ognjeniki, kojih jeden vedno meče ogenj iz sebe. Prebivalci se tem manj brigajo za njim pretečo nevarnost, čim bolj jih priroda obsipa s svojimi darovi. Leta 1868. prigodila se je meseca aprila strašna prememba; na jasnem obnebji ni bilo videti oblačka; toda naenkrat se stemni nebo in zagrne solnce s črnim zavojem. Vzduh se je napolnil z gostim dimom in črnim prahom. Daši ni bilo vetra, se je vender morje visoko vzdigovalo, pljuskajoč na breg velikan¬ ske valove. Vsa znamenja so kazala na to, da se blizu nas pripravlja ognjenik k izbruhu. Glede tega nas je še uveril močan potres v Punahu. Pozneje smo zvedeli, da so ta potres čutili po vsem otočji. Z ozirom na take prigodke pri nas gradijo same pritlične lesene hišice, da ne bi bila prizadeta večja škoda. Lovci velerib prinesli so nam najžalostneje novice. Na otoku Havaji je razsajal potres, 59 kakeršnega doslej še nihče ne pomni. Po nekaterih krajih so bile uničene vse nasel¬ bine popolnem, drugje zopet razpočila se je zemlja, in nastale so strašne propasti, iz kojih so se valili omamljivi sopari in potoki perečih tekočin. Razkačeno morje zaplavilo je pobrežna posestva in sela ter uničilo pri¬ stane s prebivalstvom vred. Konečno se od¬ pre žrelo ogromne gore M ona Loa, in v velikih potokih valila se je žgoča lava (žlin¬ dra) v morje mnogo milj dalječ, kipeča ko krop. Vse te prikazni spremljali so potresi zemlje po noči in po dnevi. Nepopisen strah in obup razširita se po stolnem mestu Ho¬ nolulu. Da bode prej opažanim znamenjam sledila tako nepričakovana nesreča, tega se ni nihče nadejal. Kakor hitro se je ta vest razširila, se je takoj pomišljalo na to, kako pomagati ostalim ponesrečenim. Kmalu so ljudje na¬ nosili mnogo živeža, obleke, zdravil in dru¬ žili potrebščin na parobrod, na kojem je sam kralj z mnogobrojno družino odplul nasled¬ njega dne na otok Havaji.* Ta pomoč je bila samo za prvo trenotje, začasna, in ni torej zadostovala tako ogromni škodi. Ves narod je požrtvovalno nabiral raznotere pri- * Na tem otoku so otočani ubili Cooka pri nekem su- kobu 1. 1779. 60 pomočite in mnogi so se napotili tja, da bi osobno pomagali tam, kjer bi trebalo. Ta prigodek z vso grozo culi- smo tudi v šoli v Punahu. Součenke moje in jaz nismo mogle ostati nebrižne za tolika trpljenja svojih rojakov, mnoge izmed nas imele so sorodnike pa prijatelje v Havaji; najbolj nas je mučila negotovost o usodi naše drage mistress Hamiltonove. Prebivala je s svojim možem in otroci v okraji Kau na podnožji gore Mona Loa, kjer je potres najsilneje razsajal. Ali ni možno, da je naša bivša ravnateljica z vso svojo rodbino pokopana pod podrtinami in sesutinami? Morebiti je živela v največjern nedostatku. Vse smo me¬ nile, da je poginila in smo živo pomilovale njeno nesrečo. Nikjer nisem imela pokoja. Govoreč o nji po dnevi in sanjaje o nji po noči, očitala sem si svojo malomarnost in nehvaležnost do svoje druge matere. Nudila se mi je prilika, da uresničim svoje vroče želje. Vsled došlih izvestij iz Honolulu je bilo na nesrečnem otoku Havaji mnogo žena, otrok in starčkov ranjenih in opuščenih, koji so trebali hitre in obile pomoči. Poživljene so bile torej ženske, ki bi bile zmožne oskr¬ bovati bolnike. 61 Nova naša ravnateljica mistress Daver- sova bila je nekoliko vešča v ranocelstvu, za¬ radi tega se je zelo rada oglasila za ta posel. Sklenilo se je, da jo spremi šest naj- starših in najmodrejših učenk. Lepč sem prosila za dovoljenje, da bi smela iti ž njimi, toda prošnja moja bila je odbita. Bila sem sicer dosti močna, toda premlada za tako podjetje, in sorodniki v Honolulu niso hoteli prevzeti zame odgovornosti, ker sem bila dediča obširnih posestev. Ko mi naznanijo to prepoved, zgubila sem toge in zlobe skoro ravnodušje. Ves dan sem neprestano jokala, pulila sem si lase, z nogami bila ob tla in kakor blazna butala z glavo ob zid. Vsled mojega obnašanja vsa prestrašena, sporoči mistress Daversova mojim varuhom, da se boji pogibeljnih nasledkov za moje zdravje, ako ostanejo pri svoji prepovedi. Ker so se torej sorodniki moji bali, da bi se stanje moje ne obrnilo na slabše, so konečno privolili. Uznali so, da ne morejo overati moje požrtvovalnosti, ker je vsaka pomoč dobro došla. Nisem samo dobila do¬ voljenja spremiti mistress Daversovo, nego i pravo, podariti dve sto pijastrov* na ko¬ rist ubogim žrtvam. *) Pijaster = pol golči. 62 Kakor hitro dobim torej dovoljenje, ute- šim se, da sem se mogla pripravljati k od¬ hodu. Ladiji je bilo odpluti že naslednjega dne. Vsak ugane, koga sem imela v mislih. Nek notranji glas mi je pravil, da morem gospe Hamiltonovi izkazati važne usluge. Strahu, da bi moji sorodniki znabiti ne preklicali dane besede, nisem mogla pri¬ čakati jutra. A v istini me je skušal jeden izmed njih pregovoriti še pred odhodom. Toda odstopiti nisem hotela od svojega trd¬ nega sklepa. Uro pozneje sem bila na krovu in ladija odjadrala je z nami v jako ugodnem vremenu na daljno pot. Proti večeru naha¬ jali smo se že jako daleč od mesta Honolulu. Kapitan naš nam je zagotavljal, da iz Oahu do Havaji dospemo v dveh dneh. Čim bliže smo prihajali k ognjeniku, tem silneje so se zaletavali valovi v ladijo. Neizprosna morska holezen napala je marsikatero mojo tovari¬ šico, da i celo gospo Daversovo. Meni se je pa posrečilo ustavljati se tej jako neljubi nezgodi, koja sicer ni baš nevarna, tako da sem mogla i drugim pomagati. Proti večeru druzega dne pristanemo srečno k otoku Havaji. Popotniki in pomorščaki, skupivši se na krovu, so že od daleč občudovali jako lep a grozen prizor, ki se je pojavil pred njimi. 63 Zahajajoče solnce zakrivalo je neprozorni zavoj dima in prahu, ki se je valil po vsem otoku. Daši je vel oster vetrič, smo težko sopli v tem s žveplom nasičenem vzduhu; preko brega je plula neizmerna množica mrtvih rib in druzih morskih živalij in iz morskih globin izstopivših ali vtrganih pred¬ metov. V dimu je bila jedva poznati veli¬ častno podobo gore Mo n a L o a. Daši ni bilo slišati podzemeljskega bobnenja, je vender na nekaterih krajih švigalo iz zemlje mnogo plamenov. Ves prizor predočil nam je podobo pekla, kakor ga nam opisuje svetopisemska povest- nica. Nihče ne bi verjel, da morejo ljudje živeti na takem kraji groze in zmešnjave. Ni naši pomorščaki niso mogli poznati njim dobro znanih krajev. Izginile so cele vasi na veke, hribi in doline premenile so se v opustošene planine. Nikjer ni bilo najti ni sledu živega, morski pritok poplavil in prihrul je daleč v deželo, v morje po¬ medel prebivalce, domače živali in vsa po¬ slopja. Kar ni poginilo v plamenih, uničila je občna povodenj. Potres je precej že pone¬ haval, toda temena skal so se na mnogih krajih valila s oglušujočim lomozom v belo, razpenjeno morje. 64 Strahu, da bi strmi breg v taki nepro¬ zorni temi ne zasul naše ladij e kot otroško trugico, velel je kapitan, ladijo usidrati daleč od brega. Vso noč smo še ostali na nji, pri čakujoč prve žarke solnčne svetlobe. Kapitan je to učinil iz previdnosti, a samo jaz nisem soglašala z mnenjem skušenih namorščakov. Vso noč nisem zatisnila ni očesa. Vedno me je mučilo očitanje: Bože! ne pridem li prepozno na pomoč svoji dobri učiteljici, gospe Hamiltonovi? III. Deklica z ožganima nogama in kravar. — Mala načelnica. — Čar zlata. — Svojeglavost. Drugo jutro iskala je naša ladija ob bregu varnega pristanišča. Nek plaveč, opazivši z brega našo neodločnost, pripluje k nam na ozki deski, na kakeršnih domačini jako spretno ume plavati, ker nimajo druzih pri¬ prav. Z njegovo pomočjo dospemo v varno pristanišče. Jako težavno se izkrcamo na breg, kjer so stale podrtine nekdaj cvetoče ribarske naselbine. Grmada grobelj tvorila je pomnike neke- danjih ulic, in od prelepe katoliške cerkve 65 ni ostal kamen na kamenu. Od vsega pre¬ bivalstva ostalo je samo nekoliko stotin ne¬ srečnežev obojega spola in različne starosti. Razen življenja niso ničesar imeli, in gladu in v ognji bi bili poginoli, ko bi se jih ne bila usmilila nagla pomoč. Ubogi ljudje so nas kaj radostno vsprejeli. Razdelili smo med nje obilico raznovrstnega živeža in pomagali smo jim postavljati in graditi bambusove koče. Moje součenke prično z menoj izvr¬ ševati milosrdna dela pri bolnih in ranjenih. Izvrševajoč svojo dolžnost, sem povsodi po¬ vpraševala po dragi gospe Hamiltonovi in njeni rodbini, toda v tej občni zmešnjavi je vsakdo mislil le na svojo lastno nesrečo in ni mogel torej pomišljati na nesrečo druzih. Konečno sem našla mej bolniki neko deklico iz Vajohine, najbolj opustošenega okraja, ki je, bežaje pred bljevajočim ognje¬ nikom, brodila po ognjeni lavi ter si ožgala obe nogi. Uboga deklica je pretrpela mnogo bolečin in zgubila je jedno nogo. Ime Vajo- hina me pa spomni, da je v dolini tega imena bivala naša ravnateljica. Ko sem deklici stregla, vprašam jo, ne ve li kaj natanč- nejega o gospe Hamiltonovi. Predno mi od¬ govori, upre oči v me, kakor bi hotela naprej vedeti, more li z menoj govoriti od¬ kritosrčno. Berthet, Učenke. 5 66 — «Dobro poznam gospo Hamiltonovo,* odgovori mi na to; «to je plemenita gospa; ali spadate morebiti k njeni rodbini?* — «Ne, temveč skrbi me njena usoda kot bi bila moja lastna mati.* — «Nič gotovega ne vem o nji,» pravi bolnica zadrežno, «Pela je neusmiljeno rav¬ nala, ker jej ljudje niso hoteli donašati darov.» Da bi se pa to dobro razumelo, moram omeniti, da med Stanovniki nižje vrste, dasi so kristijani, prevlada še mnogo vraž, koje so podedovali po svojih pradedih. Tako pripisujejo Peli, boginji ognjenikov, bivajoča po njihovem mnenji v žrelu Mona Loa, vse nesreče, koje so zadele katerikrat njih deželo. Kot prava kristijanka tej smešni vraži nisem pripisovala nobene verjetnosti in važnosti. — «Ničesar mi ni znano o kaki boginji Peli,» odgovorim jej kar naravnost, «temveč poznam samo jednega in j edinega Boga, vse¬ mogočega in ljubeznjivega, ki časih pošilja ljudem nesreče samo zaradi tega, da bi jih skušal ali kaznoval.* Besede moje so neomikano deklico tako poparile, da je umolknila. Po malem prestanku izprašujem jo zopet dalje: 67 — «Ni mogoče, da bi ničesar ne vedela o rodbini v vašem sosedstvu tako razglašene gospe. Za Boga, povejte mi kaj o njih — «Čujte tedaj! Mislim, da je mistress Hamiltonova z vso rodbino poginila. Pela . . . a kaj čenčam? — goreča reka valila se je blizu njihovega stanišča, in ko sem bežala po tej goreči brozgi, ni sledu ni bilo več o njihovi hiši.» Torbico, kojo sem držala v roki, spustim na tla ter se zgrudim onemogla na klop. Potem naznanim vse, kar sem zvedela, svoji ravnateljici in součenkam. S tem sem jih pa zelo užalostila. Toda tudi drugi ljudje so to pripovedovali, kakor dekle iz Vajohe. Ne zmeneč se za to, domnevala sem, da vender najdem svojo drago prijateljico Ha¬ miltonovo. Morebiti se jej je posrečilo, ube¬ žati iz nesrečnega stanišča. Nihče se dosedaj še ni prepričal, je li ostala živa ali mrtva. Trdno sem se nadejala, da je rešila svoje življenje, možno i čudesno. Še tega dne mi je novo znamenje osrčilo mojo nadejo. Iz bližnje vasi so k nam prinesli kmetje, ko zvedo o našem prihodu, na nosilnicah pol mrtvega človeka, kojega so bili izvlekli iz podrtin. Bil je to kravar z dvora gospe Hamiltonove. Ko nastane potres, tudi on zbeži'. Tekoči lavi je sicer ušel in že je 5* 68 mislil, da je otet, kar se pod njim utrga skala, po kateri je bežal in ta ga je zasula. Ves potolčen in s zlomljeno nogo obleži dva dni brez pomoči. Tretjega dne ga šele najdejo in nam v oskrbovanje izroče. Ko ga polože v šatoru poljske bblnice, zberemo se okolu njega, da bi mu pomagali. Ker je bil sluga gospe Hamiltonove, stregla sem mu zlasti skrbno. Mistress Da- versova mu obveže zlomljeno nogo, jaz mu pa podam iz svoje zaloge stekleničico spanj- skega vina. Kmalu mu tako odleže, da sem ga mogla vprašati, je li res rodbina Hamil¬ tonova poginila ali ne. — «Ne, gospodičina!» odgovori mi. «Ka- pitan ni poginil, ker je pred jednim mesecem že odplul na američanski ladiji v San Francisco živino prodajat, ter se vrne šele v dveh mesecih .» — «Kaj je pa z gospo Hamiltonovo in njenimi otroci?» — «Bili so ravno v svojem stanišči, ko nastane potres; ko slišijo praskot zidovja, zbeže iz hiše in se rešijo na bližnji holm. Vsled strašnega lomoza prestrašen zbežim in ugledam zvunaj gospo Hamiltonovo be¬ žati v gostem dimu in pepelu. Najmlajše dete nesla je v naročaji, starejše je nesla dekla. Za njimi je bežalo tudi nekoliko ljudij 69 iz tega sela. Hotel sem je doteči, toda v hipcu se odpre zemlja pred menoj, in čudo, da me niso iz razpokline puhteči sopari zadušili. V grozovitem strahu bežim dalje in sam ne vem, kje sem konečno obležal.» — «Menite tedaj, da je gospa Hamilto¬ nova ušla nevarnosti?* — «Ne zdi se mi to nemožno, .... da sem jaz rešen, to vem gotovo.* — «Zakaj pa o sebi ne sporoči nobene vesti?* Kravar se zamisli. — «Morebiti tiči kje med ognjenimi toki lave; Pela je hudomušna* . . . «Pustite Pelo in njene hudomušnosti!* sežem mu v besedo nestrpljivo. «Bože, je li res, kar pravite? potem trpi gospa Hamil¬ tonova že ves dan neizrecne muke in umira gladu in žeje! Ali je daleč odtodi kraj, kjer mislite, da se nahaja vaša gospa s svojimi ljudmi?* — «Uro hoda. Kedor bi se pa hotel tja napotiti, naj se le poslovi s tem svetom.* — «0, dobe se taki ljudje!* vskliknem. «Še misliti ne morem, da bi gospa Hamil¬ tonova, tako blizu nas se nahajajoča, trpela toliko težav in muk! In če bi ji nihče ne hotel prispeti k pomoči, storila bodem to sama!* 70 Tako smo se razgovarjali v prisotnosti gospe Daversove in mojih součenk. Ko sled¬ nje čujejo moje odločne besede, so kar ostrmele. — «Vi pač pozabljate, Emica,* de mi ravnateljica strogo, «da ste dekle, ki se ne more lotiti tacih podjetij.* — «Kaj še!» pravi trpkim glasom kra¬ var, «gospica ima prav. Ko bi le mogel stati na nogah, bi kmalu našel dobro gospo in njeno družino.» — «Gujete li, kaj pravi ta mož?» vsklik- nem iskreno, «on ne popusti nadeje ter hoče oteti mistress Hamiltonovo. Česar pa sam ni zmožen, to mogo drugi izvršiti!* Odkrivši plahto, ki je zakrivala uhod v šator, šla sem v zraven stoječo kočo, kjer je bilo zbranih nekoliko ljudij. Odločno jim zakličem: — «Mistress Hamiltonova je s svojo rodbino v dolini Vajohini v veliki nevar¬ nosti.. . Sto pij astro v dam onemu, ki jo reši ali mi pa prinese o nji zanesljivih vestij!» Prisotnih poslušalcev je bilo mnogo, ki so zgubili vse svoje imenje, otevši si samo siromašno obleko. Toda ime Vajohina jih je ostrašilo, kajti ta vas je stala sredi bru¬ hajočih ognjenikov. Nihče se ne oglasi. 71 — «Torej dve sto pijastrov!» kličem še z močnejim glasom. Na to se mi bliža nekoliko mož, toda vsi so nekako nezaupljivo zrli v me; zdela sem se jim premlada, da bi mogla spolniti dano obljubo. Jeden izmed njih me pozorno pogleduje, potem pa de: — «Svojo obljubo lahko spolni, saj je to mlada načelnica.* Na naših otokih so me povsodi tako imenovali, kajti ondi so dobro poznali ne samo moje stariše, temveč i obširna zem¬ ljišča, koja sem bila podedovala. Moja velikodušnost vzbudila se je v meni i zaradi tega, ker sta tudi oče moj in mati poginila vsled potresa; zaradi tega sem se toplo potezala za nesrečne žrtve. Da bi pa vso nezaupljivost zaplašila, vzela sem iz svoje torbice pest zlatnikov in jim je ponudila, rekoč: — «Temu ali pa istemu vse to, ki gre iskat mistress Hamiltonovo v Vajohinoh Na to me prosi pet ali šest močnih mož, utrjenih v težkem delu, naj jih najamem. — «Podajte se vsi na pot,» dem; «kar je možno jednemu, posreči se gotovo neko¬ liko možem; nagrado si pa razdelite med seboj. Kedor izmed vas se vrhu tega skaže požrtvovalnega, tega še posebe obdarim!* 72 Ko se med seboj natihoma zmenijo, ozna¬ nijo mi, da hočejo spolniti mojo željo. — «Pripravite se tedaj, za četrt ure se napotimo; niti minute ne smemo zgubiti!* Izplačala sem vsakemu po dvajset pi- jastrov naprej, potem so pa šli po slovo k svojim rodbinam. Ravnateljica in součenke so odobravale mojo naredbo. Med štirimi očmi me objame mistress Daversova, rekoč: — «Ema, vi imate dobro srce. Te može lehko nagradite velikodušno, kajti pri odhodu mi je vaš varuh izročil pet sto pijastrov, koje poljubno lehko porabite. On neče, da bi se sama žrtvovala; imenje svoje pa morete vpo- rabiti v plemenit namen.* — «HvaIa vam za to!» odgovorim jej; «ali ste pa tudi pomislila, mistress Daver¬ sova, da jej ti možje, najdejo li v istini gospo Hamiltonovo, slabosti ali bolezni vso one¬ moglo, ne bodo mogli s čem pomoči?* — «Sklenila sem, dobro dete, vas vse spremiti, in bodem v ta namen preskrbela konje.* — «Kaj, mistress Daversova ...» — «Zakaj pa ne? Tudi jaz spoštujem gospo Hamiltonovo, saj je bila meni dobrot¬ nica; vsled njenega prizadevanja sem dobiia častni urad, hočem jej torej poplačati dolžno hvaležnost.» 73 — «Nu, spremite jih torej; oskrbimo si pa prej dva konja, ker se bom peljala z vami.* — «Ni mogoče,» vsklikne odločno rav¬ nateljica. «Emica, vi ste bila izročena v moje varstvo, nikoli ne pripustim, da bi se ude¬ ležila tako predrznega in nevarnega podjetja.* — «Se hočete li sama udeležiti te pre¬ drzne odprave?* — «Učinim to prevdarjeno, toda vam, Emica, — pustite se vender poučiti, kaj tacega ne dovolim.* Priznala sem torej na videz, da je boljše opustiti to namero, na tihem sem pa osno¬ vala svoj načrt. Med tem so prišli najeti poslanci. Pred odhodom so kravarja še na¬ tančno vse izpraševali, zlasti glede potov, po kojih jim je hoditi. Za gospo Daversovo smo konje preskr¬ beli brez težav; vse smo namreč izurjene jahalice. Konjiču smo pripeli na vrat zabojček tečnih jedil za vso Hamiltonovo rodbino, ko bi jo srečno našli. Posamezni posli so pa nesli dostatek jestvin in druzih potrebščin. Ko so bili vsi pripravljeni, napoti se torej tolpica mož z gospo Daversovo, koja nam je še z daljave pošiljala svoj pozdrav¬ na pot. 74 Moje tovarišice so se dokaj čudile, da seru se tako hladno poslovila z mojo ravna¬ teljico. In ko tudi druge učenke iz ustava v Punahu solzeče priporočajo mistress Da- versovi vsakeršne naredbe in opreznost, ostala sem nebrižna. Ko pa odidejo, se je kmalu pokazala moja navidezna hladno¬ krvnost. Tisti havajiški občan, koji me je imenoval nasproti drugim kmetom malo načelnico, bil je svoje dni sluga v naši rodbini, koje se je hvaležno spominjal. To njegovo naklonjenost premenila sem z nekoliko podarjenimi pijastri v udanost. Še pol ure ni minulo po odhodu odprave, ko mi stari sluga mojega očeta privede konje. On sam imel me je spremljati in varovati po svoji možnosti. Vsak je uganil mojo misel. Ker gospa ravnateljica ni privolila, da bi se v njeni družbi udeležila odprave, sklenila sem, da jej bodem od daleč sledila in se jej šele takrat pridružila, ko bi ne bilo več moči vrniti se nazaj. Svojemu spremljevalcu sem dala potrebne napotke. Drage čitateljice, ne morete si predstav¬ ljati, kako so postale žalostne moje tova¬ rišice, večinoj starše od mene, ko zvedo moj namen. 75 Vreme je bilo prekrasno; zemlja se je rahleje tresla, in krog nas vladal je mir, koji je bil le semtertja prerušen. Nadejala sem se, da že v dveh urah dohitim mistress Daversovo; med tem časom se nisem bala nobenih nezgod. Poslovivši se z vsemi znanimi, podam se torej na pot, spremljana od domorodcev do konca vasi. Jedna mojih tovarišic me je še dalje spremljala ter mi vedno očitala moje posto¬ panje; seveda se zato še zmenila nisem; bila je to Francika, najnežnejša izmed vseh ostalih. Ustavila se je z drugimi havajiškimi prebivalci na utrgani skali ter mi je od todi klicala: «Z Bogom!» in v slovo z robcem mahala, dokler jej nisem izginila izpred očij. IV. V peklu. — Srečanje. — Aloha Pela. — Ognjeni propad. — Znamenja obupnosti. — Santalov most. — Čaša vode. — Bil je skrajni čas. Ko ostaviva vas, stalo je solnce, zakrito z oblakom dima in prahu, še visoko na nebu. Ceste niso bile po potresu tako opu- stošene, kakor se je čulo. Na nekaterih krajih je bila pot zaprta s kako veliko skalo ali pa je bila razrita v razpokline, iz kojih je 76 dušljiv in omamljiv dim švigal. Toda ni nam pretila nobena nevarnost. Pazila sva samo na to, da bi našla sled prve družbe, s kojo bi se mogla združiti. Daši je že več nego pred jedno uro pred nama odšla, sva jo hitro zapazila z vrha bližnje gore. Torej sva pospešila najine korake. Okolica, pred nedavnem še razkošna in jako rodovitna, je žalostno izgledala. Stano¬ vanja človeška bila so podrta, rastljine po¬ teptane, drevje opaleno in posušeni studenci in potoki. Razrita tla so bila pomešana s kamenji in na nekaterih krajih so nam na¬ sproti zevali propadi, dva do tri metre široki. Pri vsakem koraku našli smo mrtve ožgane vole, koze, konje in druge živali, koje je uničil potres; gotovo so se med njimi nahajala tudi človeška trupla, toda moj spremljevalec je večkrat odvračal pozornost mojo od vseh gnjusnih prizorov. Korakala sva ob podnožji gore Mona Loa, koje vrh je bil pokrit z lesketajočim snegom, dasi so iz njegovega boka in iz njegovih brezštevilnih poklin valili se ognjeni toki. Lave sicer nisva videla, toda gorak žveplen vzduh in gost, bel dim, ki se je pred nama valil, oznanje¬ val je njegovo bližino. Skrb za najino varnost činila nas je po¬ zorne po nepristopnih potih, krajih, ki so jako 77 nevarni. Zelo se začudiva, ko ugledava družbo pred nami, koja se je ustavila na panogi gora. Po vedenji sva torej menila, da so naleteli na velikansko oviro. Na¬ razen smo bili kacih sto korakov. Solnce je zahajalo za goro Mona Loa, in kmalu nas je obdajala temna senca, kojo provzročujejo visoki hribi pri solnčnem zapadu. V pol ure na to nastala je popolnem noč, kajti znano je, da v tropičnih krajih ni večernega mraka. Bati se mi pač ni bilo treba, da me ravnateljica pošlje domov. Sklenem torej, da se jej predstavim. Vedela sem tudi vzrok, ki je zadrževal mistress Daversovo od dalj¬ šega potovanja. Oblaki belega dima ob gorskih panogah so prav razločno naznanjali tekočo lavo. Ko prijahava prav blizu prve družbe, jamejo nas le-ti ogledavati. Mistress Daversova sestopivši raz konja, natanko ogleduje mojo postavo. A tudi jaz skočim raz konjiča in stopim naprej, da bi se pokazala gospej ravnateljici. Ta se opoteče nekoliko korakov in spoznavši mene, pravi hladno: — «Vaša neubogljivost, Ema, preseza vse meje ... Ko se vrnemo v Punah, bo¬ dete ostro za to kaznovana.» 78 — «Rada sprejmem vašo kazen, mistress Daversova,» odgovorim jej veselo; «zatim pa dovolite, da vas objamem!» In v hipcu sem jo objela, nego je mogla še spregovoriti. — «Nepremišljena! Svojeglavka!» de ona, in se mi hoče iztrgati iz rok; «vaša hiba se ne da zagovarjati.» Bila sem vsa srečna. Havajiški možje so me kar občudovali in govorili med seboj: «Živela dobrosrčna načelnica! Iz dobre rodovine pohaja!» Potem se posvetujejo z mojim spremlje¬ valcem o daljšem potovanji. Okoliščine so bile jako neugodne. Pred nami se je valil silni tok žgoče lave, ki je širil okolu ostrupljajoči dim. Tok bil je širok štirideset do petdeset korakov in spodej se je valil tekoči ogenj, na površji se je pa delala trda skorija iz kamenenih poklin. Ko bi se bili drznili preko¬ račiti ta prvi tok, približali bi se k glavnemu, pol milje širokemu veletoku, ki je segal s svojimi skazonosnimi valovi do morja. Kaj je bilo početi v tem grozopolnem kraji, kjer je vsakemu živemu bitju pretila neizogibna poguba? Havajiški posli še upali niso premišljevati o tem položaji. Groze in vraže prestrašeni so zbirali medene prstane, 79 steklene krogljice in druge drobnosti. Jeden izmed njih je nesel ta darilca boginji ognje¬ nikov celo na rob propasti ter ja vrgel v ognjeno žrelo. — «Aloha Pelab (Zdrava bodi, Pela!) klical je darilec na vso moč. — «Aloha Pelab oglasi se na to eno¬ glasno iz grl ostalih. V tem trenotji ni imela ni mistress Daversova, ni jaz toliko poguma, da bi zabranili smešno navado ubozega ljud¬ stva. Da to prav nič pomagalo ni, se je pokazalo, ker nismo mogli iti naprej. — «Zdaj saj uvidite, zlata moja,» pravi meni ravnateljica, «da bi bilo mnogo pamet¬ neje, ko bi bila ostala doma pri svojih to¬ varišicah. Vsi, kar nas je tu in ti babjeverni ljudje, ničesar ne opravimo zoper prirodne sile ali pa proti silnim činom božje moči.» — «Ne obupajmo še, mistress Daver¬ sova,* odgovorim jej. «Po izreku mojega spremljevalca smo blizu tistega kraja, kamor je ubežala nesrečna gospa Hamiltonova, njeno stanišče stalo je pred ono razpočeno skalo. Lehko bi bilo najti kraj, kamor je pribežala v največji nevarnosti. Iščite v to stran, menim, da je ondi tok lave ožji. Na¬ potimo se torej v ta kraj poizvedavatb Mistress Daversova je odkimala z glavo. Za nekaj časa je pa naročila poslom, naj Kapapolo, kjer je strahu zbolel in leži v postelji.« — «Poskusimo jih opozoriti na nas s klicanjem!« pravim odločno. Torej vskliknemo vsi naenkrat ter pazno poslušamo. Samo jek se nam je oglašal, toda tako slabo, kakor bi pohajal iz ogromne daljave. A prikazala se ni nobena človeška postava. — «Naj velja, kar hoče!« vskliknem, »hitimo tem ljudem na pomoč. Kdo ve, ni li ondi gospa Hamiltonova!« Nihče še črhnil ni. — «Nespametna Ema, kako bodete neki hodili po teh ostrih grobljah?« vpraša rav¬ nateljica. — «Na nekaterih krajih bode zemeljska skorja znabiti tako trda, da človek more varno po nji hoditi.« Nek havajišk sel gre torej na oni kraj, koji sem bila naznačila, v skorjo zasadi leseno palico, a v hipcu švigne ven plamen, vžge palico, in celč sel se je komaj rešil. Ta poskus je bil pomenljiv. Jeze in ža¬ losti polijo me solze. — «Čemu se neki tu mudite, ali se nečete ničesar lotiti?« vprašam navzoče. 83 — «Prosim, načelnica, kar nam danes ni moči izvršiti, mogoče, da jutri izvršimo!* — «Kaj pa, če ti nesrečni tvori pogi¬ nejo?* očitam jim nepotrpežljivo. Nihče mi ne odgovori. Hodila sem vsa zmedena semtertja. Zopet enmalo postojim, a tu je vetrič mojim ušesom donašal obupno zdihovanje iz tajne koče. Bistro moje oko se zopet upre v nov predmet. Na strmem bregu na naši strani štrlelo je kvišku veliko drevo. Kmalu me prešine misel, da bi to drevo posekali ter prevalili čez propad, na ta način si naredimo most. To je bilo jako dragoceno santalovo drevo, čegar dišeči les se izvaža; i njega so se bili dotaknili ognjenikovi plameni; otožno je klanjal k zemlji svoje osmojene veje. Takoj hitim in oznanim to havajiškim poslom: — «Kedo ima seboj žago ali pa sekiro, da bi mogel posekati drevo?* Vsi me začudeno pogledajo. Samo jeden je imel seboj sekirico, s kojo je sekal veje za ogenj. Veselo sem ploskala z rokama. — «Idite torej z menoj!* pravim. «Še to noč nam bode moči prispeti nesrečnežem na pomoč.* Zdaj jamejo premišljati daljše okoliščine. — cŠmentaj! mlada načelnica ima do¬ bro misel,* pritrdi stari sluga naše rodbine. 84 «Podsekajmo drevo tako, da se bode zvalilo čez razpoko.» — «Hajdimo na delo!» zakličem, «po- žurite se vsi! Ne bodem stiskala pijastrov, in bogato obdarim onega, kedor se s celim srcem vda delu.» Besede moje so jih spodbudile. Delavci so se pridno vrstili, da bi se delo ne pre¬ trgalo. Mistress Daversova, uvidevši težave daljšega potovanja, nasvetuje, naj se počaka do jutra. Od tega časa, ko sem se pridružila družbi, poslušali in ubogali so havajiški prebivalci iz spoštovanja do mojih starišev bolj mene nego ravnateljico in so neprestano podseka- vali santalove korenine. Delo je le počasi šlo od rok, ker ni bilo pripravnega orodja pri rokah, a santalovo drevo je pa zelo trdo. Deblo ni bilo še na pol podsekano, ko nastane noč. Toda noči v vročih krajih niso tako temne, kakor pa v severnih, vrhu tega je pa silni tok lave, jedva uro od nas, daleč in široko osvetljeval okolico s svojim močnim žarom. Moj zvesti spremljevalec je že po¬ čival. Vender ga vprašam, česa bi neznani ljudje v koči najbolj potrebovali. — «To si kaj lehkomislimo, načelnica,» odgovori mi: «vode! Jesti so lehko do¬ bili česa v gozdu, piti pa težko; kajti 85 mnogo milj na okolo ni studenčka pitne vode. Ako so tu osem ali deset dnij, imeli bodo grla vsa obolela.» — «Torej bi jim najbolj ustregli...» — «S sodčkom vode,» pristavi dobro- srčnež in odide zopet na delo. Hitro si opašem posodo z vodo iz svoje zaloge. V tem trenotji čujem praskot padajočih vej. Ko so se delavci najmenj še nadejali, podere se drevo — pravi velikan — čez og¬ njeni propad, ker so mu bile korenine na jedni strani podsekane. Vsi kar najhitreje odskočijo, ko še jeden delavec podsekava deblo. Most čez razpoko je bil srečno dovršen. Radostni krik vseh oznanjeval nam je srečno dokončano delo. Vsi so skušali trdnost novega mostu. Ali nova nezgoda je pretila zopet njegovi var¬ nosti. Suhe veje drevesove štrlele so na nekaterih krajih v propad, ter so se hitro vnele od žgoče lave, ki je pretila celemu deblu pogin. Delavec, ki je imel v roči se¬ kirico, je hitro začel posekavati vnete veje, toda jaz ga nisem čakala. Urno smuknem nepozorovana na deblo, hoteč iti čez ume- teljni most. Bila sem zelo neprevidna: duš- Ijiva vročina in strupeni sopari bi me mogli omamiti, in strašna smrt bi me, ko bi mignil, 86 potegnila v propad. Kedo pa more časi za- preeiti voljo svojeglavega človeka? K temu drznemu činu vedla me je samozavest, kajti v zavodu v Punahu dobila sem v telovadbi prvo nagrado. Po tem gibljivem mostu do¬ speti na drugi breg, bila mi je igrača. Mistress Daversova me je hitro pogrešala. — «Ema!» jame me bojazljivo klicati. «Ema, kje ste? Oglasite se!» Na prvi klic se nisem oglasila. Ko me pa ravnateljica jame vsa prestrašena glasneje klicati, prikažem se pred njo na nasprotnem bregu velike razpokline. — «Tukaj sem! mistress Daversova, ni- karte zame skrbeti!* jej odgovorim. Ne poslušajoč dolgo njena očitanja, hi¬ tela sem v to stran, kjer sem včeraj zvečer ugledala kočo. Kmalu sem korakala po temni, neznani okolici. Veselega ukanja družbe naše že nisem več slišala. Tavala sem v temi, iskaje kakega sledu in steze. Ustavim se sredi visoke trave, kar čujem slabo stokanje. Ogle¬ dovala sem se po smeru, toda stokanje je bilo umolknilo. Ko korakam naprej, zapletejo se moje noge v belo rjuho. To je bila za¬ stava, kojo sem videla pred jedno uro. Isti, ki je zastavo tu pustil, ne more biti daleč. A v istini nekoliko korakov odtodi ugle¬ dam na tleh ležati človeka. Ko k njemu 87 pokleknem, da bi se o tem uverila, najdem tu kacih šest let starega dečka v razdrapani obleki. Po obrazu je bil ves plav, oči je imel zaprte; menila sem, da je mrtev. Ko ga pa nagovorim, vzdihne. Gotovo je ta pobič tekel nam naproti, ko nas je od daleč ugledal. Toda moči so ga zapustile in je na poti ves seslaben ob¬ ležal. Vlila sem malo vode v kokosovo lupino, dečka oprezno vzdignem ter mu kanem ne¬ koliko požirkov vode v usta. V pojemajočo svetiljko nalito olje ne more imeli lepšega učinka. Fantek, jedva da čuti blagodejno vodo, požiral jo je kaj hlastno. Vso čašo je izpil, ter me pogleda, kot bi hotel še jedno. Znano mi je bilo, da ni dobro po dolgem stradanji mnogo piti. Sploh sem se pa pri tem spominjala, da se tu še drugi revčki nahajajo, koje je zadela nesreča, in le te mi je tudi okrepčati z vodo. Delala sem se, kot bi ne bila razumela njegove prošnje. Ko fantiček okreva, vprašam ga: — «Kako ti je ime?» — «Jurček.* — «Ali si tu sam?» — «Mama in Tonček so lu.» Pokazal je z roko proti koči. — «Ali se ne imenuje tvoja mama gospa Hamillonova?» 88 — «Da.» — «Dobri Bog! Pojdi z menoj, dete!» Hotela sem mu pomoči, da bi vstal, toda revež še stati ni mogel na nogah. Vzela sem ga torej v naročaj in sem hitela žnjim proti koči. Kmalu čujem veseli glas mlajšega fantička. Ta ni bil tako slab kot Jurček, gotovo se je zanj bolj skrbelo. Tekal je okolu pred kočo stoječe osebe a v enomer klical: — «Mama!. . . Mama! Jurček je tu!» Ko Jurčeka položim na travo, me je ljubko in hvaležno pogledoval. Zdaj pa svojo pozornost obrnem materi, za kojo sem se še največ bala. Sklonim se k nji in spoznam — svojo drago gospo učiteljico. Nekdaj tako krasna, močna in živahna gospa, podobna je bila zdaj kostnjači. Bleda je bila kot smrt in vže je pojemala; še ču¬ tila nisem, bije li njena žila ali ne. Podala sem tudi materi zdravila, koje je sina tako vidno okrepčalo; pomočim jej usta z vodo. V prenehljejih sem jej dajala požirek vode, da bi skoro okrevala. Gospa Hamiltonova odpre na pol oči, toda slabosti jo premorejo in je zopet zapre. Ko izpije še čašo vode, spregovori kot v spanji: 89 — «Otroci!. . . Dajte otrokom!» . . . Dala sem torej mlajšemu dečku tudi vode. — «Hvala vam, angeljček!» pravi slabim glasom, «sam Bog vas je le-sem poslal, da bi nas rešila. Kedo pa ste?» «Draga mistress, mati moja, kaj me več ne poznate ?» — «Ema! ljuba Emica, ali si ti?» Iskreno se objameve. Uro pozneje dospela je le-sem vsa družba, razven jednega moža, kije moral čuvati konje. Mistress Daversova je napela vse svoje ' moči ter se opotekala za manoj. Obema se posreči, še o pravem času priti rodbini na pomoč. Ko se dečki nasitijo, kmalu zaspe na tleh; njih mati nam je pa pripovedovala o mukah in trpljenjih, koje je morala pre¬ trpeti poslednje dni. Ko silni potres naznani izbruh ognjene gore, je v naglici zapustila z otroci in nekaterimi slugi svojo hišo, koja se je koj na to razsula. Služinčad bežala je na vse strani, kjer je bedno poginila. Samo dekla je bila rešena, ki je vedla Jurčeka za roko. «Dalje nego do te koče, nismo mogli prodirati, ker ta vrh lik otok obdaja od vseh stranij ogenj. Na tem mestu torej že dlje nego teden priča¬ kujemo zemeljskih preobratov.» B e r t h e t, Učenke. 7 90 Reveži živili so se z mesom pocepanih ali pa ožganih živalij; manjkalo jim je naj¬ več vode, ker so bili vsi studenci in vrelci posušeni. Velika pomoč bila jim je krava, ki je begala po tem otočiču. Prve dni je dajala ta krava vsej rodbini dosti mleka; ko pa toliko dnij ni našla pijače, pošlo je tudi nji mleko. K nesreči zgubili so še deklo. Šla je neko jutro iskat živeža za vsakdanjo potrebo in ni je bilo več nazaj. Gotovo jo je ubila kaka utrgana skala. Mistres Hamiltonova je tedaj ostala s svo¬ jima dečkoma popolnem zapuščena sredi go¬ rečega pekla. Poslednjo kapljo mleka je hranila še za Tončka, zaradi tega ni bil tudi tako seslaben, kot njegov starejši brat. Zapazivši pa naš prihod, so vse moči napeli, da bi nas opozorili nase z mahanjem za¬ stave; a opustila jih je moč, in mati in sinček se nezavedno zgrudita na travo. Po tej ginljivi izpovedi vsa objokana zopet objamem mistress Hamiltonovo. — «Ne obupajte,® dem, — «vašega trp¬ ljenja je konec. Soprog vaš se kmalu vrne, in če Bog da, bodete v kratkem zopet okrevala. Hvalite Boga, da ste rešena teh muk in nadlog.» — «Hvala Bogu in vam, požrtvovalna, dobrosrčna in človekoljubna Emica!» odgo¬ vori mistress Hamiltonova globoko ginjena. 91 — «Nehote pa moram opomniti,» oglasi se mistress Daversova strogim glasom, «da se je Ema pri tem pokazala zelo svojeglavo!» •— «Blagovolite jej odpustiti, draga pri¬ jateljica,* odgovori jej bivša ravnateljica, «brez njene velikodušne pogumnosti bila bi poginila z vso svojo rodbino.* Druzega dne se nam posreči, sicer ne ravno brez težav, dospeti na drugi breg razpokline k konjem, odkoder smo varno potovali proti vasi, kamor smo zvečer tudi srečno prišli. Najeti možje in posli bili so popolnem zadovoljni z bogatim plačilom, katero sem jim izplačala za njihovo požrtvovalno pomoč. Zdaj rodbina Hamiltonova znova živi v obilosti pozemske sreče. Mnogokrat jo ob¬ iščem in z dopadajenjem vidim, kako zelo velik razloček je med sedanjim njihovim blagobitjem in tedanjo nesrečno usodo. • NUK Narodna in uniuerzitetna knjižnica 00000447079