LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK Za KNJIŽEUN05T IN PR05UET0.
LETNIK XLI.                                1921,                              ŠTEVILKA 12.
MIRAN JARC:
RASTOČE DREVO.
I.
Zimska noč pogoltnila je misli škripajoče,
ki na cesti hrepenenja jih izhreščal konj drvečf/je — moj duh,/;' ko skoz mrko pokrajino v led in sneg sem pisal vzdihe in molk suh je v široko temo odmeval in pogoltnil škripajoče
slutnje.-------V kvader luči sem se potopil, da se mi je zameglil
vid srca. V vežo dvorca belega sem vstopil, oblila me je toplih besed
svetloba. Zadehtelo je po Tebi, začutil sem Te, začul Tvoj biserni smeh in
Te videl. Tesnoba v moji duši, ki ve za vso zasneženo pot, me je za hip omamila.
In začutil sem, da mi iz rok že sij o nenapisani stihi
(v kletko čakanja zaprtih divjih želja).
Poiskal sem Tvojo roko, da jih vanjo prelijem do dna. —
Umolknil sem od slasti v utešenja pesmi pretihi.
II.
Kako lepo je iti v dveh v takih svetlih svetih nočeh. Na obzorjih se kristali zvonenj-e, zbiseril se mi davni sen je v podobo: dalja zasnežena vsa in midva sredi vesoljstva sama...
45
706                          MIRAN J ARC: RASTOČE DREVO.
Gledam še drugo: greva v dveh v bengalično kričočih nočeh. Tvoj rožnati smeh mi zastira oči, da bi ne videl groze noči. Ko okostnjaki krog naju plešo spletava k zvezdam si lestvico. —
Vem: takrat Te pri meni ne bo:
sam razdvajal bom temo!
O, morda ko se bom zgrozil,
bom Tvoje ime v brezkončnost zavpil,
če tudi Tvoj sen me več ne pozna,
če najde moj klic Te v bleščavi sveta,
če tudi sto hrepenenj daleč si —
boš zdrznila se sredi dneva, noči.
O, pojdi vsaj Tvoja rožnata misel z mano v dveh
v bengalično kričočih nočeh!
III.
Ne morem roke Ti več dati, ker sem videl rasti drevo. Kadar nekdaj sem Ti božal roko, sem gledal le solnce, na trati sem gledal le trav valovanje in pastirčkov solnčno igranje. Vidim skoz okno: drevesa rasto, nekaterih vejevja v objeme zrasto, nekatera samotno rasto. Ne morem roke Ti več dati; nekatera drevesa samotno rasto.
IV.
Na stopnicah sva obstala
in pozabila na sliko: Drevesa rasto ...
Roko v roki sva obdržala. — (Spomnil sem se pijanca/ 'y obupu!)
Čez eno uro sem cestam bil brat — brzojavni drog.
PASTUŠKIN: SRAMEŽLJIVA ZARJA                        707
V.
Mimo katerih vasi zdaj avto drvi?
Jaz pa pijem zapadajočega solnca^teran/.'.
in Tvojim cvetkam na oknu bolj zvest sem kot Ti,
ki so Te tujci mi vzeli, da zdaj ko noči se dan
Jutri že spet boš vroče prožila mi roke smejoče. rešila si se mučilca — samotnega. — Tam so ceste   za solncem
dirjajoče. — VI.
Poslušati nič več nočem matere noči,
da bi o Tebi pravljičila mi.
Zdaj si češem lase — kot da uglašam strune,
da zvrtoglavi nihajev Te njihovo dehtenje,
v obleke zgibe, ki bodo drugim rune,
sem skril osredotočenega pogleda strmenje
in zaplešo mi roke in noge ko lok vijoline,
da me boš žejna kakor daljine ...
Ali kadar mi omahnejo od igranja trudne roke?! Poslušati nič več ne morem matere noči!
PASTUŠKIN:
,   SRAMEŽLJIVA ZARJA.
Oj kako deviško bela zarja sleherna zardela bi šele, če bi zares, draga, ti pri meni bila; oj to bi nazaj planila, vztok zastrla čezinčez!
45*
Jedva noč zatone mrka, nova zarja, ko potrka, živo kakor mak zardi: zre v blazinah mojo revo, kako iščem svojo devo, tebe iščem — a te ni.