TLEČI SLEDOVI Jože  Udovič
Pod temi bregovi je šla nekoč
tiha postava, vsa iz plamenov,
prižigala je pred mano
s svetlimi rokami
spuščene lestence jablan,
postava  z ognjeno krvjo, postava  čiste  moči,
šla je proti jutranjim goram,
in njeni sledovi, skriti pod peskom.
še zmeraj  tlijo v mrtvili tleh.
Onstran poldneva se je izgubila. O kako dolgo, kako dolgo že čakajo nate njene skrite stopinje, da bi jih odgreble tvoje roke. Ugasnila so usta, goreča sredi vetra kakor zgodnji podlesek. Od tedaj je skrito čisto dno sveta, zasut pod kamenjem vene glas.
In bližina ni  več dišala kakor nageljnov cvet,
sredi hrupa so mi zaspale oči,
od tedaj vrata niso bila več vrata,
nikogar niso čakala, prag ni bil prag.
svojo besedo sem iskal na sejmu ničevosti,
in neke noči
mi je temne, otrple roke
prerasel siv lisa j.
879
Prebujam se sredi noči, trgam si lišaj s temnih rok, trgam si z lica rjav mali, trgam si volčjo zel iz prsi, trgam si pelin iz ust.
Šele potem se bom do kraja predramil,
šele potem se bom lahko sklonil,
iskal bom z glasom,
kopal bom z besedo,
da mi znova zagori pred očmi
davna sled
sredi poti
proti jutranjim goram,
sled tihe postave — vse iz plamenov.
880