MIJA MRČUN, 25-LETNA KMETICA:
»Ne jokamo nad usodo«
Če hočete poklepetati z Mijo Mrčun, jo nikar ne iščite doma, v Šentjakobu 9 pri Moravčanovih! Ta čebelica je redkokdaj v hiši. Laže jo boste našli na njivi, vrtu ali na Ijubljanskem trgu.
Morda je doma navsezgodaj, samo toliko, da nakrmi in pomolze krave, nasuje piče perutroni in seveda obleče in nahrani troje otročičkov: 3-letnega Andreja in 7-mesečna dvojčka Tatjano in Tomaža. Potlej prepusti gospodinjstvo tašči Mariji in se z možem Francem odpravi na polje, kjer ostane kar do mraka.
»Brez dela ni jela,« modruje Mija, vesela in vselej nasmejana, ko smo se z njo in Francem začela pogovarjati na njivi »pod Ježo«. V gajbico sta nabirala plodove svojega napornega dela: solato, redkvice, špinačo...
»Zgodaj zjutraj grem na trg, da vse to prodam. Rabimo denar za blago, katerega sami ne proizvajafoo,« doda Mija. Končala je dvoletno kmetijsko-gospodinjsko šolo v Celju leta 1974. Pet lot kasneje se je poročila z mladim in obetajočim gospodarjem na kmetiji Moravčanovih, s simpatičnirp Frahcem, ki je svoje ime in lepo posestvo nasiedil po očetu.
»Imamo sedem hektarov svoje zemlje in šest hektarjev v najemu. V hlevu, ki smo ga pred kratkim obnovili, redimo 20 krav in pitancev. Dva traktorja s prikljuftki nam olajšata napore, vendar ni lahko biti kmet,« se potoži Franc in doda:
»Mija in jaz ne poznava počitnic, ne pozimi ne poleti. O morju samo sanjarimo. Kdo bi nam pazil na živino in imetje? Mati je stara, skrbi lahko samo za hišo in otroke.«
»Berem zadnjifi v časopisu,- se zresni Mija, da bo nam kmetom v letu 2000 strašansko lepo. Vse bo na nekakšne »knofe«: zaželiš, pritisneš in kot po tisti: »Mizica pogrni se!- je vse pred tabo... A rečem vam, tako že ne bo. Ta zemlja je še kako odvisna od muhavosti vremena. Ne more dati mnogo veC, kot daje zdaj, tudi krava ne more dati veliko več mleka, kot ga že daje. Na eni strani rastejo cene umetnim gnojilom, nafti in materialu, ki ga kupujemo, na drugi strani pa zaostajajo cene koruze, krompirja, zelja... Zdaj pa zdrži to neskladje na škodo kmetal-
Toda ne Mija ne Franc se ne pritožujeta zaradi tega. Pravita, da ne žolita jokati nad svojo usodo. Ker vse lo ni tako črno, kot je videti na prvi pogled Tudi mnogo lepega je. Sam si svoj gospodar, kar poseješ, to požanješ. Vselsj si na čistem zraku. No, bolj ju moti to, da se na račun urbanizacije Ljubljane uničuje obdelovalne površine. Omenlla sta tova>no Belinko, ki se želi nekega dne raz-širitr tudi na njuno posestvo. Razumeta, da mora tudi ta tovarna živeti in napredovati, če želi obstati. Pravita: v nuji bomo svo|e osebne interese podredili splošnim, vendar ne za vsako ceno.
Lepo je, vidite, v naši domovini biti - kmet. Mlad in zdrav, kot sta Mija in Franc. Samo mnogo volje in odločnosti je treba, pa se obdržiž nekje na robu Ljubljane. ki se nezadržno šlri, število meščanov pa nepre-stano raste. In vso to množico ust je treba nahraniti. Kdo drug jih bo, če ne Miia in vsi drugi, ki jim je obdelava zemlje prva naloga?