ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) UDK 6S6.1 -•/•6(100+497.4)"-00/06":738.8 339.166.8(497.4}"-00/G6" AMFORE V SLOVENIJI* Verena VIDRIN PERKO Gorenjski muzej, Si-4000 Kranj, Tomšičeva 44 e-mail: verena.perko@guest.arnes.si IZVLEČEK Avtorica v uvodu prikaže zgodovino raziskav, spregovori o pomenu stratigrafsko raziskanih najdišč in ••'sistematično raziskanih figlinah ter kemičnih in geoloških analizah amfor. V nadaljevanju predstavi definicijo in namebnost transportnega posodja. Sledi poglavje o antični prehrani, katere osnova so vino, olje in garum. Glavnina •teksta je namenjena obravnavi posameznih tipov amfor in njihovemu izvoru. Raziskave temeljijo na slovenskem gradivu, ki v največjih količinah izhaja iz Emone, Celeje in Petovione. Poznoantično amforično gradivo je obdelano po posameznih naselbinskih sklopih in s primerjalnimi analizami fine keramike. Zapažanja so interpretirana v sklepih, K!jučrte besede: amfore, transport, trgovina, Slovenija, embalaža, vino, olje, garum, arheologija LE ANFORE IN SLOVENIA SINTESI fautrice, nell'introduzione, presenta la storia delie ricerche, 1'importanza stratigrafica dei siti esaminati e delle •figuiine, studiate in maniera sistematica, nonche le analisi c.himiche e geologiche eseguite sulle anfore. Continua dando la definizione dei vasi da trasporto e illustrandone 1'impiego. Segue il capitolo sull'a!imentazione nel- 1'Antichita, basata sul consumo di vino, olio e garum. La maggior paite del testo d dedic.ata all'esame dei vari tipi di anfora e alla loro provenienza. Le ricerche si basano sul materiale sloveno che, in massima parte, proviene dai siti di Emona, Celeia e Petoviona. Le anfore tardo antiche sono studiate in relazione alla loro provenienza e tramite analisi cornparative con la ceramica fine. L 'autrice conclude offrendo un'interpretazione delle ricerche effettuate. Paroie chiave: anfore, trasporto, commercio, Siovenia, contenitori, vino, olio, garum, archeologia V članku povzemam ugotovitve neobjavljenega doktorskega dela Poznoantične amfore v Sloveniji, Univerza v Ljubljani, 1994 in ga dopolnjujem z nekaterimi novimi rezultati raziskav gradiva iz Emone in najdišč v zaledju poznoantičnega obrambnega sistema klavsfer ter ažunrano literaturo. Krajši povzetek teksta z naslovom .4 Survey of Recent Research on Romar. Amphorae, Trade and Diet in the North Adriatic and its Hinterland je i ziel v zborniku Life of the Average Roman, ed. M . R. DeMatne, R. M . Taylor, Minnesota, 1999, 1-21. pregledni znanstveni članek prejeto: 1999-05-10 421 ANNALES Ser. hist. socioi. - 10 • 2000 2 (22) Verena VIDRiH PERKO-. AMfORE V SLOVENIJI. 42! -456 Z G O D O V I N A RAZISKAV objavljene v III. in XV. zvezku Corpas !nscriptionum Latinarum. Malo kasneje je H. Dressel ob natančnem Začetki sistematičnih raziskovanj amfor segajo na preučevanju žigov in pripadajočih oblik amfor iz Castra konec prejšnjega stoletja in so neločljivo povezani z Praetoria v Rimu izdelal prvo klasifikacijo [1], ki je z epigrafskimi raziskavami H. Dressla, R. Schoneja in A. mnogimi popravki in razširitvami v uporabi še danes Maua na posodju iz Rima in Pompejev. Študije so bile (Dressel, 1879). 422 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 2000 • 2 (22) Verena VIDRIN PÊRKO: AMFORE V SLOVENIE 421-4S6 Razen posameznih obiik, ki so bile obravnavane v sklopu monografskih študij najdišč ali bile tematsko vključene v obravnave rimskodobne keramike (l.oes~ chcke, 1909; Bonis, 1942; Hawkes et al., 1947; Gose, 1950; Lamboglia, 1950) je še vse do šestdesetih let našega stoletja glavna pozornost veljala predvsem amforičnemu epigrafskemu gradivu (Cailender, 1965). Ker pa v ta čas segajo tudi začetki podvodnih raziskovanj, ki so postala za študij amfor v mnogočem ključna in prelomna, je bila Dresslova klasifikacija od tedaj dalje zaradi mnogih pomanjkljivosti večkrat razširjena in dopolnjena (Panella, 1998, 533). Znana raziskovalca zgodnjih, republikanskih amfor F. Benoit in N. Lamboglia sta izdelala razširjeno klasifikacijo, izha- jajoč iz gradiva, odkritega v prvem stratigrafsko izko- panem najdišču Albintimilium in na novo raziskanega brodoloma Grand Congiue 2 (Benoit, 1954; Lamboglia, 1955). Sledile so poglobljene študije in nove klasi- fikacije M. Almagra iz gradiva nekropole Ampurias in prispevek F. Zevija, ki je izhajal iz mnogih novoodkritih oblik iz podvodnih in suhozemskih najdišč (Almagro, 1955; Zevi, 1966). V šestdesetih letih je v Italiji začela s sistematičnimi podvodnimi izkopavanji in dokumentiranji antičnih pristanišč tudi Anna M. McCann, Georg F. Bass pa ob turški in ciprski obali, z načrtnimi raziskovanji po- topljenih ladij (VVieseman, 1999). Med tovori -potop- ljenih antičnih ladij so bile odkrite izjemne količine raznovrstnih amfor (VVieseman, 1999). Pozornost je vzbudilo tudi nekaj brodolomov ladij, natovorjenih z doliji, ki so posebnost južnolacijskega prostora in se pojavljajo v omejenem časovnem razdobju od avgu- stejske dobe do sredine 1. st. po Kr. [2], Po žigih sodeč, so doliji služili za prevoz vina (Tchemia, 1986, 138; Panella, 1998, 554).1 V sedemdesetih letih so začele izhajati obsežne študije izkopavanj rimskega pristanišča Ostie, ki so pri- nesle mnoge dotedaj nepoznane oblike amfor (Panella, 1973; Manacorda, 1977). Avtorja obsežnih študij C. Panella in D. Manacorda sta s pridom uporabila številne Seltrânove dopolnitve in druge nove klasifikacije (Bel- trân, 1970). V tem času je izšla tudi razprava Kuzma- nova o poznoantičnih amforah vzhodnega Sredozemlja, ki je močno dopolnila Dresslovo razpredelnico, posebej pomanjkljivo za pozne oblike (Kuzmanov, 1973). Istočasno so potekala tudi velika sistematična izkopavanja najdišč v severni Afriki, Španiji in Galiji, ki so prinesla vpogled v številne antične lončarske de- lavnice, figline, kjer so izdelovali transportno posodje za bližnje pridelovalce vina in olja ali za industrijske obrate ribjih prehrambenih izdelkov (Riley, 1976; Pe- acock, 1974; Keay, 1984; Peacock et al., 1989; Mac- kensen, 1993). Vendar kmalu rezultati analiz epigrafskega gradiva in oblik posodja niso več zadostovali, pokazale so se potrebe po kemičnih in geoloških analizah gline (Peacock, 1977; Peacock, Williams, 1986). Po začetnih mnogo obetajočih raziskavah so se sčasoma izluščile tudi njihove omejitve, v prvi vrsti ekonomskega značaja, in pokazale so se zahrbtne pasti interpretacije.2 Toda dandanašnji postajajo tovrstne kemične in geološke raziskave gline pomembna in že običajna pomoč pri preučevanju transportnega posodja in določevanju izvornih področij (Keay, 1984; Rezeczky, 1987; Horvat, 1997; Tyers, 1996). Zadnji dve desetletji so raziskovanja amfor skokovito napredovala. Prvenstveno so temu vzrok številna stratigrafsko izkopavana in objavljena najdišča, kot npr. že omenjena Ostia (Van der Werff, 1986), Berenice (Riley, 1979), Kartagina (Riley, 1976; Fulford, Peacock, 1984; Tomber, 1988), Crypta Balbi (Manacorda, 1982; Manacorda, 1985), Schola Praeconum (Whitehouse et al., 1982), San Giovanni di Ruoti (Freed, 1983), Saint- Blaise (Démians d'Archimbaud, 1994), Marseille (Boni- fay, 1986), Arles (Cognés, Legiuiloux, Brien-Poitevin, 1991) in druga. Odkriti, raziskani in objavljeni so bili Številni bro- dolomi, ki v nasprotju s suhozemnimi najdišči nudijo izjemen vpogled v časovno natančno omejen trenutek potopitve ladje s tovorom vred (Parker, 1992; Freed, 1 Doliji so bili fiksirani v sredi ladje in so služiti kot nekakšne ladijske cisterne za prevoz vina. Tehtali so okoli ene tone in imeli kapaciteto okoli 3000 iitrov. V več primerih so v notranjosti premazani s smolo, kar izključuje možnost uporabe posode za olje ali žito. Pojavljajo se običajno skupaj z amforami oblike Dresse! 2-4 italske produkcije. Vino so v končnih pristaniščih pretakali v sode aji mehove, kar nam omogoča razumevati, zakaj se je število amfor Dr 2-4 v primerjavi s starejšimi Dr i občutno zmanjšalo. Problemom novih raziskav je bil posvečen mednarodni kolokvij v Rimu leta 1974. Prispevki so bili objavljeni v Méthodes classiques et méthodes formelles dans l'étude des amphores (Actes du cofloque de Rome, 27-29 mai 1974), Coll. de l'École française de Rome 32, J 977. 423 ANNALES • Ser. hist, sociol. 10 • 2000 • 2 (22) Verens VŠDRIH FERKO: AMfORE V SIOVENIJS, 42J-4S6 McCann, 1994). izšli so odlični priročniki (Sciallano, Sibella, 1991; Lauhertheirner, 1990) in identificirane so bile mnoge peči, kjer so izdelovali amfore (Empereur, Picon, 1989; Laubenheimer, 1989). Najvidnejši premik je zadnji čas omogočilo prav raziskovanje poznoantičnth amfor (Votpe, 1998). Te- meljno delo S. Keayja, ki je temeljilo na raziskavah katalonskih najdišč in bilo pomembno predvsem za zahodno Sredozemlje (Keay, 1984), so doponile številne krajše, nič manj pomembne študije trgovinskih izmenjav in področij poznih produkcij (Panella, 1986; 1986a; Pacetti, 1995). Raziskave so stekle tudi na Vzhodu. Dočakali smo sinteze mezijskega (Bjelajac, 1996) in dačanskega gra- diva (Scorpan, 1977; Opaif, 1984; ArdeJ, 1998) ter objave črnomorskih najdišč, npr. Tanais (Arsenjeva, Na- umenko, 1992; 1994). Posebnega pomena za pozno gra- divo so raziskave najdišč Golemanovo kale {Uenze, 1992), latrus (Bottger, 1995), Stobi (Anderson-Stojanovič, 1992). Velik prispevek so številne objave maloazijskih in bližnjevzhodnih najdišč (Zemer, 1977), npr. Efeza (Gassner, 1997), Cipra (Hayes, 1983), Sabrathe (Fulford, Tomber, 1994) in mnogih drugih z odkritimi figlinami. Opravljena je bila identifikacija proizvodnih središč mnogih poznih amfor, kot npr. LRA 1 (Late Roman Amphora), LRA 3 in LRA 4 ter LRA 5/6 in LRA 7 (Johnson, 1986; De Caprariis, fiorini, Palombi, 1988; Outschar, 1993; Pacetti, 1995). Zadnja leta pa so prinesla že tudi dopolnitve in po- pravke še ne dolgo tega sprejetih klasifikacij in pred- logov za datacije (Mackensen, 1992; Treed, 1995; Boni- fay, Pieri, 1995) in izšla so nekatera odlična pregledna dela (Laubenheimer, 1990; Volpe, 1998). Definicija amfore in namembnost Po danes že znameniti definiciji Virginie Grace je amfora transportno posodje z dovolj ozkim ustjem, da ga lahko zaprejo z zamaškom, dvema nasproti si stoje- čima, pokončnima ročajema in Jilastim ali gumbastim zatičem, ki služi kot tretji ročaj (Grace, 1979). Poime- novanj e tovrstnega keramičnega transportnega posodja izhaja iz starogrškega izraza afmopivQ, kar pomeni po- sodo z dvema ročajema. Grki in Rimljani so izraz po- gosto uporabljali, čeprav so bila v rabi tudi druga imena. Pri Rimljanih je beseda dobila tudi pomen votle mere, uporabljane predvsem za tekoče in razsute tovore v pomorskem prometu in v tej zvezi postala sinonim za kvadrantal {= 28,89 l). Amfore izvorno povezujemo s kanaanskirni vrči [3], v katerih so prenašali vodo v sušnih severnolibanonskih in sirijskih obalnih predelih že v 15. stol. pred Kr. {Peacock, Peacock, 1986, 21). Keramika je zaradi po- roznosti v ta namen posebej uporabna, saj pronicajoča tekočina na površini posodja hlapi in s tem hladi vse- bino. Zaradi te značilnosti in seveda cenenosti proiz- vodnje so prišle amfore v Sredozemlju kmalu v splošno- uporabo, vrhunec razširjenosti pa dosežejo v poznem-.- helenizmu in zgodnji rimski dobi. Rimskim amforam so služile za izhodišče grške; poznohelenistične, vendar se je iz osnovnih zgodnjih:-;1 oblik kmalu razvilo veliko število različic, katerih oblika se je prilagajala vsebini in načinu transporta v ladijskem-:-. trupu. Namenjene so bile transportu tekočih in razsutih; prehrambenih izdelkov, kot so olje, vino, ribje omake in nasoljene ribe, kis in posebej pripravljeni sadni sirupi in-? sokovi, pogosto pa tudi suho in konservirano sadje ter žito, bob, sezam ter nedvomno tudi sol. Prehrana v antiki Osnova mediteranske prehrane, bogate z zelenjavo, sadjem, kruhom in ribjimi jedrni, sta vino in oljčno olje. • V notranjih deželah, predvsem alpskih, je prehrana še dandanašnji bistveno drugačna; tedaj pa je bilo vsakdanje živilo meso domačih in lovnih živali, živalske . maščobe so uporabljali namesto oljčnega olja, i ">%|l pijačami sta medica in pivo nadomeščala vino. Os- novna prehrana teh področij so še dandanašnji mleko in : mlečni izdelki (Eggers, 1969). 7- napredujočo romanizacijo se je poSagoi""-: P'1" minjanjal tudi način prehranjevanja: zgodnjim i"';':-"' tom vina, ki je bilo predvsem znamenje pres'.v-' !r'-;; staroseiskimi veljaki in zategadelj izvor žival:1"" vine, se že od avgustejskega obdobja dalje [•• ' številni prehrambeni importi: olje, medeno vino, sadtifj sokovi in posušeno sadje, odličen vinski kis, 424 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH PERKO: AMFORE V SLOVEN))!, 421-456 virane oijke in številne najrazličneje pripravljene ribje omake. Vendar so to nedvomno izdelki, ki so jih skoraj izključno uporabljali predvsem doseljeni Italiki in nji- hove družine. Tipičnega rimskega obeda, ab ovo ad mala, si ne mo- remo predstavljati brez ribjih omak, garuma. Velike pri- zvajalke omak so bile Galija, Španija, severna Afrika in Italija (Curtis, 1991, 39-111). Kot kažejo moderna izko- pavanja, so bili prehrambenopredelovalni obrati na oba- lah Španije in Afrike pravcati industrijski centri. Zrasli so povsod tam, kjer je bil ugoden ulov, dovolj sladke vode, ugodna rast za nasade zelišč in dovolj sezonske delovne sile (Curtis, 1991). Pogosto so bila potrebna tudi na- hajališča dobre gline za delavnice delovnega in trans- portnega posodja, predvsem dolijev in amfor. Poleg najboljših, posebej označenih z napisom na amfori, npr. garam rite confectum, so na tržišče prihajali tudi manj sloviti izdelki, kot likvamen in mnogovrstne nasoljene ribe salsamenta. Španske omake, garumi, so bile nadvse cenjene. Uporabljali so jih ne le za gurmanske dodatke jedem, temveč so pogosto služile v medicini in veterini kot zdravilo neprecenljive vrednosti. Močna razsoi je bila seveda učinkovit lek pri prebavnih motnjah (Curtis, 1991, 27-37).3 iz rimskega obdobja se je ohranil zapis pri Maniliju in Pliniju Starejšem o pripravi garuma v velikih vinskih dolijih. Najboljši recept pa se je ohrani! v Geoponiki iz 6. st.: iz ribjega mesa, drobovja in zelišč pripravljena masa fermentira tri mesece na soncu. Ko po •rednem mešanju dozori, jo precedijo. Alec je preostala gošča, izločena tekočina pa liquamen (Curtis, 1991, 6- •15; Martin-Ktlcher, 1990). Kljub pisnim virom pa na- tančne razlike med posameznimi uporabljenimi termini :niso poznane. •.v. Vino je imelo pomebno vlogo v vsakdanjem in •.religioznem življenju (Purcell, 1985; Dunbabin, 1993). Pri pitju so ga redno redčili z vodo, neredko tudi slano, •:in pili odišavljeno ali sladkano (Tchernia, 1986, 10-3). ••:••. Najbolj uležano, staro vino se je običajno pilo pet let po trgatvi, le za vesuinum in pompeianum, sicer zelo povprečni vini, poroča Plini j, da so ju lahko starali tudi •do 10 let (De Caro, 1 994, 225). V zgodnjem obdobju so prihajala na trg predvsem znamenita italska vina, kot ca- ecubum, falernum, fundanum, geminum in helveolum. Najstarejšim ju2noitalskim centrom 3. in 2. st pred Kr. so zelo hitro sledili številni pridelovalni centri na področju Jadrana in v provincah: Dalmacija, zahodno jadransko področje in Cisalpina (Lyding Wil l , 1982; Kirigin, 1994; Horvat, 1997). Na teh področjih so že v predrimskih časih poznali trto in pridelavo vina. Ži- vahno trgovino ob vzhodnih obalah Jadrana izpričuje preko 100 brodolomov (Kirigin, 1994, 17) z grško- italskimi amforami. Prav tako govorijo tudi viri o od- ličnih dalmatinskih vinih, posebej z otoka Visa (Ate- neus, 1, 51; Strabon, 7, 5, 10 C 317; Kirigin, 1994). Po Plinijevih poročilih je cesarica Livija dočakala visoko starost predvsem zahvaljujoč pitju zdravilnega vina pucinum iz tržaškega zaledja, kjer še danes pridelujejo sloviti teran (Scarel, 1993, 67). Egejska vina so imela poseben sloves. Z močnim grenkastim okusom po borovih smolah so pogosto slovela kot zdravilna. Posebej iskana so bila vina z otokov, naravnost slovito je bilo z otoka Kos, nič manj iskano nI bilo rodoško. Olje je bilo osnova ne le antične prehrane, temveč tudi kozmetike, medicine in veterine, tehnike (maziva in osnova tekstilnega barvanja) ter razsvetljave. Poraba olja v antiki je bila visoka, saj najnovejše ocene kažejo na okoli 20 I per capita; več med višjimi sloji in manj med sužnji (Mattingly, 1988, 33), zato so izračuni kaj raz- lični. Kato navaja v De agricultura porabo sužnja 6 I na leto, zapis na papirusu iz Egipta iz časa Dioklecijana govori za legionarja 6 1 na leto, neki grafit iz Pompejev izpričuje porabo za družino z en!m sužnjem 160 I. Kar petina izdatkov je bila namenjena nakupu olja, takoj za kruhom! Drugi izračuni kažejo, da je povprečna družina porabila približno 23 I olja na leto (Scarel, 1993, 73). Ocene se torej močno razlikujejo. Zagotovo se je količina porabljenega olja zmanj- ševala proti notranjosti, kjer so ga nadomeščali z maščobami živalskega izvora, kot je loj, in rastlinskimi olji, kot so laneno, makovo in repično olje (Egger, 1969). Tako npr. izračuni porabe za Galo-Romane v civilnem mestu Augst kažejo le četrtino količine, po- rabljene v Pompejih (Martin-Kilcher, 1987, 195)! Najbolj cenjeno olje je bilo venafrijsko, vendar je bilo po Plinijevih poročilih istrsko zaradi lepe zelen- kaste barve in prijetne arome zelo čislano irt je bilo priznano kot tretje najboljše v imperiju (Eggers, 1969, 413; Scarel, 1993). Na tržišču ni stalo manj kot špansko iz Betice, današnje Andaluzije. Istrsko olje je zadovoljevalo potrebe noriško-panon- skega tržišča še vse v hadrijansko obdobje. Kasneje, po splošni gospodarski krizi markomanskih vojn, je istrsko cvetoče gospodarstvo ugasnilo in je proizvodnja po- krivala le še domače tržišče (Pandera, 1957, 4; Be- ¡zjemno priljubljenost tovrstnih omak nam izpričuje ohranjeni srednjeveški prepis antičnega recepta za pripravo garuma iz samostana St. Gal ien v Švici {Eggers, 1969, 415): V dobro nasmoljen sod denerno plast aromatičnih zelišč, nanje položimo plast ribjih glav, jeter, ostale drobovine in iker, vmes male cele ribice; nasolimo dva prsta visoko in postopek ponovimo do vrha /x>soo'e. Dobro pokrito pustimo počivati 7 dni, sledečih 20 dni pa vsak dan trikrat premešamo. Kar se izloči tekočine, jo odi/jemo in zmešamo z dvema sekstaroma (1,094 I) in pol (0,273 li vina, dodamo drobno naseldjana zelišča, poprova zrna in kuhamo v želez- nem ali bakrenem kotlu, da se pokuha le še na en sekstar (0,547 I Še vroče filtriramo skozi platneno cunjo, ohladimo in na I i jemo v dobro na smol j ene posodice. Poznani so recepti za oljni, kisov in poprov ga rum. 425 ANNALES • Ser. hist, sociol. - 10 • 2000 • 2 (22) Veren» VIPRIH PER KO: AMFORE V SLOVENiJl, 421-456 zeczky, 1994c, 156; Matijašič, 1998, 208). O proiz- vodnji istrskega olja in vina poroča še Kasiodor v 6. st., vendar nič več v tako velikem obsegu kot v zgodnjem imperialnem obdobju (Matijašič, 1988). V Istri so gojili trto in oljko že v predrimskih časih, vendar so veliki oljčni nasadi zrasli šele z njeno osvo- jitvijo in priključitvijo k rimskemu cesarstvu (Vitolovič, 1971, 314). O intenzivni istrski proizvodnji olja pa ne govorijo samo antični viri, temveč mnoge arheološke najdbe stiskalnic in shramb z mogočnimi doliji (Ma- tjašič, 1998, 268-284; Bezeczky, 1998; Bezeczky, Pav- letič, 1996, 148). Amfor na današnjem slovenskem ozemlju niso izde- lovali, pač pa so številno zastopane med keramiko vseh odkritih najdišč. Z G O D N J A ANTIKA V republikanskem obdobju je pridelovanje in izvažanje vina povezano predvsem z grškim svetom in južno Italijo) Magno Graecio, kjer so konec 4. in v 3. stol. proizvajali najstarejše grško-italske amfore (Lyding Wil l , 1982). Delavnice najstarejših oblik grško-italskih amfor so bile na Siciliji in v južni Italiji in šele po drugi pun ski vojni, v zadnji tretjini 3. stol., se oblikuje eden glavnih proizvodnih centrov tudi v Kampaniji {4j. V [4] tem posodju lahko razpoznamo tudi prvo pravo rimsko transportno posodje (Panella, 1998). Iz poznih grško-italskih oblik se ob tirenski obali, v Kampaniji in Etruriji, v tretji četrtini 2. stol. razvijejo najstarejše oblike robustne vinske amfore Dressel 1A. Sledita ji kasnejši, sočasni različici B in C [5]. Amfore oblike Dressel 1 A, B in C so proizvajali še vso prvo polovico I. stol. pred Kr. (Lamboglia, 1955; Panella, 1998, 536). V njih so iz osrednje tirenske Italije z zelo naglo razvijajočim se kmetijstvom množično izvažali vino. Proizvodnja postane posebej močna po-padcu Kartagine in Korinta 1. 146. Amfore oblike Dressel 1 so najbolj množično zastopane v številnih potopih ob tirenskih obalah.4 Na jadranski obali se je razvila iz poznih grško- italskih amfor še ena oblika republikanskega vinskega posodja, poimenovana Lamboglia 2 [6| po raziskovalcu m N. Lambogliu, ki jo je identificiral v razbitinah ladje, po- topljene pri Albengi (Lamboglia, 1952). Sprva je menil, da gre za posodo za transport olja, in jo s pomočjo analogij v Numanciji datiral v konec 2. in sredino li- sto I. pred Kr. (Lamboglia, 1955, 262; Panella, 1998, 544). Na zahodnojadranskem prostoru med Kalabrijo in Picenom, v bližini Brindisija, se je tačas, od konca 2. stol. pred. št. do srednjeavgustejskega obdobja, razvilo 4 Evidentiranih je več kot 1200 brodolomov iz antičnega časa, od tega jih veiika večina pripada poznorepublikartskemu in zgod-; njeimperialnemi! obdobju. 426 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verera VIDRIES PERKO: AMFORE VSLOVENIJS, -12M56 tudi najzgodnejše posodje za olje, t. i. ovoidalne amfore tipa Brindisi [7], po prvi odkriti peči v Apaniju biizu Brindisija (Cipriano, Carre, T 989, 77; Tonioio, 1991, 21; Cipriano, 1992, 44). 17] Na iirenski obali začnejo v začetku druge polovice 1, sto!, pred Kr. v istih delavnicah, kjer so dotedaj izdelovali posodje Dressel 1, posnemati slovite isto- dobne vinske amfore z otoka Kos. Prehod v proizvodnjo novih oblik je potekal očitno tekoče in nepretrgano (Tchernia, 1986, 126). To so amfore oblike Dressef 2-4, ki obsegajo skupino bolj ali manj cilindričnega posodja z visoko konično nogo in značilno dvojnopaličastimi ročaji [8], ki v zgodnjem imperialnem obdobju prepla- vijo tržišča cesarstva (Pasiore, 1992, 41). Obliko so že v avgustejskern obdobju posnemale tudi številne delav- nice v južni Galiji in Tarakonski Hispanijt ter Betiki (Laubenheimer, 1989). Najintenzivnejšo proizvodnjo zasledimo na osrednji tirenski obali, v južnem Laciju in Kampaniji. izdelovale pa so jo tudi številne delavnice od itaiskega juga do srednje zahodnojadranske obale (Tchernia, 1986, 127). Večkrat je bila v preteklosti izre- ena domneva, da so amfore oblike Dressel 2-4 izdel- ovali tudi v istri, kar je bila posledica napačno iden- tificiranega žiga s Štalenskega vrha (Pastore, 1992, 42; Bezeczky, 1998, 7). V delavnicah severozahodnega in vzhodnega Jad- rana, severno od Picenuma, v zadnji tretjini 1. stol. pred Kr. amfore oblike Lambogiia 2 nadomestijo z moč- nejšimi, robustnejšimi amforami oblike Dressel 6A (Ci- priano, 1992, 43).5 Dressel GA, močno hruškasta in na visoki nogi [9], je posoda za vino, Dressel 6B, z lijakastim ustjem, ovoidnim trupom in gumbastim čepom pa je posoda za olje in najpogosteje najdena amfora na naših zgod- jecesarskih najdiščih (Bezeczky, 1998, 5). Oblika Dres- sel 6B se pojavi v severnem Jadranu po sredi 1. stol. pred Kr. (Tonioio, 1991, 23; Cipriano, 1992,45). Skupino Dressel 6, ki je dotedaj veljala v strokovni literaturi kot istrska, je razdelil šele Buchi (Suchi, 1973, 547-553}. 427 ANNALES • Ser. hisí. socio}. • 10 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH PERKO: AMFORE VSI OVENI J!, 421-456 Posoda za olje Dressei 68 ima lijakasto ustje in ročaje okroglega preseka [10]. Trup je podaljšano ovo- iden ali piriformen, zaključen s kratkim, čepastim gum- bom. Posoda je običajno visoka od 80 do 90 cm, iz- delana iz mazaste, opečno rjave gline.6 Prazna tehta od 14 do 20 kg (Carre, 1985, 219). V Istri sta bili raziskani dve delavnici s pečmi, figlina v Fažani pri Puli je bila last Lajkanija Basa. Najstarejši Lajkanijev žig je znan iz poznoavgustejskih plasti s Sta- lenskega vrha, zadnji žigi pa se iztekajo v Neronoven času, ko preide obsežna posest v cesarsko oblast (Be- zeczky, 1 994e, 54-104). Delavnice v Loronu pri Poreču so bile last Kalvije Krispinile. Poleg opek in namiznega posodja so proizvajale tudi številne amfore oblike Dressei 68 (Bezeczky, Pavletič, 1996, 148; Baldini, Matjašič, Tassaux, 1997).7 Figlina Kalvije Krispinile je največja delavnica amfor Dressei 6B v Istri, ki je delovala od Neronove dobe dalje. Od flavijske dinastije dalje je tudi ta figlina v cesarski lasti in žige Kalvije Krispinile nadomestijo z žigi s cesarskimi imeni (Baldini, Matjašič, Tassaux, 1997, 199). V tem času je moč opa- ziti tudi oblikovne spremembe, ustje posode se iz ke~ lihaste preoblikuje v lijakasto. Import amfor Dressei 6B z istrskim oljem, ki se je začel v avgustejskem času in je zajel vso severo- vzhodno Italijo, Dalmacijo, Recijo, Norik, Panonijo in Številne postojanke vzdolž Donave (Bezeczky, 1994e, 104, Abb. 39; Bjelajac, 1996, 13; Ardef, 1998, 8) in v manjši meri tudi velika najdišča Sredozemlja, je pre- sahnil v hadrijanskem obdobju. Na panonsko-noriških tržiščih ga je nadomestilo olje iz Španije v velikih, tre- buSastih amforah Dressei 20 (Martin-Kilcher, 1987; Bjelajac, 1996, 13). V zgodnjecesarskem času, se s potrebami naglo rastočega rimskega imperija, začne med importi pojav- ljati tudi transportno posodje za garum, suho sadje, mulsum, oljke in drugo. Amforam Dressei 6B sorodne so amfore oblike Portorecanati [11], pri Italijanih poime- novane con collo ad imbuto, z lijakastim ustjem (Ci- priano, 1992, 47). Pojavijo se v prvi pol. 1. stol. po Krv. in prenehajo tekom 2. stol. So večnamensko posodje, ki je bilo proizvajano v mnogih figlinah Cisalpine (Tonioio,- 1991, 29; Cipriano, 1992, 47). istočasne so bikonične amfore s širokim cilindričnim vratom oblike Schor- gendorfer 558 za oljke v sladu [12] (Tonioio, 1991, 6 Munsei l 2, 5 Z R 6/6, 7, 5 YR 5/2. Munseli soll Color Charts, 1992. 7 Nova izkopavanja fra neos ko-hrvaške ekipe v Loronu so ugotovila M proizvodnjo, za katero so domnevali, da je zamrla v J Kr., da se je verjetno nadaljevala 2 arnforami z ravnim dnom. Figlina je poleg amfor Dressei 6B izdelovala tudi razno dru,- • (Baldini, MatjaSiC, Tasssux, 1997, 199). 428 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) Vaeia VIDRIN PE SIKO: AMFORE V St.OVENlJf, « 1 -456 28; 8ezeczky, 1994e, 112). Izvorni prostor ni znan {Bezeczky, 1994e, 116). Domnevna istrska proizvodnja je bila ovržena z geološkimi analizami, ki so pokazale prisotnost vulkanskih kamnin. Manj poznane amfore za suho sadje so Dressei 21- 22 tirenskega izvora [13). V njih so prevažali v sladu 113] Med najznačilnejše amfore španskega izvora šteje- mo družino amfor oblike Dressei 7-11 za garum [15J. •.••.konzervirana jabolka, suhe slive in češnje. Najverjetneje ::-so to pri Pliniju in Columelli imenovani cadi (Pastore, 1992, 46). Posebnost med amforičnim gradivom predstavljajo t. i. kore.naste amfore oblike Camulodunum 189 z nareb- .••:reno površino [ M ] (Reusch, 1970). Zelo verjetno izha- •-:JaJo iz zahodnosredozemskega prostora; služile so kot Posodje za suho sadje, morda datlje (Peacock, VViiliams, 1986, 109; Bezeczky, 1994e, 111). Skupni so jim široko ustje, vretenast trup, visoka, votla noga in Široki, v sredini razklani ročaji (Pastore, 1992, 46; Toniolo, 1991, 33). Široko ustje posodja je pri- lagojeno transportu gostih ribjih omak garumu, lik- vamnu, muriji itd., izdelovanih v slovitih industrijskih obratih Betike na jugu Iberijskega polotoka in na za- hodnih, atlantskih obalah tarakonenške Hispanije, v manjši meri tudi v južni Galiji (Peacock, 1974). Njihova široka proizvodnja in intenzivno izvažanje širom celega imperija se začne v prvih desetletjih 1. stol. po Kr., doseže vrhunec v klavdijskem času in začne usihati v izteku 1. stol. in začetku 2. stol., ko jih za kratek čas nadomestita obliki Beitran I1B [16] in Dressei 38-39, 429 AN NA LES • Ser. hist. soriol. • 10 • 2000 • 2 (22) dobi. Izjemoma so znane še tudi iz flavijskih kontekstov znana tudi kot Peacock, VVilliams, Ciass 18 in Class 19 (Dangr<§aux, Desbat, 1987-1988, 121}. z izjemno širokim ustjem (Pastore, 1992, 46; Peacock, Kljub zelo močni italski proizvodnji pa je v zgod- VVilliams, 1986, 122-125). njeimperialnih najdiščih še vedno zastopano egejsko Španskega izvora, iz Betike, so tudi zgodnje amfore vinsko posodje. Med najbolj pogoste sodijo pozno- oblike Haitern 70 [17j, ki sodijo med vinsko posodje, rodoške vinske amfore [18b], za katere pa je šele zadnji vendar je znano, da so v njih transportirali posebno čas znano, da so jih proizvajali tudi v južni Italiji vrsto sladkega vina, mulsum (Tchernia. 1986, 141; Dan- (Pastore, 1992, 43). Visoka, vretenasta posoda ima dva greaux, Desbat, 1987-1988, 121).8 Pojavijo se že sredi ročaja s trnastimi zavihki, ki nikoli ne presegajo višine 1. stol. pred Kr., najzgodnejše so znane iz potopa ustja (Pastore, 1992, 43). Pojavijo se Sirom po Medi- Mandragre de Ciens. Eksport na obdonavski limes teranu konec 1. stol. pred Kr. in počasi izginejo tekom doseže vrh v avgustejskem času in usahne v klavdijski 2. stol. po Kr. 8 V starejši literturi zasledimo, da so amfore Haitern 70 služile za likvamen. Med tovrstnim posodjem iz potopa Port Vendres je bilo identificiranih nekaj napisov defr(utum) ex(elens). Defrutum sodi s sapo in caroenum med sladka kuhana vina, ki zaradi visoke vsebnosti sladorja nadomeščajo med, včasih so bila v uporabi tudi za konzerviranje sadja ali oljk. 430 ANNALES • Ser. bist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRiH PERKO; AMFORE VSLOVENIIf, 421-4.56 Med manj pogoste sodijo nekatere egejske oblike, kot so npr. Dressei 5 ali Knossos 19 [18a], z dvojno paiičastimi ročaji s trnastim zavihkom (Bezeczky, 1994e, 19), pozno kretske ali Dressei 43 [18e] ter pozno knidske [18d], znane tudi pod imenom Pompeji 38 (Bezeczky, 1993b; Bezeczky, 1994a). To so oblike egej- skih vinskih amfor, ki jih pogosto srečamo tudi v kon- tekstih zahodnosredozemskih najdišč (Panella, 1986; Becker et al., 1986, 74; Desbat, Picon, 1986, 640; Dangreaux, Oesbat, 1988, 119). Od republikanskega posodja so v vzhodnojadran- skem prostoru prisotne predvsem grško-italske amfore in Lamboglia 2, tirenska vinska amfora Dressei 1 pa se pojavlja le izjemoma. V vzhodnem jadranskem morju je znanih preko sto brodolomov z grško-italskimi in Lamboglia 2 amforami, iz česar so že dlje časa sklepali o lokalni produkciji na Visu in v Ošaničih, kjer so pri- delovali odlično vino, izpričano tudi v virih (Kirigin, 1994, 17-18). Raziskana je bila tudi delavnica amfor Lamboglia 2 ob Lokavcu (Cipriano, 1992, 41; Toniolo, 1991, 17; Cambi, 1991). V zadnjem času pa je bila domneva o jadranski proizvodnji mlajših grško-italskih amfor in o tekočem razvoju grško-italskih amfor v obliko Lamboglia 2 po- trjena z geološkimi in kemičnimi raziskavami gradiva iz Sermina (Zupančič, Bole, 1997). Na sedanjem slovenskem ozemlju so najdbe grško- italskih amfor omejene le na obalne predele, Lamboglia 2 pa se pojavljajo že tudi na najzgodnejših najdiščih ob jantarni poti (Horvat, 1995a, Abb. 1, 2; Liste 1, 2). Pozne grško-italske amfore so najdene na Serminu v plasteh zrelega 2, stol, pred Kr. (Horvat, 1997, 71), iz kasnejših plasti pa največ odlomkov pripada amforam Lamboglia 2 (Horvat, 1997, 58). Med odlomki, najdenimi v Fornačah, so nekateri prehodne oblike med pozno grško-italsko in obliko Lamboglia 2, večidel ostalih pa je pripisanih obliki Lamboglia 2 (Stokin, 1992, 84, tab. 4; 4-7); najdišče sodi na konec 2. in v začetek 1. stol. Zgodnje amfore so bile odkrite tudi med gradivom iz Židovskega kareja in Bolniške ulice v Piranu ter na Kidričevi ulici, na trgu Giordana Bruna in na Gari- baldijevi ulici v Kopru (Stokin, 1989; Karinja, 1997, 161; Vidrih Perko, 1994, 231). Med gradivom se poleg oblik Lamboglia 2 pojavljajo tudi prehodne in kasnejše oblike amfor, kot so Dressei 6A in Dressei 6B in posamično tipa Brindisi. Večina zgodnjeantičnega gra- diva iz naštetih najdišč je iz prvega stol. pred Kr. Zaradi fragmentamosti je največkrat nemogoče razlikovati med oblikami Lamboglia 2 in Dressei 6A, še posebej, ker imata posodi pogosto isto fakturo in so ju v nekaterih primerih nedvomno izdelovali v istih figlinah. Na na- štetih najdiščih je moč zaslediti tudi posamezne od- lomke oljne amfore tipa Brindisi (Horvat, 1997, tab. 22, 8; 38, 6; Stokin, 1992, tab. 5, 1; Vidrih Perko, 1994, 242, Kidričeva ulica, tab. 1 ,1 ; Židovski kare, tab. 2, 1), ki jih nekajkrat srečamo tudi med zgodnjim gradivom na najdiščih vzdolž jantarne poti (Horvat, 1990, tab. 15, 2; Vičič, 1994, tab. 12, 1). V avgustejskem obdobju jih nadomesti istrsko posodje za olje Dressei 6B, hkrati pa se pojavlja tudi drugo posodje, npr. vinske Dressei 2-4 (Vičič, 1994, tab. 6, 4, 6-8). Najštevilnejše in najbolj raznovrstne so najdbe amfor iz antične Emone (Bezeczky, 1994d; Vidrih Perko, 1994, 35-85). Z emonskih nekropol so znani številni pokopi v amforah, kar je značilnost predvsem sever- noitalskega prostora (Plesničar Gec, 1976). V grobovih najdene amfore so največkrat uporabljene kot žara in so skoraj vse prerezane na pol (Petru, 1972, 14; si. 6-8). V glavnem je ohranjen le njihov spodnji del (Plesničar Gec, 1977, 57). Pregled oblik in faktur je pokazal, da na severnem emonskem grobišču prevladujejo oblike Lam- boglia 2/Dressei 6A (Plesničar Gec, 1972; grob 83, tab. 20, 7; grob 311, tab. 80, 9) in Dressei 6B (po vsej verjetnosti iz naslednjih grobov: Plesničar Gec, 1972; grob 80, tab. 19, 1; grob 81, tab. 19, 10; grob 106, tab. 27, 11; grob 116, tab. 32, 7; grob 172, tab. 48, S)."5 Posamično srečamo tudi amfore Dressei 2-4 (Plesničar Gec, 1972; grob 129, tab 34, 1; grob 336, tab. 88, 6), poznorodoške vrste (Plesničar Gec, 1972; grob 191, tab. 53, 7), negotovo prepoznano obliko Brindisi (Plesničar Gec, 1972; grob 125, tab. 33, 3), Dressei 20 (Plesničar Gec, 1972; grob 969, tab. 192, 3) in morda obliko z ravnim dnom (Plesničar Gec, 1972; grob 970, tab. 192, 7). V vseh ostalih emonskih grobovih prav tako prevladujejo Lamboglia 2/Dressel 6A (po vsej verjetnosti iz naslednjih grobov: Petru, 1972; grob 26, tab. 3, 10; grob 69, tab. 7, 30; grob 78, tab. 9, 10; grob 34, tab. 13, 34; grob 115, tab. 17, 12; grob 121, tab. 17, 22; grob 562, tab. 37, 18; grob 662, tab. 44, 16; grob 655, tab. 44, 1; grob 821, tab. 65, 14; grob 2, tab. 79, 1; grob 37, tab. 82, 16) in Dresse! 6B (po vsej verjetnosti iz naslednjih grobov: Petru, 1972; grob 869, tab. 61, 23; grob 42, tab. 83, 2; in najdbe brez grobnih celot na tab. 108, 22, 23, 24,). Nekajkrat domnevamo obliko Dressei 2-4 (Petru 1972; grob 30, tab. 13, 26) in malo amforo oblike Bonis 31/5 (Petru 1972; grob 934, tab. 71, 3; grob 70, tab. 86, 13). Med gradivom emonskih nekropol je najdeno tudi ustje amfore Dressei 6B z žigom Lajkanija Basa (Plesničar Gec, 1972, grob 116, tab. 32, 7) in žigom CAEN... (Petru 1972, tab. 108, 24) ter os- tenje amfore, domnevno oblike Dressei 6A, z vrezanim napisom VHPPHAE (Petru, 1 972, tab. 110, 29). 9 V depoju Mestnega muzeja hranijo nekaj spodnjih delov amfor oblike Lamboglia 2/Dressel 6A in Dressei 6B, za katere je znano le, da izvirajo iz severnega emonskega grobišča. 431 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VSDSilH PERKO: AMfORF V 5lOVEN!jl. 421-456 V najstarejših naselbinskih plasteh Emone so naj- pogostejše amfore Lamboglia 2/Dressel 6A in Dressel 6B, ki prevladujejo tudi v grobovih (Plesničar Gec, 1977, 57), Na forumu so bili med keramičnim gradivom identificirani številni odlomki amfor in med njimi pre- poznani naslednji tipi; Lamboglia 2, Dressel 2-4, Dressel 5, Dressel 6B, Dressel 7-11, rodoške vrste, Camulo- dunum 189, Portorecanati, Bonis 31/5 in negotovo tripolitanska amfora li ter Dressel 21-22 (Bezeczky, 1994d; Vidrih Perko 1994, 21). Kot običajno prevladuje posodje za istrsko olje Dressel 6B, v sedmih primerih so ohranjeni žigi. Dva sodita v delavnico Lajkanija Basa in nosita žig njegovih dveh villkusov, Viatorja ter Herenija. En odlomek nosi pečat Kalvije Krispinile. Vsi trije so seveda istrske proizvodnje. Trije žigi so severnoitalske provenience in sodijo v produkcijo APICI in COSAE, SISENA in L.IUNI.PAT(I)ENS (Bezeczky, 1994d, 83). Med avgustejske sodi odlomek z žigom Cosae; poznoavgustejski so žigi vilikusa Viatorja iz delavnic L. Basa; v Tiberijevo dobo sodi žig L. junija Pat(i)ensa; v poznotiberjansko, klavdijevsko obdobje pa sodita žiga SISENAE ter žig HER na produkciji Lajkanija Basa. Proizvodnja posodja Kalvije Krispinile je iz flavijskega obdobja (Bezeczky, 1994d, 83). K vinskemu posodju sodi tudi nekaj odlomkov zgodnjih galskih amfor (Vidrih Perko, 1994, tab. 13, 10, 9; tab. 15), ki jih le negotovo prištevamo k oblikam Dressel 28 et simiiis [19a, b] galskega izvora (Horvat, 1995, 192; Vičič, 1994, tab. 6, 1). Z gotovostjo je razpoznana šele kasnejša oblika Galoise 4, Pelichet 47 [19c]-10 Redkeje zastopano, vendar z gotovostjo iden- tificirano je poznokretsko in poznoknidsko posodje (Vidrih Perko, 1994, 40, tab. 23, 2, inv. št. F 3060). Pojavlja se tudi posodje za olive v sladu oblike Schôrgendorfer 558 (Vidrih Perko, 1994, tab. 30, 1-3, 5, 7). Na pretežno zgodnji značaj gradiva kažejo tudi le redki prisotni kosi tipa Portorecanati, za katere je znano, da so na Štalenskem vrhu prav tako le izjema (Vidrih Perko, 1994, tab. 10, 5, 6). S foruma so znani tudi le redki kosi oblike Beltran II ali Pelichet 46, ki so pre- plavili tržišče šele v flavijskem času {Bezeczky, 1987, 26) . Glavnina gradiva s foruma sodi v prvo stoletje, najverjetneje v njegovo prvo polovico. Raziskave osta- lega naselbinskega gradiva iz Emone (Starokrščanski center, izkopavališče Šumi, Vegova, Jakopič in NUK; Plesničar Gec, 1983 in še neobjavljeno) so pokazale veliko raznovrstnost, ki pa je zaradi fragmentarnosti včasih težko pobiiže določljiva. Poleg obravnavanih tipov so bile identificirane še amfore Dresse! 20 za olje Španske proizvodnje, znane tudi iz severne nekropole (Plesničar Gec, 1972, grob 969, tab. 192, 3). Redkeje srečamo malo amforico Bonis 31/5 (Bezeczky, 1994d, 87), znano tudi iz nekropole (Petru, 1972, grob 934, tab. 71, 3; grob 70, tab. 86, 13). Posoda ima povsem sorodno fakturo kot Dresse! 6B in je z njo tudi ob- likovno povezana. Zaenkrat je o posodi le malo znanega, morda smemo sklepati na istrsko produkcijo. Ne najdemo jih med gradivom na Štalenskem vrhu, v Panoniji pa se običajno pojavljajo v plasteh 2. stoletja (Bezeczky, 1987, 39).11 Med zgodnjeantičnim transportnim posodjem, iden- tificiranim v Emoni, pa moremo poleg naštetih in že obravnavanih tipov med novo izkopanim gradivom pre- poznati tudi nekaj dosedaj v našem prostoru neznanih. Na prostoru insule 42 so bile najdene skupaj štiri v celoti ohranjene amfore oblik Dressel GA, 68 in 2-4 ter Haltern 70 (Peacock, Williams, 1986, Class 15; Tyers, 1996, 97, si. 71-72). Slednja doslej pri nas še ni bila 10 V ciepoju Mestnega musteja hranijo v celoti ohranjeno kasnejšo obliko Gaioise 4, Pelichet 47, b. inv. št. 11 Kelemenova objavlja odlomke iz hadrijanskih in antoninskih plasti (Ketemen, 1992, 138, Abb. 23, 3, 5, 4, 7; Abb. 24, 1, 2). 432 ANNALES • Ser. hiši. sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) Veruna VIDRIH PERKO: AMFORE V SLOVENIJI, «1 -156 razpoznana, čemur je gotovo vzrok predvsem frag- mentarnost naselbinskega gradiva. Sestav skupine amfor kaže na zgodnjo, avgustejsko aii ie maio kasnejšo časovno opredelitev. Posebnost so tudi odlomki amfor, prepoznani kot Dressei 24, s širokim lijakastim ustjem iz poznoflavijske plasti, prav tako najdene na insuli 42 {Bertrand, 1995). Odlomki so bili najdeni skupaj s še nekaj odlomki egejskega posodja.52 izvor in namembnost tega posodja v literaturi nista znana. Peči so bile odkrite v bližini Efeza (današnji Selcuk) na obalah jugozahodne Male Azije.13 Statistična anliza emonskega gradiva iz novih izkopavanj na NUKu v letih 1996 in 1997 je dala naslednje rezultate; 4 5 % Dressei 6B, 10% Dressei 6A, egejske vinske amfore 12% (večina poznorodoske vrste), 13% oblike Dressei 2-4, 4 % španske za garum, 4 % italske večnamenske in ostale obravnavane po 1%. Primerjava s forumom in starokrščanskim centrom kaže podobno sliko glede na zgodnje gradivo, pozno pa se močno razlikuje (Vidrih Perko, 1994, 77). Gradivo iz Celeje in Poetovija nam daje v grobem statistično sliko, podobno emonski, te da ni tako raz- novrstna, čemur je morda krivo tudi stanje raziskav.14 Transportno posodje je zastopano v največjem deležu s posodjem za olje Dressei 68, ki jih po hadrijanskem obdobju nadomestijo redke Dressei 20 (Martin-Kiicher, 1987). Vinske amfore italskega izvora Dressei 6A so komajda zastopane, pogostejše so Dressei 2-4 ter egej- ske poznorodoske, poznoknidske in poznokretske vrste. Posamezno se pojavljajo tudi galske. Med posodjem za garum srečamo španske Dressei 7-11 in Beltran II. Običajne so večnamenske severnoitalske tipa Portore- canati in posodje za olive v sladu Schorgendorfer 558. V Celju in na Ptuju sta bili najdeni amfori z rdečim napisom OLIVAE ALBAE EX DULCi (Miki, 1960-1961, tab. 2, 12; Bezeczky, 1994e, 112).15 Pogoste so male amforice Bonis 31/5 (Bezeczky, 1994d, 87). V primer- javi z Emono in Poetovšjem je med celejanskim gra- divom opažamo manjši delež zgodnjih oblik. Dressei 6A, so v Celeji komajda zastopane, med ptujskim gra- divom jih je kar nekaj. V depoju na Ptuju hranijo tudi pozno grškoitalsko in Lamboglia 2 amforo. Vendar je potrebna velika stopnja previdnosti, kajti gradivo je brez dokumentacije in gre v posameznih primerih skoraj zagotovo za nakupe ali prinose iz jadranskih najdišč. Tako npr. hrani celjski Pokrajinski muzej amforo oblike Agora 199 [20], ki je bila odkupljena iz privatne zbir- ke in izvira iz Jadrana (tab. 1) (Pere, 1951). Posoda je datirana v širok časovni razpon od 1. do 4. stol. (Pa- nella, 1986, 622). Iz ptujske zbirke izvira tudi Španska amfora oblike Dressei 8 za omako z rdeče naslikanim titulom pietom G(ari) F(ios) Hisp(anici)/T(iti) Thorii (Bezeczky, 1987, 66, št. 199; 1993a).16 Posoda je datirana v tiberijansko- klavdijsko obdobje s pomočjo analogij s Štalenskega vrha (Bezeczky, 1993a, 243). Med zgodnjecesarskim gradivom ostalih slovenskih najdišč zasledimo le posamične najdbe. Dressei 6A se pojavlja le posamično. Identificirana je bila v grobu iz Skaručne (Grafenauer, 1953) in v zgodnjih plasteh ob farni cerkvi v Kranju (neobjavljeno). Med podeželskim naselbinskim gradivom najpogo- steje srečamo odlomke oljnega posodja Dressei 68, kot npr. v Čatežu z žigom Sepulijev (Saše!, Škaler, 1972) ali v Mengšu (Sagadin, 1995) in v Spodnji Novi vasi {Pahič, 1978, tab. 11, 1). Istrsko posodje za olje Dressei 6B je ponavadi tudi edino, ki ga zasledimo med pičlim i na- pori iranim gradivom podeželskih vil, npr. iz Grubelc z imperialnim žigom cesarja Nerve (Boltin, 1968; Boltin 12 Egejski lonček in posodica oblike Consp. 112, £andarli (Atiante i, 231). 13 Ustna informacija Recep Meri? na konferenci RCRF v trfezLi, oktobra 1938. 14 Celjsko gradivo je bilo na kratko obravnavano v raziskavah 'V. Bezeczkega, kjer je obdelal tri ustja oblike Dressei GB z žigi in - odlomek Schorgendorfer 558 z napisom Ot.iVA ALBA EX DULC i EXCliLLENS, inv. št. 10404. Bezeczky, 1987, 55 in 74. Ptujsko gra- divo le na kratko omenja v svojem delu Bezeczky, kjer obravnava nekaj žigov in napisov (Re2eczky, 1987, 66). 15 Celjski primerek iz Spodnjega gradu v Celju, neobjavljena izkopavanja A. Vogrin. Ptujski odlomek vratu z delom ročajev izvira iz naselbinskih plasti na Sp. Hajdini {Miki, 1960-61, 156). 16 Posoda je bila najdena pri zemeljskih delih v dravski naplavini 1968 brez arheofoškega konteksta. Dela je vodila Z. Šubic. Bezeczky meni, da se oznaka H (S P nanaša na ime mojstra, ki je sestavil recept za garum (Bezeczky, I993a, 243). 433 ANNALES • Ser. hist. sodo!. • 10 • 2000 - 2 (22) Verena VIDRIH PERKO: AMfOfit V SLOVENIJI, 421 -456 in Karinja, Grubelce in Sečoveljska dolina v zgodnje- rimskem času, v tej številki Annalov), Šentpavla pri Domžalah, ! 7 vile v Malencah,18 stavbe iz Stagen pri Zasipu (Sagadin, 1995, tab. 2, 4, 6) in Spodnjih Biten; (Sagadin, 1990, tab. 2, 1, 2, 4). Najdemo ga tudi na grobiščih, npr. v Cerknici (Urieb, 1973-75, tab. 30, 4), Novem mestu (Knez, 1992, grob 114, tab. 40, 9) in v Štrekljevcu (Dular, 1976, tab. 11; 4). Vinska amfora Dressel 2-4 je bila najdena v Stagnah pri Zasipu (Sagadin, 1995, tab. 1, 5) in je redka izjema. Vsekakor pa moramo opozoriti na opazno razliko med zahodno- in vzhodnostovenskimi najdišči. Naj- dišča na ozemlju, vključenem v Deseto regijo, so bo- gatejša, kar je nedvomno posledica zgodnejše vključitve in dokaz hitro prodirajoče romanizacije iz bližnjih ve- likih emporijev Trsta in Akvileje (Šašel, 1975-76, 601- 618). To sliko potrjujejo najdbe s prazgodovinskih naj- dišč Notranjske (Horvat, 1995), kjer zasledimo številne odlomke posodja oblike Dressel 2-4, Dressel 6B, Lamboglia 2/Dressel 6A, poznorodoške vrste idr. Po- vsem podobne so najdbe iz zgodnjeantičnih plasti na Rodiku (Vidrih Perko, 1997a), v Štanjelu (Vidrih Perko, 1997b, 349) in v Neblu (Svoljšak, Trkman, 1985, si. 47- 51, 4, 5, 15, 16). SREDNJE IMPER IALNO O B D O B J E Srednje imperialno obdobje označuje gospodarska kriza s temeljito reorganizacijo ekonomije in s tem se- veda posledično tudi prometa. Med amforičnima gra- divom Emone, Celeie in Poetovija zasledimo le redke oblike tega časa. Po hadrijanskem obdobju, ko iz ne dovolj 'znanih vzrokov preneha bogata istrska pridelava olja {Matijašič 1998, 334; Bezeczky, 1998, 10), zasledimo na sloven- skih najdiščih prisotnost posodja oblike Dressel 20 in kasneje manjše različice Dressel 23 [21] (Bezeczky, 1994c, 161). Vendar so najdbe redke in zaenkrat ome- jene na mesta J 9 Egejsko posodje poznorodoške, poznokretske in poznoknidske vrste v drugi polovici 2. stol. preneha. Nadomesti ga jadranska proizvodnja vrste Forlimpopoli, posodja z ravnim dnom, trebušastim trupom in ozkim, visokim vratom ter dvema trakastima ročajema [22], [22] Oblika je značilna za mnoge delavnice osrednje in. severne Italije, predvsem na jadranski strani (Panella,- 1989). Najdbe amfor z ravnim dnom so zelo pogoste v: Emiliji, kjer je bilo identificiranih nekaj peči, med njimi, v Forlimpopoiiju, Rirniniju in Santarchangelu (Aldini,. 1978; Toniolo, 1991, 30). Pojavljajo se med 1. in 3. stol., razcvet in največji trgovski obtok dosežejo v . antoninskem obdobju. Po zadnjih raziskavah sodeč, so: amfore z ravnim dnom proizvajali tudi v istrskih de- lavnicah 2. stol. (Bezeczky, 1998, 10). Odlomke najdemo med emonskim (neobjavljeno),:..- ptujskim (neobjavljeno, št. 822, izkopavanja B. jevre- mova), hrušiškim (Vidrih Perko, 1992, 352) in ajdovskim; gradivom (Vidrih Perko, 1994, Ajdovščina, tab. 2, 2). Pojavlja se tudi med gradivom vil rustik, npr. v Spodnjih-.- Praperčah in Šentpaviu (Sagadin, 1995, tab. 4, 2, ter neobjavljeno). Zdi se, da egejsks import ni nikoli povsem presahnil. Proti koncu 2., predvsem pa v 3. in 4. stol., srečamo redke primerke egejskega posodja oblike Kapitan II . (Peacock, Williams, 1986, Class 47; Panella, 1986, 625, fig. 25). Vretenast trup se zaključuje z značilno votlo, nogo, visok, ozek vrat povezujeta z ramenom široka, 7 7 Neobjavljeno, raziskano 1998. Gradivo sem si ogledala zahvaljujoč kolegu D. Josipoviču. 18 Neobjavljeno, raziskano 1992. Gradivo sem si ogledala zahvaljujoč kolegoma U. Bavcu in P. Masonu. 19 Zasledimo jo, kot že omenjeno, v plasteh Emone in na nekropoii (Ptesničar Gec, 1972, grob 969, tab. 192, 3). 434 ANNALES - Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH PERKO: AM FORE V SLOVENlfi, 42i~4Sf> P 123] trakasta ročaja [23], Tudi faktura je iahko razpoznavna, groba, temnordeča, s temnimi vključki. Posod je so iz- delovali nekje v Lgeju, morda na otoku Kosu, če sklepamo po tradiconalni bogati vinski proizvodnji (Carandim, Panelia, 1981; Keay, 1984, 136). V ptujskem depoju hranijo zlahka prepoznaven spodnji del posode Kapitan II (Vidrih Perko, 1994, Ptuj, tab. 3, 2 - Inv. št. 198). Obe posodi, italsko vinsko z ravnim dnom in egejsko Kapitän II, prepoznamo tudi med keramiko podeželskih najdišč, npr. iz Šentpavla pri Domžalah ter Nebla (Svolj- Šak, Trkman, 1985, sf. 47-51, 11) in Ledin (Osmuk, 1985-87, tab. 6, 25). Gradivo srednjega cesarskega obdobja je skromno obeleženo, kar je nedvomno posledica ekonomske krize in posledično tudi reorganizacije prometa, ki se kon- centrira na rečne toke (Gassner, 1989). Tačas se uveljavljajo rečne ladje z ravnim dnom in za tovrstne prevoze so seveda veliko primernejši sodi in mehovi {Ulbert', 1959; Höckmann, 1986). Gotovo pa izraža skromnost gradiva tudi visoko stopnjo avtarkičnosti podeželja. V veliki meri pa temu prav gotovo botrujeta tudi trenutno stanje raziskav in prepoznavanje gradiva iz podeželskih naselbinskih kontekstov. Čeprav se redki afriški importi pojavijo že v času markomanskih vojn, na primer v Ajdovščini (Vidrih Perko, 1994, 86), Emoni (Vidrih Perko, 1992a), na Vranskem (Vidrih Perko, 1997c), in v severskem obdobju (Bilje in Ledine, Vidrih Perko, 1994, 143 in 152) lahko trdimo, da je prodor afriške keramike naj- značilnejši za pozno antiko. Zlahka prepoznavna po opečnato rdeči barvi, odlični fakturi in sorazmerno tankih stenah ter značilnih oblikah, močno odstopa od poznoantične keramike lokalne produkcije (Vidrih Perko, 1992a). P O Z N A A N U K A Afriška keramika preplavi tržišče imperija konec 3., predvsem pa v 4. stol. Značilno je, da se s transportnim pojavi tudi fino namizno posodje in kuhinjska keramika ter številne oijenke, mnoge z značilnimi starokr- ščanskimi motivi (Hayes, 1998). Pojav kaže na vezano trgovino in odraža nagel ekonomski razcvet severno- afriških provinc kot posledico reorganizacije mestne in vojaške anone ter oblikovanja obsežnih posestev neka- terih bogatih lastnikov, ki so večinoma stalni prebivalci urbsa.20 Osnovno gibalo prekomorske trgovine je bila preskrba mest in vojaških enot z anono, takso, ki so jo severnoafriške province plačevale v argrarnih izdelkih. Osnova anone sta bila žito in olje. Tovor so prevažali od države plačani najemniki, kar je omogočalo hkratno prevažanje tudi raznih drugih agrarnih in keramičnih izdelkov brez posebnega plačevanja prevoza in ca- rinskih dajatev (VVickham, 1988). Med zgodnjimi oblikami afriškega transportnega po- sodja se pri nas najprej pojavi t. i. africana piccolo [24], v katerih so začeli pošiljati na tržišče tunizijsko olje, [24] \ verjetno pa tudi garum, v severski dobi. Import je dosege! razcvet v drugi pol. 2. stol. in postopoma prenehal v 4. stol. Posoda je cilindrična, z značilno ušesastimi ročaji in običajno polnim, gumbastim ali 7P 20 O organizaciji anone in preskrbi antičnih mest s hrano glej Tengströrn, 1 974; Rickman, 1980; Garnsey, 1993. 435 ANNAIES • Ser. bist. sociol. 10 • 2000 • 2 (22) Veren¿1 V1DRIH PERKO: AMFORE V5LOVENIJ!. 121-<156 stebričastim zatičem. Ustja so oblikovana različno (Keay, 1984, 100, fig. 37-45). Tovrstne amfore so izde- lovali v Lepti Minus, Hadrumentumu, Thanai in drugje. V bližini naštetih mest so bili odkriti ostanki pravcate prehrambene industrije z obsežnimi nasadi zelišč, potrebnimi pri predelavi garurna (Keay, 1984, 108). Skoraj istočasna amfora je t.i. africana grande iz Bizacene [25], ki pa se obdrži na tržišču še tudi v 5. stoletju (Keay, 1984, 121, fig. 46). Tudi to je bila posoda za olje, čeprav so pri nekaterih primerkih opazili sledi smolnatega premaza v notranjosti, kar kaže na uporabo za garum.21 Med najpogostejše transportno posodje pozne antike sodijo cilindrične amfore tipa 25 in 26 po Keayu [26J, pri Italijanih poimenovane contenitori cyiindrict della tarda etž Imperiale 22 ( K e a y , 1 9 8 4 , 1 8 4 ; M a n a c o r d a , 1977, 171).23 Posodje tipa 25 po Keayu je tunizijskega JVU 1 2 6 1 \ 21 Analize opravljene pri amforah, najdenih na potopljeni ladji Pianier 7 (Benoit, 1962). 22 Uporablja se tod i klasifikacija Osiia lil, fig. 262, Vendar zaradi enostavnosti prevladuje Keayjeva klasifikacija, za katero so Bonifay in Pičri ter }. Freed predlagali nekaj sprememb, med drugim tudi uporabo enostavnih arabskih, namesto težavnejših rimskih številk. {Keay, 1984; 8onifay, Pieri, 1995; Freect, 1995). 23 S. Keay je posodje tipa 25 razdeli! na 19 podtipov, tip 26 na 13 pod tipov. Razdelitev deloma bazira na Manacordovi klasifikaciji: gradiva iz Ostie. 436 ANNALES • Ser. bist, socio!. • TO • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH PFRSiO: AMFORE V SlOVÜNljf, 421 izvora, kar je bilo dognano na podlagi faktur, tipične obdelave površine 'z lopatko' in žigov ter napisov (Keay, 1984, 193). Čeprav so bili najdeni primerki z ostanki smole v notranjosti (potop Drammont F) in so v nekaterih primerkih odkrili tudi ostanke ribjih omak (potop Pampelonne), prevladuje splošno mnenje, da so to oljne amfore (Keay, 1984, 193). Posodje tipa 25 po Keayu obsega 19 podtipov in se pojavlja pretežno v 4. in prvi polovici 5. stoletja (Keay, 1984, 193). Najnoveša razdelitev M. Bonifaya na gradivu iz Marseilla je po- enostavljena in obsega le tri časovno občutljive pod- tipe. [27] 24 Posebej velja opozoriti na ne najbolj posrečeno Keayevo vključitev poznih malih spatejonov v tip 26. V družino 26 jih prišteva kot podtip F, G, H, kar ne- malokrat vnaša zmedo pri razumevanju in opredelje- vanju. Amfore tipa Keay 26 so, kot že rečeno, z majhnimi odstopanji značilne predvsem za sredino in drugo polovico 5. in 6. stol. Malo posodje, klasificirano po Keayu kot podtip 26 F, G in H [28], pa se razlikuje od ostalih podtipov po velikosti, ki ne dosega niti po- lovice (40 do 50 cm) običajne višine tipa 26 in ima večkrat tudi povsem drugačno, svetlorjavo, beige fakturo, ki skoraj gotovo kaže na neafriški izvor (Mac- kensen, 1992, 247).26 Mali spatejoni, značilni za 6. in 7. stol., so na zahodnih najdiščih znani pretežno v kontekstih iz 7. stoletja (Mackensen, 1992; Bonifay, Pieri, 1995, 97). [28] Za amfore tipa Keay 26, ki obsegajo 13 variant in so •znane tudi kot tip Ostia IV, fig. 162-165, je priljubljeno in splošno uveljavljeno poimenovanje spateia.2^ V •bistvu so pomanjšana oblika amfor tipa 25 (8onifay, • Pieri, 1995, 97), opazna razlika je le v značilnih visokih • stebričastih zatičih [27], Posodje tipa 26 se sicer pojavi že v zgodnjih desetlejih 5. stol., vendar je značilno predvsem od srede 5. stol. dalje (Bonifay, Pieri, 1995, • 97). Običajno ima v notranjosti sledove smol nega pre- maza, iz česar sklepamo na transport garuma. Zadnji zamah in s tem t.udi iztek sredozemske trgo- vine se kaže v pojavu in izginotju velikih poznih cilindričnih amfor, ki jim Italijani pravijo contenitori cylindrici dell'tarda eta Imperiale di grandi dimensioni [29] in so kiasificirane po Keayu kot tip 35, 60, 61, 62 (Villa, 1994, .390, tav. 7). izdelovali so jih v Tunisu že v 5. stol., vendar preplavijo sredozemska tržišča šele v 6., v nekaterih primerih pa celo na začetku 7. stoletja (Panella, 1993, 674). 24 i-Vediagai je združitev podtipov A-C, D-I in j-VV v tri skupine. Za skupino D-i, podtip 2, trdi, da je edina Se prisotna v Marseiliu po sredini 5. stol. Med potopi 4. stol. (Pompelonne, Heliopolis) so prisotne amfore podtipa 1, med potopi iz 5. stol. pa srečamo skupaj posodje podtipa 1 in 3 (potop B iz Poite de la luque (Bonifay, Pieri, 1995, 95). 25 Spateia se imenujejo vse variante posodja tipa Keay 26 vključno z malimi, poznimi posodami variante F, C in H. Tipološko sodijo med zgodnje cilindrične tipa atricana grande (Keay 7) in velike pozne cilindrične amfore contenitori ciiindrici delta tarda eta Imperiale di grandi dimensioni, npr. Keay 61, 62 (Villa, 1994, 390, tav, 7). 26 V zadnjem času je vse več mnenj, da gre za južnoitalsko produkcijo, morda v Kalabriji. 437 ANNALES • Ser. hist. sodo!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIN PERKO: AMFORE V SLOVENIJI, 421 -456 Skupna značilnost so predvsem velika kapaciteta, cilindričen trup, ostro od ramena oddeljen vrat in ušesasti ročaji, ki povezujejo vrat z ramenom. Pred- hodna serija tunizijskega posodja je izhajala iz obalnih delavnic, medtem ko prihajajo slednje iz notranjosti Tunisa, iz Sahela, kjer je bilo odkritih tudi nekaj peči (Peacock, Bejaoui, Belazreg, 1989). Umik proizvodnih centrov v notranjost dežele povezujejo z vandalsko invazijo, krizo gospodarstva in takoj nato reorganizacijo produkcije in prometa (Panella, 1986a, 263). Velike cilindrične amfore so na sredozemskih obalnih najdiščih prisotne še v prvih desetletjih 7. stol. Poleg na kratko obravnavanega afriškega posodja zasledimo na naših najdiščih v obdobju pozne antike še veliko drugega. Med redkeje zastopano sodi špansko posodje za garum, Almagro 51 A, B in C [30], Keay tip 19 (Keay, 1984, 156, fig. 61-67). Glede na fakturo in vretenasto obliko z ušesastimi ročaji sklepajo na izvorno področje v južni Španiji (Keay, 1984, 160). Najdbe se pojavljajo med gradivom 4. in začetka 5. stol. (Keay, 1984, 168). Istočasno je luzitansko posodje, prav tako za garum, Almagro 51 C (Keay, 1984, 172, fig. 69, 70). Amfore imajo ovoiden trup z votlim zatičem [31], Izvorno pod- ročje, kot domnevajo, so zahodne obale tberijskega pol- otoka, v nekaterih primerih tudi Betika, morda pa tudi severna Afrika {Keay, 1984, 173). Med zelo redkimi se v prvem obdobju pozne antike pojavljajo tudi male španske amfore za olje oblike Dressel 23, imenovana tudi Keay 13, ki so pozna različica velikega oljnega posodja Dressel 20 (21e). Iz- vorno področje je Betika, oblika pa je lahko pre- poznavna po trupu v obliki limone ter trikotno pro- fil i ranim ustjem (Keay, 1984, 140, fig. 54-56). Pojav I ja- se v več različicah in so prisotne na našem področju vse do zgodnjega 5. stoletja. Nejasne provenience je posodje oblike Keay 1A, po obliki sorodno tipu Pelichet 47 in podobno mavre- tanskim amforam (Keay, 1984, 95, fig, 35, 36). Oboje zasledimo med oljnim posodjem 4. in zgodnjega 5. stol/ T.i. sorodne mavretanske amfore [32] so na podlagi značilne rožnato rdeče fakture z gostim belim prema-: zom in zaradi bogatega epigrafskega gradiva dokazano mavretanskega izvora (provinca Mavretania Caesarensis, Manacorda, 1977, 150), Egejski import celotnega poznega obdobja je dobro razpoznaven. Ponekod srečamo v plasteh 4. in začetka 5. stoletja že obravnavano vinsko posodje oblike Ka- pitan II (Panella, 1986a, 267). Zelo pogost pa je egejski 438 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Veren.i VIDRIH PERKO: AM FORE V SL.OVF.NtJ!, 421-456 vrč LRA2 7 3 (Panella, 1986a, 267).273 Ima značilno sljudnato, rjavo fakturo, vretenasto telo z votlo nogo in plitko narebreno površino [33]. Na naših najdiščih se ta vrč pogosto pojavlja, a je po odlomkih težko ločljiv od njegove starejše enoročajne različice tip Agora F65/66 (Lemaltre, 1997), Bil je posoda za neko posebno, morda • zdravilno vrsto egejskega vina. Predlaganih je bilo več izvornih področij, med njimi Egipt in zahodna Mala Azija, kjer so bile v Efezu tudi odkrite peči (Outschar, 1993). V plasteh 4. stol. se pojavijo tudi najzgodnejše amfore tipa Gaza, imenovane tudi LRA 4 [34] (Peacock, • VViliiamas, 1986, 197, Class 48). Zgodnja varianta LRA •4 A, imenovana tudi Zemer 53 (Bonifav, Pieri, 1995, fig. 9, 60-62), je vrečasta, z zaokroženim zaključkom in [34] rameni, brez pravega vratu in ustja, z ušesastimi ročaji na ramenu in z zlahka razpoznavno, na ramenu in proti dnu grobo narebreno površino. Faktura je rjavkasta, fina, gosta, z drobnimi črnimi vključki (Peacock, Williams, 1986, 197). Kasnejša oblika (LRA 4B, Zemer 51, Pea- cock, Williams, Class 49) se od zgodnje razlikuje predvsem po trikotno izoblikovanem robu ustja in po- daljšanem, zašiljenem trupu. Pojavlja se v najkasnejših kontekstih zahodnih najdišč od 5. do 7. stoletja (Bonifay, Piéri, 1995, 112, fig. 9, 63-65). Posoda je služila za slovito palestinsko vino. Zadnji čas so raziskave po- kazale, glede na izjemno uspešno poznoantično kme- tijstvo Sirije in Palestine, da je zelo verjetno, da gre za večnamensko posodo. V poštev pridejo tudi sezamovo olje, palmovo vino in posušeno sočivje. Ta trditev velja tudi za druge vrste poznoantičnega posodja (Pacetti, 1995, 281). K skupini poznih amfor, ki se pojavljajo na naših najkasnejših najdiščih, sodijo še vzhodnosredozemske LRA 1 in LRA 2. Obe posodi sta zelo pogosti v naj- kasnejših plasteh poznih mediteranskih najdišč. Pojavita se v 5. stol. in skupaj z malim spatejonom ter nekaj variantami velikih poznocilindričnih amfor predstavlajta zadnje indikatorje usihajoče sredozemske trgovine v časLi arabskega prodiranja v prvi polovici 7. stol. Obe posodi sta zaradi značilne fakture in narebrenosti ostenja lahko prepoznavni že po majhnih odlomkih. Posoda LRA 1, Keay tip 53 [35], je značilno vrečaste oblike z ozkim vratom in rahlo razprtim ustjem, po- vezanim z ramenom s kaneliranima ročajem (Keay, 1984, 268, fig. 116-120) .Trup je narebren s širšimi in [35] 27 LRA = Late Roman Amphora. 27aGlede različnega poimenovanja glej Riley, 1979, t 83-18S, op. 7. 28 Keay loči tri variante, A, 8, C. Peacock in Williams, 1986, sta jo opredelila kot Class 44 in razdelila na večjo, A in manjšo, B varianto. Manjša posoda se pojavlja v starejših plasteh. 439 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verrais ViDR!H PERKO: AMFORE V SLOVCNIJ!, «¡-456 ožjimi rebri in se zaključuje s komaj opazno gumbasto odebelitvijo. Razlikujemo starejšo manjšo in mlajšo večjo varianto. Faktura je močno peščena, rjavkasta ali rožnata s svetlejšo površino in belimi ter črnimi vključiti (Peacock, Williams, 1986, 185; Bonifay, Piéri, 1995, 112, fig. 9, 63-65). Okrite peči so potrdile široko področje njihove proizvodnje na obalah Sirije, Kilikije in Karije ter otokih Ciper in Rodos (Empereur, Picon, 1989; Panella, 1993, 665; Pacetti, 1995, 273). Znani so številni ohranjeni rdeči ali črni tituli pieti, vedno v grščini. Po mnogih poizkusih ugotoviti, za prevoz česa je služila, pre- vladuje mnenje, da je posoda gotovo večnamenska, saj so identificirani ostanki pripadajoče produkcije znani iz vinogradniških krajev in od tam, kjer so intenzivno gojili oljke (Pacetti, 1995, 274). Tituli pieti, ohranjeni na posodju, pa mnogokrat navajajo mere, ki so bile običajne za merjenje žita (Pacetti, 1995, 274). Izrečena je bila tudi domneva, da je manjša varianta služila za vino, večja za olje, česar pa kasnejše raziskave niso potrdile (Riley, 1979, 212; Bonifay, Villedieu, 1989, 25). Amtora LRA 2, Keay tip 65 [36], je kroglasta posoda s cilindričnim vratom in z lijakastim ustjem in kratkimi, grobo oblikovanimi ročaji na ramenu. Rame, včasih tudi del trupa, je plitvo narebreno v obliki valovni.ee, okras je izveden z glavniku podobnim orodjem. Trebuh posode se zaključi z majhnim gumbastim izbočenjem na dnu. E akt ura je rjava z redkimi belimi vključki, včasih mazasta (Keay, 1984, 352, fig. 165). Še vedno ne poznamo z gotovostjo izvornega področja. Večkrat, navajajo F.gej ali obale Črnega morja, trditve pa niso potrjene z najdbami peči. Glede na veliko variabilnost tipa (nekateri prištevajo k tipu LRA tudi vse giobuiarne amfore, npr. Villa, 1994, 402) je bila po vsej verjetnosti posoda večnamenska za olje in žito. Napis na tovrstni posodi iz potopa ob turški obali omenja lečo (Villa, 1994, 403}, napis iz Romunije pa navaja vino (Scorpan, 1977, 274). Poleg naštetih in podrobneje obravnavanih tipov se na našem področju pojavljajo še nekatere druge poznoantične amfore, ki pa so doslej identificirane le posamično ali celo samo domnevno. V teh primerih bom podrobnejši opis dodala k obravnavi dotičnega najdišča. Mesta Med poznoantičnim gradivom Emone je bilo naj- denega relativno veliko poznega gradiva, posebej med naselbinskimi izkopavanji na področju insule 13, 17, 27 in 42. Med podrobneje obdelanim gradivom s foruma prevladuje zgodnje. Med redkim poznim je bilo naj- denih nekaj zatičev in ostenij posodja in le dva odlomka ustij, z gotovostjo prepoznavne afriške produkcije, .. oblike africana lA ali Keay tip 3A (Vidrih Perko, 1994, Forum, tab. 30, 4), ki preplavi tržišča že v tretjem de- setletju 3. in je zelo pogosta še tudi v 4. stol. (Carandini, • Panella, 1981). Posebne pozornosti vreden je tudi odlomek pozne • amfore oblike LRA 5/6 (Vidrih Perko, 1994, Forum, tab-- 30, 4), imenovana tudi siropalestinska amfora, čeprav je • z odkritji peči jasno, da so jih izdelovali tudi vzdolž Nila (Johnson, 1986, 579; Bonifay, Viiledieu, 1989, 31; •' Empereur, Picon, 1989, 245, fig. 26). Služila je za transport odličnega belega vina iz • Beisana, ki ga arabski viri omenjajo še v 8, stol. (Pacetti, • 1995, 286). Da je posodje vinsko, potrjujejo tudi • smolnati premazi, odkriti v notranjosti posode. Vendar glede na vrečasto obliko posode, iz katere je jasno •• razvidno, da je bolj primerna za shranjevanje kot za • • transport, je kot že v drugih primerih poznega posodja .- mogoče sklepati o polivalenti namembnosti (Pacetti, .• 1995, 286). Amfore oblike LRA S/6 niso redke v sre-:. dozemskih poznih najdiščih, npr. v Marseillu se pojav- : Ijajo v plasteh iz 5. in 6. stol. [37] (Bonifay, Vtliedieu, •• [37] 1939, 29). Tudi na drugih zahodnih najdiščih je tovrstni import značilen za 5. in 6. stoletje (Bonifay, Villedieu, 1989, 31: fig. 8, 8; Maioli, Stoppioni, 1989, fig. S, 10). Bogatejše so najdbe na Starokrščanskem centru (Plesničar Gec, 1983; Vidrih Perko, 1994, Majda Vrhovnik, tab. 5 in 6). Med njimi je skupina poznih cilindričnih amfor afriške proizvodnje, Keay 25 C, 440 ANNALES • Ser. hist, socioi. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena ViDRIH PtRKO: AMFORE V SLOVENIJI, 421- Številni odlomki vzhodnomedíteranskih amfor I RA 1, LRA 2, pobliže se ne opredeljeni, so znani tudi s Tonovcevega gradu (Ciglenečki, 1994, tab. 4). Praviloma se tovrstno gradivo pojavlja le na višinskih postojankah. Šele zadnji čas pa je bilo prepoznano tudi med keramičnim gradivom poznoantičnega Kranja in Črnomlja, nekaj odlomkov pa je znanih tudi iz Mengša (Mason, 1998; Sagadin, 1995a). Niž inske nase lb ine Najbogatejše je gradivo iz Črnomlja, kjer so najdbe tudi stratigrafsko ovrednotene. Najdeni so bili odlomki poznih velikih cilindričnih amfor afriške proizvodnje ob- like Keay 58 ali 62, skupaj z vzhodnomediteranskim posodjem oblike LRA 1, LRA 2, LRA 3 in LRA 4 (Mason, 1998, 298, tab. 2) in mali pozni spatejon (Mason, 1 998, 299, tab. 1, 8), skupaj s poznimi oblikami afriške in fokejske sigílate (Mason, 1998, 300). Spatejon je bil naj- den v plasti 4. faze iz poznega 6. stol. (Mason, 1998, 301). Gradivo iz Kranja obsega nekaj odlomkov poznih malih spatejonov, odlomke LRA 1 in LRA 2 in pozne oblike afriške sigílate iz 5. in 6. stol. (Sagadin, 1998, 716; Vidrih Perko 1994, 194). Odlomka ostenja LRA 2 in LRA 1 sta bila najdena tudi med poznoantičnim gradivom Mengša (Sagadin, 1995a, tab. 2, 11, tab. 4, 5). S tem je zaključen pregled antičnih najdb na notranjem področju slovenskega ozemlja. Opazili smo, da se najkasnejše najdbe iz 5., predvsem pa 6. stol. pojavljajo le na višinskih postojankah ter v Črnomlju in Kranju, ki sta ta čas očitno imela pomembno vojaško vlogo. Najdbe iz Mengša še ne znamo pravilno razložiti (Sagadin, 1998, 718). Obalne naselbine Zadnje desetletje so dala številna arheološko raziska- na najdišča v Kopru, Izoli in Piranu bogato bero doslej skoraj povsem neznanih oblik najkasnejšega 6. in celo začetka 7, stol. Izkopavanja v cerkvi sv. Jurija v Piranu so odkrila bogate, Zal pri gradnji prve (?) cerkve v 9. stol. povsem premetane plasti (Snoj, 1992; Snoj, 1992a). Najboga- tejše je bilo poznoantično gradivo. Prevladujejo najdbe amfor in grobe kuhinjske keramike, pomembne pa so bile tudi najdbe finega namiznega posodja afriškega in vzhodnomediteranskega izvora (Vídríh Perko, 1994a). Med odlomki amfor z lahkoto identificiramo šte- vilne, ki sodijo k afriški produkciji posodja iz družine velikih poznih cilindričnih posod. Prepoznana je bila oblika Keay 62 A tunizisjkega izvora za olje [41] (Keay, 1984, 309; Vidrih Perko, 1995, Abb. 3, 1-6). Pogoste so tudi najdbe poznih malih spatejonov oblike Keay 26, variante G in H, iz 6. stol. (Vidrih Perko, 1995, Abb. 3, 7, 12). Sledijo številno zastopane vzhodnosredozemske amfore LRA 1, LRA 2, LRA 3, LRA 4 in LRA 5-6, ne- gotovo določeno tudi LRA 7, egipčanskega izvora, in amfora tipa Sarnos (Vidrih Perko, 1995, Abb. 2; Abb. 3, 8, 10, 13, 14, Abb. 4, 1-5, 7). Na enem od odlomkov LRA 1 je ohranjen odlomek titula pic.ta v rdeči barvi. Datacija gradiva s težiščem v poznem 5., 6. in prvi polovici 7. stol. je podprta z analizo finega namiznega posodja, med katerim srečamo najkasnejše oblike afri- ške in fokejske sigílate Hayes 104 C, 105, 108, 109 (Vidrih Perko, 1995, Abb. 1). Povsem podobno sliko daje najdišče Kapucinski vrt v Kopru (Cunja, 1996). Poleg številnih afriških poznih velikih cilindričnih amfor, Keay 61 in 62, variante j, K, L, Q, V, R (Cunja, 1996, tab. 21; 22), je zastopano tudi bogato vzhodnomediteransko gradivo: LRA 1 (Cunja, 1996, tab. 25. 287, 288; 26. 289-293), LRA 2 (Cunja, 1996, tab. 26. 294-296), LRA 4 (Cunja, 1996, tab. 27, 297-298), samoške vrste ali Keay 67 (Cunja.. 1996, tab. 27. 299) in mali pozni spatejoní tipa Keay 26 (Cunja, 1996, tab. 28; 29. 317-319), varianti G in H. Naj- kasnejše transportno posodje sega tako kot nekatere vrste afriške sigílate v prva desetletja 7. stol., ko je bila trgovska mreža prekinjena z arabskimi osvajanji se- vernoafriškega teritorija (Cunja, 1996, 129). Skoraj identično sliko kažejo najdbe iz preostalih poznoantičnih obalnih najdišč; Piran: Židovski kare, Bolniška ulica (Stokin, 1988, si. 8, 9); Koper: Gari- baldijeva in Kidričeva ulica ter trg G. Bruna; Izola: pa- lača Manzoli (Vidrih Perko, 1994, 231). Med gradivom se pojavljajo večidel že obravnavane oblike, kot so velike pozne cilindrične amfore in naštete vzhodno- mediferanske. Posamično pa je bilo prepoznanih še nekaj oblik. Med gradivom iz Židovskega kareja v Piranu so bili prepoznani oblika Keay 53 južnoitalske 445 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH PERKO: AM FORE V SLOVENIJI, 421-156 produkcije, amfora samoške vrste ali Keav 67 in enoročajni vrček z okrasom prepletene valovnice oblike Vegas 42 oziroma Keay 71 (Stokin, 1989). Slednji se običajno pojavlja v plasteh srednjega in poznega 6. stol. (Keay, 1984, 399). Najden je bil tudi v Kopru (Vidrih Perko, 1994, Trg C. Bruna, tab. 9, 4). Amfora Keay 52 [42] (imenovana tudi Agora M 234) je bila nedavno identificirano poznoantično posodje (Keay, 1984, 267, fig. 114). Posoda je bolj podobna vrču, saj ima ubočeno dno, kroglasto razširjena ramena in kratek ali malo daljši cilindričen vrat, ki se razpre v trikotno odebeljeno ustje (Villa, 1994, 346, tav. 2. 3-8). Ročaja ovalnega preseka povezujeta rame z vratom in imata tipično zajedo v sredini.38 Posoda ima plitko narebren trup in značilno rumenkasto do svetlorjavo površino {Keay, 1984, 267). Za posodje je ugotovljena južnoitabka provenienca; največ delavnic je bilo od- kritih v Bruciju, znane pa so tudi na Siciliji. Produkcija posodja je povezana s tamkajšnjo bogato poznoantično vinsko in žitno kulturo (Villa, 1994, 346}.39 Amfora vrste Samos je manjša posoda, saj ne presega 60 cm. Je vrečastega trupa s Silastim zaključkom in širšim, (rakastim ustjem z ročajema z vzdolžno kaneluro in ima plitko narebren trup [43], Pojavlja se širom po sredozemskih najdiščih s koncentracijo v Jadranu in Kampaniji, poudarjeno v poznih kontekstih 6. in začetka 7. stol. Analize gline so potrdile samoški izvor (Keay, 1984, 358; Cunja, 1994, 116; Villa, 1994, 408). Najkasnejše transportno posodje obalnih najdišč se- ga tako kot nekatere vrste afriške sigílate v prva deset- letja 7. stol., ko je bila antična sredozemska trgovska mreža za vedno pretrgana z arabskimi osvajanji sever- noafriškega teritorija (Cunja, 1996, 129; Vidrih Perko,- 1995, 243; Carandini, 1981). SKLEPI Za poznorepublikansko dobo moremo tako kot za: Galijo, nedvomno tudi za jugovzhodno alpsko področje sklepati, da so amfore ne le dokaz za rimske vojaške posege, temveč tudi sled živahne trgovine s Kelti, ki so bili po pisnih virih pripravljeni za eno samo amforo vina dati postavnega sužnja.40 Zavedati se moramo, da je v primerjavi z južno Galijo, prepredeno s plovnimi vodami, obravnavano slovensko ozemlje težko prehodno po kopnem čez gorske prelaze, kar je narekovalo v prvi vrsti prevažanje vina v sodih; tudi iz Strabonovega poročila (V, 1, 12) je- znano o živahni trgovini v Akvileji, kjer so Kelti z-: vzhoda pretakali nakupljeno vino v sode (Scarel, 1993, 67). Vino je bilo v najzgodnejših trgovskih stikih, predvsem znamenje imovitosti in prestiža, po njem pa sklepamo tudi o vojaških posegih, sicer dobro izpričanih, v zgodovinskih virih (Šašel, 1976; Bandelli, 1985). Raz- širjenost zgodnjerepuhlikanskih najdb v notranjosti iz-: pričuje, da so Rimljani konec 2. in v prvi polovici 1. stol. pred Kr. že prevzeli vojaški nadzor nad važnimi trgovskimi postojankami ob še prazgodovinski jantarni [42] 38 identičen ročaj se nahaja med gradivom z Gradca pri Prapretnem {Ciglenečki, 1981, tab. 10, 150), 39 Med tamkajšnje keramične izdelke prištevamo tudi nekatere oblike poznih oijenk, ki se prav tako pojavljajo na slovenskih požtnorimskih obalnih najdiščih. To so t. i, siciitjanske oljenke tipa a ciahatta (Cunja, 1994, tab. 20, 242). Kot 2e omenjeno, nekateri raziskovalci povezujejo z južnoitalsko produkcijo, natančneje s Kalabrijo, tudi vitke male pozne spatejone, kakršne srečamo tudi na Kapucinskem vrtu. Usma informacija W . j. Hayes in P, Reynolds na konferenci RCRF v Efezu, oktobra 1998. 40 Za primerjavo: v Merkuianeurnu je dober suženj tačas veljal tudi do šestdeset in več arnfor vina, v centralni Italiji pa vsaj deset! (Tcbernša, 1983, 95). 446 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) Veren3 VlORiH PERKO: AMFOR t V SLOVENIJI, 421-456 poti, o katerih beremo tudi pri Strabonu (Horvat, 1995a; šasel, 1985). Na pravo romartizacijo pa kaže šefe razširjenost amfor za olje, ki so v poznorepublikansketn in zgod- njeimperiainem obdobju povezane predvsem s posto- jankami, poseljenimi z italiki, kot npr. obalne naselbine, Nauport in Emona (Horvat 1995a; Horvat 1990; Ples- ničarGec, 1990). Od pozno avgustejskega obdobja dalje smo priča izredno bogatim najdbam v Emoni, kjer srečamo do- mala vse znane zgodnjecesarske oblike vinskih in oljnih amfor ter posodja za sadje in garum. Zasledimo italsko, egejsko, špansko in galsko produkcijo (Bezeczky, 1994d). Med novoodkritimi so tudi zgodnje oblike španske amfore za mulsurn Haltern 70 (Tyers, 1996, 97, si. 71- 72). Med amforami prednjači istrska in jadranska proiz- vodnja, upoštevanja vreden pa je tudi pritok egejskega vinskega posodja. Med slednjim srečamo nekatere manj znane oblike, kot npr. Dressel 24 (Bertrand, 1995). Emonsko gradivo je izredno bogato in pestro, kar jasno kaže na izrazito italski modus vivendi prebi- valstva, gotovo najbolj izrazit v načinu prehranjevanja (Šasel, 1987; 1989). Zgodnjeantično gradivo iz Celeje in Poetovija je encličnejše in obsega običajne oblike transportnega po- sodja za olje, vino, garum in suho sadje, ki ga v zgodnjecesarske m obdobju srečujemo domala v vseh urbanih centrih imperija (Bezeczky, 1987, 55, 74). Ne- dvomno pa je vzrok za to tudi usmerjenost obeh mestnih središč na gaiska tržišča, kar je dobro razvidno iz preostalega keramičnega gradiva (Miki Curk, 1969). Najdbe amfor na zgodnjeantičnih podeželskih naj- diščih kažejo opazno razliko med zahodnim in pre- ostalimi predeli slovenskega ozemlja. Medtem ko se na zahodnih najdiščih najdbe pojavljajo redno in razno- .vrstno, so na drugih najdiščih najdbe amfor praviloma izjema in so omejene na zgodnje vinsko posodje Lam- boglia 2/Dressel 6A in oljne Dressel 6B. Na zahodnih postojankah smemo raznovrstno zgodnje gradivo razu- meti kot dokaz hitro napredujoče romanizacije kot po- sledice zgodnje vključitve v Deseto regijo in bližine velikih jadranskih emporijev (Šašel, 1989; Rossi, 1996). Ob posamičnih najdbah na podeželju v zaledju pa je najverjetneje potrebno računati, da so na podeželje prihajale amfore največkrat le kot ponovno uporabljeno transportno posodje in ne kot originalna embalaža pošiljke olja ali dragega vina npr. iz južne Italije! Izjemno živahna trgovinska izmenjava z domala vsemi pomembnimi trgovskimi in proizvodnimi centri zgodnjecesarskega obdobja v Sredozemlju, posebej očitna -na gradivu iz Emone, usahne sredi dugega stoletja v času ekonomske krize, ki jo povzročijo mar- komanski vpadi (Bezeczky, 1994d; 1998). Amforično gradivo poznega 2. in 3. stol. je pičlo in omejeno le na nekaj redkih jadranskih in egejskih oblik vinskih amfor ter posamične najdbe španskih oljnih po- sod Dressel 20. Nedvomno je to posledica ekonom- skega stanja, pa tudi reorganizacije trgovskih poti in preusmeritve na rečne povezave in uporabo temu pri- mernejše transportne embalaže, kot so sodi in mehovi (Ulbert, 1959; Gassner, 1989; Höckmann, 1986). Vzrok tako majhnega importa na podeželskih najdiščih pa smemo poleg naštetega iskati tudi v veliki stopnji avtar- kičnosti podeželskih naselbin in vil rustik. Nenazadnje pa je morda take slike krivo tudi stanje raziskav. Kljub revnosti gradiva pa se še vedno Čutijo trgovski stiki, ki so se izoblikovali v zgodnjecesarskem obdobju. Egejski importi, kot kaže, tudi tačas ne presahnejo (ßezecky, 1994a; 1994b; Vidrih Perko, 1994, 265). Poznoantično gradivo 4. in zgodnjega 5. stol. kaže na skokovito povečanje importov in preusmeritev trgov- skih stikov. Tržišča rimskega imperija preplavijo sever- noafriški izdelki, še vedno pa srečujemo posodje špan- ske in egejske produkcije. Spet med mesti izstopa Emo- na z relativno bogatimi in pestrimi najdbami, iz katerih moremo sklepati na pomembno vlogo mesta v območju klavster (Plesničar Gec, 1983; Šašel, 1988). Povsem obi- čajni vzorec importov urbanih središč tega časa sreča- mo med gradivom iz Celeje in Poetovija (Vidrih Perko, 1994, 280). Vzrok temu je do neke mere gotovo tudi stanje raziskav naselbinskega gradiva. Posebno sliko dajejo vojaško pomembne postojanke, kot sta Hrušica in Ajdovščina (Ulbert, 1981; Osmuk, 1998). Tu so bogato zastopane raznovrstne afriške am- fore, najdeni pa so tudi odlomki egejskih in španskih importov (Giesler, 1981; Vidrih Perko, 1992; Vidrih Perko, 1994, 86). Posebej je potrebno omeniti nenadni pojav malih, prej in kasneje manj pomembnih ali celo povsem ne- znanih najdišč Rodik, Štanjel, Predloka, Šmarata, Pred- jama in gotovo še kakšno. Na teh najdiščih so relativno bogato zastopane keramične najdbe iz poznega 4. in prve polovice 5. stol., najjasneje prav afriški importi, ki so skoraj gotovo povezani z vojaško anono (VVickham, 1988). Najdišča povezujemo z njihovim pomembnim strateškim položajem v notranjem pasu sitema klavster in obrambo prehodov v Italijo (Vidrih Perko, 1997b). Najdbe najkasnejših poznoantičnih amfor v notra- njosti so omejene v prvi vrsti na višinske postojanke (Ciglenečki, 1987; 1997), kjer se redno pojavljajo kot mali pozni spatejoni in odlomki nekaterih vrst poznega vzhodnega transpotnega posodja, največkrat prepozna- nega kot LRA 1 in L RA 2 (Knific, 1994). Posebej slednje je značilno za najkasnejša antična najdišča. Verjetno smemo pojav malih spatejonov povezati z uvozom vina, pojav večjih vzhodnosredozemskih amfor pa z uvozom olja. Oboje je potrebno pri evharistični daritvi in ga kljub očitno skromnemu gospodarstvu višinskih posto- jank ni moč nadomestiti z lokalnimi pridelki. Manjše posodje je bilo skoraj gotovo uporabljeno za dragoceno mašno vino, ki se odpečateno le stežka ohranja. Prav 447 ANNALES • Ser. hist. sociol, • 10 • 2000 • 2 (22) Veren,"! VIDRIH PERKO: AMFORE VSlOVENIjl, 421 -436 nasprotno pa velja za dobro oljčno olje, k» ga brez težav ohranjamo sveže tudi po nekaj let in je zato lahko bilo transportirano v večjih posodah. Poleg številnih višinskih postojank sta poznoantični naselbini v ravnini Kranj in Črnomelj izjema, ki je še ne znamo zadovoljivo razložiti (Sagadin, 1998). Med amfo- rami v Kranju srečamo male pozne spatejone in od- lomke LRA 1 in LRA 2. Slednje najdemo tudi v Mengšu (Sagadin, 1990; 1995; 1995a; 1998). V Črnomlju se pojavljajo poleg običajnih oblik LRA 1, LRA 2 in poznih malih spatejonov tudi druge oblike, kot so LRA 4 in nekatere oblike poznega afriškega cilindričnega posod- ja, sicer znanega le iz najkasnejših obalnih najdišč {Ma- son, 1998). Bogate importe povezujemo s še nepopol- noma jasno vojaško vlogo obeh mest (Sagadin, 1998). Amforično gradivo iz najkasnejših antičnih plasti Pirana, Izole in Kopra je izjemno bogato in se dobro ujema z ostalimi poznimi najdišči v Sredozemlju (Bo- nifay, 1986; Vallauri, 1994; Tomber, 1988). Med im- porti prepoznamo nekaj tipov velikih afriških cilin- dričnih amfor, male spatejone, številne oblike vzhod- nosredozemskega posodja, španske in južnoitalske pro- dukte. Med njimi je nekaj manj poznanih, kot npr. Keay 52, samoška vrsta, in druge (Cunja, 1996; Vidrih Perko, 1995). Raznovrstne in številne najdbe dokazujejo nepretr- gano vključenost istrskih obalnih mest v sredozemsko trgovsko mrežo v prvi polovici in še vse do srede 7. stol. (Cunja, 1996). Mnogi odlomki velikih cilindričnih amfor in boga- stva, raznolikost drugega posodja izpričujejo dobro eko- nomsko stanje prebivalstva v obalnih mestih. Razen v Črnomlju velikega transportnega posodja nikoli ne sre- čamo na najdiščih v notranjosti (Mason, 1998). Isto velja za večino preostalega poznoantičnega transportnega po- sodja, saj je pozni import v notranjosti skoraj v celoti omejen le na tri vrste posodja oblike LRA 1, LRA 2 in mali spatejon (Knific, 1994; Sagadin, 1998). Obalna mesta nimajo več značaja zgodnjeantičnih emporijev Tergesta in Akvileje (Rossi, 1996). Importi zadovoljujejo v prvi vrsti potrebe tamkajšnjih prebival- cev, saj večine oblik ne srečamo več v notranjosti. Glede na skokovit porast poznoantičnega gradiva na obalnih najdiščih sklepamo na nenadno povečanje pre- bivalstva ob koncu 5. stol., kar je lahko dokaz za doselitev iz nekdanjih mestnih središč v zaledju in notranjosti dežele (Vidrih Perko, 1995; 1997b). Iz medsebojno ekonomsko neprimerljivega gradiva obalnih in notranjih najdišč lahko tudi sklepamo na do- tok ekonomsko trdnejšega prebivalstva višjega družbe- nega sloja (Vidrih Perko, 1994, 270). Zahvale Zahvaljujem se številnim kolegom in prijateljem iz slovenskih muzejev, ki so mi omogočili pregled in študij gradiva: dr. Ljudmili Plesničar Gec, dr. janki istenič, N. Osmuk, S. Karinja, M. Župančiču, mag. R. Cunji, B. Žbona, A. Bavdek, 1. Lazar, M. Vomer, U. Bavcu, dr. P. Masonu in M. Sagadinu. M. Župančiču in dr. M. Lovenjaku hvala za vso pomoč in nasvete, Poloni Draškovič za pazljivo branje prispevka. S1 ¡kovno gradivo povzeto po Seiallano, Sibelia, 1991, Vlila, 1994, Laubenheimer, 1990, Panella, 1986 in Panella, 1998. Risbe in fotografije V. V. Perko, M,- Gojkovič Vomer in D. Knific Lunder. 448 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH FERKO: AMFORE V SLOVENIJI, «MS6 AMPHORAS IN SLOVENIA Verena VIDRIH PERKO Regional museum, SI-40QG Kranj, Tomšičeva 44 SUMMARY In last fifteen years a great progress has been made in the field of researching amphoras. It was due to many scientific approaches in amphora workshops, to geological analyses of clay, to vessel forms, stamps and inscriptions, and to numerous stratigraphic excavations in extensive sites, I.e. Ostia, Carthage, Berenice, etc. In the Adriatic area, too, an important progress has been made - at first place as the echo to large excavations in Ostia and Luni, and later because of accelerated investigations of Aquileian materials and discovering some North Adriatic amphora workshops. The publications of shipwrecks added a new point of view. Among the oldest forms are represented so called Greco-italic amphoras, having been classified by E. Lyding- Witl. The most important researches have been done at Sermin, affirming the hypotheses about Greco-Italic amphoras to have been produced in the North Adriatic area. The contemporaneous oil amphoras of Western Adriatic production are the vessels type Brindisi. Wine amphoras in forms Lamboglia 2, or Dressel 6 A, were probably continuously produced in the same North Adriatic workshops. The latter ones are contemporary to the form Dressel 6B, often named Istrian amphora after the workshops of Laecanius Bassus at Fa ¿ana and the workshops of Calvia Crispinilla at Loron had been discovered. Those were oil amphoras, widely spread In Noric, Pannonia, and Raetia until the hladrian period. Contemporaneously, the forms of Aegean wine vessels, Late-Rhodian, -Cnidian and -Cretan type, together with less known forms Dressel 5 and 24, a p p e a r in our sites. The latter ones are as well as earlier forms Flaltern 70 newly identified at Emona. In Early Empire the vessels for garum (Dressel 7-11) and dried fruit (Schorgendorfer 558, Camulodunum 189, Dressel 21-22) are evident, too. In the Post-Marcomanic period and during the Middle Empire the variety of transport vessels diminished. It could be explained by great, economic crisis followed by the reorganisation of merchant and traffic routes and means. The incised presentations on stone monuments testify that the transport, in barrels prevailed. On the rivers appeared a new kind of ship with a flat bottom. The forms, typical for that period, are very scarce. There are wine amphoras in the form Forlimpopoli, very rare oil amphoras Dressel 20 and some Gallic ones with flat bottom. The Aegean import is in the Middle Empire represented by wine amphoras Kapitan 2. In the 3rcl, and above all in the 4,!l century some early African imports appeared. The transport vessels, belonging to the Late Roman period, are again rich in variety and in number, Aegean vessels are represented In form LRA 3, while the other East Mediterranean productions appear in forms LRA 1-2 and LRA 4-5. African wares are presented in numerous forms. The forms Keay 25-26 are very frequent, among them are also found rarer Spanish forms for oil and garum (Dressel 23 and Almagro 51). In later settlement layers in NW Istra the East Mediterranean forms with ribbed surface LRA 1-2 appear, often found together with a small spatheon. In coastal settlement layers of the 6th and early 7 ' " century are among East Mediterranean vessels also present some typical late forms, i.e. Keay 52, probably of South Italic origin, some samples of LRA 5-6, while the Aegean amphoras LRA 3 are very numerous there. Large cylindrical amphoras of the Late Empire (Keay 62 and similar), known from the coastal sites at Koper and Piran, are not found in hinterland. The Slovenian sites are rich with amphora materials, which have remained unpublished due to many reasons, the main one being the insufficient knowledge of the materials, which might not be easy to be identified in the fragmented state. Amphoras remain the source of different information - therefore the new researches, above all those issuing from stratigraphic excavations and having been enriched by subsidiary geological analyses, are of great importance and also decisive for further scientific approaches. Key words: amphorae, transport, Slovenia, vine, olive oil, garum, archaeology 449 ANNALES • Ser. hist, socini. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VÍDR1M fERKO: AMFORE V SLOVENIJI 42!-456 LITERATURA Actes Sienne (1989): Amphores Romaines et Histoire Économique: dix ans de recherche. Actes du colloque de Sienne (22-24 mai 1986), Coll. de l'École française de Rome, 114, Alba relia, U., V. Ceglia, & P. Roberts (1993): S. Ciacomo degli Sciavorti (Moiise): An Early Fifth Century AD Deposit of Pottery and Animai Bones from Centrai Adriatic Italy. Pap. Brit. Sch. Rome 61, 157-203. Aldini, T. (1978): Anfore foropopiliensi. Arch. Clas. 30, 236-245. Almagro, M. (1955): Las Necropolis de Ampurias, Vol. 2, Barcelona. Anderson-Stojanovié, V. R, (1992): Stobi, The Hel- lenistic and Roman Pottery, Princeton. Anfore Romane a Padova (1992): S. Pesavento Mattioli, Anfore Romane a Padova: rilrovamenti dalla cita. Material! d'archeologia 1. Veneto I. Modena. ArdeJ, A. (1998): Römische Amphoren in Dazien (II-IV jh. n. Ch.). Das Resüme der Doktorarbeit, Cluj-Napoca. Arsenjeva, M. T., Naumenko, C. A. (1992): Usadbjs Tanaisa. Ordena trudovogo krasnogo znameni institut arheologii ran, Moskva. Arsenjeva, M. T., Naumenko, C. A. (1994): Kompleks nahodok iz podvaia Mß ÍI-IÍI vv. N. e. Vestnik Tanaisa 1, 61-113. Atlante l (1981): Atlante delle forme ceramiche I. Ceramica fine romana ne! hacino Mediterráneo (medio e tardo impero). Enciclopedia dell'arte antica, classica e orientale. Roma. Atlante II (1985): Atlante delle forme ceramiche II. Ceramica fine romana nel bacino Mediterráneo (tardo ellenismo e primo impero). Enciclopedia dell'arte an- tica, classica e orientale. Roma- Baldini, M., R, MatijaSk & F. Tassaux (1997): lz- kopavanje vile na Loronu - Izvjeàce 1994. Arheoioska iztra2ivanja u Istri. Izdanja HAD, 18, 193-212. Bandelli, G. (1985): La presenza italica nell'Adriatico orientale in età reppublicana. Ant. Altoadr. 26, 59-84, Becker, Ch. et al. (1986): Le dépôt d'amphores au- gustéen de la rue de la Favorite à Lyon. Figîina 7, 65-89. Beltrán Líoris, M. (1970): Las ánforas romanas en España. Zaragoza. Benoit, F. (1954): Amphores et céramique de l'épaves de Marseille. Gallta 12, 35-54. Benoit, F. (1962): Nouvelles épaves de Provence Ml. G al lia 20, 147-176. Bertrand, E., (1995): Nouvelles données pour l'iden- tification de l'amphore Dressel 24. Rev. Arch. L'Est, 46, 3.57-360. Bezeczky, T. (1987): Amphorae from the Amber Route in Western Pannonia. BAR int. ser. 386. Bezeczky, T. (1993a): Gari Flos Hispanici. Ptujski arhe- oloski zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega drustva, 241-250. Bezeczky, T. (1993b): Knidische Amphoren in den nördlichen Provinzen des römischen Reiches. Carinfhia I, 237-244. Bezeczky, T. (1994a): Aegean Amphorae in Pannonia. Fol. Arch. 43, 115-125. Bezeczky, T. (1994b): Amphorae from Gorsium. Speci- mina Nova Universit. Quinqueecclesiensis, 39-56. Bezeczky, T. (1994c): Roman Amphora Trade in Pan- nonia. La Pannonia e l'impero Romano. Atti del con- vegno internazionale (Roma 13-16 gennaio 1994), Ann. Accad. Ungh. Roma. 1 55-175. Bezeczky, T. (1994d): Amphorae from the forum of Emona. Arh. vest. 45, 81-93. Bezeczky, T. (1994e): Amphorenfunde vom Magdalerts- berg und aus Pannonien. Ein Vergleich. Kämt. Museumschr., 74. Celovec/Klagenfurt. Bezeczky, T. (1998): The Laecanius Amphora Stamps and the Villas of Brijuni. Denkschr. Österr. Akad.- Wiess., 261. ßezeczfcy, T., Pavletič, M. (1996): New objects from the figlina of C. Laecanius Bassus. jh. Österr. Arch. Inst. GS, 143-163. Bjeiajac, L, (1996): Amfore gornjo mezijskog Podu- navija, Mon. Arh. inst. 30. Beograd. Boita, L. (1981): Rifnik pri Šentjurju. Poznoantična na- selbina in grobišče. Kat. in monogr. 19. Boitin Tome, E. (1968): Antična stavba v Grubelcah, Arh. vest. 19, 129-138. Bonifay, M. (1986): Observations sur les amphores tardives à Marseille d'après les fouilles de la Bourse (1980-1984). Rev. arch. Nar. 19, 269-305, Bonifay, M., Piéri, D. (1995): Amphores du Ve au Vile s. à Marseille: nouvelles données sur la tipologie et le. contenu, jour. Rom. Arch. 8, 94-1 20, Bonifay, M., Villedieu, F. (1989): Importations d'am- phores orientales en Gaule (Ve-Vlie siècle). Bull, corr. hell., Suppl. 18, 17-46. Bonis, É. (1942): Die kaiserzeitliche Keramik von Pan- nonien, Diss. Parin. II, 20. Böttger, B. (1995): Die Gefässkeramik aus latrus und ihre wirtschaftlichen Aussagen. V: latrus-Kri vi na: Spät- antike Befestigung und frümittelalterliche Siedlung an. der unteren Donau. Schriften zur Geschichte und Kultur der Antike 17, 67-80. Božič, D., Cigienečki, S. (1995): Zenonov tremis in poznoantična utrdba Gradec pri Veliki Strmici, Arh. vest. 46, 247-277. Bruno, B. (1995): Aspetti di storia economica della Cisalpina romana. Le anfore di tipo Lamboglia 2 rin- venute in Lombardia. St. ricer. sulla Gallia Cisalpina 7. : Buchi, E. (1973): Saneh i d i anfore a Verona. Note su i com mere i cisalpini. V: I i territorio Veronese in età ro- mana. Atti del convegno tenuto a Verona i! 22-24 ottobre 1971. Verona, 531- 637. Calender, M. H. (1965): Roman Amphorae with Index of Stamps. London, 450 ANNALES • Ser. hist, socio!. • tO • 2000 • 2 (22) Verena VIOKiH Pt'RKO: AMFORE V SLOVENIJI, 421-436 Cambi, N. (1991): Am fore kasnorepublikanskog doba i njihova produkcija u Oaimaciji. Zbornik radova posve- čenih akademiku A. Rencu. Akademija nauka i umjetnosti BiH, Pos. izd. 95, Odjei. društ. nauka 27. Sarajevo, 55-65. Carandini, A., Panelia, C. (1981): The trading con- nections of Rome and centrai Italy in the late second and third centuries: the evidence of the Terme del Nuotatore excavations, Ostia. V: The Roman West in the Third Century. BAR Int. Ser. 109 (ii), 487-503. Carre, M. B. (1985): Les amphores de la Cisalpine et de l'Adriatique au début de l'empire. Mél. École franç. Rome 97, 207-245. CavaiHès-Llopis, M.-T,, Valiauri, L. (1994): Les céra- miques fines importées. V: Démiarts d'Archimbaud, G. (éd.): L'oppidum de Saint-Biaise du Ve au Vlie s. (Bouches-du-Rhône) Doc. Arch. Franç. 45. Paris, 86- 115. Ciglenčki, S. (1994): Scavi nell'abitato tardo-antico di Tonovcov grad presso Caporette (Kobarid) Slovenia. Rapporto preliminare. Aq. Nos. 65, 1 85-208. Ciglenečki, S. (1981): Rezultati prvh raziskovanj na Gradcu pri Prapretnem. Arh. vest. 32, 417-453. Ciglenečkt, S. (1985): Potek alternativne ceste Siscia- Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času od 4. do 6. stoletja. Arh. vest. 36, 255-28. Cigienečki, S. (1987): Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoaipskem prostoru. De!a SAZU 31. Ciglenečki, S. (1997): Strukturi ran ost poznorimske pose- litve Slovenije. Arh. vest. 48, (191 -202. Cigienečki, S., Pirkmajer, D. (1987): Zatočišče posled- njih Celjanov na V i poti. Arh. vest. 38, 217-236. Cipriano, M. T v Carre M. B. (1989): Production et typologie des amphores sur la côte adriatique de l'Italie. V: Actes Sienne, 67-104. Cipriano, S. (1992). V: Pesavento Mattioli, S.: Anfore romane a Padova: ritrovamenti dalla città. Materiali d'archeologia 1, Veneto 1. Modena. Cognés, G,, M. Leguilloux & F. Brien-Poitevin (1991): tin dépotoir de l'antiquité tardive dans le quartier de l'esplanade à Ariès. Rev. Arch. Narb. 24, 201-234. Cunja, R. (1996): Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper. Arheološko izkopavanje na bivšem kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luči drobnih najdb 5. do 9. stol. Koper. Curtis, R. i. (1991): Garurn and Salsamenta. Production and Commerce in Materia medica. Studies in Ancient Medicine. New York. Dangréaux, B., Desbat, A. (1987-1988): Les amphores du dépotoir flavien du Bas-de-l.oyasse à Lyon. Gallia 45, 115-153. De Caprariis, F., C. Fiorini & D. Paiombi (1988): Contenitori da trasporto del I'area siropalestinese. Mél. École franç. Rome 100, 1, 305-320. De Caro, St. (1994): Il vino di Boscoreale: dalla vigna al mercato. (Una vendemmia possibile nella villa di Bos- coreale). V: La villa rustica in località villa Regina a Boscoreale. Pubbl. Scientifice del Centro di studi délia Magna Graecia deli'Université degli studi di Napoli, Federico il. Vol. I. 221-227. Degrassi, A. (1929): Le grotte carsiche nell'età romana. V; Le grotte d'Italia, ott.-dic. 1929, 1-24. Démians d'Archimbaud, G. (ed.) (1994): L'oppidum de Saint-Biaise du Ve au Vile s. (Bouches-du-Rhône) ed. Doc. Arch. Franç. 45. Paris. Desbat, A.f Picon. M. (1986): Les importations d'am- phores de Méditerranée orientale à Lyon (fin du Ier siècle avant j.-C. et Ier siècle après). Boul. Corr. Hell. Suppl. 13, Recherches sur les amphores grecques. Paris, 637-648. Dresse!, H. (1879): Di un grande deposito di anfore rinvenuto nel nuovo quartiere del Castro Pretorio. Bull. Arch. Roma 7, 36-11 2, 1 43-196. Dular, A., B. Križ, D. Svoljšak & S. Tecco-Hvala (1991): Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini, Arh. vest. 42, 65-198. Dular, A. (1976): Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrekljevca in Otoka pri Podzemlju. Arh. vest. 27, 191-223. Dunbabin, K. M. D. (1993): Wine and Water at the Roman convivium. jour. Rom. Arch. 6, 116-141. Eggers, R. (1969): Der Lebensmittelimport aus Italien auf den Magdalensberg. Carinthia I., 410-416. Empereur, }. Y., Picon, M. (1989): Les régions de production d'amphores impériales en Méditerranée orientale. V; Amphores romaines et histoire écono- mique: dix ans de recherches, Coll. de École française de Rome, 114, 223-248. Freed, J. (1983): Pottery from the Late Middens at San Giovanni. V: Gualtieri, M., M. Salvatore & A. Small (éd.): Lo scavo di S. Giovanni di Ruoti ed il periodo tardoantico in Basilicata. Centro accademico canadese 1. Bari, 91-106. Freed, j. (1995): The late series of Tunisian cylindrical amphoras at Carthage, four. Rom. Arch. 8, 155-19Î. Freed, }., McCann, A. M. (1994): Deep Water Archa- eology; a Late Roman Ship from Cartage and an Ancient Trade Route near Skerki Bank of Northwest Sicily. Jour. Rom. Arch., Suppl. 13, Ann Arbor. Fuiford, M. G., Peacock, D. P. S. (1984): Excavations at Carthage; the British Mission. Vol. i, 2. Sheffield. Fuiford, M., Tomber R. (1994): Excavations at Sabratha 1948-1951, vol. II. The Finds. Part 2, The Fine Wares and Lamps. Tripoli. Galliou, P. (1990): Afrique et Armorique. A propos d'une amphore d'Afrique du nord mise au jour a Ren- nes. Antiquités africaines 26, 223-229. Garnsey, P., K, Hopkins & C. R. Whiltaker (1983): Trade and the Ancient Economy. London. Garnsey, P. (1993): Famine and food supply in the Graeco-roman World. Responseees to risk and crisis. Cambridge. 451 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 - 2000 • 2 (22) Verena VÍDRIH PERKO: AMFORE V SLOVENIJI, "121 -456 Gassner, V. (1989): Amphoren aus Camuntum. Über- legungen zu ihrem wirtschaftsgeschichtiichen Aussage- wert, Münst. Beitr, Ant. Handeigesch., Bd. 8/2, 52-72. Gassner, V. (1997): Das Südtor der Tetragonos-Agora. Keramik und Kiemfunde. Forsch, in Ephesos 13/1/1. Giesler, U. (1981): Die Kieinfunde. V: Ulbert, T. (1981): Ad Pirum, Spätrömische Passbefestigung in den Julischen Aipen. Münch. Beitr. z. Vor- und Frühgesch, 31. Gose, E. (1950): Gefässtypen der römischen Keramik im Rheinland. Beiheft 1, Bonn. Jahrb. Grace, V. (1979): Amphoras and the Ancient Wine Trade. Amer. School Class. Stud. Athens, Excavations of the Athenian Agora. Picture book No. 6. Grafenauer, F. (1953): Rimski grob najden pri Skaručni. Arh. vest. 4, 144-147. Havvkes, C. F. C., Hull, M. R. (1947): Camulodunum. First Report on the Excavations at Colchester 1930-1939. Rep. Research Comm. Soc. Antiqu. London 14. Oxford. Hayes, J. W . (1983): The Villa Dionysos Excavations, Knossos; The Pottery. Ann. Brit. Sch. Athens 78, 97-169. Hayes, J. W . (1991): Paphos, Vol. Ill, The Hellenistic and Roman Pottery. Nicosia. Hayes, J. W . (1998): Introduction. The Study of Roman Pottery in the Mediterranean: 23 years after Late Roman Pottery. Ceramica in Italia: VI-VII secolo, Atti del Con- vegno in onore di John W. Hayes. Firenze, ed. L. Sagui, 9-21. Hesnard, A. (1990): Les amphores. V: Gaule Interne et Gaule Méditerranéenne aux Ile et le siecles avant J.-C. Rev. Arch. Narb. Suppl. 21, 47-54. Höckmann, O. (1986): Römische Schiffsverbände auf dem Ober- und Mittelrhein und die Verteidigung der Rheingrenze in der Spätantike. Jb. Mainz, 369-416. Horvat, J. (1990): Nauportus (Vrhnika). Dela SAZU 33. Ljubljana. Horvat, j. (1993): Začetek rimske dobe na prostoru zahodne in osrednje Slovenije. Rezultati preučevanja italske keramike. Disertacija, Univerza v Ljubljani. Horvat, J. (1995): Notranjska na začetku rimske dobe: Parti pri Stari Sušici, Ambroževo gradišče in Baba pri Slavini. Arh. vest. 46, 1 77-216. Horvat, J. (1995a): Ausbreitung römischer Einflüsse auf das Südostalpengebiet in voraugusteischer Zeit. Pro- vinzialrömische Forschungen. Festschrift für G. Ulbert zum 65. Geburtstag. Espelkamp, 25-40. Horvat, J. (1997): Sermin. Prazgodovinska in zgodnje- rimska naselbina v severozahodni Istri. Op. Inst. Arch. Slov. 3. Ljubljana. Johnson, B. (1986): Syro-Palestinian Bag-Shaped Amp- horas in the Athenian Agora and Corinth Collections. Recherches sur les amphores greques, Bull. corr. hell., Supll. 13, 589-597. Karinja, S, (1997): Koper, Kidričeva ulica. Var. sporn. 36,161. Keay, S. J. (1984): Late Roman Amphorae in Western Mediterranean. A typology and economic study: the Catalan evidence. BAR. Int. Ser. 196. Keiemen, M. H. (1992): Amphoren. V: Balácai Közle- mények II, 138. Kirigin, B. (1994): Grčko-italske amfore na Jadranu. Arh. vest. 45, 15-24. Knez, T. (1992): Novo mesto II, keltsko-rimsko grobišče. Carn. Arch. 2. Novo mesto. Knific, T. (1994): Vranje near Sevnica: A Late Roman Settlement in the Light, of Certain Pottery Finds. Arh. vest. 45, 211-237. Korošec, J. (1956): Arheološke ostal ine v Predjami. Raz- prave SAZU I. raz., 4/1. Korošec, P. (1982): Predjama konec 4. do sredine 5. st. Arh. vest. 33, 84-115. Kuzmanov, G, (1973): Tipologiya i kronologiya na rannovizantiyskite amfori (IV-Vl.v). Arkheoíogiya 15/1, 14-21. Lambüglía, N. (1950): Gli scavi di Albintimiliurn e ia cronología della ceramica romana (campagne di scavo 1938-1940). Bordíghera. Lamboglía, N. (1952): La nave romana di Aíbenga, Riv. Stud. Lig. 18, 131-236. Lambogiia, N. (1955): Sulla cronología delle anfore romane di età repubblicana. Riv. Stud. Lîg. 21, 241-270, Laubenheimer, F. (1989): Le amphores gauloises sous l'Empire: recherches nouvelles sur leur production et leur chronologie. V: Actes Sienne, 105-138. Laubenheimer, F. (1990): Le temps des amphores en Gaule. Vins, huiles et sauces. Paris. Leben, F., Šubic, Z. (1990): Poznoantični kastei Vrh Brsta pri Martinj Hribu na Logaški planoti. Arh. vest. 41,- 313-354. Lemaître, S. (1997): L'amphore de type Agora F65/66, Dite "monoansée". Essai de synthèse à partir d'exem- plaires lyonnais, S. F. E. C. A. G., Actes du Congrès du Mans, 311-320. Loeschcke, S. (1909): Keramische Funde in Haltern; Mitt. Alt.-Komm. Westfalen 5, 101-190. Ložar, R. (1939): Staroslovansko in srednjeveško lončar- stvo v Sloveniji, Cías. Muz. dr. Slov. 20, 180-225, 183. Lusuardi Siena, S. (1977): Alcuni tipi di anfore Lunensi.: V: Méthodes classiques et méthodes formelles dans l'étude des amphores, Coll. de l'École française de Rome, 32, 207-230. Lyding Will, E. (1982): Greco-ltalic Amphoras. Hesperia 51/3, 338-356. Mackensen, M. (1992): Amphoren und Spatheia von Goiemanovo Kale, V: Uenze, S.: Die spätantiken Befesti- gungen von Sadovec (Bulgarien). Ergebnisse der deutsch- bulgarisch-österreichischen Ausgrabungen 1934-1938. Münch. Beitr. z. Vor- und Frühgesch. 43, 239-254. Mackensen, M. (1993): Die spätantiken Sigiliata- und Lampentöpfereien von Ei Mahrine (Nordtunnesien). Münch. Beitr. z. Vor- und Frühgesch. 50. 452 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VlDRIH PFRKO: AMFORE V SLOVENIJI, 421 ••456 MaioJi, M. G., Stoppioni, M. L., (1989): Ciasse, Podere Chiavichetta: anfore di importazione. V: Actes Siena, 572-573. Manacorda, D. (1976-77): Testimonianze suila pro- duzione e ii consurno deli'olio tripolitano nei Iii secoio. Dial. Arch. 1-2, 9-10, 542-601. Manacorda, D. (1977): Anfore. V: Ostia ÎV, 11 7-254. Manacorda, D. (ed.) (1982): Archeoiogia urbana a Roma; i i projetto deila Crypta Baibi (1). Firenze. Manacorda, D. (ed.) (1985): Archeoiogia urbana a Roma; Ii giardino del Conservatorio di S. Caterina della Rossa (3/2). Firenze. Martin-Kiicher, S. (1987): Die römischen Amphoren aus Äugst und Kaiseraugst. Ein Beitrag zur römischen Handels- und Kulturgeschichte, Forschungen in Äugst 7. Martin-Kiicher, S. (1990): Fischsaucen und Fisch- konserven aus dem römischen Gallien. Arch. Schweiz 13, 1, 37-44. Mason, P. (1998): Late Roman Črnomelj and Bela kra- jina. Arh. vest. 49, 285-313. Matijašič, R. (1988): Kasiodorova pisma kao izvor za poznavanje kasnoantičke povjesti Istre (Cass. Var. XII. 22. 23. 24.). Zgod. čas. 42, 3, 363-371. MatijaŠič, R. (1998): Gospodarstvo antičke Istre. Arhe- ološki ostaci kao izvori za poznavanje drustveno-gos- podarskih odnosa u Istri u antici (I. st. pr. Kr. - III. st. posl Kr,). Pula. Mattingiy, D. J. (1988): Oil for ex po rt? A comparison of Libyan, Spanish and Tunisian olive oil production in the Roman empire, jour. Rom. Arch. 1, 33-56. Méthodes (1977); Méthodes classiques et méthodes formelles dans !!étude des amphores (Actes du colloque de Rome, 27-29 mai 1974). Coll. de l'Éc. franç. de Rome, 32. Miki Curk, !, (1963-1964): K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zgornjem Bregu v Ptuju. Arh. vest. 14-15, 259-282. Mik! Curk, L (1969): Terra sigiilata in sorodne vrste keramike iz Poetovija, Dissertationes 9. Vukovar. Miki, i. (1960-1961): Rimske najdbe iz Ptuja po letu 1954. Arh. vest. 11-12, 153-188. Murialdo, G. (1993-1994): Anfore tardoantiche nel Finale ÇVl-Vll secoio). Riv. St. Lig. 59-60, 213-246. Opaif, A. (1984): Beobachtungen zur Entwicklung der zwei Amphorentypen, Peuce 9, 311-327, 676-690. Osmuk, N. (1976): Nove antične najdbe v Povirju. Gor. let. 3, 70-87. Osmuk, N. (1985-1987): Rimskodobna arhitektura na Ledinah v Novi Gorici. Gor. let. 12/14, 79-104- Osmuk, N. (1998): Ajdovščina - Castra. Forschungstand 1994. Arh. vest. 48, 119-130. Ostia Ü (1970): Ostia II - Le terme del nuotatore: Scavo dell'ambiente I, Studi Miscelianei, 16. Roma. Ostia ii) (1973): Ostia Iii - Le terme dei nuotatore: Scavo dell'ambiente V e di un saggio neli'area. Studi Miscelianei, 21. Roma. Ostia IV (1977): Ostia IV - Le terme dei nuotatore: Scavo delf'ambiente XVI e deli'area XXV, Studi Mis- celianei, 21. Roma. Outschar, U. (1993): Produkte aus Ephesos in aile Welt? Oster. Arch. Inst. Berichte und Materialien, 5, 47-52. Pacetti, F. (1995): Appunti su alcuni tipi di anfore oriental! délia prima età Bizantina. Centri di produzione, contenuti, cronología e distribuzione. Agricoltura e commerci nel!'Italia antica. Atlante temático di topo- grafía i. Suppl., 273-296. Pahic, S. (1978): Najdbe z rimske ceste Slovenska Bistrica - Pragersko. Arh. vest. 29, 129-289. Pandera, S. (1957): Vita economica di Aquíleia in età romana. Venezia. Panella, C. (1970): Anfore, Ostia II, Le terme del nuotatore. Scavo del ambiente !. Studi Miscelianei 16. Rim, 102-156. Panella, C. (1973): Appunti su un gruppo di anfore della prima, media e tarda età imperiale. V: Ostia Ití, 460- 633. Panella, C. (1986): Oriente et occidente: considerazioni su alcune anfore "Egee" di età imperiale a Ostia. Bull, corr. hell. Suppl. 13, 609-637. Panella, C. (1986a): Le anfore tardoantiche: centri di produzione e mercati preferenziali. V: Società romana e impero tardo-antico, 3- Ed. A. Giardina, 251-277. Panella, C. (1989): Le anfore italiche del II. secolo d. C. V: Actes Sienne, 139-178. Panella, C. (1993): Merci e scambi nel Mediterráneo tardoantico. Storia di Roma 3, L'età tardoantica, II, To- rino. V: Carandini, A., L. Cracco Ruggini & A. Giardma (éd.): I luoghi e le culture, 613-697. Panella, C. (1998): Anfore e archeoiogia subaquea. Archeoiogia subaquea. Come opera l'archeologo. Storíe dalle aque. Firenze, ed. G. Voípe, 531-559. Panella, C., Tchemia, A. (1994): Produits agricoles transportés en amphores. V: Actes du colloque inter- national organisé par l'École française de Rome (25-28 mars 1992); Coll. de l'École française de Rome 198, L'ítalíe d'Auguste à Diocletian, 145-165. Parker, A. J. (1992): Ancient Shipwrecks of the Medi- terranean and the Roman Provinces. BAR. int. Ser. 580, Oxford. Pastore, P . (1992): V: Pesavento Mattioii, S.: Anfore romane a Padova: ritrovamenti dalla città. Material! d'archeologia 1, Veneto I. Modena. Peacock, D. P. S. (1974): Amphorae and the Baetican Fish Industry. The Antiquitaries jour. 54. Oxford, 232- 243. Peacock, D, P. S. (1977): Roman Amphorae: Typology, Fabric and Origins. V: Méthodes classiques et méthodes formelles dans l'étude des amphores (Actes du colloque de Rome, 27-29 mai 1974), Coll. de l'École française de Rome 32, 261-278. Peacock, D. P. S., Williams, D. F. (1986): Amphorae and the Roman Economy, London. 453 ANNALES • Ser. hist, socio). • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIH PLRKO: AMFORC V SLGVENÎII. 421.4.56 Peacock, D. P. S., F. Bejaoui & N. Beiazreg (1989): Roman Amphora production in the Sahel Region of Tunisia. V: Actes Sienne, 179-222. Pere, B. (1951): Rimske najdbe v Celju od 1941-1951. Arh. vest. 2, 227-240. Perko, V., A. Bavdek & I. Lazar (1998): Poznoantično najdišče Šmarata, Arh. vest. 49, 271-283. Pesavento Mattioli, S. (1992): Anfore romane a Padova; ritrovamenti daila cittä. Materiali d'archeologia 1, Ve- neto I. Modena. Petru, P., Ulbert, T. (1975): Vranje pri Sevnici. Staro- krščanske cerkve na Ajdovskem gradcu. Kat. in monogr. 12. Petru, S. (1972): Emonske nekropole (odkrite med leti 1635-1960). Kat. in monogr. 7. Piesničar Gec, L. (1972): Severno emonsko grobišče. Kat. in monogr. 8. Piesničar Gec, L. (1976): Aquifeia ed Emona. V: Aquileia e l'arco alpino Orientale. Ant. Alto Adr. 9, 119- 140, 128. Piesničar Gec, L. (1977): Keramika emonskih nekropol, Dis. et monogr. 20. Piesničar Gec, L. (1983): Starokrščanski center v Emoni. Kat. in monogr. 21. Piesničar Gec, L. (1990): I raporli tra Emona e la Venetia. V: La Venetia nell'area Padano-Danubiana. Le viedi comunicazione. Padova, 329-336. PurceM, N. (1985): Wine and wealth in Ancient World, jour. Rom. Stud. 75, 1-19. Ravenna (1983): G. Bermond Montanari, Ravenna e porto di Classe, venti anni di ricerche archeologiche tra Ravenna e Classe. Bologna. Reusch, W . (1970): Kleine, spitzkonische Amforen. Lin Beitrag zur römischen Schwerkeramik. Saal. }b. 27, 54- 62. Rickman, G. (1980): The corn supply of ancient Rome. Oxford. Riley, j. A. (1976): V: Humphrey, j. H. (ed.): Excavations at Carthage. University of Michigan 1975, Amer. Schools Orient. Res. I. Tunis, 125-156. Riley, J. A. (1979): V: Lloyd, J. A. (ed.): The Coarse Pottery from Berenice. Excavations at Sidi Khrebish Benghazi (Berenice) 2, Libya Antiqua, Suppl. 5/2 (Tri- poli), 91-467. Rossi, R. F. (1996): La rornanizzazione della Cisalpina. V: Botteri, P., Toneatto, L. (ed.): Scritti di storia romana. Universitä degli studi di Trieste, Dip. Sc. Ant. 7, 187- 197. Sabratha II (1994): Excavations at Sabratha 1948-1951, vol. II. The Finds. Part 2. V: Fulford, M., Tomber, R. (ed.): The Fine Wares and Lamps. Tripoli. Sagadin, M. (1990): Novejše antične najdbe na Go- renjskem, Arh. vest. 41, 375-387. Sagadin, M. (1995): Poselitvena slika rimskega pode- želja na Gorenjskem. Kranjski zbornik, 13-22. Sagadin, M. (1995a): Mengeš v antiki. Arh. vest. 46, 217-245. Sagadin, M. (1998): Carniola u svjetiu novih nalaza. Ra- dovi XIII. medunarodnog kongresa za starokrščansku ar- heologijo, Vjes. arh. hist. dalm. Suppl. 87-89, 715-724. Scarel, A. (1993): Cinquecento anni di vino. Aquileia. A tavoia con gli antichi Romani. Triesie, Udine, 60-69. Sciallano, M., Sibella, P. (1991): Amphores, comment les identifier? Aix-en-Provance. Scorpan, C. (1977): Contribution à la connaissance de certains types céramiques romano-byzantins (IVe-Vlle siècles) dans l'espace Istro-pontique. Dacia, 21, 269- 297. Slapšak, B. (1978); Rodik-Ajdovščina. Arh. vest. 29r 546. Slapšak, B. (1985): Ajdovščina nad Rodikom. Prazgodo- vinsko in antično naselje. Arh. pregl. 135-136. Snoj, D. (1992): Piran. Župnijska cerkev sv. juri/a. Po- ročilo o arheoloških izkopavanjih. Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. Snoj, D. (1992a): Var. sporn. 34, 265-272. Stokin, M. (1988): Arh. pregl. 1988, 181-183. Stokin, M. (1989): Var. spom. 31, 231. Stokin, M. (1992): Naselbinski ostanki iz 1. st, pr. n. š. v Fornačah pri Piranu. Arh. vest, 43, 79-92. Stoppioni Piccoli, M. L, (1983): Le anfore. V: Sermond Montanari, G. (ed.): Ravenna e il porto di Classe. imola,- 130-146. Svoljšak, D. (1985): Sv. Pave! nad Vrlo vinom. Rezultati sondiranj leta 1966. Arh. vest. 36, 195-236. Svoljšak, D., Trkman, B. Ž., (1985): Var. spom. 27, 232- 236. Šašei, J. (1975-76): luliae Alpes. Atti Ce. S. D. i, R., 601- 618. Šašei, j. (1976): Lineamenti dell'espansione romana reel- le Alpi Orientai! e dei Balcani occidental!. Ant. Altoadr. 9, 71-90. (Op. sel., 408-431). Šašei, j. (1984): Sistemi di difesa della porta illirico- italica ne! Tardo Antico. V: 11 Crinale d'Ëuropa. L'area: fliirico-danubina nei sui rapport! con i! rnorido classico. Rome, 113-123 (Op. sel. 795-805). Šašei, J. (1985): Zur Frühgeschichte der XV. Legion und zur Nordostgrenze der Cisalpina zur Zeit Caesars (Op. sei., 469-477). Šašei,}. (1987): Le famtglie romane e la loro ec.onomia di base. Ant. Altoadr. 29, 145-152 (Op. sel., 529-537). Sasel, ). (1988): L'organizzazione del confine orientale d'îtalia neli'alto medio evo. Ant. Altoadr. 32, 107-114: (Op. sel. 813-820). Šašei, j. (1989): Zur Vewaltungstech ni sehen Zuge- hörigkeit Emonas. Acta Arch. Acad. Sc. Hung. 41, 169- 174 (Op. sel., 707-714). Šašei, ). Škaler, S. (1972): Amfore iz manufakture Sepulijev pri Pataviju. Arh. vest. 23, 427-432. Tchemia, A. (1983): Itaiian wine in Gaul at the end of the Republic. V: Garnsey, P., K. Hopkins & C. R. 1983. 454 ANNALES • Ser. hist, soriol. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VIDRIN PERKO: AM F C) RE V SlOVENIjl. «l-45fi Tchernia, A. (1986): Le vin de l'Italie Romaine. Essai d'histoire économique d'après les amphores. Bibl. des École Franç. d'Athenes et de Rome. Tengström, E. (1974): Bread for the people. Studies of the corn-supply of Rome during the late empire. Stock- holm. Tomber, R. (1988): Pottery from the 1982-83 exca- vations. V: j. H. Humphrey (ed.): The Circus and a Byzantine Cemetery at Carthage, Vol. 1. Ann Arbor, 437- 528. Tortiolo, A. (1991): Le anfore di Aitino. Archeofogia Veneta 14. Padova. Tyers, P. A. (1996): Roman Pottery in Britain. London. Uenze, S. (1992): Die spätantiken Befestigungen von Sadovec (Bulgarien). Ergebnisse der deutsch-bulgarisch- österreichischen Ausgrabungen 1934-1938. Münch. Beitr. z. Vor- und Frühgesch. 43. Ulbert, G. (1959): Römische Holzfässer aus Regens- burg. BayVorgeschbl. 24, 6-29. Ulbert, T. (1981): Ad Pirurn, Spätrömische Pass- befestigung in den |ulischen Alpen. Münch. Beitr. z. Vor- und Friihgesch, 31. Urieb, M. (1973-75): Cerknica. Var. sporn. 1 7-19, 1973- 75/1, 116-122. Urleb, M, (1974): Križna gora pri Ložu. Kat. in monogr. 11. Urleb, M. (1984): Antično grobišče v Cerknici. Arh. vest. 34, 298-346. Van der Werff, ). (1986): Excavations in the House of the Porch (V. ii. 4-5) at Ostia. Bull. Ant. Besch. 61, 77- 137. Vičič, B. (1993): Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 15. Arh. vest. 44, 153-201. Vičič, 8. (1994): Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 30, Stari trg 17 in 32. Arh. vest. 45, 25-80. Vidrih Perko, V. (1991): Študija keramike kot doprinos k ekonomsko historični podobi Hrušice (Magistrsko delo). Ljubljana. Vidrih Perko, V. (1992): la ceramica tardo antica di H ruši ca (Ad Pirum). Acta Rei Cret. Rom. Faut. 31/32, 349-364. Vidrih Perko, V. (1992a): Afriška sigilata v Emoni. Arh. vest. 43, 93-104. Vidrih Perko, V. (1992b): Antična keramika. V: Turk, L, A. Bavdek, V, Perko, M. Culiberg, A. Šercelj, j. Dirjec & P. Pavlin: Acijev spodmol pri Petrin ja h, Slovenija. Po- ročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XX, 27-48. Vidrih Perko, V. (1993): Antična keramika. V: Turk, L, Z. Modrijan, T. Prus, A. Culiberg, A. Šercelj, V. Perko, j. Dirjec & P. Pavlin: Podmol pri Kastelcu - novo več- plastno arheološko najdišče na Krasu, Slovenija. Arh. vest. 44, 45-96. Vidrih Perko, V. (1994); Poznoantične amfore v Slo- veniji (Disertacija). Ljubljana. Vidrih Perko, V, (1995): Spâtantike keramische Neu- funde aus Piran. Acta Rei Cret. Rom. Faut. 34, 241-248. Vidrih Perko, V. (1997a): Rimskodobna keramika z Ajdovščine pri Rodiku. Arh. vest. 48, 341-358. Vidrih Perko, V. (1997b): Some Late Roman Ceramic Finds from the Slovenian Karst Region. Acta Rei Cret. Rom. Faut. 35, 249-258. Vidrih Perko, V. (1997c): The Roman Tile Factory at Vransko near Celeia (Noricum). Part two: Ceramic Findes. Acta Rei Cret. Rom. Faut. 35, 165-1 72, Vidrih Perko, V. (1999): A Survey of Recent Research on Roman Amphorae, Trade and Diet in the North Adriatic. V: Life of the Average Roman, ed. M. R. DeMaine, R. M. Taylor. Minnesota, 1 -21. Vidrih Perko, V., Pavletič, M., (2000): Report on ceramics from Brijuni. Rei Romanae Fautorum Acta 36. 263-269. Villa, L. (1994): Le anfore tra tardoantico e medioevo. V: Lusuardi Siena (ed.): Ad mensam. Manufatti d'uso da contest! archeologici fra tarda anîichità e medioevo. Videm/Udine, 335-431. Vitolovic, V, (1971): Iz prošlosti poljoprivrede Istre od antike do XV1I1 stolječa. Zbornik Poreštine 1,31 3-344. Volpe, G. (1998): Archeologia subaquea e commerci in età tardoantica. Archeologia subaquea. Come opera l'aecheologo. Storie dalle aque. VIII Ciclo di Lezioni sufla Ricerca applicata in Archeologia Certosa di Ponti- gnano (Siena) 9-15 Dicembre 1996. Firenze, 561-626. Vallauri, L. (1994): Les céramiques communes impor- tées, L'oppidum de Saint-Blaise du Ve au Vile s. (Bou- ches-du-Rhône) ed. G. Démians d'Archimbaud, Docu- ments d'Arch. Franç. 45. Paris, 116-132. Warner Slane, K. (1990): Corinth, Vol. XVIII, Part II. The Sanctuary of Demeter and Kore. The Roman Pottery and Lamps. Princeton. Whitehouse, D., Barker, G., Reece, R v Reese, D. (1982): The Schola Praeconum I: The Coins, Pottery, Lamps and Fauna. Pap. Brit. Sch. Rome, 37, 53-91. Wickham, Ch. (1988): Marx, Sherlock Holmes and Late Roman Commerce, jour. Rom. Stud. 78, 183-193. Wieseman, j. (1999): Challenge of the Deep. Archa- eology, May/june, 10-12. Žbona Trkman, B. (1981): Var. spom. 23, 231. Žbona Trkman, B. (1983): Var. spom. 25, 216. Žbona Trkman, B. (1990): Var. spom. 32, 170. Zemer, A. (1977): Storage Jars in Ancient Sea Trade. Haifa. Zevi, F. (1966): Appunti sulle anfore romane. Arch. Class. 18, 208 -247. Zupančič, N., Bole, M. (1997): Kemične in mineraloške raziskave amfor. V: Horvat, j.: Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri. Op. Inst. Arch. Slov, 3. Ljubljana, 83-98. 455 m ANNALES • Ser. hist, socioi. • 10 • 2000 • 2 (22) Verena VI DR IH PERKO: AMEORE V SLOVENIJI, «1-456 ~ 456