Trnje in osat. IV. Da je učiteljstvo v najugodnejšem gmotnem položaju, da je njegova služba sladka kakor mana, da mu življenje poteka kakor pomladni sen, to so znali že stari Rimljani, ki so — uvažuje vse prijetnosti učiteljske službe — skovali nad vse vabljiv in lep pregovor: »Kogar črtijo bogovi, ga napravijo za učitelja.« Stari Rimljani so bili praktični možje, ki so dobro vedeli, kaj je grenko in kaj sladko. Zato so pa dobrote našega stanu in naše službe označili na tako jedrnat način. Oni pregovor je še in celo v popolnejši meri v veljavi, in da se ne izgubi, zato je preskrbljeno na vse strani — in menda tudi za vse čase. Človek se čudi, s kako občudovanja vredno solidarnostjo skrbe naši poklicani in nepoklicani faktorji, da ne pride oni rek ob kredit. Škoda bi res bilo lepega pregovora, ki je dosegel tako častitljivo starost! Ali naj stare Rimljane in njihove pregovore stavimo na laž? Ali naj se učiteljstvu tako ali tako delovanje polajša in pomanjša? — skrb za vsakdanji kruhek. Mar naj se mu dajejo tudi najbolj opravičene ugodnosti — da bo s i t o — in s tem razveljavi rek, ki je priznan že stoletja in stoletja ? Prosimo, kam pa pridemo s politiko! Opravičeno bi nam očitali liberalizem v najlepši in najblažji obliki. — Ta bi bila lepa, da bv ljudem ki vzgajajo deco, ljudem, ki so nas vzgojili, da bi ljudem, ki drugega ne store, kakor da vzgajajo bodoči rod in dajejo podlago raznim stanovom: delavcu, diurnistu, svetniku, župniku, škofu, ministru in sploh vsem, ki znajo pisati in brati, da bi takim ljudem, ki jih sicer prilično imenujejo pijonirje kulture in ki smo jim dolžni največjo hvaležnost, da bi takim ljudem na ljubo razveljavili oni Iepi rimski rek?! Ne, to.ne gre! Kje pa ostane potem naša slovenska kultura, naše rodoljubje in domoljubje, ki poganja krasne cvetke, kadar gre za to, da učiteljski pari ne privoščijo koščka trdo in krvavozasluženega kruha. Ali ni že davkov dovolj ? Skrbimo rajši, kako bomo s pridom krmili krave, konje, pse in mačke. Naše stoletje tako radi imenujejo humanno, in naše države se tako rade ponašajo s svojo humaniteto, in to z vso pravico: saj je preskrbljeno za pse, mačke, gade, tatove, roparje in morilce. Le učitelji ničesar ne vedo o tej toli hvalisani humaniteti. Menda se je ravno pred našimi durmi ustavila, obrnila hrbet in šla dobrote delit med bolj potrebne in koristne sloje nego je učiteljski stan. Najlepše je pa, da nam pravijo: »Oglasite se!« — kadar molčimo, in — »Nikdar niso siti!« kadar govorimo. Z zadnjim zadenejo vedno y črno, zakaj resnično: nikdar nismo siti, ker nam merodajni faktorji ne narežejo toliko kruha, da bi se najedli dositega, četudi so naših želodcev zahteve sila ponižne in skromne. No, imeli so, kakor zatrjujejo od vseh strani, v preteklem letu najboljši namen, da nam zvišajo plače. Napravljen je že bil tudi načrt, kako jih bodo zvišali. Žal! ostalo je le pri namenu in načrtu — do izvedbe ni prišlo — ostalo je pri starem, t. j. pri stari miseriji. Nadejali smo se potem, da jih z Novim letom pomaknejo kaj več v višje plačilne razrede. Kaj pa! Še manj nego lani. Ostalo nam je še eno upanje, in krčevito se ga je učiteljstvo oprijelo. Sanjalo je, da dobi draginjsko doklado, dokler ne povišajo plač. Bile so sanje. »Moj up je šel po vodi« — dobili niso ničesar; besede, obljube, načrti — pri tem je ostalo. Naj bi bilo ostalo, da se da s tem kaj kupiti, pa — žall — ta denar pač poznajo po raznih prodajalnah, a zanj ne dado nič! — Izjalovili so se nam torej vsi upi. Pomoči od nikjer! Krivico bi pa delali, ako bi rekli »nikjer!« — Tam na Gorenjskem v Tržiču se je zgodilo nekaj, k a r n a j b i bilo v zgled mnogim, mnogim drugim krajem. Krajni šolski svet je sklenil, da da vsemu učiteljstvu, dokler ne zvišajo plač — draginjsko doklado! — Ni naš namen, da bi zaradi tega krajnemu šolskemu svetu peli hvalo, četudi jo v polni meri zasluži, pač pa moramo zaklicati vsem drugim: »Pojdi instori tudi ti tako!« V prvi vrsti velja ta klic naši beli Ljubljani, ki se je dala po gorenjskemu trgu prekositi — in — pardon! — osramotiti. Ali so draginjske razmere v metropoli ugodnejše, da se nihče ne odzove klicu po pomoči? To kar je storil Tržič, bi storila lahko tudi Ljubljana. In drugi kraji ? N e govorite vendar vedno o važnosti učiteljskega stanu, ne poudarjajte vedno, kako važen in odličen faktor je za kulturno in socijalno življenje našega naroda! Pomagajte mu! Dokler tega ne storite, smatramo vse vaše himne na naš stan kot gole puhlice-fraze, s katerimi nas krmite, ker nam drugega nečete dati, ker nimate za nas src, kakor vam je na učiteljskem shodu o Veliki noči govornik opravičeno zalučal v brk. Indignirani ste bili tačas; delali bi se najrajši razžaljene, trdili ste celo, da imate srca za nas — a dokaz zasvojo trditev stedolžni š e d a n e s. Pri sedaj obstoječih razmerah, pri občeznani draginji se nehote spominjamo onih naših tovarišic in tovarišev, ki nimajo prostega stanovanja, ki morajo od svoje borne p1ačeplačevati visoko stanar i n o. Mislili bi, da se bo ta ali oni spomnil teh trpinov. Pomota v »regimentskancliji!« Nihče se jih ne spomni, nihče ne misli na to, da glojejo ti siromaki ob uboštvu in pomanjkanju! Pri tem nam hodijo na misel naše šolske stavbe. To je pravo sršenovo gnezdo, ki bo treba vanj prav pošteno dregniti. Nikjer ne ščedijo toliko kakor pri teh, a ščedijo nespametno, ker zidajo take stavbe, da zadoščajo jedva za par let in potsm so premajhne in nedostatne. Sobe navadno odmerijo na minimum učencev brez pomisleka na prihodnost, ki privaja vedno več otrok v šolo. Pisarnica je navadno tako velika, da mora iti učitelj iz nje, če se hoče obrniti — potem pride lahko obrnjen nazaj. — Soba za učila je v pisarnici in konferečna soba tudi tam, torej kar tri v eni. »Le malo stroškov!« to je devizd, kadar zidajo šole, kjer prebiva najdražji narodov zaklad — deca. To je vredno najostrejše graje, in vsi merodajni faktorji naj si za vedno za uho zapišejo: Šola ni nikdar p r e y e 1 i k a in šolskih prostorov ni nikdar preveč! Če ni denarja za naše otroke, za koga pa so? — Glede tega vprašanja je še toliko gnilega, da bi se dala napisati cela knjiga. Silijo nam pikre besede v pero, naslovljene na razne adresate, a za danes opustimo to. — Pač pa vprašamo: Zakaj ne delajo merodajni faktorji na to, da bi v novih šolskih poslopjih ne bilo prostih stanovanj za vse učiteljstvo, in če že ne prostih, pa vendar proti majhni odškodnini? Občino — posameznika bi to malo težilo, a bednemu učiteljstvu bi bilo s tem izdatno pomagano. »Src nimajo« nam sili na jezik, src ne zgoraj ne zdolaj. Delo naše uživajo za manj nego beraško plačo, svojo deco hočejo imeti vzgojeno in otesano — a da bi nam pomagali, pomagali vsaj oni, ki nam tolikokrat zatrjujejo, kako važen faktor smo, kako potrebni deželi in državi (ta ne da ničesar, čeravno vedno zahteva, da naj uči šola, kako sladko je za domovino — umreti) — o tem ni niti govora! Trpinučitelj molči, saj si vajen trpeti! A trpin-učitelj neče vcč molčati 1