Marko ŠTEPEC
ANTISEMIZEM, EVROPA IN SLOVENCI
V prispevku bomo skušali orisati glavne vplive, ki so oblikovali slovenski odnos 
cio Judov v času druge polovice 19. stoletja in slovensko protijudovstvo umestiti v 
sočasne evropske antisemitske tokove.1 Slovensko protijudovstvo oziroma antise­
mitizem je del širšega srednjeevropskega oziroma evropskega odnosa do Judov, ki 
se je oblikoval kot nekakšen skupek idej in stereotipov, ki združujejo zgodovinsko 
usedlino predsodkov s sodobnostjo in mitologijo. Govorimo lahko o "obrazcu" 
nestrpnega odnosa do "drugega", ki se pojavlja v celotnem evropskem prostoru in je 
v obravnavanem obdobju pogosto vezan na vzpon narodnih gibanj in vstop množic 
v politiko. Antisemitizem na Slovenskem, je tako posledica različnih vplivov kot 
družbenih in socialnih razmer v slovenskih deželah ter v avstroogrski monarhiji. Za 
oblikovanje antisemitizma in njegovih značilnosti, v Evropi 19. stoletja, je odločilna 
postopna emancipacija Judov. Takoimenovano judovsko vprašanje se je namreč ob 
koncu 18. in začetku 19. stoletja, pojavilo predvsem kot vprašanje enakopravnosti 
oziroma ukinjanje omejevanj in razlikovanj, ki so bila do takrat običajna. Sedem­
deseta leta 19. stoletja so bila prelomna v smislu začetka modernega antisemitizma, 
ki ga pogojno lahko imenujemo tudi politični antisemitizem, saj antisemitske ideje 
postanejo sestavni del programov političnih strank in množičnih gibanj. François 
Furet uporabi pojem "demokratični" antisemitizem.2 V tem vmesnem obdobju se v 
evropskih državah ukinjajo stare omejitve in emancipacija zajame tudi Jude. Pro­
blemi judovske enakopravnosti so se zdeli odpravljeni in rešitev judovskega vpra­
šanja stvar preteklosti. Sledil je izbruh antisemitizma, ki je v svojem bistvu imel 
dmgačno izhodišče. Versko pogojeno nasprotovanje Judom, ki seveda ni bilo brez 
rasističnih podtonov, je v zadnji tretjini stoletja, vse bolj nadomeščal "znanstveni" na 
"vedi o rasah" utemeljeni proti-semitski rasizem. Takšen rasni antisemitizem Fran 
Podgornik smatra za "razsvetljeni antisemitizem" -  v nasprotju s takrat med Slo- 
vencim prevladujočim, "verskim antisemitizmom". V Slovanskem svetu, ki ga je 
urejal Fran Podgornik beremo: "Sedanji antisemitizem, kolikor je razsvetljen, opira 
se na znanstvo o pasmah in plemenih in s to pomočjo izvaja ukrepe k postopanju 
nasproti Zidovstvu."3 Sprememba je v bistvu odgovor na "ukinjanje razlike", ki jo je 
prinesla enakopravnost. Po Alainu Finkelkrautu je rasizem nadomestil "minulo jas-
1 Prispevek je nastal na podlagi magistrske naloge Slovenski antisemitizem 1861-1895 in izsledkov
raziskave o antisemitizmu, ki je potekala pod okriljem Inštituta za humanistične študije v letih
1994-1997.
2 Razvoj nacionalizma, eksplozija "demokratičnega" antisemitizma in rast množičnih strank, kakršna
je nemška socialdemokracija, so razumljivi edinole, če v njih vidimo znamenja edinstvene
integracije ljudskih množic v politiko modernih držav. Obsega tega pojava se bolje zavedemo šele 
po koncu prve svetovne vojne." François Furet, Minule iluzije, Esej o komunistični ideji 20. stoletja, 
Ljubljana 1998, str. 32.
Slovanski svet, št. 10, 25. 5. 1893.
nost segregacije" oziroma je "antisemitizem postal rasizem v tistem trenutku, ko 
zaradi uspeha osvoboditve ni bilo več možno na prvi pogled prepoznati Juda." 
Znanost naj bi prevzela nemogočo vlogo, da naredi to, česar "pogled" ni več zmogel, 
namreč da zagotovi drugačnost in tujost "nasprotnika."4 V slovenskih deželah se 
diskusija o enakopravnosti in svobodi obotavljivo prične leta 1848. Dokončno ena­
kopravnost prinese zakonodaja v šestdesetih letih 19. stoletja. Z njo povezane spre­
membe, ki omogočajo naseljevanje Judov tudi na področjih Štajerske in Kranjske, iz 
katerih so bili izgnani konec 15. in v začetku 16. stoletja, sproži različna protiju- 
dovska razmišljanja tudi med Slovenci.5 Posebej je opazen porast protijudovstva 
oziroma antisemitizma od sedemdesetih let dalje. Raziskovalec zgodovine antisemi­
tizma in judaizma Jacob Katz, ki prav tako ločuje dve veliki dobi v razvoju evropskega 
antisemitizma v 19. stoletju, je čas med 1873 in 1879 imenoval "inkubacijska doba" 
političnega in socialnega antisemitizma, ki ji je sledil izbruh antisemitskih političnih 
gibanj od konca sedemdesetih let dalje.6 Maja 1882 je Slovenski narod zapisal, "da 
je po vsem svetu kakor na dano povelje, počelo antisemitsko gibanje, povsod se 
proti Židom govori in snuje v zborih, listih in brošurah in lahko bi se reklo, da je 
značaj našega časa baš v tem vprašanju izražen, da je to znamenje časa."7 V 
časopisih se pisanje o protijudovskih gibanjih in idejah pojavlja predvsem v člankih, 
ki obravnavajo socialno problematiko. Pri tem je antisemitizem o katerem je Josip 
Apih zapisal, da je "ravno tako star, kakor semitizem židovske vrste,"8 tudi v slo­
venski zavesti obravnavanega obdobja vse bolj presegal okvire boja proti nepra­
vičnim socijalnim razmeram. Josip Apih je v isti razpravi tudi zapisal nekakšen na­
svet, da naj "naš antisemitizem" ne bo "agitatoričen", naj predvsem vzpodbuja opa­
zovanje "nezdravih razmer pri mnogih sosednih narodih" in vzgaja "one kreposti in 
zmožnosti, po katerih bode narodu mogoče kolikor toliko doseči neodvisnost na 
duševnem in gmotnem polju in tem potom dosežemo tako stališče, da nam ne bode 
treba pomoči iskati pri tujih življih najmanj pri Zidih."9 V članku "Židovstvo politika 
in Slovani", ki je izšel junija 1894 v Slovanskem svetu beremo, da "židovsko vpra­
šanje pomenja za narode mnogo več, nego je v programu sedanjega antisemitizma", 
ki naj bi preveč poudarjal "gmotno" in socialno vprašanje.10 Zanimiva je trditev, da 
so "Slovani avstrijski če izvzamemo morda nekoliko mladočehov in poljsko plem-
'Rasizam stiže u pravi čas, da nadomjesti bivšu jasnoču segregacije. Antisemitizem je postao ra­
sizmom tek onoga kobnoga dana kada zbog uspjeha emancipacije više nije bilo moguče na prvi 
pogled prepoznati Zidova. Buduči, da Zidovi, zbog neukusna promiskuiteta, više nisu posjedovali 
distinktivna obilježja, drugi su im pripisali različit mentalitet; znanost je dobila zadaču, da obavi 
ono što nije bilo u moči pogleda: da jamči stranost protivnika, da obilježi izraelsku naciju 
zatvorivši je u židovsku stvarnost." Alain Finkelkraut, Imaginarni Židov, Zagreb 1993, str. 75.
5 O  sprejemu zakonodaje, protijudovstvom in z njim povezanim odporom do judovskega pri­
seljevanja na Slovenskem glej: Marko Štepec, Strah pred židovskim naseljevanjem, Prispevki za
novejšo zgodovino, Ljubljana 1994, št. 2 , str. 149-162.
Vlado Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane, Ljubljana 1992.
6 Jacob Katz, From prejudice to destruction, Antisemitism 1700-1933, Harvard University Press, 
Cambridge, Massachusetts 1980.
7 Slovenski narod, št. 101, 3. 5. 1882.
8 Josip Apih, Židovstvo, Letopis slovenske matice, Ljubljana 1886, str. 1.
9 Josip Apih, Židovstvo, Letopis slovenske matice, Ljubljana 1886, str. 6.
10 Slovanski svet, št. 11, 10. 6 . 1894.
stvo vsi ali očitno ali pa vsaj po duhu dejanski antisemiti." Po mnenju pisca bi 
antisemitizem morali imenovati pravzaprav Antihebrejizem ali Antijudaizem, ker 
jned Semiti naj bi po slabih lastnostih posebej izstopali Židje. In antisemitizem 
nastopa proti njim, ne pa proti Asircem, Arabcem,, Kaldejcem in drugim semitskim 
lemenom."11 V navedenem štirinajstdnevniku je prisoten vpliv različnih rasnih 
teorij. Novembra 1888 je Slovanski svet objavil zapis o Zidih in visokih šolah v 
Avstriji v katerem poleg trditev o "množenju in bogatenju Židov", njihovem vplivu in 
prevelikem številu med študenti in učitelji, spregovori tudi o lastnostih, ki jih pripiše 
Judom, "Židom" oziroma semitskemu rodu: "Opominjamo samo, da celo pisava, 
slog torej tudi ustni govor židovski razkriva neko občno drobljenje in razkosavanje 
stavkov ter kaže celo po tej zunanji obliki neokusnost, neestetičnost v primeri s 
stavki in govorom narodov ariškega pasma." Jud, "naj bo še tako omikan", naj bi ne 
bil sposoben napisati prave znanstvene knjige, "kakršne objavljajo učenjaki ariškega 
plemena." Judovske knjige, po mnenju pisca, nimajo nobene globine, nobene "prave 
notranje celote" oziroma so "skrpane." "Povsod v vsakem poglavji so logiški skoki; 
namesto pravega logiškega razvrščanja mislij, zapaziš pritikline, pristavke, opomnje, 
ki ne spadajo k stvari. Celote sistematiške nikdar ne zaslediš; take celote ne more 
ustvariti židovski razum. In kakor je notranja razvrstitev nelogiška, nesistematiška, 
ravno taka je tudi oblika stavkov." Pisec nadaljuje, da je "ravno zaradi nedostatnosti 
in nesposobnosti v znanstvu, ki jo povsod razkriva židovski razum, jako škodkljivo v 
obče, da se Žid vsiljuje v literaturo in znanstvo." Seveda po mnenju pisca tudi ni 
vseeno, če mladino uči Žid ali Arijec in pri tem doda, da so "Ariški narodi, toraj tudi 
slovanski, že dovolj dokazali, da so sami dovolj izvirni in sposobni v oboru obče 
vede in pojedinih znanosti. Ariški narodi so dovolj krepki v svojem razumu, da ne 
potrebujejo znanstvene pomoči manj sposobnega ali za vedo celo nesposobnega 
razuma, kakršen je židovski."12 Urednik Fran Podgornik je svoj panslovansko 
obarvani, negativni odnos do Judov izoblikoval in izostril ob ruskih vzorih. Pri tem je 
potrebno poudariti, da rasni elementi protijudovstva niso vezani le na navedeni 
časnik, ki sicer prednjači s svojim radikalizmom ampak njihov odmev lahko sledimo 
tudi v drugem slovenskem dnevnem tisku in v stališčih slovenskih izobražencev. 
Konec leta 1876 je Karel Glaser pripravil zapis pod naslovom "Indoevropci in 
Semiti" v katerem je "analiziral" lastnosti "semitskega rodu" in nasprotje z Indoevro­
pejci pod vplivom "sodobnih" rasnih teorij. "Ker se sedaj odločuje najvažnejše 
vprašanje devetnajstega stoletja, boj mej iztočnimi Slovani in Turki, izmej katerih se 
prvi k indoevropskemu drugi k semitskemu plemenu prištevajo, bode zanimivo sli­
šati sodbo, katero je o teh pokolenjih izrekel temeljiti poznavatelj staroindo- 
evropskega jezika in slovstva, prof C. Lassen." Med glavnimi lastnostmi Semitov, 
avtor povzema, da se njihove "duševne moči ne razvijajo tako harmonično kakor pri 
Indoevropcih", da nimajo "nagnenj k umetnosti", "njihovo mišljenje je subjektivno 
in samopašno", so "intolerantni in nagnjeni k fanatizmu", a v svojem "veroiz- 
povedovanju je Semit sebičnež in oduren".13 Tovrstna stališča postanejo stalnica
11 Slovanski svet, št. 14, 25. 7. 1890.
1 o v
Slovanski svet, št. 21 , 10 . 11. 1888, ’Židje in velike šole v Avstriji".
13 Slovenski Narod, št. 295, 24. 12. 1876; Christian Lassen je bil skupaj z Ernestom Renanom med 
prvimi, ki so konceptualizirali in popularizirali rasno nasprotje med Semiti in Indoevropejci 
oziroma Arijci.
"razmišljanj" o Judih v obravnavanem obdobju. Medtem ko Fran Podgornik od­
vzema Judom sposobnost znanstvenega mišljenja, je Josip Stritar prepričan, da je 
"semitstvu glava vse", in da je brez srca.14 Pri tem so Josipu Stritarju Judje glavni 
nasprotnike omike torej kulture v najširšem smislu. Tudi Janez Trdina, ko piše o 
"nemških romanih", govori o "judovsko mrtvaškomrzlem srcu."15 Za razliko od 
Josipa Jurčiča, ki v Slovenskem narodu julija 1868 piše, da imajo srce vsi Adamovi 
sinovi vključno z Židi.16 Slednje verjetno poudari z namenom, da opozori na sicer­
šnjo, vsem jasno in poznano, judovsko drugačnost. Neprikrit rasizem pogosto 
najdemo pri opisih judovske zunanjosti, v katerih se zunanji izgled, podoba, razume 
kot odsev notranjih lastnosti. To je čas ko se hudodelce skuša prepoznavati po 
izgledu, ne le v časopisnih člankih ampak tudi pred porotnimi sodišči. Fran Pod­
gornik je v članku o "verskem in narodnostnem zakonu" v Slovanskem svetu 
septembra 1888 zapisal, da "vsled posebnih notranjih lastnostij proizvaja vsak narod 
tudi posebne zunanje znake in vidne predmete, ki odgovarjajo notranjim zmož­
nostim in lastnostim dotičnega naroda. Narodni jezik, šege, običaji, nravstvena in 
pravna čustva, raznotera umetnost in celo svojstvenost v mišljenji so taki proizvodi, 
ki so med raznimi narodi različni." Pisec je celo prepričan, da bi "zunanjost bilo 
možno zatreti po nekoliko, notranjosti pa ne": "Katera moč na svetu more zaukazati 
Zidu, da naj se spremeni nagloma v mišljenji, čustvovanji? Noben niti leta in leta 
veljavni zakon na doseže kaj takega nasproti pojedincu; tem bolj onemogel bi bil 
vsak izjemni zakon v tem pogledu.17
Od osemdesetih let dalje je slovenska pozornost usmerjena predvsem na 
Dunaj, kjer postane antisemitsko gibanje pomembna in v devetdesetih letih celo 
vodilna politična usmeritev. Poleg sprememb, ki jih prinese počasna modernizacija 
in katere glavni znanilec je zakasneli prihod železnice v slovenske dežele v sredini 
stoletja, je za oblikovanje slovenskega antisemitizma odločilen vpliv Dunaja kot 
izobraževalnega in kulturnega središča monarhije, ki oblikuje duhovno podobo 
celotne srednje Evrope. Velik del izobraženih Slovencev na Dunaju prvič sreča tako 
Juda kot protijudovstvo in v skladu z njim oblikuje svojo predstavo o Judu, ki 
običajno presega domače z biblijsko simboliko pogojene predsodke. Pri tem velja 
omeniti večplasten vpliv nemškega nacionalnega gibanja in dunajski krščansko 
socialni antisemitizem. Pojavi se pisana paleta antisemitskih idej, ki vplivajo tudi 
na slovenski odnos do Judov. Tako antisemitske ideje zasledimo v političnem 
delovanju Sebastianna Brunnerja kot pri vplivnemu profesorju na medicinski 
fakulteti Theodorju Billrothu,18 ki želi omejevati vpis judovskih študentov na študij
14 "Semitstvu je glava vse. Semitstvo nima srca." Josip Stritar, Zbrano delo 7. knjiga, Pogovori 1882, 
Ljubljana 1956.
15 Janez Trdina, Podobe prednikov, Ljubljana 1987, 2 . knjiga, str. 401 (38/123).
16 Navedeno po: Slovenski narod, št. 50, 30. 7. 1868 oziroma Josip Jurčič, Zbrano delo, 10. knj. 
Ljubljana 1982, str. 173.
17 Slovanski svet, št. 1 7 ,12 . 9. 1888.
18 Theodor Billroth (1829-1894) je predvsem želel omejiti vpis socialno šibkejših judovskih 
študentov iz Galicije in Ogrske. Kasneje je sodeloval v avstrijski zvezi proti antisemitizmu. Robert
S. Wistrich, The Jews of Vienna in the Age of Franz Joseph, Oxford university Press, 1990. 
Njegovo zdravniško delovanje in vpliv je predstavila Zvonka Zupanič Slavec: Theodor Billroth, 
veliki kirurg, znanstvenik in humanist, O b  stoletnici smrti, Zgodovinski časopis, št. 2, 1996, str. 
223-238. Zaradi njegovih tez, ki jih je objavil v knjigi Über das Lehren und Lernen der medi-
medicine. Sebastian Brunner, urednik časopisa Wiener Kirchenzeitung, je bil 
nekakšen most med tradicionalnim krščanskim antijudaizmom in sodobnim pred­
kapitalističnim, rasno obarvanim antisemitizmom. Josip Vošnjak v svojih spominih 
zapiše, da "dokler nisem prišel na Dunaj, so mi Židi bili neznani." Kot razlog zakaj 
jih ne mara, opiše izkušnjo iz časa dunajskega študija medicine.19 Podobno Josip 
Apih v svoji razpravi o "Zidovstvu" piše, da tisti, ki "nas je rodila preprosta slo­
venska mati dobili smo šele na Dunaji dokaj priliko upoznavati Žide."20 Slovenci 
sprejemajo evropske antisemitske valove, v drugi polovici 19. stoletja večinoma 
preko Dunaja oziroma, kot je zapisal Peter Vodopivec, Dunaj predstavlja "velika 
vrata, ki so gledala najprej v Avstrijo in to predvsem v nemško Avstrijo in potem v 
svet."21 Pomenljiva je misel Ota Lutharja, da je "periferija posamezne pojave (np. 
antisemitizem) adoptirala v njihovi hujši obliki,"22 ki pa za slovenski antisemitizem 
obravnavanega obdobja verjetno ne drži v celoti. Prelomnica v antisemitizmu 
avstrijske polovice monarhije so sedemdeseta leta oziroma gospodarska kriza 1873 
leta. Med dogodki, ki tudi na Slovenskem niso neopaženi, je izključitev Judov iz 
študentskih organizacij med leti 1878 in 1883. Leta 1880 je ustanovljeno združenje 
za zaščito obrtnikov, ki ima svoje prvo srečanje na Dunaju. Iz njega nastane dve 
leti kasneje Oesterreichischer Reformverein, po zgledu na nemško antisemitski 
Reform verein pod vodstvom in vplivom Roberta Pattaia in Franza Holubke. Za 
predstavitev dunajskega protijudovskega vzdušja v tem obdobju in pisanja slo­
venskega tiska, si velja ogledati zapis v Slovanu, ki je maja 1884 v Političnem 
razgledu poročal o "burnih" volitvah na Dunaju, ki so "prava slika sedanjega poli­
tičnega časa", med katerimi je bilo slišati protijudovske klice: "Nieder mit den 
Juden, Hoch Pattai, Hoch Schönerer". Ko je mimo šel nek Jud v spremstvu 
soproge, se množica ni omejila le na vpitje: "Haut den Juden," ampak se je "videlo, 
da mu je klobuk sfrčal z glave, znamenje, da se to ni mimo godilo," kot o dogodku 
poroča Slovan. Dalje tudi beremo, da so "nekega starega Žida, res tepli in se vanj 
zaganjali, konečno so ga potisnili v neki kot, kjer so mu še bolj kosti mehčali". Pri 
tem poročevalec tudi doda, da se je "vse to godilo na ulici po belem dnevu in 
policista ni bilo nobenega, da bi skrbel za red in varstvo dotičnih oseb."23
Zaradi vpliva na Slovence je pomemben Karl von Vogelsang in časopis Vater­
land, ki v svojem pisanju nastopa proti "judovski" naravi liberalizma. Povezovanje 
liberalnega kapitalizma z judovstvom postane ena od stalnic slovenskega odnosa 
do Judov. Krščanski socialist oziroma socialec Karl von Vogelsang je neke vrste 
duhovni oče krščanskim socialcem iz obdobja pred papeževo encikliko Rerum 
novarum, tako Karlu Luegerju kot Janezu Evangelistu Kreku.
zinischen Wissenschaften an den Universitäten der deutschen Nation, je prišlo na medicinski 
fakulteti pred njegovo predavalnico do demonstacij in spopadov med judovskimi in nejudovskimi 
študenti. "Marsikateri obraz je dobil višnjevo barvno marogo in marsikateri židovski nos bil je še 
bolj skrivljen kot je uže po naravi”, je o tem zapisal Slovenski narod, št. 287, 17. 12. 1875.
19 Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 44.
Josip Apih, Židovstvo, Letopis matice slovenske, Ljubljana 1886, str. 17.
Dunaj in Slovenci, ur. Darja Mihelič, Ljubljana 1994, Peter Vodopivec, Diskusija, str. 22.
Oto Luthar, Capitano Riva non Piangere, Borec 1995, št. 540-541, str. 459.
Slovan, št. 22 , 29. 5. 1884.
V slovenski javnosti je močno prisoten "velikonemec", protislovanski skrajnež 
in antisemit Georg Ritter von Schönerer, soustanovitelj Nemške nacionalne zveze, 
ki je iz liberalizma prešel v skrajni vsenemški nacionalizem. Glavna tarča njegovih 
napadov so Semiti oziroma Judje kot rasa. Pri tem zavrača vsako možnost asimilacije 
in pride celo v navzkrižje z nemškimi krogi na Štajerskem, ki imajo "težave" z bolj 
konkretnimi slovenskim oziroma slovanskim nasprotniki.24 G. R  Schönerer se 
začne pojavljati v slovenskih časopisih kot državnozborski poslanec, z mnogimi 
drznimi in zato opaznimi interpelacijami, ki pri slovenskih poročevalcih vzbujajo 
mešane občutke. Aprila 1878 je boj za "občno" volilno pravico v državnem zboru, 
združil oba Judom nenaklonjena politika, sicer velika nasprotnika, G. R  Schönererja 
in J. Vošnjaka. Časopis Slovenec je ob tej priliki zapisal, da "pri tem nista osamljena, 
ampak davno že zahteva to vsa množica delavcev." Zanimivo je, da kot razlog v prid 
splošni volilni pravici Slovenec navaja, "da bogatin dostikrat nima srca za reveža", 
kar ima za posledico, da "se pri nas oderuška postava še vedno ni uredila na korist 
ljudstvu, ampak je še vedno, oderuhom dovoljeno jemati obresti kolikor hočejo."25 
Pri tem je seveda Jud sinonim za oderuha in Slovencem v vseh pogledih tujega 
"bogatina". V tem lahko, skupaj s porastom nacionalizmov znotraj monarhije, 
vidimo korenine antisemitizma. Konec leta 1878 je Slovenec v članku "Schönerer in 
nemški študentje" zapisal, da je "v naših očeh Schönerer še vedno bolj spoštovanja 
vreden mož kakor mnogi iz onih, ki ga zdaj na laž postavljajo" in, da je "vse iz 
drugega lesa izrezan, kot drugi ustavoverci." Seveda pa pisec poslanca Schönererja 
ne pozabi vprašati, "kako je to, da ravno Nemci v Avstriji niso zadovoljni."26 
Schönerer na čelu velikonemških, antisemitskih in protislovanskih množic s svojimi 
idejami, ki vnašajo radikalizem v avstrijsko politično življenje, močneje zaznamuje 
80. in 90. leta. Njegova dejavnost se ne omejuje le na parlament in verbalne nastope 
proti Judom in "judovski politiki." Bil je glasnik antisemitskih množic, ki so želele 
obračunati z Judi in njihovim vplivom z neparlamentarnimi sredstvi. Tako si je v 
zgodovini opravičeno zaslužil mesto nekakšnega daljnega predhodnika skrajne 
protijudovske velikonemške politike v 20. stoletju, ki je spremenila srednjo Evropo v 
pogorišče in v taboriščih uničila tisti mali narod, ki je najlepše predstavljal njeno 
duhovno dediščino.27 Marca 1888 se je zaradi nočnega vdora v uredniško hišo "N. 
W. Tagblatt- a" "skupaj s tovariši oboroženimi s palicami" proti njemu začel sodni 
postopek pred dunajskim sodiščem. Schönerer je vdrl v uredništvo, razbijal inventar, 
"prebutal" in se "hudoval" nad uredniki, "židovski pobalini", ker so žalili in "po 
krivem razglasili smrt nemškega cesarja." Dogodek in predvsem kasnejši sodni 
proces je zanimiv zaradi zapisov, ki skušajo analizirati razliko med slovenskim in 
nemškim protijudovstvom, oziroma celo zavračajo Schönererja z značilno proti- 
judovsko obarvanimi argumenti. Marca 1888 je o Schönererjevi "izročitvi sodišču"
24 Janez Cvirn, Schönerer v Mariboru (1886), Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 587-591.
25 Slovenec, št. 36, 2. 4. 1878.
26 Slovenec, št. 143, 29. 12. 1878.
27 "T v
"Judje so zame še zaradi nečesa drugega tako zelo dragoceni: zdi se, da je v njihovi usodi 
osredinjena usoda Srednje Evrope, da se v njej zrcali in da je v njej našla svojo simbolično 
podobo." Milan Kundera, tragedija Srednje Evrope, V zborniku: Srednja Evropa, Ljubljana 1991, ur. 
Peter Vodopivec, str. 124.
pisal Slovenski narod, da je bil to "moraličen udarec za krdelce antisemitskih po­
slancev, ne radi konečnega izida -  nihče ni dvomil o tem, da se Schönerer izroči 
deželni sodniji -  temveč vsled tega, ker se je enkrat pokazal v vsej svoji nepopisni 
oholosti." Pisec nadaljuje, da se "tudi med Slovenci nahajajo čudaki, kateri se 
klanjajo Schönererjevemu imenu, misleč da Bog vedi kaka državniška veličina tiči v 
oblastnem zastopniku Zvvettlskih kmetskih občin. In vendar odbijte mu milijone 
podedovane po očetu, kateri si jih je pridobil baš po svojih zvezah z Rothschildom 
in ostane vam čisto navaden razgrajalec, za katerega bi se živ krst ne bi mogel 
z an im a ti .  Protižidovsko gibanje ni narastlo do svoje današnje pomenljivosti vsled 
tega, ker mu je Schönerer voditelj, baš nasprotno, toliko naravne sile tiči v tem 
gibanju in strupena židovska diktatura, razširjajoča se na vse stroke javnega slov­
s tv e n e g a  in socijalnega življenja, rodila je tako usodne posledice, da se množi število 
antisemitov v vseh krogih navzlic temu, da boljšega voditelja nimajo nego je po­
slanec Schönerer."28 Maja so slovenski časopisi sporočili, da je bil obsojen na štiri 
mesece težke ječe z dvakratnim postom na mesec. Slovenec tudi poroča o množici 
pred deželnim sodiščem in ob tej priliki ugotavlja, da se "antisemiti na Dunaji 
čedalje bolj množe. Ali to ni čuda, ker predrznost in nesramnost židovstva res že 
presega vse meje."29 Slovenski tisk v tem obdobju očitno ni zmogel razmišljati o 
protijudovskem vzdušju, zunaj uveljavljenih stereotipov.
Zaradi Schönererjevega Avstriji in Slovanom nasprotnega mnenja je naj­
vplivnejši med avstrijskimi antisemiti postal Dr. Karl Lueger, voditelj dunajskega 
krščansko socialnega gibanja, ki je imelo veliko pristašev tudi med Slovenci. 
Slovanski svet je leta 1893 zapisal, da je "antisemitsko gibanje na Dunaju po­
menljivo in važno za vso državo in to gibanje se še okrepi, ko začnejo tudi doslej 
potrpežljive slovanske stranke pomagati nemškim antisemitom in poslednji dobe 
to pomoč, čim prej se otresejo Schonererjeve taktike, po kateri nemški nacijonalci 
pobijajo slovanske narodnosti ravno tako kakor Žide."30 Dr. Karl Lueger je izšel iz 
liberalnega tabora in bil prvotno celo nekoliko zadržan do Vogelsangovega anti­
semitizma, ki pa ga je vse bolj ne le sprejemal, temveč je postal tudi vodilna 
osebnost krščansko socialnega protijudovskega Dunaja. Dunajčane, ki so ga 
"častili kot boga", je po besedah Josipa Vošnjaka očaral s svojim dunajskim na­
glasom.31 Povezava krščanskega socializma in antisemitizma, ki je zajela precejšen 
del prebivalcev prestolnice in širše v monarhiji, je močno odmevala tudi v slo­
venskem tisku. Slovenec je decembra 1892 zapisal, "ker Lueger in tovariši niso tako 
nasprotni katoliški veri in narodni jednakopravnosti, kakor židovski liberalci, mora 
vsakega pravega Avstrijca veseliti, če dobe večji vpliv."32 O vplivu dr. Luegerja na 
Slovence je v svojih spominih pisal Fran Suklje, da je "veliki ljudski tribun z 
Dunaja, dr. Karel Lueger v svojem srditem boju proti židovskemu kapitalizmu našel 
mnogo občudovalcev med slovenskimi duhovniki."33 Pri tem med drugimi moč-
Slovenski narod, št. 67, 22 . 3. 1888.
29 Slovenec, št. 105, 7. 5. 1888.
30 Slovanski svet, št. 8, 25. 4. 1893.
31 Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 500.
32 Slovenec, št. 278, 5. 12 . 1892.
3 }  v
Fran Suklje, Spomini, 2 . del, Ljubljana 1926, str. 17.
nimi vplivi na slovensko duhovščino v prelomu stoletij Fran Suklje omenja "novo 
krščansko socijalno demokracijo" in časopis Reichpost, ki je počasi izrinjal "fev­
dalno konservativni", kot ga imenuje Fran Suklje, Vaterland. Janez Evangelist Krek 
je v pismu Petru Bohinjcu zapisal, da dunajski nadškof ne podpira novega anti­
semitskega gibanja na Dunaju oziroma ga duhovnikom celo prepoveduje. To je 
Krek komentiral z besedami, da bo tudi brez njega in občinske vlade antisemitizem 
zmagal.34 V dunajskem parlamentu so razprave zaradi političnih spopadov med 
nasprotniki in pristaši protijudovskih programov postale "jako burne in tudi ne 
posebno dostojne" in "židovsko vprašanje" je postajalo vse pomembnejše oziroma, 
kot je zapisal Slovenec se je vsa parlamentarna "debata naposled sukala okrog 
židovskega vprašanja."35 Slovenski poslanci, ki dr. K. Luegerja srečujejo pri svojem 
delu, ga uvrščajo med najbolj simpatične in zanimive politike. Tako Janezu 
Evangelist Krek kot liberalec Josip Vošnjak, ki je v svojih spominih zapisal, da mu 
je bil med vsemi nemškimi poslanci v državnem zboru najsimpatičnejši. Karl 
Lueger je v svojih govorih, ki imajo močan odmev in vpliv tudi na Slovenskem, 
bičal korupcijo in judovski kapitalizem. Oktobra 1894 je ob Luegerjevem 50. 
rojstnem dnevu Slovanski svet zapisal: "Antisemitske stranke na Dunaju in po 
vsem Nižjem avstrijskem so tekmovale, da bi temu neustrašnemu borilcu čestitale 
na dosedanjih velikih uspehih, katere je s svojo odločnostjo dosegel uže sedaj na 
Dunaju in drugod proti nemško liberalni stranki in z njo združenemu židovstvu. 
Dasi je dr. Lueger strogo nemškega mišljenja, kaže se vendar pravičen tudi drugim 
narodnostim, in vsled tega mu izkazujejo simpatije tudi Slovani."36 Pavliha je 
naglemu vzponu popularnosti dr. Luegerja posvetil šaljivi dialog, v katerem razlaga 
štirinajst dni odsotnemu nevednežu, kaj je novega v deželi. Novost je seveda 
dunajski doktor Lueger, ki je v "rajhsratu marsikatero resnično povedal", in razkril 
mnogo skelečih ran na rakavo razjedenem telesu "bivše židovske molzne krave." 
Nevednežem je tudi razložil, da je dr. Lueger antisemit, "to se pravi, da je proti 
čifutom ali po naše, da je proti prepeličarjem."37 Slovenski tisk zmago dunajskih 
združenih antisemitov pozdravi kljub dejstvu, da "nemški nacijonalci zaslepljeno 
postavljajo v jedno in isto vrsto svojih nasprotnikov tudi slovanske narode", kar po 
besedah Slovanskega sveta "ne more zavirati veselja". Po besedah uvodničarja v 
navedenem "listu" mora biti "vsem ariškim narodom in njih strankam do tega, da 
premagajo in odstranijo židovski vpliv, naj bode ta vpliv odkrit ali prikrit kjer 
koli."38 Zanj je boj nemških antisemitskih strank proti židovskemu vplivu, boj za 
"obča človeška in državljanska prava in za napredek v takem smislu, kakoršen 
odgovarja sposobnosti in dostojnosti ariških narodov." To najlepše ilustrira razliko 
med Nemci kot enakovrednimi nasprotniki in Židi kot metaforo vsega negativnega. 
Po mnenju uvodničarja so Slovani dovolj močni, da se spoprimejo z nemškim, 
arijskim -  enakovrednim nasprotnikom. Odstranitev židovstva in njihove 
"zvijačnosti" je v skupnem interesu: "Nemške nacijonalne stranke so odkrite in se
34 Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi 1. zvezek. Mlada leta (1865-1892), Ljubljana 1923, str. 81.
35 Slovenec, št. 218, 24. 9. 1892.
36 Slovanski svet, št. 20 , 25. 10. 1894.
37 Pavliha, št. 4, 29. 2. 1892.
38 Slovanski svet, št. 14, 6 . 4. 1895.
m in tam zagrešajo do brutalnosti nasproti Slovanom, ali mi menimo, da tudi 
Slovani so še vedno v taki koži da se bore rajši z očitnim, nego pa zavratnim 
vragom."39 V času Luegerjevega županovanja v obdobju pred 1. svetovno vojno 
oblikuje svoj odnos do sveta tudi Adolf Hitler,40 ki se kasneje pritožuje nad ne- 
znastvenostjo dunajskega antisemitizma.
Slovenci so bili precej dobro obveščeni tudi o preganjanjih in izgredih proti 
Judom v različnih evropskih državah. Zapise večinoma povzemajo po tujih časo­
pisih z dodanimi lastnimi komentarji in interpretacijami. Pri tem velja poudariti, da 
so časopisi v tem obdobju pomemben razširjevalec protijudovskih idej. V ilustra­
cijo postopnega povečevanja zapisov v zadnji tretjini stoletja in usklajenosti z 
evropskim protijudovskim vzdušjem navajamo nekaj primerov, o katerih časniki 
obveščajo slovenske bralce. Augusta 1863 je časopis Naprej poročal o "rvanju in 
hrupu med kristjani in Židi" iz Moravske.41 V letih 1867/68 in kasneje v se­
demdesetih, so v tisk prišle novice o preganjanju Judov v Romuniji, za katere 
časopisi niso pokazali pretiranega zanimanja oziroma so celo prepričani, da so 
nekateri politiki preveč zaskrbljeni za njihovo usodo. Slovenec novembra 1874 v 
polemiki s tujimi liberalnimi listi piše, da se "vsakdo še spominja, kak hrup so bili 
liberalni časniki po celi Evropi zagnali, ko so bili nekterim rumunskim Judom 
poškodovali hišno orodje v žganjamicah."42 O prevelikem hrupu v "judovskem" 
tisku, piše tudi Slovenski narod ob preganjanju bolgarskih Judov.43 Leta 1870 se 
poroča o izgredih iz Poljske, a se dogodkom ne posveča prav velike pozornosti 
razen običajnega komentarja, da so "dunajski časniki polni nevolje zarad tega, 
kader se krščanom in narodnjakom kje zgodi enaka krivica, takrat se ti listi veselo 
smejo in vselej vedo, da so bili krivci sami napadeni krivi."44 Poročila iz Varšave in 
drugih poljskih mest se pojavljajo preko celotne obravnavane dobe. Slovenski na­
rod pozdravi Srbske ukrepe proti Judom v letu 1872, ki jih je sprejela srbska 
narodna skupščina in po katerih "judje v Srbiji zunaj Belgrada ne smejo trgovati in 
stanovati". Slovenski narod piše, da je to "za današnje razmere mlade Srbije moder 
zakon" in dodaja, da "kdor vidi, kaj so židovski oderuhi v Rumuniji storili, ne bo 
tega zakona grajal."45 V  času protiturških uporov na Balkanu, ki jjm slovenska 
javnost nakloni precejšno pozornost, se v slovenski predstavi povežeta Jud in 
musliman kot tradicinalna nasprotnika krščanstva in Slovencev oziroma Slovanov. 
Judje kot zavezniki Islama, se v slovenskem tisku konkretno pojavljajo kot do­
bavitelji različnega blaga ali pomembneje, z vplivom na oblikovanje proturške 
politike posameznih evropskih držav.
39 Slovanski svet, št 14, 6 . 4 .1895 .
40 Ivar Oxaal, The Jews of young Hitler's Vienna: Historical and sociological aspects; v zborniku: 
Jews, Antisemitism and Culture in Vienna, ed. by Ivar Oxaal, Michael Poliak and Gerhard Botz, 
Routledge 1987. "Vsega kar je Hitler znal, se je naučil v Avstriji -  nacionalizma od Schönererja, 
sovraštva do Judov in obračanja k "malemu možu" od Luegerja." A  J. P. Taylor, Habsburška monarhija 
1809-1918, Ljubljana 1965, str. 296.
41 Naprej, št. 62, 4. 8. 1863.
42 Slovenec št. 1 33 ,10 . 11. 1874.
43 Slovenski narod, št. 255, 8 . 11. 1875.
44 Slovenski narod, št. 8 1 ,14 . 7. 1870.
45 Slovenski narod, št. 127, 2 . 11. 1870.
Slovenski tisk posebej pozorno spremlja dogodke v Nemčiji. Za spremembo 
protijudovstva v rasni antisemitizem, je tudi v prostoru Avstroogrske vsaj deloma 
odločilni nemški oziroma kar berlinski vpliv. Poročila iz Berlina pričajo o stop­
njevanju protižidovskih strasti oziroma kot piše Slovenski narod: "ščuvanje zoper 
jude traje vedno dalje. Judovsko vprašanje je na Nemškem ostro, nevarno postalo. 
Vladno časopisje to judovsko preganjanje še podpira."46 Nemški prostor v 19. 
stoletju doživi nagel gospodarski razvoj v smeri industrializacije in liberalnega 
kapitalizma z vsemi negativnimi posledicami za srednji sloj in tradicionalne struk­
ture. Sodoben nemški antisemitizem se prične z nemiri, v svojem bistvu kmečkih 
in predkapitalističnih množic leta 1819, idejno podprtih s starokrščansko proti- 
židovsko retoriko. Diskusija o takoimenovanem judovskem vprašanju je skušala 
odgovarjati na različne sodobne probleme nemškega prostora. Pri tem velja ome­
niti Bruna Bauerja47 in odgovor Karla Marxa, ki je v svojem tekstu o judovskem 
vprašanju, razumel judovstvo kot lastnost in sinonim za tržno ekonomijo."48 
Nemška liberalna vlada sprejme po združitvi leta 1870 zakonodajo, s katero se 
udejani enakopravnost Judov po vzoru Prusije. V Nemčiji močno vplivajo rasne 
teorije francoskega grofa C. Gobineau-ja, ki je iz jezikovnih razlik med indo­
evropskimi in ostalimi narodi, povzel nekatere rasne zaključke kot je nasprotje med 
arijsko in nearijsko raso kot temeljnim dejavnikom razlikovanja. Od konca 70. let 
smo priča povečanemu politično organiziranemu antisemitizmu, ki se povezuje z 
dejavnostjo Wilhelma Marr-a. Njegov protijudovski pamflet, ki februarja 1879 izide 
pod naslovom "Zmaga judaizma nad germanizmom", postane velika uspešnica.49 
Kot nekakšna predhodnica antisemitskih organizacij se pojavi zveza oziroma 
društvo za zaščito obrtnikov in trgovcev. Leta 1882 je potekal v Dresdnu prvi 
mednarodni antisemitski kongres, ki postane tradicionalen. Na njem ustanovijo 
Alliance Anti Juive Universelle kot odgovor na obstoječo L'Alliance Israelite
46 Slovenski narod, št. 280, 5. 12 . 1880.
47 Bruno Bauer, Die Judenfrage, Brunswick 1843.
48 Karl Marx, Zur Judenfrage, 1844: "Ne iščimo Židove skrivnosti v njegovi religiji, marveč poiščimo 
skrivnost religije v dejanskem Zidu! Kaj je posvetni temelj židovstva? Praktična potreba, sebičnost. 
Kaj je Zidov posvetni kult? Mešetarjenje. Kaj je njegov posvetni bog? Denar. No prav! Emancipacija 
od mešetarjenja in denarja torej od praktičnega realnega židovstva, bi bila samoemancipacija 
našega časa." Karl Marx, Prispevek k židovskemu vprašanju; K Marx, F. Engels, Izbrana dela v petih 
zvezkih, 1. zvezek, Ljubljana 1979, str. 183 Zidova družbena emancipacija je emancipacija družbe 
od židovstva. (prav tam str. 188) Pri tem je Slovencem vse do zaključka obravnavanega obdobja 
veljal Karl Marx predvsem za tipičnega judovskega intelektualca na čelu delavskega gibanja. Torej 
ima vlogo "judovskih zapeljivcev', ki jo je np. J. E. Krek pod psevdonimom Ivan Sovran popisal v 
svoji povesti Iz novega sveta. J. E. Krek je v svoji razpravi Socializem Marxovo judovsko poreklo 
posebej izpostavil: "Oče advokat je bil židovskega rodu. 1. 1824. se je pa dal iz sebičnih namenov z 
vso svojo rodbino krstiti. A  židovski duh je preveval vso rodbino tudi poslej. Saj se je bahala s tem, 
da so bili očetovi pradedje do 16. veka nazaj sami rabinci. Mati je izvirala iz holandskega 
židovskega rodu. Verskega mišljenja in življenja ni bilo pri Marxovih." ... "A kakor smo že rekli: 
židovskega duha se je pa nasrkal Marx pri svojih domačih. Ko je v kasnejši dobi, okrog 1. 1870, 
njegov dotedanji prijatelj ruski nihilist Bakunin v neki brošurici napadel Žide, se je zato sprl z njim 
in to je bil glavni povod, da je razpadla internacionala -  prva mednarodna socialno demokratska 
organizacija. ... "priča nam, da je Marx vse svoje življenje -  dasi ateist -  ostal židovskega miš-
49 Ijenja ' Janez Evangelist Krek, Socializem, Ljubljana 1923, str. 238.
Wilhelm Marr, Der Sieg des Judhenthums über das Germanenthum, Bern 1879.
Universelle.50 Kot ukrep proti Judom svetujejo ne-kupovanje pri Judih, kar vpliva 
tudi na Slovence, saj se podobni nasveti v tem obdobju pojavijo tudi v slovenskih 
časopisih kot nekakšna protijudovska izpeljanka gesla "svoji k svojim". V slovenski 
javnosti je prav tako odmeven antisemitski kongres leta 1883 v Chemnitzu, s takrat 
aktualno polemiko med pristaši verskega in rasnega antisemitizma in leta 1886 v 
Kasslu. Poleg Wilhelma Marra velja omeniti še Adolfa Stöckerja,51 pisca v Preus- 
sische Jahrbücher, ki postane centralna osebnost berlinske antisemitske javnosti. Z 
njegovim "odgovorom modernemu judaizmu" in z ustanovitvijo protijudovskih 
zvez kot sta Antijudischer Verein in Antisemitenliga, lahko začnemo govoriti o 
organiziranem antisemitskem gibanju, ki ima kot cilj odstranitev judovske eman­
cipacije ali vsaj "nevtraliziranje" socialnih in drugih škodljivih posledic za "Nemce". 
Njihovi prvi rezultati so peticija Bismarcku o nujnih ukrepih za omejitev judov­
skega vpliva in izključitev judovskih študentov iz študentskih organizacij in društev. 
Celo v framasonskih ložah, ki se v javnem mnenju običajno povezujejo z judov­
stvom, začno od 70. let dalje odklanjati Jude.52 Teorije grofa Gobineauja, ki so bile 
tako kot njen avtor, že rahlo pozabljene, so postale v Nemčiji po letu 1890 izjemno 
popularne. V nemškem antisemitskemu mozaiku, ki ga sestavlja vrsta avtorjev, velja 
omeniti ekonomista in filozofa Eugena Diihringa,53 ki je v začetku 80. let napisal 
knjigo "judovsko vprašanje kot vprašanje rase, morale in kulture s svetovnim 
zgodovinskim odgovorom". Jacob Katz, ki njegovemu delu "kljub norosti" priznava 
določeno metodo,54 imenuje njegovo protijudovstvo antikrščanski antisemitizem, v 
katerem je že prisotna želja po eliminaciji osovražene rase v smislu obrambe 
človeštva. Paleta različnih antisemitskih idej vključuje tako misli zgodovinarja 
Heinrich Treitschkeja do Wernerja Sombart-a, ki je leta 1911 izdal razpravo o vlogi 
Judov v gospodarskem življenju.55 Zanimiva je njegova polemika z Maxom 
Webrom, da ne protestantizem, ampak judaizem predstavlja duh kapitalizma. Od­
meven prispevek v antisemitski dediščini je zapustil Richard Wagner s svojim 
razmišljanjem o škodljivi vlogi Judov v umetnosti in rasna razmišljanja njegovega 
britanskega zeta Houstona Stevvarta Chamberlaina,56 ki ga velja omeniti v tem 
kontekstu. Neposredni vpliv navedenih avtorjev na slovensko javnost je vejetno 
precej obroben kljub temu, da so slovenski časopisi o protijudovskem vzdušju v 
Nemčiji sicer precej dobro obveščeni in pišejo ali bolje povzemajo novice tudi o 
manj pomembnih dogodkih.
V letu 1891 so slovenski časopisi poročali o velikih izgredih proti Judom v 
Grčiji, ki so se začeli na otoku Krfu in se razširili tudi drugod po Grčiji. Množica je
50 L'Alliance Israelite Universelle ustanovi Adolph Cremieux leta 1860 z osnovnim namenom 
obrambe civilnih pravic judovskega prebivalstva. Simon Doubnow, Precis d histoire juive, 1992, 
str. 258.
51 Adolf Stocker, Das moderne Judenthum in Deutschland, Besonders in Berlin, Zwei reden in der 
Christlich-sozialen Arbeiterpartei, Berlin 1880.
52 Jacob Katz, From prejudice to destruction, Antisemitism 1700-1933, Harvard University Press 
1980, str. 270.
53 Eugen Dtihring, Die Judenfrage als Rassen -  Sitten -  und Culturfrage, Leipzig 1881.
54 "If these were madness, it still had method." Jacob Katz, From prejudice to destruction, Anti­
semitism 1700-1933, Harvard University Press 1980, str. 266.
55 Werner Sombart, Die Juden und das Wirtschaftsleben.
c/~
Houston Stewart Chamberlain, The foundation of the nineteenth century, 1899.
napadla judovsko predmestje in vojaki so "morali streljati mej množico in so bile 
tri osebe ubite." Slovenski narod tudi dodaja, da je "drhal oplenila več židovskih 
hiš." S tem se nemiri na Krfu še niso končali. Med ljudmi se je razširila vest o 
umoru krščanskega dekleta, ki naj bi jo Judje ubili v obredne namene. Rezultat 
množičnih nemirov so bile zaprte sinagoge, judovske trgovine in bilo je več 
poskusov požiga obkoljenega judovskega predmestja, v katerem je izbruhnila la­
kota. Ob tem je Slovenski narod zapisal, ''da se to godi prav pod nosom evropskih 
držav, ne zdi se nekaterim prav nič čudno, ki sicer vedo toliko grozovitega pri­
povedovati o preganjanju Židov v Rusiji."57
Zanimivi so komentarji o protijudovskem vzdušjju v Angliji, ki ga slovenski tisk 
intenzivnejše zazna v 90. letih. Britanska politika je v slovenski zavesti prisotna kot 
"judovska politika". Njeni nosilci kot je Disraeli Beaconsfield, pa tipični "judovski 
politiki". Leta 1893 v članku "Zidovsko rovanje v Angliji" beremo o porastu anti­
semitizma na otoku, kjer kot piše Slovenec," prej ni bilo protisemitizma." Po 
mnenju pisca so "Židje sami pripomogli, da se tudi v Angliji začne sovraštvo proti 
Židom." Povod naj bi bila peticija s prošnjo rabina in nekaterih "drugih oseb, 
največ Židov" londonski šolski upravi, naj se verouk ne uči na verski, temveč 
nevtralni način. Polemika, o vlogi cerkve v šoli je bila Slovencem iz domačih 
razmer dobro poznana: Peticija "londonskih Židov," kot jo imenuje Slovenec, je 
med krščanskim prebivalstvom vzbudila veliko nevoljo, kar je Slovenec komentiral 
z besedami, da se je "krščansko prebivalstvo londonsko pravočasno oglasilo in ni 
čakalo, da bi se uresničile židovske nakane, kakor na Dunaju, kjer se je že bil križ 
odstranil iz šole."58 Teden kasneje je isti časopis pisal, da časopis Chronicle "po­
vsem diši po protisemitizmu'' in da je Angležem splahnelo navdušenje nad Židi. 
Pisec ugotavlja, da tudi Angleži, ki so "bili le tako dolgo navdušeni za Žide, dokler 
jih niso imeli, sedaj spoznavajo nevarnost preteče od židovstva."59 Slovenski časo­
pisi poročajo tudi o izgredih v različnih zunaj evropskih krajih.
Evropsko protijudovstvo se širi preko narodnih in državnih meja ob posameznih 
"dogodkih" ali "kristalizacijskih točkah", ki sproščajo "izbruhe imaginarija" oziroma 
povzroče, da pridejo na plan različni predsodki. Andre Chastel, pri katerem smo si 
sposodili terminologijo, je v knjigi o opustošenju Rima leta 1527 zgodovino pri­
merjal z geologijo: "Globoke plasti in konfiguracije se ne prikažejo zlahka. Pa je ven­
darle preučevanje potresov in premikov najtrdnejše sredstvo, ki ga imamo na voljo 
pri spoznavanju notranjosti naše oble, skozi katero se širijo".60 Eden prvih v vrsti 
"dogodkov", v obravnavanem obdobju druge polovice 19. stoletja, ki v Evropi izpo­
stavi Jude kot krivce in protijudovska, antisemitska čustva ponese preko nacionalnih 
meja in tudi na Slovenskem v Judu personificira spremembe, ki jih prinaša moder­
nizacija, so gospodarske razmere v sedemdesetih letih 19. stoletja in gospodarska
57 Slovenski narod, št. 103, 8 . 5. 1891; št. 106, 12. 5. 1891; št. 107, 13. 5. 1891; št. 110, 16. 5. 1891; št. 
111, 19. 5. 1891.
58 Slovenec, št. 104, 6 . 5. 1893.
59 Slovenec, št 1 07 ,10 . 5. 1893.
60 Andre Chastel, 11 Saco di Roma, 1527; Od prvega manierizma do protireformacije, Ljubljana 1994, 
str. 14-15 "Okoliščine, kakršne so bile leta 1527, dosledno podrejajo posameznika "kolektivni 
psihologiji"; zaradi izjemnih razmer je pred nami ta skupek refleksov, predsodkov, mentalnih 
pregrad, tolažilnih utvar, ki jih danes bolj ali manj iznajdljivo povezujemo z izrazom mentaliteta."
kriza leta 1873. Kriza je odprla vprašanja gospodarskega razvoja in frustracije, ki jih 
je prinesla so bile plodna tla za poenostavljeno iskanje krivca zanjo. Gospodarsko 
krizo in borzni zlom 1873 leta so sodobniki razumeli kot zlom iluzije liberalnega 
napredka ki je bila grajena na trhlih temeljih "židovske" morale. Judje, že stoletja 
povezani s posojanjem denarja in jemanjem obresti torej z grehom, ki posega v 
božjo pravico razpolaganja s časom,61 so bili nekakšna pesonifikacija kapitalizma 
oziroma njegovih manj svetlih strani in kot taki primerna tarča različnih populizmov. 
S krizo naj bi propadla iluzija materialističnega, s sleparijami zgrajenega sveta 
oziroma se je porušila "papirnata stavba dunajskega 'švindeljna'", kot je zapisal Fran 
Suklje v svojih spominih.62 Poleg velike dunajske razstave obrtnih in umetnostnih 
proizvodov je kriza svetu predstavila razstavo, iz katere odseva "velika bolezen 
našega materialističnega stoletja, v katerem je borza postala bog, denar predmet 
kulture in težnja po hitrem obogatenju splošna manira."63 Tovrstno razumevanje 
vzrokov krize ni neka slovenska posebnost. Otto Glagau je objavil serijo člankov o 
"švindlu" in sleparijah na borzi v tedniku "Gartenlaube". Njegovo pisanje je dajalo 
vtis, da je za vso korupcijo na borzi in za vsemi vzroki krize stojijo Judje. Otto Glagau 
razkriva "skrivno vlogo", ki ki naj bi jo v skladu z nekakšno "teorijo zarote", igrali 
Judje v bankah in finančnih ustanovah. V  enem svojih zapisov pravi, da "nič več ne 
moremo tolerirati Judov, da povsod rinejo v ospredje, da dobijo povsod vodilno 
vlogo in vodstvo v svoje roke. Judje po njegovem "stalno odrivajo kristjane in po­
stajajo dominantni nad nami, pri tem pa izredno negativno vplivajo na svojo okolico 
in njen razvoj". Celotna svetovna zgodovina naj bi tako po njegovem ne poznala 
"nobenega drugega primera tako brezdomovinskega, fizično in psihično degene­
riranega ljudstva, ki z vsiljivostjo, nepoštenostjo in sleparijami vlada svetu.64
Svoje razumevanje logike "delovanja krize", borze in njenega zloma so časopisi 
posredno najlepše razkrivali v zapisih ob posameznih aferah, od katerih je v tisku 
posebej odmevna takoimenovana afera Offenheim, ki je razkrivala nepravilnosti in 
domnevne goljufije v zvezi s čmoviško železnico. Tu velja omeniti, da je vpletenost 
Rothschildovega kapitala v železnico Dunaj -  Trst pri sodobnikih utrjevala prepri­
čanje o judovski naravi kapitalizma in odpirala vrata tistemu antikapitalištičnemu, 
protimeščanskemu vzdušju, ki ga tako François Furet, kot Umberto Eco in Slavoj 
Žižek opisujejo kot predhodnika korporativističnih, "kolektivnih iluzij".65 Ko je 
Slovenski narod objavil vest, da je bil sleparij osumljeni Offenheim spoznan za 
"nekrivega" in oproščen ter da je odvetnik obrambe Jud, se afera šele začne.
61 "Med najpomembnejšimi pregrehami, ki jih zamerijo trgovcem, je očitek, da njihov dobiček
zahteva hipoteko na čas, ta pa pripada le Bogu. To denimo, v 14. stoletju piše o spornem 
vprašanju neki generalni lektor frančiškanskega reda: "Vprašanje: ali si lahko dajo trgovci za isto 
trgovsko zadevo več plačati od tistega, ki jih poravna takoj? Argumentiran odgovor je : ne, kajti
tako bi prodajali čas in zagrešili oderuštvo, ker bi prodajali nekaj, kar jim ne pripada." "Oderuh
dela zoper univerzalni naravni zakon, saj prodaja čas, ki pripada vsem kreaturum." navedeno po: 
Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek, SH, Ljubljana 1985, str. 53-54.
62 Fran Šuklje, Moji spomini, Ljubljana 1926, str. 76-77.
63 Slovenski narod, št. 119, 25. 5. 1873.
64 Otto Glagau, Der Börsen und Gründungsschwinde] in Berlin, Berlin 1876.
65 François Furet, Minule iluzije, Esej o komunistični ideji 20. stoletja, Ljubljana 1998; Umberto Eco, 
Prafašizem, Razgledi, 2 . august 1995, str. 15-18; Slavoj Žižek Jezik, ideologija, Slovenci, Ljubljana
1987, poglavje Krekovstvo, str. 9-59.
Pokazala se je "resnica" o "palačah in gnili vsebini", ki je bila vsem "povsem jasna", 
in Offenheim je postal "izvrsten zastopnik judovstva, ki na Dunaji nij majhnega 
vpliva". Pri tem je posebej zanimivo, da časopisi vedo, da Offenheim ni Jud po 
rodu, je pa jud po svojih načelih in lastnostih", ki zagovarja "principe modernega 
t.j. židovskega pridobivanja bogastva". Sodno razpravo, ki je trajala dober mesec je 
spremljala pred sodiščem in v središču Dunaja, velika množica ljudi, ki je rezultate 
sprejela z "burnim veseljem". "Beseda nekriv se je z brzojavno hitrostjo širila po 
našem velikem mestu" je pisal dopisnik z Dunaja in iz veselja so se prelivale solze 
in se poljubljali Judje, "le delavska žuljava pest se je krčevito jezno stiskala." Časo­
pisi so bili prepričani, da so zadovoljni z izidom razprave bili le "judovski 
bogatini", in razsodba je dobršnemu delu javnosti pomenila zmago bogastva na­
sproti pravicam in koristim poštenega dela. Afera Offenheim ni bila edina tovrstna 
afera, ki je svoje korenine vlekla iz dunajske krize 1873 leta in je vzpodbudila 
antisemitske zapise
Pomembna afera, ki je odmevala v celotnem evropskem prostoru s posebej 
poudarjeno "judovsko vpletenostjo", ki so jo oznanjali antisemitski pisci v časo­
pisih širom Evrope, je t.i. "panamska afera" v zvezi z gradnjo panamskega prekopa 
v devetdesetih letih. Časopisi so ob panamski aferi pisali, da je "spravila francoske 
republikance, posebno jude v veliko zadrego."66 V času afere so časopisi 
povzemali mnenja različnih tujih, tudi francoskih antisemitskih časopisov. Oba 
vodilna slovenska časopisa sta objavila več zapisov, ki so skušali z različnih strani 
osvetliti afero, poudariti judovsko vpletenost in njihovo škodljivost za javno 
življenje. Pri tem sta sprejemala ocene, da je afera dokaz škodljivosti judovskega 
vpliva, njegove moči in prevlade v politično finančnem svetu, ki posredno krepi 
različne prevratne ideje. S tujega tiska prevzeti članki so bili slovenskim razmeram 
in potrebam idejnega boja primemo prirejeni. Ko je Slovenski narod zapisal, da je 
Vatikan zaradi panamske afere izgubil precejšnjo vsoto denarja,67 je Slovenec 
njegovo pisanje -  "zlodejstvo Narodovo" -  zanikal in proglasil vest za neresnično. 
Izmislila si jo naj bi "loža in židovstvo" in prva objavila N. Fr. Presse, "da bi se pri 
tem tudi cerkvi dala brca."68 Osnovni vzrok za panamsko afero, ki naj bi bila le 
zunanji izraz določenega stanja v katerem se nahaja svet, naj bi bila želja po 
bogatenju, odvrnitev družbe od Boga" in s tem povezana "nevera, nenravnost in 
uživanje." Tako je pisec strnil svoje misli v enem od zapisov, ki mu je bila 
panamske afera le povod za razmislek o sodobnem svetu.69
Panamska afera je bila vezana na dogajanja Franciji. Francoski vpliv, ki sicer 
prihaja k Slovencem preko nemškega prostora, je za oblikovanje protijudovstva v 
obravnavanem obdobju v celotni Evropi precej pomemben. Pri tem seveda velja 
dodati, da je v očeh javnega mnenja Francija predvsem dežela "prekucije" in kot 
taka prej kot ne "judovska tvorba". Tudi v sami Franciji se zelo zgodaj povezuje 
Jude z revolucijo in francoski antisemiti pogosto simpatizirajo z monarhičnimi 
protirevolucionarnimi silami. Pod vladavino Napoleona v začetku stoletja je ob-
66 Slovenec, št. 287, 16. 12. 1892.
67 Slovenski narod, št. 288, 17. 12 . 1892.
68 Slovenec, št. 290, 20 . 12. 1892.
69 Slovenec, št. 288, 17. 12. 1892.
stajalo nekakšno judovsko posvetovalno telo z nalogo, da bi se pospešila asimi­
lacija in odpravilo versko pogojeno sovraštvo. Kasneje protijudovski pisci v tem 
vidijo dokaz za obstoj judovske "zarote", ki drži vse niti v rokah. Dejstvo, da po­
stane del asimilirane judovske skupnosti predvsem v mestih gospodarsko in 
finančno vpliven, je vir antisemitizma, iz katerega črpajo antisemitsko usmerjeni 
socialisti in anarhisti, kot so na primer Blanquisti oziroma posamezniki kot sta 
Pierre Joseph Proudhon in Charles Fourier. Alphonse de Toussenel,70 ki ga ime­
nujejo "Balzac narave", razmišlja o Judih kot nenaravnih nosilcih industrializacije 
in uničevalcih narave.71 Podobne ideje povezane z razmišljanji o Judih kot 
nesposobnih za poljedelstvo in fizična dela, zasledimo tudi pri Slovencih preko 
celotnega obravnavanega obdobja in tudi kasneje. Antisemitske ideje se torej 
pojavljajo na obeh političnih polih. V Franciji kjer je bila emancipacija Judov kot 
pridobitev francoske revolucije že precej samoumevno družbeno dejstvo, je mno­
gim sodobnikom pojav antisemitizma kot organiziranega gibanja v zadnji tretjini 
19. stoletja, izgledal kot nek ostanek "starega", "minulega". A izbruhi antisemitskih 
strasti so šele prihajali na oder zgodovine. Pri tem velja omeniti protijudovske 
nemire še pred časom organiziranega antisemitskega gibanja v Alzaciji v štiri­
desetih letih 19. stoletja. Zelo pomembni za razvoj antisemitizma v tem obdobju 
so različni časopisi s protijudovsko vsebino, ki sežejo preko francoskih meja. V 
letih 1882-84, torej v času, ko po celotni Evropi odmeva sodni proces v zvezi s 
sumom obrednega umora v Tisza Eszlarju, začne izhajati časopis L'antisemitique. 
Leta 1886 je Edouard Drumont72 objavil knjigo "Judovska Francija", ki je postala 
uspešnica in ob koncu stoletja ena najbolje prodajanih knjig. Njena osnovna misel 
je bila, da Judje kot pripadniki manjvredne rase in privrženci nekoliko primitivne 
religije postajajo gospodarji sodobne Francije. Pri tem vse, kar je tuje francoski 
kulturi oziroma naj bi bilo tuje, proglasi za judovsko. Antisemitizem se napaja ob 
različnih finančnih krizah, ki pretresajo Francijo in povzroče, da sodobniki tudi 
med Slovenci, razmišljajo o Franciji kot deželi, ki je v stalni krizi. Poleg panamske 
afere velja med dogodki ki odmevajo tudi na slovenskem omeniti še bankrot 
banke L'union generale leta 1882 in Dreyfusovo afero. Leta 1892 začne Drumont 
izdajati časopis La libre parol, ki je poleg Jules Guerinovega časnika "Antijuive", 
najodmevnejši francoski protijudovsko usmerjeni časnik s pomembnim vplivom v 
času Dreyfusove afere. Omeniti velja v osemdesetih letih ustanovljeno francosko 
antisemitsko zvezo -  "La ligue Nationale antisemitique de France" in vrsto različnih 
avtorjev protijudovskih pamfletov kot so Marquis de Mores, Jules Delahaye in 
Charles Maurras. Slednji je s člankom "Prva kri" odločilno vplival na potek 
Dreyfussove afere. Kot je zapisal Slavoj Žižek v svoji analizi afere, je Charles 
Maurras "izvršil globalno reinterpretacijo" in celoto "postavil v novo luč. Iz pod­
polkovnika Henrya, ki je priznal, da je potvoril ključni dokument, bil aretiran in 
storil samomor, je naredil narodnega junaka, herojsko žrtev, ki mu je bila patri­
otska dolžnost več kot abstraktna "pravičnost", ki si -  potem ko je uvidel, kako
70 Alphonse de Toussenel, Les juifs: rois de l'époque: histoire de la féodalité finançiere, Paris 1845.
71 Alain Finkelkraut v zvezi s tern razmišlja o neke vrsti "antisemitski preteklosti ekologije" oziroma o 
antisemitizmu ekologov. Okrogla miza z Alainom Finkielkrautom, Časopis za kritiko znanosti, št. 
142 -1 4 3 ,1 9 9 1 , str. 106-107.
Edouard Drumont, La France Juive, Essai d'histoire contemporaine, Paris 1886.
bogati židovski "Sindikat izdaje" izkorišča drobno formalno pravno napako za to, 
da bi oblatil in zamajal temelje francoskega življneja, da bi zlomil gotovost in moč 
Armade, braniteljice domovine -  ni pomišljal storiti neznatnega "faux patriotique", 
da bi zaustavil pot v prepad. Njegov samomor priča o tem, kako je gnili judovski 
duh prodrl celo v armadne vrhove. Namesto, da bi ga armada podprla, se mu je v 
odločilnem trenutku odpovedala, in tako je Henry padel kot "prva žrtev" mračne 
zarote, ki hoče od znotraj spodjesti moč Francije." S tem se je v trenutku "spre­
menila celotna perspektiva. Namesto zmede in radikalnega poraza je prevladal nov 
smisel in "patriotska enotnost". Slavoj Žižek to "čudežno transformacijo," s katero 
se "poraz sprevme v zmago," navaja kot zgled vloge, ki jo ima znotraj Lacanovske 
psihoanalize takoimenovana "točka prešitja". Pri tem je celotna Dreyfusova afera 
neke vrste "točka prešitja", nakopičenih družbenih problemov fin de sieclovske 
Francije, ki je "neposredno ali posredno sprožila celo vrsto premikov", ki tudi 
kasneje opredeljujejo politično dogajanje vključno z antisemitizmom, kar je za 
obravnavano temo posebej pomembno.73 Dreyfusova afera razdeli Francijo na dva 
dela in povzroči antisemitski odmev v celotni Evropi.74 Slovenski tisk je poročila 
prilagodil zaostrenim ideološkim spopadom med prevladujočima strujama slo­
venske politike. Tako je Slovenski narod, kot navaja Peter Vodopivec, o aferi 
poročal "kot o klerikalno-liberalnem spopadu in se kljub siceršnji neprikriti anti­
semitski usmerjenosti postavil na Zolajevo stran".75 Na Slovenskem ideja o Judu 
izdajalcu, in Judih kot nesposobnih in nezanesljivih za vojaško službo, sicer ne 
pomeni nič novega. Saj naj bi bila nesposobnost za vojaško službo, po mnenju 
Josipa Apiha plemenska posebnost Židov."76 O "sramotnem" odnosu Judov do 
vojaške službe, je že oktobra 1872 poročal Slovenski narod v zvezi z gališkimi Židi, 
da "so veliki neprijatelji vojaške službe, ki nij košer," in zato naj bi si Judje iskali 
različne tudi nepoštene načine oziroma "nečista sredstva", da bi dosegli oprostitev 
od služenja v vojski77 Decembra 1875 je poslanec Josip Vošnjak o tej problematiki 
spregovoril v državnem zboru: "Vendar je to čudno! Če se kje v Aziji ali morda na 
drugej koncu sveta kacemu pripadniku judovske vere samo en las skrivi, potem 
nastane precej velik špektakelj v takoimenovanih liberalnih časnikih (medklic: 
bravo, na desnej), da potem se terja naj bi kar brž vse krščanske države v boj 
poslale svoje krščanske bataljone zavoljo tega juda jedinca -  še enkrat rečem -  
krščanske bataljone, ker je znano, da se jako čestiti judovski mladeniči svojej 
vojaškej dolžnosti, če le mogoče odtegujejo (medklic: bravo, na desnej). Če se pak 
na tisoče krščanskih Slovanov brez usmiljenja od turških druhalij posekava, če v 
svojej obupnosti, da bi ušli temu bednemu stanju in svoje nago življenje rešili, v
73 Slavoj Žižek, Tri predavanja, Problemi 4-5, 1983, str. 15-17.
74 V  zvezi s t. i. antisemitskimi aferami obstaja zanimiva knjiga Albert S. Lindemann, The jew ac­
cused, Three Anti-Semitic Affairs:Dreyfus, Beilis, Frank 1894-1915, Cambridge University Press 
1991.
75 Peter Vodopivec, Vloga slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Slovencev, v zborniku: Slovenija 
1848-1998: iskanje lastne poti, Ljubljana 1998, str. 132.
Peter Vodopivec, Devetdeset let po Dreyfusu, Sporočila tudi za naš čas, Naši razgledi, 24. junij
1988, str. 375.
76 Josip Apih, Židovstvo, Letopis slovenske matice, Ljubljana 1886, str. 23.
77 Slovenski narod, št. 117, 10. 10. 1872.
Avstrijo beže in sicer k svojim verskim in rodnim bratom, tedaj bi morali po želji 
naših turko in judoljubov avstrijski vojaki one nesrečnike zopet črez mejo nazaj 
zapoditi, da jih Turki razmesarijo na kolec nataknejo in odero, izvzemši deklice in 
žene, ako so za turški harem pripravne."78 O "tipičnem" judovskem izdajalcu so 
slovenski bralci lahko brali v podlistku iz časa Rusko turške vojne, ki ga je pod 
naslovom "Zid" iz ruščine prevedel V. Eržen. V njem nastopa Jud Hiršel "v dolgem 
sivem kaftanu, v črevljih in čmej kapici", ki je bil "majhen, mršav, plašljiv, smrdečih 
las ter je neprestano mežikal s svojimi majhnimi rudečimi očmi, nosa je bil 
dolgega in krivega, ter je v jedno mer pokašljeval." Kasneje se seveda izkaže za 
izdajalca s kopico negativnih lastnosti.79
Josip Vošnjakovo označevanja Judov za vojaško neprimerne, je v državnem 
zboru nadaljeval Anton Korošec. Kot državnozborski poslanec je v svojem govoru 
16. junija 1917 omenjal, da se "Židje s skrivaštvom in sicer v zaledju, izmikajo 
vojaški dolžnosti." Na njegov "neutemeljen očitek" je odgovoril Benno Straucher iz 
Cemovic in pri tem dodal: 'V  izredno začudenje spravlja mene in moje somiš­
ljenike, da tako pameten in resen politik ponavlja take prazne bajke. Upam, da bo 
gospod poslanec dr. Korošec sprevidel, kako narobe se je izrazil."80
Med evropskimi dogodki, ki so protijudovstvo ponesli preko meja posameznih 
držav, je bil v slovenski javnosti zelo odmeven atentat na ruskega carja Aleksandra 
II. in z njim povezani pogromi in izseljevanje Judov. V slovenskem časopisju za­
sledimo vrsto zapisov, ki skušajo na podlagi poročil iz Rusije analizirati vlogo 
Judov v celotni družbeni krizi, ki je zajela Rusijo, in katere vrh je atentat na vladarja 
in porast proticarističnega terorizma. Ob povečani protijudovski represiji in smrtni 
obsodbi "nihilista židovskega rodu", ki je streljal na grofa Loris Melikovega, je 
Slovenec zapisal, da "so judi največji podporniki nihilistične zarote in Rusi so 
neumni, da ne spode vsih judov iz dežele. Saj njim je le na tem ležeče, da bi dobili 
ustavo in ravnopravnost, da bi državno oblast ravno tako v svoje roke dobili, kakor 
jo imejo že po drugih deželah: na Francoskem vladata juda Gambetta in Ferry, na 
Angleškem jud Disraeli in v Avstriji? -  bolje da molčimo. Zakaj bi se še Rusija 
judom na klanjala? To je jedro nihilizma."81
Preganjanje je izzvalo izseljevanje, ki je potekalo v bolj ali manj intenzivnih 
valovih vse do konca obravnavane dobe in posredno izzvalo povečano nestrpnost 
proti Judom v Evropi. Slovenec, ki je zapise povzemal po St. Peterburškem časo­
pisju, je leta 1882 v članku, ki govori o "hudem preganjanju" Judov zapisal nekaj 
misli, ki so precej značilne za Slovence tega obdobja: "Da takega postopanja 
(takšnega preganjanja) ne more nobeden pameten odobravati, se samo po sebi 
ume. Judje, ki zabavljajo zoper katoliško cerkev so tedaj podobni možu, ki je vejo 
sekal, na kateri je stal. Ruska cerkev nima moči niti vpliva na javno življenje, zato 
vidimo tako žalostne prikazke, kakor so nihilisti, pa zdivjano preganjanje judov."82
78 Navedeno po stenografskem zapisniku objavljenem v Slovenski narod, št. 284, 14. 12. 1875.
79 Slovenski narod, št. 179, 8 . 8. 1877.
80 Zapisniki poslanske zbornice 8 . seja, 16. 6 . 1917, navedeno po Feliks J. Bister, Anton Korošec, 
državnozborski poslanec na Dunaju, Ljubljana 1992, str. 195-196.
81 Slovenec, št. 28, 9. 3. 1880.
82 Slovenec, št. 50, 4. 5 .1882 .
V  istem času je tudi Slovenski narod posvetil pozornost vse močnejšemu "proti- 
semitskemu gibanju", ki je, kot je sam zapisal "v prvi vrsti v Rusiji". Pri tem je 
njegovo razmišljanje podobno. "Nihče ne more in ne sme odobravati izrodkov 
surove sile, kakoršni se pojavljajo proti Židom v Rusiji, a kdor poudari le to bistvo, 
kar smo o tej zadevi napisali o Židovih, kdor pozna njih nenasitljivo lakomnost, 
brezobzirnost in podlost v dosegi dobička in užitka, pripoznavati bode moral, da je 
le njih obnašanje in izsrebavanje ljudskih žuljev razvnelo strasti in povzročilo boj 
za obstanek." Pisec tudi dodaja, da je žalostno, da se v "našem napredovalnem 
stoletji gode take reči, v stoletji katero se tako rado ponaša s humaniteto." Po 
besedah pisca so ravno "Židovi največ grešili proti humaniteti v svojej večnej do­
mišljiji, da so v resnici izvoljeni rod, in da je njim vse dovoljeno, odirali so brez 
usmiljenja in na vse možne načine svoje raznovrstne sosede in polnili si žepe, kajti 
le temu jih nagiblje stoletja stara navada in njih verska načela."83
Slovenski časopisi pogosto predstavljajo zahteve po evropeizaciji in demokra­
tizaciji Rusije kot posledico "judovskega vpliva" in Jude krivijo za slabe socialne in 
družbene razmere. Pri tem nekritično povzemajo ruska protijudovska stališča, ki 
imajo za razliko od ostalih evropskih antisemitizmov izrazito vladno podporo ozi­
roma so del vladnega programa. Slovanski svet je 25. julija 1890 uvodnik namenil 
članku z zgovornim naslovom "Židovstvo in Slovani", v katerem je zapisal, da se 
razen Rusije države židovskega vprašanja, doslej niso dotaknile. Po mnenu pisca je 
bila Rusija prva, ki je "spoznala, da je treba židovstvu staviti meje z zakoni in 
vladnimi določbami." Prednost Rusije, da lahko v boju proti Židom doseže uspehe 
je ravno v njeni neustavnosti, ker kot beremo v Slovanskem svetu, se v ustavnih 
državah "židovstvo ravno v obliki in pod pretvezo svobode in liberalizma brani 
vsakateri omejitvi svojega delovanja in gibanja." Pisec je prepričan, da "ni daleč čas, 
ko bodo druge države posnemale Rusijo v tem pogledu in antisemiti zapadnih 
držav, dasi niso Slovanom prijazni, zlasti nemški antisemiti ne, hvalijo Rusijo vsled 
modrih ukrepov, ki jih zaporedoma proglaša proti Židovstvu. "Pisec tudi upa, da 
zgled Rusije obudi potrebno zavest tudi pri drugih Slovanih.84 Decembra 1890 je 
Slovanski svet komentiral novo sprejete protijudovske zakone v Rusiji z besedami, 
da se je "ukrenilo mnogo dobrega v varstvo širokih množic proti Židovstvu."85 
Posledice vse restriktivnejše protižidovske zakonodaje so odmevale tudi v 
slovenski javnosti. Iz Rusije se je poročalo o omejevanju vpisa židovskih dijakov na 
šole in drugih rasno utemeljenih omejitvah. "Slovenec" je o zavmjenjih prošnjah 
za vpis "omike in denarja željnih židovskih dijakov" v šole zapisal, da se je "le 
nekaterim ugodilo, večino pa odbilo, kar vsekakor ne bo v škodo ruskemu narodu 
in njegovi omiki."86 Maja 1891 je Slovenski narod poročal o prepovedi nastanitve 
Judom v Moskvi in St. Peterburgu ter o njihovi načrtovani preselitvi v posebej 
Judom namenjen naselitveni okoliš.87 Slovenski časopisi so svoje bralce obveščali 
o ukazu, "da se vsi brez dovoljenja v mesto prihajajoči Židje kaznujejo kot pote­
83 Slovenski narod, št. 103, 5. 5. 1882.
84 Slovanski svet št. 14, 25. 7. 1890.
85 Slovanski svet, št. 24, 25. 12 . 1890.
86 Slovenec, št. 251, 3. 11. 1892.
87 Slovenski narod, št. 9 8 ,1 . 5. 1891.
puhi",88 o prepovedi prodaje zemlje "Židom in Nemcem", o omejevanju števila 
judovskih odvetnikov ("numerus clausus''89) in o omejitvah na področju obrtne 
dejavnosti. Dopisnik iz Rusije je Slovenskemu narodu poročal o posebni komisiji, 
pred katero morajo "židovski rokodelci v Moskvi dokazati svojo sposobnost." 
Omenjene ukrepe za zmanjšanje števila judovskih obrtnikov je Slovenski narod 
pospremil z besedami,da je "tako strogo postopanje opravičeno, ker Židje večkrat 
žive z druzimi večkrat sleparskimi podjetji ne pa z onim delom, katero naznanjajo 
oblastem."90 V članku "Židje v Rusiji", ki je povzemal iz časopisa "Groždanin" o 
ukrepih v Rusiji med drugim zvemo da se je v letu 1891 načrtovala tudi prepoved 
vseh judovskih časopisov, "ker demoralizirajo javno mnenje", in prepoved ukvar­
janja s tiskarstvom.91
Slovenska javnost je bila torej o ruskem antisemitizmu in njegovih posledicah 
zelo dobro obveščena in jih je, če že ne dosledno podpirala, pa vsaj opravičevala. 
Leta 1893 je Slovenec zapisal, da "celo Groždanin najkoservativnejši list v Rusiji je 
zadnji čas postal Židom prijazen" in da tudi za "Nemce v Rusiji veje milejša sapa", 
kar Slovenec razume kot posledico "pritiska tujega kapitala na Rusijo."92 Ob smrti 
Aleksandra III. je Slovanski svet zapisal, da je "židovski mnogoštevilni in škodljivi 
vpliv na mnoge strani postavil v meje jednakih zakonov, ki veljajo za druge 
podanike" in njegovo politično usmeritev pod geslom "Rusijo, Rusom" označil kot 
nacionalno politiko, s katero je "odstranil ali zmanjšal mnogo zaprek, zaradi ka­
terih se ni narod mogel poprej razvijati povoljno."93 Podobno se je ruskega 
vladarja spominjal Dom in svet, ki je med predstavitvijo njegovega življenja 
omenil, da je "proti Židom ravnal trdo zadnja leta, a umevno je to, ker je videl, 
koliko škode prizadevajo ljudstvu in celi državi."94
Med dogodki, ki vplivajo na evropsko javno mnenje, so pogromi v začetku 
novega stoletja med 1903 in 1905 v Kišinjevu, Kijevu in drugje, z množico mrtvih 
in pregnanih Judov. Nasilje, ki je celo marsikaterega antisemita prisililo v razmislek 
ali ga celo odvrnilo od skrajno protijudovskih stališč, je v novem stoletju postalo 
redni spremljevalec protijudovskih populizmov.
Poleg ruskega je potrebno opozoriti tudi na vpliv dogajanj in idej iz drugih 
slovanskih območij. Pri tem velja opozoriti na češki vpliv, ki je za Slovence v tem 
obdobju precej pomemben in deloma tudi na slovaški vpliv, pri čemer je potrebno 
opozoriti, da je bil antisemitizem pomembna sestavina slovaškega nacionalnega 
gibanja. Slovenci so se s predstavniki drugih slovanskih narodov seznanjali in 
navezovali politične in drugačne stike na Dunaju oziroma "predvsem na Dunaju" 
kot je poudaril Walter Lukan.95
Slovenski narod, št. 18, 23. 1 .1891 .
89 Slovanski svet, št. 14, 25. 7. 1892.
90 Slovenski narod, št. 5, 8. 1. 1891.
91 Slovenski narod, št. 4 0 ,1 9 . 2. 1891.
92 Slovenec št. 53, 6 . 3. 1893.
93 Slovanski svet, št. 21, 10 . 11. 1894.
94 Znamenitosti iz našega časa, Dom in svet, 8. letnik, 1895, str. 30-31.
95 Walter Lukan, Dunaj in slovenska politika od 1848 do 1918, Dunaj in Slovenci, ur. Darja Mihelič, 
Ljubljana 1994, str. 49.
Leta 1882, torej v obdobju, ki ga zaznamuje protijudovsko vzdušje, se pojavi 
zanimiv dogodek, ki ga časopisi razširijo po celotni Evropi in odmeva tudi v 
Sloveniji. Sam "dogodek" v kolikor sploh lahko govorimo o dogodku je posledica 
razširjenosti antisemitskega vzdušja in obenem vzrok, za njegovo širitev v področja, 
kjer je bil do takrat prisoten le v manjši meri. Govorimo o sumu obrednega umora 
dekleta v Tisza Eszlarju na Ogrskem, ki je v obdobju zadnje tretjine 19. stoletja 
eden odmevnejših sodnih procesov. Skupina Judov na čelu z rabinom je bila 
osumljena ritualnega umora krščanskega dekleta Ester Solymossy v Tisza Eszlarju 
na Ogrskem. Na končni obravnavi proti 15 obtožencem in po zaslišanju 115 prič, 
kot povzemajo slovenski časopisi po tujih virih, so bili vsi osumljeni spoznani za 
nedolžne. Razplet, naj bi potrdil sume o nepravičnosti sodnega postopka in 
javnosti dokazoval moč judovskega vpliva in denarja. Sum uporabe krščanske krvi 
je eden od trdovratnih predsodkov, ki se širijo v evropskem prostoru vse od 12. 
stoletja, če ne upoštevamo predhodnikov v antiki.
Zanimivo pri širjenju stereotipa o judovski vpletenosti v obredne umore je 
dejstvo, da lahko kronološko in geografsko sledimo procesom od 12. stoletja, ko 
se obsodba prvič pojavi v "sodobni" različici, do nacistične propagande v 20. 
stoletju. Obsodba obrednega umora ima korenine v srednjem veku in se pojavi 
prvič v Angliji in sicer v Norvvichu.96 Sproži jo smrt Williama norviškega (William 
of Norvich) leta 1144. Pet let po tem dogodku izide knjiga o njegovem življenju in 
svetništvu, ki jo napiše Thomas of Monmouth. Williamova smrt je povod za prvo 
od mnogih nesmiselnih obtožb, da Judje obredno morijo kristjane. Obtožbe se 
potem preko Rokavskega preliva hitro razširijo po Evropi (1171 Blois, 1180 Paris, 
1199 Erfurt, 1235 Fulda, Walfsheim, 1247 Valreas, La Guardia 1488 in drugje) v 
času 2. križarske vojne in postanejo stalnica med protijudovskimi stereotipi. 
Najslavnejši srednjeveški ritualni umor naj bi bil domnevni umor dečka v Lincolnu 
(Hugh of Lincoln) leta 1255. Proces proti ugledni skupini Judov povzroči smrtno 
obsodbo devetnajstih med njimi, ki jo izreče kralj Henry III. in posvetitev Hugha 
kot novega svetnika v Lincolnski katedrali. Dogodek je tudi pomemben razlog za 
nekaj let kasnejši izgon Judov iz britanskega otočja. Predsodek, je preko Chau- 
cerjevih Canterburyskih zgodb (Prioress's tale), prišel v zbirko ljudskih pesmi, ki jo 
je uredil Thomas Percy (1729-1811), z Johann Gottfried Herderjevim (1744-1803) 
prevodom v nemščino 1788 (Volkslieder) in njegov odmev najdemo v James 
Joycevem romanu Ulyssis. V  19. stoletju izide več publikacij v različnih jezikih, ki 
vključujejo omenjeno balado.97
Med posamezniki, ki širijo antisemitske ideje oziroma tekste z antisemitsko 
vsebino, je Slovencem dobro znan dr. August Rohling, ki pomembno vpliva na
96 Obstoja sicer nekaj domnevnih predhodnikov v antiki, ki pa nimajo neposrednega vpliva na 
obtožbe in sume v 12. stoletju. Predsodek ritualnega kanibalizma je sicer razširjen v antičnem 
Rimu v zvezi s kristjani in izvirajo iz nerazumevanja simbolne narave krščanskih obredov, v zvezi s 
Kristusovim telesom in krvjo. Pri tem so za sodobnike kristjani le judovska sekta. Gavin 1. 
Langmuir je na podlagi svojih raziskav prepričan v diskontinuiteto med antično in srednjeveško 
obsodbo. Gavin I. Langmuir, Thomas of Monmouth:Detector of Ritual murder, v zborniku: Blood 
libel legend, a casebook in antisemitk folklore, ed. by Alan Dundes.
97 Brian Bebbington, Little sir Hugh: An Analysis, v zborniku Blood libel legend, a casebook in 
antisemits Folklore, ed. by Alan Dundes.
oblikovanje protijudovskih stališč v času Tisza Eszlarskega procesa. Vedenje o 
njegovem delu se večinoma omejuje na časopisno povzemenje različnih tujih virov 
in kratkih prevodov odlomkov člankov in polemik. V letu 1876 je Slovenc po­
vzemal iz bmskega "Hlasa" o izidu knjige "Nravouk talmuda" v kateri je dr. Rohling 
prepričeval javnost o "pogubnosti židovstva." V odlomku, beremo, da ima "slavni 
spisatelj v vsem prav, kar koli je pisal o Židih."98 A. Rohling je med slovenci 
obravnavanega obdobja prav gotovo najbolj vplivni "poznavalec" Talmuda. Ko 
Slovanski svet zapiše, da je "Talmud dal vsaj povod, da se je židovski verski obred 
presojeval na mnogo strani" in da v "Talmudu razkrivajo stavke, ki ne kažejo 
posebnega soglasja s krščansko moralo in v obče z verskim in pravnim čustvom 
narodov ariške skupine", ima pred očmi predvsem interpretacije dr. Rohlinga.99 
Pisec članka Fran Podgornik v zvezi s Talmudom tudi doda, da "se pred svetom 
varuje kazati, kar bi se ne vjemalo z nravstvenimi zakoni, veljavnimi v civilizovanih 
državah." Za popularizacijo "tega dela" Talmuda tudi med slovenskimi bralci so 
poskrbeli časopisi z navedbami iz Rohlingovih tekstov. Pod naslovom "Tisza 
Eszlarska stvar še daleč ni dognana" je Slovenec pisal o njegovih "neovrgljivih 
dokazih o pogubnosti in neumnosti današnje judovske vere". Slovenec ugotavlja, 
"da je mnogim ta knjiga popolnoma neznana in vendar jo v sedanjih okoliščinah 
vsaki omikani Slovenec mora spoznati, da more presojevati judovske nakane, njih 
politične spletke, pačenje javnega mnenja in njih apologijo vsaktere krivice."100 Že 
mesec pred tem je Slovenec branil A. Rohlinga in njegovo pisanje o judovskih 
obredih. Časopis Neuzeit je namreč Rohlingu grozil s sodnim preganjanjem zaradi 
klevetanja in neznanstvenosti. Ko je spis sodišče v Pragi "zaseglo", je Slovenec 
zapisal, da je "sodnija rada pripoznala, da je ta knjižica po vsemu obsegu resnična, 
a vendar je pripravna delati nemir, se ve le zavoljo kričanja judov, kteri imajo zdaj 
povsod prvo besedo in zato mora biti zasežena." Rohling je trdil, da je bilo med 
letoma 1868 in 1880 tiskano dvoje knjig s posebnimi navodili za obrede, ki naj bi 
vključevalo tudi "klanje deklic".101
Sodna razprava o obrednem umoru v Tisza Eszlarju, je povsod, kamor je segel 
glas o njej sprožila nestrpnost proti Judom. Takoj po zaključku sojenja in oprostilni 
razsodbi je nestrpnost proti Judom prerasla v "grozovite izgrede kmetskega prebi­
valstva proti Židom" v različnih krajih na Ogrskem.102 Nemiri so se razširili tudi na 
Hrvaško, le da so bili malce drugače obarvani. V časopisih se poroča o vstaji 
hrvaških kmetov v Zagorju proti Madžarom, ki je imela protijudovske elemente in 
povod. Protimadžarski izgredi na Hrvaškem pripeljejo septembra 1883 do vojaške 
uprave.103 Pred celjskim sodiščem so bili obsojeni kmetje iz Haloz zaradi udeležbe 
v protijudovskih izgredih. Nastalo vzdušje je Slovenski narod v poročilu o 
domnevno podtaknjenem požaru na Dunaju, opisal z besedami: "delavski in drugi 
revolucionarji ne mirujejo in sodeč po silnih izgredih onkraj Litve proti Židom, na
98 Slovenec, št. 53, 6 . 5. 1876 August Rohling, Der Talmudjude.
99 Slovanski svet, št. 17, 12. 9. 1888.
100 Slovenec, št. 127, 4. 9. 1883.
101 Slovenec, št. 99, 1. 8 . 1883.
102 Slovenski narod, št. 195, 27. 8 . 1883.
103 Slovenec, št. 122 in druge augustovske in septembrske številke letnika 1883; Slovenski narod št. 
199, 31. 8. 1883; št. 206.
hrvaškem proti magjarskemu grbu in brezsrčnim eksekutorjem, a tukaj po po­
navljajočih se delavskih nemirih in sedaj po požarih rekel bi, da živimo skoro v 
času popolne anarhije."104
Zanimivo je da na Ogrskem do takrat prevladuje v odnosu do judovske skup­
nosti relativna toleranca in vse do omenjenega procesa v glavnem ni antisemitskih 
izgredov. Znotraj judovske skupnosti poteka močna asimilacija v skladu z ogrskim 
narodnim konceptom, ki razume narod predvsem kot kulturno in državljansko 
kategorijo. Povečano protijudovsko vzdušje je opaziti v začetku 80. let. Med mad­
žarskimi antisemiti velja omeniti Gyozo Istoczy-a, člana liberalne stranke do leta 
1882, ko osnuje svojo stranko na podlagi idej, ki jih povzame po W. Marrovi 
antisemitski ligi. Zelo močan vpliv ima med študenti in od leta 1882, ko anti­
semitska skupina v Ogrskem parlamentu šteje vsega le 5 poslancev, se do leta 
1884 poveča na 17 od 257 poslancev. V  tem letu je Slovenski narod o dogodkih 
na Ogrskem pisal, "da ne vlada pravica temveč židovski denar" in da je "Tisza 
Eszlar postal bojni klic med volitvami."105 Da so protijudovske afere nekakšni 
preobrati v razširjanju antisemitizma in oblikovamju političnega prostora, ni nič 
nenavadnega. Podobno vlogo odigra Dreyfusova afera v Franciji, proces proti 
Leopoldu Hilsnerju na Češkem, takoimenovana afera Leo Frank v Združenih 
državah Amerike in druge.106
V  času tisza-eszlarskega procesa in kasneje so slovenski časopisi povzemali po 
različnih časopisih, kot sta "Oesterrreichischer Volksfreund" in "Tribune" vesti o 
podobnih "primerih", ki so se zgodili v bližnji in daljni okolici. Slovenec nekritično 
poroča o "judovskem spreobrnjencu" v krščanstvo menihu Neofitu, ki je objavil 
knjigo "Pobijanje judovske vere in njenih obredov iz sv. pisma stare in nove 
zaveze." Knjiga opisuje "judovske krvave obrede, za katere tudi med judi vedo le 
izbranci." Poleg prevoda omenjenega spisa prinaša knjiga tudi "zgodovino javno 
znanih obrednih umorov človeških", ki jih našteje od 11. stoletja "prav po imenu 
75". Zadnji naj bi bil v Tisza Eszlarju, "o katerem se sodba ravno sedaj vrši."107 
Slovenski narod je marca 1883 na "željo nekaterih naročnikov" objavil iz španščine 
prevedeno legendo "Tajnostna cvetlica" o Zidu Danielu, ki ima vse lastnosti "odur­
nega Žida" in njegovem edinem otroku lepotici Sari, ki jo zaradi njene ljubezni do 
kristjana in njenega prestopa v krščanstvo Judje obredno ubijejo.108 Junija 1893 se 
je časopisom poročalo o sodnem procesu zaradi domnevnega obrednega umora v 
Bolgariji. V zapisu beremo, da je "sum takoj letel na tamošnje Žide in mnogi s 
pričami dokazani dogodki kažejo, da ta sum ni povsem neopravičen. Seveda 
obtoženci bodo pa naposled vendar le oproščeni, naj bodo nedolžni, ali naj zmaga 
židovski denar. Kar se pri sodiščih v civilizovanih državah ni moglo dognati, se 
tudi v Bolgariji ne bode, ker tu ne gre le za nekaj bolgarskih Židov, temveč vsi Židje 
imajo interes, da se stvar potlači, ko bi se imela zanje neugodno pojasniti."109 V
104 Slovenski narod, št. 205, 7. 9. 1883.
105 Slovenski narod, št. 143, 24. 6 . 1884.
106 Albert S. Lindemann, The Jew accused, three Anti-Semitic affairs: Dreyfus, Beilis, Frank 1894-1915, 
Cambridge university Press 1991.
107 Slovenec, št. 92, 24. 7. 1883.
108 Slovenski narod, št. 65, 21 . 3. 1883.
109 Slovenec, št. 138, 19. 6 . 1893.
istem letu se o protijudovskih nemirih, ki jih je sprožil sum obrednega umora, 
poroča iz Češke.110 V češkem oziroma avstrijskem prostoru je še posebej vplivna 
takoimenovana "afera Hilsner". V malem češkem mestu Polni je bila leta 1899 
umorjena 19 letna Anežka Hruzova. Leopolda Hilsnerja judovskega porekla so 
osumili obrednega umora, ga obsodili na smrt in kasneje kazen spremenili na 
dosmrtno ječo. Proces, ki so ga češki časopisi razumeli kot nekakšno avstrijsko 
Dreyfusovo afero,111 je zaslovel tudi zaradi Tomasa G. Masaryka, ki se je postavil 
v bran obdolženemu Judu in proti praznoverju. Dogodek, ki je na Češkem odprl 
javno razpravo o antisemitizmu in segel v dunajski parlament, je občasno buril 
duhove vse do druge svetovne vojne. V slovenskih časopisih beremo o podobnih 
obtožbah tudi v obdobju tik pred prvo svetovno vojno. O enem najopaznejših 
procesov proti Judu Mendel Beilisu, ki naj bi v Kijevu v Rusiji marca 1911 ubil 
dečka Andreja Juščinskega, je Slovenski gospodar med drugim zapisal: "Židje 
smatrajo umor nedoraslega kristjana, bodisi dečka ali mladenke, v svrho svojih 
verskih obredov, za nekaj dopustnega in dovoljenega. Kadar se zgodi tak umor, 
vzbudi seveda vseobčo pozornost. Kristjani so ogorčeni zaradi teh judovskih 
navad, judje pa skušajo grozen zločin svojega prenapetega verskega tovariša 
prekriti."112 To naj bi bil tudi razlog za protestna zborovanja proti obsodbi, ki so 
potekala na Dunaju in v Pragi. Proces je zaradi načina vodenja in pomankljivega 
dokaznega gradiva v precejšnem delu evropske javnosti in celo med protijudovsko 
usmerjenimi pisci naletel na odklonilna stališča. Tudi na Slovenskem, kjer so ne­
kateri časopis sprejeli oprostitev, ki je sledila dolgotrajnemu sodnemu postopku 
kot posledico judovske zarote, so v skladu s polarizacijo in evropskimi vplivi 
obstajala deljena mnenja. Tako je na primer Slovenski ilustrovani tednik o procesu 
pisal kot o poskusu justičnega umora in posledici sovraštva do bližnjega, "posebno 
drugoverca". Proces pa označil za "krvavo obsodbo ruske vlade": "To, mnogokrat 
premišljeno sovraštvo, ki mu je praznoverna abotnost množic dobrodošlo orodje, 
je zakrivilo nebroj strašnih zločinov, v vseh časih in nad vsemi narodi, nad 
malokaterim pa toliko, kakor nad nesrečnim od vseh zaničevanim plemenom 
Židov." ... "Rusija pa, kot absolutistična država, v kateri se brati brezvestni pritisk 
vladajočih mogotcev še vedno s tistimi elementi, ki širijo med narodom nevednost 
in sovraštvo do prosvete, je še danadanašnji dežela, v kateri [e Židovstvo narod 
brez pravic -  temna dežela praznoverja, kjer so preganjanja Židov na dnevnem 
redu. Izmed najsramotnejših vraž, ki so se vzdržale med maso ruskega naroda in ki 
jih oblasti branijo in podpirajo, namesto, da bi jih trebile kakor strupeno zel, je 
gotovo bajka o ritualnem umoru."113
S tem smo se približali obdobju prve svetovne vojne, ki presega pojem do­
godka, saj je spremenila duhovno in prostorsko podobo sveta oziroma kot se 
spominja Stefan Zweig, je strel v Sarajevu "svet varnosti in ustvarjalnega uma, v
110 Slovenec, št. 88, 18. 4. 1893.
1 1 1 František Červinka, The Hilsner Affair, v zborniku Blood libel legend, A casebook in Antisemits 
Folklore, ed. by Alan Dundes, str. 144.
112 Slovenski gospodar, št. 42, 16. 10. 1913, navedeno po: Boris Krabonja, Kdo je Jud?, Borec 1995, št. 
542-543, str. 801.
113 Slovenski ilustrovani tednik, leto 3, št. 4 6 ,1 3 . 11. 1913.
katerem smo bili vzgojeni, odrasli in doma, v kratki sekundi raztreščil na tisoč 
koščkov kakor votlo lončeno posodo."114 Čeprav avstrijska cenzura skuša zavirati 
antisemitizem,115 podobno kot zavira vso politično, socialno in nacionalno vrenje 
avstroogrskih narodov, se v vojnem času zaostreno pojavlja v celotnem evropskem 
prostoru. Vzdušje pomanjkanja, ki ga prinese vojna in judovska krivda, v katero 
verjamejo antisemitske množice širom Evrope, lepo ilustrirajo Stritarjeva pisma iz 
Aspanga, v katerih izstopajo iz revščine le "dobro rejeni Židje"116 Tudi dr. Ivan Lah, 
ki v spominih zatrjuje, da "Judov od nekdaj ni maral,"117 je prepričan, da so Judje 
"še najbolje prenesli časov silo."118 Pri tem je on sam, tako kot mnogi drugi Slo­
venci, ki so v avstrijski uniformi hodili po bojiščih vzhodne fronte, priča nasilju 
nad judovskim civilnim prebivalstvom v različnih oblikah. Leopold Vadnjal se 
spominja dogodka v majhnem mestu v Galiciji, ko je skupaj s skupino vojakov vdrl 
v hišo neke judovske družine: "Trkamo bijemo po vratih, a nihče se ne pokaže. Ko 
se naveličamo trkati, stopi eden k oknu in udari po šipi, da se razleti. To je 
pomagalo in kmalu so se odprla vrata. Star Jud je stopil na prag in nas vprašal, kaj 
hočemo. Če bi mu povedali, da bi radi kruha, bi nam gotovo spet zaprl vrata, zato 
sem ga odrinil v stran, ne da bi mu kdo kaj odgovoril, in stopili smo v izbo". Po 
neuspešnem dogovarjanju, da bi kupili kruh se Vadnjal spominja: "Tedaj se pa en 
Jud zadere, da nas to nič ne briga, da nam sploh ne dajo kruha in da naj se 
poberemo ven. Zgrabil je tovariša, ki je stal pri vratih in ga hotel poriniti skozi 
vrata. To me je razjezilo, da sem mu nastavil bodalo na goltanec. Prestrašen se je 
Jud odmaknil, tovariša pa sta vtaknila vsak po pet nabojev v puško in nataknila 
bodala."Dobro", rečem Judu, "ker nam nočeš prodati kruha, ampak hočeš jutri z 
njim pogostiti Ruse, ki pridejo za nami, si ga poiščemo in vzamemo sami, ti pa če 
se le ganeš, dobiš bodalo v rebra ali kroglo v glavo." Omenjeni družini so nato 
izpraznili shrambo in odšli. Droben, nepomemben dogodek, kakršnih je bilo med 
vojno nešteto z mnogo bolj tragičnimi posledicami za civilne judovske prebivalce, 
je poleg mnogih drugih zapisov zanimivo pričevanje o protijudovstvu, ki je v 
zaostrenih razmerah prve svetovne vojne dobilo nasilnejšo razsežnost. Leopold 
Vadnjal se nato spominja, da "vso noč ni zatisnil očesa" in verjetno ne le zaradi 
uši, ki so "začele svoje peklensko delo".119
V  prispevku smo opozorili na nekatere značilnosti slovenskega antisemitizma, 
ki se oblikuje ob različnih vplivih, stereotipih in predsodkih, ki imajo mnogo daljše 
trajanje -  v F. Braudelovskem smislu -  kot pa posamezne družbene spremembe in 
nazorsko-politične opredelitve. Antisemitizem kot ga zasledimo pri Slovencih, je 
tipično srednjevropski oziroma evropski pojav. V drugi polovici 19. stoletja je 
vezan na porast nacionalnih gibanj in obenem na različne poskuse reševanja
114 Stefan Zweig, Die Welt von Gestern. Erinnerungen eines Europäers. Dunaj 1948, str. 289, na­
vedeno po; Feliks J. Bister, Anton Korošec državnozborski poslanec na Dunaju, str. 141.
115 Bruce F. Pauley, Political antismeitism in interwar Vienna, v zborniku: Jews, Antisemitism and 
Culture in Vienna, ed. by Ivor Oxaal, Michael Poliak and Gerhard Botz, 1987, str. 153.
116 Slovenski prevod pisma sinu Milanu in njegovi ženi, (701) Aspang 16. juli 1918, Josip Stritar, 
Zbrano delo, 10. knjiga, Pisma 1872 -1923, Ljubljana 1957, str. 549.
117Dr. Ivan lah, Druga knjiga spominov, Ljubljana 1940, str. 101.
118 Prav tam str. 106.
119 Leopold Vadnjal, Stanko Janež, Zapiski vojaka 1914-1921, Borec 1989, str. 23.
nakopičenih socialnih vprašanj. Za oblikovanje slovenskega antisemitizma je zelo 
pomemben vpliv dunajskega kulturnega kroga, proti koncu stoletja, predvsem 
krščansko socialnega protijudovstva, in vpliv slovanskega odnosa do Judov. 
Potrebno je poudariti, da se slovenska kultura oblikuje v sožitju in nasprotovanju z 
nemško in v skladu s tem je tudi slovenski odnos do Judov neposredno vezan na 
skupne kulturne obrazce, ki se oblikujejo v srednjeevropskem prostoru. Pri tem je 
prestolnica monarhije pomemben posrednik tudi vplivom iz Evrope. Vplivi so 
vezani na različne "dogodke", ki sprožajo valove antisemitizma. Slovenski antise­
mitizem kot oblika nestrpnega odnosa do drugega, je v svojem bistvu izraz anti- 
kapitalističnega in protimeščanskega razpoloženja, ki je odgovor na modemiza- 
cijske spremembe. Antisemitizem je postal neločljiv del jezika in kulture. Nemško 
slovenski slovar, ki ga je uredil M. Cigale in je izšel leta 1860, nemškega Jude 
prevaja s slovenskim juda in Žid, a zraven je napotilo "glej tudi pod Wucherer 
(odertnik, lihvar, ožumik) in Betrüger (goljuf, goljufivec, slepar falot), kar priča o 
trdovratnosti in globoki zakoreninjenosti predsodkov o Judih in njihovih lastno­
stih. Med izobraženimi Slovenci so redki, ki v svoje zapise niso uvrstili kakšne, vsaj 
drobne, protijudovske opombe.120 A obenem so, kljub obilici protijudovskih 
tekstov, prav tako redki tisti, ki bi svojo antisemitsko misel, natančneje opredelili 
oziroma izdelali nekakšen protijudovski program temeleč na jasno definiranih 
izhodiščih, kot jih poznamo v sočasni Evropi. Tudi občasni antisemitski nastopi 
slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu, kljub trenutni odmevnosti, med 
množico antisemitskih idej, niso pustili globjih in trajnejših sledi. Se redkejši so 
seveda glasovi proti antisemitizmu in njegovim posledicam kot jih poznamo na 
primer na Češkem in drugje na prelomu stoletij. V  obravnavanem obdobju so 
mnogi slovenski izobraženci obeh političnih polov precej "prostodušno" sprejemali 
in priznavali svojo protijudovsko usmerjenost. V 20. stoletju po izkušnji s holo­
kavstom, ko je Srednja Evropa v Auschvvitzu izgubila svojo dušo,121 tovrstna lah­
kotnost ni bila več možna. Skupaj z velikim delom judovskega naroda je izginilo 
tudi tisto drobno protijudovsko psovanje, nepomemben verbalizem, ki se pogosto 
ni zdel vreden raziskovanja, čeprav je bil in ostaja122 del evropske kulturne 
tradicije, ki je svoj pogubni vrh doživela med drugo svetovno vojno.
1 2 0 Tu bi opozoril na zanimivo razpravo: Sigurd Paul Schlichl, The conteexts and Nuances of anti 
Jewish language: Were all the "antisemits" antisemits? v zborniku: Jews, Antisemitism and Culture 
in Vienna, ed. by Ivor Oxaal, Michael Poliak and Gerhard Botz, 1987.
1 1 - t
i/,1'Po razpadu avstrijskega cesarstva je Srednja Evropa izgubila svoje okope. Kaj ni bila ob svojo 
dušo v Auschwitzu, ki je izbrisal judovski narod z zemljevida Evrope?' Milan Kundera, Tragedija 
Srednje Evrope, v zborniku Srednja Evropa, uredil Peter Vodopivec, Ljubljana 1991, str. 128.
122 Antisemitizem je seveda v bolj ali manj potlačenih oblikah živel in živi dalje. Saj vsak totalitarni 
sistem in rasno ali versko nestrpen odnos do drugega v svojem bistvu deluje po istem vzorcu 
oziroma takoimenovani logiki antisemitizma, ki išče in proizvaja "sovražnike", "tujce". Najbolj 
ilustrativni so procesi proti različnim sovražnikom v Sovjetski zvezi in drugih socialističnih 
državah, ko se bili na sodnih procesov proti abstraktnim razrednim sovražnikom in imperia­
lističnim agentom v velikem številu obsojeni ravno Judje oziroma je sodelovanje v "judovskih in 
sionističnih zarotah," postala pomembna točka obtožnic. Seveda pa poznamo tudi bolj pretanjeni 
"novodobni antisemitizem" ob koncu 20 . stoletja, ki ponuja stare nestrpne obrazce v novih mar­
ketinško dodelanih preoblekah.