Iz starih časov. (Konec.) ^fen res, službo sem dobil. Dasi mi je nesla tudi le samih 100 gld. na leto, je bil to vendar le priboljšek ^ v dvojnem obziru. Prvič sem se v dolini lahko pogosteje shajal z jednakomislečimi tovariši in drugič sem irael pri nadučitelju hrano, za kar sem seveda moral opravljati mežnarsko službo. In ta služba ni bila lahka. Župnija je štela nad 3000 ljudi. Ker srao hodili bolnike previdovat, in ker je bilo mnogo krstov, ženitovanj in pokopov, zato ni čuda, da nisem veliko poldni bil v šoli. Tcu_B<v^tistih časih je bila šola postranska reč. Posebno težko mi je bilo zvoniti »avemarijo" zjutraj zarana. Kako rad bi bil časih še spal; a moral sem vstati in iti na svoje delo. Še hujše je bilo zvonjenje ob hudi uri. Gorje meni in tudi nadučitelju, če bi bil kdaj to zamudil, ali vsaj nekoliko okrajšal! Nekdaj sem tako zvonjenje nekoliko prej ustavil. Zvonil sem že dobro uro, in roke so ini bile že kar otrple: gnati kar štiri zvonovTe, to ni šala! Na mojo nesreco se je vreme preobrnilo, in padlo je nekaj toče. Zdaj je bil ogenj v strehi! Župnik mi je očital, da sem nemaren, kmetje bi me pa bili kmalu naklestili. Naducitelj ali prav za prav nadraežnar je dobil za zvonjenje hudi uri nekaj snopov pšenice, po katere je moral sam hoditi od hiše do hiše. Le jedenkrat sern mu pomagal pri tem; potem nisem hotel več; zakaj vsa stvar se mi je zdela poniževalna beračija; kraetje so se vedli tako sirovo in razžaljivo, da mi je kar rdečica silila v lice. Moj nadučitelj je imel kot šolski voditelj 240 gld. letne plače — in ta služba je veljala kot jedna najboljših! Zupnik ni bil z mano Bog ve kako zadovoljen. Po njegovem mnenju sem opravljal svojo mežnarsko službo premalo vestno in pobožno. Kadilnik sera vihtel pri popoldanski službi božji prenaglo, skratka: prisojal rai je raalo talenta za to sveto delo. To pa se je velečastitemu gospodu zdelo pri podučitelju jako velik pogrešek. Nekdaj kar več ni rnogel zatajevati svoje jeze. Prinesel sem mu namreč hostijo za monstranco v žagrad; nesel sem jo pa prosto, z golo roko. To je pa bilo velečastnemu že preveč. Preden sein se še zavedel, kdaj in kako, že rni je pognal kozarec vode v obraz in to vpričo drugih ministrantov, mojih učencev! A jaz sem vf>lečastnega pustil potera na cedilu, in več dni me ni bilo blizu. Šele prošnje »višjega mežnarja" so me zopet gnale v sladki jarera. Tudi sladkosti nedeljske šole sem iinel priliko okušati. Imel sera ob nedeljah 60 — 70 otrok, dečkov in deklio pred sabo. Nekateri so bili večji in močnejši od mene in niso se shajali zato, da bi se kaj učili, ampak da bi nespodobno rogovirili v šoli. Casih je nastal raed njirni celo pretep, in pipci so se bliskali v njihovih rokah. Z deklicami so se dečki srčkali kar prosto brez vsega strahu. Skoro nihče ni prinesel v šolo kake knjige, zvezka ali sploh kakega učila; jaz pa sera se moral s takirai ljudmi ubijati vsako nedeljo dve celi uri! Ves teden sem se bal nedeljske šole. Kateheta ni bilo nikoli blizu, dasi je bila to njegova dolžnost.  Naposled pride vesela novica: učitelji bodejo re- šeni — mežnarije! Jaz sem dobil plačo mesečnih 25 gld. in takoj sem odložil mežnarijo, dasi bi jo bil lahko obdržal in dasi sem s tem izgubil prosto stanovanje in hrano. Cutil sem se tako veselega, tako prostega kakor ptič, ki ga izpustiš iz kletke. Trd čas je bil to! In vendar se je godilo nekaternikom še slabše nego meni, ako ne vpoštevam prvega leta svojega službovanja. Marsikateri podučitelj je dobival le.nih 20-30 goldinarjev. Ni čuda, če je kateri propal telesno in duševno. Nekateri so propali vsled pornanjkanja, drugi pa zato, ker so čutili v sebi premalo nravne moci, da bi se rešili. Najhujše je bilo za izobraženega učitelja, da sta se v tisti dobi tako malo cenila šola in učitelj. Šola se je zmatrala takrat za postransko reč. Zato ni čuda, da se je marsikak učitelj v oni dobi bolj pečal s kako drugo stvarjo kakor s šolo, da je le lože živel. Carniolus.