FRANJO ČIČEK
VESELE ZGODBE IZ SLAVNIH PUKŠ
1.
O graščakn iz Pukš, ki mu je bilo dolgčas
Tam za bregom je stala v starih časib graščina. V graščini je bival graščak, ki ni imel drugega dela, kakor da je pobiral desetino. A je ni sam pobiral, nego ie imel biriče, ki so šli po vaseh in določevali dese-tino po mili volji. Graščak pa je lepo doma čakal in gledal skozi okno.
Nekega dne pa se je začel dolgočasiti. Pod milim Bogom ni vedel, kaj bi počel, da mu mine dan. Udaril je po zvoncu in v sobo pride njegov strežnik Matic.
»Čuj, Matie,« mu pravi, »dolgčas mi je. Preskrbi mi delo, da se bom zabaval U
Matic je pogledal po sobi in opazil, da kar mrgoli muh.
>Naj gospod love muhe, pa se bodo imenitno zabavaliU je pred-lagal graščaku.
»Dobro,« odvrne graščak, »s čim jih pa naj loyim?<:
Matic je položil prst na čelo. To je pomenilo, da nekaj premišliuje. Nato je šel po prstih iz sobe in se kmalu vrnil. V roki je imel rogovilasto Tejo z natezljiTO vrvico in lep kup kamenčkov.
»Matic, kaj pa iinaš v roki?« se čudi graščak.
>Fičefaj,« pravi Matic, >s tem se da imenitno streljati! Le poskusite in če boste dobro merili, stavim. glavo, da boste postrelili vse muhe!«
Graščak ie bil zelo vesel lcpega fičefaja. Zdaj mu ne bo več dolgčas. Odslovil je slugo ter pričel streljati na muhe. Po steni je lezla debela mnha. Takoj jo Tzame na piko. Napne vrvico in spusti. Tresk! in muhe ni več!
»V prah in pepel sem jo razmazal,« se Teseli graščak, ko zaman išče ustreljeno muho. Takoj Tzame na piko drugo.
»Ako bo šlo tako naprej,« si misli, »bom do večera pobil vse muhe!«
Streljal je s fičefajem kakor za siavo- Pa je naenkrat zapela sve-tilka in se sesula na tla. Kai zato? Graščak je imel na piki muhe, za drugo mu še mar ni bilo. Kmalu uato je razgnal vazo s cvetlicami. V ogledalo je zarisal krasno osmerokrako zvezdo in sliko žlahtne gospe grofiee je prebodel s kamnom tik pod nosom. Nak, zdaj mu ni bilo več dolgčas!
Na raizi je stal liter črnine. Glej jo, šentano muho, kako leze po steklenici! Frk! zleti kamen. Cink, je zapelo in krasen namizni prt je bil na mali črn, pod mizo pa se je nabirala čedna luža.
235
Mutiesosc prestifS-šene umikale raziarje-nemu graščaku, ki je dirkal s fifefajem za ujimi. Sedale so na ok-no. Cink, je zapela ši-pa in tudi tam jim ni bilo več obstanka. Po-skrile so se v kote.
sHudimana, nobe-ne ni večU se čudi gra-ščak, »vse sem pobil!« O ne. Glei, po vra-tih še leze ena? Graščak jo zagleda.
»Tudi to mrho bom razmazal v piah in pe-pel!« zakriči na ves glas ter pomeri. Napel ]e vrvico in jo izpustil: Pa so se v tistem hipu odprla vrata in v sobo stopi žlahtna gcispa grofica. Čimbum! je priletel kainen namesto na muho prežlahtui gospe grofici na čelo, da je na mah vitlela vse zvezde in še rinisko cesto. Graščak je debelo gledal, kakšno muho je pi^odil. Presneto, zdaj se ni več zabaval in bi golovo rajši inicl dolgčas. Kajti je prežlahtna gospa prišla hitro k sapi in zavpila:
»Kaj, kaj, kako? Katero mrho boš razmazal >' prah in pepel, kaj, dedec nemarni? Čakaj, kujon, ti bom že dala!«
Zapazila jc v kotu metlo. Ročno jo je pograbila ter natreskala z njo graščaka po glavi, da ga je kar sukalo. Nato ]e pobrala fičefaj na tleh in ga razčesnila na dvoje.
»Še enkrat te naj dobim pri takih budalostih, pa te obesim za peteU je še grozila ter jezna odšla.
Graščak se je tipal za oteklo glavo in velika žalost ga je prijela pri srcu. Fičefaja ne sme več imeti, sicer bo visel za pete. To je nevarna ree! še za glavo ni prijctno viseti, kaj šele za pete. Hočeš nočeš se je vdal v svojo usodo in zopet preživljal dolgčas.
2. Kako se je Pnkšan vozil z avtom
Pukšaui so vozili gnoj na njive, da bodo imeli debelo repo. Župan je vozil z mlado kobilo in ko se je vračal s praznim vozom, ga sreča lep avto. Kobila še ni videla takega čudnega voza, hop! pa je zavila preko jarka na travnik. Ko se je župan pobral in zopet privlekel kobilo ia voz nazaj na cesto, ga vpraša Smrduhov Nace, kako da je njegova kobila tako strašljiva.
»Butec,« mu odvrne župan, »zakaj je strašljiva! Ali se ti ne bi ustrašil, ako bi na primer videl, da tvoje hlače same letijo po cesti? Kobili pač ne gre v glavo, da lahko voz sam vozi! To je tisfo!«
Smrduhovemu Nacetu reč ni šla bogve kako v glavo. Pa je oni dan poprosil prvega šoferja. ki ga je srečal, naj ga vzame s seboj v avto.
236
Nikdar da se še ni vozil s takim čudniin vozom, ki sam clrvi naprej iii se še ¦zmeni ne, da hi g& kdo vlekel. Šofer je bil dober mož in je rad ustregel Nacelu. Povabilga je v avto ter pognal motor. Zdrvela sta Kakor blisk in bila naenkrat t novem kraju, ki ga še Nace nikoli ni videl.
^Primojdunaf, to je vok-nja!« še je cudil Nace in ob-čudovat šoferja, ki je tako učen mož in suče samo majh-no kolo, pa gre vse kakor stre-la, Šoferju je reč laskala in botel se je še bolj postaviti. Pognal je avto z največjo br-zino.
»Preteto, kar sapo mi za-pira!« je zadovolino godel Na-ce in se smatral za velikega gospoda. Privozila sta do ve-Hkega travnika, kjer so raeale gosi.
»Eno si privoščiva!« pred-laga Nace ter nagovarja Šofer-ja. naj ustavi. Avto je privozil ravno na ovinek. kjer je stala košata jablana.
»Rečem ti,« zakriči Nace iu potegne šoferja za rokav, »ustavi vendar že enkrat tvojo ropotijo!«
Rrresk! sta zadela v jablano in v krasnem loku oba zletela na trav-nik. Šofer se je najprej potipal. čc ima še cele kosti, Nace pa je mirno čepel v travi. Šele čez nekaj časa se je dvignil ter stopil k šoferju.
»Čuite, gosi)od,* mu je dejal, sknko pa vi ustavite tega hudimana, če ni nobenega drevesa blizu?«
Toda namesto odgovora je dobil Nace eno preko glave in je moraL peš domov. Šofer pa je milo gledal razbiti avto, nato pa je Tzdihnil':
»Preteti Puksani. kam ste le gledali, ko je Rog pamet (teiif.g