TRIBUNA fl Nevsezgod8j 31. maja 1968 so organi ze notranje zadeve po naiogu vojaškega tožilca preiskali stanovanje in službene prostore Janeza Janse, znanega javnega delavca, publiciste, mirovnika in enega od kandidatov za bodočega predsednika ZSMS. Preiskovalci so prisotnim pojasnili, da iščejo vojaške dokumente, ki so označeni kot tajni. Pri preiskavi sta uradno povabljeni priči vztrajali, da se v zapisnik o preiskavi na službenem mestu verodostojno opiše dejansko slanje in zapiše, da na nobenem od najdenih in zaseženih papirjev ni bilo oznake o voješki tajnosti, poleg tega pa je v zapismku omenjena le domneva o najdbi "dela" takega dokumenta . V uredni izjavi, ki jo je republiški sekretariat za notranje zadeve zmogel posredovali javnosti šele po 36. urah od zečetka obeh hišmh preiskav, pa se govori o najdbi zauprrega vojaškega dokurnenta. Zgroženi smo zaradi dejstva, da so Janeza Janšo po opravljeni preiskavi, zasegu dokumentov in zaslišanju - priprii. Ukrep pripora zoper Janeza Janso ni mogoče razumeti drugače kot: - nov poskus zastraševanja, ki so se ga lotilj nasprotniki demokratizacije, da bi-z ustvarjanjem incidentnih in ekscesnih primerov vzpostavili razmere, ki bi jim omogočili nove in ostrejše represivne ukrepe; - poskus krirninaliziranja Janeza Janše kot kandidata za predsednika RK ZSNS, kar pomeni nedopustno vmešavanje v volilne postopke in grob pritisk na jevnost; Zaredi ravnanja z Janezom Janšo smo ogorčeni. Utemeljeno smo - človeško in državljansko - zeskrbljeni za naš ustevni red in temeljne človeške svoboščine. ZATO ZAHTEVAhO: 1. da Jane2a Janšo takoj izpustijo iz pripora; 2. če bo na podlagi najdenih in zaseženih papirjev obtožen, naj se mu omogoči, da se brani s svobode; 3. natančno in javno pojasnilo takega postopanja ; 4. da institucije oblasti razpravljajo o tem dogodku in o javno in jasno oblikujejo svoja stališča ! tem Zvezo socialistične mladine Slovenije pozivamo, da stori vse, da pripor Janeza Janse ne bo zlorabljen proti njegovi kondidoturi za predsednike RK ZSMS in v zvezi s tem podpiramo izjavo predsednika RK ZSMS Toneta Anderliča. Javnosti tudi predlagamo, da ravna civilizirano in odločno. Delegate in predstavnike v političnih institucijah pozivamo, da v zvezi s postopanjem proti Janezu Jansi zahtevajo ustrezna pojasnila in okrepijo nad2or nad delovanjem državnih organov. VLjubljani, 1.6.1988 PODPISNIKI: Revija Mladina, Časopis za kritiko znanosti, Zveza siovenske kmečke mladine, Revija Problemi - Razprave/Esejistika, Nova revija, Revija AB, Sefccija za kulturo miru ŠKUC, Delovna skupfna za duhovna gibanja pri RK ZSMS, European Vouth Forest Action, Uredništvo založbe KRT, Ženska sekcija pri sociološkem društvu, Zveza daištev ŠKUC-Forum, Radio Študent, Ekološka skupina Ljubljana, Studia Humanitatis, Kulturnarubrika Deia, ZVOS Slovenije, Rubrika Publicistika Dela, Tribuna, Drušlvo za varstvo okolja Ljubljana, Ekološka skupina s SRŠDSK Vida Janežič, VALJ, glasilo OK ZSMS Novo mesto, Koordinacija ekoloških skupin Slovenije iri 60 posamičnih podpisnikov. Iz Vsebine. Protestna pisma ob aretadji Janeza Janše...2 INTERVJUzJANEZOMJANSO...str.4 Komentarji: Aretirajo, mar ne? ...str.6 Še vedno boj za oblast.. .str.7 Kakšen socializem hoče B.M....str11 Partija na rešetu. ..jstr.9 Referendum kot nezaupnica.. .str. 10 Med Romunijo in Albanijo....str.8 Vse o jedrskih elektrarnah in Krškem...str.12 GO-GO......j......str.27 Intervju z Matjažem Faričem...str20 Torturator. .jstr24 Pomolabor....str.26 Graška pisateljska naveza...str27 Nove premiere.......str36 Ficx:iones:Aleksa Su6ulič..str30 Dušan Jo\flnovič in Dan mladosti..str.32 Foto: studio Hoc n Hoc SPOROČILO JAVNOSTI 31. maja 1 988 ob 6. uri zjutraj so delavci uprave za notranje za-deve z opredelitvijo, da gre za nujno preiskovalno dejanje, torej brez odredbe sodišča (člen 1 54 ZKP) opravili preiskavo stanovanja in delovnega mesta naŠega sodelavca Janeza Janše. Pri tem so mu zasegli večje število različnih tekstov, gradiv in dokumentov. Preiskavi se pravzaprav ne čudimo, saj smo jih na uredništvih va-jeni. Zgroženi pa smo zaradi dejstva, da so Janeza Janšo po oprav-Ijeni preiskavi in zasegu dokumentov priprli. Iz potrdila o zasegu predmetov je razvidno, da gre za dokumente, ki so bili izhodišče razprav v javnosti in javnih občilih, na njih pa so se nanašale tudi uradne reakcije političnih teles. Ti dokumenti torej niso nobena skrivnost in kot taki ne morejo biti razlog za kakršna koli »nujna preiskovalna dejanja«. Še manj pa so lahko razlog za pripor. Ukrepa pripora zoper Janeza Janšo ni mogoče razumeti drugače kof. - nov poskus zastraševanja, ki so se ga lotili nasprotniki demo-kratizacije, da bi z ustvarjanjem incidentnih in ekscesnih primerov vzpostavili razmere, ki bi jim omogočile nove in ostrejše represivne posege; - poskus kriminaliziranja Janeza Janše kot kandidata za pred-sednika RK ZSMS, kar pomeni nezaslišano vmešavanje v volilne postopke in grob pritisk na javnost. Ker ukrepa pripora zoper Janeza Janšo ni mogoče obravnavati ločeno od nekaterih dogodkov in »ne-dogodkov« v zadnjem času (govorice o načrtovanih aretacijah v Sloveniji in javna vprašanja v zvezi s tem), se nam nujno zastavlja vprašanje, ali ni ta ukrep že za-četek uresničevanja teh govoric? Javnosti predlagamo, da ravna odločno, vendar pa civilizirano. Delegate in predstavnike v političnih institucijah pozivamo, da v zvezi s postopkom proti Janezu Janši zahtevajo ustrezna pojasnila in okrepijo nadzor nad delovanjem državnih služb. Od svojih ustanoviteljev zahtevamo, da v primeru postopka zoper Janeza Janšo takoj razpravljajo, zahtevajo pojasnila in nemudoma ukrepajo. Uredništva slovenskih mladinskih glasil: Mladina, Radio Študent, Katedra, Tribuna IZJAVA UREDNIKOV ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI Včeraj zjutraj, 31. maja 1 988 ob 6. uri, sta bili izvršeni hiŠni pre-iskavi na domu in na službenem mestu pri Janezu Janši, pred le-toma še članu Predsedstva RK ZSM Slovenije, znanemu mirovne-mu aktivistu, publicistu, članu uredništva Časopisa za kritiko zna-nosti in enem od sedanjih štirih kandidatov za predsednika RK ZSM Slovenije, sicer uslužbencu Mikro Adre. Na dom in v službo je v jutranjih urah prišlo večje število uslužbencev uprave za notra-nje zadeve, ki so začeli (brez odredbe sodišča, po 1 54. členu ZKP) sistematično preiskovati njegov dom in delovne prostore s pojas-nilom, da iščejo »vojaške materiale, ki so označeni kot tajni«. Janez Janša je že na domu zahteval, da kot priča pri preiskavi nastopi tudi njegov odvetnik, vendar so delavci UNZ njegovo prošnjo in ponov-Ijeno prošnjo obeh prič pri preiskavi na službenem mestu zavrnili. Uslužbenci UNZ so v preiskavi, ki je trajala od 7.1 5 do 11.45 v de-lovnih prostorih zasegli večje število dokumentov in predmetov. Med zaseženimi dokumenti in spisi je več tekstov Janeza Janše, Marka Hrena, Franceta Bučarja, nekateri so že bili objavljeni, nekaj dokumentov s sej Zveze komunistov, dva vojaška dokumenta, teh-nični predmet, dva označevalca tekstov itd. Preiskavo na delovnem mestu je UNZ v celoti snemala z video kamero. Za dokumente, zaseŽene na delovnem mestu, je priča pri preis-kavi zahtevala, da se v Zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov brez odredbe sodišča posebej zapiše, da po njenem mne-nju nobeden od zaseženih dokumentov nima oznake vojaške taj-nosti, ker je tudi res niso imeli. Ob 12. uri so Janeza Janšo in Igorja Omerzo povabili na razgovor na UNZ na Prešernov v Ljubljani, od koder pa se Janez JanŠa ni več vrnil, ker je bil zoper njega odrejen prippr v trajanju treh dni. Odvetnik je večkrat skušal priti v stik z njim, vendar brezuspeŠno. Janez Janša je priprt. Najostreje obsojava ta ukrep. Zanj po na-jinem mnenju ne obstajajo nikakršni upravičeni razlogi. Razumeva ga kot začetek konca nekega poskusa demokratizacije, kot nedo-pustno vmešavanje državnih organov v volilne postopke za pred-sednika ZSM Slovenije, kot potrditev govoric o začetku aretacij v Sloveniji. Javnost pozivava, da se odločno in z vsemi legalnimi sredstvi zoperstavi tertiu postopku, ZSMS pa predlagava, da o tem primeru nemudoma razpravlja, zahteva pojasnila in zaščiti svojega kandidata za predsednika. V Ljubljani, 1. 6. 1988 Bojan Korsika, glavni urednik Igor Bavčar, odgovorni urednik Zboru slovensklh kulturnlh delavcev, dne 2. junija 1988 V Cankarjevem domu je 83 podpisanih predlagalo v sprejero naslednjo IZJAVO Navsezgodaj 31. naja 1988 so organi za notranje zadeve preiskali stanovanje in službene prostore Janeza Janse, znanega javnega delavca in enega od kandidatov za predsednika ZSMS, ki je tudi predloiil program za prenovo te organi- zacije- Po izjavah uradno povabljenih prie so se usluž- benci UNZ zanimali izključno za besede - zapisane, na- tipkane, natlsnjene. Prifii sta vztrajali, da se v zapis- niku zapiLe,da na nobenem od najdenih in zaseienih papirjev nl bilo oznake:ZAUPNO1 Po zasličanju so Janeza JanSo priprli. Zvedeli smo,da civilno tožilstvo o dogodku nič ne ve. Spratujemo pa se, kdo je sprožil in dal ukaz zanj UNZ? Ali si to dejanje kljub vsem uradnim zanikanjem lahko razlagamo kot začetek aretacij v Sloveniji? Janez Janfia nam je poznan kot ppfiten in angažiran inte- lektualec. Njegovo aretacijo občutimo kot akt zastrasevanja in torej kot kriitev ene od temeljnih svobožt1n:svobodo od strahu. te ža aretacijo ne obstoji civilno javno t.o4 i lstvo, so bile po nafii presoji kriene tudi druge pravne norme. Zaradi ravnanja z Janezom Janfio smo ogorčeni. Utemeljeno smo - človefiko in driavljansko - zaskrbljeni za nai ustavni red in svobodo javne besede. Zahtevamo:1. da Janeza Janto takoj izpustijo lz pripora; 2. fie bo na podlagi zaplenjenih papirjev obtoien, naj se mu omogoči, da se brani s svobode; 3. Javno in natančno pojasnllo takega postopanjaI Zbor slovensklh kulturnih delavcev Je z dvigom rok in aklamacijo Izjavo sprejel. V Ljubljani, 2. 6. 1988 ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE UNIVERZITENA KONFERENCA LJUBLJANA Kersnikova 4 LJUBLJANA ZAHTEVA ZA POJASNILO Ostro protestiramo proti postopku organov za notranje zadeve, ki so 31. maja priprli Janeza Janfio in pred tem opravili hiftno preiskavo pri njero doma ln v poslovnih prostorih Mikro Ade. Janez Janža je delavec Mikro Ade, katere ustanovite1J je UK ZSMS Ljubljana, član urednlfttva časopi.sa za kritiko znanosti, sodelavec Radia Student in Tribune. Nafi protest je toliko ostrejsi tudi zaradi dejstva, da Je Janta eden izmed kandldatov za predsednika RK ZSWS in kot tak uilva podporo UK ZSMS. Postopek organov za notranje zadeve vnaia v politicni prottor novo napetost, hkratl pa rutl doseienl nivo polltične kulture. Zato nemudoma zahtevamo pojasnllo republlikega sekretarja za notranje zadeve Tonaia Ertla, hkratl pa zahtevamo, da Tomaž Ertl pojasni, v kollkinl meri so v celo afero vpleteni tudi vojaiki tolilec In zveznl organl za notranje zadeve. Ljubljana, 1. Junij 1968 za P UK ZSMS Ljubljan* Gorazd Drevenftek ITRIBUNA-STRAN 2 TRIBUNA alasilo UK ZSMS Ljubljana It. 15, leto XXXVII 8. junij 1988 Na slov: Kersnikova 4, Ljubljana Telefon: 319-496,318-457 Uredništvo: Tomi Gračanin (glavni urednik), Ruža M. Barič (odgovorna uredni-ca), Tomaž Toporišič (kultura), Borut Rismal (komentarji) in Bra-ne Senegačnik (lektor) Stalni sodelavci: Alenka Cotič, Borut Meško, Jas-min Dražnič, Samo Resnik, Jasna Rajh, Aleksa Šušulid, Simona Faj-far Tisk: Tiskarna Ljudska pravica Priprava: BEP-Dnevnik Naklada: 5000 izvodov TRIBUNA izhaja načeloma vsa-kih štirinajst dni, med počitnicami pa počivamo. Cena posamezne številke je 800 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170 z dne22. 1. 1973. Uradne ure: ponedeljek: 11.30-13.30 sreda: 18-19.30 petek: 11-13 Sestankj uredništva so javni in so na sporedu vsako sredo od 18. ure dalje. ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE UNIVERZITETNA KONFERENCA UUBUANA Kersnikova 4, 61000 Ljubljana Datum: 25. 5. 1988 Tovariš prorektor Univerze Edvarda Kardelja Prof. dr. Rastko Močnik OSNUTEK DEJAVNOSTI PO (MORE- BITNI) UKINITVI PREDMETA SLO IN DS NA U EK 1. Popolnaukinitev-brezraznihod-klonov. 2. Prekinitevdelovnega razmerja iz-rednim profesorjem, ostanek kadra, ki je zelo maloštevilen, pa se naj preus-meri na Katedro za SLO in DS na FSPN. S tem bi se dvignila strokovnost same katedre, po kateri tudi danes sami hrepenijo. 3. Ob ukinitvi predmeta SLO in DS se ne sme fond ur ponovno izpopolniti z novim predmetom, ker so študentje že preveč obremenjeni z raznim i prives-ki študija. 4. Denar naj se nameni: A) Če se gre v reorganjzacijo skup-nih predmetov (mislimo tudi na telo-vadbo), naj se ta denar nameni v sklad za te interesne dejavnosti. Tu mislimo tudi na denar, ki je do danes namenjen za honorarje izrednih profesorjev SLO in DS. B) Če varianta A odpade, se naj de-nar nameni za potrebe po raznih fakul-tetah: - na FF - fonolaboratorij, nadzidek stavbe, morebiten prizidek, izgraditev biološkega centra - AGRFT- prostorski pogoji - MF - oprema za novo fakulteto - PF - skupni prostori, oz. kafič v klet-nih prostorih - adaptacija in novogradnja študent-skih domov, - zagotovitev prehranjevalnic na fakul-tetah Zakaj ne gremo v renesanso? 1. Ker bi se preveč sredstev in truda vložilo v stvari, ki za študente niso po-membne. Raje vse sile usmerimo v te-meljito reformo univerze, tako da bo ta dajala kadre, ki bodo bolje strokovno podkovani. 2. Denar, namenjen za predvideno izobraževanje profesorjev za predmet SLO in DS, naj bi se namenil za izpopol-njevanje asistentov in rednih profesor-jev drugih strok v tujini. 3. To je eden od prispevkov Pred-sedstva UK ZSMS Ljubljana k reformi univerze, ki si jo je zadal tudi sedanji rektor. Navsezadnje pa je to tudi reforma študentske populacije. 4. Ne bi bilo slabo, če bi se zgledo-vali po naprednejših univerzah v svetu. Pozivamo vas, da odpremo univerzi-tetna vrata praksi in radikalnejšim pro-gramom U EK. Predsedstvo UK ZSMS Tomaž Miklavc ODPRTO PISMO PREDSEDSTVU RK ZSMS IN UREDNIŠTVU REVIJE MLADINA Komisija za podelitev nagrade ZLA-TA PTICA za leto 1988 je na svojih sestankih preučila vse predloge za možne nagrajence in se o njih tudi bolj ali manj soglasno opredelila. Prav tako je bila žirija enotna v mnenju, da naj se iz možnih področij, za katera se po-deljuje nagrada, izloči publicistiko, in da naj se nagrade podeljujejo le za vrhun-ske umetniške dosežke mladih. Razlo-gov za tak predlog (ki ga je RK ZSMS na svoji seji 23. 5. že sprejel) ne bomo ponavljali, saj ste z njimi iz materiala, ki vam ga je posredoval predsednik žirije, gotovo seznanjeni, spomnimo naj vas le, da je bil med njimi tudi ta, da je po-jem mlade publicistike pretirano pove-zan z revijo Mladina, ki je soustanovite-Ijica ZLATE PTICE. Različna gledanja na področje publicistike so nemara po-vzročila tudi to, da so se mnenja članov žirije, ko smo se odločali o nagrajencih, odločilno razhajala pravzaprav le pri tem področju. Končno smo sklenili, da podelimo nagrado za publicistiko kar trem piscem: Marku Crnkoviču, Ivu Standekerju in Marcelu Štefančiču. Vsak od njih je imel v komisiji svoje za-govornike, vsakega od njih smo kot na-grajenca utemeljevali drugače in vsa-kemu od njih je kdo od žirantov tudi na-sprotoval, nekateri tudi vsem. Zaradi podelitve nagrad tem trem publicistom smo tudi odstopili od prvotne zamisli, da podelimo čim manj nagrad in da naj jih res dobijo le najbolj izstopajoči ustvarjalci. S tako odločitvijo smo se razšli. Ko pa je predsedstvo RK ZSMS na prej na-vedeni seji s svojim sklepom potrjevalo dobitnike nagrad, kotje določenos pra-vilnikom o podeljevanju - postopek, ki je sam po sebi vreden vnovičnega pre-misleka -, je Robert Botteri, član žirije in glavni urednik Mladine, po tej funkciji pa tudi član predsedstva RK ZSMS, predlagal, da se nagrada Marku Crnko-viču ne podeli, češ da v uredništvu Mla-dine prevladuje mnenje, da nagrade ne zasluži. Ne glede na to, kaj podpisniki te izjave mislimo o publicističnem delu Marka Crnkoviča (svoja mnenjasmo povedali že na sestanku žirije, za kar je imel priložnost kot enakopraven član žirije tudi Botteri), se nam zdi tako rav-nanje, ki je hkrati tudi razvrednotenje strokovnosti in skupne odločitve žirije, nezaslišano. (Naj opozorimo, da so ve-čino aktivnih članov žirije sestavljali prav sodelavci Mladine, Mladina je imela torej vpliv na odločitve neposred-no in ji bi ne bilo potrebno uporabljati takih potez, če se je že odločila, da bo kljub temu, da je soustanovitelj nagra-de, to uporabila za promocijo svojih Iju-di, hkrati pa uredništvo nezaupanje do odločitev lastnih sodelavcev postavlja v čuden položaj.) Morda je naključje, da sta preostala nagrajenca za publicisti-ko, proti katerima uredništvo ni ugo-varjalo, urednik in stalni sodelavec Mla-dine. Ce uredniki tega nakladnega ted-nika mislijo, da si javnega ugleda jn le-gitimitete ne morejo pridobiti drugače kot s sestankarskimi spletkarjenji, ka-kršna ob drugačnih okoliščinah upravi-čeno grajajo, naj se za vedajo, da ne ray-najo nič bolje kot tisti, na^katere leti nji-hova legitimna kritika. Še več, njihov vzorec obnašanja so natančno prevzeli. Čudi nas, da je predsedstvo RK ZSMS tako stališče po (res dokaj iz-enačenem) glasovanju podprlo, ne le zato, ker smo m islili, da bo zaupalo svo-jemu strokovnemu telesu, v tem prime-ru žiriji, temveč tudi zato, ker pravza-prav ni obrazložilo, zakaj naj Marko Cr-nkovič nagrade ne dobi, in zato s to ob-razložitvijp tudi sploh ni mogoče pole-mizirati. Ce za to razlaga (razen obče pripombe o (nekvaliteti), ki bi lahko takosamovoljnoletela tudi na katerega koli od drugih nagrajencev, in ki ni z ni-čimer utemeljena, za razliko od obvez-nih utemeljitev žirije za izbiro nagrajen-cev) ni potrebria, predlagamo, da se ži-rijo ukine in da naj drugo leto redakcija Mladine kar sama podeli nagrado tis-tim svojim članom, ki jo pač želijo dobiti in ki je, tak je pač pogoj, še niso dobili. Vse ostajo je očitno stvar poljubnih sa-movolj. Ce pa ustanovitelja nagrade z njo mislita resno, naj do drugega l«a -za letos je, kot smo obveščeni, tako prepozno - ponovno premislita formal-ne postopke za sestavo in kvalificira-nost žirije in veljavnost njenih odločitev. VLjubljani, 25. 5. 1988 ALOJZ IHAN, predsednik žirije ANDREJ BLATNIK ZDRAVKO DUŠA TOMAŽ TOPORIŠIČ PETER MILOVANOVIČ JARH člani žirije v vednost: -RKZSMS - revija Mladina - RK SZDL, svet za kulturo - Peter Bekeš, predsednik izd. sveta Mladine - sredstva javnega obveščanja: DELO, Dnevnik, Večer, RTV Ljubljana, Radio ¦ Ljubjjana, Radio Glas Ljubljane, Ra-dio Student, Teleks, Mladina, Tribuna Slobodanu Peroviču, branilcu Vojisla-va Sešlja; javnosti. Na podlagi analize priloženega časo-pisnega besedila predlagam, da kot od-vetnik, v soglasju z napadenim, sprožite postopek proti odgovorni osebi v časo-pisu, v katerem so nepodpisani članek objavili. Po naključju lahko osebno pri-čam, da je ta članek napisal prav on. Clovek, katerega obtožujem, je: v. d. odgovornega urednika časopisa Studentski list Trg žrtava fašizma 1 3 41000 Zagreb MIROSLAV GRGIČ stanovanje: Lojenov prilaz 2 41000 Zagreb USTANOVITELJI SL: MK ZSMH (GK SSOH), Gajeva45 (predsednik - Igor ŠiSara) in Skupština Sveučilišta u Zagrebu; 41000 Zagreb Predsednica časopisnega sveta: Ruška Mance. Sporni odlomki besedila, za katere menim, da bi lahko bili predmet obtož-be zoper njega: 1. (od prve do šeste vrstice) Pisec članka navaja, da je bilo Sešljevo pismo v prodaji, in sicer po 5000 dinarjev za izvod. Nikjer ne navaja, odkod je dobil ta podatek. Jaz sem mu pismo izročil BREZ PLACILA; ne zahteval ga nisem, ne ponujal mi ga ni, ne sprejel ga ne bi. Tudi sam sem to pismo dobil brez pla-čila. Ce ne navede dokazov in prič za svojo trditev o prodajanju pisma, pred-lagam, naj se ga obtoži laži, zlorabe sredstev javnega obveščanja in vzne-mirjanja javnosti. Opazka: na njegovo vprašanje sem mu izrecno odvrnil, da pisma ni nihče prodajal, nakar je rekel: »Škoda, v tekst bi mi ravno pasalo, če bi ga prodajali.« 2. (od vrstice 23 do 33) Avtor član-ka navaja Sešljevo besedilo z izrecno namero, da bi Sešlju škodoval; citat po-stavlja v kontekst zlonamernih in ne-podkrepljenih obtožb na rovaš dr. Voji-slava Sešlja. To je zloraba avtorskih pravic dr Sešlja. 3. (vrstice38,39,40) Pisecbesedi-la žali Sešlia z vsiljevanjem domneve, češ da je Sešelj duševno bolan. Toda Sešelj je zastran svojega »dela« (pisa-nja knjig) pošteno in po zakonih odse-del v ječi, in ko bi se »vsiljeval dvom v Sešljev zdrav razum«, bi ga po psihiat-rični preiskavi oprostili kazenske odgo-vornosti. Gre za očiten primer klevete in zlorabe »obiasti« nad medijem, z na-menom obračunati z »rieprimernimi« posamezniki, to pa po moje ni praksa, ki bi jo veljalo izvajati v socializmu, ki se trudi postati po meri človeka. Najboljše je človeka, ko pride iz zapora, razglasiti še za norega! Sicer pa, mar avtor član-ka s tem ne postavlja pod vprašajjtudi veljavnosti sodbe sadišča, ki je dr. Šeš-Ija obscx)ilo? Kajti pisec besedila v ok-lepaiu (vrstica 40) javno navaja, zakaj ima Sešlja za blaznega - zaradi njegove dejavnosti pred scxlbo. Z velikim zadovoljstvom bi se odzval kot priča. P.S. Takšno svinjarijo mi je uprizoril edi-no še Mladen Babun, glavni in odgovor-ni urednik bivšega Poleta leta 1984, ko sem mu prinesel pismo - peticijo Petre Kelly in Gerta Bastiana Veseiinu Oura-noviču, v katerem se Petra in Gert pred očmi vse evropske levičarske javnosti (v časopisu Frankfurter Rundschau so peticijo podpisali tudi Jiirgen Haber-mas, Heinrich B6II in Giinter Grass) za-vzemata za človeške pravice obtoženih vznamenitem procesu proti beograjski »šesterici«: Babun je tedaj priobčil »zvesti odtis« Petrinega pisma na eni strani - in gnusen nepodpisan komen-tar, ki se je ukvarjal bolj z razsežnostmi Petrinega oprsja kot pa z njenim poitič-nim angažmajem, na drugi stpani. Epi-log procesa zoper »šesterico« je znan: oprostili so jih; V!ado Mijanovič je zdaj v Kanadi. Epilog pisanja takratnega Po-leta nam je prav tako znan: ustanovitelj in izdajatelj časnika (RK ZSMH) je za-menjal Mladena Babuna ter njemu nadrejene in podrejene družabnike. So-dila jim je torej zgodovina, ko že pravo-sodje ni; ko je Polet objavil »zvesti od-tis«, je namreč v SR Hrvaški vladalo fa-natično vzdušje, prežeto z duhom »Bele knjige«, in tak Polet so vsi evforično hvalili. Vsi? Omladinski radio, denimo, ni; Miroslav Grgič je tedaj delal pri Omla-dinskem radiu in ne bom ponavljal nje-govega tedanjega mnenja o Mladenu Babunu; zdaj pa je on sam v istem po-ložaju. Honores mutant mores. S spoštovanjem (prevod A. Šušulič) Ivica škorič. TRIBUNA-STRAN3 VOTE FOR JANEZ JANŠA!!! Kandidatura Janeza Janše za predsednika RK ZSMS je boj za ob-last, kolikor lahko demokrat sploh pride na oblast v sistemu posrednih volitev. Kot piše v programu njegove skupine, ne bodo nikoli pristali na tezo, da je oblast rezervirana samo za nekakšno avantgardo, ampak se bodo borili za tisti del vpliva na ob-last ki mladim vtej družbi realno pri-pada. Da imamo opravka s člove-kom, ki jemlje politiko zares, kaže med drugim njegova pripravljenost, da odločno preseka z ustaljenimi komsomolskimi vzorci političnega organiziranja mladih in preseže »močvirje krize«, v kateri se je znašla ZSMS. POSKUS PRENOVE MLADINSKE ORGANIfACIJE JE NALETEL NA OČITKE DA GRE PRI TEM ZA USTANOVITEV NOVE STRANKE OZIROMA CELO KOALICIJE POLITIČNIH STRANK. KAKO BI TO KOMENTIRAL? Ne poznam nobene mladinske politične stranke na sve-tu, ne sedaj, ne kdajkoli v zgodovini. Mladinske organizacije so bile do sedaj vedno nekak podmladek strankam. Moj program je treba razumeti kot poskus da naša mladinska organizacija preneha biti privesek partije. To je tudi vsebina gesla, ki ga uveljavlja-mo: ločitgv ideologlje od tnladosti. Gre za to, da se mladinska organizacija enkrat za vselej otrese nad-vlade določene ideologije, ki zdaj v njej formalno in dejansko prevladuje. OB IZBIRI NOVEGA IMENA, KI NE VSEBUJE EPITETA ,"SOCIA-LISfiČNA MLADINA" SO SE POJAVILE INTERPRETACUE, CES DA VEČINA SLOVENSKE MLADINE ODKLANJA SOCIALIZEM IN DA SE V BISTVU USTANAVLJA NEKAKŠNA PROTISOCIALISTIČNA ORGANIZACUA, CELO ORGANIZIRANA POLITIČNA OPOZICIJA. Sem proti delitvi na socialištično in protisocialisti čno. Ni vse, kar se dogaja, socialistično ali proti-socialistično, lahko obstaja tudi kaj tretjega all cetrtega. ..Ta delitev me spotninja na medvojno parolo: kdor ni z nami, je proti nam.To je danes skrajno ne-produktivno. PROGRAM ZVEZE MLADINSKIH ORGANIZACIJ IN Gl- BANJ JE REAFIRMACIJA SKLEPOV IN ZAHTEV KRŠKEGA KONGRESA TER OBENEM OSTRA KRITIKA DELOVANJA SE- DANJE ZSMS. ZAKAJ PO TVOJEM MNENJU MLADINSKO VODSTVO NI BI- LO SPOSOBNO OZIROMA USPEŠNO PRI REALIZACIJI SKLEPOV TEGA KONGRESA? Glavni problem je v tem, da se ključne zahteve krškega kongresa ne nanašajo na organizacijo samo, ampak na zunanje okolje, na sistem, v katerem deluje mladinska organizacija. Le-ta ima v zadnjih letih sicer zelo velik moralni ugled v družbi, vendar izigd-no majhno materialno moč, da karkoli spremeni. Zato teh zahtev, ne glede na način organiziranja in kadrov-sko strukturo objektivno ni sposbna realizirati, zl as- ti ne tistih, ki so vezane na širši jugoslovanski . prostor. To pa seveda ne opravicuje vodstva ZSMS, da nekaterin zahtev sploh ni poskušalo radikalno reali-zirati ali pa da je prehitro odstopilo od uveljavlj-anja določenih pobud. VSE BOLJ SE UVELJAVLJA SPOZNANJE, DA SE MORAJO PO-BUDE CIVILNE DRUŽBE NEPOSREDNO POLITIZIRATI, ČE NAJ BI PRODRLE DO SFERE POLITIČNEGA ODLOČANJA. SAMOU-PRAVNO POSREDOVANJE PAČ NI NAJUČINKOVITEJŠI MEHANI-ZEM PREVAJANJA DRŽAVLJANSKIH INICIATIV V POLITIČNI JEZIK. ALI LAHKO RAZUMEMO VKLJUČITEV NOVIH DRUŽBE-NIH GIBANJ V MLADINSKO ORGANIZACIJO KOT POSKUS V TEJ SMERI? NDG so danes dosegla točko, na kateri se je njihovo delovanje zaustavilo. Pojavlja se dilema, ali ostati na nivoju zgolj sprožanja pobud, ali pa se aktivno vključiti v poitiko. To je po mojem mnenju uraetna di-lema. Pobude, ki se pojavljajo v civilni družbi.se ne morejo realizlrati drugje, kot v politiki. Za-hteve po spremembi kazenskega zakonika, po pravici 60 ugovora vesti itd. se lahko realizirajo samo s spremembo zakonov, tnorda celo ustave. Tega se ne da doseci preko civilne družbe, ampak samo preko dr-žave. Gibanja ne potrebujejo nobenega pokrovitelja, potrebujejo pa, dokler niso institucionallzirana, neke kanale preko katerih lahko delujejo in posredu-jejo svoje zahteve državi. To je tudi ena ključnih točk mojega programa. V PROGRAMU JE TUDI PREDLOG ZA NOV NAČIN ORGANIZIRANJA ZVEZNE MLADINSKE ORGANIZACIJE,KI POUDARJA DECENTRALI-ZACIJO IN PREDLAGA USTANOVITEV NEKAKŠNEGA ZGOLJ KOOR-DINACIJSKEGA TELESA NA ZVEZNI RAVNI. GLEDE NA MOČNE TEŽNJE PO CENTRALIZACIJI.KI SE POJAVLJAJO V POSAMEZNIH DELIH JUGOSLAVIJE, SO NAJBRŽ MOŽNOSTI ZA TAKO RADIKAL-NO SPREMEMBO ZELO SKROMNE. Spremembe, ki jih predlagamo, se nanašajo predvsem na Slovenijo.Sem proti temu, da bi karkoli vsilje-vali drugtm, ne samo načelno, ampak tudi zato, ker je to neučinkovito.V Jugoslaviji obstajajo bistvene razlike med posameznimi predeli in to, kar predlaga-mo za Slovenijo, najbrž ni ustrezen način organizi-ranja v drugih okoljih, kakor tudi tisto, kar obsta-ja drugje, ni ustrezno za nas. Zato se je treba iz-boriti pravico, da lahko sami o sebi odločamo. Sta-tut mladinske organizacije, ki ureja odnose na zvez-netn nivoju, ne more biti pravilo, ki bi veljalo za vse, ampak je skupno delovanje možno le na podlagi konsenza vseh tistih, ki delujejo v posameznih re-publiških organizacijah. KAKŠEN SMISEL IMA POTEM SPLOH ŠE ZACIJA RA ZVEZNI RAVNI? SKUPNA ORGANI- To, kar obstaja serfaj, res nima noberrega smisla. Ta organizacija v blstvu sploh ne funkcionira, vprašanje pa je, ali sploh obstajajo na nivoju Jugoslavije re-alne možnosti za neko organizacijo v pravem pomenu besede. Gotovo pa so možnosti za določeno obliko ko-ordinacije na osnovi priznavanja različnosti in do-govorov, kar tudi predlagamo. KAJ MENIŠ 0 POBUDI PO SAMOSTOJNEM ORGANIZIRANJU ŠTU-DENTOV? Zgodovina zadnjih 30-ih let dokazuje, da študentje morajo imeti svojo organizacijo, kajti.koso jo imeli, so bili veliko bolj učinkoviti in uspešni pri svojem delovanju, in to v težjih razmers1, kot so danes~ Dru-gi argument za to je dejstvo, da oue sedanji univerzi-tetni konferenci večkrat zastopata bistveno drugačna stališča od ostale ZSMS. Študentska organizacija mora bitl samostojna in neposredno prisotna tam, kjer se sprejemajo odločitve, ki zadevajo študente, ne samo v univerzitetnem svetu, ampak tudi v republiških forumih. Zato bi veljalo premisliti o študentskih poslancih v republiški skupščini, kajti ta organ sprejema mnogo bolj usodne odločitve o šolstvu kot univerzitetni svet, pa tam ni nobenega.predstavnika študentov. NE "PRENAVLJA" SE SAMO ZSMS, AMPAK TUDI SLOVENSKA PAR-TIJA. TO BI GOTOVO MORALO VPLIVATI TUDI NA SPREMEMBO ODNOSA MED PARTIJA IN MLADINSKO ORGANIZACIJO. PA VEN-DAR, ALI JI NE GRE ZGOLJ ZA TO, KAKO "SESTOPITI" Z OBLASTI, PRI TEM DA OBLAST OHRANI? LOČITEV PARTIJE OD DRZAVE NAMREČ POTEKA URADNO ŽE NEKAJ DESETLETIJ. Proces prenove partije je treba gledati z dveh vidi-kov. Kratkoročno je sedanji razvoj slovenske partije vsekakor pozitiven, saj krepl liberalno krilo v slo-venski polltiki. Dolgoročno pa je to samo poglablja-nje iluzij. Partija lahko sestopl z oblasti samo ta-R"o, da se ukine. ~~~ V JUGOSLAVIJI SE POJAVLJAJO ZELO RAZLIČNI KONCEPTI PRIHODNOSTI,HKRATI Z NJIMI PA TUDI TEŽNJE PO NIVE-LIZACIJI TEH RAZLIK.KAR PA BREZ PORABE NASILJA NAJBRŽ NE BO MOGOČE.FEDERACIJA ~JE V OČITNI AVTOBLO-KIRANOSTI.ALI NI IzAod' V KONFEDERACIJI? Ta blokada obstaja že dalj časa, že vse odtlej, ko je s prizorišča odšla avtoriteta, ki je lahko te blokade lomila ne glede na različnost interesov zno-traj države. Zatiranje enega na račun drugega je lah-ko sicer dobra mčtoda vladanja, ne da pa se na ta na-čin ničesar dolgoročno rešiti. Konfederaci.ja .je bilo zelo odprto politicno vprašanje takoj po gospodarski reformi leta 1967, negativne izkušnje po dogodkih na Hrvaškem v 70-ih letih pa so ta problem potisnlle v ozadje, tako da danes ta kbncept nitna s strani urad-nih političnih struktur nobene podpore. Še v Sloveni-ji si politiki o -tem ne upajo govoriti. Danes skuša • slovenska politika predvsem ohrahiti tisto, karvje glede nacionalne samostojnosti že doseženega, čeprav to najbrž ne bo dovolj. Konfederacija je gotovo ena izmed možnih produktivnih rešitev sedanje avtobloki-ranosti Jugoslavije. NAJBRŽ JE EDEN IZMED RAZLOGOV ZAVRAČANJA KONFEDERACIJE TUDI TO, DA SEDANJI POLOŽAJ NEKAKO USTREZA SLOVENSKI PARTIJI.SAJ JE KOT "BRANILEC" NARODA PRED CENTRALIZ-MOM IN UNITARIZMOM PRIDOBILA VISOKO STOPNJO NACIONAL-NE LEGITIMNOSTI. V ODPRTI JUGOSLOVANSKI SITUACIJI BI JE NAMREČ NE IMELA, SAJ DEMOKRACIJA MED NARODI NUJNO VKLJUČUJE TUDI DEMOKRACIJO ZNOTRAJ NARODA. Dejstvo je, da stanja, kakršno je danes, zelo ustre-za liberalnemu slovenskemu konceptu, ker lahko partija balansira med pritiski od spodaj in pritiski iz Beo-grada. Vendar to stanje ne raore dolgo trajati. Mislim, da so ustavne spremembe tisti prizkusni kamen, ko se bo slovenska partija morala odločiti za eno ali drugo stran, kar pa bo gotovo težko, saj ji nl v interesu oddati oblast ne navzgor ne navzdol. Obe alternatlvi sta namreč zanjo slabši. NAJ MLADINSKA ORGANIZACIJA V TEH IZOSTRENIH POLITIČ-NIH IN MEDNACIONALNIH RAZMERJIH "BALANSIRA" SKUPAJ S PARTIJO? " Najprej bi se morali osvoboditi strahu pred pritiski z juga. Kar počnemo v Sloveniji, je naša stvar.in kar o tem mislijo drugje, je drugotnega pomena. Ne glede na medsebojne spore posameznih partij mora mladinska organizacija ohranjati samostojnost ter vztrajati pri uveljavljanju svojih interesov. Ni nujrio, da bi se morala stališča do določenega vprašanja v celoti poe-notiti zato, ker smo vsi Slovenci. Samostojnost je ravno v tem, da imaš do ključnift političnih vprašanj svoja stališča, ki jih suvereno zastopaš povsod, tu-di na -zvezni ravni. Absolutna samostojnost ln^avtona-mnost mladinske organizacije - to je eno kljucnih na-cel nasega programa. 27. maja, 1988 ALENKA COTIČ BORUT MEŠKO Da je demokrazizacija v tej dežsli lahko nekaj zelo varljivega, priča med drugimtudi za zdaj še negotova usoda Janeza Janše. Zaradi aretacije Janša interyjuja;ki ga objavljamo, ni mogel avtorizirati. V primeru kakršnih koli zlorab se uredništvo Tribune zavčzuje^da bo z vsemi mižnimi pravnimi sredstvi sprožilo kazenski postopek. ARETIRAJO, MAR NE ? Ljubljana, 3.6.1988 , JANEZ JAN5A ie v priporu. V priporu je človek, ki qa iavnost dobro pozna in je nedeljivo povezan tako z viharji v ZSMS 1984, kot tudi z mirovnim gibanjem, s Časopisom za kritiko znanosti kot tudi s pobudo za reorganizacijo mladinske organizacije (da njegove publicistične dejavnosti niti ne omenjamo). Skratka, aretiran je človek, ki ni nikoli mirno gledal vseh neumnosti v družbi in je to tudi povedal brez dlake na jeziku. Zato si je pridobil zaupanje ljudi (tudi če se z niim ne strinjajo) na eni strani in alergičnost oblasti na drugi. i\ Tretii dan po aretaciii ie sicer znano nekai več kot v torek popoldne in sredo zjutraj, ko so bile javnosti predočene prve protestne izjave. ^ Znanih je nekaj več pravnih in postopkovnih oodrobnosti (to pravijo pravniki)i/iz^^?>i^/^ da bi v celotnem postopku v primeru Janeza Janše težko našli točke, ki niso v skladu s črko zakona (če pa te črke določajo zelo široko polje subjektivne presoje, tako da se pod vprašai postavlia pravna varnost državljanov, je pa že druga zgodba). $pore.t\ pa ostaia politični kontekst, v katerem se je zaodila aretacija. Spomnimo se: - aretacija se je zqodila istočasno s potekanjem Konference ZKJ (ki so jo poskušali spremeniti v izredni konqres), kjer so ponovili že večkrat izražena medla prepričevanja, da so govorice o državnem udaru plod bolne domišljije, - aretiran je bil človek, za katerega se je že vnaprej vedelo, da njegova aretacija ne bo ostala brez odzivov javnosti (ali vas to ne spominja na nek scenarij, ki ga bojda sploh ni?) In zato kar sili ven vprašanie: Kaj je zadaj? Ljudie so nezadovoljni ob sprenevedajočem se pojasnilu, ki ga je posredoval Republiški komite za informiranje in poskušajo sami postaviti nekaj hipotez. Lestvica je dokaj pestra: od kinotečne variante, kjer policija pri glavnem junaku vedno 'najde obrennenjujoče gradivo (jasno, ¦ ¦ . ), do iskanja razlag za aretacijo v vsak dan drugačni konstelaciji političnih moči. Nekje vmes je verjetno STROGO VAROVANA RESNICA, ki jo država tako močno čuva, da postafa zanjo to že kontra^jproduktivno (tukaj nekai smrdi). In medtem ko bo vedno teže koga prepričati, da nas je aretacija Janeza Janše "gbvarovala" pred veliko subverzijo in ko se bodo nadalievale ekonom-ske subverzije, se bodo tudi novinarii in publicisti začeli prilagajati novemu vetru, ki je nastal z Janševo aretacijo in ki bo verjetno pometel s civili-zacijskimi prodobitvami zadnjih let. Ce bodo odslej politični komentarji bolj podobni filmskim esejem, živalskim bajkarm in napotilom za vrtičkarje - se ne čudite, berite med vrsticami, sai veste, aretiraio. Jasmin Držanič TDIDIIMA _CTQAMR ŠE VEDNO BOJ ZA OBLAST Še nekaj dnijn dočakali bomo finale le-tošnjih volitev. Še sreča, da nam tudi tokrat pe bo treba osebno vreči lističa v volilno skrinjico, ampak bo to za vas opravil vaš poslanec oziroma zastopnik-advokat vaše svobodne volje, misli in odločitve, ki ga klk čete Delegat, kakor ga je poimenoval nje-gov oče E. Kardelj. Skorajda zanesljivo tega možaka¦- delegata namreč- osebno ne po-znate. Najverjetneje ga ne bi prepoznali niti na sliki, saj ga še niste nikoli in nikdar niti vi-deli ali zanj slišali. Včasih se celo pojavi dvom v fizični obstoj vašega Delegata, ki pa bo letos le že tretjič glasoval v vašem imenu. Ko ste vi stiskali pesti za Mojco Drčar - Murko, je on dvigoval roko za Sta-novnika. Ko ste se vi držali za glavo in v ča-sopisih prebrali kaj novega o Mikuliču, nje-govih popotovanjih| pak^tih, intervencijah, ukrepih, predlogih in kornJsijah, je vaš dele-gat z nekaj desetletno zamudo ugotovil -prepozno seveda - da za glasovanje o za-upnici jugoslovanski vladi konsenz, paritete in druge rož'ce demokracije ne veljajo. V vladnem žargonu torej izgubljate z 2:0. Pred vrati pa je veliki finale z volitvami predsednika ZSMS ..Organizacijo dobro po-znate. Po imenu. če ste že zaposleni, odva-jate zanjo iz svojega osebnega dohodka celo prispevke za članarino. Torej ima re-den yir-?redstev za obstoj in delovanje. No, seveda šo tu še dotacije in še kaj. Ima tudi svoj sedež, kjer sedi nemalo mladih ali malo manj mladih poklicnih politikov, funk-cionarjev ZSMS, ki jim torej osebni doho-dek ustvarjate neposredno vi sami. ; Tam se z redkimi izjemami predvsern za-vzemajo, forumsko delajo, idejno-politično markso-leninistično, MDA-jevsko razglab-Ijajo in sestankujejo in se po izteku manda-ta preselijo v kakšno sorodno sekto, ki pa je že za odrasle in he vec šahno za tridesetlet-nike, ali ostanejo v Beogradu in nas od tam iz varne razdalje pozdravljajo z razočara-nostjo nad svojim delom v ZSMJ (spom-nim se prispevka vašega beograjskega de-legata, ko je vzdihoval in obupoval nad pe-turnim delovnikom, dobrimi plačami in ostalimi tegobami vsakdana v prestolnici), kakor da ne bi natanko vedeli, kaj jih tam čaka in po besedah mojega znanca Buha-rina ravno zato pripravili pjrtljage in poleteli v Beograd. Svoje razumevanje procesov v družbi so predstavili z naslednjim člankom, objavljenim v prvi številki« Katedre v letu 1 985: APOLOGIJA NASLOVNIGI -ko se provokacija našemi v revolucijo. Dobesed-no povzemam drugo polovico tega teksta izpod peresa Branka Greganoviča, ko slika mlade nezadovoljrršže^navijače in demok-rate. SINDROM REVOLUCIJE Že več kot leto dni preveva vesoljno Slo-venijo duh revolucionamosti in družbene angažiranosti. Mlado in staro je prevzel opoj kritičnosti, vsi zagnani prebirajo neza-želene publikacije, spremljajo delo alterna-tivnih scen in skupin, skriti v luknjah svoje konkurenčne individualnosti masturbirajo v fantastični predstavi o zmagi njihovega Iju-bimca. Dnevne sobe, sprejmne sobe, ko-palnice in stranišča so postali stadioni, na katerih najbolj strastni revolucionarneži in angažiranci v gluhi tišini vzklikajo davno za-vržene parole in v orgazmu strasti omogo-čajo lastni biti premagati tegobe in strese svojega osemurnega delirija tremens. Fus-balerji dan za dnem podžigajo njihovo navi-jaško strast, dvigujejo njihovo samozavest in temperaturo, zavarovani z bodečo ogra-jo, policaji in njihovimi psi, dosegajo nirvano skozi manipulacijo s posplošeno brezoblič-no maso krvi željnih človečnjakov, ki se v svoji nerazločnosti razlikuje samo po tem, da navijajo za različne klube: »Zvezda« pro-ti »Partizanu«, »Opozicija« proti »Oblasti«, »Mi« proti »Njim«. Kdor ni z nami, je proti nam je parola fusbalerjev, ki je svoje ideal-no protislovje neovrgljivo odkrila v motu njihovih navijačev: kruha in iger. Neizbežen poklon nastopajočih ustvarjalcev enkrat-nega spektakla ustvari atmosfero poenote-nja in združenosti obeh taborov: nastopajo-čih in občinstva, združenih v evforiji nad do-sežkom, ki so ga skupaj ustvarjali in ustva-rili izkušnjo, ki jo poimenujejo DEMOKRA-CIJA (podčrtal L T.), občutek, ki je tako mogočen in lep, da ga je v vsej njegovi ILU-ZORNOSTI (ponovno podčrtal L T.) po-trebno vedno znova doživljati, vedno znova, vedno znova, znova, znova, znova, ZNO-VA! Nove predstave, nove tekme, nove igre, nov kruh, drugi z nami, drugi proti nam ..., tako dolgo, dokler ne dosežemo narave v vsej njeni pestrosti in zelenilu: nebo, zemlja, gozdovi, borovnice, maline, gobice, gobarjenje, gobe, večno združeni v vesolju! Takšni ste torej, tovariši volilci, ali takšni bi naj bili. Takšen je tudi tovariš Janez Jan-ša, ali takšen bi naj vsaj bil. Vsi skupaj samo navijate in verjamete v demokracijo, ki pa ni nič drugega kot iluzija ali vsaj naj ne bi bila nič drugega kot iluzija. DEMOKRACIJA je vse. Zato tudi Janezi verjamejo programu Janše in njegovih in tvegajo, da se pokaže še ta za iluzijo. Spre-jeti je moč in vzeti v zakup dejstvo, da Jan-ša ni vaših let, kakor letijo nanj očitki. Bori se za oblast in obtjublja, da je ne bo zlorab-Ijal, ampak tudi razpustil, da jo le dobi. Tre-ba je v nekaj verjeti. Zato povzemam za starim admiralom Farragutom (z Brankom Mamulo ga veže menda le čin) in kličem Janši in ekipi: »Damn the torpedoes, full speed ahead!« Bomo videli čez tri leta. Leo T. TRIBUNA-STRAN 7 JUGOSLAVIJA- MOST MED ROMUNUO IN ALBANIJO (Konferenci ZKJ ob rob) Konferenca ZK je »inila po pnčakovanjih - naša politična elita še naprej enotno tišči glavo v pesek. Ne zanikaa sicer dolodenih razlik, vendar pa 50 podobnosti še vedno doiinantne. Najprej o razlikah. Medteu koeni zagovar jajo krepitev centralne parti.jske oblasti in pozivajo k večji disciplini/ enotnosti, vidijo drugi izhod i: krize v delovan.ju ZK kot subjektivne sile (ki deluje za fasado SZDL, na priaer) in pozivajo svo.je kadre k strpnosti in dialogu z domorodci. Ce je koncept partije pri prvih blizu partiji v drugih deželah realnega socializtaa, ^ii gre v druge« priaeru za inovacijo jugo-politike. Na ohranjevanju teaeljnih značilnosti te inovacije vztraja liberalno krilo par-tije. Kaj je značilno za te liberalce? Predvses to, da vodijo dvojno igro - na eni strani se skušajo legitisirati kot subjek-tivna sila, ki ni ved na oblasti, kot elita jasnovidcev, ki prepričujejo le §e z aočjo svojih arguientov, v resnici pa še vedno delujejo kot klasična partija z fiionopoloi na oblast in ne prenesejo nikakršne konkurence. Liberalno krilo parti.je vztraja pri te.j shizofreni predstavi o Zvezi koaunistov, aedtei ko skuša konservativno krilo parti.je ta varljivi privid ukiniti. Paradok-salno se torej liberalci zavzeiajo za status quo, fledtea ko konservativci nastopajo kot aktivisti, 1 jud.je spreieabe. V odsotnosti politične deaokraci.je je shizofrena partija =e vedno boljia od partije zdravih sil. Tip vladarja, ki ga generira shizofrena partija, je prosvetljeni absolutist, Ce Kučan na Konferenci trdi, da mora ZKJ ustvariti pogo.je za "zdravo gospodarstvo in zadovoljno Ijudstvo z jasniai perspektivaai" (Delo, Rekli so, 31.5.38), js to še vsdno bolje, kot da grozi z zaporoa. Vendar pa, in sedaj prehajan k podobnostini, ne ponuja avtonoiije. Tako liberalci kot konservativci ne vprašuje.jo parti jskega aonopola na oblast. Ceprav se tako prvi kot drugi zelo radi sklicuje'jo na desokracijo, pa 50 obcji enako nepripravljeni nan.jo. Deuokratičen politidni sistei iBora nafflreč na vnaprej predvidene načins 1 judea omogočiti, da avtonoano odločajo 0 tea, kdo jiia vlada. Da bi deiokratičen politični sistem deloval, iora biti izpolnjenih več predpogojev - avtonomna politična skupnost, ki je privržena deaokratičniia prepričanjem; država, ki kot najvišja obhka politične organiziranoati takine orientacije zagotavija; in oblike aediacije ffled politično skupnost.jo in državo (strankarski sistea, volitve). Ce bi v Sloveniji dane5 ie lahkc govorili 0 nastajanju avtonomne politične skupnostif pa ostali pogoji niso izpolnjeni. Partija je še vedno v srečni zakonski zvezi z državo, nesrečni saso le vsi tisti, ki nai je vsiljena vloga peraanantnih otrok. Se vedno srao obso.jeni na en sam prograa (socialistično saiBoupravljan.je) in na driavo, ki Sditi preddeuokratiine institucije (delegatski sistea). V nekea saislu je ta politidni sistea ne-partijski, saj 50 komunisti ukinili vse druge partije kot reprezentante parcialnih cružbenih mteresov, s tea pa so sebe postavili v vlogo reprezentantov celote. Partiji bi toplo priporoiil, da se vrne naza.j k svo.jia korenina-a. Ce sta Marx in Engels, uteaeljitelja koraunistidne dogise, trdila, da komumsti nima.jo nobenih posebnih interesov, i.i ne bi bili lntsresi delavskega razreda, se v ZK Siovenija ta trditev reducira - čs na.j sodia po izjavi =efa psrtije Kuiana na ie oraenjeni Konferenci - na to, da koffiunisti sploh nimajo vet nobenih posebnih interesov (Kučan, prav. tais). Takšna dezorientacija je probleaatidna za samo partijo, 5a.j poaeni, da je izgubila vsako identiteto in da 5e lahko saao ie kaseleonsko prilagaja. Postaja nevidna in neoprijeal.jiva, čisto navaden in .isto gol bo.j :a ohran.jevanje oblasti. Na drugi strani pa postane s dasom takšna nevidna, a povsod prisotna oblast probleaatična tudi za nastajajodo avtonomno politično skupnost. Partija namred kot goba vsrkava vase lipulze iz okolja, : ker lastnih pad ne preoiore, vendar pa m z-noina nidssar urssniiili, saj ne zasleduje nobenega posebnega interesa, ker je njen sdini mteres v tem, da perpetuira svo.je gospostvo. Parti.ja, organizaci.ja s tisočsriai obrazi rn hkrati popolnofa brezizrazna, otežkoda oblikovanje posebnih interesov v ciyi',L|$ družbi. ' ¦" To, kar bi danes prsdvsei potrebovali, ja vzpostavljanje jasnih mej, artikulacija razlik aed nosiki razlidnih parcialnih interseov. Za to je neobhodna vrnitev partije h korsninaa. Ponovno aora postati reprezentant interescv delavskega razreda. Ksr pa ,js vsaka mo'dBrna industrijska družba intsresno heterogsn prostor, v katerea se sredu.jejo številni različni parcialni interesi, inora partija oiogočiti, da 5a obliku.je prostor za n.jihovo oblikovanje in uresničevan.je. Takšnih tsndenc pa na žalost v partiji že ni na obzorju. Za sebe je že po eneis letu vojskovanja v drugi svetovai vojni ugotovila, da jo fronta QF preveč utesn.ju.JB in z Dolomitsko izjavo 51 je tudi ponovno izborila sdvo.jo avtonoaijo. Ali ni nastopil po ved kot štiridesstih lstih tas za novo "Doloaitsko iz.javo", ki bi priznala to pravico tudi vsei drugim posebnia intereson? Sele tako usaierjena in delujoča, evrokomunistična partija, se ho lahko sklicevala na deakracijo in na našs assto v zahodni civi-lizaci.ji. Do teda.j pa bo še vedno vzpostavljala zgol.j most aed Rofflunijo in Albanijo. GREGOR TQ«: TRIBUNA-STRAN8 PARTIJA NA REŠETU Sicer bi morala po redakcijskem dogo-voru napisati nekaj jedkih na račun naj-novejše gospodarske reforme, ki sta jo inavgurirali zvezna vlada in zvezna skupščina. Pripravila sem že koncepcijo teksta, v katerem naj bi pokazala: 1. da je naša država politološki feno-men, ki državljanu garantira vse manj, od njega pa zahteva vse več, 2. da zadnji ukrepi, ki naj bi bili eko-nomsko reformatorski ponovno »udarja-jo mimo«, saj: a) zmanjšujejo kupno moč prebivalstva, po drugi strani pa reforma sloni na predpo-stavki o povečanem dinarskem in deviz-nem varčevanju, b) se v gospodarstvo posega z modifici-ranjem državnega nadzora cen, medtem ko se o vseh faktorjih, ki oblikujejo ceno, pre-vidno molči, 3. da se najbolj krucialna reformna za-deva medtem dogaja mimo oči javnosti; ravno zdaj so namreč v obtoku materiali o spremembah deviznega zakona in Zakona o kritju tečajnih razlik. Stvar je seveda stro-go zaupna, lahko pa si mislite, da papirji predlagajo takšen zasuk v javnih finančnih tokovih, ob katerih se človeku zvrti v glavi. Skratka, z zelo izbranimi besedami sem nameravala ošvrkniti vlado (ona mene tako ali drugače švrka vsak dan), pa se je zgodilo nekaj, kar daje še več mož-nosti za pisanje. Začela se je konferenca ZKJ. Je že tako, da ima pri nas zadnje čase vsaka za-deva, kjer se zbere več Ijudi, pečat zgodo-vinskosti in prelomnosti. Taki atributi so bili v zraku in tik pred začetkom konference so si bili vsi partijci edini v tem, da potrebujejo konferenco (še pred pol leta se je Milka Planinc na seji cekaja vprašala o smisel-nosti konference), kot potrebuje Sahara dež. Pa si vseeno zastavimo vprašanje: Zakaj konferenca? V zadnjem času se partija otepa s proble-mi, za katere se zdi, da ji predstavljajo ne-znosno breme. Gre za: 1. Različnosti vsak dan pretresajo or-ganizacijo, ki temelji na predpostavki o po-enotenju članstva v vseh točkah (saj se še spomnite zardevanja partijskih funkcionar-jev ob ugotovitvah, da člani CK ZKJ ne samo, da se ne strinjajo med seboj, ampak se prepirajo, vso zadevo pa celo prenaša televizija, tako da gleda to sramoto vsa dr-žava). 2. Partija si že od šestega kongresa (1952) lasti pravico, da se umakne z ob-lasti in se navzame idejnopolitičnega vodstva, torej se ukvarja s temeljnimi vprašanji. Iz te zmede lahko potegnemo različne logične zaključke, sami pa izberite tistega, ki po vašem mnenju bolj ustreza resnici. a) Partija ima ekskluzivno pravico, da ugotovi, kaj je prav in kaj ne, in če je to funk-cijo opravljala celih šestintrideset let, po-tem nam gre danes dobro. b) Partija ima ekskluzivno pravico, da ugotovi, kaj je prav in kaj ne in ima že zaradi tega oblast nad državno oblastjo. 0 moder-nem političnem živijenju potemtakem ni govora, prav tako v taki konstelaciji ni mož-no govoriti o učinkovitih kanalih kontrole od spodaj. Šestintrideset let kasneje v dokumentih za partijsko konferenco spetzasledimo idejo o sestopu z oblasti in omogočanju pluraliz-ma. Skratka, partija gleda na dobrobit os-talih in se zato odpoveduje lastnim ugod-nostim, ki izvirajo iz oblasti. Jugoslavija prenese mnogo nelogičnosti, ampak vsa-ka stvar ima svoje meje - oblast pač ni vprašanje volje! 3. Posebna težava partije je odsotnost dostojnega teoretskega aparata in ideo-logistična produkcija Tpod vodstvom zna-nega S. Š.). Obmetavanje z ideologizmi je zadnje čase zelo priljubljena disciplina in tudi v ZK jo kar dobro obvladajo. Temu se pridružuje tudi sila neubrano petje republiških partij pod taktirko zvezne. Soliranje tukaj ni zaželeno, to, da zboristi tolčejo »falš note«, pa ne vznemirja nikogar (saj veste, o čem govorim, ne). In zato so se zbrali delegati v Beogradu, da bi se na konferenci domenili, katero novo pesem bodo odslej prepevali (če-prav se že vnaprej ve, da polifonija ni dovo-Ijena). Prav tako lahko rečemo, da je bila konferenca sklicana zato, da bi se domenili, kako sestopiti z oblasti in na njej ostati. Morda pa je bila konferenca sklicana zato, da bi vsi videli, da gre partija v korak s ča-som. Zadnje čase se namreč spogleduje z delnicami, trgom dela in kapitala in s podobnimi ekonomskimi instrumenti, katerih popolna uvedba bi edino ukinila sedanjo pozicijo partije, proti kateri »se sama bori«. Zdaj pa sami razmislite o tem, če bo partijsko spogledovanje s ka-pitalistično ekonomijo »šlo do konca«. Jaz sem zelo skeptična. Konferenca Začetek konference je presenetil tudi tis-te, ki smo že vsega vajeni. Kamera je ujela Branka Mikuliča, ki je verjetno razlagal Sti-petu Šuvarju, kako se po japonsko reče Na svidenje, medtem ko je slednji verjetno raz-mišljal o tem, kakšen dober biznis je naredil z založbo Komunist, ki mu bo izdala najno-vejše tekste, tako da ga bodo bolje spoznali tudi v Sloveniji. Miran Potrč se je pogovar-jal s Slobodanom Miloševičem (fino vreme imamo danes, ane), medtem ko je Jože Smole preverjal delovanje prevajalcev. Po-tem se je začelo. Vse skupaj je spominjalo na diletantsko vodenje kake seje UK ZSMS, koje človek iz Ijudstva (baza Niš) jei prepričevati delegate, da je dosti separati-ziranja in privlekel na dan Tita, krizo, revo-lucijo in tako naprej in predlagal, da bi kon-ferenca ves čas delala v plenumu. Naspro-toval je Silvo Gorenc, njemu pa delegat iz Beograda (poudarek na občini Savski ve-nac). Predsedujoči (Gacič) se je zbal, da se bi spopad Slovenija-Srbija razvil še pred sprejetjem poslovnika, zato je ener-gično zahteval glasovanje, kjer je bil sprejet predlog (treba li da brojimo?) o delu konference v plenumu. Že ta obrobni dogodek je priča, da partija v praksi niti tehnično ni pripravljena na kakršnekoli razlike (da ne govorimo o tem, da bi težko našli kateri koli zvezni nivo, kjer glasov ne štejejo na roke, saj so bile še do nedavnega vse odločitve sprejete soglasno). Potem je sledil govor trenutno prvega človeka partije, Boška Krunida. V njego-vem govoru je vsak našel nekaj zase: od spreminjanja ustave (ki jo je potrebno sprejeti čimprej), gradanske desnice (ne-kateri bi jo našli že s pripravami za radie-stezijo), blagovne proizvodnje (ni dileme, da smo vsi zanjo)... do pisanja novinarjev in njihove odgovornosti. Skratka vse, kar smo že slišali, vse, kar poslušamo zadnji dve, tri leta. Partijska konferenca samo rezimira dogodke in zahteve, ki se v jav-nosti pojavijo, preden se jih zave partijski aparat. Avantgarda družbe ponavlja za družbo. Slabo. Za avantgardo in za družbo. JASMIN DRŽANIČ TRIBUNA -STRAN9 REFERENDUM KOT NEZAUPNICA? ISfi naključje, da se je v javni razpravi o us-tavnih dopolnilih pogosto pojavljala zahte-va po referendumskem odločanju o po-membnih vprašanjih iz pristojnosti skup-ščin in tudi o uvedbi referendumov na Ijudsko pobudo. Osnutek predloga dopo-Inil je tako pomanjkljiv (v njem manjkajo bistvene novosti v ustavnem sistemu, ki bi bile po precej splošnem mnenju nujne za začrtanje izhoda iz družbene krize) in tako poudarjeno enostranski (nemogoče je pre-zreti centralistične težnje ob nespremenje-nem bistvu sistema), da so mnogi upravi-čeno zastavili vprašanje, ali ne bi bilo o tem najbolje odločati z Ijudskim glasovanjem. Gre pač - naj se sliši še tako patetično - za usodne stvari; če bi z običajnimi medrepub-liškimi »trgovinami« poravnali nasprotujo-če si interese tako, da bi se manjšina spet morala prilagoditi večini in bi v nasprotnem primeru manjšino izsiljevali z obtožbami, da povzroča »ustavno krizo« (čeprav bi po-vsem legitimno branila svoje življenjske in-terese), jugoslovanska federacija pač ne bi bila več po meri Slovencev. V javni razpravi sta se tega vprašanja do-tikali pravzaprav dve različici: eni so predla-gali, naj bi zaradi nezadostnosti in neust-reznosti sedanjega osnutka takoj z referen-dumom zahtevali pripravo novega, ki bi vseboval korenitejše spremembe ekonom-skega in političnega sistema - ali pa naj bi take spremembe vnesli vsaj v končni pred-log ustavnih sprememb in njegovo ustrez-nost preverili z referendumom. Zahtevo, naj bi republiška skupščina o ustavnih spremembah odločala na podlagi referen-duma, je podpisalo že več kot 100.000 Iju-di, kar je največja manifestacija civilne družbe pri nas doslej. Iz tega dejstva lahko izvedemo daljnosežne sklepe: »nova druž-bena gibanja« - doslej precej abstraktna kategorija v politični resničnosti - silijo po-litični sistem k nečemu, na kar še ni pri-pravljen, namreč k neposrednemu odloča-nju o najpomembnejših zadevah. To pot gre za pridobitev najširše Ijudske podpore za enkratno rabo, toda načelo seveda pelje še v druge sklepe. Med temi je najpo-membnejša trajna dopolnitev ustavnorevi-zijskega postopka z morebitno novo določ-bo kdaj v prihodnje, da se ustavna besedila sploh lahko spreminja samo z referendu-mi v federalnih enotah, ki sestavljajo Ju-goslavijo, pa tudi odkaz k neposrednim vo-litvam kot utrditvi, ali bolje rečeno, prido-bitvi legitimitete nosilcev oblasti na vseh ravneh. Po začetni prevladujoči nenaklonjenosti voditeljev in upravljalcev javne razprave o ustavnih dopolnilih do referenduma se je, najbrž tudi zaradi omenjenih podpisov in drugih oblik podpore referendumu, izobli-kovali stališče, da bi referendum sicer lah-ko razpisali, toda šele potem, ko bodo znani izidi javnih razprav drugod po Jugoslaviji, oziroma ko bo narejen dokončni predlog ustavnih dopolnil v zvezni ustavni komisiji. Logična stran tega stališča je v tem, naj bi počakali, da bi videli, ali se ne bodo stvari vendarle kako obrnile in se bolj približale slovenskim pogledom; referendum bi torej razpisali le, če bi šlo za pritisk s povsem nesprejemljivimi predlogi. Nesporno je bilo ob tem, da bi referendum umestili med od-ločanje zveznega zbora, ki sprejema »poli-tične« zakone po načelu.večine in bo v njem Slovenija pač v marrjšini, ter med d,p-končno odločanje v republiški skupščini. Slaba stran stališča o čakanju je najprej v tem, da referendum še ne priznava legi-timnega varovanja nacionalnih interesov kot trajno pot, posebej pa v tem, da v zadevi sedanjih ustavnih dppplnil povečuje vtis o izsiljevalskih namera;h irianjšihe (»če ne boste sprejeli naših pripbrnb... bomo pa razpisali referendurn«). Referendum se tako pojavlja kot strašilo, ne pa kpt nekaj, kar bi moralo biti naravno v taki državi, kjer so federalne enote nosilke suverenih pra-vic. Precej bolj čista bi bila situacija, če bi slovenska republiška skupščina takpj zdaj sprejela načelni sklep, da referendum bo v vsakem primeru; če bodo slovenske ključ-ne pripombe upoštevajie, potem bi pilo takoalitakovse vredu.Čenebi bile,biljud-ski referendum bistveno razbremenj| s|'q- ¦ vensko skupščino dramatične odločitiv^v : primerjavi s katero je bil sklep o zahtevani nezaupnici Mikuličevi vladi otroška igra. Kar zamislimo si: predlog ustavnih spre-memb izglasovan z večino v zveznem zb,^- , ru, ki so ga odobrile vse republiške iri po|rj- j jinske skupšČine, slovenski skupščinskfole- ! legati pa ga zavrnejo in s tem sevedi pto-kirajo ustavne spremernbe v: vs^j Jugosla- • viji. Ali ne bi bilp, gjpde na iriožnb predvide-vanje takega razvoja dogodkov, republiški skupščini laže, če bi vedela, da ji bo - y do-brem ali slabem - stalo ob strani večinsko javno mnenje? Poleg tega, kdo pa so skupščinski delegati, Če ne del baze, ki pač zahteva zase, da se (ahko ob posebno po-membnih vprašanjih tudi neppsredno ude-leži odločanja? S tem v zvezi so tudi pripombe, ki jih je bilo slišati na sestankil^ forumov, in se tr-dovratno oklepajo stali?Sa, da bi bil refe-rendum oblika nezaupmče delegatsk^mu sistemu. Pustimo ob strani dejstvo, da bi moral delegatski sistem zagotavljati neod-tujenost delegatov od baze, ki jo zastopajo in kateri so pdgovorni, zanimivo pa je vpra-šanje, ali ne^bi ref^r^ndum škodil prej dokaj resničnemu življenjskernu dejstvu, ko se v sistemu posrednih volitev in ločenosti no-silcev funkcij od pravolivcev, z d^l^gatskim sistemom uveljavijo rešitve, tcijih Vfcjna na Ijudskem glasovanju ne bi podprla. Tako je na koncu, pod bilančno črto, referendum pač mnogo več kot tehnično vprašanje iz-vedbe ustavnih sprememb in pomoč (po potrebi) delegatskemu odločanju. MOJCA DRČAR-MURKO KAKŠEN SOCIALIZEM HOČE B. M.? Odstop Branka Mikuliča s funkcije pred-sednika zvezne vlade sam po sebi gotovo ni tisto odrešilno dejanje, ki bi bistveno vpli-valo na razreševanje zapletene politične in ekonomske situacije vJugoslaviji. Dvomim namreč, da ima prvi človek jugoslovanske politike tolikšno moč, da bi samostojno ob-likoval ekopnomsko politiko, konstantno iz-vajal politični pritisk na tiste, ki se mu zo-perstavljajo, in tako vsiljeval svoje rešitve celi Jugoslaviji. Branko Mikulič je samo še eden tistih, ki skušajo brez večjih politič-nih pretresov doseči nemogoče: zagoto-viti učinkovito ekonomijo ob hkratnem sprejemanju zahtev in logike delovanja nerazvitih gospodarstev, kar pa dokazijivo vodi v propad, saj bi drugače ta gospodar-stva pač ne mogla biti v razsulu. Pritisk ne-razvitih na vsakokratne politične odločitve na najvišji ravni se iz leta v leto stopnjuje. Glede na realnorazmerje političnih sil v Ju-goslaviji in navdušenje nad neostalinistič-nim vstopom v 21. stoletje, ki smo mu priča v posameznih delih te države, bi bilo zelo nerealno pričakovati, da bi v primeru odsto-pa predsednika vlade njegovo mesto zase-del človek z radikalno drugačnim pristo-pom k reševanju gospodarskega kaosa, kajti to bi pomenilo bistveno predrugačenje obstoječe politične in ekonomske prakse. Če pa se v Jugoslaviji ne bo radikalno spremenil sistem, ki omogoča, da politič-ne in ekonomske odločitve diktirajo ne-razviti, če politična moč ne bo prešla v roke sposobnih, razvitih republik, nimajo kadrovske spremembe, pa oeprav na na-jvišji ravni, nobene praktične vrednosti. Problem torej ni toliko v personalni za-sedbi najvišjih političnih funkcij, čeprav ta nikakor ni nepomembna, ampak v osnov-nih mehanizmih, po katerih funkcionira ju-goslovanska družba, in v mentaliteti, na os-novi katere se ti reproducirajo. Kot kombi-nacija elementov bizantinskega despotiz-ma, boljševizma in samoupravne retorike se jugoslovanski socializem, zlasti v svoji južni varianti, pojavlja v obliki centralizira-nega redistribucijskega sistema, ki ne-nehno teži k nivelizaciji obstoječih razlik in uniformiranju družbe, pri čemerse osnovna delitev na tiste, ki so vključeni v oblastne strukture, in tiste, ki teh možnosti nimajo, poglablja. Državno prisvajanje presežkov ustvarjenih dobrin, ki marsikdaj poteka na zelo dvomljiv način, ter njihovo arbitrarno prerazdeljevanje, sledita miselnosti, po ka-teri nekateri imajo zato, ker drugi nimajo, oziroma nekateri nimajo zato, ker so jim tis-ti, ki imajo, na nek neviden in nedoumljiv način vzeli dobrine, ki jim po naravni poti pripadajo in ki so dodeljene vsem v enaki količini. Zato imajo revni pravico, da jem-Ijejo/kradejo bogatim, saj slednji niso obogateli s svojim delom (delo je y tej noci-ji pač vselej lahko le neproduktivno), pač pa z goljufijo, krajo, izkoriščanjem ... Od-prava revščine tistih, ki nimajo dobrin, po tej logiki ni v produkciji le-teh, ampak v njihovem prerazdeljevanju ins tem v obubožanju tistih, ki imajo. Enakost v rev-ščini - največja pravičnost! Egalitarizem -osnovno načelo organiziranosti primitivnih vaških srenj. Mehanizmi redistribucije ustvarjenih do-brin (prerazdeljevanje dohodka) tako niso zgolj »izumi« te ali one vladajoče garniture, ampak mehanizmi, ki na Balkanu realno obstajajo že stoletja in so trdno zasidrani v mišljenju večjega dela Jugoslovanov. Ne-vidne božanske sile, ki vtradicionalni men-taliteti opravljajo to delitev, je pri nas na-domestila »odtujena zbirokratizirana drža-va«, ki je solidarizem in egalitarizem po-stavila za temeljni načeli svojega delova-nja. Zato jemlje tistim, ki še nekaj imajo, in daje tja, kjer nimajo. To hkrati zagotavlja vladajoči eliti ohranjanje položaja vrhovne-ga arbitra, kajti tovrstno državno pbseganje v posamezne nacionalne ekonomije ima večinsko podporo, saj predstavljajo tisti, ki nimajo in hočejo imeti, a ne tudi produci-rati, večji del Jugoslavije. Ti ne samo spod-bujajo, pač pa naravnost agresivno zahte-vajo reprodukcijo takih vzorcev, saj jim ti omogočajo skrajno neodgovornost pri up-ravljanju svojih lokalnih fevdov oziroma celo nacionalno suverenost brez samostoj-ne nacbnalne ekonomije. In zato je Mikuličeva vlada dobila polno podporo s strani nerazvitih republik in po-krajin, njena dvoletna politika pa je bila z večjimi ali manjšimi pripombami razglaše-na za »objektivno« najustreznejši način de- lovanja v pogojih' državne razparcelizira-nosti, idejne neenotnosti, upiranja republiš-kih birokracij, razraščanja nacionalnega egoizrna pri posameznih narodih ... Jasno je bilo tudi povedano, kdo je dežurni krivec za polom večine vladinih načrtov in obljub: razvitejši deli Jugoslavije, ki se upirajo odtegovanju svojega nacionainega do-hodka in ki stem slabijo enotnost »zajed-nice«. S podporo sedanji vladni garnituri so principi vodenje gospodarske politike, ki po svoji učinkovitosti in produktivnosti sodijo v srednji vek, dobili polno legitimnost za še naslednji dve leti. Kljub obljubljenim »radi-kalnim« spremembam v urejanju temeljnih družbenih razmerij ne moremo pričakovati nič bistveno novega, kajti v pretežnem delu Jugoslavije primanjkuje politične volje za temeljite spremembe sedanjih ekonom-skih in političnih mehanizmov delovanja te države, saj bi to pomerrilo bistveno predru-gačenje statusa nerazvitih oziroma dodeli-tev mesta, ki jim, glede na rtjihov prispevek k delovanju skupne države, realno pripada. Eno pa je gotovo: dokler bopolitična moč skoncentrirana v nerazvitem delu Jugo-slavije, dokler bodo nerazviti diktirali po-litiko in personalno zasedbo najvišjih dr-žavnih organov na zvezni ravni in dokler bo nerazvitost vrlina in vrednota, inicia-tivnost in razvojna prizadevanja pa ne-kaj, česar se je treba sramovati, nam bo življenje v tej skupnosti vsem v pogubo. ALENKACOTIČ TRIBUNA-STRAN 11 Zvonimir Devide: PRIPOMBE IN VPRAŠANJA V ZVEZI S POROČILOM JE KRŠKO IZ LET 1985, 1986 IN 1987 1. Že večkrat smo slišali, da jedrska elektrarna Krško doslej še ni izpolnila vseh delovnih pogojev, ki bi dokončnoupravičili iz-dajo veljavnega delovnega dovoljenja za stalno obratovanje. Je-drsko elektrarno Krško je menda vezalo kakih 24 ali 27 pogojev, ki bi jih moraia jzpolniti, če bi hotela dobiti veljavnodelovno dovoijenje - teh pogojev bojda vse do danes ni izpolnila. Kaj je v tem res-ničnega in zakaj jugoslovanska javno6t še zmeraj, po šestih letih obratovanja te centrale, nima pravega vpogleda v dejansko sta-nje? 2. Letos bo skladišče jedrske elektrame Krško za nizko in sred-nje aktivne odpadke prekoračib svojo zmogljivost. Vprašanje no-vega odlagališča je potemtakem več kot urgentno. Slišati je gla-sove, da bo to novo skladišče nekje na področju Papuka, in da so »naši ekologi« že podpisali soglasje za to lokacijo, vendar o tem še ni bilo objavljenega nič uradnega. Zahtevam, naj se to vpra-šanje rešuje z udeležbojavnosti in naj setako doseženipredlog za-tem sprejme z referendumom. 3. Menda je v Združenih državah Amerike eden izmed pogojev za delovno dovoljenje pri tovrstnih centralah popolnoma dodelan načrt evakuacije prebivalstva z območja, ki bi ga morebitna jedrska nesreča utegnila ogroziti. Zakaj za jedrsko elektrarno Krško take-ga načrta - ki bi moral vsekakor zajeti tudi Zagreb - do danes še niso napravili? 4. V poročilu o jedrski elektrarni Krško z dne 24. 11. do 5. 12. 1987 je jasno razvidno, da je eden od ključnih problemov te cen-trale korozija. Vendar se iz nobenega poročila nikjer ne vidi, kaj je jedrska elektrarna Krško ukrenila oz. vsaj skuša ukreniti proti temu nevarnemu pojavu. Kako namerava torej jedrska elektrarna Krško rešiti to vprašanje? 5. Iz omenjenega poročila jedrske elektrarne Krško je moč jasno razbrati, da je vzrokza najrazličnejše motnje in težave, ki so opisane na vsajh 1 5 mestih, vedno isti: korozija. Tedaj se je upravičeno vprašati, zakaj se jedrska elektrarna Krško ne loti sistematske raziskave pojava in vzrokov korozije v celotnem obratu. 6. Korozija pa je tudi težava, ki ogroža parageneratorje. Znano je, da bo treba parogenerator v jedrski elektrarni Krško zaradi problemov zamenjati čez nekaj let - in to ravno zaradi korozije. Menda VVestinghouse tik pred prodajo druge jedrske elektrarne Jugoslaviji obljublja, da bo na svoj račun zamenjal parogenera-tor (morda kar oba parogeneratorja) v jedrski elektrarni Krško. Cena takega parogeneratorja je odvisna od pogodbenih pogo-jev,a vgrobemsesučeokoti 100.000000dolarjev. Alite govo-rice držijo in kako bodo to vprašanje končno rešili? 7. Po zahtevah VVestinghousa in po drugih predpisih je moč jedrske elektrarne takšne vrste postavljati izključno ob reguli-ranih vodnih tokovih. Vse od časov, ko so se opredelili za graditev jedrske elektrarne Krško do danes, pa Save kajpak nismo mogli in ne moremo šteti med regulirane vodne tokove. Kako naj se to vpra-šanje zdaj naknadno reši? 8. S kakšno pravico terja jedrska elektrarna Krško od Vodne-ga gospodarstva SRH, naj dovoli povečanje dopustne toplotne kapacitete Save za nadaljnjo 1* C (češ da doslejšnja omejitev povzroča jedrski elektrarni Krško milijardo dinarjev izgube na leto), ko pa je docela jasno, da že zdaj Sava na tem območju ne more prenesti niti že obstoječih toplotnih obremenitev? Po izvir-nih podatkih so jedrski elektrarni Krško odobrili toplotno obreme-nitev Save za 2° C navzgor (v točki popolnega toplotnega izenače-nja), vendar samo za II., nikakor pa ne za IV. kvaliteto vode. Doslej so to zadevo reševali tako, da je jedrska elektrarna Krško - boj-da s posebnimi previdnostnimi ukrepi - občasno segrevala vodo, zlasti v hladnejših obdobjih, tudi za znatno število stopinj višje od dovoljene zgornje meje. Kako bodo to dokončno pravilno rešili? 9. Iz poročil jedrske elektrarne Krško z dne 11.3.1987 in 7. 4.1985 je razvidno, da tritij (tricij) iz jedrske elektrarne Krško prodira v brežiški vodovod. Znova postavljam vprašanje, kdo bo odgovoren v primeru, če zaradi kake nezgode prodre tod skozi več- ja količina radionuklidov od »dovoljene«. Ali prehaja tritij v osnovno vodo zavoljo prepustnosti materiala ali zavoljo mešanja vode med primarnim in sekundarnim hladilnim krogom? Kako bi se dalo to objektivno ugotoviti? 10. Na koncu zastavljam vprašanje glede zanesljivega in ne-posrednega obveščanja javnosti o varnostnih ukrepih jedrske elektrarne Krško, o njenih morebitnih nezgodah, kakor tudi o nevarnostih sevanja nasploh. Nedopustnoje uvrščati podatkeo radioaktivnosti okolja med uradne skrivnosti. Nasprotno, podatki morajo biti javni in javnosti vselej dostopni v trenutku in v vseh po-drobnostih. Kaj bomo glede tega pri nas končno ukrenili? Zagreb, 11. maja 1987 OPOMBA. Podčrtani deli teksta se zde kolektivu nuklearke najbolj sporni; ker so to samo vprašanja, puščamo ob strani, kaj od napisanega je res in kaj ni, ob strani pa puščamo tudi vprašanje izbora citatov iz celotnega De-vid6jevega teksta... (prevod A. Šušulič) TRIBUNA-STRAN12 KRŠKO? JA, BITTE! »Primer Devidš« je posledica dejan-ske »odprtosti« nuklearke Krškoza jav-nost. Pozivi, s katerimi zagovorniki jedr-ske energije to javnost prepričujejo o nujnosti, varnosti, cenenosti protzvod-nje jedrske energije y Jugoslaviji, očitno niso dovolj prepričljivi, da bi bili učinko-viti, zato je treba preizkusiti možnost, da bi jim priskočili na pomoč represivni državni aparati. Kolektiv nuklearke Kr-ško to možnost preizkuša z zasebno tožbo proti profesorju Zvonimiru Devi-d6ju, ker je dne 11. maja 1987 napisal in podpisal tekst z naslovom »Pri-pombe in vprašanja v zvezi s poročili Nuklearne elektrame Krško iz I. 1985, 1986 in 1987«. Tu sprašuje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev veljavnega obratovalnega dovoljenja, skladiščenju radioaktivnih odpadkov, o načrtih za evakuacijo pre-bivalstva z ogroženega področja, o ko-roziji, regulaciji Save in upravičenosti povečevanja njene toplotne kapacitete, o vzrokih za prehod tricija v osnovno vodo in o problemu zanesljivega in ne-posrednega obveščanja javnosti o var-nostnih ukrepih Nuklearne elektrarne Krško. Ta tekst baje vsebuje in prenaša ne-resnične trditve o nuklearki, ki »nesum-njivo« lahko škodijo njeni časti in ugle-du. Po mnenju tožitelja je »nesporno, daje obdolženiomenjeno kaznivo de-janje izvršil z razmnoževanjem p/sa-nega inkriminiranega teksta in njego-vim ustnim širjenjem na javnih zoo-rih, s čimer je v celoti uresničil vse bistvene elemente kaznh/ega dejanja obrekovanja...«. Omenjeni spor je bil tudi povod za razgovor s profesorjem Devidejem, na osnovi katerega je nastal ta zapis. DEVIDEJEV DEJAVNI PESIMIZEM Zvonimir Devidš je upokdjeni profe-sor biologije (živi v Zagrebu) - na Nara-voslovno-matematični fakulteti v Za-grebu je kot redni profesor predaval biologijo in fiziologijo rastlin. Odbor za podelitev republiskih nagrad na pod-ročju znanstvenoraziskovalnega dela in raziskovalne dejavnosti mu je letos podelil nagrado za življenjsko delo na področju naravoslovnih znanosti. Odkar je y pokoju, ima, kot pravi, več dela kot kdaj koli prej. Je član številnih odborov, komisij za zaščito okolja, o njih pa nima najboljšega mnenja. Ven-dar hrvaška javnost predvsem zagreb-ška, kaže vse več zanimanja za proble-me varovanja okolja. Skupina za nova družbena gibanja pri UK ZSMH Zagreb Svarun je lani iz-dala obširno publikacijo, kjer so z moč-nimi protiargumenti odgovarjai zago-vornikom jedrske energije, jeseni je or-ganizirala odmevno Protinuklearno de-lavnico (vse to sicer ni vplivalo na sta-lišča hrvaškega sabora do proizvodnje jedrske energije v Jugosiaviji). V tisku je zaslediti mnoge zahteve in pobude občanov za zaščito zagrebške-ga gozdnega pasu, dobro so obiskane javne tribune, ki jih pripravlja društvo Ekološka javnost (profesor Devidč je eden od pobudnikov za ustanovitev in aktivni član tega društva)... Kljub temy pa profesor Devidš ni optimist: »Ce sklepam na osnovi dejstev, ki jih poznam, potem lahko govorimo samo o imobilizaciji, ne pa o mobiliza-ciji Ijudstva V vrstah zaščitnikov oko-Ija vidim namreč tudi Ijudi, ki pod krinko varstvenikov okoija prikrito služijo ravno nasprotnim interesom. Za to imajo pač tehtne razloge, saj je pri nas varstvo okolja organizirano na načelih, po katerih damo zelje v var-stvo kozi, kozo pa v varstvo volku. Modri volk potrpežljivo čaka, da koza poje in se zredi, nato pa volk zrejeno kozo poj6 in se zredi še sam, okolje pa je tako dokončno zaščiteno. V mislih imam seveda »simbioze« med razni-mi »proizvodnimk< panogamiin zašči-to okolja. Okoplje smo žal za upali tudi takim, ki vlečejo bolj ali manj mastne dobičke od njegovega uničevanja. Dokler bomo njim prepuščali varstvo okolja, se nič bistvenega ne bo spre-menilo. To velja tudi za energetsko gospodarstvo, kjer odločtine vloge ne bi smeli imeti samo energetski eks-perti, ampak tudi zaščitniki okolja.« Ob civilnih pobudah se vedno po-stavlja vprašanje, kako bi mogb učm-kovito vplivati na instance odlc^ianja, in ko govorimo o varstvu okolja, kako omogočiti nadzornad onesnaževanjem okolja oz. izvajanjem varstvenih ukre-pov. Nekaj rešitev nakazuje pobuda Ljubljanske ekološke skupine za ustav-no pravico ekološkega veta, zagrebški Vikend je objavil pobudo akademskega kiparja R. Holldsa za oblikovanje zako-na, ki bi določal, da se pred kakršnim koli človekovim posegom v okolje na-pravi ekološko in zdravstveno-socio-loško študijo... insi sprejete, vendar niti tu nisem ravno optimist saj vemo, kakšni umetniki smo v preobračanju dobronamernih predpisov. Sicer pa »Te pobudetoplo pozdravijam ir zelo želim, da bi bile sprejete, ven< menim, da bi avtonomne pobude eko-loško osveščene javnosti lahko izvr-ševale učinkovite pritiske na instance odločanja, vendar je te javnosti zelo malo, toliko kot nic. Na zborovanje v zvezi z zaičito okolja se vsi pripeljejo z avtomobili in dvorano v hipu zameg-lijo z dimom. Sledijo večume tirade gorečih besed in evforičnih zaključ-kov, nakar se ne zgodi prav nič, samo narava še hrtreje umira. Pri nas obča-ni in delegati sicer imajo možnosti za nadzor nad okoljem, vendar jih lahko izkoristijo - in tako tudi nekaj doseže-jo - samo dovolj podjetni, borbeni, vztrajni, takih Ijudi pa je žal premalo.« KAZEN ZA NEZAUPUIVOST? Z varstvom, zaščito okolja je tako kot s svobodo, ki si jo je treba vzeti... Poglejmo kronologijo dogodkov, ki so profesorja Devideja pripeljali pred so-dišče zaradi javne besede - preprosto zato, ker je ustavno pravico do obve-ščenosti vzel resno. - Kot delegat Sveta Akademije SFRJ v Komisiji Skupščine SFRJ za za-ščito in izboljšanje človekovega okolja je 12. maja 1987 na seji te Komisije zastavil deset vprašanj o varnostnih ukrepih v Nuklearni elektrarni Krško. - Njegova vprašanja in pripombe je komisija sprejela, bila pa so tudi povod, da je ustanovila delovno skupino (njen član je bil tudi profesor Devidš), ki naj bi se na licu mesta, torej v Krškem, prepri-čala o varnostnih razmerah. 8. junija 1987 je skupina res obiskala nuklear-ko, kjer so člani strokovnega teama nuklearke in predstavniki inšpekcijskih organov obeh republik (med njimitudi prof. dr. Milan Čopič) odgovorili na po-zneje inkriminirana Devidejeva vpraša-nja (in na dodatna vprašaaja članov de-lovne skupine). Na vprašanje, ali so ga odgovori v Krškem pomirili, profesor Devidš odgovarja: »Nisem pričakoval, da bi me odgo-vori Nuklearne eiektrame Krško in-timno zadovoljili in me pomirili, ven-dar sem se kot član delovne skupine in delegat pri Komisiji Skupščine SFRJ strinjal s stilizacijo, da je Nuk-learna elektrarna Krško po svojih možnostih odgovorila na vsa vpraša-nja. Bil sem namreč relativno zadovo-Ijen, da smo končno spravili zadevo tako daleč, da se je moraio razpravija-ti o kočljivih vprasanjih in da je bila ta razprava precej obširna, saj je trajaia skoraj polnih pet ur. Po razpravi sem vse materiale shranil in se odločil, da TRIBUNA-STRAN 13 bom počakal, dokler ne vidim njenih posledic. Te pa so bile žal popolnoma drugačne, kot sem pričakoval...« Delovna skupina je poročilo o obisku v Krškem zaključila z oceno, da so ta in prihodnje razprave lahko zelo koristne za seznanjanje javnosti o delovanju nuklearke in njenih vplivih na okolje. - V Krškem so popolnoma drugač-nega mnenja in profesorja Devideja to-žijo zaradi obrekovanja - tožbo so pri Občinskem sodišču Zagreb vložili ko-nec julija lani, torej dober mesec in pol po obisku Delovne skupine skupščin-ske komisije. - Konec lanskega novembra je De-vidč z zagrebškega sodišča prejel poziv na glavno obravnavo (bila naj bi 1 8. de-cembra 1987). Še isti dan je o tem ob-vestil predsednika Komisije Skupščine SFRJ za zaščito in izboljšanje človeko,-vega okolja J. Lukača, ki je Občinske mu sodišču poslal pismo, v katerem doka-zuje, da so Devidejevi postopki popo-Inoma legitimni. - Glavna razprava se je 18. decem-bra samo začela. Pravni zastopnik Nuk-learne elektrarne Krško je izjavil, da želi nuklearka dostaviti dodatno obreme-nilno gradivo. Devidš je na razpravi za-vrnil predlog, naj se javno opraviči - op-ravičilo bi bilo objavljeno v časopisih, nuklearka pa bi tožbo umaknila. Sam sodni postopek po njegovih be-sedah poteka korektno, o svoji obrambi pa pravi: »Plemeniti Ijudje so mi ponudili brezplačno pravno pomoč, za kar se jim prisrčno zahvaljujem. Hvaležen sem jim za njihov pouk in nasvete, vendar se branim sam, ker m enim, da je bilo vse, kar sem delal, od A do Z pravilno. »Vprašanja in pripombe« so samo vprašanja, osnova zanje pa so neza-nesljive in nerazjasnjene navedbe, govorice, ki bi jih rad razjasnil oz. dobil odcjovore ranje. V tekstu ni nobenih trditev, zato tudi neresnične ne more-jo biti. Pravna osnova za »obrekova-nje« je zlonamema neresnična trdi-tev, o čemer tu ni ne duha ne sluha.« Milo rečeno čudnoje tudi, da ga nuk-learka obtožuje, ker je sporni tekst raz-množeval, »razpečeval«, ga bral na jav-nih zborovanjih: »Ker so seje Komisije javne in na njih prisostvujejo tudi predstavniki sredstev javnega obveščanja, ne vi-dim razloga, zakaj teksta po seji ne bi smel dati zainteresiranim strokovnja-kom.« JAVNA ZASEBNOST TOŽBE Nihče kolektivu Nuklearne elek-trarne Krško ne odreka pravice do tož-be, vendar ta njihova zasebna tožba ni-kakor ni običajna zasebna tožba. Nuk-learka toži zaradi javne besede, izreče-ne v skupščinskem (!) telesu, toži člo-veka zato, ker javno postavlja vpraša-nja o zadevah, ki so za javnost še kako pomembna. Ta javnost zahteva, d"a o njih odloča in jih nadzoruje tudi sama. Sprašujem se, ali bi ta kolektiv ravno tako agresivno reagiral, če javnost ne bi tako uporno nasprotovala proizvodnji jedrske energije: »konflikt« med Devi-dčjem in nuklearko se je 'sprevračal in sprevrnil v sodni spor prav v času, ko se je v Sloveniji pripravljal in sprejemal Za-kon o odložitvi gradnje iedrskih elek-trarn, v času, ko smo prea skoraj nereš-Ijivim problemom shranjevanja jedrskih odpadkov ... Spor se razpleta (zapleta) na Hrvaškem, kar pa ni dovolj tehten razlog za tako majhno pozornost, ki mu jo namenjajo slovenski mediji - ti tožbo očitno razumejo kot »zasebno« v vseh njenih razsežnostih in ravneh (precej več so o tem pisali na Hrvaškem - Vi-kend, Vjesnik, Danas in celo beograjska Politika in llustrovana politika). Glede na (vsaj za Evropo značilne) tesne zveze med proizvajalci jedrske energije in politično oblastjo (v Sloveniji se je to zelo jasno pokazalo lani, ko je Izvršni svet SR Slovenije vodjo delovne skupineza pripravo JE Previaka predla-gal za republiškega energetskega mi-nistra, pa ob nastopu njegovega pred-stavnika naTV Dnevniku nekaj dni pred sprejemanjem zakona o moratonju v slovenski skupščini) je še dobro, da ni nihče predlagal novega člena v kazen-skem zakonu, podobnega 1 57. členu KZ SFRJ, ki bi pred »sramotitvijo« ščitil nuklearke. Razprava se bo na zagrebškem ob-činskem sodišču mogoče nadaljevala že julija, najverjetneje pa jeseni. Ne gle-de na odločitev sodišča pa lahko zanes-Ijivo predpostavljamo, da je krški kolek-tiv s tožbo, s katero želi pred Devideje-vimi vprašanji »zaščititi svoj ugled«, temu »ugledu« najbolj škodil sam. S to potezo, ki je »redka celo v svetovni praksi« (Danas),je krški kolektiv posta-vil na laž (še enkrat?) vsaj svojo dekla-rirano odprtost za javnost. Ce upa, da bo z njo koristil svojemu »ugledu« in za-ustavil val nasprotovanja jedrski ener-giji, ki je vse glasnejši tudi na Hrvaš-kem, potem samo dokazuje, kako zelo podcenjuje javnost. METKA MENCIN !fc:w-~Ws»3iS*-»v»ICTK. ?«-^»Si3f« Foto: Joco 2nidaršič BODITE NEREALNI, ZAHTEVATTE ENOTNOST! Sodeč po razpravah na zadnji partijski konferenci nekatere komuniste strahotno skrbi dejstvo razparceliranosti znotraj ju-goslovanske partije. Neenotnost parti/e naj bi bila vzrok vsega zla v tej družbi, saj naj bi posamezne republiške partije »zatajile« pri izvrševanju njihovega avantgardnega po-slanstva uveljavitve »zgodovinskega« inte-resa proletariata, ki je samo eden in »objek-tivno« enak v vseh delih Jugoslavije, ter neodgovorno postavljale v prvo vrsto »»nezgodovinske«, »parcialne« interese svojih republiških okolij. Tako naj bi s svo-jim lokalistično obarvanim delovanjem pri-spevale k slabitvi jugoslovanske »enotno-sti« in »zajedništva«. Razpravljalci so pred-vsem opisovali dejstva, niso pa se vprašali po vzrokih takega stanja, torej po motivih, ki silijo posamezne republiške partije, da se odrekajo propagiranju »enotnega« in sploš-nega« interesa »jugoslovanskega delavske-ga razreda«, ter da vse bolj podlegajo »par-tikularnosti« interesov svojega teritorija. Najprej bi se morali kritiki jugoslovanske »neenotnosti« zavedati, da različnost v Ju-goslaviji de facto obstaja in da je ni mogo-če zvesti na noben ideološki skupni imeno-valec, najmanj pa na floskulo o enotnem delavskem razredu Jugoslavije. V Jugosla-viji Ijudje »združujejo delo« v različnih druž-benih okoljih, ki se po stopnji ekonomske razvitosti in delovne kulture bistveno razli-kujejo. Ker so komunisti tudi marksisti, najbrž verjamejo, da so materialni pogoji dela tisto primarno, karvpliva na zavest Iju-di in njihovo percepcijo družbene stvarnos-ti. Ta pa je po raznih koncih te države bist-veno različna, kakor je različno tudi spozna-nje, kaj je in kaj ni v interesu posameznih »delavskih razredov« v okviru te deljenosti. Vztrajanje pri skupnem »zgodovinskem« in-teresu posameznih »delavskih razredov« je zavajajoče in v skrajni konsekvenci naper-jeno proti možnostim uresničevanja en-kratnih, neposrednih, empirično razvidnih teženj posameznih okolij. Zahteve po »enotnosti« v pogojih obstoja realne raz-ličnosti znotraj Jugoslavije in vztrajanje pri enotnih konceptih organiziranja ju-goslovanske družbe so skrajno obscene in pomenijo nasilje nad družbeno stvar-nostjo. »Neenotnost« znotraj jugoslovanske partije je nujna posledica dejstva, da je ta partija organizirana na teritorialno-repub-liškem principu. Ce želijo posamezne re-publiške partije ohraniti stik s primarriim okoljem, v katerem delujejo, se morajo nanj primerno adaptirati ter odgovarjati na raz-lične impulze, ki iz njega prihajajo. V na-sprotnem primeru bi prišle v odkrito nasprotje s svojo »bazo« in izgubile še tisto stopnjo legitimnosti, ki jo imajo. V bistvu so v »nemogočem« položaju: nenehno morajo balansirati med pritiski od »spodaj« ter pri-tiski iz »centra«, katerih zahteve se navad-no izključujejo. Če podležejo prvim, so ob-tožene »frakcionaštva«, če drugim, »izdaj- •stva«. Vendar tako stanje ni nič nenavad-nega; je rezultat iste logike ki je na delu v kritiki »neenotnosti« na nivoju Jugoslavije. Tako kot nekateri ne priznavajo različ-nosti interesov znotraj celotne države, tako tudi posamezne partije ne priznava-jo različnosti v posameznih republiš-kih/nacionalnih okoljih. Kot edina legalna politična sila si partija na republiškem, ni-voju prizadšva vse različnosti poenotiti, spraviti na skupni imenovalec »objektivne-ga« in »zgodovinskega« interesa vseh »de-lovnih Ijudi in občanov«, ter tako diskvalifi-cirati vse tisto, kar v njen »objektivni« po-gled na stvamost ne sodi. Različni interesi skupin v določenem okolju se morajo, če želijo biti priznani in s tem vključeni v poli-tični proces, nujno priboriti mesto v partiji sami, ki pa s tem, ko jih vsaj delno integrira, že odstopi od enotne vsejugoslovanske sheme. Partija bi lahko enotno delovala le na ni-voju Jugoslavije le, če bi opustila pretenzi-je, da reprezentira vse družbene interese v posameznih okoljih, in dopustila različnos-ti, da se tudi različno in mimo nje organizi-ra. Obsojanje razlik znotraj jugoslovanske partije, kakor tudi ignoriranje različnosti znotraj nacionalnih okolij, ne rešuje ničesar, ampak le umetno, na formalni ravni ukinja razlike, ki se potem pojavljajo v še bolj iz- ostreni obliki. Rešitev avtoblokiranosti tega sistema je v priznanju razlik in različnosti interesov in to ne samo med narodi Ju-goslavije, ampak tudi znotraj njih samih. To v končni konsekvenci pomeni dopusti-tev različnim interesnim skupinam, da se avtonomno organizirajo in da delujejo kot samostojni subjekti v sferi političnega od-ločanja. Demokracija ni ne »buržoazna« ne »socialistična«. Demokracija je to, da imajo vsi družbeni interesi ne glede na svoj ideološki predznak možnost, da postanejo legalni in da v enaki meri participirajo v spoznanju skupnega in splošnega družbe-nega interesa, če ta sploh realno obstaja. Ločitev interesnega pluralizma od unifi-cirajoče ideologije je geslo, o katerem bi morale vse naše organizacije, ki želijo biti »obče« in »frontne«, resno razmisliti, če se že imajo za demokratične. Insistiranje na univerzalni, vseobsegajoči politični sili, ki naj b bila edina sposobna or-ganizirati družbeno življenje ter izražati »resnične« in »objektivne« interese, da o »zgodovinskih« niti ne govorimo, je y času, ko je jasno, da je samo v pluralizmu idej iz-vor napredka, skrajno neproduktivno. Ce to ne bi bilo tako, bi danes pač ne bili tam, kjer smo. ALENKA COTIČ TRIBUNA-STRAN 15 BREZ JUSTICE NI PRAVICE Vojaški udar Kaj je s to državo? Namesto, da v do-glednem času državljanu, nič hudega slute-čemu, ker se je rodil v tem času in prostoru, omogoči njega vredno življenje pred smrt-\p, sistematično pripravlja scenarij ne-vzdržnih razmer in išče zavezništvo v na-jnižjih strasteh Ijudskih množic. Da, Ijudje so že po naravi zlobni, poglavah se jim mo-tajo najbolj bolne misli, ki jih nezdrave sie skušajo prodajati v nekakšnih mladinskih časopisih, kot so Mladina, Katedra, Tribu-na, celo Studentski list (hvalabogu so vsaj tovariši onkraj Kolpe spoznali, da se v nedr-jih nacionalistično-etatistične evforije koti-jo pisuni, ki imajo, subjektivno vzeto, polna usta demokracije, objektivno pa se zavze-majo za ponovno zasužnjenje delavskega razreda, vseh delovnih Ijudi in občanov in s tem zavirajo nezadržen proces demokrati-zacije). Namesto, da bi se zavzemali za takšno uredniško politiko, s katero bi kritič-no analizirali probleme, ki žulijo našo mla do generacijo (na mladih svet stoji), se spu-ščajo v avanturistične napade na vse, kar nam je še ostalo v teku izgradnje našega bratstva in zajedništva. Ne omahujejo niti pred tistim, kar je najsvetejše, in žalijo same nosilce in poroke demokratizacije. Insinuacije Na ta način se podžigajo strasti, o katerih ni dvoma, kakšne so njihove pretenzije: niti izkoreninjenje paternalizma inženirjev člo-veških duš, niti tveganje, da se uprejo takš-nemu nagnusnemu pisanju za ceno izgube še tako mizernih eksistenčnih pogojev -temveč - kanibalizem, ki mu dolgoletno vcepljanje najrazličnejših neresnic o naši družbeni fikciji krepi mehanizme pritlehne hipokrizije in represije nad našimi voditelji, in to samo zato, ker so si iz dolgoletnih za-slug in svojega dela zgradili počitniške hiš-ke manjših dimenzij, ki pa tako alitako niso njihova last, kot trdijo provokatorji, ampak vsega našega delavskega razreda in širše družbene skupnosti. Zakaj jim torej na je-sen njihovega življenja, potem ko so toliko let tako modro vodili državniške posle, ne omogočimo, da si od neutrudnega zavze-manja za dosledno neuvrščeno politiko z miroljubnimisredstvi skupaj s svojimi vnuki in pravnuki svoje utrujene ude spočijejo na obali Adrijanskega morja? Ne, to je zloraba Kazenskega zakonika, to je navaden kvazidemokratični kupleraj, kjer lahko vsak pljuva po Ijudeh, ki so naSo barko premočrtno usmerjali po nemirnih vodah med Scilp in Karibdo! Ne smemo jim zameriti slabosti, ker so ob zloveščem za vi-janju Siren mednarodnega finančnega ka-pitala, popustili njegovi zaroti, saj so to po-čeli samo zato, da bi potnikom olajšali te-gobe, ki jih s seboj prinaša morska bolezen. Ne, pri nas padajo tabuji kot domine, ven-dar moramo ločevati konstruktivno in argu-mentirano pisanje od širjenja lažnih vesti in vznemirjanja javnosti v jeziku, ki operira s psovkami in žalitvami. Ni treba poudarjati, da to ni v skladu s Kazenskim zakonikom, kaj šele z Novinarskim kodeksom! Ljudi na-vaja k temu, da politike, ki so bili izvoljeni po demokratičnih postopkih, psujejo in jim očitajo incestuozno razmerje s svojimi ma-terami. Namesto, da bi se nakopičena frustracijska energija potnih teles, opleme-nitenih z balkanskim lojem, po delegatski poti spreminjala v plodonosen zdriz, ki bi omogočil, da zaživijo kolosalne ideje sa-moupravnih trudbenikov, najrazličnejše horde nezadovoljnežev, nacionalistov, uni-taristov, anarholiberalcev, kontrarevolucio-narjev, pesimistov, antikomunistov, kleri-kalcev in drugih stalinističnih izrodkov, ust-varjajo ugoden teren za razna podtikanja, iščejo žrtve, na katere stresajo ogenj in žveplo, one pa kljub temu dostojanstveno ohranjajo trdno, pokončno držo. Glavo za zob Ne smemo si zatiskati oči pred sodbami, ki mečejo slabo luč na naše sodne instan-ce. Zato je vrhovno vojaško sodišče na po-zive Ijudstva, v katerega imenu izreka pra-vične kazni, ponovno sodilo skupini sovraž-nikov, kar je naletelo na vsesplošno odo-bravanje. Skupina je baje pomagala huj-skati pri sodelovanju v procesu nagovarja-nja Aziza Kelmendija, da je streljal v njeno Osrčje, za katerega je vsakemu butcu zna-no, da je čisto kot solza. Na prvem procesu je stvar po mnenju polkovnika Miliča tekla kot po maslu: »Belluli je moralprinestipuš-ko, Alliju pokazati, kako se z njo ravna (kako predrzno, da se tega Kelmendi ni naučil že med obuko), Gjakliprinestistrelivo, stražarji pa obljubilipomočpribegu.« Ker zakrknjeni Albanci tega niso hoteli priznati zlepa, so se na sodišču izgovarjali, da je bilo priznanje izsiljeno z fizičnim in psihičnim maltretira-njem med preiskavo! Kaj pa so si predstav-Ijali?! Da bo kdo nasedel na njihove ireden-tističnelaži? Ali pa so morda pričakovali, da jim bosta tekla med in mleko? Vojaško so-dišče je dokazalo, da lahko samo z objektiv-nim sojenjem 18- in 19-letnikom odpravi južnoslovansko sovraštvo do Albancev in krepi zaupanje med narodi. Nobene pritož-nosti ne sme zamuditi, da z jasno besedo in kleno obtožbo pred napadi obvarje našo kovačnico bratstva. Glavo za zob, zob za glavo! Ker je naša armija »nadnacionalna«, ima svoj uradni jezik, nivelira posameznosti, partikularizme, je organska celota. Na dru-gi strani jo šele to konstituira kot kovačnico bratstva in enotnosti«, »Jugos/avijo v ma-lem«, ki ne obstaja kot »Jugosfavija v veli-kem«. Je do skrajnosti potencirana idealna Jugoslavija, brez »osmih državh«, »neenot-nosti«, brez »razlik«. Armada je skratka -ena sama LJUBEZEN. »Liebe ist die groSte Kraft. die alles schaft«. V tej luči je Laibach, kot konglomerat simbolov in govorice, po-tencialna agentura JLA. Militaristi so jo prepoznali le kot konkurenčno formacijo - sovražnikovo armado in to samo zato, ker ima historično nepravi »uradnijezik«, a ena-ko govorico. Sovražni eksces V začetku maja je neki novinar Tanjuga goročal o protestnem zborovanju Srbov in Cmogorcev v Klini, ker je neki Nesrb sekal gozd nekega Srba. Med drugim je pisalo tudi to: »Kotje bilo sfišati na zborovanju, so še nezna ni storilci napadli deklico srbske narodnosti.« Ni treba posebej poudarjati, da so zbrani »zahtevali odločen obračun z al-banskimi nacionalisti in separatisti«. (Delo, 4. 5. 1988, str. 2). Včasih so te novice so-dile v črno kroniko, danes pa jih najdemo med najpomembnejšemi političnimi vest-mi. Glede na to, da se v črni kroniki Dela za-dnje čase pojavlja veliko imen Nesloven-cev, bi bilo zanimivo slišati reakcije na takš-no poročanje: »Neki neznanec je v Tivoliju zverinsko posilil deklico slovenske narod-nosti. Ogorčeni Slovenci iz Ljubljane so se zbrali pred slovensko skupščino, kjer so ob-sodili gnusen zločin in zahteva/i takojšen iz-gon Neslovencev iz Slovenije.« Konkretno nas zanimajo reakcije Tanjuga, Poligike, Večernega lista, Oslobodjenja in drugih bratskih časopisov. Jokl BORUTMEŠKO KOSOVO To Ijudstvo se je rmoralo v štiridesetih le-tih komunistične vladavine marsičesa na-učiti, tudi tega, da mora opozorila svoje vla-de najprej dešifrirati nato pa se usrati, če hoče ohraniti celo kožo. Nekaj podobnega nam je naše Ijubljeno vodstvo serviralo v soboto, 26. marca v notranjepolitičnem pregledu na Ijubljanski televiziji. Demonstriralo nam je tnening strogosti posebne enote policije (komuni-stično: milice), ki trenuinotabori nekjevbli-žini Prishtine, t.j. glavnega rnesta Kosova, nesojene republike Albancev v federaciji. Potencialni nasprotnik te do zob oborpžene enote bodo, če sodimo po prikazanih po-snetkih in izkušnjah kosovskih Albancev, ženske, dijaki, študentje, delavci in tisti, ki to ne morejo postati, tudi če bi hoteli, skrat-ka tisti, ki imajo v tej državi oblast in si po-šljejo vraga nad glavo, ker jim je pač dolg-čas ali pa si želijo na lastni koži preizkusiti, kako izgleda braniti svobodo. Seveda ni nujno, da bi ta elitna poličijska enota prido-bljeno znanje uporabljala le v avtonomni pokrajini, prav lahko jo je poslati kam dru-gam in zatorej ni naključno, da smo si mo-rali Slovenci ogledati, kako izurjeni fantje so to. Očitno je, da podobna telovadba vključ-no s strelskimi vajami pred sedmimi leti na Kosovu ni rešila ključnih problemov te po-krajine. Nasprotno. Gospodarstvo je v raz-sulu, pravne varnosti ni, brezposelni čakajo na delo, zaposleni pa na boljše čase ali pa bežijo; toda ne samo Srbi in Črnogorci, kot bi kdo pomislil. Le preseravanja čez »radio Tirana« in »Zeri populit« so rahlo utihnila, država je očitno mnenja, da to Ijudstva ne zanima več (ali ga sploh kdaj je?). No, nekaj se je le spremenilo na bolje: po-licija je danes tam mnogo bolje opremlje na in vojska mnogo manj nepripravljena (201. napad na JLAf) kot fegendarnega leta 1981, in reportaža me je spomnila na tiste iz Južne Afrike, kjer črnci mečejo kamenje v oklepna vozila, čeprav zaslužijo trikrat več kot Šiptarji v avtonomni pokrajini in se Iju-bijo z belci prav tako kot Albanci s Srbi. Si-cer pa kakor belci v JAR ne morejo priča-kovati, da jih bodo črnci občudovali, menda tudi Srbi ne pričakujejo, da jih bodo Albanci Ijubili poslavnem notranjem ministru Alek-sandru R., ki jih je Šiptarjem kar krepko na-ložil po riti. Tako Jugoalbancem ne preostane dru-gega, kot da demonstrirajo v Ženevi, kjer se jih (v Tanjugovem žargonu) zbere »manjša skupina«, ki pred predstavništvom OZN vzklika »sovražne parole«. Tanjug seveda pozabi omeniti, da gre v glavnem za Alban-ce, ki so iz jugovine zbežali, ker tam niso imeli kaj žreti. Pravzaprav je vreščanje »dol s partijo« relativno skromen izbruh. Vso zadevo pa podpihujejo jugoslovan-ski partijski velmožje, ki v vseh teh letih niso bili sposobni izdelati uresničljivega programa za razvoj pokrajine, in edino kar jim je do sedaj padlo na pamet, je izkorišče-valski »fond solidarnosti«, ki Kosova (in drugih krvosesov) ne bo rešii propada, bo pa vanj zanesljivo pahnil Slovenijo in njeno združeno delo, ki mora sedaj najemati viso-koobrestne kredite, da lahko odplačuje po-litiko bedastih principov jugoslovanske partije. Tujega in zdomskega kapitala pa se profesionalni revolucionarji boje »kot hudič križa« - kajti, dokler bodo tam stale le »nji-hove tovarne«, bodo oni tudi edini deloda-jalci; nekakšen »divide et impera« po bal-kansko torej. 0 tem, da sta vojska in policija najučinkovitejši in za »njih« hkrati naj-cenejši način »pomirjanja množic«, pač ne gre dvomiti. Plača tako ali tako narod. In ar-mija, ki jo Ijudstvo plača, da ga s palico po glavi, je tako dobesedno »Ijudska«. Volk sit in koza cela - spet po balkansko. Da je po-litika trde roke v bistvu dokaz nesposob-nosti tistih, ki jo vodijo in hkrati s tem tistih, ki prilivajo olje na ogenj nacionalnega sov-raštva, hkrati pa prisegajo na »bratstvo in enotnost«, bo ta narod pokapiral, ko bo že prepozno. Do izbruha nemirov leta 1981 nisem ni-koli niti pomislil, da v Jugoslaviji ni vseeno ali ima nek narod republiko ali samo avto-nomno pokrajino. Tako pa je napočil čas, da izkoristimo prihajajoče ustavne spremem-be, razpišimo na Kosovu referendum in naj se narod sam odloči, kaj pravzaprav hoče. Če je res, kar trdi oblast, namreč da hočejo republiko /e nekateri posamezn/ki, bo refe-rendum propadel in vse bo lepo in prav, če pa se izkaže, da je ves ta cirkus v bistvu glas naroda, potem naj republiko pač imajo. Ko-nec koncev so Muslimani postali narod šele v Jugoslaviji, pa smo se na to kar na-vadili, in ni vrag, da se ne bi tudi na repub-liko Kosovo. To pa nujno potegne za sabo še eno neprijetnost za partijo - ukinitev »sklada za nerazvite«. Saj dokler bodo Slo-venci plačevali zajebavanje in lenobo cele jugovine, ne bo obstajal niti en sam motiv, da se v tej državi začne delati in gospbda-riti. Kakšna iluzija je vse to, pa nam je poka-zala prav naša, Ijubljanska televizija. Saj vrli Slovenci, če ga boste srali, bomo pa še vas čez gobec. In tako se bo »noč dolgih nožev« iz grdih sanj spremenila v kruto resničnost ps.: Naj vas, Ijubi Slovenci, ne zmede podatek, da je na Kosovu še toliko Srbov in Cmogorcev sku-paj, kot v Sloveniji »Bosancev« ali delavcev na začasnem delu, ki se organizirano sprehajajo po beli Ljubljani in pizdijo, ker jim slovenskozdruže-no delo ne da kreditov, da bi v »Bosni« gradili hiše. Pa so res svinje ti Slovenci! TOMIS & CARLOS TRIBUNA-STRAN 17 Tako, pa smo prišli do konca izdajanja Tribune v tem šolskem letu, kar pa ne pomeni, da je konec tudi s stanovanjskim posredovanjem. Se naprej bomo sprejemali vaše želje, saj bo kmalu ustanovljena delovna organizacija OMNIA, ki bo reševala vaše stanovanjske težave. Stanje ta teden pa je takšno: PONUDBA: 1. Garsonjera v Šiški, od 1. 7. dalje, predplačilo za eno leto, 360 starih milijonov. .2. Sobo v strogem centru (ulica Moša Pijade) s souporabo kuhinje za dve študentki, 10 milijonov na mesec (starih seveda). POVPRAŠEVANJE: 1.3 pari iščejo stanovanja s predplačilom (od pol do eno leto), stanodajalci na plan. 2. Dve študentki iščeta sobo z nekaj predplačila. 3. Tri tedne star mucek išče družino s hišo in velikim vrtom (kličite 263-829, Šušulič) Telefonirajte, vaše klice sprejemamo na stari številki 318-457 od 12. do 1 5. ure. Ostanite še naprej z nami. TRIBUNA, UKZSMS inOMNIA '. AFORIZMI Živela bratska zveza delavcev, kmetov in poslušne inteligence! Če ne boste za samoprispevek, bomo organizirali referendum-dum-dum. Odkrito priznajte svoje napake. Bog vam bo to oprostil. (Matič) (Koritnik) (RajiČič) TRIBUNA- 5TRAN 18 V naslednjih dneh in tednih se bo v pričujoči zemljepisni širini in dolžini imelo mnogokaj dogoditi, in ker je to zadnja številka TRIBUNE, bomo z napovedmi in komentarji posegli tudi v malo bolj odmaknjeno prihodnost. Ljubljana se bo čez poletje takorekoč v enem samem zamahu prelevila v pravo pravcato velemesto. V juniju in juliju bodo, reci in piši, mestni možje in žene otvorili kar pet novih kavarn, cafejev, in eno kafano, tako da nam med poletjem res ne bo dolgčas, ne nam prebivalcem tega nesrečnega mesta, pa tudi občasnim nostalgičnim obiskovalcem, sledečim nostalgičnemu itinerariju Jamesa Yojcea ne. Pač pa bi lahko spomnili naše blago-voljene gospodarje, da je že skrajni čas in bije poslednja ura, ko bi lahko nad vrata, ki vodijo v železniško postajo s tirov postavili tablo z napisom: »V tem odročnem kraju, ki se ne zaveda, kje leži, je eno noč prespal tudi veliki Irec, ki sam prav tako ni vedel, kje je bil.« No mimogrede, ena od kavarn bo pod po-krovite[jstvom dunajskega^ hotela Sacher poskrbela za vsakdanjo dobavo čisto svežih sacher tort, ki jih bodo dovažali z nesebično pomočjo južne železnice. Ampak, poletna Ljubljana ne bo zazrta samo v nostalgično preteklost, temveč bo seg-la tudi v prihodnost. Vsem tistim, ki ne morete brez avta ali motorja preživeti niti tistih nekaj trenutkov, ki jih Slovenec porabi za kosilo, zelo razveseljiva novica: v Ljubljani bo Daj-Dam odprl prvo drive in restavracijo na Balkanu Prikupna mlada dekleta v mini krilcih iz dizajnerske delavnice Stelle Rubens bodo na kotalkah stregla vse mogoče dobrote: ham-burgerje, big macke, pomfrit, pizze in kar je še druge slastne junk food. Poleg restavracije bo tudi Drive in kino, v katerem si bo med poletnimi počitnicami služil džeparac m ro\a\ po svoji top \estvici naj naj filme starejši od dveh mladininih zla-toptičnikov. Kje bo mastodontska vizija slovenske prihodnosti stala, naj zaenkrat ostane še skrivnost. Ko smo že omenili zlate ptice, te so letos že priletele, so pa tudi že hitro odletele in pustile za sabo nekaj neprijetnih vonjav, ki pa niso bile samo vonjave ožganih čevapčičev. No, zakulisne bitke se bijejo še naprej, njihovo geslo pa se glasi: Vsi za enega in eden proti vsem. Brez dvoma je mnogim od vas jasno, kdo ta eden je. Tudi konje streljajo, mar ne? Zato ni nič čudnega, če vmes pade tudi kak kozel. Torej, za Ijubitelje filma bo za razliko od prejšnjih poletij, ko nas je programski svet leto za letom utrujal s Tarzani in indijanaricami, to poletje res prava osvežitev. V Kinoteki bomo lahko sedeli takorekoč kar non-stop: ciklusfilmov Marilyn Monroe (uau!), pa najboljše komedije Ernsta Lubitscha, Billya VVilderja in sploh pre-gted čez zlata leta Holywooda, tokrat brez moralnega zadaha in pa predvsem filmi, ki se jih v Ljubljani že res dolgo ali pa še nikoli ni vrtelo. Vive la nostalgie! Kinoteka bo prevzela pod svoje okrilje tudi otvoritev novega lokala, v katerem naj bi se zbirali mladi kulturniki in umetniki, barček bo stal nekje v bližini Kinoteke, ni še povsem jasno kje, lahko vam pa iz-damo njegovo ime: Rum and Coca-Cola. V njem se bo, kakor že ime pove, rolalo stare hite, med njimi seveda tudi An-drew's sisters. To bo tudi še eden v množici lokalov, ki bodo odprti do štirih zjutraj, tudi v nedeljo. Res se bo težko odločiti, kam naj človek zaide v večernih urah. Poleg kina, kavarn, barčkov, vseh mogočih restavracij (indijske, kitajske, japonske' argentinske, maroške, beloruske in skandinavske) je za vrhunske umetniške dosežke poskrbel tudi Ijubljanski poletni fes-tival, častni član zveze svetovnih festivalov. Cesar letos ne bo v Salzburgu ali v Avignonu, to bost lahko videli v Ljubljani. Sama znana imena, megalomanski spektakli kot na primer VVagnerjevTristan und Isolde v režiji in pod taktirko Herberta von Karajana (katerega predniki so mimogrede odšli v širni svet iz naših krajev), Balet dvajsetega stoletja in še in še. Letošnji festival se bo začel s svečano otvoritvijo, ki jo bo povezoval eden od naših prav tako svetovnoznanih rojakov, sicer pa tudi redni sodelavec Tribune Arnold pl. Schvvarzenegger, nastopala pa bodo največja imena svetovne estrade, Ella Fitzgerald, Victor Laszlo, Frank Sinatra, in še in še. Dobiček bodo organizatorji namenili v dobrodelne namene za boj proti lakoti v Etiopiji. Kot je torej pričakovati, bo Ijubljansko letališče polno zasedeno. Spričo velikopoteznega programa Ijubljanskega festivala mali zagrebški Evrokaz kar zbledi: gledališke skupine in New Yorka, San Francisca, Francije, Belgije itd. soza nas Ljubljančane res mala malca. Komurjezadosti Ijubljanske megalomanije, naj seod 1S.do 3O.junija preseli v Zagreb, potem pa hitro nazaj v tukajšnji life. Kdor noče v Zagreb in ob pogledu na cesto bratstva in jedinstva dobi po obrazu vijoličaste lise in peno na usta, bo gotovo z veseljem pohitel na Dunaj, kamor so na festival, ki se imenuje po bratih Strauss, povabili tudi Ijubljansko Laibach alter retro sceno. Pilotovci bodo v Winer Stadts Oper režirali Straussovega Netopirja, Igor Vidmar pa bo imel v okviru razstave Bidermeier predavanje z naslovom: Bidermeier, slovenska alter-nativa in totalna umetnost (Bidermeier, slovvenische Alternative \n Total-kunst) v Kunstler Hausu na Karlovem trgu. Pa se veselo zavrtimo v dolgo vroče poletje z blagimi mislimi na rožnato prihodnost in pustimo Parkam in Nornam nai se še naprej trudijo namesto nas. Sic transit gloria mundi, amen! (tt) MATJAŽ FARIC, ZLATA PTICA IN VZHODNI PROJEKT Matjaž Farič je nekaj dni po že izrablje-nem petindvajsetim maju, kiše vedno vztraj-no veljaza dan mladosti, sepravidan mladih, dobilZlato ptico, nagrado, kijotako rekoč na dan mladih podeljujeta organizacija mladih, se praviRKZSMS in pa uredništvo spet mla-dinskega tednika Mladina. Stvari, oziroma podelitev nagrad za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja, so se odvijale ob zvokih tamburašev in govornih ekshibicijah napovedovalcev, mladinskih funkcionarjev in ostalih za to zadolženih, ki so poskušali prekritiekscesne zadeve, kisose vzvezizle-tošnjo nagrado, ki naj bi bila tudi nekakšen stimu/ans za mlade ustvarjalce, vrstile tako rekoČ tik pred zdajci. Toda to nas ne zanima. Matjaž Farič ni postal zanimiv plesalec in koreograf še/e ali zaradi podelitve Zlate ptice, saj je to, kljub temu, da je za zlatoptičnika še sorazmerno mlad, dobifže po tem, ko seje uveljavil tudi v tujini, se pravi, da zanj ne more predstav-Ijati nekakšne odskočne deske. Poleg tega pa so nagrade v okviru neke umetniške pro- dukcije zmeraj dokajpostranskega pomena, same po sebi še ne zagotavljajo kvalitete, tako kot njihova odsotnost še ne govorio pp-manjkanju kva/itete. Podeljevanje nagrad je zmeraj že politična (pa tudi če samo kultur-politična) dejavnost, kot taka pa seveda vpe-Ijuje tudi vse prej kot za umetnost pomemb-ne in merodajne dejavnike. Z Matjažem Faričem smo se pogovarjali enostavno zaradi plesa, sodobnega plesa, plesnega gledališča, Vzhodnega plesnega projekta, predstave 6. april, kije dva dnipred tem datumom doživela premiero in kijoje po njegovi zamisli, koreografiji, poleg tegapa še z njim kot plesalcem izvedla in pred kratkim predpo/no dvorano v Španskih borcih pono-vila neformalna skupina plesalcev, združenih pod njegovo taktirko. Za pogovor smo se zmenili nekje okoli enih, pol dveh, po modni reviji Stelle Rubens v Discu Turist, dobili pa smo se naslednji dan, se pravi dan po četr-tkovih večerih vDT-ju vprecejprazni, ampak že odprti vrt ponujajoči kavarni ali kafani Union. Zvezde so nam bile naklonjene, vre-me lepo (vsaj na začetku), trebaje bilo kupit nove baterije za kasetofon (lepo se je treba zahvalit Glasbeni mladini, ki ga je posodila) in ob pol enih smo že pili Coca-colo, vključili kasetofon in se pogovarjali. Coca-colaje bila hladna. z dvema do tremi kockami ledu in li-mono, se pravi čisto solidna. Vsake pet mi-nut si je bilo treba zaradi sonca nataknit sončna očala, ampak to ni bilo preveč mote-če. Tr//?tvna/»Najprej kdaj, kje, kako, zakaj in v kakšnem ritmu so tja od rojstva na-prej potekale stvari z življenjem in ple-som?« Matjaž Farčič: Rojen sem točno v sredi-ni šestdesetih let, zgodnjo mladost sem preživel v Murski Soboti, kar me je stalo precej energije. Na osnovni šoli sem pople-saval po različnih proslavah, potem se je začelo obdobje disko vročice, začel sem hodit v disko. Nekaj časa sem se ukvarjal z gimnastiko, pa s karatejem, ampak iz vsega skupaj ni bilo nič. V osmem razredu sem na srečanju plesnih skupin spoznal Ijudi, ki so mi svetovali, naj se vpišem na eno od ples-nih šol. No vpisal sem se, se premislil in končal na gimnaziji. Na gimnaziji se jasno nisem počutil dobro, vodil sem plesno sku-pino, dobil nekaj priznanj in po enem letu in še malo sem se končno odločil in se vpisal na baletno šolo v Mariboru, bil tam dve leti, ki sta se mi zdeli za to, kar sem hotel početi, čisto dovolj. Izpopolnjeval sem se na polet-nih seminarjih, sodeloval s Plesnim gleda-liščem v Celju, Freyem. Po končani peda-goški šoli sem šel v vojsko, kar je bil seveda velik minus za moj ples. Po vojski sem se pridružil Plesnemu teatru, bil eno leto z nji-mi. Za eno leto sem šel na specializacijo v Nemčijo, v Palucca Schule v Dresden. Ko sem prišel nazaj domov, se nisem počutil ravno dobrodošlega, tako da sem se precej hitro spakiral nazaj na Dunaj. Tam sem TRIRIIMA -STRAN 90 imel težave s kolenom, po operaciji sem prišel spet domov, od tu pa v Arnsterdam. No, zdaj se pa gibljem na relaciji Ljubljana Amsterdam. Tribuna: Zanimalo bi me tisto leto v Dresdenu. Kot vemo ni bilo neuspešno, na nek način je bijo za tvoj ples in koreo-grafijo celo odločilno? Matjaž Farič: No, specializacija je pote-kala takole. Sam sem si izbral program. Opazili so me profesorji za jazz in postal sem njihov demonstrator. Vzporedno sem delal koreografije. Za en razred sem sko-reografiral njihovo diplornsko predstavo. Naredil sem tudi koreografijo za plesalca solo: »Geister meines Lebens«, s katero sem šel tudi na koreografsko tekmovanje. No, še preden sem šel v Palucca Schule, sem poleti 1986 dobil v Budimpešti ko-reografsko nagrado, in takrat sem na tek-rnovanju videl nekatere njihove koreografi-je, tako da sem si mislil, to bo pa res težka konkurenca. Kljub temu, da nisem upal na nagrado, sem šel s predstavo za solo ple-salca na tekmovanje in dobil nagrado. Stvari so se z njo precej odprle, dobil sem nekaj povabil, toda iz vsega skupaj ni bilo nič, verjetno zato ker sem še dokaj mlad, poleg tega pa še tujec. Tribuna: Kdaj si se pa začel ob plesu ukvarjati tudi s koreografijo? Matjaž Farič: V bistvu sta ti dve stvari potekali skoraj vzporedno. Že v osnovni šoli sem za punce, ki so plesale z mano^ sko-reografiral majhne točke. Seveda mi je to takrat vzelo ogromno časa. Nikdar nisem bil zadovoljen, če sem samo plesal ali pa samo koreografiral. Mogoče je to na nek način slabo, saj partov, v katerih plešem sam, ne morem videti v okviru celote na odru. Coca-cola se poČasi prazni, na nebu se zbi-rajo obtaki, na drugi stranf vrtiča se še vedno nadaljuje burna debata o koreografiji prosla-ve 25. ma/a v Belem grady, akterja sta moš-kega in ženskega spola, pilot v rdečem. na drugi strani pa nistevardesa. Ampak to nas na tej strani ne moti. Začnemo se pogovar-jati o njegovi trenutno zadnji predstavi, enourni plesni predstavi 6. april, s katero bo skupina v kratkem gostovala v Zagrebu. Vi-deo posnetke tistega, kar se je dogajalo v Španskih borcih, so poslali na različne naslo-ve in gostovanja se počasi realizirajo. Matjaž Farič: No, premiera je bila že 4. aprila, ampak res z velikimi zapleti in teža-vami čisto tehnične narave. Najprej so vse skupaj zapletli v Mladinskem gledališču, kjer so teden pred zdajci zboleli odrski de-lavci, iskali smo dvorano in termin, spremi-njali napovedi in končno pristali v Spanskih borcih 4. aprila. Svoje so naredili še mediji, ki razen tistih stvari, ki smo jih plačali, niso objavili nobenih informacij o skupini in pro-jektu. Izjemi sta bili samo Radio Ljubljana in Glas Ljubljana, ki sta pred premiero pred-vajali intervju. Tribuna: Se ti zdi, da so te težave pove-zane s statusom, ki ga ima moderni ples v primerjavi s klasičnim baietom? Matjaž Farič: Ne, mislim, da ta delitev na klasično in moderno danes ni več tako ak-tualna. Plesni teater ima npr. precej podpo-re, tudi v medijih, piše se tudi o Koreodrami. Potem pa se pojavi še tretja stvar, ki je za tiste, ki bi jih stvari moeale zanimati, pač samo še ena v vrsti plesnih skupin, ne pre- pričajo pa se, kaj je res na stvari. Zanimiv je primer Antene kot časopisa za mase. Ob-javljajo recimo bombastične članke o sku-pinah, ki niti približno niso kvalitetne in na vsaj zadostnem profesionalnem nivoju. Ni pa jih seveda zanimal Vzhodni plesni pro-jekt. Tribuna: No, zanimiv je čisto organiza-cijski koncept Vzhodnega plesnega pro-jekta, ki naj bi vključeval trenutno neza-sedene plesalce z različnih vetrov. Bi lah-ko kaj več povedal o tem? Matjaž Farič: Vzhodni plesni projekt lah-ko vključi vase res različne plesalce, tud tis-te iz Plesnega teatra (če so seveda dovolj dobri). Edini kriterij pri tem je kvaliteta, po-skušamo se končno osredotočiti predvsem na delo in ne več na vse postranske mo-mente. Če bo treba, bomo pripeljali plesal-ce tudi od zupaj. Mislim, da je prišel sloven- ski ples do točke, kjer se je treba plasirati v svet. Plesniteater in Koreodrama sta tu pre-malo ambiciozna. Problem je seveda v eko-nomiji, stvari tukaj enostavno ne funkcioni-rajo tako, kot bi morale. Najkrajšo zmeraj potegnejo avtorji predstav, na katerih po-skušajo zaslužiti vsi, ki le morejo. Toda mis-lim, da smo, ker mejimo na Avstrijo, Italijo in Madžarsko, na prostoru, kjer se da širit; Tribuna: 6. april je, kot se mi zdi, pred-stava, ki vključuje in povezuje v nekak-šen mozaik, ki skuša biti plesni mimezis nekakšnega »day and night clubbinga« mladih, zelo različne plesne in koreograf-ske pristope \n glasbo. Je bil za to kakšen poseben razlog? Matjaž Farič: Mislim da različni stili, tako glasbeni kot plesni, ponazarjajo ali so vzpo-redni z življenjem, ki je prav tako brez kon-cepta. Poleg tega sodelujejo v predstav/ TRIBUNA -STRAN21 zelo različni plesalci. Poskušal sem iz vsa-kejga izvleči maksimum, se pravi, da sem jih usmeril v gib, ki so ga najbolj obvladali. Tribuna: Jako rekoč nujno je v intervju-jih vprašanje o Ijudeh, ki so vplivali na tvoj ptesni in koreografski razvoj. Ampak vbistvuzna biti vtvojem primerutočisto zanirr)iyo, saj si, ne nazadnje zaradi tega, ker živiš v vmesnem prostoru med Ljub-Ijano in Amsterdamom, v direktnem sti-ku z raziičnimi plesnimi in koreografski-mi šolami? Matjaž Farič: V Nemčiji sem študiral smerplesniteater, ki izhaja iz nemškega iz-raznega plesa, ki se je razvijal v začetku stoletja. Nisem pa se, npr. tako kot Pina Bausch, približal +eatru, bolj sem ostal pri izraznem plesu, za teater namreč potrebu-ješ že izoblikovane osebnosti, kontinuirano delo. Tiste plesalce, ki so dovolj močni, pa uporabim na odru tudi v gledališkem smis-lu. • Tribuna: Kakšni so tvoji trenutni načrti? Matjaž Farič: Najprej mislim narediti ne-kaj zase. Poleti grem v Munchen predavat na mednarodni seminar, potem v Amster-dam. Potem pa bomo, kot kaže, začeli de-lati na projektu, ki naj zaenkrat ostane še nerazjasnjen. Postavitev projekta je načrto-vana v Ljubljani, ni pa še jasna tehnično fi-nančna plat zadeve. Če se ta ne bo dobro iztekla, bom moral projekt verjetno izvesti nekje zunaj. Pri nas so z organizacijo zmeraj težave. Tudi gostovanja tujih skupin so res redka. Pa ne samo zaradi težav z denarjem. Včaših s strani tistih, ki te stvari organizira-jo, npr. Cankarjevega doma, ki je eklatanten primer, sploh ni pravega zanimanja in volje za gostovanja. Ponudil sem jim npr. gosto-vanje zelo kvalitetne vzhodnonemške ples-ne skupine iz Berjina, ampak stvari niso mogli ali hoteli (kljub minimalnim finanč-nim izdatkom) izpeljati do konca. Nemci so si že preskrbeli izstopne vize, potem pa so jim iz CD-ja bojda sporočili, da dnevi plesa, na katerih naj bi nastopili, odpadejo. Vemo pa seveda, da niso odpadli. Precej čudna poteza organizatorjev. Meni pa so rekli, da ni prostega termina. Seveda sem pred pri-jatelji, ki naj bi prišli na gostovanje, izpadel neresen, bilo mi je zelo neprijetno in odločil sem se, da se v bodoče za podobna gosto-vanja raje ne bom več dogovarjal. Res ško-da. Tribuna: Se pravi, da se gremo nekakš-no dvolično igro. Jamramo glede denarja in s tem prikrivamo svoje organizacijske nesposobnosti? Matjaž Farič: Nekaj podobnega. Tribuna: Kako si se po uspešnem letu specializacije, nagradi za predstavo Strahovi mojega življenja, počutil, ko si se vrnil v Slovenijo? Matjaž Farič: Moram reči, da je bil to zame pravi kulturni šok. V Nemčiji, tako v Dresdenu, Vzhodnem in Zahodnem Berli-nu sem videl briljantne predstave vrhun-skih koreografov in baletnih ansamblov, Mauricea Bčjarta, Stuttgartskega baleta, Marta Graham Dance Company in tako na-prej. Tu pa gre vse mimo nas. V Zagrebu se nekatere stvari še vidi, tukaj pa tako rekoč nič. Začnejo padati debele kaplje, najprejmalo, potem malo več, Matjaž zapoje Raindrops keep Falling onmy Head in preselimo se z že praznimikozarci- podnadstrešek. Og/eduje-mo sirazne fotografije, predstave iz Dresde-na, 6. aprila, kritike itd. in se še naprej lagod-no pogovarjamo. Uraje približno petnajst mi-nut čez eno. vedno bo/Jdežuje, ampaknas to v bistvu ne moti. Spet se pogovarjamo o Vz-hodnem plesnem projektu. Matjaž Farič: Vzhodni projekt bo v bodo-če lahko združeval oziroma vključeval raz-lične avtorje in plesalce, sam pa naj bi za-gotavljal nekakšno idejno-konceptualno usmerjevanje. Z vodjem skupine Test-vvorks Anthonyjem Staffordom sva se na Dunaju dogovarjala o sodelovanju Vzhod-nega plesnega projekta in njegove skupine. No, verjetno bomo v prihodnosti to sodelo-vanje izpeljali. S potr>o<5jo ZKO smo doseg-li, da bo septefnbrameseca prišel v Izolo, kjer bo imel seminar, to pa bo hkrati tudi priložnost, da si v živo ogleda naše predsta-ve. Tribuna: Se ti zdi, da bi lahko zasedli Opero in balet in v njo vpeljali moderen balet? Matjaž Farič: Opera se sicer začenja od-pirati, ampak zelo malo. Na žalost pa so s takšnim repertoarjem, ki ga Opera ima, si-cer dobri plesalci skoraj popolnoma neza-sedeni. Tako postaja Ijubljanska Opera vedno bolj provincialna, kar pa po svojih potencialih ni. V svetu npr. skoraj ni več opere in baleta, ki bi imela samo klasičen repertoar. Pa še klasične predstave pri nas niso postavljene tako, kot bi bilo treba. La-bodje jezero bi lahko res adekvatno posta-vili samo kot spektakel, se pravi z velikimi sredstvi v veliki dvorani Cankarjevega doma. Klasične predstave v Operi so na skrajni meji kiča, ni nobene historične dis-tance do stvari. Mislim pa, da je nasploh v baletu, tako klasičnem kot modernem, danes prisotna neka kriza vsebine. Tudi ko Barišnikov za- vrti na normalnem podu enajst ali dvanajst piruet in s tem poskuša ali uspe zasenčiti legendo Nurejeva, se človek vpraša, zakaj vse to. Ogromno tega, kar prihaja z zahoda, je pretežno plesna tehnika, manjka pa tisto notranje, kar naj bi to bogatilo. Stvari vča-sih postanejo dolgočasne. Tribuna: Kakšno pa imaš mnenje o ba-letnih šolah pri nas? Matjaž Farič: Problem je v tem, da pri nas za sodobni ples ni nobene šole. Kljub temu, da imamo dovolj Ijudi, ki bi ga lahko poučevali. Pa tudi Ijudi, ki bi šli to študirat. V Zagrebu sicer obstaja nekaj takega kot šola za moderni ples, toda pedagogi so že prestari, tako da ni dovolj svežih informacij, pristopov. Tribuna: Kako pa je to rešeno zunaj? Matjaž Farič: V Nemčiji je npr. takole: tarn ni stopnje srednje šole, baletna šola traja osem let, prva štiri leta plešeš pač ob tem, ko hodiš y kakšno drugo šolo, sčaso-ma se specializiraš, po končanih osmih raz-redih greš lahko npr. na akademijo za ko-reografijo. Potem pa so seveda poletni se-minarji, na katerih si vsi plesalci nabirajo dodatno znanje. Tribuna: Misliš, da je za moderni ples treba obvladati klasično baletno tehni-ko? Matjaž Farič: Mislim, da to ni nujno. Za ples je pač treba obvladati eno tehniko in to dobro. Je pa res, da se bo moderni plesalec izgubil, če bo moral plesati klasično pred-stavo, prav tako pa se bo izgubil v moderni predstavi klasični baletnik. Tako kot če bi jazzist moral zaigrati Chopina. Pri nas pa je seveda problem v tem, da se plesalci učijo osnov plesa skozi predstave in ne v šolah. Tudi v naših šolah bi morali uvesti obe smeri, tako kot zunaj bi se učil obeh tehnik, sčasoma pa bi se lahko glede na nagnjenje specializiral. Še zmeraj Je padal dež. Zlate ptice niso mogle letatipo zraku, lahko bijih vprašali, kaj si mislijo o nagradi in Matjažu Fariču, ampak nijih bilo. Matjaž pa tudi ni bil preveč navdu-šen za pogovor na temo Zlata ptica, tako da se o njej tudi, ko smo se preselilipod streho, se pravi v notranjost Uniona, nismo pogovar-jali. So pač tudi bolj zanimive stvari. Npr., kako silahko vAmsterdamuza manj denarja kot v Ljubljani najameš stanovanje, kje in kako na/ bi pisali o kulturi, kakšen je odnos množičnih medijev do kulture zunaj in tako naprej. Fotografko bo treba poklicat popo-Idan. Matjaž si je zapisal njeno številko, z Jasno sta se zmenila za session v nedeljo po-poldan. Srečali smo se še na podelitvi Zlate ptice, k/er so mu stisnili v roke kuverto z ne-kaj drobiža in plaketo, na kateri so pa na ža-lost pozabilinapisat, daje dobil nagrado tudi za koreografijo in ne samo za ples. Ampak kdo bi se zaradi tega razburjal. Tamburaši so odigralisvoje, vpreddverju Križankje smrde-lo po prežganib čevapčičih, lahko bi pojedli gratis porcijo za dobitnike in člane žirije, paje rajšinismo. Matjažje ostal v Plečniku. midva pa sva se odpravila Pod hraste. Zabava seje začela. /ntervjuja pa je bilo konec že v petek ob dveh in deset minut, koje nehalo deževa-ti. Tako gre to. (Za mizo sta sedela in se pogovarjala Jana Pavlič in Tomaž Toporišič) Foto: Jasna Rajh KRTOTEKA Tam, kjer se neha TRI-BUNA, začne kopati svoje rove KRT. V dolgo, vroče poletje vas bo KRT pospremil 2 naslednjimi ±e te±ko pričakovanimi izdajami: Prijetno počitniško bran.je vam ±el i vaL Krt 45/ Susan Brovnailler: Proti naši vol.ji. Hoški, ienske in posilstvo Susan Brounailler se je pisanja 0 fflo^keaj gospostvu lotila na nenavaden in privlačen način. Na podlagi gradiva iz policijskih in drugih arhivov je sestavila aonografijo posilstva, fenoaena, ki sodi na sas rob odnosov iaed spoloaa, v obmcčje pravno in soralno prepovedanega. Vendar ravno soodenje s tet izrinjenit fenofflsnofflr 2a saterega velja prepridan.je, da je eksces in ne pravilc ter naa zato ne aore razodeti nikakršnih globljih zakonitosti, onogoči bralcu, da spregleda: v trenutku, ko priznate posiistvo za nu.jen sestavni del naš?ga "načina iivijenja", ste 59 u.jsli v avtoričine btrene. Od tod naprej ji aorate slediti k vprašanjei in teaan, ki jih je iaela ves das pripravljene za vas: vpraSanje žsnske, njenaga položaja v družbi ter razierja aed spoloaa. Krt 4"?/ Oikos in drtigo. Qd Loosa do Mittgensteina Adolf Loos (1370-1933), dunajski arhitekt in urbanist, za katerega boste v enciklopediji prabrah, da je bil nasprotnik '..se:ssij9 in zagovornik en-jstavne gradnje brez odvečnih ornaaentov, je sorda ena najkontroverznejših figur isoderne arhitekture. Poleg njegovih ese.jev bost? lahko v knjigi prebrali tudi dva- ase.ja iiassina Cacciarija, ki analirira Loosovo aesto v *kritičnea" obdobju duna.jske kulture in uteaelJu.je tezo, po katen j3 Loosa •Tiogoče raiLiiaeti kot Drugo v razaerju do "zahodne kulture". Urednik zbornika Janko Zlodre je v knjigo uvrstil tudi besedila nekaterih Loosovih sodobnikov. .... Krt 49/ Bojan Bas^ar: LatinSčine, prosim! V knjigi ne boste naili le zgodovins =ole oziroaa odnosa "sioderne" Evrope do latinidine kot jezika Starih. Takina monografija bi aorala biti napisana žb zdavnaj, na.jkasne.je v prvih letih pc vojni, saj je temelj za snovanje sodobnega hunanistidnega izobraževanja. Verjetno bi tudi bila, de ne bi socialistična oblast začela pod krinko boja proti klerikaiizau izganjati latinšdine iz iol. Namen izdaje Baskarjeve knjige je disto jasen: hočeio, da pride latinščina spet v »odo. Naj iivi latinšdina, jezik mladosti! Mtlanholične Tigure: eseji o knjižcvnosti in iJejah«. o <>|ovenski identilcii. postmodcrin m Ae marsičem. Eleeanlen in Juhuvil ^log in ilrzna domišljija nas ob nespravlji\em dvomu v »insiani resnice« soočaia s podobo kulture. ki danes miircla žc izeinja. saj je navezana na književnosi. umetnost. grSko mitolo^ijo in velike tradicije Zahoda. Aviorjevo brezpogojno vztrajanje pn pravici do svobode in razlike je seveda na Mrani intelektualne uadicije: od rod pesimistične vuije. Proti ncumnosti se še bogovi bojujejo zam:>n. prav neumno>t pa je še kako značilna za barbarizem mnogih sedanjih oblik kulturnega tekočega traku. Melanhulične flgure nivo priročnik za kritiko ncumnosli. lepše prihodnosti in terorja novega: so opozorilo. &i sia cinizem in paMvnosi najslabSa od vseh možnih načinov kiilikc. Urednica NAROCILNICA 2eliffl prejeti naslednje knjige: Krt 45 / 18.000 din Krt 47 / 13.500 din Krt 49 / 8.700 din Krt 55 / 16.500 din » S to jiarodilnico ses upraviden do 152 popusta na navedene cene. Narodilnico pošljite na naslov: KRT, Kersnikova 4, 6I000 Ljubljana Prijetno poditniško branje vaa želi vaš t\Eummm mu ALEŠ DEBELJAK CIRCENSES Odkar je Mamula odžvižgal svoj labodji spev Ne klepeči mamulama, se za vas vse bolj trudi (celo v jambskem enajstercu brez krmarja) mamina maza (in tatin sado) Agatin brat Arnoldo Mondadori Švarckobler Ni kaj, naše legende so si ustvarile rezime. Iz legend postajajo vici. Upaj-mo, da ne bo to zadesilo tudi edine še živeče TRIBUNINE legende, legen-darne revolucionarke in španske borke (Truba vvould say španske muhe), veličastne Luže M. Barič. Najprej vam izdam rešitev uganke iz prejšnje šte-vilke (kdor ve, kaj pomeni bara po srbohrvaško, z uganko ni imel težav, imel pa jih bom jaz z dotično RMB). Rešitev se torej, kajpak, vendar seveda po-temtakem glasi Luža Mlaka Barič (njeno srednje, partizansko ime kajpada aludira na Veliko lužo - saj se je naša ugledna urednica borila tako pri nas kot onkraj morij (Zapata, Villa, Castro, Che, Nixon, Peron, Reza P., Franco in tako naprej, da ne bi naštevali). Nagrade sicer nismo bili razpisali, zato pa jo razpisujemo zdajle: dotična mi je obljubila nek določen zaostali honorar. Kdor ugane, ali mi ga bo tudi res izplačala (in ali me ne bo vrgla iz službe), dobi: - če mi ga izplača in me ne vrže iz službe: glasbeno željo po želji na va-lovih TRIBUNE, -če mi ga ne izplača in me vrže iz službe: moj honorar in delovno mesto za naslednji letnik TRIBUNE Zdaj vam pa podajam še slikovno uganko: na kateri od slik sem upodob-Ijen Jaz, Narcis? Nagrada je moja originalna slika s podpisom. No, pa pojdimo na važa pisma, cenjeni Crti Skodlarji! Sekcija Magnus & sekcija Bunker mi pošiljata naslednji dopis z naslo-vom PIGS CAN FLY BUT FLIES CANT P!G (in s pripombo, da gre za še eno psihoanalacanitično študijo, ki naj bi demitizirala nekatere topose naše urbane kulture in odvmila poglede od namišljenih problemov te družbe k realnim): »Mehanizem prilagajanja je eden esencialnih konstituentov socializaci-je subjekta. Univerzalen in adekvaten medij za nivelizacijo diferenc in dis-paratnosti med subjekti oz. grupami pa je, kot so implicitno eksplicirali že Grki, ŠPiRIT; glej vlogo špirita pri Platonovem in Ksenofontovem Simposio- nu in pri kasnejši simpozijski literaturi (Plutarh, Lukian iz Samosate, Julijan Apostata, Metod, Gregor Nizki...). S pojavom Slovencev v zgodovini uni-verzuma pa je špirit promoviran iz funkcionalnega sredstva za družabnost in komunikacijo (npr. od pijančkov na štacjonu do sej ZIS) na oltar indivi-dualnega gadgeta sleheme privatnosti - Cankar in Prešeren sta (v obrat-nem vrstnem redu) promovirala špirit na tron subjektivnega in privatnega sredstva za inSPIRacijo. Ergo, ker pa, utnotum est, Slovenijo, slovenskost, slovenstvo, Slovence in kar je Še afinih sintagm, definitivno in sans phrase konstituira literatura, iz tega sledi, da SLOVENSKOST KONSTITUIRA ŠPIRIT. Evidentno pa je,da je špirit HLAPUIV. Kaj torej podvzeti, če nočemo, da nam zamre tipična slovenska kreativnost, idiosinkratičnost, naša differen-tia specifica? Kako frustrirati evaporacijo vsega najžlahtnejšega, kar nas in-herentno unificira in intrinsično formira? Solucija je zgolj ena: SLOVENIJO JE TREBA ZAČEPITI.« Toliko od obeh sekcij. Poglejmo šer kaj nam piše militantni humanist Jirži U. Kurac iz Zlatega mesta: »Najprej, dragi Noldi, majhen popravek Praskičevih trditev: Parkinsonov zakon ACTION EXPANDS TO FILLTHE VOID CREATED BY HUMAN FAI-LURE sploh ni prvi formuliral Parkinson, marveč že Fromm (Revolucija nade, Grafos, Beograd, 1978, str. 94): Radi se o tome da se ego odbaci, da se požuda napusti, da se stvori praznina, koja bi se mogla ispuniti. To-liko. Zdaj pa k mojemu žulju: V povojnih letih smo vse bolj priča rastočemu trendu, ki nikamor ne pelje. Ta trend so dinastije čistilk v podjetjih. Naj v primer navedem samo moje lastno podjetje. Začelo se je z eno samo čistilko. Ta je v sedmih letih pre-pričala delavski svet, da podjetje potrebuje še tri snažilke. Zaposlili smo jih in kasneje osuplo ugotovili, da sta dve hčerki prve snažilke, tretja pa je njena sestra. Cez kako leto se je prva prikopala do položaja predsednice sindikata v podjetju, nato smo sprejeli v delovno razmerje še njeno svakinjo in sest-rično v šestem kolenu ih zdaj imamo že natanko 69 zaposlenih iz njene ožje in širše družine (vseh zaposlenih v našem podjetju je 103). Opozorim naj zlasti na dejstvo, da je pri ženskah dokaj običajno, da so-rodnice (zaradi porok ipd.) nimajo istega priimka. Faktor, ki bi nam v prime-ru, ko bi šlo za moške, takoj odprl oči in nam preprečil, da bi še nadalje za-poslovali moške iz iste familije, torej tukaj odpove! Dinastije snažilk pa niso tako drugorazreden problem, kot se na prvi pogled zdi: poznam primer, ko je snažilka postala direktorjeva priležnica, nato zaročenka in slednjič žena! Dosti nam je tega matriarhata, pravim! Uvesti je treba PATRIJARHAT: naj bo, recimo, obvezen pogoj za mesto čistilke 30-leten partijski staž in druž-benopolitična aktivnost! Nevarnost, ki nam v nasprotnem primeru grozi, je neznanska: dinastije podjetnih čistilk se bodo začele razraščati kot gobe po dežju, svoje lovke bodo pričele stegovati po vseh družbenih strukturah in kar na lepem jih bos-te zagledali na samem zveznem nivoju. Mi pa N0CEM0 DINASTIJ V VLA-Dl, mar ne?!?!« Kaj naj ti rečem, dragi Jirži? Tvoj strah se mi zdi povsem upravičen. Kaj pa, ko bi se oženil s kako čistilko? Si na to varianto kdaj pomislil? Morda bi bila v taki poroki rešitev zate, saj poznaš pregovor: zakonec dober - vse dobro. Si videl tisti film o snažilki z naslovom Kdo garba Greto? No, Ijubi moji, končati bo treba. Tu se CIRCENSES konča. Ko boste bolj-še volje, pa si preberite še ET PAIMEM, to pot sem vam za vsako razpolo-ženje pripravu po enega tortutaraturatorja. Pa še spodbuda mojim bralkam: to poletje je v modi kopanje in sončenje brez. Upam, da se srečamo kje na plaži! Za vas je špilal biijard 60 minut na uro Arnold (iron man) Svahceneger rRIBUISIA-STRAN24 ... ET PANEM Pismo Janeza Otožna iz Čabra: »Peljal sem se tisti dan z vlakom iz Djevdjelije proti Jesenicam, ko je nek-je na pol poti vstopila neka čezmerno debela ženska nedoločljive starosti. Videti je bila zelo živčna in skrajno nejevoljna: sopihala je in nekaj grgrala predse s priskutnimi usti pod črnimi brčicami, na katerih so se lesketale de-bela kaplje znoja. Od nje je zaudarjalo po celem kupeju. Vseskozi je nekaj polglasno preklinjala in nergala; opazil sem, da najbolj nestrpno pogleduje proti svetlolasi mladenki, ki je ne meneč se sedela ob napsrotnem oknu kot jaz. Slednjič je debela rtiožača kar stopila k njej - mislil sem, da ji je morda mati - in jo osorno ogovorila. Kaj pa tako buljiš! ji je ostro zabrusila. Mla-denka ni reagirala. Prekleta mladina, je nadaljevala bajsa s svojo tinado, ni-kol se ne ozirate na starejše, kva vas pa briga, če komi stojimo, da se nam kolena šibijo. Pomislil sem: kako se ti ne bi šibila, ko pa morajo prenašati cent svinjine. Sploh pa me je čudila naperjenost in našopirjenost špehnate babure spri&o dejstva, da je bilo v kupeju še kar nekaj praznih sedežev. Čemu se je morala spraviti ravno nad mladenko, saj ni bila nikomur v na-poto. Pizda ti materna! jezdajci izbruhniladebeluharica. Abošustala! Dekle pa je kar gledalo predse, morda malce zmedeno, a brez volje, da bi reagiralo. Ta drža je baburo še bolj podkurila. Primazala je dekletu dve zaušnici in jo z zavaljenimi mastnimi prsti zgrabila za vrat in ramena. Vse skupaj se je zgodilo tako hitro, da nihče v kupeju še ust ni utegnil odpreti. Babača je v hipu pograbila deklico (bila je vitka in precej drobna), jo sunkovito dvignila s sedeža in se usedla na njeno mesto. Tedaj pa se je zgodilo nekaj prssenetljivega, nekaj, kar me je tako osup-nilo, da še zdaj ne morem verjeti. Vlak je namreč zavrl (ne premočno, le za-radi postaje je pričel zavirati, saj smo se približevali Ijubljanskemu kolodvo-ru), dekle se je opoteklo, zakrililo je z rokami, kot bi se hotelo česa oprijeti, a dlani niso našle opore, gleženj ji je klecnil in na vsem lepem se je znašla v mojem naroftju. Trepetala je kot plamenček sveče. Pogledala me je s svo-jimi plavimi očmi in nekaj otožnega je bilo v tem pogledu, ki je sicer zrl vame, a tako, kot da pravzaprav ne gleda v moj obraz, ampak nekam skoz-me ali mimo v nedoločno daljavo. Mi lahko pomagate, prosim, je rekla s tresočim glasom. Jaz ne vidim ... od otroštva - tedaj pa ni več zdržala. Ob-lile so jo solze in vsi v kupeju smo se nemotno in z neko pekočo tesnobo v prsih spogledali. Bal sem se, da bo tudi mene, zrelega možaka, premagal jok. A sem se nekako premagal.« No comment. Agon ali agonija pa je naslov, ki ga je svojemu dopisu dal Tine Rožanc iz Most (sosed Anke Moščanke): Mille hommes, mille animaux et mille autres creatures meurent en ce mesme instant que vous mourez. Montaigne Čez praznike (bil je prvi maj, bil je petindvajs eti) so v Ljubljani ostali samo penzionerji in mladina. Gostilne so jih bile vse polne. Jasno, za kaj več (ali za kam več) nimajo denarja. Zlasti mladina, ki povečini še svojih stanovanj nima: s prijatelji in prijateljicami se mora dobivati na cenenih javnih mestih (cenenih, da: v Levu, kamor me je povabil prijatelj, obrtnik - ni bilo razen mene rvk^aar pod 40), da lahko tiste svoje bome fičenke vsaj porabi (v pro-dajalno S čeviji *>e more z njimi). Revolucionarji! Hvala vam. V nasledstvo ste nam dali vse, kar lahko že-limo. Dali ste nam stanovanjsko stisko, dali ste nam svetlo prihodnost, dali ste nam ugled v svetu, dali ste nam optimizem, dali ste nam blaginjo - ne le materialno, ta je kaj malo vredna, pač pa duhovno blaginjo, ki je toliko bolj zadostitvena, potešujoča in pomembna. Dali ste nam najboljšega vseh sve-tov in za to smo vam dolžni vsaj spomenik. Če ne bo šlo drugače, ga bomo zgradili iz svojih kosti, a dobili ga boste. Morda vas bo to zganilo iz brezb-rižne otopelosti. Darkerji ne obstajajo. So le strahovi, zrasli na nočnih morah tistih izmed vas, ki še premorejo kanec vesti. Darkerji ne obstajajo. Darkerji bodo prišli dosti bolj neopazno. Neopazno, toda vztrajno, bo med mladimi raslo število samomorov, neopazno se bo večalo število klošarjev, izgubljencev, margi-nalcev, obupancev, potepuho\ ^ločincev. Neopazno bo usahnilo število roj-stev, potuhnili se bomo v pod.iajemniškt sobice, v zapuščene hišne veže, v kolesarnice in drvarnice, v temačne kote kolodvora in parkov, pospali bomo po klopeh in kartonih, ne bomo vas več vznemirjali. Umrli bomo tiho. Umrli bomo brez solz. Umrli bomo brez stoka, ker nas tolaži misel, da nimamo kaj izgubiti: ko bi si predstavljali, da je življenje lahko kje na svetu vrednq,svojega imena, bi nam bilo žal odhajati s tega sveta; tako pa nam ni žal. Če nas še naša najpopolnejša družbena ureditev ne za-dovolji, smosami krivi. Še popolnost nam je premalo-tedaj je nismo vred-ni. Uživajte jo vi, ki ste si jo priborili, vi ki jo zaslužite. Nadaljujte začeto. Mi ne znamo ali ne zmoremo. V nas ni moči. Mišice nam že trpnejo. V noge nas zebe. Ne zamerite nam; skušajte odpustiti. Čeprav niso samomorilcem nikoli odpuščali, nas pokopljite- če bo od nas kaj ostalo - na posveftem kraju. Za-stavite dobro besedo za nas vsaj tedaj, ko nas ne bo več. In kosti izkopljite, ko meso strohni. Ne bodi vam mučno, prosimo vas za to. Izkopljite jih (tudi ti, mama, in ti, ata), izkopljite jih brez solz ali ceremonij in si postavite spo-menik iz njih. Morda boste tedaj razumeli. Vsaj vi, ki ste imeli otroke. Zakaj mi ih nismo mogli imeti. Ujete živali se ne plodijo. aSogom. SOMMERPORNOGRAPHIE Že nam mežikajo poletni meseci. Maj smo v strahu pobožnem, coup detat - in-flatornodevalvatornem, prestali brez posle-dic za naš način življenja in dočakali junij. V tem mesecu se segment pomopopulacije, ki je vpisan na Univerzo Edvarda Kardelja (spada med zaslužnejše ex-members of our community), tudi študenti imenovan, popolnoma posveti svojemu osnovnemu poslanstvu na tem planetu in tešenju svo-je Ur-Sein. Zaradi starostnega profila štu-dentarije, i. e. med 1 8-25 leti, ko je doseže-na najvišja orgazmično - klimakterična sposobnost, imamo prav zdajle priložnost njihove aktivnosti, ki si jih starejši občani in politiki med sabo večkrat postavljajo za zgled in jih nekateri malodane malikujejo, opazovati, v njih sodelovati in soustvarjati podobo našega časa. Tu imam seveda v mislih ware Gesicht, tisti zreducirani od-sev realnosti, ki sproti in odločno razvred-noti absurdne spektakle petnajstega, pe-tindvajsetega maja ali Mikuličevega popo-tovanja na Japonsko. V neki fazi eksistence pornofila postanejo on in njegovi irelevant-ni. Slednja trditev rnkakor ni kontradiktorna mojim izvajanjem v prejšnjih številkah, kjer sem uspešno, prepričljivo in z lahkoto do- UP MOST UM PENIS MAIOR MAIS GROSSO E VIGOROSO!!! jg^ kazal, da smo prav mi, pornofili, tvorci naše družbe, in to bolj kot katera koli druga sku-pina somišljenikov (kajti nobene ni tako ko-herentne v nastopu, mnenju ... kar je mo-goče objasniti s človekom samim... pornofili v svojem gibanju uresničujemo vsak svoje interese in si ne skačemo v zelje, ne zatiramo drugih ... skupina, organizira-na po principih čiste Reine Demokratie ... itd___itd___nam ni nihče zapisal v ustavo vloge avantgarde... saj smo seveda avantgarda an sifch ...). Z nami se lahko ko-sajo le prostozidarji. Ni pa skrivnost, da je mnogo framasonov med nami pornofili in da so spoštovani člani Partije pomofilov. Vse to vključevanje v okolje, sodelovanje pri izgradnji pa se nekje neha. Meje, kje se naša potrpežljivost in ponižnost konča, ni. Evidentno pa je, da imamo pornofili za en-krat vsega dovolj in da bomo več in bolje delali šele po poletnih mesecih ... a time to lay down ... a time for repose. Smo torej v omenjeni fazi eksistence. Širša družba ni več predmet našega zanimanja. Julij in av-gust naj bi preživeli nekje v Grčiji, se izpo-polnjevali v porno spretnostih v stikih z vr- VIRGEMAGAIN A SENSACAO DE SER O PRIMEIRO E TODA SUA!!! stniki iz pornografsko in civilizacijsko na-prednih severnjaških držav. Jeseni pa na-zaj v planinski raj in veselo na delo za pro-speriteto pornografije. Današnji slikovni material prihaja iz kar-nevalsko razpoložene Brazilije. Kolegi pornofili iz te čudovite dežele sambe, do-Igih peščenih plaž, papaje in marakuje ter seveda cherimoye (glej Vi sok), velikih do-larskih dolgov, ki pa so, pornoekonomisti ne pozabite, per capita le manjši od naših, so me oskrbeli z revijami, katerih vsebina je tudi slovenskim pornofilom in morda še Kusturici pisana na kožo. Spoznali boste razna pomagala, kemične preparate, in naj vas še prav posebej opozorim na vakuum-sko črpalko za dvigovanje ali tudi večanje penisa (glej na sliki št. 2 »Up most« - um p-1 - 23 X 5 cms oco ....... 900 Macigo ----1000 c/vibro-----«1500 penis maior mais grosso e vigoroso) pri-pravice, ki slehernemu pornofilu, ki jemlje svoj hobi resno, pride prej ali slej prav. Za razumevanje sporočila raznih oglasov na slikah znanje portugalščine ni neobhodno potrebno, le nekaj latinsčine, pa bo Šlo. Op-remljeni z aparaturami, ki mi jih brazilski prijatelji močno hvalijo in priporočajo, se podajte v počitniško porno izpopolnjevanje, pozabite na svet okrog sebe, predajte se čistemu užitku in vzvišenemu poslanstvu pornografije. Kamor koli Vas zanesejo po-letna pota, povsod bo somišljenikov za skupne podvige na področju naše skupne Ijubezni dovolj. Zato ne skrbite. Pornolabor se torej s temi vzpodbudnimi mislimi od vas poslavlja. Sam bom imel preko poletja polne roke dela, da Vas bom lahko jeseni pričakal s čtivom za bralno značko. Obljub-Ijene porno novele bodo jeseni na policah vseh narodnozavednih knjigam. Vam, bral-cem in sodelavcem obenem, ki me spod-bujate, ter moji odgovorni urednici, tov. Ruži, še enkrat želim najčistejših užitkov polne poletne mesece Primož Truba urednik Pornolaborja RIBUNA -STRAN 2fi OSTERREICH, DIE BLEICHE MUTTER Pred kratkim sta na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kamor ju je povabila Oddelek za nemškijezik in književnost, svoje tekste pre-birala avstrijska pisca Alfred Kolleritsch in Klaus Hoffer. Oba sta člana Forum-Stadt-park-a, kulturnega združenja, kije konec ap-rila organiziralo tudi graški simpozij o jugo-slovanski literaturi. Alfred Kolleritsch je obenem predsednik te zveze umetnikov in pa izdajatelj literarne revije Manuskripte, ki v svojizadnji številkiže objavlja tudiJančar-jevo prozo in Šalamunovo poezijo. V zadnjem času pri nas Forum-Stadt-park omenjamo predvsem v povezavi s simpozijem v Gradcu. Kolleritsch: Povezave med avtorji Fo-rum-Stadtpark-a in predvsem slovenskimi pisci so v zadnjem času postale intenziv-nejše zaradi literarne nagrade v Vilenici. Nekateri smo bili iz Gradca povabljeni tja, se dogovarjali s slovenskimi avtorji in slo-venskim Pen klubom, se medsebojno pre-vajali in vabili. Tako sedaj v Gradcu nismo imeli le slovenske, temveč tudi hrvaško in srbsko literaturo, da smo o tem, kar se piše, izvedeli neodvisno od tistega, kar dobimo v branje in da bi lahko to kasneje prevajali ali jugoslovansko literaturo intenzivneje ob-javljali v »manuskriptih«. Menda se obetajo prevodi Jančarja, Salamuna, Kermaunerja, Debeljaka in drugih. Kakšni so bili kriteriji za izbiro (ravno) teh avtorjev? Kolleritsch: Lahko navedem le popolno-ma splošen kriterij: kvaliteta tekstov. Tudi v primerjavi s tem, kar publiciramo pri nas. Ne gre za nikakršne abstraktne kriterije, temveč pri meni, kot izdajatelju, za izkušnjo primerjave med teksti. Na primer Kermau-ner: do zdaj sem ga prebral pet do šest stra-ni, skozi katere pa se kaže visok pisateljski nivo. Pa Salamun in Drago Jančar, ki je pri založbi »Fischer« že izdal svojo zgodbo. Gre za dobro literaturo, ki je formalno in temat-sko zelo blizu naši, avstrijski. Po drugi strani pa v Sloveniji pišejo av-torji, za katere bi ta opredelitev verjetno teže obveljala. Mislim na tiste, ki se na-vezujejo predvsem na »ameriško meta-fikcijo« ali pa na »borgesovstvo«. Gospod Hoffer, vi prevajate angleške in ameriške tekste; mislite, da se da tudi v sodobni avstrijski književnostri najti analogno li-nijo pisanja? Hoffer: Borges je močno vplival na cel kup avstrijskih avtorjev. Imam občutek, da gre za neko vrsto literature, ki je naši avst-rijski, pa ne le avstrijski - ne vem, kako naj jo označim, morda »mittelevropski« zelo blizu. Zame je najboljši jugoslovanski pisec Danilo Kiš. To je literatura najvišjega nivo-ja, literatura, ki je blizu tudi mojemu načinu pisanja in pogledu na svet. Pa smo spet pri Borgesu. Tudi pri nas obstajajo literati, ki so se orientirali posebno na ameriško književ-nost. To velja tudi zame, saj sem pod vpli-vom ameriške literature, ki jo tudi preva-jam. Mislim pa, da obstaja zelo globoka notranja sorodnost med avstrijskimi pisci in avtorji in nekdanjega srednjeevropskega prostora; češkimi, poljskimi. Vedno znova najdem tu zelo močne paralele in menim, da je temu vzrok skupen zgodovinski »background«. Vendar se zdi, da poznamo pri nas an-gleško, ameriško, morda francosko lite-raturo dosti bolje kot na primer avstrij-sko. Hoffer: Da, to je čisto jasno. Tudi mi po-znamo slovensko literaturo slabše od ame-riške. Mislim, da to izvira iz tega, da smo se morali med seboj kultumo omejiti, s tem pa se je vzpostavila distanca in odklon, ki sta preprečila, da bi se podobne kulture zedini-le. Kolleritsch: To medsebojno nepoznava-nje določajo pragmatične zadeve. To so za-ložbe. Zares bogate založbe delujejo v Zvezni republiki Nemčiji, za katero je slo-venska literatura že bolj tuja. V Avstriji je založba »Residenz« začela s koroškimi Slo-venci. Po drugi strani pa imajo prednost ve-liki ameriški romani, ki jih prevajate tudi pri vas; gre za uspešnice in internacionalno vzdušje. Ena od zadnjih številk »Espressa«, v kateri najdemo reportažo o Avstriji, se ubada tudi z vprašanjem obstoja avstrij-ske literature in kulture, ki jo nekateri po-jmujejo kot nemško kulturo oziroma lite-raturo. Hoffer: Pri srcu mi je izraz, ki ga je upo-rabil Joseph Roth, ko je »Deutsch-Oste-reicherje« označil za »alpske trotle, ki naj bi bili krivi za propadajočo donavsko monarhi-jo«. Joseph Roth je tedaj sanjal o slovanski monarhiji. Sam je govoril nemško. Moram reči, da moja notranja sorodnost, poveza-nost ne sega na sever, temveč na jug, ju-govzhod in tudi severovzhod. V teh krajih nemščine ne najdemo, jezika teh predelov pa ne govorim, vendar^se v vseh teh izkuš-jih znova prepoznam. Če se peljem v Opa-tijo, Trst ali Budimpešto, potem zopet spoznavam svojo kulturo; prepoznavam jo dosti bolje kot na primer v Berlinu, no, v Berlinu recimo še, kot na primer v Hambur-gu. Jezik pa je seveda tudi pomemben, sam pišem v nemščini in to me prežema. Kolleritsch: Lahko rečem, da je Dunaj-čan čisto nekaj drugega od Minhenčana. To razliko določajo različne kulturne tradi-cije. Težave je v tem: ker tako veliko avst-rijskih avtorjev objavlja vZRN, se je določe-na avstrijska literatura preprosto spojila z nemško. V Franciji in Moskvi so o Handkeju diskutirali kot o nemškem piscu in pri tem popolnoma pozabili, da je avstrijski avtor. Hoffer: Tako imenovano avstrijsko knji-ževnost je označevalo veselje nad eksperi-mentiranjem, znamenje, po katerem se je ločila od nemške. Sodeloval sem pri ne vem koliko diskusijah, kjer smo razpravljali ali obstajajo štiri nacionalne literature: ZRN, NDR, pa švicarska in avstrijska knji-ževnost, morda posebej še južnotirolska, luxemburška in liechtensteinska literatura. Nekateri so vedno, menili, da gre za eno samo književnost. Če pa bi podrobneje raz-iskovali, bi ugotovili, da obstajajo čisto jas-ni, pomembni, izjemni znaki, ki našo litera-turo ločijo od večine drugih v nemškem je-ziku, ki pa ima zopet več skupnih točk s švi-carsko literarno produkcijo. Toda veliko elementov, ki so navzoči v naši, avstrijski književnosti, lahko najdemo tudi pri vas. Intervju pripravila: Uršula Cetinski Foto: JOŽESUHADOLNIK Emil Filipčič: ATLANTIDA Spoštovani tovariš Emil Filipčič, po poeziji in prozi se zdaj lotevam še sodobne slovenske dramatike. Rad bi zajel čim širši krog kreativnih dramskih piscev, še posebej pa sem zainteresiran, da vključim tiste avtorje, ki so ta čas nosivci inovativnih pojavov v naši dramatiki in seveda v gledališču. Zato se obračam tudi na Vas s prošnjo, če bi mi odgovorili na nekaj vprašanj. Lahko, da iz celote vzamete samo katerega izmed nakazanih problemov in ga obširneje obdelate, dosedanja praksa pa kaže, da avtorji laže odgovarjajo na posamična in detajlna vprašanja, zato semjih tudiza Vas okvirno postavil nekaj več, in sicer: 1. Katero življenjsko občutje motivira Vaše pisanje: ali je to samota, kije bila večkrat omenjena v zvezi z romanom Grein Vaun, ali prevladujoče čutno sprejemanje sveta ? 2. Ali je Vaše zanimanje za dramatiko šlo skozi dramsko literaturo ali skozi gledališče, gledališke predstave? 3. Koliko v tem smislu pomeni študij na AGFRT? 4. Ali ste imeli priložnosti spoznavati kakšno pomembnejšo dramatsko ali gledališko osebnost doma ali na tujem? 5. Ali obstaja kakšen določen odnos med prozo in dramo: saj menda ni zgolj naključje, da je drama Altamira nastala na osnovi istoimenske novšle? 6. Katero družbo upodabljate: splošno sodobno, svojo generacijo ali neko planetarno družbo tega sveta ? Kakoje to v posameznih dramah? 7. Pri določanju zvrstnosti so se kritiki v glavnem vrteli okoli izrazov kot komedija, tragikomedija, satira, parodija in podobno: kako bi sami opredelili označevanje svojih del, zlasti glede na to, da so Vaše drame iztazito fantazijske stvaritve, v bistvu oblikovane iz zelo raztičnih elementov? 8. Sodite v krog tistih sodobnih slovenskih dramatikov, ki skušajo radikalno premakniti dramsko ustvarjanje: v katero smer gredo Vaše ambicije za drugačnostjo? 9. Del inovativnega je s/cer zajet že v samem pojmovanju življenja in sveta, v bistvu pa gre, ker smo v območju dramatike, za čisto dramaturška vprašanja: kajje bistveno za Vašo dramaturgijo, za dramsko zgradbo? Kako je s tem v posameznih dramah. Ali Vam je dosedanje dramsko pisanje prineslo kakšno bistveno izkušnjo? Sem verjetno sodi tudi vprašanje iluzije, življenjske in odrske? 10. Bržkone so uprizoritvene možnosti za dramatika pomembne: kako ste prodrli v gledališče, ali $e bilo ugodno to, da v tem času tudi na Slovenskem prevladuje gledališko gledališče, ki so mu Vaše drame izrazno, oblikovno in sporočilno blizu? Ne morem sipredstavljati, kako se bova ujela z vprašanji, ki niso ravno preveč butnskalasta, navsezadnje mi lahko napišete kakšen daljši strnjen tekst, če bi Vam bilo laže. Obseg ni bistven, morda do 15/20 strani, lahko več. čas: čimprej, vendar to pomeni običajno vpraksi2-3 mesece, boljgre za to, da bi odgovore res dobil. Lepo pozdravljeni! France Pibernik Kranj, 2. junija 1985 Takšna so bila vprašanja, Filipčidev odgovor pa si oglejte v Hladinskea gledališču. Prepustite se glasu Eiinence, podajte 5i roke in se v trepetu za Dingovo in Tinetovo usodo potopite v globokoaorski svet AtUntide. Tai boste izvedeli vse in celo še ved. co Uj e s UKLENJENI MARAT Po štirih letih napornega treninga, najraznovrstnejših terapij, polnih feet in come -backov, prečutih noči in prespanih dni, rjoevenj in gostolenj in tisočerih vmes-nih odtenkov je pripeljal profesor Mile Ko-run svoje borce na zaključni obračun, v Ijub-Ijansko Halo sportova oz. Cankarjev dom -kakor seveda tudi borke, s podobno subtil-nostjo kakor berlinski angel Peter Falk v fil-mu California doll's. Konstruktor Aljoša Kolenc je obrnil cifro in grb terfrcnil isti kovanec kot poprej v tre-zor slovenske scenografske zgodovine. Ig-ralci so se s pomočjo slovenske Marthe Graham spopadli s hotenjem izkoristiti po-nujeno, zagatili so se v prazne prostorčke in zaplesali nori ples med minami minskega polja - seveda so sem ter tja naleteli na mino in ob zadnjih skušnjah je bil grpzovit opis Damijenove usmrtitve skoraj mil v pri- Filip Kumbatovič - Kalan meri z odrgninami, podplutbami, udarnina-mi, treščninami, ki so jih bili deležni igralci igre. Morda bi morala dramaturgija ponudi-ti vsakemu igralcu besednjak ustreznih kletvic, ki bi jih smel uporabljati v prej ome-njenih situacijah - saj konec koncev to sme početi maček Tom, ko mu drobna miška razmrcvari rep - pa je samo maček, igralec - amater. Ključni stavek predstave je vsekakor -tukaj smo vsi zdravi - ki ga izgovori Irena Zubalič. Pronicljivi načrtovalci predstave so jo zapeli v prisilni jopič in ji tako ponudili za-nimivo igralsko nalogo praskajoče, v vreči ujete pobesnele mačke. Pri predstavi sode-luje tudi nadarjeni retorik Mitja Rotovnik, ki se je svojemu honorarju odpovedal v korist izgradnje nove Akademije za giedališče, ra- dio, film in televizijo, ki bo stala nasproti Cankarjevega doma in katere gradnja se bo začela takoj, ko se poruši Skupščina. Zani-mivo pa je, da je harmonikar Zdravko Zu-pančič hladnokrvno pobasal svoj honorar, kljub temu, da dobiva vsakodnevne astro-nomske tantieme od petnajstih zlatih plošč iz celega nemško govorečega področja. Kajn in Abel predstave, Marat Roberta Prebila in de Sade Matjaža Tribušona sta nazorno, prepričljivo in na trenutke srhljivo dokazala, da je za vrhunsko interpretacijo poleg pfjuč in glasilk potrebno uporabljati še bogastvo, ki leži v skritih sobicah na kon-cu najbolj skrivnostnih možganskih hodni-kov in pa seveda - jajca. Jane Seymour ozi-roma Vesna Lubej je v predstavi popek, ki se v liričnih scenah razcvete na železni mreži. Maruša Oblak, gonilna sila ansamb-\a, je imenitno našla, kar je iz sebe iztrgala in skrajni čas bi že bil, da jo površneži in ne-poznavalci primerjajo z Mileno Zupančič v mladih letih. Gojmir Lešnjak, najboljši v predstavi Helios, kjer se je razdal popolno-ma, je neumorno opozoril, da je človek sa hiljadu lica. Radoš Bolčina in Renato Jen-ček sta neverjetno spretno ukrotila svojo privatno bruhajočo življenjsko energijo in prikazala na sceni navdušujočo slow-mo-tion obrazno igro. Dušan Novak je navdušil v svoji cabaretni pevski točki - namreč, naj-težje je namenoma peti napačno, ko te na-gon posluha s strašno močjo žene v pravo lego. Nekateri opravljajo svoje diplome v belih srajcah in s kravato, igralci te predsta-ve pa v prahu, na betonu, med železjem in prav je tako. MAKAR ČUDRA Aleksa Susulic ROMAN V PISMIH O ROMANU (izbor) Dragi Branko! Kako poravnati krivdo, ki sem tijo storil? Kako dovofj prepričljivo dokazati kes? Znano ti je, da je najdragocenejše, kar imam, šop rokopisov. Najbolj nedostojne sem že sežgal. S kakšno pekočino! Zavest, dapredmet, kimu velja vsa tvoja Ijubezen, ni vreden Ijubezni, ne naredi slovesa nič manj bolečega, verjemi mi. Preostale čačke ti pošiljam v pričujočem zavoju. Ti spisi so jaz. Ves moj življenjski žar je v njih; in kakor srebro hrepeni po svoji pre-hlapitvi. po višji stopnji kovinskosti - postati zlato - tako moji s tihi h/epijo pos tati plamen. Pirova piroza bo to, a z zadnjim pepelom mi ugasne, upam, slednjič tudi nemirna vročica v prsih. Trdnejšega zatrdila tineznam dati, vendar ga, upam, tudi ne potrebuješ? S tem te urad-no imenujem za izvršilca moje vo/je. Kadar-koli, kakorkoli me doseže kosa. kjerkoli boš, pri pričijih zaženi v peč! Ne omahuj. ne dvou-mi, ne oklevaj, ne zasta/aj, ne kolebaj- v tem zublju spomina boš prekalil najino sožitje, če ga bo že načela rja minljivega. In morda, kot Baudelairov šopek iz pesnikove lobanje, iz plamenega sopuha prituli glas umirajočega, kije venomer tudiglas muze-kakorje edina iskrena pesem pritulila prav iz grla Falarido-vega bika. Objavljal nisem, niso objavljali. Najtile spi-si nikdar, nikdar ne uzrejo tistega drugega, goljufivega žaru - sončnega - ker niso mu namenjeni (morda jih celo ni vreden). Tvoj tovariš Rornan - ki se vzlic vsemu prepušča blagodejnim mislim, da si njegov najboljši tovariš Vojko, dogodilo seje: kar/e bilo v mojem prejš-njem pismu le post scriptum in nedogledna možnost, je zdaj dejstvo. ROMANA Nl VEČ. Poslavitev mrzke bolezni na obrobje ni ubla-žila njene predmetnosti. Popoldan smo ga spustili k dedom. Spre-vodje moral vijugati zavoljo compastih blat-nih lužin bil sem brez dežnika. Kako turoben je tisti neumno komični marš, če mu ritem dajejo kaplje. Bil sem moker do kosti. Zdaj je mimo. Doma sem, na toplem, pa mije vendar mraz - presušen sem, pa vendar plavam v znoju. Pred mano se kadi vroč čaj, a v grlu me stis-ka in sam ne vem, kako. Najin najboljši drug je mrtev. Izgubila sva najino tretjo razsežnost - globino. Voje, čim-hitreje odgovori! AOMANA Nl VEČIKako neresnično, kako groteskno se to sliši. Pozdravljen, Vojc! Resnično sem ti hvaležen, nikoli ne boš mogel razumeti. koliko. Znal si iz najine tes- nobe iztisniti - sicer drobno, lekarnarsko, a prav tako zdravilno - merico življenjske volje tudi zame. Še vedno ležim doma, potim se pod ode-jami in goltam antibiotike. Menda veš, da mije Roman že dolgo tega zaupal svoje spise. Poslej ni več pisal. Gre v prvi vrsti za pesmi, a vmesje tudi nekaj proze in roman (kaže, da nedokončan). Ob pona-vljajočih se prebiranjih mije njegovo pisanje bolj in bolj všeč. Potrebno je samo dobre oplevitve in bilo bi godno za žetev. Kaj meniš, bi bilo Romanu pogodu, da tu in tam kaj od tega priobčim? Hočem reči, meniseje tedaj izrazil dokaj odklonilno. a ko-nec koncevje treba upoštevati tudi resnično vrednoto njegovih del. Za vsak pr/mer sem dalglede objavljivosti roman v branje najine-mu skupnemu znancu, ki dela prizaložbi. Ro-man ne sme kar tako utoniti v pozabo! Zdaj bo ura, da popijem zdravilo, in zato za-ključujem tole pisanje, da bi moglo čimprej na pošto. Drži se! Brane Živio, Voje! Moram priznati, da mije hudo, ko si tako brezpogojen. Ne vidim, kajteje tako odločno zasidralo v tvojem prepričanju. Po mojemje tak pristop malce preveč melodramatičen. Vem, da si v svojiželji skrajno iskren, a zave-dati se moraš, da tolikšna zavzetost za Ro-manov neoskrunjen spomin lahko nepriza-detim ušesom izzveni skoraj limonadno. To seveda nisodilo, sajtejaz, kateremusp tvo/a opažanja naslovljena, razumem pravilno - a glede na to, daje moja namera bila izdati Ro-manova dela, je tudi morebitna sodba ob-čestva večkotpristojna. Dojemi, dasem tudi sam razpet med dvomi, Je pomembnejša Romanova volja in najin spomin nanj- alipa je pomembnejše Romanovo delo in skup-nostni spomin nanj? Upal sem, da me boš v nakani podprl, a tudi tvoje oporekanje ne bo najinemu prija-teljstvu ovira. Upam še, da prej ali slej pride-va do srednje poti, zakaj Roman je imel na svetu edino naju in to mu dolgujeva. P. S. Roman sem dobil nazaj in ga nemu-doma dal naprej: to pot upravniku naše stare dobre knjižnice (veš, dajo bodo rušili? Velika selitev knjigje na pomolu in ne vem, ali bodo to potovanje vse preživele). Kaže, da je bil moj prvotni vtis varljiv; rokopis je v resnici spoznatno tanjši, kot se mije zdel. Bodi prepričan, da brez tvoje privolitve za nobeno ceno ne bom česarkoli objavil. Piši! Tvoj Brane Dragi Vojc! Zdravje mi gre naglo na bolje. K temu si nedvomno pripomogel tudi sam z zadnjim sporočilom. Najsi v njem pravzaprav samo umiješ svoje roke, je obenem dovolj več- plastno, da moje razvežeš. To je vse, kar morem zahtevati od tebe. Kot v neki pesmi praviRoman, »hočem le, da miprisluhnete«. Zatrdno sem prepričan, da bodo njegova dela sama od sebe zgovorna. Predvsem bi kajpakza prvo objavo odbral najboljša; nekaj pesmi in kratkih proz za pokušino. Vem, na katereje bil najponosnejši. Razume pa se, da je v času, koje malone več pišočih od bero-čih (kam topelje?!), vsaka objava enakovred-na hoji po vrvi, ki se trga... Pozdrav od Braneta Vojko, trikrat zdravo! Zakaj trikrat. Zato, ker so dobre novice vedno tri: prvo, dobil sem (končno) rokopis nazaj. Knjižničargaje komaj utegnil prečitati, tako zasedenje s selitvijo. Zelo ugodno seje izrazil (meni pa se je zazdel roman še bolj scefran kot prej. Preveril sem oštevilčenje in nobena stran ne manjka. Je mogoče, da gre samo za deziluzijo, podobno spoznanju ne-pravljičnosti in majhnosti sveta, ko zapusti-mo otroštvo?). No, drugo - prizaložbi so pri-volili v izdajo tanke, a zgoščene brošurice z Romanovimi spisi, v prvi vrsti poezijami. Sam bom pripisal spremno besedo, zato ne bodijezen, če te bom obsul z vprašanji in za-htevkipo raznih podatkih o Romanu, ki meni niso znani ali dostopni. In tretjič, okreval sem. ZdaJ končno lahko hodim okrog, premičen sem, brez česar-ka-kor plehko se že zdravemu človeku zdi - ne bimogel opraviti vsega, karže sem, in vsega, kar me še čaka. Za začetek bi te prosil, če mi lahko, samo na začasen vpogled, dostaviš vse. kar imaš pri sebi v zvezi z Romanom: njegova pisma, kose rokopisov. posvetila, zapiske v spomin-skizvezek, obrobne pripombe na knjigah, fo-tografije, vse, vse, vse, z eno besedo. Poma-galo mi bo, da si najinega tovariša naslikam tudi s plati, ki jih sam ne poznam. Brez skrbi bodi. Tako, kot doslej, te bom tudi vnaprej držal na tekočem kljub kilometr-ski razdalji. Vale! Tvoj frend Brane Živio, Vojc! Upam, dajehČerkidozdajžebolje. Bilsem tako zaposlen (delo gre s polno parol), da ni-sem utegnil prej odpisati. Najin Roman bo kmalu na papirju - ko pa ni mogel bitiza živ-Ijenja! Tiskovinica le ne bo tako skromna, po-trudil sem se in sestavil izčrpen uvod malce svojske oblike. Roman mi navsezadnje, po-leg tebe, največ pomeni, mar ne? 0 vsem te bom sproti obveščal. P. S. Rokopis romana/eže mesecepriFlu-kiju. Bi lahko tiposredoval, naj ga že enkrat prebere in vrne? Prisrčen pozdrav od Braneta TRIBUNA - STRAN 3(1 Voje, spet sem si komaj utrgal malo časa, da ti odvrnem. Obljub pač zavoljo čisto predmet-nih in otipljivih vzrokov nisem mogel držati. Fluki je - hvala ti - slednjič (zelo zadovo-Ijen) vmil roman in zdelo se mije, daje zdaj še bolj okrnjen. Ta pojavje res nenavaden -in tudi zato ti ga pošiljam, da ga prebereš. Spet sem ga namreč preletel in se potolažil; prav tako do/g/e, kot prvič, ko sem ga dobil v roke. Vsakič se mi zdi nekako celovitejši, bolj zaključen, prav v nasprotju z občutkom, da postaja krajši in krajši! Morala bise, kljub oddaljenosti, enkrat sestati, da stvari pretre-seva (morebiti bi kljub nedokončanostiprišel vpoštevza natis?), pa tuditvoje-pravzaprav Romanove - reči bi ti moral dati nazaj in še kaj. Kako hči? Ah, da: knjižnico so porušili do tal. Gradijo bojda nogometni stadion. Se slišiva! Brane Dragi moj Branko, zelo zelo dolgo ne daš glasu odsebe. Zato sem sklenil, da ti jaz prvi pišem, morda nisi dobil moje prejšnje kracanje. Odmev tvoje eksplozije je prišel tudido na-ših ušes. Tvoje, da - tvoje in ne Romanove. Mene direndaj namreč ni oglušil in zaslepil: vem, daje uspeh knjižice v resnici tvoja zma-ga-a Romanov poraz. Izrazikot »kakoje lah-ko uvod bolj navdihnjen od uvedenega« ne puščajo prostora tolmačenjem. Ni ti moglo uiti, kako kojoti raztrgajo ostale liste. Z izje- mo poslednje pesmi, kajpada, ki »izzveni v nekako šifro, v lepilo, ki združi scefrane od-lomke vzraslo in ce/ovfto podobo«, ki»dd na-ključnemu seznamu pomen« inje celo »mor-da najlepši akrostih od Prešerna sem«! Zakaj mi nisipovedal, da (za)ključna pesni-tev ni Romanova? Si hotel dejstvo prikriti? Pred kom? Nisi hotel priznati. da si v naši trojki umetnik Tl (ne pa Roman, kot smo zmotno verovali) in da si Romana - njegovi poslednji želji navkljub - tako rekoč ogoljene-ga izpostavil bralstvu na milost in nemilost? Brane, ni cena pfevisokaPJe caedmonsko razkritje tvojega daru odtehtalo neusmiljeno izdajo Romanovih izrazil? Verjetno se v odgovorih na moja vprašanja ne strinjava, a to zdaj izgublja pomen. Morda pa še ima nek pomen to, da sem prebral ta njegov sloviti roman. Resnično je ves razca-pan in še nečitljiv povrhu, karpa ne skrije res-nice, daje še zmerom vreden večsam papir kot tisti žlobudrajs nanjem. Kako le so se mogli drugi tako pohvalno opredeliti?!? Nočem drezati globje, bojim se podobne-ga razočaranja kot pri izdaji »tvoje« knjižice, a upam, da me boš razumel, saj sem imel Romana rad kakor ti. Četudi do tega nisem imel neposredne pravice, sem namreč roko-pis zažgal. Romana ni več. Tvoj (še vedno) vdani prijatelj Vojc P. S.: hčije nanag/jo in vsem napovedim v posmeh ozdravela. Še več: vsobotojo damo za zdravnika, kijoje zdravil. 1986 TRIBUNA-STRAN 311[ VIKTOR ALI DAN MLADOSTI DUŠANAJOVANOVlCA Dušan Jovanovič seveda ni bil nikdar av-tor, ki bi načrtno izhajal iz kakršnih-koli ap-riornih teorij gledališča ali literature. Zmeraj je bil tudi kot pisec na nek način določen s svojo režisersko vlogo. Drame je pisal ved-no z namenom za dokaj hitro sledečo gle-dališko uprizoritev, vedno so bile aktualne (ne bomo rekli aktualistične, ker Jovanovič nikdar ni zdrsnil v piehkost salonskega ak-tualizma), obenem pa tudi poetološko do-delane, stilistični ekskurzi, predvsem pa pi-sane tako rekoč na kožo gledališču, dode-lane za uprizoritve. Ampak nekatere stvari so enostavno v zraku, tako tudi vsa stvar v zvezi s postindustrijsko, postmeščansko, postmoderno in tako naprej družbo ali epo-ho, tako da se je moralo nekaj tega infiltri-rati tudi v njegovo čisto pred kratkim v Novi reviji izdano dramsko improvizacijo Viktor ali Dan mladosti, dramo, ki je bolj farsa kot politična drama, bolj groteskna kot poetič-na, obenem pa tudi Drej postmodernistična kot modernistična. Cisto v skladu z duhom časa je že sama izbira prototeksta, na pod-lagi kater^ga zgradi Jovanovič v »jugoim-provizaciji« svoj dramolet. Podnaslov dra-me »postmeščanska tragedija v treh deja-njih« (ki ga je že vsaj zaradi pojma tragedije, ki je vmeščen v družbo in dobo, ko ta sploh ni več možna, treba vzeti vse prej kot zares, kar se z branjem seveda potrdi) je namreč v oklepaju podnaslovljen še s sledečim stavkom: Jugoimprovizacija na temo »Vic-tor ou les enfants au pouvoir« R. Vitraca. Se pravi, da si je Dušan Jovanovič kot pro-totekstsvoje nove drame izbral najbolj zna-no delo francoskega dramatika, nekakšne-ga predhodnika gledališča absurda (na ka-terega je v svojih letih, malo pa še zdaj, me-jila tudi Jovanovičeva dramatika, pred-vsem pa predstavnika nadrealistične šole, dramo, ki sojo ieta 1972 prevedli vsloven-ščino kot »Viktor ali otroci na oblasti«. Kot dramatiku »neoavantgardistične faze« slovenskega gledališča (in dramati-ke) - ta je bila v Sloveniji neprimerno izra-zitejša od tiste v času zgodovinskih avant-gard, se pravi konkretno Delaka mu je Ro-ger Vitranc blizu, seveda'zaradi tistega spontanističnega nagona po uničenju vse-ga, kar predstavlja klasično gledališče in klasična meščanska družba. Ampak Jova-novič je s tovrstnim obračunavanjem opra-vil že v fazi sodelovanja s Pupilijo Ferke-verk. Pri tem pa se je seveda moral računati samo na tisti borni ostanek meščanskega, ki se je tako v gledališču kot ideologiji oh-ranil do pohoda neoavantgarde (resda že manj totalitarnega, manj modernističnega dela mlajših ustvarjalcev, ki se jim je priklju-čil kot nekoliko starejši tudi Jovanovič) in je bila zanj ta neprimerno manj usodna kot politična »avantgarda«, ki je po svoji logiki poskusila obračunatiz meščanskim na vrat na nos, ne da bi pravzaprav vedela, kaj to je, a je obenem žačela hitro sprejemati nava-de tistih, ki bi se radi dvignili do tega, kar je za njih predstavljal meščan, se pravi malo-meščanov. Viktor ali Dan mladosti sicer je drama legitimnega dediča zgodovinskih avaht-gard, s tem tudi Vitracovega recimo proto absurdnega gledališča. Toda pisana oziro-ma napisana je bila v poznih osemdesetih letih, zato Jovanovič Viktorja ali Dneva mladosti ni več »jezni mladenič«, ki kot metaforo za vse, kar je sterilnega in neradi-kalnega v klasičnem gledališču, zakolje na odru kuro, s tem zakolje gledališče, kiv svo-ji solidnosti ni več možno zbuditi nečesa vsaj približno ekvivalentnega katarzi. Jova-novič se je pred kratkim sicer nekoliko no-staigično, v bistvu pa že tudi nemočno spet vrhil h klanju kure v gledališču (šlo je za uprizoritev drame Lepotica in zver Iva Svetine), toda početje na odru enostavno ni bilo več šokantno, vse skupaj se je do-gajalo vsaj deset let prepozno, klasične-ga gledališča (in dramatike?) se enostav-no ni dalo več zaklati, Jovanovičevo kla-nje je izgubilo svojo funkcijo prenosa, zato je postalo banalno, prej stvar slabe-ga okusa ali ustvarjalne nemoči kot pa duhovit avto citat v retro stilu. Jovanovič v svojem Viktorju (naj to Ijudje hočejo ali ne) enostavno ni več mo-dernistično radikalen. Ne gre mu več za šo-kiranje, kot da bi se zavedal, da to zmeraj bolj postaja nekaj neizvedljivega (tako kot s koncem metafizike izgine tragičnost, ki jo zamenja absurd, s privaditvijo na svet ab-surda izginja možnostšokiranja). Neverjet-no se približa (predvsem na stilni ravni) pre-cej mlajšim avtorjem (s katerimi pa je vča-sih sodeloval), Milanu Jesihu, celo Emilu Filipčiču in njegovi »totalni odštekanosti« kot produktu do radikalnosti privedenega vedenja o absurdnosti »bitja in žitja« (če to postavimo malo patetično »odštekano«). Jovanovič se, tako kot v svoji res stilno drugačni tele-vizijski igri Sobota dopoldan, v Viktorju ali Dan mladosti pravzaprav giblje v čisto vsakdanjem, za drame že kar konvencio-nalnem okolju. Vse se dogaja v stanovanju (po imenu) čisto povprečne slovenske fa-milije (Koželjevi), poleg tega še v Ljubljani, dogajanje je omejeno na štiri ure, določen je točen datum, 25. april 1987. In v bistvu se vsaj na začetku ne zgodi nič radikalno nenavadnega. Otroci niso na oblasti, starši so abotno paranoični, s politiko se ukvarja-jo kot Ijudje, ki o njej niso sposobni trezno razmišljati, ukvarjajo se s svojimi seksual-nimi igricami ali pa so postali čisti ujetniki svoje preteklosti (z drugimi besedami so znoreli in z balkona kličejo Komandanta Staneta). Povprečnost ali mimezis vsakda-njega življenja pa zmeraj bolj očitno motita vsaj dve stvari. Edini, ki je v druŠčini sposo-ben refleksije (ne da bi pri tem lahko razlo-žili, kako in zakaj) pa tudi ironične distance, je devetletni Viktor, ki ima na 25. maj (tako rekoč dan zmage) rojstni dan. Iz pozicije tistih, ki naj bi razmišljali, ves čas presene-ča svoje starše in ostale starejše, ki bi se vsekakor morali zamisliti nad njegovimi be-sedami, a kot da ga ne bi razumeli, kot da še ne bi bili na mentalni stopnji, na kateri bi ga lahko razumeli, ali bolje, kot da bi se de-lali, da ta, ki govori, ni on. Druga »moteča« stvar je zmeraj bolj očitno seganje dogaja-nja »čez mejo pričakovanega, ustaljenega, verjetnega«. Za slabo pričvrščeno fasado »dobre stare sredine, povprečne normal-nosti« se seveda skrivajo vsakršne perver-zije, kompleksi, ki se vedno s hitrejšim tem-pom sproščajo, junaki izvajajo svoje točke v vsakodnevnem ritualu, toda ta ritual, kot da bi se stalno pokvarjal, kot da bi se, posnet na videotrak, stalno ustavljal, se vračal za nekaj sekvenc nazaj, kot da bi se na kaseto zmeraj znova prikradli koščki scen iz že po-snetih filmov, ki seveda v okviru tega, kar bolj ali manj v kontinuirani obliki gledamo, delujejo groteskno, zabavno, včasih pa tudi nekoliko strašljivo. No, ko se približamo koncu, se ti posnetki premešajo v že kar ne-varno, obenem pa tudi nekoliko nostalgič-no surrealistično sceno. Vse, karse dogaja, kot da ne more biti res (otrok, ki umira, pa ne vemo za čem, gostja, ki jo, »ker je to vo-Ija Device Marije«, združno ubijejo ostali odrasli nastopajoči), obenem pa so očitni tudi elementi, ki jasno kažejo na realnost in njene eksistencialije (bivši partizan, ki znori in se obesi, ena od žensk, ki jo po seksual-nih orgijah zgrabi »božje«, tn vseobsegajo-ča politična paranoja), tako da vse skupaj le ni igra, ob kateri bi se lahko brez težav za-bavali in samo zabavali. V deželi Danski seveda je nekaj gnilega, dejansko jo je ena sama kloaka, ampak dramatika mora, če hoče še sama smrdeti po izmečkih in ostali gnilobi v tej deželi, ne-kako to gnilobo premagati. Ena od možno-sti je seveda tudi ta, da se je ne ignorira do popolnosti, ampak se jo dozira v količinah, ki so še znosne. To je uspelo (ne nazadnje z dobršno mero citatov in sprevrnjenih cita-tov kot postopkom, ki ga radikalizira prav postmodemizem) Viktorju ali Dnevu mla-dosti, se pravi Dušanu Jovanoviču, ki je do-kazal, da je možno tudi gledališče, ki ne po-zablja na politiko, a ni politično gledališČe, ki smo ga imeli v zadnjih nekaj letih že več kot preveč. Je nekaj, kar se iz politike izmi-ka v imaginacijo, ne da bi poskušalo postati popolnoma imuno za politiko. (Jovanovičeva nova drama Viktor ali Dan mladosti je bila objavljena v Novi reviji 73/74) TOMAŽ TOPORIŠIČ tribuna KOMUNISTlCNI MANIFEST v stripu Samo I.OOO.- + poštnina Plačilo po povzetju. Naš naslov: TRIBUNA, Kersnikova 4, Ljubljana