174
O podkovanji volov in krav.
Kjer vpregajo vole (v nekaterih krajih tudi krave), jih morajo tudi podkovati.
Kakor so parklji vstvarjeni drugače od kopit, tako morajo drugačne biti tudi goveje podkve.
Neizrečeno škodljiva in tudi živini pri hoji zelo nevarna je tista podkev, na katero se pribijeta oba parklja skupej, kako da bi oba le eno kopito bila. O takem nespametnem kovanji, s kterim se živina silno trpinči, tedaj ne rečemo nič druzega, kakor da ga vsak pameten kovač popolnoma zavrže.
Najboljše podkovanje goved je tisto, da se napravi 4 ?^4i debela železna ploščica, ki je izdelana natanko po podplatu enega parklja, na kterega ima pribita biti. Ta ploščica, katera pokriva ves podplat enega parklja, mora na zunajnem okroglatem robu parklja biti nekoliko močnejša, 3 ^ od tega roba se napravi reža ali grabniček za žeblje, in v to režo se napravijo 14 % narazen 4 luknje. Ker bi pa ta podkev premalo držala, ker na notrajnem robu nič žebljev ne dobi in jih zavoljo  pod rogam ležeče  žilna te podplati  tudi
175
ne sme dobiti, se pa žeblji nadomestijo na drug nači®. Od notrajnega roba imenovane ploščice, ne prav na njenem sprednjem koncu, pa vendar blizo sprednjega konca, se potegne kviško tanjka špangica, ktera, gre naravnost gor tikoma no trajne stene parklja,, in se potem po zunajni steni zakrivi. Tako leži ta. špangica čez sprednji del parklja vpognjena in drži podkev od te strani trdno na parklji. Da je pa ta špangica dobro napravljena, mora biti tanjka, gibčna,, ne čez 50 do 55 ™^ dolga; mora imeti podobo nožar to je, sprednji rob moia biti debeleji, zadnji rob pa tanjši; razen tega se mora ta špangica,. predno se vpogne, navspred ležeča napraviti tako, da njeni konec p rese že konec podplatne ploščice* Če kovač zanemari špangici dati to nagnjeno lega in okroglato podobo, pride njeni konec preveč naravnost gor nad parkelj in se ne da lepo in trdno zavihati po steni.
Zadej mora pa ta goveja podkev ali železna plošča seči noter do pete, kjer se izseka iz nje trivoglaten kos železa, da dobi njen konec dve rogovili (špici). Sprednji konec, kakor tudi zadnji rogovili se znajo po potrebi v stole zavihati in po zimi ojstriti.
Kar se tiče žebljev za parklje, se razločijo od kopitnih v tem, da so veliko tanjši in krajši, le 27 do 29 w^ dolgi, in da je njih glava ravna, da se žebelj popolnoma pogrezne v režo.
Ko ima kovač vse to pripravljeno, pripravi parklje za podkovanje. To se mora natanko zgoditi. Nepokojni vol se postavi v kovalno ograjo (Nothstand) da mirno stoji; mirni se podkujejo brez te. Kovač poreže nosilni rob vsacega parklja, kolikor je treba, daje povsod enako in lepo raven; dilja se očisti vsega prhljivega in ločenega rogu ali druge nesnage. Na to se pomeri raz h laj ena (mrzla) podkev, da leži povsod enako na parklji in nikjer ne moli čez. Posebno se ima gledati na to, da se imenovana špangica lepo po steni parklja zaviha in se ji trdno prileze. Po parkljih naj se nikar s kladvom ne tolče, ko se primerja podkev.
Ko je podkev lepo primerjena, drži jo strežaj s palcem, ki ga položi čez njo, in kovač začne pripravljene žeblje zabijati poredoma od sprednjega konca. Ker pa se žeblji pri zabijanji lahko omaknejo kladvu, mora pri prvem žeblji kovalne klešče postaviti na zunajni rob parklja, pri 2., 3. in 4. žeblji pa vselej pod klin sprednjega žeblja. Žeblji zavoljo tanke stene ne smejo veliko čez 12 ™^ nad podkvijo na steni ven priti.
Kedar so zabiti vsi žeblji, jih nategne, odščipne potem kline do 2 ^ jih na to še enkrat polagoma nategne, pribije poslednjič neto prav rahlo na steno in jih ogladi s pilo.
Da pa podkev ne leži pretrdo na parklji, mora naposled kovalne klešče postaviti tikoma pod zunajni rob podkve, in ko vsacega vdari še enkrat po glavi, podkev nekoliko zrahljati. Zapomniti je le še to, da čist glas pri zabijanji je dobro znamenje, da gre žebelj pravo pot v steno.
Kakor smo tukaj razložili, tako se kujejo vsi parklji brez izjeme. Z a k o v a n j e ali o t i s k i se ozdrav-ljajo kakor pri konjih.