ESEJA
Stanija Ivajnšič
NEKATERA ODPRTA VPRAŠANJA
IN DILEME SOCIALNEGA DELA V DOMU ZA STARE LJUDI
V času, ko se naša družba neustavljivo stara
in delež starih ljudi postaja vse večji, je
institucionalno varstvo nuja oziroma po-
treba, ki jo narekuje sodoben način življe-
nja.
Obstoječa mreža domov za stare ljudi v
Sloveniji ima skupno kapaciteto 13.282
mest. Od tega 10.763 mest zasedajo stari
nad 65 let. Ostalih 2.519 mest zasedajo lju-
dje, mlajši od 65 let.
Domovi zajemajo samo 3,8% vseh starih
nad 65 let.
V domovih živijo tudi mlajše osebe,
invalidi.
Glede na njihovo zdravstveno stanje je
tretjina vseh potrebna osnovne oskrbe,
torej stanovanja in prehrane, ostali pa so
tisti, ki potrebvijejo dodatno pomoč in os-
krbo oziroma so delno pomični ali nepo-
mični.
Gre za veliko število ljudi, ki so se za pri-
hod v dom odločili iz nuje, oziroma, ki iz
različnih razlogov niso mogli ostati v svo-
jem prejšnjem bivalnem okolju. Prihod v
dom so sprejeli kot izhod v sili; njihova od-
ločitev je bila največkrat pogojena s slabim
zdravstvenim stanjem in odvisnostjo od
tuje pomoči.
Lahko rečemo, da domovi preraščajo v
geriatrične bolnišnice z velikim številom
nepomičnih ljudi.
Materialne razmere v domovih niso sla-
be. Za stanovalce domov je dobro poskrblje-
no, namreč, za njihovo nastanitev, prehra-
no, zdravstveno nego in oskrbo.
Kljub velikemu prizadevanju, da se življe-
nje v domu kulturno in družabno obogati,
se velik del stanovalcev ne more udeležiti
večine tovrstnih prireditev.
Tisti, ki to lahko storijo, so deležni kul-
turno in družabno zelo bogatega življenja
v domu.
Za nepomične stanovalce se tudi prire-
jajo prilagojene oblike druženja, zabave in
razvedrila na bolniških oddelkih oziroma
po sobah.
O takih akcijah in pozitivnih izkušnjah
pri delu s prostovoljci, z dijaki srednjih šol,
o skupinah za samopomoč in o medsebojni
pomoči in samoorganiziranju stanovalcev
doma bi lahko dosti napisali. Dosti lepega,
pozitivnega in optimističnega, kljub nega-
tivni konotaciji, ki jo začutimo, ko se piše o
življenju v domovih. Negativno zato, ker je
v naši družbi še vedno dosti predsodkov do
doma, podedovane negativne miselnosti, ki
je gotovo neupravičena in stereotipna.
Pri taki situaciji se pred socialno delavko
ali delavcem v domu pri vsakdanjem delu
odpirajo mnoga vprašanja in dileme. Na-
vedla jih bom nekaj, za katere menim, da
so ključnega pomena in izhajajo iz odnosa
do starega človeka in njegovih sorodnikov,
odnosa do strokovnega tima in ustanove v
kateri sta socialna delavka ali delavec zapo-
slena in v odnosu do zunanjih institucij in
posameznikov, s katerimi sodeluje.
Kako ohraniti osebno integriteto spre-
jetih v dom, oziroma, kako obvarovati sta-
rega človeka pred totalno institucionali-
zacijo, mu omogočiti, da ohrani v največji
možni meri svoje navade in običaje, ne da
bi pri tem odstopal od splošnih pravil kolek-
tivnega življenja v ustanovi? Eden od odgo-
vorov na to vprašanje je omogočiti starost-
niku, da opremo v domski sobi dopolni po
svoji želji oziroma potrebi. Seveda, smiselno
in nujno potrebno je, da mu omogočimo,
49
STANIJA IVAJNŠIČ
da v svoji sobi ostane ne glede na svoje
zdravstveno stanje. V praksi se stanovalci
domov po poslabšanju zdravstvenega stanja
preseljujejo iz hotelskih delov na bolniške
oddelke doma.
Problem, ki se nanaša na njihovo osebno
integriteto, je tudi urejanje njihovih med-
sebojnih odnosov.
Največkrat se nam zelo mudi rešiti nji-
hove medsebojne spore in jim ne pustimo,
ne damo časa, da to storijo sami. Naši včasih
hitri posegi so eden od nadzorovalnih me-
hanizmov institucije, kar včasih opravi-
čujemo z uradnimi cilji ustanove. Vendar
moramo pustiti staremu človeku, da sam
nemoteno vzpostavlja komunikacijo, da
ima oblast nad svojim delovanjem, življe-
njem in prepričanjem. Skratka, ustvariti
moramo pogoje za večjo subjektivnost in
individualnost.
Včasih socialne delavke/delavci čutimo
pritisk okolja, da njihove medsebojne spore
preprečimo ali jih nujno rešujemo. Gre za
vprašanje mej v poseganju v medčloveške
odnose in prepoznavanje situacij, ki
zahtevajo itujno reševanje.
Ob delu, ki ga opravljamo, dostikrat
prepoznamo koristoljublje ljudi, ki po-
nujajo pomoč starostniku. Dejanja, ki jih
prepoznamo za izkoriščevalna, so lahko v
kakšnnem trenutku za starega človeka naj-
bolj sprejemljiva in koristna, oziroma, mu
lahko zadovoljijo potrebe v starosti ali vsaj
v določenem času. Nekatere take »pomoči«
se končajo z podpisom darilne pogodbe ali
kakšno drugo konkretno koristjo. Lahko,
nasprotno, starostnik želi urediti svoje
življenje na način, ki mu ustreza, pa mu pri
tem nasprotujejo njegovi otroci. Take in
podobne primere srečujemo pri urejanju
prihoda v dom, kadar se starostniki obra-
čajo na nas in od nas pričakujejo določeno
pomoč in usmerjanje, za katerega niti ni-
smo kompetentni. Tudi v tem primeru gre
za vprašanje mej v poseganju in urejanju
medsebojnih odnosov ljudi, potrebnih
pomoči, in za možne posledice. Ugotav-
ljamo, da v družbi manjka pomemben člen
oziroma institucija, ki bi bila zadolžena za
zaščito starostnika pred različnimi izkori-
ščanji in zlorabami, saj se v hitrih spremem-
bah v družbi ali zaradi svojega zdravstve-
nega stanja sami ne znajdejo. Z drugimi
besedami, starostniki so pogosto vaba za
različna izkoriščanja in manipulacije.
Poseben problem v domovih je varstvo
mlajših invalidnih in bolnih oseb (po pro-
metnih in drugih nesrečah, posledice zlo-
rabe alkohola in mamil ali druge bolezni),
ki v domovih živijo skupaj s starimi ljudmi.
Problem je pravzaprav njihova namestitev
v domove. V naši družbi, razen nekaterih
enot, mlajšim invalidom ni omogočeno
organizirano zavodsko življenje.
Več kot 50% vseh, ki živijo v domovih, je
starejših od 80 let. Raste tudi število sta-
rejših od 90 let. Pri taki starostni strukturi
se pojavlja problem vse večjega števila psi-
hično in mentalno spremenjenih starostni-
kov (démence). Ti zahtevajo poseben pri-
jem in obravnavo. V rednem izobraževanju
posvečamo tej problematiki vse premalo
pozornosti. Sodoben način življenja nam-
reč pušča vse večje posledice na mentalno
in psihično zdravje ljudi, zato je število sta-
rostnikov, ki potrebujejo posebno varstvo,
vse večje.
Za vse stanovalce v domu velja to, da del
njihovih psiholoških in emocionalnih po-
treb kljub našemu velikemu prizadevanju
ostaja nezadovoljen. Te potrebe lahko zado-
voljujejo le v stikih s svojimi najbližjimi in
sorodniki. Gre za občutke odrinjenosti,
nekoristnosti, domotožja, navezanosti na
bližnje in domače okolje, stanje ekonomske
odvisnosti od sorodnikov, občutek, da je
plačevanje domske oskrbe v veliko breme
sorodnikom, in podobno. Vprašanje, ki se
nam odpira, je, kako maksimalno motivirati
sorodnike, da starostnika večkrat prepeljejo
v domače okolje, v prejšnje stanovanje, ter
da se o navedenih občutkih s starostnikom
odkrito pogovorijo.
Pri nekaterih sorodnikih obstaja boja-
zen, da starostnik ne bi hotel nazaj v dom,
če bi ga enkrat odpeljali v njegovo stano-
vanje, ali pa se po namestitvi starostnika v
dom od njega odtujijo in stiki postanejo
zelo redki. Izgovor za tako ravnanje je po-
manjkanje časa. V bistvu gre za pomanjklji-
vo pripravo na prihod v dom; lahko pa tudi
za to, da sorodniki dajejo lažne obljube (da
bo v domu kratek čas, da bo samo na reha-
bilitaciji, da bo pravzaprav v bolnišnici...).
50
NEKATERA ODPRTA VPRAŠANJA IN DILEME SOCIALNEGA DELA V DOMU ZA STARE LJUDI
Ko gre za starostnika, ki je pomičen, lahko
pri pripravi na prihod v dom veliko poma-
gamo s tem, da se dogovorimo za večkratne
obiske in razgovor v domu. Problem je pri
težje pomičnih in nepomičnih in pri pre-
mestitvah iz bolnišnice v dom. Ugotav-
ljamo, da bi lahko to veliko vrzel reševali s
sprotnim delom s sorodniki, ki so prav tako
v veliki stiski kot stanovalci doma. Gre za
pomoč otrokom in sorodnikom, ki včasih
čutijo veliko odgovornost in krivdo za to,
da so njihovi starši ali sorodniki v domu.
Vsekakor je pri tem pomembno, kakšni so
bili njihovi odnosi prej v domačem okolju.
Če so ti bili dobri, se taki tudi nadaljujejo.
V primerih, ko so odnosi skrhani ali kon-
taktov sploh ni bilo, pa je naša naloga toliko
večja ravno pri tem, da jih vzpostavimo.
Ne smemo pozabiti, da obstaja dosti
primerov dobrega medsebojnega razume-
vanja in sodelovanja med stanovalci doma,
njihovimi sorodniki in domom. Stanovalci
odhajajo na obiske zunaj doma, gredo v svo-
je prejšnje okolje, na dopuste in podobno.
Obstaja tudi vprašanje dvojne vloge, ki
jo imamo pri delu. Gre za vlogo svetovalca
in pomočnika, ki jo imamo v odnosu do
starega človeka in njegovega okolja, in
vlogo, ki jo imamo v odnosu do doma, ki je
institucija z določenimi pravili. Naloga, ki
jo imamo, je uresničitev obeh vlog, pri če-
mer naj bi dom čim bolj ustrezal željam,
navadam in pričakovanju starega človeka.
Vloga, ki jo ima socialna delavka ali
delavec v strokovnem timu doma, je po-
membna. Tim naj bi bil v pomoč vsem
strokovnjakom, ki v njem sodelujejo, in
predvsem v korist stanovalcem doma
oziroma uporabnikom. Socialna delavka ali
delavec se lahko v timu včasih počutita
osamljena, bolj izpostavljena, zato morata
poznati meje svojega vključevanja v timsko
delo. Tukaj mislim na zaupanje, ki ga imajo
stanovalci doma oziroma druge osebe do
socialne delavke. Kar je rečeno socialni
delavki ali delavcu, ni treba za vsako ceno
prenašati v širše delovno okolje. Gre spet
za prepoznavanje meja nujnosti in korist-
nosti posredovanja informacij in za tako
imenovano »kolektivno delo«.
Trenutno največji problem glede zaščite
starih ljudi je prezasedenost domov. Čakal-
ne dobe so dolge. Dostikrat se zgodi, da star
človek po odločitvi za prihod v dom doživi
razočaranje, ker zaradi prezasedenosti ne
ve, kdaj bo sprejet, ali naj se pripravi na
prihajajočo zimo in podobno. Nekateri po
odločitvi začnejo že pakirati in urejati za-
deve, ki so vezane na odhod v dom. Njihovo
zdravstveno stanje se po navadi do spreje-
ma spremeni in ga »pod nujno« sprejmemo
v dom, kjer koli je prosta postelja, in ne v
enoposteljno ali dvoposteljno sobo, kakor
si je mogoče želel. Ta problem posledično
odpira še vprašanje ustrezne namestitve.
Pri sprejemu ni več mogoče biti pozoren
na strukturo stanovalcev v določeni sobi,
njihove navade in potrebe, kar nam po do-
ločenem času narekuje dodatne preselitve.
V Mariboru smo se v službah, ki skrbijo
za varstvo starih ljudi, dogovorili za poseb-
no koordinacijo in reševanje te proble-
matike. Socialne službe doma, centrov za
socialno delo, bolnišnice in patronažna
socialna služba se sestajamo enkrat meseč-
no. Tako sodelovanje poteka že nekaj časa.
Na teh koordinacijskih sestankih se dogo-
varjamo za prioritetno reševanje najnuj-
nejših primerov. Nazadnje smo ugotovili, da
pravzaprav rešujemo samo še nujne pri-
mere. To ni prav in ni pošteno do ostalih
čakajočih. Ugotavljamo, da problem pre-
sega meje naših možnosti in kompetenc. O
tem smo obvestili vodilne v svojih delovnih
okoljih. Sprašujemo se, kako naprej, kratko-
ročno in dolgoročno, za kar menimo, da je
problem družbe v celoti, ki bo morala rešiti
tudi problem premajhnih kapacitet dom-
skega varstva glede na porast populacije
starih nad 65 let.
Navedla sem le nekaj vprašanj. Ta in
mnoga druga nas pri delu, ki ga opravljamo,
nikoli ne zaobidejo in se jim ne moremo
izogniti. Delo, ki ga opravljamo, je izredno
psihično naporno.
Meje našega poseganja v človeka, nje-
gove odnose s sorodniki, z otroki, ostaja v
našem poklicu večna tema.
Ko se pri delu odločamo za konkretno
rešitev oziroma ravnanje, nam še vedno
ostane vprašanje, ali je rešitev najboljša. V
trenutkih dvoma pogosto prevalimo breme
sami nase, ker moramo zadevo pripeljati h
koncu.
51
STANIJA IVAJNŠIČ
To breme nosimo sami.
Res je, da si človek z izkušnjami pridobi
pogum in trdnost, res pa je tudi, da občutek
pravilnega ravnanja dobi z preverjanjem,
ob mnenju drugih in ob pretresanju mo-
rebitnih drugačnih rešitev. To lahko ponu-
dijo samo člani v skupini ali posameznik,
ki ni čustveno vpleten v razmerje med
udeleženci v svetovalnem odnosu. Odprta
vprašanja oziroma dileme, s katerimi se
srečujemo pri opravljanju svojega dela, je
mogoče reševati z metodo supervizije v
socialnem delu. Supervizija kot metoda
ponuja nova spoznanja in odpira nova vpra-
šanja, ki so vsebinske, metodološke ali
etične narave. Omogoča strokovno rast sve-
tovalca pomočnika, utrjuje njegovo samo-
zavest, avtonomnost in suverenost pri od-
ločanju, kar je zelo pomembno za uspešno
opravljanje dela in zadovoljstvo ob njem.
52