108 KRONIKA SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH Reški Dometi v 5. številki objavljajo prve raziskave iz načrta Pravo, pravosodje, država in nacionalni odnosi v misli in delu Vladimira Bakariča, kar so pripravili na pravni fakulteti reškega vseučilišča. Tako Miomir Matulovič piše o načelu zakonitosti in človeških pravicah; v članku se dotika Bakaričevega stališča o »novem značaju načela zakonitosti« v socializmu. Marinko Učur piše o Baka-ričevem razumevanju načela zakonitosti v luči njegove vloge v delovnih razmerjih. Zunaj tega okvira objavlja Ivan Pa-djen razpravo o filozofiji prava v uveljavljenem ključu in med drugim opozarja na tiste vidike, za katere bi lahko rekli, da sta v njih pravo in morala za sodobno jugoslovansko teorijo prava značilna. Dvojna številka zagrebškega Foruma (7-8) prinaša novelo Petra Šegedina Najti se. Zagorka Kalezič piše o Ivanu Goranu Kovačiču kot filmskem kritiku. Antun Šoljan pa s spremnim zapisom in opombami objavlja svoj prevod drame Antonij in Kleopatra. To je prvi objavljeni hrvaški prevod tega Shakespearovega dela, čeprav so ga po priredbah in prevodih, ki so se v rokopisni obliki zgubili, v Zagrebu že izvajali poprej. Goranu Kovačiču pa Josip Lisac piše o jezikovnih značilnostih v dveh fazah Ko-vačičeve narečne poezije. Forum objavlja tudi del rokopisa Antona Kolendiča Robija in usode zapornikov. Ta del rokopisa ima naslov Denkova usoda. V njem je tudi s premim govorom popisan Denko Draganov, to je Mladen Antič iz Kumanova, ki je bil partijski tehnik v času, ko je bil biro Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije v Ljubljani. Četrta številka beograjske Književne kritike prinaša anketo o sodobnem gledališču. Odgovarja deset vidnejših jugoslovanskih gledaliških delavcev in tea-trologov. Izmed odgovorov so za nas zanimive tudi izjave Vladimira Stamenko-viča; v svojih mnenjih opozarja na Rudija Šeliga, ki je med drugimi najpomembnejši sodobni jugoslovanski dramatik, Janez Pipan pa je za Stamenkovi-ča eden najzanimivejših jugoslovanskih gledaliških režiserjev. Duško Babic piše v tej številki o problemu komičnega v dramah Aleksandra Popoviča, ki je v šestdesetih letih razgibal srbsko gledališče in ga vrnil humorju. Duško Babic pa piše še o knjigi Živojina Pavloviča Zid smrti. Zanimivo razčlembo tega romana je naslovil Človek, ki misli, je vselej v Škripcih. Dobili smo še eno dvojno številko Foruma (9-10). Rafo Bogišič piše o Vatro-slavu Jagiču in o izdajah JAZU Stari hrvaški pisci. Slobodan Kalezič na podlagi književnih del Avgusta Cesarca razčlenjuje njegovo razmerje do Fjodorja Dostojevskega. V prispevku o Ivanu V 332. številki novosadskih Polj lahko poleg izčrpnega pogleda v pisanje mladih makedonskih književnih ustvarjalcev (objavljenih je osem kratkih pripovedi) preberemo filozofsko razlago romana Radoslava Petkoviča Sence na zidu; v članku Realnost označitelja skuša Rado- 109 van Kordic na podlagi Ricoeurjevih postopkov razpoznati območja časa in resničnosti v omenjenem delu. Poezija je avantura v jeziku je naslov pogovoru, ki ga je imel Petru Krdu s francoskim pesnikom Robertom Marteaujem. Z naslovom Preživljam strašno osamljenost pa je objavljen pogovor Aleksandra Bad-njareviča s sovjetskim pesnikom Gena-dijem Ajgijem, objavljena pa je tudi Aj-gijeva pesem Dvanajst vzporednic Igorju Vulohu, s čigar slikarstvom je povezana tudi Ajgijeva poezija. * V 62. številki celovškega Mladja lahko med drugim preberemo predavanje Francija Zvvittra mlajšega o slovenski literaturi v medvojnem obdobju in po vojni. Referat je zastavljen kot vprašanje, ali gre v slovenski literaturi na Koroškem za kontunuiteto ali za zarezo. Avtor ga je pripravil za dunajsko posvetovanje o literaturi narodnih manjšin v Avstriji. Besede na povrhnjici spomina je naslov zapisu Denisa Poniža o pesniškem snovanju mlajših zamejskih pesnikov na avstrijski in italijanski strani. Maja Haderlap pa predstavlja tri pesniške zbirke: piše o Ferkovi in Omanovi zbirki Napisi na zid zemlje, o knjigi Jožice Čertov Pesmi iz listja, in Oswaldovi zbirki Zaseka. * Literarna revija Ural (izhaja v Sverd-lovsku) že po tradiciji namenja vsako leto nekaj prostora tudi slovenski poeziji. Tamkajšnji pesnik Jakov Andrejev, velik prijatelj slovenske literature, ki je v tem mestu že pred leti ustanovil poseben literarni krožek prijateljev slovenske poezije, je za to številko pripravil in s prijatelji (Boris Marjev, Maja Nikuli-na, Konstantin Belokurov in Herman Drobiš) prevedel dovolj širok izbor iz slovenske poezije, ki jo tokrat predstavljajo Lili Novy, Karel Destovnik Kajuh, Jože Udovič, Edvard Kocbek, Lojze Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah Krakar, Tone Kuntner, Kajetan Kovic in Ciril Zlobec. Jakov Andrejev je prevedene pesmi pospremil tudi s krajšo uvodno besedo, ki je polna prekipevajočega prijateljstva do naše literature. * Izmed kulturnih prispevkov v 10. številki časopisa Socijalistička Čehoslovač-ka, ki so ga poslali s češkoslovaškega veleposlaništva v Beogradu, naj omenimo pregledni zapis Petra Hila iz praške glasbene preteklosti. O nenavadni knjižnici piše Ladislav Dragula, namreč o praški knjižnici za slepe, poleg katere je tudi tiskarna za knjige v braillovi pisavi. Runka Žaludova je napisala prispevek o ateljeju lutkovnih filmov, ki imajo na Češkem slavno tradicijo. Jan Kremen predstavlja slikarko Evo Mužikovo. V telesnokulturnem delu se Jaroslav Kirchner v članku Češkoslovaški namizni tenis v preteklosti in sedanjosti dotika tudi lanskih kombiniranih zmag češkoslovaških in jugoslovanskih dvojic (Ilija Lupulesku - Gordana Perkučin, Branka Batunič — Dragutin Surbek) na evropskem prvenstvu in jih predstavlja tudi v sliki. Tokrat lahko pišemo šele o novembrski številki novosadskega Letopisa Matice srpske. V samosvojem slogu se z dvema zgodbama oglaša mlada novosad-ska pisateljica Natalija Katarina, trgovska potnica. O mladih vojvodinskih književnikih piše tudi Milivoj Srebro in sicer v zvezi z novim svežnjem knjižne zbirke Matice srpske, ki ima naslov Prva knjiga in v kateri je izšlo šest prvencev. Drugače pa je ta številka posvečena izboru pretežno tujih filozofskih besedil o marksistični misli v kulturi in posebej v literaturi. Iz Čedada so poslali 22. številko časopisa Dom, ki objavlja prispevke v 110 A. A. knjižni slovenščini, beneških narečjih, furlanščini in italijanščini in ki slavi dvajsetletnico izhajanja. V uvodniku z naslovom Z Jezusovim Božičem obhajamo tudi 20. »božič« Doma se eden najpriza-devnejših narodnih buditeljev v Benečiji Emil Cencig spominja prehojene poti tega s posnetki bb'gato opremljenega kulturnega in verskega glasila, ki pomembno spodbuja narodno zavest med Beneškimi Slovenci doma in v izseljenstvu. ¦ Emil Cencig objavlja v prispevku Okno na miesac ženar nekaj zvezdoslovskih podatkov, ljudske modrosti in običajev v zvezi s prvim mesecem v letu. Še en uvodnik ob dvajsetletnici Doma (Zakaj se naj ne bi zgubil smisel življenja) je napisal sedanji odgovorni urednik Marino Qualizza in v njem se spominja njegovih pobudnikov, med katerimi sta tudi Emil Cencig in Valentin Birtig, ki je tudi prispeval prigodnico z naslovom Dvajset let Doma. Dobršen del časopisa je odmerjen čestitkam in nadaljnjim spodbudam uredništvu Doma, ki so jih med drugimi podpisali senatorka komunistične stranke Jelka Gerbec, podpredsednik deželnega odbora Furlanije-Julij-ske krajine Gabrielle Renzulli, predsednik gorske skupnosti Nadiških dolin Giuppe Chiabudini, predsednik Slovenske kulturnogospodarske zveze Boris Race, deželni svetovalec in deželni tajnik Slovenske skupnosti Drago Stoka in Ivo Jevnikar, predsednik medobčinskega sveta Socialistične zveze Severnopri-morskih občin Marjan Tavčar, župani mest in uredništva časopisov ter radijskih postaj, na prvem mestu med petintridesetimi voščevalci pa videmski nadškof Alfredo Battisti in naša primorska škofa Janez Jenko in Metod Pirih. * Praški časopis Svetova literatura objavlja v 6. številki poleg nekaterih prevedenih del Federica Garcia Lorca, Victorja Hugoja, Mihaila Bulgakova, Fredericka Forsvtha in drugih tudi noveli Antona Ingoliča; objavljeni sta z ilu- stracijama Vladimira Komarka in v prevodu Františka Benharta, ki je prispeval tudi krajši uvodni zapis o osemdesetlet-nem pisatelju. V članku z naslovom Novi in stari Dane Zaje objavlja František Benhart še oceno Zajčeve zbirke Zaroti-tve, ki je pred letoma izšla v Ljubljani. František Benhart je med drugim zapisal: »Smrt in ljubezen sta vsekakor temeljna kamna Zajčevega najnovejšega pesniškega zaklinjanja tistega ne-sveta, ki naj bi bil druga možnost temu našemu svetu, utrujenemu svetu konvencional-nosti in ponarejenosti. Ne-svet ni le golo zanikanje sveta, ki obstaja, kajti obsega tudi njegove prvine, prvine, ki so usmerjene k njegovi spopolnitvi: to je tista drugačnost, za katero si prizadevamo, ne da bi jo mogli dejansko doseči. Smrt in ljubezen pomenita Zajcu v tej zbirki najmočnejši spodbudi v takem prizadevanju,« je med drugim zapisal František Benhart v svoji izčrpni oceni Zajčeve pesniške zbirke, ki jo je pospremil tudi z več komentarji k posameznim Zajčevim stihom iz te zbirke, katere je za to priložnost prevedel. Oba ta Benhartova prispevka sta spoštljiv in ugleden pqklon našima književnikoma. Trojna številka varaždinskega časopisa Gesta (23-24-25) je namenjena tematskemu sklopu Književnost med domovinama. Tonko Maroevič piše v članku Kompleks obeh obal o snovni povezanosti pisateljev in pesnikov, ki pišejo v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, na kar opozarjajo že njihovi rojstni kraji (Danilo Dolci je na primer Sežanec). Lucifero Martini je napisal članek o italijanski narodni manjšini v Jugoslaviji. V njem ugotavlja, da se je mogla ta manjšina pri nas tudi na literarnem področju lepo uveljaviti po zaslugi Hrvaške in Slovenije ter Italije same. Omenja še cvetnik proze pisateljev italijanske manjšine pri nas, ki ga pripravljamo v Sloveniji. Giacomo Scotti se oglaša s prispevkom Dve domovini in številne rane. 111 Omenja opatijsko srečanje na temo Mejna književnost, na katerem so pred osmimi leti strastno razpravljali tudi Slovenci Filibert Benedetič, Mara Debeljuh Poldini in Ciril Zlobec. Omenja, da so največjo pozornost takšni književnosti namenjali predvsem Slovenci s Hrvati in Italijani in v spominu mu je ostal še spremni zapis Jasa Zlobca k prevodom poezije desetih italijanskih pesnikov iz Istre in z Reke. Tomaž Šalamun v tej številki objavlja nekaj svoje poezije s skupnim naslovom Zažgani temelji. V srbohrvaščino jo je prevedel Zvonko Ma-kovič. Dvojna številka (9-10) zagrebškega časopisa Republika objavlja dva tematska sklopa prispevkov: o Miroslavu Krleži in Slavku Mihaliču. Časopis po-spremljajo risbe in grafike Janeza Berni-ka. Tonko Maroevič je poskrbel tudi za krajši komentar k Bernikovemu likovnemu delu. Dobrivoje Stanojevič pa z naslovom Fantastična mapa — veličastno razočaranje predstavlja zbirko pesmi Vena Tauferja Svirač pred paklom, ki je predlanskim izšla pri beograjski založbi Pro-sveta. Poglejmo, kaj med drugim piše Dobrivoje Stanojevič o tej zbirki Godec pred peklom: »Metaforični razpon pomena zbirkinega naslova potrjuje ogroženost lirskega junaka. Razvijanje poetičnih primesi literarne tradicije selekcionira pomenski obseg. Antinarativna utemeljenost Tauferjeve knjige izključuje širok niz slogovnega izražanja in izražanja v podobah, zato pa razvija določeno ritmičnost, usklajeno s temeljnimi razpoloženji lirskega junaka. Celo kljub opaznim navezavam na splošna mesta v ustni tradiciji, ki niso vedno obvladana z enakim uspehom, se lahko iz Tauferjeve knjige Svirač pred paklom tudi zaradi uspešne prepesnitve Marije Mitrovičeve - za tiste, ki to knjigo in Tauferjevo poezijo poznajo samo iz prevodov - precej nauči še dobršnje število avtorjev tekoče pesniške produkcije pri nas,« skle- Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah pa Dobrivoje Stanojevič, ki sicer to Tauferjevo zbirko, sestavljeno iz Pesmarice rabljenih besed in Vodenjakov, označuje kot vračanje k zavzemajočim temam iz tradicije ali lastnega pesniškega sveta. Takšne teme pesnik osvetljuje z različnih pesniških gledišč, pri čemer ne zasleduje legitimnega videza stvari, ampak razkriva pomene možnih preobražanj. Dobrivoje Stanojevič je napisal tudi članek Na razpotjih literarne zgodovine, v katerem predstavlja knjigo Dordija Vu-koviča Pogledi na srbsko književnost. S precejšnjo zamudo so natisnili (ali poslali) 17. številko časopisa Dalje, ki izhaja v Sarajevu. V njem Ervin Pera-toner piše o avtomatizaciji in njenem civilizacijskem antropološkem učinku. V tem svojem laičnem razmišljanju se ustavlja ob dialektičnem obvladovanju narave zunaj človeka, ob zgodovini in civilizacijskem antropološkem šoku, o šolskem primeru razvoja neke nerazvite države, pri čemer se sklicuje na Gojka Staniča, ki je navedel nekaj podatkov o naših skromnih možnostih in načrtih za uvedbo robotizacije, dalje razmišlja o novi tehniki, novih tehnologijah in »novem delavskem razredu«, o strukturalni nezaposlenosti kot eksistencialni in civilizacijski pomanjkljivosti, o racionalizirani civilizaciji, pri čemer se dotika razmerja med ljudmi in roboti, ter o dilemi, kakor jo sam postavlja: ali socializem ali padec v kaos in barbarstvo. Andrej Ti-šma piše o poštni ali o dopisni umetnosti in v zvezi z njo je prispeval ali prevedel več zapisov. Opremil jih je z izvlečkom iz ameriškega kataloga o razstavah del dopisne umetnosti; v tem katalogu je, kot beremo, navedena tudi razstava Celotna umetnost Williama Blakea, ki jo je v Celju pripravil Borut Hlupič. Pero Kvesič piše v članku z naslovom Resnica o lažeh o spletkarjenjih in homatijah na novosadskem pisateljskem kongresu, ki so ga po njegovem v javnosti tudi lažno 112 A. A. prikazali. Tako se tudi ne strinja z oceno kava v tem članku. Dokumentirano pri- Cirila Zlobca in številnih drugih, češ da kazuje, kako je »Bule« vrsto književni- je bil nastop Oskarja Daviča na kongre- kov še pred tem ljubljanskim sestankom su apolitičen, pač pa da je pokazal »sub- naravnost dvigoval v oblake in na vsa tilno, toda odločno zavzetost«. Jevrem usta hvalil, pozneje pa se je od njih od- Brkovič je napisal sestavek z naslovom vrnil in zlival nanje vse žveplo in ogenj, Ljubljanska drama, imenovan po pred- kar ga je premogel. Bivši predsednik čr- lanskem sestanku predsedstva jugoslo- nogorskih književnikov Jevrem Brkovič vanske pisateljske zveze. Podnaslovil ga pa v članku najde tudi priznanje za vse, je Razvojna pot nekega Tersitovega po- ki so kakorkoli skušali zajezovati Bula- tomca (po podli in strahopetni osebi iz tovičevo slo po oblasti. Med njimi ome- Iliade). S Tersitom je mislil Miodraga nja tudi Cirila Zlobca in Toneta Part- Bulatoviča, katerega dvoličnost razkrin- ljiča.