46 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeci (Weissenfels). „ Kraj na mati V svojem zlati Draga naj živi!" K. Hueber. Ali si potoval kadaj , dragi bravec , skoz glavno go-rensko dolino od Ljubljane proti Kranj s ki gori in naprej do Belepeci? Je to dolina, rajsko lepa, od ktere sloveči angležki naravoslovec in pisatelj Sir Humphrv Davy v svojih potopisih pravi, da je najlepši, kar jih je vidil v Europi. Ce je sloveči Anglež , ki je mnogo sveta vidil in lepih krajev prehodil, o Gorenskem tako razsodbo izustil, naj mi nihče ne zameri, da se v duhu lotim peljati častitebravce našega lista v to dolino. Očitno pa rečem , da primanjkuje peresu mojemu zmožnosti vredno popisati ta resnično rajski kraj naše domovine, in da bi treba bilo tudi, ako bi se kdo lotil natanjčnega popisa, da počasi potuje in mnogo opra-šuje, da bi vse natanko pozvedil. Kar me je narveč spodbujalo, se tega ne ravno lahkega dela podstopiti, so nektere posebne znamenitosti zgornjo-gorenske strani, od kterih se je dozdaj malo, bi rekel, skoraj nič pisalo, čeravno se smejo med bisere kranjske zemlje šteti. Na vsem potovanji od Ljubljane do Belega potoka (Weissenbach), ki v zadnjem koncu gor meji Kranjsko od Koroškega, pa se vidi ob veliki cesti komaj četertinka tiste lepote, s ktero je mati narava gorensko stran res neizmerno ozaljšala, in resnične so besede, ki jih je sloveči nemški pesnik J. G. Seidl izustil o domovini naši, rekši: „Kranja! čudovita res si zemlja; ne kakor druge dežele se očem popotnika razprostiraš enaka odperti knjigi, iz ktere listov se zapopadek urno prebrati zamore; ti za nevid-ljivimi homci skrivaš v nedrijih svojih nepričakovane lepote in imenitne zaklade naravskega bliša; le kdor te prav pozna, zamore te po vrednosti ceniti4'. Treba se bo toraj enekrat tudi nam podati od velike ceste na stran, da ne bomo prezerli nobene posebnosti. Naj bojo te verstice vvod mojega popisa. Zdaj pa stopimo iz Ljubljane. Ob pričetku Latermanovega drevoreda prestopimo železnico , ktera se skoz to sprehajališče vije na levo , in po kteri se v kratkem dervili bodo bobneči hlaponi memo palače „Radeckoveu proti Terstu; pot naša pak nas pelje ob cesti — do polovice gori v hladni drevoredni senci — proti Šiški. Ta vas se je poslednje leta zlo olepšala, pa primaknila se tudi Ljubljani tako zlo , da menda ne bo več dolgo, da se bo predmestje ljubljansko imenovala; zakaj gotovo se bodo v kratkem še druge nove hiše postavile ob železnici, ki bodo podajale roko omenjeni vasi. Lepa okolica se razgerne našim očem , ko stopimo iz Šiške in se ozremo proti Gorenskemu. Rodovitno polje se široko razprostira na levo in desno , in razni pridelki pri- 47 cajo memogredočemu popotniku marljivost prebivavcov tu-kajšnih. Le v večem zmislu se ta okolica dolina imenovati zamore, ker je ena nar več i h ravnin gorenske strani; pa tudi v oziru lepote se sme med p e r v e šteti. Kakor sreberni pas jo obdajajo okrog in okrog ob kraji prijazne vasi, kterih bele hiše se prijetno vjemajo s sadnim, okoli njih nasajenim drevjem. Ako se ozremo po verhovih, se pred nami gori na desno unkraj Save mogočno dviguje v zrak na obeh straneh v zapadu od sivih snežnikov ob-senčena dvoglavna Šmarna gora, na ktere desnem verhu ponosno kraljuje deleč sloveča romarska cerkev,— res veličansk hram kraljice nebeške. Veličastno se odmevajo glasovi velikega zvona vsaki dan trikrat s hriba doli po celi okolici, ter opominjajo domače kakor ptuje k pobožni molitvi. Kdor pa priliko ima tudi memogrede na goro iti, ta se gotovo ne bo kesal, zakaj gori se ne vidi edino le lepa cerkev, ktero je roka veliko prezgodaj umerlega rojaka in umetnika našega, M. Langus-a ozaljšala z lepim delom njegove umetnosti, ampak pred očmi romarja se razgrinja, kakor vesoljni tempelj božji, tako krasni razgled okrog in okrog, da nehotoma človeka navdihuje z rajskimi čutili. Od Šmarne gore se na desno doli od škaručenske dolinice proti Černučam vlečejo za Savo nizki obraščeni griči kakor senca sivih velikanov, ki se zlo v enaki legi dalje za njimi tam dvigujejo in mejijo Koroško od Kranjske. Mislil bi človek, da Šmarna gora in omenjeni nizki grički so skoraj v neposredni zvezi s sivimi mejniki, pa koj tu se vresničujejo besede slavnega Seidl-na, ktere sem v začetku navedel; zakaj med temi griči in unimi gorami se razprostira druga ne manj lepa planjava, ter zakriva očem popotnika lepe okolice: Mengiško, Homško, Kamniško, Križko in Kom en ds k o. Še danes se živo spominjam, kako močno sem se čudil, ko sem vpervič iz Vodic proti Kamniku grede unkraj teh gričev prišel in vgledal lepo planjavo, od ktere se mi poprej še sanjalo ni. To je nekoliko od razgleda na desno. Tudi dolina, skoz ktero se Sava in železnica proti Dolenskem peljate, se dobro tu vidi, — al teh krajev zdaj popisovati ni moj namen, ako hočem naslovu sostavka zvest ostati. Zadnje toraj, na kar se še ozremo, je zlo poldrugo uro dolgi drevored, ki je nasajen ob stari dunajski cesti od Cernuč sem do Ljubljane, in kterega pač hitrej preleti oko , kakor prehodi vtrujena noga popotnika; škoda le, da tudi tu je sled razujzdanosti nekterih ljudi, ki ne morejo pustiti nedolžnih dreves pri miru. Zadnjič smo se obernili zdaj proti beli Ljubljani, ktera nam še enkrat kima kakor k slovesu svoj mili pozdrav; zdaj pa se podajmo naprej po omenjeni poti. — (T)alje sledi.) 50 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Po lepi ravni cesti se dospe v dobri pol uri od Šiške v Št. Vid, prijazno vas, ktera leži na obeh straneh ceste. Ogleda vredna je tukaj sna farna cerkev, gotovo ena nar lepših na vsem Kranjskem tako po vunajni kakor tudi po notrajni napravi. Pri pervih in zadnjih hišah Št. Vida se obernete stranski cesti na desno. Perva pelje proti Ješci in drugim manjim vasem; — druga pa čez vižmarski pašnik, kjer so navadno o jeseni vojaške vaje, proti novemu mostu pod Šmarno goro in unkraj tega mosta ali proti Šmartnu, Vodicam, Če mucam itd., ali po stezi na Šmarno goro, ali pa proti Smljedniku in naprej gor ob levem bregu Save proti Kranju. Velika cesta pa pelje naravnost proti Me dnu, kamor se dospe od tod, potem ko se sred poti pri pšenem klancu polje nekoliko navzdol nagne, v treh četertinah ure. Pri Mednu stisneta Šmarnagora in medenski hrib okolico precej zlo skupaj in približali smo se vpervič zdaj k obnožju Save, ki bobni tu čez jezove, napeljevaje * 51 vodo mlinom na levem in desnem bregu. Unkraj Mednega pelje cesta za kaka dva streljaja tik obraščenega hriba, na kterega koncu se odpre , v tem ko se cesta spusti navzdol po medenskem klancu, zopet kaj lep razgled. V daljavi gori kipi iz zad zelenih gričev sivi Triglav in drugi go-renski hribje, pred nami pa se razprostira lepo polje in posvetijo se Preska, Medvode in Goričane. V dobri če-tertinki ure se prekorači lepa planjava, ktero zaljša gori-čanski grad, ki kaj ljubeznjivo stoji na zelenem gričku gori konec polja. Da je okolica grada res lepa, bravcem že to svedočiti zamore, da je imel na starem goričanskem gradu, ki je stal na visokem homcu zadej sedanjega in od kterega so še razvaline viditi, leta 972 pervi vojvoda kranjske zemlje, Kuno, svoj sedež. Poznejši posestniki so bili do okoli leta 1261 gospodje goričanski, od kterih je ohranila grajšina ime še do sedanjih časov, dasiravno so jo imeli pozneje okoli leta 1350—1380 grofje šternberški in ortenburški v lasti. Po smerti ortenburških grofov je prišla okoli leta 1420 celjskim grofom v last in po njih smerti naši austrijanski rodovini. Leta 1461 pa jo je izročil cesar Miroslav ljubljanskim škofom, v kterih posestvu je od tistih dob ostala. Leta 1613 je vdarila strelja v po-prejšni grad, da je ves pogorel in v razvaline razpadel; ko pa je leta 1631 na škofijski ljubljanski prestol bil posajen Oton Miroslav grof Buhheimski, je dal izzidati lep nov grad na sedanjem mestu, vendar pa mu pustil staro ime morebiti zato , ker se je večidel ves pripravni kamen starega grada pri zidanji novega porabil. Dodelal pa vendar ni omenjeni škof gradu; ali ga je prehitela smert ali so ga za-derževale druge okoljšine, se ne ve; to pa je gotovo, da še le njegov naslednik Jožef grof Rabatta je do delo doveršil. Bil je ta grad nekdaj sila velik; pripoveduje se celo, da je imel okinj kolikor je v letu dni, in vrat kolikor je v letu tednov itd. Leta 1830 je bil ob popravljanji znižan in postavljen v obliko, kakor jo ima še dandanašnji. — To je kratka zgodovina goričanskega gradu. Pri pervih medvodskih hišah se loči stranska cesta, ki derži na levo tje pod hrib proti farni vasi Preska in potem tikoma memo goričanskega grada naprej proti Skofji-loki, velika cesta pa prestopi reko Soro, ktera se kmali doli od mosta izteka v Savo, odtod ime vasi „M e d v o d e". Unkraj Medvod nas pelje pot po precej stermem klancu, verh kterega pridemo v prijazni nasajeni hrastev gojzdek. Pri začetku tega se zopet cesta cepi. Stranska pot polje na desno in derži takraj Save memo Mavčič in družinmanjih vasi proti Kranju; velika cesta pa gre skozi omenjeni gojzdek, unkraj kterega se sorsko polje prične, naravnost gori proti Jerperci — na samem stoječi cerkvici — kjer se zopet druga cesta loči od velike na levo proti Skofji-loki. Nad Jerperco se še le polje popolnoma na obe strani ceste razprostre , ki se zdaj dobre 2 uri vleče gori proti Kranju. V daljavi tam na desno pa se nad okolico cerkljansko, velesovsko, šentjursko itd. dvigujejo sivi snežniki, ki zakrivajo v nedrijih kokriško dolino, in se vlečejo potem naprej gori proti ljubeljski dolini in gornjemu Gorenskemu. — Na levo tam pa vidi oko popotnika nad vasjo Soro in naprej gori zeleni Osovnik in druge od tal do temena zeleno obraščene verhove, v kotu tam za v i Skofjoloko Lednik, kakor mejnik poljanske in selške doline; od Loke sem do Kranja pa se vlečejo bolj nizki griči, na kterih nar višjem tu blizo Kranja bela cerkev in božja pot sv. Jošta kaj ljubko sedi. (Dalje sledi.) 54 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Lep in veličasten je razgled, ki se nam odpre konec sorskega polja — na Gaštaji, in se posveti na visokem in stermem obrežji Save in Kokre v celi svoji lepoti staro, terdnjavi enako mesto Kranj. Mislim, da ga ni popotnika, kteri ima čutljivo serce za naravske lepote, da bi tu stermenja in občudevanja ne obstal! Cerni gotiški stolp velike cerkve se ravno iz srede mesta dviguje in kakor ponosen vladar gleda na-nj in na lepo okrajno. Sem od velike cerkve, verh stermega obrežja in ravno nad mestom stoji veliko poslopje, grad, v domačem jeziku sploh le tako, v nemškem pa „Kieselsteinu imenovano, ki že skoz več stoletij (sozidano leta 1262 od Henrika II. grofa ortenburškega) gleda iz stermega sedeža doli na mogočno Savo. Od grada doli se vidi druga cerkev, roženkranska, in v koncu mesta, ravno nad iztokom Kokre v Savo, tretja v „Pungratu".—Kranj je, kakor sem že zgoraj rekel, silno staro mesto; verjetno je, da stari Santikum Rimljanov je bil sedanji Kranj. Zavarovan proti izhodu že po naravni legi na dveh straneh z derečim valovjem in stermimi obrežji je poznejše bil od starih vladarjev in vojvodov kranjske zemlje v stanovanje odbran. Tako je nek stanoval tu leta 989 Valtilo , drugi vojvoda kranjski; tudi poznejši spisi od leta 1011 , 1021, 1112 pripovedujejo od tu stanovajočih vladarjev, ki so se mejni grofi imenovali. Leta 1140 je bil Engelbert IX. (eni pravijo III.} mejni grof kranjski, ki je umeri okoli leta 1143. Tako so bili še drugi: Henrik okoli leta 1200, Meinard okoli leta 1248 in 1849 itd., ki so tu svoj sedež imeli. Vse to nam svedoči, da je bil Kranj kdaj imenitno mesto. Al še vedno smo takraj Kranja; hitimo toraj naprej. Na Gaštaji se združi z veliko cesto stranska škofjološka, pa farno vas Šmartno na levo pustivši nas pelje ona po dolgem klancu navzdol poleg znožja šmartenskega polja in šmarjetne gore, ter na desno čez dolgi most, kterega pre-stopivši se znajdemo v predmestji Kranja „Podmestom", od kodar peljata v mesto: stranska zlo sterma pot na desno memo roženkranske cerkve, velika cesta pa tudi dosti sterma na levo ali v mesto na desno, ali pa na levo proti Naklem. Kranj pa ni le staro , ampak tudi prijazno mestice. Huda požara od leta 1668 in 1811 sta, akoravno po poti nesreče in žalosti, vendar brez dvombe k oliki mesta dosti pripomogla. Le od kokriške strani kaže Kranj še zmiraj neprijetno papovo nogo. — Velika cerkev nam kaže šego starih nemških ali gotiških stavb, in sedanji dekan, visoko-častiti gosp. Kos, jo bodo v kratkem postavili v taki stan in umetni gotiški lišp, kakoršni se menda tudi zvunaj Kranjskega malokje vidi. Nove orgije in oltarji, v gotiški šegi izdelani, so nam porok tega. Druge dve cerkvi, kakor tudi kapelica na pokopališču, na kterem v prezgodnem grobu počiva naš neumerli pesnik Prešern, so manji in saj, kar je meni znano, brez posebnosti. Prebivavci tega mesta so pridni in se pečajo s kupčijo in obertnijo. Belci in sita sta dva nar bogatejša zaslužka Kranjcov in Stražiščarjev; občenje te tergovine se more šteti na kakih 120.000 gold. na leto. Posebno živi so v Kranji pondeljki, ki so navadni teržni dnevi, in pa letni sejmi, kjer se po navadi neverjetno veliko ljudi snide; žitna kupčija je tu posebno velika in obilniša na drobno kot v Ljubljani. Je pa tudi lega tega mesta taka, kakor, razun Ljubljane, nobenega mesta na Kranjskem ifl vsa pripravna za ljudske sejme, ker tu sem peljejo ceste: od Ljubljane nam znana velika, kakor tudi stranska pod Šmarno goro in čez Smljednik, od Loke, od Kamnika, iz Koroškega skoz Kokro , od Ljubelja doli skozi Teržič, od Beljaka in Radoljce; pa še drugih stranskih potov je dosti. Da se tu, kakor v oserčji tako zlo obljudenega kraja, tudi znajde sedež raznih c. k. vradnij, mi menda ni treba navedovati. — Toliko sem povedal memo-grede od Kranja in se pomudil enmalo dalje — pa saj se na poštnih postajah človek rad nekoliko oddahne, toraj tudi meni tega nihče zameril ne bo. Prekoračili smo tedaj pervo pošto od Ljubljane v Kranj, podajmo se zdaj proti drugi: v Otok. Po ravnem, precej odpertem polji nas pelja cesta od Kranja proti vasi „Naklo", kamor se dospe v pičli uri. Vedno nas spremlja še na desno tam rajda sivih gora in visoki Storžec dviguje glavo pod oblake, kakor bi podperal nebeški obok; na levo nam prijazno kima iz precej visocega homca cerkev sv. Jo št a, tam naprej gori pa se privije sem okrog iz selške doline Radgoška gora, ki nosi na temenu svojem znani velki gojzd Jelovico. Kmali nad Naklom gori se loči velika cesta v dva stremena; desni pelje memo sv. Križa v Teržič in naprej čez Ljubelj , levi pa po dolini naprej skoz gornjo Go-rensko in čez Koren v Beljak. Ločimo se za ene trenutke na razpotji od ceste, po kteri smo se namenili potovati in podajmo se v 2 uri od tod oddaljeni Teržič. To mestice, ki leži ob reki Bistrici, je sicer kakor vsi fužinski kraji od hribov obdano, drugač pa je dosti lično in prijazno. Prebivavci so kaj pridni ter-govci (odtod menda Teržič, teržiti) in obertniki, ki kup-čujejo skoraj po celi Europi. Jeklo, kose in druga želez-nina, usnje vsake baze, barvanje , pleteniški in čevljarski izdelki se izdelujejo tu z nar večjo marljivostjo, tako da se Teržič sme zastran raznih in obširnih fabrik pervo obertnijsko mesto na Kranjskem imenovati. Mestice je, kakor sem že povedal, tudi samo na sebi prav lično in prijazno. Imenitno zastran svoje obertnije že ob času Valva-zorja je spadalo takrat, kar ga je bilo na levo ceste, v pol ure od tod oddaljeni podgrad stari „Gutenberg"—ki pa že leži kakih 300 ali še več let v razvaljinah, desna stran pa je bila podložna teržiškemu gradu „Neuhaus", ki stoji na homca nad mestom in ki je bil poprejšne leta s fužinami vred nekoliko let posestvo slavnega maršala Radecki-ga, kteri gospod zastran svoje vljudnosti pri Teržičanih še zdaj živi v blagem spominu. Tudi tukajšna cerkev, delo novejših časov, je lepa, le enmalo preozka. (Dalje sledi.) 55 - 58 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Po ti kratki pomudbi se podajmo zopet na razpotje ceste, in naprej po levi poti proti gornjemu Gorenskemu. — Kmali gori, potem ko se ceste ločite, se spusti po stermem klancu doli v vas B i s t r i c o, in prestopivše reko enacega imena, ki priteče od Teržiča, nas pelje unkraj zopet po enakem klancu navkreber, verh kterega dospevši se znajdemo na podbrežkem polji, ki se razprostira na desno; cesta pak pelje tik obrašcenih homcov. Kmali tje naprej pridemo v farno vas Podbrezje. Cerkvi, farna in podružna, stopite na desno v polji; posebno prijetno se vidi podružna, sploh Tabor imenovana, ki stoji na nizkem okroglem gričku sred polja in je posvečena žalostni Mani, kamor ob petkih v postu mnogo ljudi na božjo pot zahaja. — Ne morem tu memo iti, da bi ne omenil, s kako nenavadnim pevskim sluhom so tukajšni prebivavci navdani. Slišal sem male fantine, dasiravno se nikjer niso učili in nihče tudi ne ene note ne pozna, tako lepo in prijetno po sluhu na orgije igrati, da se nisem mogel prečuditi. Tudi neka priprosta pevkinja M. R., izučena v enaki naravski šoli, je vedila precej dobro segati po orgijah. Tako spijo med našim narodom v tako imenovanih samoukih umne glavice, ktere pa se ne bistrijo, ako nimajo priložnosti se izuriti. Škoda! In ne malo takih je med našim narodom. Unkraj Podbrezij se zgubi cesta v smrečje in kmali se znajdemo na verhu gobovškega klanca. Na desno derži zopet stranska mala cesta skoz gojzd in memo Kovora v Teržič, kamor se dospe v dveh urah; velika cesta pa se okrene na levo in se spusti po zlo zlo stermem klancu navzdol. V sredi tega klanca pa se cesta vnovič cepi. Obe-dve poti, ki se tu ločite, nas zamorete pripeljati v mesti.ce Radoljco, ktero hočemo tudi mi pogledati, dasiravno leži nekoliko v stran od velike ceste. Po kteri strani se tedaj hočemo podati? — Kar daljavo zadene, je popotnikom, ki gredo proti Bledu, skoraj vse eno, iti po eni ali drugi, zakaj pot, ki derži tu na levo, kakor tudi tista, ki se gori pod Otokom od velike cepi in derži proti Bledu in Bo-hinji, se v Radoljci zopet sklenete. Edini razloček skoraj bi utegnil biti ta, da je velika cesta lepša od stranske, pa — kaj bomo ugibali, — poglejmo obedve, bomo še bolj Go-rensko spoznali. Sledimo nar poprej veliki cesti. Pelje nas ona na desno doli v obrežje Save in tik ob taisti gori proti Po s a ve u, kjer desno in levo obrežje Save veže most, kterega vasi iz okolice na lastne stroške napravljajo. Cesta se tu okrene zopet nekoliko na desno, in farno vas Ljubno na stermem griču pustivši pelje naprej, kjer pri potoku, ki priteče od Doberča verha, se prične zopet stermi klanec, verh kterega v lepi ravnini stojite v mali daljavi ena od druge vasi: malo in veliko D o br op olje. Malo tje nas pelje zopet mali klanček v razprosteno okolico mošniško, kjer se kmalo tam vštric vasi Mošinj ločite cesti. Desna ali velika derži proti Otoku, kamor se zdaj kmali pride, in kjer je druga poštna postaja na gorensko-beljaški cesti; leva, stranska pa derži proti Radoljci, kamor se dospe od razpotja v kaki pičli pol uri. Na celi poti se nam kaže mestice Rad olj ca in zadej bleska okolica, prava Š vaj ca kranjske zemlje. — Leva cesta, ki se sred gobovškega klanca od velike loči, nas pelje tudi, enako veliki, k bregu Save, ktero pri Podnartu prestopimo. Gori okoli nas vodi zdaj memo farne vasi Ovsiš, ki stoji na levo, skozi bolj samotno dolino; v dobri uri se loči stranska leva pot proti Kropi, kteri terg nam vendar v levi dolinici skrit ostane , akoravno je do gor le dobro četertinko ure; desna pak pelje proti Kamni gorici. Kamna gorica, kakor tudi Kropa ste obedve fužinska kraja. Kropa ima dvoje fužin s plavži, mnogo caj-narc in tu se zdeljuje vsake baze žebljev paženskih, konjskih, čevljarskih itd. Kamna gorica ima sicer le eno fužino s plavžem, pa v oziru napredovanja kropiško delec prekosi. Kamna gorica je dosti prijazen kraj. Na levo jo obdaja visoka Jelovica, na desno pa prav nizki bolj pe-šeni griči, od tod menda ime njeno: Kamna gorica. Hiše so lepe, tudi cerkev, farovž in šola; vse na levem gričku nad fužino stoji in je vse prav lično in snažno. Prebivavci se pečajo z izdelovanjem žebljev veče baze, so prav zlo marljivi, in vkljub težkega dela zali in krepki ljudje. (J)alje sledi.) 63 t Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeci (Weissenfels). (Dalje.) Zapustivši Kamnogorico nas pelje pot po prijazni dolinici naprej. Na levo se razprostirajo lepi zeleni travniki, na desno pa se dvigujejo ves čas nizki grički, ki so pa tu vsi obraščeni. Kmalo se nam posveti tudi na nar višjem homcu teh gričev razvalina Pustega grada, obdana od mogočnih starih hrastov, ter molčeče pridigva že blizo 300 let memogredejočemu popotniku minljivost vsega pozemelj-skega. Mogel je to biti nekdaj kaj močen in terden grad, ker se že razvalina toliko let ustavlja vsekončavnemu zobu časa. Kdaj je ravno zidan bil, ne vem povedati. Nar stareje posestnike najdem imenovane: rodovino hounberško, ktere zadnji ud, Jan Hounberški, je živel okoli leta 1354. Po njegovi smerti se je omožila dednja in vdova njegova z-" Jurjem Kacianar-jem, ki je potem tu posestnik bil. Pozneje je bil ta grad nekoliko časa grofom Lambergovim v lasti; v 16. stoletji pa, ko je pogorel in v razvalino razpadel, je bil že lastina grofov Turnov, in je še dan današnji. Vasi, spodnja in zgornja Lipnica, kamor se dospe od Kamnogorice v pičli pol uri, ostanete od ceste v dolinici na levo. V zgornji Lipnici so stanovali njega dni z mečem in sulico oboroženi podložniki ali vojaki pustograških gospodov, kteri so še do druge polovice 18. veka stražo imeli na Pustemgradu, dasiravno je bil že razvalina. Ustno izročilo nam naznanuje in kaže na zgornji Lipnici tudi še hišo, kjer je njega dni ena pustograških gospa z lastno roko umorila otroka svojega nezvestega moža. Vštric Pustega grada se zgubi cesta v mali borštek, unkraj kterega se hipoma dolina odpre, in posveti se eden nar lepših razgledov Gorenskega. Pred nami leži vas Lan-covo, izmed ktere kaj ljubko šibki cerkveni stolpič v zrak moli; zadej gori se vidijo gore krog Bleda, naprej tje dolina proti Jesenicam, na desno tam pa sivi Stol, pred kterim se razgrinja široko rado Ij i ko polje, ktero bomo kasneje nekoliko bolj natanko ogledali. — Kmalo se pa cesta spusti navzdol proti globoki strugi Save; na unkrajnem visokem obrežji pa se nam posveti v nekako enaki legi, kakor Kranj, mestice Radoljca. Urno prisopihamo do Save in unkraj po dolgem klancu navkreber, in znajdemo se v Radoljci, ter se zopet združimo s cesto, ktera od velike ceste sem pelje. Radoljca je še dosti čedno mestice. Veliko ravno ni, pa zidano je precej redno, tako da bi mu človek skoraj ne prisojal starosti, ktero ima. Stala je (se ve, da v zdajni zuuajni obliki ne) že ob času Rimljanov, ker Lacii (Libr. 12. Reipubl. Rom. sec. 5. cap. 5) in za njim Valvazor pišeta , da se nahaja tu mnogo starin , ki spričujejo visoko starost tega mestica. Tudi gosp. H. Kosta govori od dveh rimskih kamnov, kterih viditi pa nisem imel prilike , toraj tudi bolj natanko "od nju govoriti ne morem. — Pa tudi lega mestica nam svedoči, da je bilo zidano še ob časih, ko so bili stermi klanci in pečine edina hramba pred navali sovražnikov, zakaj kakor v Kranj se tudi v Radoljco le od zgornje strani po ravnem priti zamore, stranske strani in doljna pa so zavarovane od stermih klancov, ki dajejo mestu podobo terdnjave. Naj večje in imenitniše poslopje v Radoljci je graj sina. Perve nje posestnike najdemo imenovane grofe Radoljške (Grafen v. Rattmannsdorff), kterih je mnogo tudi na Stajarskem prebivalo. V 10. stoletji je bilaRadoljca od nemško-rimskega cesarja Henrika III. s predpravicami mesta obdarovana (poprej je bila le terg, toraj tudi menda še dandanašnje ime zunaj Radoljce ležeče vasi,,Predterga). Poznejši posestniki grajšine so bili grofje ortenburški; celjski okoli leta 1424; ditrihšteinski okoli leta 1549 in slednjič zdaj že v tretje stoletje grofje Turn. — Farna cerkev sv. Petra je zidana v gotiški šegi, stoji poleg grajšine, s ktero je tudi skoz pokriti mostovž sklenjena, in je po šegi in navadi vsih gorenskih, sploh slovenskih, cerkva lepo opravljena. Posebno še pa jo odlikuje mogočno zvonilo. Ni pa popotniku tu memo iti, da bi ne ogledal graj-šinskega verta, ki stoji na zgornjem koncu mesta; zakaj nI le lep sam po sebi, ampak pri poletni hišici konec verta se iz galerij, ki ste napravljene na desno in levo, odpre očem 64 popotnika tak razgled, ki se popisati ne more! Pred nami se razprostirajo tako lepe polja in travniki, kteri slednji so nasajeni s košato obrašenimi jeseni, da bi, ako bi ne vidili skoraj nebrojnega števila cerkva pred seboj , prestavljene se mislili v rajsk del sveta. (Dalje sledi.J 70 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Kam pač hočemo narprej pogledati? Ali na levo tje, kjer nad pustograško razvalino, nad lancovsko cerkvico in naprej gori nad iztokom bohinske in korenske Save visoke gore nosijo zeleno Jelovico, ki se gori pri Babjem zobu okrene v levo bohinjsko dolino, ali na velikana Triglava, ki se enak staremu resnobnemu gospodarju ponosno ozira doli na lepo okolico ter zlaten od juternega in večernega sonca prijazno gleda v svojem podnožji kranjsko Svajco: Bohinj, bleski grad in njega jezero, vso bližnjo in daljno okolico; ali se hočemo ozreti v kranjsko gorsko dolino , al na sivi Stol, ki se tu na desno dviguje, ali tje proti Beg-nam, kjer med stermim Jamerskim verhom in Doberčo leži zakrita v tesni dolini razvalina starega kamenskega grada — nekdajni dom mogočnih grofov, med drugimi tudi slavnih Lambergov, kterih enega, Krištofa, dvoboj v Beču s prevzetnim Pegamom še zdaj živi v pesmih narodnih. S to naravsko lepoto pa se kaj prijetno ujema tudi lepo število cerkva, ktere, belim labudom enake, so nasajene po celi planjavi in homcih. Farne vasi: Lesce, Grad, Zgornje Gorje, Zasp, Nova cerkev in Begne s svojimi mnogimi podružnicami se vidijo v bližnji daljavi. Res, lepi spominki pobožnega duha naših sprednikov! Kaki čuti pa tudi pre-šinvajo dušo, ko v predpraznicih, posebno pa v juternem svitu in večernem mraku, donijo od vseh teh stolpov an-geljsko-češenja glasi, ki udarjajo ko ubrana harmonija rajsko milo na človeško uho. Da! ako kje, — tu se duša dviguje višje in višje! Gotovo pa v bogastvu tolike lepote nihče mislil ne bo, da en sam pogled tu zamore nasititi dušo človeško, — v ti okolici bi se moglo bivati saj en teden, hoditi po raznih verhovih, in pregledovati jo, zakaj vsak homec kaže drug in nov lepogled. Posebno naši šolski mladini priporočujem prav živo, naj ob šolskih praznikih to okolico obiskuje in se uči tu v pravi šoli narave spoznavati in ljubiti prelepo domovino svojo. Kterega pa je še Stvarnik obogatil z risarskim umom, ta bo že posebno našel tu predmetov in snutkov za izobraženje svoje umetnosti več kot obilno, in le želeti bi bilo, da bi se še v veliko obširniših podobah, kakor dozdaj, predstavljali lepi kraji Krajne in se pošiljali po svetu, — saj mikavne podobe ulečejo, v tem ko besede le vabijo ptujce v deželo. Koliko se piše n. pr. od Išeljna — in vendar ne terdimo morebiti preveč, ako rečemo , da ga naš Bled z jezerom in okolico svojo prekosi. — Kaj pa tudi človek, v kteri koli si bodi okolišini življenja, pri ble-škem jezeru ne najde? Ako si zdrav in iščeš veselja, tu ga najdeš; dobre gostivnice ti strežejo, vesele družbice se shajajo k petju, lični čolniči se zibljejo po srebro-bistrih valovih jezera, vabivši te na to in uno obrežje, kjer povsod kaj novega vidiš; — ako ljubiš naravsko lepoto, ne najdeš je kmali kje toliko, ko tu, naj se ti dopadajo zelene livade, rodovitno polje, sadunosno drevje, obraščeni grički ali puste goličave: vse tu vidiš; — ako te navdaja pobožen duh, lepe cerkve te vabijo k pogostni molitvi; — ako si betežen, zdrava kopel ti ponuja zopet ljubo zdravje; — ako vidiš rad stare ali nove stavbe, ozri se gori na sivi stari grad, aVi na nove poslopja krog jezera; — ako si prijatel planinskih ali doma gojenih raznih cvetlic, tu se ti v mnogo-verstnih barvah nasproti smehljajo, z eno besedo: resnico je pel gosp. K. Huber: „Venc iz raja Te obdaja, Vse se veseli". — In škerbina Babjega zoba, kako te ona ne uleče naprej skoz ozko in tesno ožino — pravo naravsko terdnjavo — v Bohinj? Koliko vidiš tudi tam? Ajdovski gradeč, o kterem popeva slavnega Prešerna: „Kerst pri Savici" žalostni konec Certomira, in kjer je še dandanašnji z rušnjo zarašeno obzidje temelja terdnjave poznati^ Bistrico z imenitnimi fužinami,—slovečo rastlin bogato Černo perst, bohinsko jezero, izvir in slap S a v i c e in mnogo druzega. Vse je vredno še vse bolj natanko popisano in tudi narisano biti, ter podati se ne le ptujcom, temuč tudi domačim sinovom in hčeram, da bi bolj poznali krasno majko svojo: Krajno! (Dalje sledi.) 71 74 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Zapustivši Radoljco nas pelje pot naravnost gori proti Lescam, kamor dospemo v dobri četertinki ure. Sred te farne vasi se pri stari košati lipi, ktera nas spominja na svete obrede starih Slovanov, zopet ceste ločite. Leva derži proti Bledu in Bohinju, desna pa tje proti farni cerkvi, ktera je ogleda vredna, akoravno nam vunajna oblika nič posebnega ne obeta. Je namreč prostorna in sploh z vsimi lastnostmi lepe cerkve blagodarjena. Pod lepim oltarjem sv. Katarine počivajo kosti neke žlahne osebe, berž ko ne gro-finje Katarine, ktera je to cerkev ustanovila, v Lescah umerla in bila tu pokopana. Bila je nek sestra sv. Heme, tedaj hči Engelberta, grofa pilenštajnskega. Unkraj Lesec derži pot na desno ter po lepem polji tje v bližavo Stola proti veliki cesti, s ktero se vštric stare rodniške farne cerkve sklene. Smo tedaj zopet na poštni cesti, od ktere smo se bili nekoliko časa ločili, in na poti proti tretji poštni postaji: od Otoka do Jesenic. Akoravno sem že mnogokrat potoval skoz to okolico, vedno mi je nova, vedno priljubljena. Lepa in zadnja bolj obširna planjava gorenske strani je radoljška okolica, ktero smo po večem že poprej pregledali in skoz ktero nas zdaj pot pelje. Ce bolj pa se bližamo nje koncu, v toliko veči lepoti nam odkriva svoj bliš. Od leve sem meri naše korake ponosno bleski grad; za njim tje kipi pečina Babji zob, kakor orjaški zid v enaki pokonci stoječi stermini od nog do temena; okroglata amfiteatrališka okolica gorjanska in zaspška z mnogimi belimi cerkvicami in dvori se nam kaže v nepopisljivi lepoti. V desni strani ceste si ob podnožji sivega Stola v skoraj nepopisljivi rajdi podajajo roko prijazne, od sadnega drevja obdane vasi, posebno ljubeznjivo pa nam kaže Nova cerkev — delo novejših časov — svojo lepo opravljeno čelo. Čedalje bolj pa se tudi narava oblači z opravo planinskega značaja, in ko se približamo konca planjave, se nam pokažejo na desno Moste. Ta vas stoji v eni nar krasniših dolinic krajnske zemlje in je obdana od golih stermih pečin. Cesta nas pelje tje okoli in prek sterme skale po zidanih in na njo naslonjenih mostovih (viaduktih) 75 doli do bistrega potoka , kteri pribobni iz mnogih virov z visocih dolin, goni tu nad cesto mline, pod cesto pa ropotajočo jeklarico, in se peneč prekucuje čez skalovje doli v globoko strugo Save. Unkraj potoka pa gremo zopet na vkreber, kjer se verh klanca Moste končajo. Oddaljili smo se blizo poldrugo uro od Radoljce. Akoravno nam je na levi tam okolico bleško zakrival popolnoma obraščeni hribček Ho m, vidimo vendar še verh unkrajnega visocega in stermega posavskega obrežja lepo bleško-dobravško polje z vasjo enacega imena. Le kdor okolico dobro pozna, zapazi, in še to le po večem, na zgornjem koncu Homa ozko dolinico, skoz ktero reka Radovna od gorjanske strani sem priteka. Biseru v kamniti lupini enako, ki ga zakrivajo morski valovi, se nam zakriva tudi v ti dolinici, kakor od celega sveta ločeni prelepi slap Radovne, kterega viditi naj nihče ne zamudi, kadar pride v Bled. Oddaljen je od tam le pičlo uro, in se znajde ob stezi, ki derži od Grada in Zaspa čez Hom in dobravško polje proti Jesenicam. Toliko v razgledu na levo; na desno pa se nam dolina čedalje bolj stiskati jame. Verh klanca nad Potokom, ktera vas ostane pod hribom na desno, je nar ožje, kjer je komaj, in še to nekako s silo, prostor za cesto. Globoko pod nami doli se na levo vije sinja Sava in ima na tem mestu menda na vsem Gorenskem nar višje obrežje. Tu se nam tudi pokaže lep lep razgled po dolini naprej gor, ktera se zopet nekoliko odpre in derži zdaj v enaki lepi širjavi clo čez Koroško ven do Pontabel-a. V bližnji daljavi pred nami leži od velike ceste pod hribom na desno farna vas koroška Bela z lepo cerkvijo vred; naprej tje pa vidimo ob veliki cesti fužinski kraj Javornik, kamor dospemo od tod v pičli pol uri. Javo miške fužine — z Radovno, Bistrico in Starim kladvom vred lastnina baron Coizove rodbine — stojijo od ceste na desno komaj za lučaj in nam živo spričujejo tudi lepo napredovanje rudninstva v naši domovini. Sploh bi se dalo v Coizevih fužinah, od ene kakor od druge, mnogo govoriti, pa zavolj pomanjkanja časa kakor tudi natanjčnih novejših virov se za to pot ne morem v obširniši popis spušati; le toliko od Javornika povem, da tukajšne fužine so že zlo stare in zastran dobrih izdel- v kov od nekdaj imenitne. Ze Valvazor pripoveduje „od iz-verstnega jekla, ki se tu izdeluje, na Laško in na Horva-ško pošilja, kjer posebno rad serka turško kri in se sovražnikom kaj na neprijetni način bliska pred nosom". Kar pa je Javornik v oziru dobrega izdelka nekdaj bil, je po vsi pravici tudi še dan današnji, ker njega sedanji posestnik baron Alfonz Coiz je živo vnet za povzdigo domačo obertnije. Pa tudi zunajna oblika teh fužin, ki so bile pred dvema letoma vse predelane in prezidane, nam svedoči no-trajni red in vrednost. Naj jih slednji popotnik memogrede ogleda; vem, da mu za zamujeni čas ne bo žal. (Dalje si.) Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Kmalo unkraj Javornika se z veliko cesto sklene stranska, ktera derži od leve sem čez Poljane od Bohinja, Bleda in Radovne, ter sklepa baron Coisove fužine po eni, pa tudi javorniške in savske fužine z ogljabogato Jelovico po drugi strani. — Komaj gremo še pol ure, in znajdemo se, okoli nizkega peščenega grička pridši, na Savi, kjer so druge, ravno omenjene fužine, lastnina gosp. Viktor Ruard-a. Tudi te fužine so zlo stare, zastran izverstnega jekla (zdaj tudi železa) od nekdaj imenitne in po unajni opravi in no-trajniv vrednosti v versti pervih na Krajnskem. Cetertinko ure še gremo naprej in znajdemo se na Jesenicah — na tretji poštni postaji Ijubljansko-beljaške ceste. Jesenice, po Valvazorji terg ne vas, stoje tik v podnožji desnega hriba in ob straneh velike ceste, so precej velik in prijazen kraj. Posebna imenitnost tega kraja pa je lepi marmelj , kteri je pač večje pozornosti vreden. Vse premalo se v naši domovini rabijo bogati viri zaslužka, ktere nam Stvarnik tako obilno ponuja. Z kolikim veseljem in pridom bi drugi obdelovali take zaklade , da bi jih le imeli! Ne deleč nad Jesenicami je stala nekdaj tudi velika fužina „na plavžu44, od ktere pa menda že zdaj sledu ni. Kaj jo je vničilo: ali zanemarjenje ali kaka nevihta, ne vem povedati, ker neveden, da ravno blizo tu so omenjene fužine stale, tudi jez ob svojem potovanji bolj natanko nisem opraševal po njih. Pot od Jesenic do Dovjega, kamor se pride v kakih 2 urah, nam ne kaže ravno nobenih posebnost, ker razun vasi Hrušice, ki stoji blizo pol ure nad Jesenicami, je kraj bolj samoten. Unkraj Hrušice nas pelje pot, zapustivši polje ob straneh ceste, po precej dolgem klancu navkreber, verh kterega se zopet navzdol spusti. Kmalo se nam zlo v enaki daljavi od velike ceste: farna vas Dovje na poševnem klancu pod hribom na desno, vas Mojstrana pa v dnu doline na levo unkraj Save v iztoku divje-lepe doline pokaže. Kolikor bližej se pomikujemo potom, ki nas v ravno omenjene vasi na desno in levo peljeta, toliko lepša in mičniša se nam kaže tudi mojstranska dolina vabijoča popotnika v lepi hram svoje naravske lepote. Da! tudi mi se hočemo nekoliko va-njo ozreti; saj v poldrugi uri bomo obilno poplačani za svoj trud. Vas Mojstrana, kakor sem že rekel, stoji unkraj Save ob iztoku romantične doline. Kmali v pričetku se nam dolina v dva stremena precepi. Levi pelje za goro Možaklo, ktera nas je od Javornika gor ves čas na levo spremljala, proti Radovni nazaj doli; desni pa ob reki Bistrici memo Ruardovih fužin, ki so bile pred malo leti na novo postavljene, proti Vrat a m. V razni podobi se nam ta precej tesna dolina kaže; kolikor delj pa gremo, toliko bolj nam bilje planinsko naznanuje domovino svojo; čezdalje bolj pa se nam tudi kažejo proti jugu sivi goli velikani, bližnji sosedje orjaškega Triglava. Prešli smo kmali, že poldruga uro, ves čas ob levem bregu hladne snežene Bistrice po precej zložnem kolovozu , ko se, okoli malega grička prid-šim pripodi bobneč potok od desne doli in se koj na levo kolovoza izliva v Bistrico. Kol, stoječi ob potu, na kterem je menda pred malem še kazavna roka popotniku kazala na desno gori, nas opomne se proti gori ozreti in glej čuda: veličanski slap Peričnik se srebernemu pasu enak vali skoz zevajoče kamnite škerbine, in z divjo močjo čez ver-toglavo stermino v skalnato, od vekov časa izdobijeno skledo pada. Slap se vendar v celi svoji visokosti tu ne vidi, ker pada za homec, ki se je berž ko ne odkrojil v teku časa od sterme pečine *), skoz ktero priteče. — Enako nevoš-ljivemu zagrinjalu se pred hlapom dviguje omenjeni stermi homec, po kterem nas pelje dobro uravnana steza, ktero nam zopet unkraj mostka pokonci stoječ kol, ki je bil pervemu enak, s kazavcom previden, kaže. Hrepenenje pospehuje naše korake na višino ; vedno bolj in bolj udarja bobnenje slapa na naše ušesa; popolnoma pa je naše stermenje, ko dospemo na verh kamnitega homca, kjer je, kakor od narave nalašč postavljena skala za podnožje popotniku. Tu sem se ustopimo! Mogočen, od Stvarnika storjen zid iz skalovja se v podolgastem polokrogu dviguje naravnost kvi-ško nad enako dolgo, okroglasto in od narave izobkano pečino, kamor bi se skoraj , kakor Predjamo (Lueg) na No-trajnskem, hiša postavila, in kar nam široko pot t je okoli slapa dopusti. Kakih 20 sežnjev nad nami se Peričnik kakor popolnoma potok vali skoz ozko špranjo iu se razprostre, kadar skalnato podlago zapusti, v jezero in jezero kapljic, ki so enako umetno iz tančice tkanemu krilu v širokem kolobarju penijo in podijo ena drugo s stermoglave višine v poleg našega podnožja kakih 8 sežnjev globoko izdobijeno votlino, in potem kakor šumeč potok tje okoli iz kotla v kotel čez skalovje v dolino doli. Res, nepopisljivo lep je ta slap, in naj nihče se ne čudi, ako tu besede ponavljam, ktere niso moja, ampak zvedenih naravoslovcov razsodba, da Peričnik prekosi še slovečo Savico. Karkoli človeško oko naravsko lepega imenovati zamore, je dano temu kraju in po vsi pravici se šteti more med bisere domovine. S serčnim vabilom, naj bi tudi ta slap mnogo naše šolske mladine obiskovalo, jemljemo slovo od njega! Kdor ima čas, naj se poda še nekoliko naprej proti Vrat a m gori, zakaj dolina je čedalje lepša in znamenitneja in nam kmali gori kaže perve verhunce krajnskih velikanov. Ozka dolinica nas pripelje tudi v Trento na Goriško. (JDalje sledi.) 82 *) Vse zgornjo-gorenske gore od Mojstrane naprej proti Kranjski gori, Ratečem , Belipeči in tudi v koroški kanalski dolini do> Pontabla se nam v zlo enaki podobi kažejo. Verhovi so zlo skoz in skoz sterme skalnate škerbine , ob ktere so naslonjene obrašene gore. Narbolj gotovo se je zemlja vsled kakega potresa ločila od kamnitnih podlag, in se plazu enako vsedla proti ravnini. To moje mnenje so mi poterdili tudi retiški gosp. faj-mošter Dremelj, ki so mi marsikaj, posebno pa o izviru korenske Save za me in tudi za čast. bravce „Novicu znamenito novost pravili. O tem kaj več, ko do Rateč gori pridemo. **) Steza in kazavca so, če sem bil prav poducen, osnova Ruardo-vega fužinskega vodstva. Hvala! — Kam pa so prešle kazavne roke? Upam, da ne hudovoljnost, ampak zimske nevihte so jih. uničile, ker res sirovost gerda bi bila, ako bi se kaj tacega hu-dovoljno končalo, kar služi popotnikom v kazalo poti, in bi na-šincoui po pravici očitanje neotesanosti naklonilo. Pis. Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeci (Weissenfels). (Dalje.) Od Dovje ga do Kranjske gore, kamor se dospe v pičlih 3 urah , se nam očituje dolina v raznih podobah. Ozka ravnina, nasejana tu in tam z nizkimi, od rodovitnih njiv obdanimi hišami si roko podaja z golim, širokim bro-dom Save in divjimi dolinami, ktere se odperajo na obedve strani ceste. Vsa okolica se je ogernila s planinsko odejo. Kmali nad Dovjem se nam odpre na desno divja dolina, ki derži od Belce doli. Naprej gori je pot bolj dolgočasna. Ob poldrugi uri pridemo gori do mosta pod vasjo Gojzd, kjer Savo prestopimo. Tu se po ravnini začnejo zopet prijazne polja, gore na levo pa molijo gole verhove tako ponosno pod oblake, da se jih skor ni mogoče nagledati. Moj-stranska dolina, ktera je pričela izverstno rajdo divjoroman-tiških stranskih dolin na levo, pokaže tu pod Špikom svojo sosedo. Kaj lepšega, kakor ta in nje daljne sosede naprej gori: Pisen ca, Planica, Jezerca in Koprivnica si menda noben malar želeti ne more. Po desnem obrežji Save pridemo kmali v vas Gojzd in čedalje bolj se nam kaže lepa okolica kranjskogorska. Cesta je skoz in skoz dobra, lepo gladka, toraj prijetna za voz in pešca. Nenadoma se nam pokaže ob iztoku Pišence pod zeleno obraščenim hribom farna vas Kranjska gora s svojim kositarnim zvonikom. Kranjska gora in vsa okolica njena se nam razodene, bi rekel, v nepopisljivi lepoti. Kakor mejnik milo-lepega in divjokrasnega je postavljena vas ob iztoku velike in male Pišence; na desno se razprostirajo zelene s košatimi jeseni obraščene livade in rodovitne polja, na levo pa se očem odprejo vse naravske različnosti, od nar rodo-vitniše zemlje do nar pusteje goličave: ob enem te razveseljuje ob poletnem času lepih cvetlic nebrojno število, razni poljski pridelki, tamnih gojzdov zeleni plajšč in bela odeja zimskih časov — večen sneg. — Po mojem mnenji se sme okolica kranjsko-gorska v oziru lepote med naj lepše kraje naše domovine šteti. Vas stoji ob straneh velike ceste in je velika. Nektere hiše so zidane bolj po novi šegi, nektere pa se skoraj bližajo tiroljskim in švajcarskim. Farna cerkev stoji ob cesti sred vasi, in je od znotraj kakor tudi zvunaj prav lična, zvonik pa je — svedok sive starosti — čern in sila terden, zidan menda za večno. Zadnje poslopje konec vasi je grajščina, sedež c. k. okrajne sodnije. Tu se nam pokaže proti Korenu lep razgled in eno nar pri-jetniših sprehajališč, ki si ga človek le misliti zamore. V pičli pol uri dospemo po lepi cesti (Jo doljnega Podkorena, kjer Savo prestopimo, se okrenemo nekoliko na desno in gremo po klancu gori v gornji Podkoren. Kmali pri pervih hišah se unkraj malega mostka cesta cepi; velika pelje po klancu na desno proti poštni hiši, in naprej po precej stermem klancu na Koren gori in skoz dolgo dolino tje do meje Kranjskega, kjer nas od Koroškega sem rudečkasta Žila gora ali Dobrač pozdravlja. Leva ali stranska pot pa nas pelje po dolini naravnost naprej gori proti Bel i peči. Zapustili smo veliko cesto, po kteri smo ves čas od Ljubljane potovali in nastopili zadnjo potovanje po Gorenskem. Dolina, skozi ktero se bomo podali, je tako malo znana, kakor da bi se ne štela k naši domovini. Morebiti marsikdo misli, da tu je svet, kakor pravijo — z dilami zapa-žen, — ali ni res, prijatel! ona nam je malo drugač kot nov svet. — Vas gornji Podkoren zapustivši se pred nami pokaže korensko jezero, ki je precej dolgo, ob krajih z gostim bičjem obraščeno, ktero mu ob poletnem času bolj podobo velikega močvirja kakor jezera daje. Gosp. H. Freyer ga v svojem velikem zemljovidu Kraj ne še clo ne omenja, ker ga morebiti imena „jezera" vrednega ni čislal. Tu izvira iz jezera korenska Sava. Od kod pa dobiva jezero vodo svojo? Slušajmo, kaj so mi o tem pra- vili gosp. A. Dr melj, rateški fajmošter, ki so mi to okolico prijazno skazovali. Od jezera na levo se nam kaže globoka dolina Planica, soseda Pišence. Tu gor izvira pod sivim verhom Ponca ali Punca bistri potok Diža, ki se šumeče podi proti dolini in se ondi pod zemljo zgubi. On napolnuje s svojo vodico korensko jezero (eni menijo , da voda priteka pod zemljo od belopečanskih jezer, pa kdor lego kraja dobro pozna, bo to težko verjel, kakor tudi jez ne verjamem) in prekersti tu ime iz Diže *} v Savo. — Dolina Planica, ki je v ravnini lepo zeleno obraščena, je tudi zato vredna imenovana biti, ker se v nji nahaja in koplje mnogo lepo bele krede ali melj a, ki bi bil morebiti Ratečanom še lahko v veči zaslužek, ako bi ga vedili prav pripravljati. Bogati podzemeljski zakladi melja izvirajo berž ko ne od časa, ko se je zgornja zemeljska odeja od kamnitih podlag ločila, kar se je zgodilo, kakor sem že pri Pe-ričniku povedal, nar bolj gotovo ob kakem velikem potresu. Morebiti je takrat, ko se je zemlja posedla in mnogo lese-nine pokopala, podzemeljsk ogenj zanetil in skuhal kamen kakor v podzemeljski apnenci v apno, ki se zdaj kakor melja koplje. (Dalje sledi.) 95 99 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeci (Weissenfels). (Dalje.) Od jezera naprej se vleče pot po malem klancu, verh kterega menda stojimo na nar višjem mestu doline, ker se tu pot proti Ratečam #} zopet nekoliko navzdol oberne. Kmali se nam pokaže tudi cerkev in naprej od nje tje vas, v ktero sedaj dospemo. Dasiravno so hiše večidel zidane, nam vendar strehe naznanujejo, da smo v okolici, ki je lesa bogata, ker so večidel z debelimi dilami krite, in še bolj ko v Kranjski gori vidimo tu pri stavbah planinski značaj. Sicer so Rateče prav velika vas in hiše so zlo nagne-čene ena na drugo. Bog vari tu kakega ognja; zakaj pri obili lesenim in pomanjkanji vode bi se tu malo gasiti dalo. Zapustivši Rateče nas pelje pot, kakor dozdaj, na desnem podnožji hribov po prijazni dolini naprej proti Beli-peči. Pred nami se kažejo čedalje bolj koroški hribi, znad kterih enega nam bela cerkvica Device Marije na Višar-jih od dalječ kima svoj pobožni pozdrav. Bolj pa, kakor daljni koroški hribi, zanimuje naše oko orjaški Mangart, ki se v rajdi gora na levo tam v posebni lepoti in mogočnosti našem očem kaže. Kmali nad Ratečami se od velike poti loči stranska kolovozna na levo. — Velika nas pelje, kakor sem že rekel, naravnost gori ven ; med lepimi travniki dospemo kmali do obraščenega grička, kjer se unkraj po stermem klancu zavije pot v globoko dolino in se v podnožji pokažejo gosp.Kos-ove fužine s gradom vred, naprej gori pa terg Bela peč, zadnja fara ljubljanske škofije; leva stranska pa nas vodi proti dolini Jezerci in v podnožje Mangarta. Podajmo se tudi mi za pičlo uro po ti poti v stran, ker ' se bomo pozneje gori pri gosp. Kosovih fužinah zopet lahko z veliko združili. — En čas gremo proti bregu tje skoz travnike, potem skoz neko germičje in kmali se znajdemo v iztoku Jezerce, po kteri pribobni bister potok. Jezno se premečuje in peni čez skalovje, goni tu žago in v urnem teku hiti proti globoki dolini in Kosovim fužinam, mi pa sledimo nekoliko njegov vir. Po ozki dolini nas pelje kolovozna pot poleg šumečega potoka polagoma navkreber. Obraščena je skoz in skoz; na desno edino le z bukovjem, na levo pas smerečjem, kar se vse kaj prijetno ujema s sivimi pečinami Mangarta in njegovih sosedov, kterih verhunci se nam blišijo skoz ozko špranjo doline naproti. Komaj še smo se oddaljili eno uro od velike poti, ko se nam mahoma zagrinjalo doline odpre, in kar bi tu gori nikdar ne pričakovali: kakor začarano se v hip pred nami razliva od jutra proti zapadu trivoglo — podolgasto jezero nepopisljive lepote. — Ene korake stopimo naprej še od izvira potoka, ki skoz nalašč napravljeno za-tvornico iz jezera teče, — tu našim klicom odgovarja iz raznih dolinic 4kraten jek; zamoremo pa pregledati tudi celo obrežje. Oj lepota čez lepoto! Kdo bi mislil, da na to vi-sočino, v ta skriti kraj je mati narava toliko lepote nakopičila in shranila! Res, ako se kaj na svetu lepo imenovati zamore, to jezero s svojo okrajno je. Na desno se dvigujeta dva precej ravna grička, pervi s senožeti, drugi ------------------------------------------- *) Rateče imajo berž ko ne ime od tod, ker se tu vode raztekajo proti Belipeci gori in po dolini doli, zastran pripravnosti v govoru pa namesto Raztečje — Rateče. Pis. z drevjem obrašeen; tam gori proti zapadu pa za zelenim, tamnim logom kažejo svoje glave koroški hribje. Še bolj pa od desne strani je pogled na levo neprilič-Ijiv. Pod stermim bregom malega Kogel-a se dvigujejo ob podolgastem obrežji kakor orjaške stopnice , vendar ločene ena od druge, tri sterme skale; zadnja proti levi je nar višja in na las podobna bleski, le da na nje temenu namesti starega grada visoke jelke molijo ponosno svoje verbove proti nebu. Proti jugu naprej je pod stermim skalnatim hom-com, in sem okoli proti tretjemu obrežju, kjer stojimo, zelen smrekov gaj, ki se stika z jezerom kakor bi iz njega se razrašal. — Pokojno se razprostira, straženo od imenovanih obrežij , tamno-zeleno jezero pred nami; vse je tiho—in ako kje, tu vlada rajski mir. Rekel bi skoraj človek, da tu bi bilo dobro večno živeti, pa — nismo še vse lepote tega skrivnosti polnega kraja vidili; stopimo toraj še ene korake naprej. Proti levi nas pelje pot skoz goščavo, se vendar kmali okrene tje okoli jezera na desno in gre po skalnatem klancu vedno višje in višje. Kakor zerkalo se nam sveti skoz drevje jezero v podnožji; kmali se vendar znajdemo na verhu skalnatega homca , kjer se pot med goščavo in pečine zgubi. Le ene korake stopamo naprej, — zagrinjalo doline se nam zopet vnovič odgerne in kakor okamnjeni stermenja obsta-nemo. Nar veličastniše gledišče narave se nam tu odpre in zastonj bi bila beseda nar zgovornišega jezika to natanko povedati, — le žive barve kakega umetnega malarja bi nam zamogle nekoliko priobčiti, kar se tu očem popotnika kaže in razširja. (Dalje sledi.l 10O 103 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Dalje.) Kakor vlito v veliko skalnato skledo se razprostira pred nami drugo, okroglasto jezero, malo manjše od spodnjega, ki spira s svojimi zelenimi nemirnimi valovi okroglasto okoli njega nasuto skalovje. Ob levi strani nas v jezero moleč polotok s temnim logom živo opominja na posvečene gaje starih paganskih svetišč, — na desno se skoraj tik iz jezera dviguje stermo pečovje malega Kogelna; nar krasniši razgled pa se nam kaže proti jugu. Ravno v sredi podol- gasto-okrogle doline kipi orjaški Mangart v celi svoji mogočnosti, 8460 čevljev visok, in kar ni le v Krajni, te- rauč na svetu sploh pri visocih hribih redek prikazek, se tu vidi, namreč, da ga nam ne zakriva odslej noben griček, ampak da celega vidimo kakor je od nog do temena. Na-lišpanemu mladenču enak se ponosno ogleduje v zerkalo jezera; pa mu je tudi oprava mnogoverstna: navdan je ob enem z zeleno poletno, in pa z belo zimsko odejo. Berž za skalnatim obrežjem jezera ležijo po podolgo-okroglasti, ara- fiteatrališko ležeči dolini obraščene senožeti in planine, mirno prebivališče pašne živine poleti; nad planinami pa vidimo ¦ tamno-zelene gojzde, od visocih jelk do pertličnega germičja ; za tem sledijo kamnite groblje, ki se družijo z večnim snegom, naprej pa visoka, sterma in gola glava. Od Mangarta se kakor belo ogrinjalo v enaki obliki na obedve strani sem okoli doline čedalje nižje vleče stermo skalnato zobovje, kar celi okolici daje obliko velicega na- ravnega gledišča. Čudapolna tihota kakor pri gornjem je- zeru tudi tu vlada. — Bilo je že pozno popoldan, ko sem stal na obrežji teh jezer, — kaj pa je čutilo serce moje o tem pogledu, bi popisati se zastonj trudilo pero. Razun ljubke pesmice, ki jo je popeval pastirček na obrežji doljnega jezera, in razun počasnega donenja zvoncev, ki se je razlegalo od živinice raz planin doli, je bila navdana cela okrajna z grobno tišino. — Oj, draga domovina moja, koliko biserov hranuješ ti v svojem krilu, in kako malo te še, posebno v tem koncu, sinovi tvoji poznajo! Kako bi se bahali, kako bi vpili rojaki druzih dežel, ako bi se s takim lepotičjem ponašati zamogli, —pri nas pa je vse tiho, vse molči. Res čudno in prečudno je, da slavni Valvazor nam kar čertice ni o sprelepih teh jezerih zapisal, pa tudi nihče drug ne. — Take in enake misli so me navdajale, da se nisem za-mogel ubraniti neke pravične nevolje, da toliko lepoto tako dolgo zagrinjalo nevednosti zakriva. V spomin od tod sem si vzel serčne želje, mnogokrat še stati na obrežji teh jezer belopečanskih ali mangartovih #), kar tudi tebi, dragi bravec, iz serca priporočam; tu boš vidil lepoto, ki se po svoji strani z rajskim Bledom lahko meri! — Povem naj k sklepu še to, da zgornje jezero se pod zemljo razliva v doljno, in da poleg jezera je pečina, kjer se ob enem obedve, spodnje prijazno-milo, in zgornje divje-lepo spregledati zamorete. Zvedil sem pa to še le pozneje, ker sem brez kaži- pota ondi bil, toraj ne morem teh krajev natanko zaznamovati. (Konec sledi.) *) Mangart . Manhart berem v „Novicah" 1. 1852 v nekem dopisu „iz goriških hribov", kakor tudi v letošnjem „Koledarčku" poslovenjeno v „Babji zob". — Ali je to Mangarta pravo slovensko ime, ali se je zamenilo po pomoti z „Babjim zobom" poleg Bleda, ne vem. Pis. (V življenjopisu Stanigovem ga imenujejo svetli knez Slomšek takoj bi utegnilo tedaj pravo biti. Vred.) 107 Ogled po kranjskem Gorenskem. Pot od Ljubljane do Belepeči (Weissenfels). (Konec.) Zapustivši jezera se urnih korakov podamo zopet v -dolino, kjer se kmali zopet, in sicer, kakor sem že povedal, pri Kosovih fužinah in grajšinici, kamor po kolovozu ob potoku pridemo, z veliko potjo sklenemo. V dobri če-tertinki uri se znajdemo v starem tergu Beli peč i (Weis-senfels). Cerkev nam ostane na desno na malem gričku, terg pa ob potoku v dolini. Dan današnji ni od znamenitosti tega terga kaj povedati, in ako rečem, da nahajajo se tu fužine, kakor tudi to, da so prebivavci terde nemške korenine, izmed kterih jih mnogo celo nič slovenski ne razume, dasiravno so jim mejači slovenski Ratečani in tudi v Goratanu tam slovenski sosedje, sem menda zlo vse povedal. Bolj imeniten pa je bil terg nekdaj, ker je tukajšna grajšina, zidana leta 1431 po Miroslavu grofu celjskem, imela velike sodbene pravice, ktere so se raztegovale tudi čez mejo Kranjskega tje v Goratan do Pontabla in Beljaka, tako sicer, da pri grajšinah na Terbižu, Naberjetu, Pod-betrulom in v Beljaku niso smeli nobenega hudodelnika k smerti obsoditi, ako ni bilo pooblastenega oskerbnika iz Belepeči nazočega itd. — Kot poznejši posestniki te grajšine so imenovani: slavna austrijanska hiša, grofje Ditrihsteinski, vitezi Kevenhilerji, knezi Egenberški, gospodje Benaglia in grofje Trilleki. — Zdaj so na njenem mestu viditi le razvaline, ki stojijo od cerkve naprej gori na desnem hribu. Pa znamenitost tega kraja sega tudi še v starodavne čase in hranuje starinoslovcem morebiti še široko polje preiskovanja. Ena še, in sicer zadnja dolina, Koprivnica, se nam kmali nad Belopečjo odpira proti levi. Od nje nam slavni Korošec gosp. Jožef Wagner, mož, kterega je Stvarnik obilno z nmlarskim darom in pisateljskim duhom obogatel, pri popisovanji koroške kanaljske doline sledeče govori: „kanaljska dolina je bila znana že Rimljanom , ki so imeli naselnine svoje okoli Žabnice, kar nam nedvomljivo spričujejo ondi izkopane in najdene starine, rimski dnarji, spominki, podobe bogov, razne orodja itd. Vezala pa je ni z rimsko deržavo in Italijo dandanašnja vez merao Pontabla in Furlanije, ampak okolica belopečanska, dolina Koprivnica (JVesselthal), podnožje Mangarta in dolina Soče memo Gorice in Gradiške'4. — Na gosp. Freierjevem zemljo vidu najdemo tudi zadnjo dolinico gori imenovano „Romerthal", ktero ime gotovo nima zastonj. Ondi bi bilo treba še stikovati; morebiti se najde še sled starega pota. Posebno bi priporočal kakim učencom iz bližnje okolice, naj bi ob šolskih praznikih, kadar je nar dalji dan in nar ugodniše vreme, se ondi po starinah ozirali. Od rimske doline doli priteče Beli potok (AVeissbach), ki nam četertinko ure nad Belopečjo prestriže pot in meji Kranjsko od Koroške. Tu je konec našega popotvanja. Popisoval sem ga, navdan serčnih želj , da bi se naša lepa domovina čedalje bolj spoznavala. Marsikaka reč se bi bila dala še obširniše in natančniše popisati, pa za sedaj naj bo toliko dovolj. Čeravno pa ni ves popis popolnoma, vendar smem reči: vidil sem toliko, da še enkrat ponavljati smem besede čast. gosp. K. Hueberja: Kraj na mati V svojem zlati Draga, naj živi! V Železnikih na sv. Silvestra dan 1855. Jos. Levičnik.