105>
Naše gospodinjstvo.
Spisala Danica.
Blaženo li), stoletje! Koliko m ti že iziimilo, koliko si pospešilo
kulturo z iiajrazlićnejšimi iznajdbami, i najrazlićriej.šimi zavodi, nareclbami
itd. Tam, kjer se je še pred äOimi leti mučilo ubogo poštno kljuse, da je
spravilo najpotrebnejše korcs[iondence iz kraja v kraj, kjer so se potniki,
— pruvi nuičcniki svojega časa, tlačili v tesni, nerodni, nepripravni zaboj
— poštni voz zvani, tam šviga zdaj zmagoriosno urna lokomotiva po že-
leznem tiru. Glasni njen švig vzbnja tudi prebivalce zakotnih vasic iz
tisočletnega dremanja, da si nianejo zaspane oči, da hočejo videti ta svet,
ki tu zunaj leži pred njimi, da se zavedajo, da so i oni baš del tega
hrupnega sveta.
Cela mreža bi'zojavnih žic prcpreža ozračje in omogoči korespondenco z
najoddaljcnimi kraji v najkrajšem času. Pa še celo ta aparat je dandanes
pretežek, prepočasi delujoč. Več ne zadostuje do cela modernim zahtevam.
Kmalo si bodemo d()])isüvali i brez žic kar po zraku, da bi se naši pra-
dedje kar križali, če bi mogli vstati kar nakrat od mrtvih pa si ogledati
ta grešni svet še enki'at. — Dandanes si nečejo ljudje samo dopisovati,
ne, hočejo se tudi prav prijateljski pogovarjati, dasi je jedcu v Ameriki,
drugi pa v Evropi. Taka razdalja nas pa danes kar nič več ne straši. Saj
ponese telefon glas tudi v nadaljne kraje.
S kakimi velikanskimi stroji deluje danes industrija in tudi polje-
ileljstvo ne zaostaja. Res po pravici ge imenuje naši^ doba — doba strojev.
106 ' Danica: Naše gospodinjstvo.
Pa kaj se ni izumilo vse v obrambo ! Novili topov, pušk in ciruzcga
morilnega orodja kar mrgoli. Skoi-o vsak dan nam prinaša tudi kako
novo iznnjdbo. Človeštvo pobiti, postreliti in zatrcti je dandanes res prava
igrača. Če bi se imeli še kedaj vrniti žalostni časi, da bi se razlil božji
srd nad hudobnim človeškim rodom, šc splošnega potopa več no bi trebalo.
Stvarnik bi si izposodil v kaki evropski državi le nekaj modernih topov
in prej bi bil gotov z uničenjem grešnega človeštva, nego s primitivno
povodnijo.
Le en stan so pozabili naši izumitelji. Pozabih so ubogo pastorko,
ki se z malenkostnimi, a vendar tako potrebnimi opravili ukvarja po liiši :
pozabili ubogo gospodinjo in njeno zvesto poniagalko, koje znaki so ku-
hača in metla. Res je, da pade časih kaka drobtinica iz mize bogatašev
tudi v gospodinjstvo. A kaj to pomaga ? Vse iznajdbe tičoče se kuhinje,
so večinoma urejene le za luksurjozno gospodinjstvo, torej ne pridejo v
poštev v priprosti, meščanski hiši. V glavnih stvareh živimo še prav tako
primitivno, kakor v davno minolih časili. Če hoče gospodinja, da naj ji
zavre juha, mora še vedno porivati polena v peč ter si onesnažiti roke s
pepelom ali sajami. Če kuha, ji razbeli in zažari vroče ognjišče še vedno
obraz. Če si hoče posodo pomiti, si mora šc vedno prste opeči z vročo
vodo, v koji mora komad za komadom posamič drgniti in obračati, dokler
se zopet ne blišči v prvotni svoji snagi. Pa tudi blatno obuvalo mora se
redno čistiti z rokami in s krtačo kakor od nekdaj. In pa naša metla!
Kakšno okorno, primitivno orodje je to ! Koliko praha treba požreti, prod-
no se soba s tem strašilom osnaži!
Kaj bi pač storile naše gospodinje, če bi kar mahoma začele vse
služkinje štrajkati V Kar misliti si no moremo, kakšne grozne posledice
bi to imelo. Kaj m štrajki vseh fabriškili delavcev, železničarjev, pekov-
skih pomagačev, tiskarjev, tram\vay - sprevodnikov, proti štrajku kuliaric,
hišin in pepehižkV Grozen prevrat bi moral povzročiti tak nezaslišan čin.
Človeška družba bi kar omalinila v svojih temeljih. Le pomislite, kaj bi
bilo, če bi morale gospodinje kar nakrat same nositi drva, vodo, — ne
vode, hvala Bogu, vodovodov so nam dali — ogenj netiti, krompir lupiti
in pajčevine sé stropov pobirati ! Če bi morali naši škrici kar nakrat te-
kati okoli z blatnimi čevlji in s prašno suknjo, ker ne bi bilo dobrodejne
roke, da bi jim popravila te nedostatke.
Grozno ! Grozno !
In v taki nevarnosti živimo vedno, vedno. Pa se še upamo slobodno
dihati ! Pa se še veselimo božjega dne !
Naše služkinje so dandanes uprav naše dobrotnice. Kes, občudujem
jih, kako radovoljno opravljajo dan za dnevom ponižujoča vsakdanja hišna
opravila za malo plačo, za malo haska. Mesto hvaležnosti se jim pa vrača
često s srdom, s preziranjem, s prav črno nehvaležnostjo.
Danica. Naše gospodinjstvo. 107 '
, Ali hi bilo čudo, če bi se te pohlevne dobrodušne stvarice spuntale
v dobi, ko itak vse štrajknje, pa bi naposled i one štrajkale ? Nemožno to
ni. A kako malo bi nas dobile pripravljene za boj ! Tako odvisni smo
dandanes od svojih služabnikov, da si niti ne upamo izliajati brez njih,
a to v dobi emancipacije in slobode (!!). Pa kaj hočemo vendar storiti,-
kako se moremo osvoboditi, ko vendar ni nikjer rešilnega pota ? Saj to
je baš graje vredno, da smo tako odvisni od svojih poslov. Izumitelji so ¦
se lotili dela samo v toliko, da olajšajo življenje nekolikim tisočim.
Samo nekaterim „izvoljencem" je možno s pomočjo strojev spravljati de-
nar kar na kupe. Velika masa ljudstva pa no pozna nobenega haska od
teh strojev.
Tako se je pozabilo tudi naše gospodinjstvo. Za vsa neprijetna opra-
vila so posli, gospoda se jih ne loti. Čemu treba torej olajšave '? i-'eg:
Vendar pa tako nazivanje nikakor ni vredno kulturo 19. sloletja.
Tudi poslom se ima delo olajšati kolikor možno. Pa če se konečno eman-
cipiramo od svojih poslov, bode li to človeštvu v kvar ? Ni-li to v nebo
vpijoča krivica, da ima cesto en sam človek cel roj strežajcv, ki ga mo-
rajo vsi slušati, vsi zanj delati, kakor bi ne bili otroci iste narave, vstvar-
jeni po isti božji podobi ?
Tu se odpira izumiteljem še širno polje. Pač več bi storili v pozdigo
kulture, če bi obračali svoje duševne moči tudi nekoliko v hišo, v prid
delujočemu, trpečemu človeštvu, nego pa z iznajdbo morilnega orodja',
kojega imamo itak dosti, da se človeštvo lahko ohrani pri svežesti duha
(kojo moč pripisujejo neke vrste modrijani vojski), da se ne poleni in
mehkuži, kakor krapi v ribniku, v kojem ni sovražne ščuke.
Naša deviza naj bode tedaj : proč z odvisnostjo, proč s ponižajočimi
opravili. Naša doba bodi doba avtomatov
No, poglejmo si nekoliko tako moderno gospodinjstvo, kjer so hlapci
avtomatje, dekla pa elektrika.
Vstopimo v vežo. Zunaj lije dež kar curkoma. Vsi smo blatni in
mokri. Kje je roj strežajev in služkinj, da nas reši premočenega obuvala ?
Le polahko, tega nam tukaj niti najmanj ni treba. Kaj ne vidite tam v
kotu aparata, ki nas vaiti, naj se mu zaupamo. Stopimo k njemu. Meha-
nizem začne delovati, kolesa se sučejo, krtača šviga čez uaše obuva,lo in
v par minutah smo zopet vsposobljeni vstopiti tudi v najlepši salon. A kaj
pomeni stroj tam v drugem kotu? To je nadomestilo naše starikave^ metle
in povoščene krtače. Pa kako nadomestilo I Samo naviti ga treba, a roji
po sobi sem ter tja, brska po vseh kotih, poseže pod vsako omaro, plazi
se gori po zidovji, da no ostane niti najmanjši prašek.
Pa pojdimo v kuhinjo. Kaka krasota ! Ob stenah lei)a predala z
bliščečo jiosodo. Lepe kuhinjske mize in stoli, a nikjer nobenega og-
njišča Ali kje pa bodemo kuhali ? Kaj ne vidite tam ob steni ono mra-
108 Daiiica: Naše gospodinjstvo.
mornato ploščo ? To je moderno ognjišče. Lonci se postavljajo na ' ploščo
ter se zvežejo z električnimi žicami. Vročina se lahko regulira po potrebi,
ako se spušča po žici bolj ali manj siloviti tok.
Poleg ognjišča stoji fteČ za peko kruha. Seveda izgleda i ta vsa
drugače, nego naša starodobna peč; ki požira tako neizmerno veliko drv,
predno je vsposobna vsprejeti v se štruce in hlebe. Podobna je ncikako
omari s policami. Vrata se odpro, kruh se polaga lepo po vrsti na police
in- zdaj se spušča v njo električni tok. Skozi steklena vrata se lahko opa-
zuje, je-li vročina primerna ali ne. Pa nikjer nič saj, nič pepela, nič ne-
znosne vročine, ki rudeči lica in nos, ki lepoti naših krasotic tako neiz-
merno škoduje.
Poleg vodovoda je prijtrava za pomivanje posode. Tudi tukaj se
segreje voda po elektriki. Snaženje pa prevzame mehanizem, ki prav spret-
no prime posamične krožnike in sklede. Nič jih ne pobija in potolče, kakor
se to rado dogaja našim kuhinjskim divani.
Na dolgi mizi poleg stene stoji gladilnik pripet na dolgo verižico.
Kaj, priklenjen, kakor 'Višnjcgorski polž, da ne uide? I, seveda, ta gla-
dilnik namreč nima niti razbeljenega železa, niti žarcčega oglja v sebi.
Po tisti verižici prihaja v njega električna vročina, ki se da zopet regu-
lirati po potrebi. S tem gladilnikom se lahko gladi brez presledka, ker
ni treba menjavati vsak hip železa, niti se ne zamaže perilo s pepelom,
kakor se to tako često dogaja pri naših starih sistemih. (N. pr. Glülistoft'-
büg'eleisen.) Priporoča se ta gladilnik tedaj tudi posebno zaljubljenim
parčkom,'ki hočejo prositi mamico blagoslova. To store lahko brez skrbi,
saj se jim ni treba bati da bi se jim oliladil med tem gladilnik, kakor
se je to pripetilo prod'nedavnim časom ubogi Stojanovi Anici.
Kaj jo pa še drugih strojev in aparatov! ']'a služi za razkosanje
mesa, oni tam boli krompir, zopet drugi mesi testo in zopet drugi reže
rezančke za juho tako tino in jednakomerno, kakor jih ne more niti naj-
spretnejša kuharica. V ta-čudoviti stroj se vrže na eni strani meso notri,
a na drugi se prikažejo dunajski šfiiccljni vže panirani in pripravljeni za
v ponev.
Pa kedo bi znal danes vže vse povedati, kaj se nahaja lei)ega v
tem blaženem gospodinjstvu. Nehote pa moramo vsklikniti pri tem kras-
nem pogledu :
^ch welche Lust — Hausfrau zu sein !
(Opozarjam še, da nikakor ni vse zgolj fantazija Istinito so se že
napravljali poskusi z električnimi ponvami, ki so se prav dobro obnesli.
Tudi clek. gladilnik že eksistira. Priprave za pomivanje se pa nahajajo
— če se ne motim — skoro po vseh velikih amerikanskih hotelili. Kar
še ni, pa se še lahko zgodi.)