SPOMLADANSKA Spet hodi veter pomladanski z mano VROČICA p0 pločnikih in jezen sili stran z asfalta treznih pločnikov v pijanost akacij, brez in bukev in platan, med regrat, redkvice, radič, med rožno razkošje brstov zelenečih trt, ko vse je v vse odprto in vse možno in pred življenjem se umika smrt. In spet strmim, kako neznaten hrošček sesa samoumevno listu sok, kako na oljkah tudi polsuh košček hosana vzklika in spet prste rok ščemeča sla po božanju mravljinci, da smejem se kot razuzdani Pan, ko gre naproti mi, da me izniči kot jedra ženska ta pomladni dan. 450 Tone Pavček Hvala za dar, ki mu pravim življenje, stvarstvu in stvarniku, neumljivi igri narave, hvala rojenicam, ki so, dobre in mile, stale ob luči in čuvale plamen, hvala angelom, ki niso trobili v nebeške trobente za kilavo dete, in žužkom, ki so žužnali v trobentice svojo zgodbo o svetem. Tistikrat se ni ustavila zibel in samopašna ni legla tema materi v krilo: življenje samo je položilo novorojenega na svoj nezlati oltar. Tako je romar lahko začel pot, ki jo hodi vse živo. Tako je odšel od izvira k izlivu iskat lepo in neizrekljivo. Odtlej so se prižigale in utrinjale zvezde, a noč je odpirala vrata v dan. Ta je prihajal zmeraj bolj prazen in gol in izropan in sam, a ga sprejemal je zmeraj Vaje in zmeraj bolj kot neizmerljivi dar. Tako se je sama porodila zahvala ne za najdeno neizrekljivo, a za rojstvo, ki je začelo čudež, ki mu pravim življenje. PRED Šel sem večeru naproti MRAKOM jn sem naenkrat sam bil večer. Zdaj stojim na parobku zemlje, ki hoče še zmeraj nekam v daljavo, stojim, ničesar ne čakam, samo vase drsim vse bolj. Medjem se krogla nebesna niža in rdečica poševnih žarkov tipa k meni na izproženo dlan. ZAKASNELA ZAHVALA 451 Pesmi Mila svetloba kakor dokončnost lije počasi in mirno vame. Tako stojim v luči, prvikrat luč, in ko zgorevam, spoznavam, da to ne potraja dolgo in da je neskončna milost večer. SKORAJ Tako je nemara od vekomaj. PRAVLJICA Samo zgubiš se in ni te več. Ne med njivami ne med vinogradi ne med osatom ne med prijatelji, zgubiš se tako popolno brez senc in sanj, tako nevidno, a zdavnaj predvideno, da te še bližnji ne najdejo, kot se ne najdeš več sam. A tako je od vekomaj. Potem te nikjer ni več in si še zmeraj povsod v vsega in v nikogar zavesti. In teče in teče in teče čas iz svetlobe v svetlobo, iz noči v noč. Potem ti čez čas začne lesti skozi oči in ušesa in skozi usta po grlu k srcu zemlja, ki si jo ljubil, in te sesa, sesa, posesa, dokler ne postaneš še sam gruda, prst, brst, bit... bitje sveta in si znova povsod pričujoč. In nad tabo se križajo križi in se ti bližajo bližnji ped za pedjo, kakor je sojeno, kakor je pisano vsemu od vekomaj. SKORAJ PRAVLJICA 2 452 Tone Pavček KROG Pravijo: samo zamah, zadah, trd prijem, v skali mavrice rezko in mimogrede pas črnine in znajdeš se že onstran sebe, a v sebi na novo rojen. Pravijo: še si ti, čeprav spremenjen in nisi več tam, ampak drugje; tam jemlješ vase mrak tujih življenj in luč svojih smrti, ki s tabo žive. Pravijo: svetloba od onstran sije in vsi smo otroci visokih nebes. Tako trta pozno jesensko sonce pije in listje gnijoče, trhleči les dišita po večnem. Tako tudi ti v krogu krožiš od sebe k sebi, od boga k bogu. SLAST Kar je, kar traja, v trajanju mineva. Zbledi sij jutra, dan preide v noč, hlastavi ogenj v srcu izgoreva, volja kopni, gre iz telesa moč, a na ostanke dni prijazno leže novo doživljanje stvari sveta, ki zde se, rešene poprejšnje teže, kot zadnji nezaslužen dar neba. In ko z rokama segam po tem daru, ko po telesu kroži čista slast, življenju vdinjam se kakor vladarju, ki mu edinemu priznam oblast in mislim, da nikoli ne potrka na moja vrata zadnja gostja mrka. SMRT JE Smrt je samo enkrat, SAMO ENKRAT življenje pa traja in traja in traja. Kakor obnavljanje znane pesmi. Kakor poslušanje večne duše. Kakor prehajanje iz legende v legendo. Kakor spreminjanje kaplje v kapnik. Kakor sesipanje peska v puščavi. Kakor tavanje iz večnosti v večnost. Smrt je samo enkrat. Konec je še konec in že začetek med še živeti in že potovati po neznanih pokrajinah, kamor grejo vesoljne dalje, koder se dalje tkejo niti življenja. Smrt je samo enkrat. Samo hip. Samo rez. Samo pad. Samo odhod od tod k dragim na oni strani, v neko neslišno tišino ali v govor, neslišno tih, od koder prihajajo vedno znova, kot bi se zvezde prižigale, novi zanikovalci smrti - otroci, kuštravi angeli. SMRT JE SAMO ENKRAT 2 Tako ne konča se in ne začenja nikoli večno sklenjeni krog. Duša bivanja sije. Le hip menjave oznanja slovesa srebrni rog. NENAPISANO Svetloba nenapisane vrstice omamlja vid in šumota po čustvih, razširja prsi, žile in zenice, po grlu leze, seli se po ustih, dokler ne najde šuma, tona, zvoka, ki jo, kot struga potok, uokvirja, da končno pride kot spod slavoloka na čistost izdajalskega papirja in ni več, kar bila je ob spočetju. Ni več ne luč, ne slast, ne moč, ne milost, kot da se v pesku na tem pustem svetu je sveto in muževno razgubilo - in gol stojiš pred to goloto kot morilec. Zato so do obupa vse bolj mile mi le še nenapisane vrstice, ki ne umro, ker niso se rodile.