Snopič 9. — V Gorici, 30. septembra 1895. — Cena 20 kr. Cena naročnikom za 12 snopičev: 1 gld. 80 kr. Mnjižnica za mladino. V' USTANOVILA ,.ZAVEZA SLOVENSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV". Izdajatelj in odgovorni urednik Andrej Gabršček. Izhaja zadnji dan vsakega meseca v trdo vezanih 'lcmenita srca. B 12 POVEST ZA MLADINO, češki spisal KAROL J. LAKOUCKl Poslovenil S. G. ml. V GORICI. Tisk. in zal. ,,Goriška tiskarna 41 A. Gabršček. 1895 . morv 52054 /W(oi! 1.-pričakovani in nepričakovani. ’0f ospa Matevčeva je bila že peti dan s svojimi otroci sama doma. Njen mož, bogat tvorničar v Malovicah, je bil šel posetit svojega brata in dolgo ga ni bilo nazaj. Pa tudi sporočil ni nič, kdaj se povrne. Obljubil je bil, da pride tretji dan; ali tretji dan je bil že minul, prešel tudi četrti, nastal že peti, a gospoda Matevca le še ni bilo. Gospa Matevčeva se je kar tresla brit- kosti in strahu za življenje in zdravje ljub¬ ljenega soproga. Bala se je že najhujšega. Sumila je, da ga je morda doletela na poti kaka nezgoda, da je morda zbolel, in skrbi so stiskale njeno dobro srce. Ali svojim otrokom ni odkrila te misli. Saj s tem bi jih bila samo strašila brez potrebe. — 6 — Poleg te težile so jo tudi še druge skrbi. Gospod Matevec je bil namreč gospodar obširne tvornice, in vodstvo te je bil izročil za časa svoje nenavzočnosti uradniku, ki je bil sicer dosti zanesljiv, vendar pa mu je bil dal svoja povelja le za tri dni. Ti trije dnevi so bili davno minuli, in vestni ter pravični uradnik se je bal kaj začenjati brez gospodovega vedenja. Obrnil se je torej do gospe za pomoč in svet; ali ta mu ni mogla pomagati niti z jedno besedico. «Delajte, kakor spoznate za dobro. Saj ste pooblaščeni od gospoda«, rekla mu je. Ali ko se je bil odstranil uradnik, legla je skrb z vso težo na njo : Uradnikova zadrega jo je vznemirjala. «Zakaj mi pa nič ne piše ?», tožila je. In da bi se malo oddahnila, stopila je v vrt, ki se je raztezal proti vzhodu od tvor¬ nice tja do gozda, kateri je napravljal tvor- nici slikovito ozadje. Bila je uprav spomlad. Vsa priroda je bila v najkrasnejšem razcvitu. Loke so se zelenele, na njih so vzdigovale cvetice svoje pisane glavice; drevje je bilo olepšano z mladim, svežim listjem ; cvetje najraznejših bary se je prelepo podajalo temu zelenilu. Zrak je kar vonjal, v vsakem grmu je zve- — 7 — nila pesem. Po temnomodrem nebeškem svodu so plavali zdaj pa zdaj lahki oblački kakor tanka mrena. Gospa je iskala v lepo urejenem vrtu okrepčila svojemu duhu. Kmalu so prišli tudi otroci za njo v vrt. V vrtu je bilo prekrasno. Posnažene poti, posute z rmenim peskom, so bile obrobljene s svežim travnikom, v katerem je tu in tam mikala oko preproga iz pre¬ krasno razcvelih spomladnih cvetic. Da bi malo razvedrila svoj užaljen duh, jela je gospa pleti plevel na gredicah, pobi¬ rati gosenice na rožah, urejevati nekatere rastline ter je privezovati h kolom, da bi se laže ustavljale vetru. Pri tem jej je pomagala trinajstletna Alenka ; a devetletni Vojteh je veselo letal za metulji, ki so se podili v krog po vrtu. In ker se je bila zmotila s takim delom, pozabila je res gospa svoje skrbi. Čas je tekel naglo, naposled je bila že nekoliko utrujena in .poiskala si je senčno hladnico, da bi se odpočila. Otroci so se usedli poleg nje. Ščebetali so kakor ščinkovci, ki so cvrčali najkrasnejše pesmi vrhu košate lipe. Prašali so zdaj to, zdaj ono. Gospa Matevčeva jim je rada od- 8 - govarjala. In tako je pozabila svojo utruje¬ nost in svoje skrbi. «Aj ! Glejte tam, morda nas išče Ma¬ rička !», zaklicala je mahoma Alenka ter pokazala z roko na stezico, kjer se je ogle¬ dovala služkinja pazljivo po potih in mej grmovjem, kakor hi nekoga iskala. Gospa Matevčeva je ustala ter pogle¬ dala na ono stran, držeča dečka za roko. «Res 1», pritrdila je in takoj na to sto¬ pila iz hladnice. «Koga pa iščeš ?», uprašala je služabnico. «Tu je brzojavka (telegram), milostna gospa!», odvrnila je služkinja in podala gospej zloženi list. Gospa je zgrabila brzojavko, naglo jo odprla in prebrala. Mej branjem se jej je razjasnilo lice. Gospod Matevec jej je namreč naznanjal, da pride zvečer domov. «Očka pride, ljubi otroci!» — «Pojte, pripravimo vse, da ga sprejmemo, kakor tiče !», rekla je gospa otrokom. Otroci so zavriskali, ko so izvedeli to veselo novico. Vojteh je poskočil in čudo, da Alenke ni porazil na tla. Bil je ves sre¬ čen. Veselil se je v resnici očetovega pri¬ hoda, kajti tožilo se mu je že po njem. 9 — Povsod ga je pogrešal. Oče je znal najbolje igrati in šaliti se. Ko so prišli v hišo, zdelo se je gospej, kakor bi bilo povsod veseleje in živeje nego prej. Takoj je šla v kuhinjo, da bi določila, kaj je ‘napraviti, otroci pa so tekli v sobo. «Kaj pa bodemo delali, predno pojdemo očetu naproti?*, prašal je Vojteh sestro. «Jaz najprej dovršim nalogo in potem bom kaj brala. Tako mi čas najprej preteče!*, dejala je Alenka. In takoj je začela jemali iz torbe sešitke, v katere je navadno spiso- vala naloge. «Pravo veliš ! Tudi jaz bodem ponav¬ ljal, kar imamo naloženo za ponedeljek, potem pa bom malo risal !», rekel je Vojteh. In za malo sta se lotila otroka pridno svojega dela. Alenka je nekaj pisala, Vojteh pa je bral v čitanki (berilu). Tako je minul otrokoma ostanek popoludneva in približal se je željno pričakovani večer. * Pred hišo so konji veselo zarezgetali. Čakali so gospo Matevčevo. Hotela je iti z otroci očetu naproti. Ko so se bili vsi usedli, zagnal je kočijaš konje, konji so ve¬ selo zarezgetali, poskočili, in kočija je za- drdrala. Sli so na kolodvor. 10 — Tu jim ni bilo dolgo treba čakati. Naj¬ prej so zapazili, kakor bi bilo nekaj zabob¬ nelo v daljavi, potem se je razlegalo po tihem večeru zategnjeno presunljivo piskanje, in kmalu potem je prišlo na kolodvor ogromno, črno telo, ki je imelo sprej dve rdeči sve- tilnici. Za otroci je zazvonil ob enem kolo¬ dvorski sluga z velikim zvonom, da so se ti kar prestrašili. To je bilo znamenje, da je vlak že na kolodvoru. Vojteh je poskočil veselja, in če bi ga ne bila zadržala Alenka, bil bi gotovo tekel nasproti vlaku, kajti ni mogel dočakati očeta. A vlak je prihajal vedno bolj in bolj počasi na veliko nevoljo Vojtehu. Naposled je obstal. Iz oken osebnih vozov so gledali pot¬ niki, znani in neznani. Znanci so si mahali radostno z robci, ali pa so dajali druga zna¬ menja svojim dragim; neznanci so pregle¬ dovali Kolodvor in gnječo ljudstva. Vojteh je gledal pazljivo po vseh oknih. Iskal je očeta. Njegova stiska je rastla. Nikjer ga ni mogel ugledati. Mislil je, da morda ni prišel in da se bode moral vrniti z ma¬ terjo in Alenko brez očeta. — 11 — Tudi gospa Matevčeva in Alenka ste iskale pozorno z očmi gospoda Matevca. Obe Ste ga željno pričakovale. «Glejte, glejte, tani je očka !», zaklical je nakrat veselo Vojteh in kazal z roko skoro na poslednji voz. In že je hotel teči tja, da bi bil prej pri očetu. «Počakaj, dečko, počakaj !», opomnil je uljudno sprevodnik neučakljivega Vojteha, ko je spoznal njegovo misel. «Tja ne smeš, Vojteh !», pristavila je Alenka. «Počakaj, da stopi oče z voza in da pride k nam! Tja na tir, po katerem teče vlak, ne sme stopiti nikdo». Vojteh je obstal, ali očij pa ni spustil z očeta. Opazoval je vsako njegovo kretanje. Ko se je bil vlak povsem umiril, stopil je gospod Matevec z voza, ali na veliko začu¬ denje Vojtehovo — ni hitel k svojim dragim. Obstal je pri vraticah voza in gledal vanj, kakor bi čakal še nekoga. «Kaj pa je to, da tata ne gre k natri?», prašal je Vojteh nestrpno. Na to uprašanje ni dobil odgovora. Ko je pa očeta dalje opazoval, videl je, da po¬ maga z voza dečku blizo jednake starosti z Alenko. «Ah. to je Jaroslav », vsklikuila je na- krat veselo Alenka. «A kam pa neki gre?», čudil seje Voj¬ teh, dobro vede, da je Jaroslav njegov bra¬ tranec. «Naj brž e k nam ! Pojdi, takoj bomo vedeli !», pozvala je Alenka brata in že je hitela ž njim naproti očetu in nepričakova¬ nemu gostu. Sprejem je bil radosten in prisrčen. Ko je Vojteh izvedel, da prihaja Jaroslav uprav k njim, čudo da ni skakal od radosti. « Oj ! To bo veselo pri nas !», radoval se je. In takoj je jel izpraševati Jaroslava : ali hodi v šolo in česa se uče tam v njih šolah. Mislil je, da se morda uče v vsaki šoli nekaj drugega. «Pusti zdaj to izpraševanje, Vojteh !», Za to bode dosti časa doma. Jaroslav ostane dalje časa pri nas! — Zdaj pojdimo domov!», opomnila je mati sina. To je bil nekak poziv, da so se usedli vsi v kočijo ; in povrnili so se domov. «A kje pa si se bil zastavil, ljubi mož, da nisi prišel določenega dne? — Ali zakaj mi nisi nič pisal, da ostaneš dalje časa pri dragih prijateljih ? Tresla sem se strahu za te in bila sem v velikih skrbeh !», govorila 13 je.gospa, nežno očitajoča svojemu soprogu; in bilo je videti v njenem pogledu : da jej je zdaj zares odleglo. «Ne čudi se, nego oprosti!», izgovarjal se je gospod Matevec. «Brata ni bilo doma in zato sem ga čakal, da se povrne. Nisem hotel, da bi bil prišel zastonj k njemu, nego da bi se spet enkrat pošteno razgovorila med seboj po toli¬ kem času. — Ta ubožec ima mnogo skrbij !», rekel je gospod Matevec vidno ginjen. — «Kakor bi se bilo vse zarotilo proti njemu! Naj začne karkoli, vse mu gre narobe !» «Morda pa torej potrebuje pomoči ?», prašala je gospa resno in gledala zvedavo svojega soproga. «Da, in to ne malo !», odvrnil je gospod Matevec, in v očesu se mu je zalesketala solza. «Dobrotljivi Bog nam podeljuje v obil¬ nosti svoje darove! — In kogar je Bog blagoslovil, ta naj se usmili tudi reveža ! — Ali bi ne bilo prav, da bi mu zdaj pomogli iz stiske ?», prigovarjala je gospa. «Prav kakor nalašč mi prihajaš s svo¬ jim nasvetom. Hotel sem te uprav prašati za svet, kaj meniš ti, kako naj bi pomagal bratu v tej stiski. Prav res mi je žal zanj ! 14 — Iz teh besedij spoznavam tvoje plemenito srce, in tega ti nikdar ne pozabim !», dejal je gospod Matevec ginjen in ves potrt ob spominu na svojega nesrečnega brata. V tem so prišli domov — do tvornice. Doma je nastal novi, pravi sprejem. Vsi so se prisrčno veselili, da se je povrnil gospod Matevec; otroci pa poleg tega še tudi zaradi prihoda bratrančevega. Vojteh mu je takoj pokazal vse svoje igrače in knjige ter ga prašal: Ali ima tudi on take. In ko mu je povedal Jaroslav, da jih nima, ker mu jih oče ne more kupiti, tedaj se je Vojteh začudil in prestrašil. «J e j, ali si čula, Alenka? — Jaroslav nima nič igrač, nič knjig!», opozarjal je Vojteh sestro. Gospod Matevec ga je slišal. Tedaj je pristopil k otrokom in dejal: «Nikar se ne čudi temu, mili Vojteh ! Kajti mnogo je takih otrok, ki nima niti igrač, niti knjig. Da, mnogo je tudi takih otrok, ki nimajo tako rekoč niti kaj jesti!» Obraz gospoda Matevca se je zresnil pri teh besedah. Vojteh je gledal v tem Alenko pa Ja¬ roslava, pa svoje igrače in knjige, pa spet o Jaroslava ter se zamislil. Očetove besede so ■ga bile ganile. «Ali mi dovolite, oče, da dam bratrancu neba j svojih igrač in nekatere knjige ?», od¬ ločil se je Vojteh za časek ter zrl proseče k očetu. Ta Vojtehov namen je oveselil gospoda Matevca. Razumel je, kaj je hotel reči z onim pogledom. Spoznal je takoj, da je deček dobrega, plemenitega srca. «Kajpak, radostno ti dovoljujem to. Le razdelita si to z Jaroslavom, kakor hočeš!», rekel je povsem mirno. To očetovo privoljenje je dobro delovalo na Vojteha. Obraz mu je kar zažarel sreče. Naglo je razložil pred začudenim Jaroslavom vse igrače in knjižice ter rekel: «Kar izberi si, Jaroslav, kar se ti ljubi!» «Tudi jaz ti dam nekatere svojih knjig, Jaroslav!*, dejala je na to Alenka. In takoj je jela razkladati tudi ona pred osuplim bratrancem svoje zaklade — knjige. Jaroslav ni razumel tega prav. Bil je iznenajen. Toliko dobrote in ljubezni še ni bil okusil do zdaj. V tem trenotku so se mu ti otroci prav priljubili. Spomnil se je svoje stare matere, pa skrbnega očeta in pomislil: kako bi se oni radovali, če bi 16 videli, kako se tu pri stricu vsi tako pri- ] jazno vedejo do njega. Oči so mu zalile solze — solze radosti, ki jih do zdaj še ni bil občutil. Niti besed ni imel, da bi se j jim bil zahvalil za tako ljubeznivost in od¬ kritosrčnost. Gospod Matevec je gledal zadovoljno j svoja otroka. To njihovo dejanje mu je j ugajalo. «Nu, Jaroslav, le vzemi si, ko vidiš, | da hočeta prijateljski deliti s teboj !», vzpod- j bujal je dečka. Jaroslav je slušal. Vzel si je torej od j obeli. po eno knjigo in lepo zahvalil svoja 1 mlada sorodnika. «Ker sta bila tako pridna, ljuba otroka, ] in se vama niso „ smilile “ knjige, nagraditi vaju hočem za to. Prinesel sem vama vsa- • kemu knjižico! Tu glejta, vzemita!*, rekel 1 je gospod Matevec. In dal je obema novi j knjigi, ki ju je bil prinesel s poti; pa tudi Jaroslav je dobil še jedno od strica. Nepričakovani darek je iznenadil otroke. Vsak od njih je vzel radostno knjigo in zahvalil uljudno za to gospoda Matevca. Vojteh je bil posebno vesel prejete knjige. Zavriskal je in veselo poskočil k ma- — 17 teri, da bi se jej pohvalil, kaj mu je pri¬ nesel oče. «Le priden bodi in delaj veselje svo¬ jemu očetu, ko vidiš, da te ne pozabi, nego ti prinese nekaj z vsake poti!», opominjala je gospa Matevčeva srečnega dečka. «0, gotovo, da bom priden! A zdaj se lotim takoj brati, da vam jutri lahko po¬ vem, o čem sem bral v novi knjižici!*, dejal je Vojteh. «Ne, ne ! zdaj • ne boš bral, prepozno je že ! — Shrani si knjigo, pomolite lepo in idite počivat! Saj jo prebereš že jutri!», opomnil je dečka gospod Matevec. In Vojteh je slušal, čeprav je bil rado¬ veden, o čem govori knjiga. Spravil je torej svoj dar k ostalim knjigam in šel v svojo sobo, da bi se okrepčal spanjem. Tudi druga dva otroka sta šla počivat. "o v 2. potovanje na l^oroško. Ko je bil ostal gospod Matevec sam s svojo soprogo, rekel je : «,Iaroslava sem vzel za to seboj', da bi rešil svojega brata naj- 2 - 18 - večje skrbi. Boji se v svoji nesreči, da ga j ne bode mogel toliko izobraziti, kolikor za- J služi Jaroslav radi svoje nadarjenosti in j uzorne pridnosti ! Po praznikih ga dam v j šole na svoje stroške. Saj ti gotovo tudi 1 privoliš v to ! Deček je vreden tega, a moj j brat je v resnici nesrečen ! Bog zelo pre¬ skuša njegovo zaupanje! Ali brat^ prenaša i potrpljivo in stanovitno vsak križ. Če ga do¬ hiti nesreča v jedni stroki, poprime se takoj druge, in‘niti tedaj ne godrnja, čeprav se mu tudi ta ne posreči!» Dolgo sta še sedela gospod Matevec in njegova soproga in ves ta čas sta se razgo- varjala o nesrečnem bratu. Brat gospoda Matevca je bil prej tvor- 1 ničar v oddaljenjem gorskem kraju ; ali iz- j gubil je bil vse vsled nesreče, katere si ni J bil sam kriv. Živil se je na razne načine, j O svoji nesreči pa ni hotel niti pisati bratu; j naposled je pa ta prišel slučajno k njemu in spoznal ves njegov uborni stan. Žal mu je bilo zanj, in sklenil je, da poskrbi za brata, ko se je njemu samemu tako dobro godilo. In gospa Matevčeva je odobrila načrt soprogov. «Ali še jedno prošnjo imam do tebe!», spomnil se je tu gospod Matevec. 19 «ln kaj bi bilo to ?«, prašala ga je pri¬ jazno gospa. «Jaroslav je nekako bolehen. Zdravniki so svetovali bratu, naj bi ga peljal kam na potovanje. Ali kako naj potuje brat, ko si komaj pridobi najpotrebnejše za preživljenje?« «Umejem te ! — Voljan si, peljati dečka sam na potovanje. Nu, jaz nisem nasprotna. Le to te prosim : vzemi še Alenko in Voj¬ teha seboj na pot. To jima gotovo ne bo na škodo. Potovanje je zelo koristno«, me¬ nila je gospa. «Tvojo željo prav rad izpolnim. Saj sem že sam mislil, da bi vzel tudi naša otroka seboj«, pritrjeval je gospod Matevec. «Kdaj pa meniš oditi na pot ?» «Prej ne bo mogoče nego o počitnicah. — V tem bode Jaroslav hodil v tukajšnjo šolo, jaz pa uredim, kar je najpotrebnejše, da me ne boste pogrešali v trgovini«, določil je gospod Matevec in s tem je bil razgovor končan. Ko so otroci izvedeli, kako prebijejo letošnje počitnice, ki so bile že blizo, veselili so se jako (zelo). Niti dočakati jih niso v mogli. Steli so vsak dan. Čas jim je tekel počasi, prav počasi. Teden dnij se jim je zdel cela večnost. — Naposled je prišel 18 - večje skrbi. Boji se v svoji nesreči, da ga ne bode mogel toliko izobraziti, kolikor za¬ služi Jaroslav radi svoje nadarjenosti inf uzorne pridnosti! Po praznikih ga dam v šole na svoje stroške. Saj ti gotovo tudi privoliš v to ! Deček je vreden tega, a moj brat je v resnici nesrečen ! Bog zelo pre¬ skuša njegovo zaupanje! Ali brat v prenaša potrpljivo in stanovitno vsak križ. Če ga do-' hiti nesreča v jedni stroki, poprime se takoj, druge, in niti tedaj ne godrnja, čeprav se mu tudi ta ne posreči!» Dolgo sta še sedela gospod Matevec in njegova soproga in ves ta čas sta se razgo- varjala o nesrečnem bratu. Brat gospoda Matevca je bil prej tvor- ničar v oddaljenjem gorskem kraju ; ali iz¬ gubil je bil vse vsled nesreče, katere si ni bil sam kriv. Živil se je na razne načine. O svoji nesreči pa ni hotel niti pisati bratu; naposled je pa ta prišel slučajno k njemu in spoznal ves njegov uborni stan. Žal mu je bilo zanj, in sklenil je, da poskrbi za brata, ko se je njemu samemu tako dobro godilo. In gospa Matevčeva je odobrila načrt soprogov. «Ali še jedno prošnjo imam do tebe!», spomnil se je tu gospod Matevec. 19 «In kaj bi bilo to ?», prašala ga je pri¬ jazno gospa. «Jaroslav je nekako bolehen. Zdravniki so svetovali bratu, naj bi ga peljal kam na potovanje. Ali kako naj potuje brat, ko si komaj pridobi najpotrebnejše za preživljenje?« «TImejem te ! — Voljan si, peljati dečka sam na potovanje. Nu, jaz nisem nasprotna. Le to te prosim : vzemi še Alenko in Voj¬ teha seboj na pot. To jima gotovo ne bo na škodo. Potovanje je zelo koristno«, me¬ nila je gospa. «Tvoj o željo prav rad izpolnim. Saj sem že sam mislil, da bi vzel tudi naša otroka seboj«, pritrjeval je gospod Matevec. «Kdaj pa meniš oditi na pot?« «Prej ne bo mogoče nego o počitnicah. — V tem bode Jaroslav hodil v tukajšnjo šolo, jaz pa uredim, kar je najpotrebnejše, da me ne boste pogrešali v trgovini«, določil je gospod Matevec in s tem je bil razgovor končan. Ko so otroci izvedeli, kako prebijejo letošnje počitnice, ki so bile že blizo, veselili so se jako (zelo). Niti dočakati jih niso " mogli. Šteli so vsak dan. Čas jim je tekel počasi, prav počasi. Teden dnij se jim je zdel cela večnost. — Naposled je prišel — 20 — zadnji dan šolskega leta. Nastopile so po¬ čitnice. Njihova radost je bila neizrekljiva. In res so se napravili, poslovili se z milo materjo ter zapustili domovino. Vreme je bilo zares krasno. Veter je bil ponehal, nebesni oblok se je bil razjasnil, da je bil kakor prekrasno razcvela plavica, in julijevo solnce je milo svetilo. Tako vreme je zopet radovalo naše potnike. Gospod Ma- tevec je šel na to pot iz ljubezni do otrok, in otroci so bili srečni, da si ogledajo ne¬ koliko svet. Z nagličem državne železnice so bili kmalu na Dunaju. Otroci so bili vso dra- gano pot na železničnih oknih in se čudili lepoti krajev, po katerih so se vozili. Ugajalo jim je. A komu pa bi ne godili ti krasni kraji češki in moravski ? Vsakdo je očaran radi teh krasot. «Oj, kako rada sem, da bom videla Dunaj», rekla je Alenka, ko je izvedela, da so že bližajo Dunaju. «Nikar se ne veseli prezgodaj, milo dete, da se ne prevariš ! — Dunaj si ogledamo še le na povratku proti domu!», dejal je oče. «Zdaj pa se ustavimo na Dunaju le nekaj ur, da se odpočijemo ! Za jutra poj- demo spet na pot! Nazaj grede pa pojdemo — 21 - bolj počasi, kajti na povratku hočemo posetiti vsa važna in odlična, mesta !» «Kam pa pojdemo tatek !», prašal je Vojtišek radovedno. «Y Gorotan!*, rekel je oče in pogledal otroke, da bi videl, kak utis je to napravilo na nje. 1 Na Vojtehovem obličju se je pojavilo v tem trenotku največje začudenje. «Ah, celo v Gorotan pojdemo ? Nikdar bi ne bil mislil, da bom videl kdaj zemljo, ki je bila nekdaj tudi del naše mile domo¬ vine !», rekel je Jaroslav, nekako potrt radi žalostnega spomina. «Kaj, ti poznaš gorotansko zgodovino?*, čudil se je gospod Matevec. «Po nekoliko da !», pritrdil je deček. «Tudi jaz znam nekatere gorotanske zgodbe, očka», oglasila se je tu Alenka. Gospoda Matevca je to priznanje vese¬ lilo. Videl je, da so se otrokom globoko v spomin utisnile besede, ki so jih slišali v šoli. «Ali vam jih smem pripovedovati?*, prašalo je dekletce, videče, da so njene be¬ sede razveselile očeta. «Nu, le povej, bode nam vsaj krajši čas !». pritrdil je gospod Matevec. Alenka in Jaroslav, ki sta bila dozdaj _ 22 — pri oknu, sedla sta nasproti gospodu Matevcu, j in Alenka je jela pripovedovati, kar je znala ] iz davne zgodovine Gorotana. «V sedanji Gorotan so prišli Slovani okoli sto let pozneje nego Čehi v našo do- 1 movino», začela je pripovedovati s svojim | zvonkim glasom. Mali Vojteh se je usedel nasproti nji, zagledal se je v njo ter jo poslušal, kakor je prej poslušal materine pripovedke. «Takrat se je izselil del velikega slo¬ vanskega rodu iz Belohrvatske pri reki Sanu, j ker ni mogel več dalje prenašati divjega avarskega rodu ; preselil se je ter se nastanil v deželi, ki jo preteka reka Drava. To so bili Slovenci, ki so imenovali to zemljo Koroško>?, nadaljevala je Alenka. «Da, tako se veli Gorotanu — slo¬ venski!», pritrdil je gospod Matevec. «Koroško», ponavljal je Vojteh z ne¬ kako radostjo to ime. «Ali vendar niso ušli svojim trinogom — Avarom», poprijel je besedo Jaroslav. »Kmalu za njimi so prihruli tudi Obri iz svoje dežele do sedanje Ogerske in odtod so napadali sosednje kraje». «Tudi na Češko so udirali*, opomnila je Alenka. — 23 Jaroslav pa je nadaljeval: «Tedaj je prišel k Cehom neki Sloven, po imenu S a m o ; in združil je razne rodove naših prednikov in planil ž njimi na Obre. Sreča je bila ugodna zbranim Slovenom in Cehom. Obri so bili pobiti in slava o Samovem vitežtvu se je razširila po vsem Slovanstvu. Takoj so se mu vsi podložili, hote ga imeti za gospoda. Tako je nastalo veliko kraljestvo Samovo!» «Tudi Slovenci so se pridružili k temu močnemu slovanskemu kraljestvu !», omenila je Alenka. «Zal, da to kraljestvo ni trajalo dolgo! — Že po Samovi smrti 1. 662. razpalo je, in Gorotan je postal potem del velikega frankovskega kraljestva!», opomnil je Jaro¬ slav. «Ali vendar je bil Gorotan še zvezan s češko deželo!» trdila je Alenka. «Da, to je bilo za časa slavnega, vitežkega češkega kralja Premisla Otokarja II.», dejal je Jaroslav. «Da da! — Pogodba o tem se je vršila dne 4. decembra 1268. v Podjebradu, kjer so se bili zbrali v ta namen tedanji koroški knez Ilirih, tirolski grof Albreht, Premisi Otokar II. in mnogo drugih visokih oseb. — 24 - In po besedilu te pogodbe pripal je Gorotan že naslednje leto k Češkemu, kajti knez Ulrih je umrl in njegov brat Filip se je bil odrekel pravic na knežji prestol, ko je bil postal oglejski patrijarh!», pravil je Jaroslav. «Pa vendar je moral biti češki kralj marsikak boj za Gorotan, in to z zavidnim ogerskim kraljem Štefanom V.!», pretrgala ga je Alenka. « Ali vselej ga je slavno premagal«, umešal se je tu v otročji govor gospod Mate- vec, ki jih je do tedaj z zanimanjem po¬ slušal . «Toda Gorotan vendarle ni ostal pri Češkem«, obžaloval je Jaroslav. — «Po smrti junaškega kralja Pfemisla Otokarja II., ki je padel v krvavi bitvi dne 26. avgusta 1278. na Moravskem polju, dobil je Gorotan Majnhard Tirolski, in 1. 1315. je prišel v oblast dozdaj vladajočemu vzvišenemu, habs¬ burškemu rodu!« « Ali pa veste, kako je v nekdanjih časih gorotanski knez nastopal svojo vlado! Čujte! To se je godilo vselej s posebnim narodnim obredom na Gosposvetskem polju!«, opomnil je gospod Matevec «Poslednji knez, ki je sprejel vlado na ta slovenski način, je bil Ernest Železni, Gorotana 1. 1414.» ki, je postal gospod «Kako se je vršilo kronanje slavnih koroških knezov?», hotel je vedeti Jaroslav. «Nu, povejte nam to, tatek!», prosila je Alenka. Gospod Matevec je hotel ustreči milim svojim otrokom, ali zdaj to ni bilo mogoče. Pogledal je skozi okno in videl je, kako se jo svetilo tisoč in tisoč lučij v daljavi — v nastajajočem mraku letne noči. «Že smo na Dunaju! Kmalu se pripe¬ ljemo na kolodvor. Zato bi zdaj ne mogel dokončati tega! Pustimo to za jutranjo pot!», tolažil jih je gospod Matevec. In res, zgodilo se je, kakor je pravil gospod Matevec. Kmalu potem so obstali na dunajskem kolodvoru. Tam je bilo vse živo in šumu o. «Tu je, kakor pri nas ob opasilu (sejmu)!», rekel je Vojteh, gledaje skozi okno. «Da, še več ljudij je tu!»j pritrdil je gospod Matevec. — «Pazite, da me ne izgu¬ bite v gnječi. — Težko bi se našli potem!» Stopili so iz voza. Gospod Matevec je najel kočijo, usedli so se v njo ter se od- - 26 — peljali v gostilno, ki jo je bil gospod Mate- vec naznanil izvoščeku (kočijažu). Pokrepčali so se z ukusno večerjo, na to pa legli k počitku in takoj zaspali. Prihodnjega dne za jutra zgodaj zapu¬ stili so zopet naši potniki Dunaj. Otroci so bili že pozabili učerajšnjo očetovo obljubo. In spet so stali pri oknu ter gledali neznane kraje. Škoda, da je vlak bežal tako naglo! -— Vse jim je kar migljalo pred očmi. In bilo je v krogu pred njimi toliko novih neznanih krajev! — ,Ce oko na vas mi zre Oj planine ve, planine ve: Peva, vonja vse — cvete, V srcu mi — bolest izgine. Gore mile, ves prevzet Sem krasote srečen spet!“ zapel je mahoma Vojteh, ves navdušen, znano pesem češkega pesnika Adolfa Hejduka. «Nu, kaj pa je, da si jel zdaj peti ? » , zakličeta Jaroslav in Alenka. Ali Vojteh se ni zmenil za njiju uprašanja. Pel je le dalje, kakor bi ju ne bil slišal. «Kaj, ali ne umejeta, čemu poje Voj¬ teh?*, opozoril ju je gospod Matevec. — — 27 Poglejte le ven, in prav zdi se mi, da tudi vidva zapojeta ž njim vred!» Jaroslav in Alenka sta pristopila bliže k oknu, od katerega sta se bila odvrnila pred kratkim z nekim uprašanjem do gospoda Matevca in — kar osupnila sta. Pred očmi se je razširjal veličasten pogled. Velikanske Alpe (planine) razprosti¬ rale so se ponosno tja v nepregledne da¬ ljave in štrlele do nedosežne višave. Neka¬ tere njih so se blestele v žaru vshajajočega solnca, kakor nekaki stekleni hribi, o kate¬ rih se pripoveduje v pravljicah. To so bili ledeniki. 'IV 3. jNfadaljno potovanje in pripovedovanje o ptujih krajih. Ko so se bili otroci dosti nagledali teh veličastnih krasot, nastalo je popraševanje brez konca in kraja. Radi bi bili vedeli zdaj to, zdaj ono. Gospod Matevec jim tako rekoč ni mogel tegniti odgovorov. Posebno Vojteh je kar vse le prašal in prašal. čeprav mar- — 28 — sičesa niti umeti ni mogel zaradi svoje mla¬ dosti. «Oh, torej danes vidim te kraje, ki so tako krasni po letu, ali za tukajšnje ljudstvo zelo nevarni po zimi!», čudil seje Jaroslav. «Zakaj pa meniš, Jaroslav, da bi bili nevarni ti kraji ?», prašala ga je Alenka, ker ni umela bratrančevih besedij. «Kaj, ali še nisi slišala nič o plazovih, Alenka ?», prašal jo je Jaroslav mesto od¬ povedi. «Kaj so to plazovi? očka!», prašal je zopet Vojteh. Plazovi so snežene plasti, ki se utr¬ gajo na gorskih obronkih (rebrih, strmih bregovih) in drvijo navzdol v dolino!», raz¬ lagal je gospod Matevec. «Kako pa je to?», prašal je zopet Vojteh, ker še ni prav razumel tega. «Saj si že videl kdaj, kako delajo pri nas dečki snežene može ?», razlagal je oče. «Da, videl sem ! Saj sem jih nekdaj še sam delal», priznaval je veselo Vojteh. — Napravil sem malo oblo in jo valil po snegu ! Ta kepa je bila vedno večja, kajti oprijemale so se je snežene plasti vedno bolj in bolj*. - 29 «Nu, glej, ljubi otrok, na podoben način se_ delajo plazovi*, rekel je gospod Matevec. «Ce nastane na gorah južno vreme, odtrga se — ali slučajno, ali vsled vetra ali skoka divjih koz — tu ali tam mali kamen ali košček zmrzlega snega in ta nabira snežene plasti na sebi. Iz početka se vali to le po¬ časi. Ali čim bolj narašča, tem nagleje se drse, in naposled pridrvi s silno naglostjo in oglušujočim hruščem v dolino !» «Ali so pa taki plazovi zares nevarni ?», popraševal je Vojteh nekako boječe. «Da, milo dete, kajti na svoji poti jih ne ustavi nobena reč. Kar jim pride na pot, to razrušijo in odnašajo seboj : Skale, gr¬ movje, drevje kar pobrišejo in valijo straš¬ nim ropotom po strmih gorskih bregovih. Gorje, kamor zadenejo ! — Kako množino snega prinese tak plaz seboj, tega si niti predočiti (misliti) ni mogoče. Večkrat za¬ krijejo snežene plasti cele doline, nižave, polja, loke, pašnike in gozde na dve uri daljave in nekoliko sto korakov širjave !» «Zares, nesrečen je kraj, kamor pri¬ hrumi tak plaz !», pomilovala je Alenka. Vojteh je jedva sopel. Očetovo pripo¬ vedovanje ga je bilo popolnem pobilo. Nje¬ gova bujna domišljija si je predočevala vse — 30 — možne slučaje, in strah mu je neizrekljivo presunil srce. Dihal je bolj na kratko in gledal očeta, da bi povedal še kaj jednakega. «0, kako rad je torej, kdor je tedaj doma v svoji hiši!», prišlo mu je za časek iz stisnjenega grla. «0j, nikakor ne, dragi deček! Srečni so tisti, ki so zunaj — izven doma, kajti tudi najtrdnejša hiša se podere pod plazom. Ta ne prizanese ničemur. Vse razruši in zdrobi*, opozarjal je gospod Matevec. «To mora biti zares grozno, — če člo¬ vek izgubi življenje pod takimi sneženimi grudami!», del je Jaroslav žalostno. «Da. Morebiti so prebivalci v teh gorah za to toliko udani Bogu, ker je njihovo življenje vedno v toliki nevarnosti, da se vedno živo spominjajo nanj. Daleč okrog ni tako po¬ božne dežele nego v teh gorah. Srčna, goreča molitev — to je največje veselje tega ljud¬ stva. Vse njihovo srce je udano samo Bogu. Spominjajo se pač besed sv. pisma: „Cujte in molite, ker ne veste ne ure ne dneva !“», pravil je gospod Matevec. «Ali se pa naznanjajo plazovi prej na kak način ?», poizvedoval je Jaroslav. «Ce se plaz utrga, sliši se po čistem zraku oddaljen, ali oglušajoč hrušč, kakor — 31 — tedaj, ko se bliža barja. Vzdigne se veter in zemlja bobni, kakor bi se godilo v njej* nekaj skrivnostnega !» «A čemu pa ne ubeže prebivalci onih vasij, ko slišijo ta znamenja bližajočega se plazu ?», prašal je Vojteh nekoliko nemiren. «Pred plazon je težko ubežati, — kajti to se godi strašno naglo !», pojasnoval mu je oče. «Zares, rad bi videl drveč plaz; ali onega pustošenja, ki ga napravlja, tega bi pa ne želel gledati*, omenil je Jaroslav. «Poleg takih plazov spuščajo se snežene grude še nekako drugače v nižane», razlagal je otrokom gospod Matevec. «Kako pa je to?»,prašala sta Jaroslav in Alenka prestrašena. «Ta posebni način sneženega „ spušča¬ nja® se godi na visokah gorah vsako toliko časa in kdaj nekako pravilno. — Tak ima svoje poti in vselej jednak konečni smoter, kjer se pretrga njegovo pogubno delovanje. To je navadno kak prepad ali kotlina*, poučeval je otroke gospod Matevec. «Če nastane južno vreme, raztopi spod¬ nji, zemlje se tičoči sneg, in gornja plast, ki je zdaj oproščena, dere vsled svoje teže v nižavo, kakor se more to videti na hišnih — 32 — strehah. Naglost, s katero se te plasti dr sejo po hribu doli, je strašna«. «Ali pa tudi tak plaz, odnaša seboj kamenje in drevje?«, popraševala je Alenka. «Tak drsalen plaz je tudi nevaren — kakor valeč se plaz. Tudi ta vse poruši in j odnaša seboj v dolino!« Gospod Matevec je povedal še mnogo o plazovih. In ko je dokončal o tem, moral je pripovedovati o drugem : kajti otroci so ga kar obsipali z uprašanji. In to ni bilo čudo. Saj se je ponujalo njihovim očem toliko novih in še nevidenih prikaznij ! In gospod Matevec je kazal posebno potrplji- vost pri tej njihovi radovednosti. Odgovarjal je vsakemu njihovemu uprašanju. V takih zabavnih razgovorih jim je čas naglo potekel. Urno so preleteli Bruk, Gradec, Lipnico, Arnož in prišli do Maribora. Tu pa se je gospod Matevec vzdignil s svojimi malimi potniki ter izstopil. « Ali smo že na „ Korokem !“ », pomešal se je mali zemljepisec Vojteh. «Morda si hotel reči na Koroškem«, ' popravila mu je to Alenka. «Da, da, na Koroškem?« pritrdil je i Vojteh naglo in je nekoliko zardel. | 1 — 33 — «A zakaj ne praviš v Gorotanu ?», pri¬ govarjal mu je Jaroslav. «Rekli ste, da bivajo Slovenci v Goro¬ tanu, in to moram vendar pokazati, da sem se naučil tudi nekaj slovenskega*, ponašal se je Vojteh. Pri tem Vojtehovem opravičevanju se je nasmehnil gospod Matevec, Jaroslav in Alenka pa sta se glasno zasmejala. «V Gorotanu, mili deček, so prebivalci po večjem nemške narodnosti!*, rekel je gospod Matevec. « Ali Slovenci so tudi še tam, kaj ne, oče ?», menila je Alenka. «Da, so, ali jedva nekaj nad eno tre¬ tjino jih je ! Največ jih je v dolini, po ka¬ teri teče reka Žila, potem v Rožni dolini in sploh v Spodnjem Gorotanu*. «V kakšni deželi pa smo zdaj? Ali smo že na Koroškem ?», uprašal je Vojteh. «Zdaj smo na Štajerskem, in mesto, v katerem smo, je Maribor. Tudi tu prebivajo Slovenci*, odvrnil je gospod Matevec. «Kdaj pa poj demo na Koroško ? — Ali imamo še daleč do tja ?», prašal je nepotrp- ljivi Vojteh. Želel si je že, da bi bil v de¬ želi, ki jo je bil izvolil gospod Matevec za konečni smoter njihovemu potovanju. 3 — 34 — «Jutri bodeš že videl Gorotan !» «Oče, rekli ste, da nam poveste o ne¬ kem „polju“ !», spomnil se je Vojteh. «Vem, vem Vojteh ! — vse to bodeš slišal, samo le potrpi še malo ! Kdor rad potrpi, ta si rože sadi!», tolažil je gospod Matevec malega nemirneža in šel je z otroci v mesto. V mestu so si brzo poiskali pripravno gostilnico, kjer so se nastanili, da bi se od¬ počili po skoro celodnevni vožnji. V Mariboru so ostali dva dni. Ogledali so si. važne reči starega mesta in v njegovi okolici obširne vinograde. Drugi dan pa se odpravili spet dalje na pot. «A do kje se bomo vozili tako, oče!», prašal je nepotrpljivi Vojteh, ki bi bil naj¬ raje potoval peš, kakor se je dalo soditi. «Nikar ne mrmraj, Vojteh, nikar !», opo¬ minjal ga je gospod Matevec, ki je poznal njegove misli. — «Kmalu bodemo na koncu potovanja in ustavimo se na vsaki postaji! — Stavil bi, da potlej boš hrepenel samo po domu. Ko mine postaja Dolnji-Drauburg, bomo na koroški zemlji. — Kmalu potem se popeljemo čez Gospo - svetsko polje in pridemo v Celovec, in od tem začne še le — 35 — naše pravo potovanje !», tolažil je Vojteha gospod Matevec. «Ali bodemo kmalu na Gospo - svet- skem polju ?», ponavljala je Alenka, ki je hotela opomniti o tem očetu njegove obljube, da jim pove nekaj o starodavnem nameščenju koroških knezov. «Kmalu !», rekel je gospod Matevec, ra- zumevši Alenkin opomin. «Danes povem vam torej nekaj o Gospo-svetskem polju, da izpolnim svojo obljubo*. Otroci so se vzradovali in umolknili. Vojteh se je usedel na očetovo desnico, Alenka na levico, Jaroslav pa nasproti stricu. «Gospo-svetsko polje je jedna onih ra- vanij, s katerimi se lahko ponaša Gorotan*, začel je gospod Matevec svoje pripovedo¬ vanje. «Večji del Koroškega je namreč hri¬ bovit, pokrivajo ga Alpe (planine)* «Na katere planine pa pojdemo mi, oče?», pretrgala ga je Alenka. «Na Ziljske planine !» «Ah ! Najvišja gora v njih je Dobrač !», rekel je Jaroslav. «Da, in nanj pojdemo! Nu, pa zdaj čujte dalje. — Gospo-svetsko polje se razpro¬ stira blizo poldrugo uro na sever od Celovca. — V teh krajih je stalo nekdaj slavno rim- 3 * — 36 — sko mesto Verunum. No, to mesto je zgi¬ nilo in na njegovih razvalinah bil je sezidan v poznejših letih trden grad, ki je ponosno vladal nad rodovitno okolico. Ta grad je bil glavni sedež slovenskih vladarjev v Gorotanu. «Ali so morda tu kronali gorotanske kneze ?», prašala je Alenka. «Ne tu, nego nekaj v strani, tam, kjer je bil napravljen kamenit prestol, ki se je klical „knežji kamen“. Na tem knežjem kamnu je sedel prostorojen kmet (ne suženj) in čakal novoizvoljenega kneza : to pravo je imel vsled svojega rodu in ga je bil podedoval. Ljudstvo se je zbiralo okrog in je željno čakalo. Vse je bilo radovedno, da bi moglo videti to redko slavnost. Izvoljeni knez je prišel v družbi prvih deželnih gospodov in vitezov. Oblečen je bil priprosto ; v ničemur se ni ločil od prostega ljudstva. Nosil je kmetovsko navadno obleko sive barve. Z jedno roko se je naslanjal na pastirsko palico, z drugo pa je vedel lisastega konja in bika !» «Jemnasta, — 1 knez, pa je vodil bika !», zasmejal se je Vojteh. Jaroslav in Alenka pogledala sta ga smejoča se, da-si jima ni bilo ljubo, da moti očeta. — 37 — Ali gospod Matevec ni pazil na to nego pripovedoval je dalje : «Kdo je tu, ki prihaja k nam ?», klical je kmet s knežjega kamna. «Deželni vojvoda!», odgovorilo je šumno ljudstvo. «Ali je prostorojen? — Ali bo deloval na korist in srečo dežele ? Ali je prijatelj in varuh prave vere? — Ali bode branitelj udov in sirot, ubogih in nesrečnih ? — Ali je, ali bo pravičen sodnik ?» —prašal je... pro- storojeni kmet. «To je in bo vselej !» . . . obljubljalo je slovesno ljudstvo namesto kneza. «Po kaki pravici pa me hoče pregnati z mojega sedeža ?», nadaljeval je kmet. «V odkup ti daje šestdeset beličev, konja, bika in obleko, v katero je oblečen ! Tvojo hišo oproščuje vseh davščin in deželnih dolž- nostij !», odvrnilo je ljudstvo. Ko je kmet to slišal, udaril je nekoliko kneza na lice, vzel od njega konja in bika in odstopil mu svoje mesto. In knez se je usedel na prosti knežji kamen in zamahnil z mečem na vse štiri strani sveta. S tem je obljubljal, da hoče in misli braniti deželo proti sovražnikom, naj bi prišli od katerekoli strani. — Knez je obljubil pričujočemu ljudstvu, da bode narodu pravičen vladar in sodnik ; in ko je ljudstvo slišalo to slavno knežjo prisego, vzradovalo se je in mu dalo piti iz kmetov- skega klobuka. «A čemu pa to?», čudila se je Alenka. «To je bilo znamenje, da kakor narod — se tudi on zadovoljuje z darovi, ki jih ponuja domača zemlja! — Potem so šli vsi do bližnje cerkve Device Marije, ki je najstarša in najslavnejša koroška cerkev. Tu je bila slovesna služba božja, pri kateri je bila vsa deželna gospoda in plemstvo ; po¬ tem pa se je usedel novi knez na Gospo¬ svetskem polju na knežji kamen, sprejemal poklanjanje, delil najeme (fevde) in razso- jeval prepire po stari pravici*. «To je bilo v resnico zelo krasno ustanavljanje*, pripomnil je Jaroslav, ko je bil končal gospod Matevec. «Ali se more še videti ta knežji kamen ?», hotela je vedeti Alenka. «Da, ta vojvodski stolec stoji še do zdaj ; napravljen je prosto iz neobdelanih kamnov in lahko ga ogleda vsak, komur se ne zdi žal časa za nekoliko poti iz Celovca», pritrjeval je gospod Matevec. «Ah ! — Tam v daljavi vidim, kako se nekaj beli. oče !», vskliknil je naglo Vojteh, — 39 ki je bil v tem že spet pristopil k oknu in se je razgledoval po krajini, po kateri jih je peljal naglic. «To bo najbrže že Celovec !», rekel je gospod Matevec in pristopil k Vojtehu, uprl pogled proti oni strani, na katero mu je kazal deček. «Da, to je Celovec. — Ali tedaj pa se nam je že skrilo vrbsko jezero, ki je bilo videti iz daljave !» «Ah, to je bil tak velik ribnik !», pravil je živo Vojteh in kazal to velikost z roko. «Ali ste nam hoteli kaj pripovedovati o njem oče?», rekla je Alenka. «Ne vem nič o njem ; ali pokazati sem vam ga hotel že iz daljave. — Nu, pa nič ne škodi, saj ga bomo že še videli!», tolažil jih je gospod Matevec. «Kdaj pa?», poizvedovala je Alenka. «Iz Celovca se popeljemo do njega !» Mej temi besedami prisedel je k gospodu Matevcu . . . neki sopotnik in rekel: «Ce dovolite, gospod, povem otrokom slovensko pravljico o vrbskem jezeru !» Gospod Matevec pritrdi uljudno prijaz¬ nemu ptujcu, govoreč: «Hvaležen vam bodem, če ste tako prijazni in nas poučite. Ptujci smo tu in 40 — prišli smo v te kraje, da bi se radovali njenih krasot! Nič bi ne škodilo, če bi slišali tudi tukajšnje pravljice 1» In neznanec je jel pripovedovati: Povem vam svojo pravljico le na kratko ! — Za daljše pripovedovanje ni več časa ; kajti kmalu bodemo v Celovcu. Tam, kjer se zdaj igra Vrbsko jezero s svojimi valovi, stala je nekdaj vas, in v njej so prebivali premožni in srečni ljudje. Toda napihnili so se v svoji sreči in pozabili Boga in se pomehkužili. Nekdaj so se bili na veliko soboto toliko spozabili, da so se udali razu¬ zdanemu gostovanju o takem prazniku, spo¬ minu velikega Gospoda in Zveličarja našega. A kaj se zgodi? Ko so bili najbolj veseli in objestni, odpro se naglo duri dvorane in pokaže se v njih starček uljudnega obraza, le njegovo oko je gledalo ostro na razuzdance. Ko jih je videl starček tako vesele, karal jih je in opominjal : Ali ti so se mu le posmehovali za to. Nikdo z njih ni maral za njegov opomin. Ko je starček videl, da njegove besede padajo na nerodovitna tla, razsrdil se je zelo. Njegovo obličje je zardelo, oči so se mu zaiskrile z nenavadnim žarom, in po¬ vzdignil je svojo roko ter zažugal: «Zdaj je — 41 konec vašemu veselju! Gorje vam! Vsi pogi¬ nete ! Ker niste poslušali mojega svarilnega glasu, niste vredni usmiljenja !» To rekši je izginil. V tem trenotku je nastal strašen vihar, nebo so prevlekli črni oblaki, bliski so se križali, grom je bobnel, luči v dvorani so ugasnile, in hiša se je zrušila z groznim treskom ter propadla v globino. Ali ni se pogreznila le ona hiša, kjer so se razveseljevali, nego tudi druge hiše v vasi. In za jutra ni bilo niti sledu o njej. Na njenem mestu so pluskali valovi; in te vode niso več odtekle : dandanes jim pra¬ vijo „Vrbsko jezero" »i — Tako je končal plujec svoje pripovedo¬ vanje, katero so poslušali otroci z največjo pazljivostjo. V tem se je razlegalo silno piskanje po zraku. Otroci so — v družbi z gospodom Matevcem — lepo zahvalili ptujca in naglo pogledali iz železničnega voza. Bili so v Celovcu. O' k.. Celovec in J3eljak. Ko so se bili poslovili od neznanega sopotnika, stopili so z voza in odšli v mesto, kjer se je hotel gospod Matevec ustaviti nekoliko dnij z otroci. Otroci so bili trudni. Ko je solnce dru¬ gega dne pokukalo skozi jutranje planinske megle, našlo je otroke še v postelji v trd¬ nem snu. Dolgo, nepretržno potovanje po železnici jih je bilo utrudilo. Prebudili so se pozno. Lica so imeli rdeča in oči so jim veselo žarele. Bili so osveženi, pokrepčani. Daljši spanec jim je zopet povrnil moč. «Kam pojdemo pa danes, očka l *, prašal je nekako nestrpno Vojteh. «Nikamor ! — Danes ostanemo v Ce¬ lovcu*, odvrnil je gospod Matevec, da bi potolažil dečka. «Ali kam pa pojdemo, saj tu ne po¬ znamo nikogar!*, ugovarjal je deček. — 43 — «Nie ne skrbi ! Videl boš, da ti bode ugajalo v Celovcu. Celovec je dosti lepo mesto !» Deček se je pomiril. Prašal je sicer, kaj je pač tako krasnega v Celovcu, ali oče mu ni hotel povedati še ničesar. «Počakaj, vse bodeš videl na svoje oči!», zavrnil je zvedavega dečka. Po obedu so šli pohajat po Celovcu. Pokazalo se je, da je bilo resnično prerokovanje gospoda Matevca. Povsod so našli kaj novega in nenavadnega. Gospod Matevec jim je jedva mogel vse pojasnjevati, razlagati in pokazati še to, česar niso bili opazili sami. Jaroslav in Alenka sta bila dosti po¬ zorna opazovalca. Le malokatero reč sta spregledala. Drugače pa je bilo pri Vojtehu. Njegova pozornost in pazljivost ste bili kmalu utrujeni. Kakor bi mu nečesa nedostajalo ; ali kaj, tega pa ni vedel in ni mogel povedati. — Bilo je najbrže ono prosto gibanje, kakoršno je užival doma v prostih urah. Bil je ne¬ voljen in čmeren. Gledal je na vse nekako ravnodušno. Če je pa opazil otroke, ki so bili jednake starosti ž njim, zagledal se je v nje, in njegove oči so se zasvetile vese- - 44 — leje. V njih se je kazala želja, da bi se mogel poigrati ž njimi. «V kak spomin stoji tu ta obelisk *), striček», p ra šal je Jaroslav, ko so bili prišli, k obelisku, kakih 20 metrov visokemu. «Ta obelisk je postavljen v spomin presburškega miru 1. 1805.!», razlagal je gospod Matevec ; ali daljše njegove besede so se izgubljale o presunljivem hrumu dud, bobna in piščalk, ki so se oglasili naglo in nepričakovano — ne daleč od tam. Vsi so se zganili in se obrnili tja, od¬ koder je prihajala ta vreščeča godba. Ne daleč od njih so bili trije močni, široko- pleči možje in neka žena. Njih obličje je bilo ožgano od solnca. Kroj njih obleke je bil dosti slikovit. Dva sta imela rdečo janko (jopo), jeden pa zeleno, dalje so imeli bom¬ baževe hlače in črn klobuk. Zena ni bila nič manj pisano oblečena. Jeden je godel na dude in tolkel z nogo na boben, ki ga je nosil na hrbtu, druga dva sta piskala na kratke piščalke, žena pa je nosila malo opico na nizkem podstavcu. To so bili laški pis¬ kači ali piferari. ‘) visok, zgorej špičast kainenit steber. — 45 — Za njimi se je zgrinjala truma otrok, posebno za ženo z opico, ki jih je mikala. Skakala in sukala se je tako smešno, da so otroci kar zijali v njo. Nekateri dečki so jo zgačkali, drugi so jej dajali različnih slaščic. «To so češki piskači!», zaklical je ve¬ selo Vojteh. «Oj, nikakor ne! — Češke dude se zgubljajo in morda poizgube do cela, čeprav so naši predniki dude zelo poštevali (cenili). — Ali ti piskači so prebivalci pustih gor Abruc v Italiji (na Laškem)!», učil je otroke gospod Matevec. Pohajanje po Celovcu je ugajalo otro¬ kom. Videli so mnoge znamenitosti ne le v mestu nego tudi v okolici. Tretjega dne pa se je spremenilo vreme. Nebo so zakrili oblaki in jelo je deževati. Naši potniki niso mogli niti za korak stopiti iz gostilnice, v kateri so stanovali. Sedeli so doma in pregledovali zemljevid Gorotana, ki so ga bili vzeli sabo j. «Danes bom pisala list materi», rekla ■je Alenka, ko se je bila že naveličala tega pregledovanja. «Le spiši ga!», dejal je gospod Matevec. In Alenka je sedla in pisala : — 46 — «Predraga mamica ! Najprej sprejmite goreč in srčen po¬ zdrav od nas vseh ! Zdaj smo tu v Celovcu. Oče nam je obljubil, da se od tu vrnemo nazaj proti domu, ali ne tako naglo, kakor smo prišli sem v Celovec. Rekel je, da prepotuje z nami vse važne kraje, da nam vse razkaže in nas v vsem pouči. Zelo je ljubezniv do nas, in ne vem, ali smo kdaj zaslužili tako dobrotljivost. Namenila sem se pisati vam o vsem, kar bodem videla in slišala, ali tu kje brala o teh krajih. Danes torej začnem. Celovec je glavno mesto Gorotana. Leži pa skoro sred dežele na ravani, ki jo okro- žujejo gore okoli in okoli, in se imenuje „Gosposvetsko polje*. Mesto samo jo štirivoglato, ima štiri dele in šteje s predmestji in tukajšnjo vojaško posadko vred 20.000 prebivalcev. Predmestja so : št. vidsko, vetrinjsko, beljaško in veli- kovško ; in ta štejejo z mestom vred 884 hiš. Mesto je sezidano pravilno. Ima šest dosti pravilnih trgov in njegove ulice so ravne in široke. Mej znamenitejše stavbe štejejo sedem cerkva, mej katerimi je najkrasnejša ona sv. Egidija (Tilha), ki je bila sezidana — kakor — 47 — sem brala — v letih 1692. do 1697. Njen stolp je visok 92 m. Dalje je tu škofijska cerkev iz let 1582.— 1598., sezidana v renesančnem slogu. Iz te dobe sem videla tu tudi deželno hišo in škofovo palačo s krasnimi umet¬ niškimi zbirkami. Iz novejše dobe so tu krasne stavbe deželnega muzeja, Rudolfinum in mestna hiša (rotovž). Poleg teh stavb se odlikujejo od ■ drugih hranilnica, rudarska in kmetijska šola, hiša ljudske kuhinje, palača grofa Gola, Vik- torinska palača (nekdanji škofijski sedež, pa¬ lača), Rozenberska palača in Rajnerjev dvor. Prekrasen je tudi novi dom sloveče Družbe sv. Mohorja, ki izdaja Slovencem dobre knjige in šteje že nad 70.000 udov. Trgi so olepšani z mnogoštevilnimi kipi; mej temi se odlikujejo zaradi umetniške vrednosti najbolj : spomenik Marije Terezije, jezdeči kip Leopolda I., vodnjak s skupino Herkula in steber Najsv. Trojice. Celovec je sedež vseh uradov in mnogih zavodov. Obrtnija je razširjena in kupčija je v najboljšem razcvitu. Čeprav vroče ljubim svojo domovino, tu v Celovcu pa bi vendar rada stanovala. To je prijazno mesto. V okolici so mnogo¬ številne vasi, razvaline in vrti, iz katerih so — 48 — najlepši nasadi Frančiška-Jožefa na gori Kal¬ variji. Celovec ima v grbu mestno zidovje z zelenim zmajem v modrem polju. 0 minulosti Celovca nisem mnogo izve¬ dela. Vendar pa je to toliko, da spoznate, kako je to mesto nastalo in se povzdigovalo. Začetek Celovca spada že do rimskih dob. Tedaj se je imenovala tu stoječa na¬ selbina po nekaterih virih Klaudija, po dru¬ gih pa Adundrina. V srednjem veku je bil ta kraj važen zaradi svojega broda — preko reke Glane. V 14. stoletju se spominja ta naselbina že kot obzidano mesto s starim mestnim pravom, ki ga je tudi vojvoda Albreht II. habsburški, 1. 1338. slovesno priznal in potrdil. Naslanjaje se na svoja , prava in svojo veliko moč, ustali so bili Ce- lovčani 1. 1395. proti deželnemu glavarju Krejgru in ponavljali svoj poskus 1. 1465., toda vselej brezuspešno. Turški navali — zlasti oni iz 1. 1473., prisilili so občane k pokoju in zvestobi; in to tem bolj, ker je 1. 1518. cesar Maksi¬ miljan 1. prenesel v Celovec deželne sodnije in zemljiške knjige ter daroval mesto koro¬ škim stanovom. Od te dobe je postal Celovec glavno mesto. — 49 L. 1563. je bila sezidana tu krasna šola, in prvi učitelj na nji je bil Martin Knor, Čeh. Za francoskih vojsk je pretrpel Celovec mnogo. L. 1809. so podrli Francozi mestno ozidje in od tega časa' mesto veselo na¬ preduje. S tem končam svoj dopis. Prihodnji vam pošljem, draga mamica, iz Beljaka, kamor je obljubil oče potovati z nami. Poljubuje Vas in Vas pozdravlja v imenu vseh ter osta¬ jam Vaša vedno pokorna hči Alenka». In zgodilo se je res, kakor je pisala Alenka. Za teden dnij dobimo že naše potnike v Beljaku. Ko so si bili namreč dovoljno ogledali Celovec, odpravili so se dalje v gore. Zdaj je bil tudi Vojteh stalno pri očetu in poslušal je pridno njegovo razlaganje in pojasnila. Niti jedna heseda mu ni ušla. Beljak je lepo koroško mesto nad izli¬ vom Žile v Dravo. Njegova lega v ziljski dolini pod goro Dobračem je prekrasna, železniška zveza je ugodna na vse strani. Železnice napravljajo tu nekak vozel. Prebi¬ valcev šteje blizo šest tisoč. Mej mnogo dru¬ gimi krasnimi stavbami odlikuje se posebno krasna gotiška cerkev iz 15. stoletja. 4 — 50 — «Beljak je menda že zelo staro mesto, kajti te doline so bile že v 15. stoletju dobro znane radi železne,medene in svinčene rude!», poizvedovala je Alenka od očeta, ko so pre¬ gledovali Beljak. «Beljak je bil v rimskih časih vojaška postaja pod imenom Santikum. V srednjem veku je bilo tu središče kupčije z Italijo, in tako se je nepričakovano razcvitalo. Toda v poznejših letih ni hilo niti sledu po nek¬ danjem blagostanju!«, razlagal je gospod Ma- tevec Alenki. Jaroslav je poslušal stričeve besede vedno jednako željno, kakor Alenka. «Zakaj pa ?», prašala je deklica. «L. 1348. je bil velik potres, ki je pre¬ tresal tako rekoč celo koroško deželo ; in tedaj se je razrušilo mesto popolnem. Po¬ zneje so prišli k tem nesrečam še pogosti napadi groznih Turkov. Njihovi napadi so bili ustavljeni še le 1. 1492., ko je avstrijska vojska pobila Turka pod vojskovodjo Khe- venhullerjem !», spominjal je gospod Matevec. «Ali, očka, saj tedaj še ni bilo avstrij¬ skega cesarstva ! Temelj zanj je bil položen še le z dovolenjem Ferdinanda, avstrijskega nadvojdvode 1. 1526. !», omenila je Alenka. — 51 — Gospod Matevec se je nasmehnil. »Se¬ veda, tedaj še ni bilo avstrijskega cesarstva, ali bila je to vojska iz vseh dežel, ki so danes deli naše države, in zato sem rabil te besede!» Naši potniki so se pomenkovali o mar¬ sičem, ko so pohajali po Beljaku in njegovi okolici. Ni ga bilo kraja ne predmeta, da bi ga ne bili spominjali in se razgovarjali o njem. Otroci so prašali, gospod Matevec pa je odgovarjal in jih poučeval. vjv 5 . Rudniki y plajbergu. «Zdaj pa na Dobrač!», vskliknil je gospod Matevec nekega dne. Otroci so se razveselili. Videli so že to goro, jedno z največjih v Ziljskih pla¬ ninah, ki se ponosno vzdiguje nad Beljak : in veselili so se, da zdaj pojdejo na njo. In šli so. Odšli so peš na to pot, kar je jako veselilo Vojteha : kajti potovanje z vlakom ga je bilo že utrudilo. «Aj, glejte očka, kako krasen je pogled na daljno okolico !», zaklicala je navdušeno Alenka, jedva da so bili prišli malo za Beljak. 4 * — 52 Vsi so slušali Alenkin poziv. Ustavili so se in se razgledovali po vsem kraju, ki se je kazal njihovim očem v nenadejani krasoti. Na jugovshodu so se širile Karavanke kot trdna skalna ograja, na jugozapadu so se vspenjale Julske ali Triglavske Alpe s svojo skoro grozno belostjo. Uprav pred njimi na zapadu se je dvigal mogočni Dobrač. Ko so se bili že navžili tega čaro-kras- nega pogleda, šli so krepko dalje. Strma pot jih je peljala poleg propada, v katerem je šumelo in se penilo vodovje Belega potoka. Toda gospod Matevec je bil utrjen in tudi otroci se niso bali. Bili so srečni, da so videli ptuje kraje. Drzno so stopali dalje in dalje. Nič jih ni utrudilo. Njih oko je zdaj mikala kaka skalna stena v strmi soteski, ki jim je visela grozeče nad glavo, ali pa kak velik hlod sredi nes- hodne ceste. Ta krajina ima na sebi nekaj otožnega. In te tožnosti se niso mogli ubraniti niti otroci. Gozdi so temni, in kjer obstane oko za čas, povsod bere jasno in določno, kako ne¬ varno je tu spomladi. S strmih gor grme plazovi v dolino, celo skalovje se drobi in — 66 — ruši vsled silovitih spomladnih povodnjij in se vali navzdol. . . Po triurni hoji so prešli Kadučo, to je ono samoto, kjer so se jim že začeli kazati rovi, spadajoči k svinčenim rudnikom plajberškim. Za čas so se pokazale tudi hiše. «Kam pa pridemo zdaj, striček ?», prašal je Jaroslav. «V Plajberg, in tam ostanemo čez noč», odvrnil je gospod Malevec. — «Zajutra pa pojdemo na Dobrač. — Upam, da hode obzorje jasno in tudi razgled z Dobrača krasen !» «Kake jame pa so to, očka», kazal je Vojteh rove, ki .so se jeli prikazovati zdaj bolj pogostoma. «To so uhodi v rudnike !», «Kaka ruda pa se koplje v Plajbergu?*, prašala je Alenka. «Svinec ! — Plajberg ima najznameni¬ tejše in najizdatnejše rudnike za svinec v vsej Avstriji. Veliko bogastvo svinca je zlo¬ ženo v globinah gorovja Ercberg*. «A kje pa je to gorovje?*, želel je vedeti Jaroslav. . «To gorovje se vleče od Plajberga na sever v daljavi kakih tristo kilometrov in v višavi 1522 m. — Ercberg je podoben mrav- 54 — ljišču. V 50 rovih rudokopi težko delajo v vlažnem in težkem zraku in, da-si odvzamejo na leto več nego 40.000 centov svinca ap¬ nenim stenam, vendar se bogastvo rude ne manjša!*, razlagal je gospod Matevec. « Morda se pa vendar kdaj izčrpa bo¬ gastvo rude b> «Morebiti! Ali to bo trajalo še mnogo stoletij tako ! Kajti, če se izrabi jeden rov, opuste ga in začno kopati na drugem mestu! Takih opuščenih rovov (jam) je že okoli 400. Mnogi so že zarastli s starodavnim drevjem, in to je najboljši dokaz, kako start so že plajberški rudniki!» « Ali pogledamo v kakšen rov, oče !», želel si je Vojteh. «Da, pogledamo ! Ali danes je že pozno ! — Glej, tam že gredo rudokopi iz jam, da se povrnejo k svojim dragim*, kazal jim je gospod Matevec. In res, iz jam so stopali že rudokopi z malimi zvežnji pod pazduho ; šli so do bližnjega Plajberga v svojo domačijo. Bili so to možje in fantje. Zunanjost vseh teh je bila uborna. Barva obličja je kazala slabost, bolezen ! Pa saj to ni čudo! Ti rudarji- žive revno. Vse dni prebijejo v temnem, vlažnem in težkem zraku, poleg tega pa že lega — 55 — Plajberga sama oa sebi ni zdraha. Dobrač, ki se vzdiguje na južni strani, uprav nad Plajbergom, ta brani, da zlato solnce ali srebrni mesec dolgo časa niti jedenkrat na dan ali na noč ne pogledata s svojimi krep- čalnimi žarki v te uborne, nepripravne gorske koče. In tako plajberški prebivalci od no¬ vembra do februarija niti enkrat ne vidijo milega obličja solnčnega ali luninega. «Ne čudite se torej, ljubi otroci», na¬ daljeval je gospod Matevec, «da v februariju plajberški otroci z nekim hrepenenjem čakajo dneva, ko solnce spet pokuka v to otožno kotlino s svojimi blestečimi žarki. Ta dan jim je nekako slavnosten dan, kader spet zagledajo smehljajoče obličje jasnega solnca, ko v prvo radostno vskliknejo : „ Solnce nam spet sije“. „Solčni prihod“ — kakor mu pravijo — «slavijo s petjem in rajanjem!» «Ali zakaj pa ne sije solnčice po zimi v Plajbergu, oče? Torej pa imajo tu menda temo !», začudil se je Vojteh. «Tebi se ne more razlagati tega, kajti še nič ne veš iz k zemljepisja! Ali to si mogel že doma opazovati, da se zdi, kakor bi solnce vshajalo drugje spomladi, drugje po leti, spet na drugem mestu v jeseni in drugje po zimi. Vse je odvisno od tega, — 56 — kako je obrnjena zemlja k solncu, okoli katerega se zemlja vrti!», razlagal je gospod Matevec, da bi otroci vsaj nekoliko razumeli, zakaj po zimi ne vshaja solnce v Plajbergu. «Zakaj pa ne prekopljejo gore, da bi moglo solnce tudi sem posvetiti?«, ugovarjal je mali modrijan Vojteh. «Saj res, Vojteh, prav dobro si se zmislil», zasmejal se je gospod Matevec. — «Ce bi prekopali Dobrač ter ga raznesli po svetu in zravnali ž njim doline, potem bi res posijalo solnce — tudi po zimi do teh ... odsojnih plajberških hiš. Ali to delo se ne da izvršiti«. «Kako da ne ; ali mari pri nas ne pre- kopujejo tudi gor? Ali se ne spominjate, da smo se vozili večkrat skozi predore«, branil se je Vojteh. «Seveda ! Ali čemu hi tu izvršili tako ogromno delo ? Lahko bi se izselili iz teh nezdravih hiš in bilo bi jim pomagano!», odvrnil je oče dečku. «Nu čemu pa ne store tako ?», menil je Vojteh. «Zato, ker tukajšnje ljudstvo — zelo ljubi rojstno kočo. Raje trpe bedo in potrebo, prenašajo bolezen, životarijo od strahu in trepeta nego hi zapustili svoj rojstni kraj. - 57 — Kakor to ljudstvo ljubi svoje rodišče in svojo domovino, tako bi jo rnoral ljubiti vsak človek. Ljubezen do domovine, do rojst¬ nega kraja in materinega jezika je najdražji zaklad, ki nam ga dajo roditelji na pot živ¬ ljenja ! In ta zaklad naj • čuva in varuje vsak človek». Gospod Matevec je govoril to naudu- šeno. Otroci so bili ginjeni, fn ko je dokončal, zapela sta Jaroslav in Alenka z občutkom krasno češko pesem : , Prašate. Zakaj _ Slovan sem In mi slednji Celi je brat!“.. . Gospod Matevec je pel ž njimi. Njih spev je raznašal večerni veterček, in gore so jim odgovarjale z veličastnim odmevom. Ko so rudarji slišali krasno češko pesem, pospešili so nekateri svoje korake, drugi pa so šli bolj počasi. Vsi pa so hoteli slišati neznano ginljivo pesem. Saj se že davno ni glasila v teh krajih slovanska pesem, a češka morda še nikdar. A kmalu so se spomnili rudarji, da jih doma strahoma pričakujejo, kajti rudarjevo življenje ni nikdar varno. Večkrat se je že zgodilo, da je zasulo celo trumo rudarjev, ki so tako poginili. Ko se je bila poizgubila poslednja kitica pesmi pa gorski tišini, pospešili so rudarji 58 — spet svoje korake. Hoteli so zopet popraviti, kar so bili zamudili. Govorili so živahno mej seboj. Plajberško ljudstvo je nemške •narodnosti razen malega števila Slovencev. Rudarji so šli raztreseni po poti. Tu je hitela truma mož in mladeničev ; drugje so šli le možje, a spet drugje so se vlekli dečki, šumno govoreči mej seboj. Jaroslav, Alenka in Vojteh niso pazili na nje. Obrnili so bili namreč vso svojo pozornost na dečka, ki je imel blizo dva¬ najst let. Bil je videti zelo reven in je šel celo sam za zadnjimi rudarji. Zbujal je že na prvi pogled sočutje v otroških srcih. «Ali veste očka, kaj bi storil, če bi imel toliko denarjev, da bi jih komaj nesel ?», rekel je Vojteh ter prijel očeta za roko. «Nu, kaj pa bi storil?*, prašal ga je nekako zvedavo gospod Matevec. «Poklical bi tega dečka in razdelil bi si jih ž njim — Glejte ! Ta mora biti zelo ubožen !», izrazil je Vojteh svoje sočutje do dečka, ki ga je pokazal očetu z roko. Gospod Matevec je še le zdaj opazil ubožnega dečka. Pristopil je k njemu in ga ogovoril: «Zakaj pa ti ne greš z drugimi? Zakaj se jih ogibaš in se vračaš tako sam, samcat domov*. — 59 — Neznani deček je povzdignil radovedno glavo in pogledal gospoda Matevca, kakor bi ne umel, čemu ga to praša, kajti še nikdar se mu ni zgodilo, da bi ga bil ustavil kak ptujec in ga nagovoril tako prijazno. Solze so se mu zablestele v očeh. «Oni se vračajo lahko veselo domov», rekel je za čas nekako bolestno. — «Vsak ima koga, da gre ž njim. Ta ima brata, oni očeta in doma ga čaka že prijazno obličje matere, sestre ali pa mlajšega brata! — Le jaz, sirota, nimam nikogar!*, del je s treso¬ čimi ustnicami, in iz očij se mu je udrl cel potok solz. Otrokom se je smilil. Njih oči so se orosile. «Kje pa stanuješ, ko se povračaš doli v vas?», prašal je ginjen gospod Matevec. «Pri svojem stricu, ki mi je skrbnik (jerob), ali raje bi bil pri tujcih nego pri njem ! O, vi ne veste, preljubi gospod, kako težavno in utrudljivo je delo v jamah. Ali on ne gleda na to ! Ko se vračam domov, ne morem, ne smem se odpočti, kakor drugi!» «Zakaj pa ne?*, pretrgajo ga otroci. «Tedaj moram še le v gozd, da si pri¬ pravim zalogo drv za zimo!*, rekel je deček. «Ali si že davno sirota?* 60 -- «Od 25. februarja leta 18**!» «Koga si pa izgubil to leto ?», prašal je gospod Matevec. «Oh, moja nesreča je bila dvojna ! — Izgubil sem očeta in mater oba h kratu !», žaloval je deček. «IIbogi deček», pomilovala ga je Alenka. Mali Vojteh je držal očeta za roko, privijal se k njemu in gledal z živim sožaljem ubogega dečka. «Kako pa se je zgodilo to, da sta ti umrla roditelja ob jednem? Ali je morda kaka nalezljiva bolezen vladala tukaj ?» Mali rudar je pogledal gospoda Matevca, kakor bi se čudil, da ne ve o grozni do- godbi, ki je bila omenjenega dne usodna za plajberško kotlino : kajti terjala je mnogo žrtev, in mej temi so bili tudi dečkovi roditelji. «Kaj, ali ne veste nič, gospod, kakšna nesreča je doletela takrat našo vas ?», spravil je deček za čas iz stisnjenega grla. Otroci so pogledali očeta. Gospod Ma¬ tevec je pa le zglavo zanikal mesto odgovora. «Oh, grozna nesreča je doletela našo vas», pripovedal je deček. — «Ne dostaja mi besedij, da bi povedal vse natanko, kako — 61 je bilo. — 'Dokler bodem živel, ne pozabim tega dneva, v katerem sem izgubil svoje ljubljene roditelje*. Deček se je spustil v silen jok. In nikdo ga ni motil v njegovi bolesti. Vsi so ga gledali sočutno. Precej časa je trajalo, predno se je pomiril. «Ce moreš, povej nam kaj o svoji nesreči*, prosil je Jaroslav, katerega je bila ganila nesrečna usoda dečkova. «Da, povej nam !», pridružila se je še Alenka Jaroslavovi prošnji. «Dam ti kaj, če poveš to», obljubljal je Vojteh in takoj je jel iskati po žepih, kaj bi dal nesrečnemu dečku. Nesrečni mali rudar ni se dal več pri¬ ganjati. Morda je upal, da si s tem olajša srčno britkost. vi v ‘6. 5°čutna srca. «Bil je pustni torek*, začel je deček. «V naši vasi so hoteli „praznovatita dan z navadnim razveseljevanjem. Ali mesto ve¬ selja je zavladal grozen strah po vsej vasi, kajti strašen plaz je bil pridrvi! v našo vas*. 4 — 62 Te besede so bile dovolj našim poslu¬ šalcem. Gospod Matevec si je zdaj lahko predočil vse, kar se je bilo zgodilo. Otroci so se jeli tresti groze. «Veselje se je spremenilo takoj v ne¬ izmerno togo vanje in javkanje*, nadaljeval je deček. — «En del vasi zasule so bile sne¬ žene grude. Ali ta velika nesreča ni odvzela našim ljudem zavesti in poguma. Vsakdo je hitro vedel, kaj se je bilo zgodilo, in tudi je vsakdo takoj vedel, da je treba povsod nagle, siljene pomoči. In res, nikdo ni od¬ lašal. Vsakdo se je lotil dela brez odloga, kajti pogrešali so nekoliko oseb». «Mej njimi torej tudi tvoje roditelje?*, menil je Jaroslav. «Da. — O, tedaj še nisem čutil vse velikosti te nesreče ! — Upal sem, da do¬ bimo roditelje še žive! — Ali zastonj je bil ves trud in prizadevanje moje in naših prijateljev! — Izkopali so mi mrtva očeta in mater !» «Ali so izgubili še drugi življenje poleg tvojih roditeljev?*, prašal je gospod Matevec. «Razen mnogih ranjencev vzeli so pla¬ zovi 39 ljudem življenje!* «Kaj, ali seje bilo udrlo več plazov?*, začudil se je gospod Matevec. — 63 «Vsi vaščani so delali zelo pridno, da bi rešili one nesrečnike ! Ali to delo se jim ni posrečilo in ni bilo dokončano ! Še istega dne pozno zvečer prihrul je drug plaz, in kar ni dokončal prvi, dovršil je drugi! Pa saj boste videli one grude, kader pridete na ono mesto, pravil je deček». «.\u, treba je iti, mrači se že !», spo- menil se je gospod Matevec. Do zdaj so namreč le stali v razgovoru z dečkom. «Pokažeš nam, kje so se udrli ti pla¬ zovi*, želel je Vojteh. Pri teh besedah se je spomnil gospod Matevec Vojtehovih prvih besedij. «Ali bi ne hotel iti z nami, dečko?», obrnil se je k njemu, in njegov glas je zvenel prav odločno. Deček je pogledal gospoda Matevca, kakor bi ne verjel njegovim dobro hotečim besedam. «Vzel bi te s seboj v našo domovino, na Češko, in skrbel bi za te, kakor za svo¬ jega. Hočem ti biti oče !», nadaljeval je gospod Matevec, ko je videl, da deček ne odgovarja. «Ali pa smem ?», zaplakal je naposled deček, in oči so se mu zasvetile veseleje. — 64 — To je bila iskra nadeje v boljšo bo¬ dočnost. «Le povej, ali hočeš, za drugo bom že jaz skrbel!», spodbujal ga je gospod Matevec. «0, kdo bi ne šel, ko mi obljubljate boljše življenje ! — Samo ne vem, s čim si zaslužim to vaše ljubeznivost, ljubi gospod. Saj me niti ne poznate !», rekel je deček. «Ne poznam te prav. Toda iz tvojih besedij spoznavam, da imaš dobro srce. — Jaz pa sem dosti premožen, da lahko storim bližnjiku dobroto, kakor nam je veleval sto¬ riti sam naš Rešitelj*. v «0, Bog vam povrni za vašo ljubez¬ nivost in jaz vam obljubim, dobri gospod, da mi bode jedini trud in radost, če vam bodem mogel delati veselje. Te vaše do¬ brote nikdar ne pozabim!*, obljubljal je deček. In prijel je gospoda Matevca za roko ter mu jo goreče stiskal in poljubljal. «Kako pa te zovejo ?», prejel ga je Vojteh za roko in ga prašal. «Štefan Labuga >>, odvrnil je mali rudar. «Ali se ti pa ne bo tožilo po domu?», poizvedovala je Alenka. «Saj nimam tu nikogar. Predno odidem, pomolim še na grobu svojih roditeljev, in v svoji novi domovini bodem molil vsak dan — 65 — za očeta in mater ! — 0, ona bodeta stalno vedno pri meni in gotovo vas bodeta bla- gostavljala z nebes, da ste tako prijazni in dobri z menoj!», rekel je deček iskreno. «In kader dorastem, tedaj mi, predobri gospod, gotovo dovolite, da pogledem spet tu sem». *V tem so bili prišli do Plajberga. Bil je že večer. Naši potniki so se ustavili v mali go¬ stilnici. — In ves večer so se razgovarjali o dečku, ki je bil tedaj zadnji večer pri stricu. Otroci so se radovali malega rudarja, kakor so mu dejali; tudi gospoda Matevca je to veselilo, da storijo dobro delo. «Ali bode pa mogel takoj z nami, oče?», dvomil je Vojteh. «Zakaj pa ne? — Deček je sirota, pri skrbniku se mu godi slabo in sam hoče iti z nami. Zavežem se pri sodišču, da hočem skrbeti zanj — prav kakor bi bil moj sin, in nečloveški skrbnik ga mora pustiti!», po¬ miril je dečka gospod Matevec. «0, to bode veselo, ko se vrnemo! — Zdaj bomo štirje ! — Mamka se nas kar prestraši!», rado val se je Vojteh. Ker so bili otroci utrujeni, legli so kmalu za tem k počitku in so brzo pospali. ' 5 - 66 — Gospod Matevec pa se je usedel in nekaj pisal. Pisal je dolgo. Ko se je ulegel v posteljo, je bilo že precej pozno. Nadaljevanje naj izpišemo pa kar iz Jaroslavovega dnevnika, ki ga je ta pridno spisoval. Ni bil sicer velik, ali obsegal je važne opazke. In te so se tikale največ uprav tega potovanja. Čeprav se je dalo spoznati že na prvi pogled, da je pisatelj dnevnika neizkušen potovalec, vendar je bil očitna priča, da ga je pisal priden učenec (dijak), ki je vse skrbno opazoval. Poglejmo nekoliko vanj. «Plajberg smo opustili nekaj bolj pozno nego smo mislili izprva», beremo na neki strani, ki se je slučajno odprla. — «Uzrok je bilo plemenito delo, ki ga je spet storil moj mili striček. Vsak dan spoznavam bolj in bolj dobro in plemenito njegovo srce. Uprav danes je sprejel za svojega rejenca plajberško siroto, po imenu Stefana Labugo, in obljubil, da hoče skrbeti zanj, kakor bi bil njegov sin. Bog mu daj dolgo življenje in daj, da bi doživel samo radost na spre¬ jetem dečku! Plajberg smo opustili zjutraj zgodaj. Ves kraj je še plaval v morju planinskih megel. — 67 — Pot na Dobrač je kamenita, ali še do¬ volj pripravna. Gorska rebra so obrasla z gozdom, ki je tu in tam počrtan in zredčen. To goljenje dobraških štranij je krivo mnogih nevarnostij. Goli obronki (pobočja) so pri¬ pravni, da se napravljajo plazovi. Sreča je še to, da je to rebro spoložno in ne strmo ali celo propadno, — da mlado drevje bolje uspeva nego na strmih straneh, kjer dež lahko splakuje rodovitno prst. Čim više smo stopali, tem redkeji in nižji je bil gozd. Naposled je prenehal še ta. Okoli nas se je plazilo le rušje, ki ga nahajamo tudi po naših krkonoških gorah. Stopaje na Dobrač veselil sem se zelo, da bodem videl tudi planinske koče, o ka¬ terih sem bral pri zemljepisnem učenju v berilu; toda varal sem se. Na vsej svoji poti navzgor prišli smo — kolikor pametim — samo k dvema ali trem ; pa še te niso bili take, kakoršne sem si predočeval v duhu. Suha, brezvodna tla Dobračeva niso prijazna bujnemu vzrastu rastlin. Sočnih lok nisem videl nikjer, in ti so prvi pogoj plan¬ šarstvu. Vendar se ponašajo gole, apnenčeve skale z nekaterimi ljubkimi planinskimi cve¬ ticami. Tu in tam mika oko blesteči sleč, 5 * — 68 ali pa veliki in mali svišč, (encijan) nežni kokorik (Cyclamen) in druge. Ko smo stopili više, jel nam je pihati hladen veter v obličje, razpaljeno od hoje, in tu smo se zelo užalili. Bili smo v višini, s katere smo videli, kako se megle divje podijo in napihujejo. Zdaj vzletele visoko nad nas, zdaj spet ginile v propast globoko pod nami. Kaj bo z našim razgledom ? Dobrač, ta velikan zilskih planin, štrli pred nami negibljivo v višavo — kot tihi opazovalec tukajšnjega tožnega kraja. In ven¬ dar je bil čas, ko se je tudi ta zganil in se tresel v svojem trdnem temelju, kakor bi bilo vse njegovo osrčje srdito vskipelo. Potres, ki je stresel 25. januarja leta 1348. vse Koroško, zganil je s strašno silo tudi Dobrač. Velikanske skale, ki lepšajo Dobrač na južni strani, so se razpočile in metale s strašnim treskom cele grude ka¬ menja k otožnemu nebu, in te so se valile potem v stisnjeno dolino reke Žile. Najkrasnejši del Zilske doline je bil s tem uničen, ves vshodni kraj opustošen, dva trga in sedemnajst vasij s prebivalci vred je bilo zasutih pod grudami, ki jih je izmetal Dobrač. Reko Žilo je tedaj kamenje zastavilo in spremenila se je v velikansko jezero ; to si — 6S — je - naposled predrlo meje s svojim burnim valovjem in voda je udarila v deželo in uni¬ čila še to, čemur je bil prizanesel potres. Od tega časa ima Dobrač drugo podobo. Nje¬ gova južna stran pada strmo v Zilsko dolino in napravlja propast, globoko 1500 m. Spomin tega potresa smo našli takoj na vznožju Bobrača. Na to nas je opozoril naš vodnik, prijatelj in brat Štefan Labuga. Cim više smo stopali, tem bolj ob¬ čutno je bilo pihanje mrzlega vetra. Zavijali smo se tesno v suknje in gledali, kje bi se ogreli vsaj za časek. Naposled smo prišli vendar na vrh. Naglo smo se skrili pod streho gosto¬ ljubne planinske koče, ki je zidana tu v višavi 2187 m. Ko smo se bili ogreli, šli smo na raz¬ gled. Bilo nam je hladneje nego prej. To¬ plomer je kazal tri stopinje pod ničlo, da-si je bilo ob koncu julija. Ali na to nismo pazili. Ogledovali smo se na vse strani, ali zastonj smo napenjali svoje oči. Tega dne ni bilo nikakega raz¬ gleda. Megle so se vlačile po gorskih gre¬ benih. Ker ni bilo razgleda, posetili smo obe cerkvici, namreč slovensko in nemško, ki ste — 70 — postavljeni tu na vršiču v spomin žalostnega dogodka 1. 1348. A še predno smo si ogledali cerkvici, jele so se zgubljati megle. In pokazal se je našim očem diven razgled v vsej svoji kra¬ soti. Na vshodu se vzdigujejo ponosno Julske planine s Triglavom, za njimi se razteza kot višnjevkasta ograja črta Karavank. Karnske gore so se videle še v megli, na severu in severo-zahodu pa so kazale Visoke Ture svoja veličastna temena, pokrita z večnim snegom. Najveličastneje je stopal iz oblakov obris Velikega Zvonarja. Njegov vrh, pokrit z ledom, podoben je v solnčnem svitu blesteči se čeladi. K visokim Turam se druži mo¬ gočna črta nizkih Tur, za njimi so se zgub¬ ljali v meglah obrisi severnih apneniških Alp z Dahšteinom. Nepopisljiva navdušenost se je polastila naših src, ko se je prikazala našim očem vsa ta gorska krasota z vrha Dobrača. Ne¬ hote smo se spomnili krasne naše domo¬ vine, in iz naših grl se je oglasila pesem: „Kje dom je moj ? kje dom je moj ?“ Pod nami se je razgrinjalo tiho podolje (dolina), ob njenih straneh so se naslanjale tihe vasice, krasna mesta, ponosni gradovi, ki so se ogledovali, kakor v nekem zrcalu, v čistih vodah jezera osojanskega, vrbskega in bleškega. Reke in deroče bistrice so pre¬ pletale ves ta kraj kakor srebrne niti. Ko smo se bili nagledali dovolj nevi- denih krasot, vrnili smo se spet nazaj. Že se je nagibalo k večeru. Sanjav mrak se je ulegal na to gorsko stran ; in to je vzbujalo v naših srcih neiz¬ rekljivo tesnobo. Da bi si nekoliko olajšali srce, spomnili smo se krasne pesmi in za¬ peli smo s polnim glasom : „Domovina mili kraj Kjer visoke so gore, Kjer zelene so planine, Mile trate in doline, Cerkve bele kjer stoje! Domovina mili kraj !“ Naš spev je plaval po tihem gorskem kraju in šumni gozdi so nam odgovarjali s svojim jekom. Naša pesem je ugajala plajberškemu dečku. Prosil je. naj bi mu zapeli še kakšno drugo. In ustregli smo mu in peli krasne narodne pesmi po vsi poti. Ko smo prišli z Dobrača, bili smo vsi utrujeni; toda nikdo od nas se ni zmenil za to utrujenost, razen Vojteha. Ta je pla- kal in tožil, da ga bole noge in vse truplo. — 72 — Hočeš-nočeš morali smo ostati drugega dne v Plajbergu, da se je odpočil in pokrepčal. Stric je to porabil in uredil stvari, tičoče se Stefana Labuga, ki je bil že odločen in pripravljen, da pojde na pot z nami. 'JV 7 . Vrnitev. Zapiski Jaroslavovi so povedali še mnogo — bilo je popisano vse potovanje. Zaznamoval si je on, kje so bili in kaj so videli tu ali tam. Toda mi jim ne bomo sledili na vsi njihovi poti. Tja do Dobrača smo narisali njih pot natanko (podrobno), kajti to je bilo takorekoč neobhodno potrebno, da izveste, da je gospod Matevec na ti poti izvršil de¬ janje, katero je pozneje poveličevala vsa rodbina. To dejanje je pokazalo, da: kar Bog naredi, vse prav stori in da so nepre¬ gledne njegove poti. Na povratku so se ustavili skoro v vsakem večjem mestu, da bi si ogledali nje¬ gove znamenitosti. Na dom so se vrnili še le ob koncu počitnic. Gospa Matevčeva je bila v tem času spet sama v tvornici, ali v mislih pa je bila vedno pri svojih dragih. Znano jej je bilo namreč, kod hodijo : ker je dobivala skoro vsak dan kako pismo. Pisal je ali gospod Matevec sam, ali pa kdo od otrok. Vojteho- vernu pismu se je vselej srčno nasmejala. Njegove opazke o potovanju so bile zares zelo smešne. i Pri spominu na oddaljene svojce pri¬ hajalo je gospe na misel: ali se okrepčajo otroci in ali se vrnejo zdravi nazaj? To je bila njena jedina želja. «Nič ne varčuj, da se le okrepčajo otroci», svetovala je soproga, ko je odhajal; in za to je gledala zdaj v vsakem pismu samo tolažilnih novic, in če tudi ni bilo časih izrecno pisano, vendar je videla gospa Ma¬ tevčeva iz vsega, da se Jaroslavovo zdravje boljša. Tako jej je mineval dan za dnevom. Gospa je vedno le premišljevala in živela v svojih spominih. Tvornica je nt skrbela. Ko je Matevec odhajal, izročil je bit vse vodstvo pridnemu in vestnemu oskrbniku. Nekega dne — bilo je to v drugi po¬ lovici meseca avgusta — dobila je gospa Matevčeva brzojavko. — n — Gospod Matevec je naznanjal v njej, da se vrača z otroci z daljnega potovanja in da pridejo z večernim vlakom. Ko je bila gospa prebrala te brzojavko, bila je vsa spremenjena. Razveselila se je. Takoj je ukazala, kaj treba storiti, da se poslavi vrnitev njenih dragih. Hipno je nastalo novo življenje v hiši. Pripravljali so se kakor pred kako slavnostjo. Gospa Matevčeva se je trudila na vse načine, da bi bil sprejem vesel. V tem delu in skrbeh za primeren spre¬ jem minul jej je dan naglo. K večernemu vlaku je odpravila kočijo na kolodvor. Sama pa je ostala doma. Hotela je dovršiti še nekatera manjša dela, predno bi prišli. Ali tudi ta čas jej je pretekel naglo. Predno se je nadejala, zaropotala je kočija pod okni in zadonela je vesela pesem otrok: „Kje moj je kraj, kje moj je dom ?“ To so peli otroci v pozdrav. Ge tudi jih je veselilo potovanje, vendar so bili radi, da so bili spet doma. V ptujini jih je večkrat klicalo srce nazaj v zlato svojo domovino. Ne govore zastonj, da: «Povsod dobro, doma najbolje !» 75 - Ko je gospa Matevčeva zaslišala drdranje kočije, tekla je naglo pred hišo. Vsi otroci — razen Stefana — so zavrisnili, ko so zagledali mater ; in ko se je voz ustavil, poskakali so brzo iž njega ter se stiskali k materi, ki jih je privijala k sebi ter jih poljubljala drugega za drugim. In otroci so povračali materi te poljube. Pri tem srčnem sprejemu stopil je bil tudi Stefan iz kočije in se ustavil na strani. Gledal je ta radostni prizor s solznimi očmi. Bilo mu je tožno in tesno v tem trenotku. 'Spomnil se je svoje oddaljene domovine, pa umrlih roditeljev, svoje zapuščenosti, in ta spomin ga je stiskal prav bolestno. Domne¬ val si je, da bi ga tudi njegova mati bila sprejela tako prisrčno, če tudi je bila' uboga. Mislil je, da se morda zanj nikdo niti ne zmeni. Toda motil se je. «In zdaj sprejmi majhen dar, ki sem ti ga pripeljal iz daljnega Gorotana, o kojem sem ti bil pisal», rekel J e gospod Matevec soprogi, pokazavši na Štefana. «Bodi mu mati, kakor bi to bil tvoj sin. Jaz mu bom oče! — Spominjaj se vedno besedij Zve- ličarjevih, ki je dejal: Karkoli ste storili najmanjšemu mojih bratov, to ste storili meni!» — 76 — Besede gospoda Matevca so prihajale prav iz srca. Gospa Matevčeva je pogledala zdaj dečka, pritisnila ga k srcu in ga poljubila na čelo. Bolj prijazno ga ni mogla sprejeti. «Ta moj poljub ti bodi znamenje moje ljubezni«, rekla je gospa Matevčeva, spre- jernaje Štefana Labuga v krog svojih dragih. Štefan je poslušal molče .njene besede, v oči pa so mu stopile solze. Bil je ginjen. Čutil je, kako mu srce v telesu utripa polno sladke nadeje o boljšem življenju. Sklonil se je ter poljubil roko gospe Matevčevi. To je bil izraz zahvale za prijazni po¬ zdrav in dobrotljivo sprejetje v rodbinski krog. Po tem sprejemu so stopili v v hišo. Vsakdo je nesel svoj z vežen j, samo Stefan ni imel nič; zato je pomagal gospodu Ma- tevcu. Ko so bili odložili prtljago in zgornjo obleko, nastalo je novo pozdravljanje in pri¬ povedovanje. Najprej in tudi najbolj živo jel je pripovedovati Vojteh. Vedel je največ povedati; ali pravil je vse brez zveze in pomešano. Zdaj je začel o tem, zdaj o onem, dasi prejšnjega niti dokončal ni. — 77 — «Glejte, mamica, kako kitico sem vam 'prinesel!», ponašal se je in pri teh besedah odpri svojo botanično škatljo — in vzel iž nje kitico planinskih cvetic. Ali cveti so bili že veli, vendar pa so pričali še, kako pisane so planinske cvetice. «Tudi jaz, mamica, prinašam vam ki¬ tico! — To je pozdrav planin!», rekla je Alenka in podala materi kitico planinske gri- ževice *), ki je v resnici ljubka in vsakomur mila cvetica. Tudi pri nas jo nahajamo, kajti vsem ugaja. In pripovedovali so, da ni bilo ne konca ne kraja. Niti opazili niso, da jim je čas tako naglo preteka]. Se le, ko je opazil gospod Matevec, da kazalec na stenski uri kaže že dvanajsto, končali so svoje spomine. «Treba iti počivat! — Pozno je že ! — Jutri bode še časa dovolj za pripovedova¬ nje!«, opozoril je gospod Matevec male pri¬ povedovalce. Otroci so slušali. Ustali so, voščili ro¬ diteljem lahko noč in odšli v svoje spalnice, kjer so po kratki molitvi kmalu pospali. * * * f ) Zajčje nožiče, vrst planinke (Gnaphalium divicum). — 78 Drugega dne zjutraj zgodaj je bil gospod Matevec že v tvornici. Najsi je bil prišel z dolgega ggkovanja, vendar ni bil zaspal. Sel je pregledat, ali se ni kaj posebnega zgodilo v tvornici za njegove odsotnosti. Ko je bil že vse pregledal, stopil je še v pisarno in pregledal došle dopise. Na ne¬ katere je jel takoj odgovarjati. Kmalu je bil zamišljen v svoje delo. Delo mu je bilo prav ljubo. V njem je nahajal svojo zabavo in zdravilo proti mnogim brhkostim in težavam življenja. In kakor ta dan tako je delal tudi na¬ slednje dni. Nekoč je sedel s svojo soprogo v ukusno opravljeni sobi in se pogovarjal ž njo o raznih rečeh. «Kako poskrbiva pa za dva dečka: Ja¬ roslava in Štefana?«, rekla je gospa Ma- tevčeva. «Vidim, da sta oba jednako dobra in pridna. Oba se trudita, da bi nama na¬ pravila veselje«. «Tudi jaz ju opazujem in preskušam, in veruj mi, ni mi žal, da sem ga vzel v hišo ! — Odločil sem, se, da ju dam v šolo !» «Čemu pa hočeš, da bi se posvetila«. «0 tem jaz ne bom določeval! Vsak naj si izvoli bodoči svoj stan po svojem — 79 — nagnenju in veselju. Se ve, da bi me zelo veselilo, če bi si izvolil Jaroslav zdravilstvo! Dober zdravnik stori ljudem mnogo dobrega!» «Kaj pa Stefan ?», popraševala je gospa Matevčeva. «Stefan? — Veselilo bi me, če bi se posvetil obrtnosti potem, ko si pridobi za to potrebno znanje. S časom mislim razši¬ riti svojo tvornico in potreboval bodem za¬ nesljivih rok!» «Ce bi vedela tvoje želje, izvestno bi se še bolj pridno učila. Toda, stori, kakor veš, da je najbolje!*, pritrdila je gospa Matevčeva. Ostanek počitnic je potekel otrokom kakor sen. In po počitnicah sta šla Jaroslav in Stefan v šolo v. bližnje mesto. 8. po Istih. Leto za letom si je podajalo mirno roko nad tvornico gospoda Matevca, in jedno za drugim je bežalo v minulost. • V teh letih spremenilo se je mnogo — ne le v tvornični okolici, nego tudi v hiši gospoda Matevca. - 80 ‘— Rejenca gospoda Matevca, Jaroslav in Stefan, sta napravljala veselje svojemu do¬ brotniku. In tega je gospod Matevec zdaj v resnici potreboval. Kajti zdaj so ga stiskale razne skrbi. Štefan je prebil z izvrstnim uspehom nižjo realko, potem pa šel na obrtno šolo, in tudi to je dokončal na popolno zado¬ voljnost svojih učiteljev, pa tudi svojega do¬ brotnika. Po dovršenih šolah mu je svetoval go¬ spod Matevec, naj bi si poiskal službo v kaki ptuji tvornici, da si pridobi več skušnje : kajti skušnja je dober učitelj in svetovalec. Stefan je slušal in iskal službo; dobil jo je naposled celo tam na Kavkazu (južnem Ruskem), kjer so uprav tedaj napravljali ne¬ kateri tvorničarji nekoliko novih tvornic. Ko je odhajal in se poslavljal od svo¬ jih dobrotnikov, plakal je ne le on, nego tudi vsi drugi. Govoril je pretrgano, ker bil je resnično užaljen. Njegovo bolestno pla- kanje je zadušilo vsako njegovo misel, ki jo je hotel izreči. Nu, gospod Matevec in vsi so dobro vedeli, kaj je hotel izraziti s temi besedami. Saj so poznali njegovo dobro srce. Gospod Matevec mu je dal še nekoliko migljajev in svetov in poslovil se je od — 81 — njega; in Štefan se je zahvalil za vse ter odšel. Jednako pridno je uspeval tudi Jaroslav, ki se je uprav oni čas — ko je odhajal Štefan na Kavkaz — napravljal v Prago, da bi na tamkajšnjih visokih šolah ali vseuči¬ lišču zajemal iz bogatega studenca znanostij zdravilske nauke. Tudi Vojteh je že bil z doma. Poslali so ga v šolo, kjer se je bil izomikal Ja¬ roslav. Ker je imel dobre zglede pridnosti, vzornega vedenja pri Jaroslavu in Štefanu, trudil se je, kolikor so dovoljevale njegove moči — da bi ne zaostajal za njima. Po Vojtehovem odhodu je nastalo v tvornici jednakomerno življenje. Mati in Alenka ste — oskrbovale domače posle; kader je imela Alenka čas, pa je segnila po knjigi, da bi zajemala iž nje poučenje ali pa za¬ bavo. V prostih časih bila jej je knjiga naj¬ boljša tolažnica. — Boljšega užitka ni po¬ znala. Saj je pač bolja dobra knjiga nego slaba družba. Gospod Matevec bi bil lahko zadovoljen in miren, ko je videl, da so mu vsi tako dobro izrejeni: otroka in rejenca. Ali vendar ni bil, kajti skrbi so mu kalile ta pokoj. 6 — 82 — Te pa si je napravljal sam z veliko skrbjo za otroke in njihovo bodočnost. Skrbel je in delal, da bi razširil svojo tvornico, in si belil glavo vedno bolj z novimi skrbmi. Večkrat niti spati ni mogel. Skrbi so legle nanj z vso 'svojo težo ter mu je¬ male pokoj in miren sen. Gospa Matevčeva je gledala sprva mirno početje svojega soproga. Vedela je, da ga ve¬ seli delo. Ko je pa opazila, da večkrat preveč napenja svoje moči, jela ga je svariti. «Samo še tega podjetja se lotim, potem pa bode dovolj. To podjetje mi obljublja mnogo nadeje !>>, miril je gospod Matevec. «Ali to so le nadeje, pa ni gotovosti! In pravijo : da je bolji vrabec v roki nego golob na strehi! Lahko bi te doletela velika izguba !», opozarjala ga je gospa. Toda gospod Matevec se ni zmenil za njene svarilne besede. Nekoliko krat mu je bila sicer sreča mila, in za to je bil vedno bolj in bolj smel. Vsled uspeha mu je rastel pogum. Ali sreča je opotečna; ne smemo verjeti njenemu nasmehu. Ce se nam danes nasmiha, to se more že jutri zmračiti. Samo Bog jedini je, ki se ne menja. — 83 Sreča, ki je dozdaj vedno spremljala gospoda Matevca, odvrnila se je nakrat od njega — prav kakor je soproga to slutila. Nekatera podjetja se gospodu Matevcu niso posrečila. In vsled tega je imel veliko izgubo. To ga je srdilo. In v tej jezi se je spozabljal. Bil je kakor igralec: čim več je izgubljal, tem več je hotel dobiti, ali vsaj izgubljeno spet prejeti nazaj. Lotevab se je vedno bolj drznih podjetij — z izgovorom, da potlej vse pusti, samo da dobi spet, kar je bil izgubil. Ali podjetja se mu spet in spet niso posrečila. In ti neuspehi so izdatno potresli imetje gospoda Matevca. Bil je v veliki za¬ dregi. Ali pred soprogo je skrival vse to, kajti tega ni hotel, da bi tudi njo stiskal strah in jo morile skrbi. In tako se je zgodilo, da gospa Matev- čeva niti sumila ni, kaka nevarnost grozi imetju vse njene rodbine. Ce bi bila to ve¬ dela, bilo bi gotovo tudi njenemu zdravju škodovalo. Gospod Matevec je to slutil, in zato je tajil pred njo nevarno stanje svojega imetja. Toda utajiti ga vendar ni mogel, kajti njegov mračen obraz je vse izdajal. 6 * - 84 — Od nekoliko časa je hodil gospod Ma- tevec ves zamišljen. Nikjer ni imel obstanka. Njegov pogled je bil plah (boječ). Če je bila soproga navzoča v sobi, nikdar ni zdržal dolgo v njej. Vse njegovo delovanje je pričalo, da mu teži dušo nekaj velikega in groznega. Ko ste videle soproga in Alenka oče¬ tovo otožnost in stisko, pozvedovale ste : kaj bi bilo temu krivo; in nadlegovale ste ga s prašanji o tem. Ali gospod Matevec jima ni niti odgovarjal; odšel je in se zaprl ali v svojo sobo, ali pa v pisarnico, kjer je potem delal dolgo, pogosto v pozno noč. Računil je, pisal; ali vendar se ni mogel rešiti svoje stiske. Potreboval je denarja, mnogo denarja. Iskal je pomoči pri znancih in prijateljih ; ali ti niso mogli storiti zanj nič več nego to, kar so bili že storili. Dokler so mogli, so mu že pomogli tedaj, ko so ona drzna podjetja v prvo pretresla njegovo hišo. Brat gospoda Matevca, ki si je bil pred leti vsled izdatne pomoči naposled spet na¬ pravil dosti izdatno tvornico, ta mu je bil že enkrat toliko pomogel, da je bil spet povzdignil svojo tvornico. Ali uprav to je najbolj peklo gospoda Matevca. Obžaloval je, da tudi svoje prija- — 85 telje poteguje v nesrečo in svojo rodbino spravlja v uboštvo. Spominjal se je svetov in svaril svoje soproge ; ali zdaj je bilo že prepozno. Po storjenem delu je težko sve¬ tovati. In ta zavest, da ga je žena svarila, on pa je ni slušal, — to ga je hudo grizlo. Skušal in trudil se je, da bi odstranil ne¬ varnost : toda bila je preveč velika, da bi bil mogel to storiti. Naposled se je odločil, da pripravi svojo soprogo na vse, kar jih je čakalo. Bil je tih večer. Zopet se je bila povr¬ nila spomlad — in to že dvanajsta od za¬ četka naše pripovesti — in spet je vzbujala vse krasote po deželi. Zrak je bil svež in prijeten. Polni mesec je svetil s svojim sijajem : v širokih progah je prodirala nje¬ gova srebrna svetloba skozi odprta okna v sobo, kjer je sedel za mizo gospod Matevec s soprogo in hčerjo Alenko. A razgovor, ki ga je spet in spet za¬ čenjala gospa Matevčeva, ni hotel dalje — zastajal je. Gospod Matevec se je pečal le s svojimi mislimi, za drugo mu ni bilo skrb. «Kaj ti je, ljubi mož ?», osmelila se je prašati ga gospa ter ga zvedavo pogledala. «Veliko, veliko, draga žena», odvrnil je s tihim, tresočim se glasom gospod Ma- — 86 tevec. «Zdaj se pogosto spominjam tvojih svarilnih besedij in obžalujem, da jih nisem poslušal. S svojim nepremišljenim delom sem mnogo zakrivil!» Gospod Matevec je umolknil pri teh besedah. Gospa je obledela. Nič dobrega ni pri¬ čakovala. «Vse imetje sem lahkomiselno tvegal», nadaljeval je, osrčivši se, «toda — propalo je! Zadolženi smo ! — Da si ohranimo svoje dobro ime, ne preostaja nam drugega, nego da prodamo svojo tvornico — in . . . !» Gospod Matevec ni dokončal vsega. Po temačnem okraju se je razlil nenavaden žar, in po večerni tihoti se je razlegal klic : « Ogenj — . gori!» Strah, ki se je polastil v tem trenotku gospoda Matevca — rešil ga je daljših be¬ sedij in prostega razmišljanja. Bil je omamljen. Ali to je trajalo le trenotek. Naglo se je spametoval, ustal je in pristopil k oknu. Pogledal je ven, da bi se prepričal, kdo je ta nesrečnik*— in omahnil je. Grozen pogled se je pokazal njegovim očem. Njegova tvornica je bila vsa v plamenu. . 87 • • Ko je gospa Matevčeva opazila njegov strah, spoznala je, kaj se je bilo zgodilo, in zaihtela je. Ali strah gospoda Matevca ni trajal dolgo. Naglo se je vzdramil in hitel doli k ljudem, ki so se bili sešli, da bi zadušili razburjeni ogenj, ki je uničeval imetje nji¬ hovega dobrega gospoda. In res se je posrečilo tvorničnim ljudem, da so omejili ogenj ; ali škoda, ki jo je bil napravil, bila je znatna. V drugačnih okolnostili se morda gospod Matevec ni bil niti zmenil na to; saj je go¬ voril večkrat: «Bog je dal, Bog je vzel, češčeno bodi ime Gospodovo !», ali v tem trenotku pa je to grozno delovalo nanj. Toda pomagal si je vendar in rekel ljudem : «Zahvalim vas, prijatelji, za vašo po¬ žrtvovalno pomoč in ljubezen. Prav srčno rad bi vam to povrnil, ali zdaj mi to ni možno ». Gospod Matevec je umolknil. Velika žalost je pretresala njegovo srce, in besede so mu zamirale na ustnicah. Solze so mu silile v oči. «To, kar ste obvarovali, ni bilo več moje !», oglasil se je spet za čas. — «Jutri — 88 ali za teden dnij bil bi primoran vse pro¬ dati ! Zadolžen sem, in ni mi pomoči; kmalu boste imeli drugega gospoda*. Čudo, da gospod Matevec ni omedlel pri teh besedah. Omahnil je, prijel se naj¬ bližjega delavca te pogledal počrnele, ožgane podrtine svoje tvornice. Delavci so se zbrali okoli svojega go¬ spoda, zagotavljali ga svoje udanosti in ga tolažili s presrčnimi besedami. Ta udanost in ljubezen dale ste gospodu Matevcu novih močij. «Vaše besede, prijatelji, tolažijo me, ali rešiti me ne morete*, rekel je z vzdihom. «Da, to hočemo !», oglasili so se de¬ lavci, kakor z enim glasom. Gospod Matevec je samo maloverno odkimal z glavo. «A zakaj, da bi vas mi ne obranili?*, rekli so delavci. «Moji dolgova in ta nesreča nayale na me sum, da sem si morda sam zažgal tvornico !» «Ne, če treba pojdemo celo k cesarju, milostljivi gospod, in bomo pričali o vaši nedolžnosti!*, klicali so delavci. «Kader bode najhuje, zastavim svojo svobodo za vas, plemeniti gospod !*, rekel - sa — je delavec Čerrnak, pristopivši k Matevcu. «Nisem še pozabil, da ste rešili mene in mojo rodbino uboštva! — Ce bo treba, pojdem in porečem pred sodiščem, da sem jaz zažgal vašo tvornico !» Te besede so iznenadile gospoda Ma- tevca. Ginjeno je pogledal hvaležnega de¬ lavca ter rekel: «Ne, ne, Germak! Tega ne morem terjati od vas, tega ne smete storiti! To bi bila sleparija, in vi imate ženo, otroke, za te vam je treba skrbeti!* Bilo je že jutro, ko so se delavci raz¬ hajali od pogorišča. «Tega ne pustimo, da bi kaj storili našemu gospodu ! Branili ga bodemo in ga povsod zagovarjali!», sklepali so delavci po poti. Nepričakovana nesreča delovala je silno na rodbino gospoda Matevca. Njegovo zdravje je bilo že prej spodkopano vsled mnogih nezgod, in zdaj je mnogo trpelo. Legel je, in tudi njegova soproga je zbolela. Jedine Alenke ni potrl nemili gost — bolezen. In bila je zdaj očetu in materi ne le strežnica, nego tudi tolažnica. 9. "plemenitost najde vedno prijateljev. Žalostni dnevi so napočili zdaj Alenki: dnevi dela in skrbij. Ves čas je prebila pri postelji bolnikov. Pač jo je bodlo v srce, ko je slišala : kako je oče blaznil v vročnici, in kako je mati vzdihala in stokala. Kako rada. iz srca rada bi jima bila pomagala, ali ni si vedela sveta ; in poklicani domači zdravnik je tudi le resno migal rameni. Kako rada bi bila odvrnila od očeta in zadržala to nesrečo, ki se je valila nanj v najstraš¬ nejši podobi, ali ni mogla. Saj je bila le slabo neizkušeno dekle. Po noči se spanec ni ulegal na njene oči. In tedaj je premišljevala, česa naj bi se lotila ; ali niti jedna rešilna misel jej ni prišla v glavo. A ko je po dnevu pogledala skozi okno in videla te žalostne ožgane po- drtine očetove tvornice, stiskalo se jej je srce bolesti in oči so se napolnile s solzami. Videla je v teli razvalinah pokopano očetovo in materino zadovoljnost. Če bi bilo kaj pomagalo, potovala bi bila celo na konec — 91 sveta, da bi poiskala izgubljeno srečo in jo spet prinesla nazaj. V teh dnevih, polnih groznega strahu in britkosti, čutila je Alenka, kako omah¬ ljiva je sreča in da vsa naša zadovoljnost je le v rokah božjih. Vsak dan je molila Alenka za zdravje svojih roditeljev. Bog je bil njena jedina tolažba. Miti zdravnik je ni mogel prav potolažiti, če ni hotel lagati. Le od zgoraj od vsemo¬ gočega Boga je pričakovala pomoči, in zato je molila še bolj goreče nego prej kdaj. «Pri vsem, kar Vam je drago in milo na svetu, ne tajite mi, gospod doktor, kako je z roditelji!», prosila je večkrat milo zdravnika, ko je bil prišel k bolnikoma. Ali zdravnik je le nemo zganil z ra¬ meni. «Jaz storim kar morem, da bi se jim zboljšalo, ali zdravje daje le Bog». Alenka je trepetala strahu za življenje svojih dragih roditeljev in hotela je vse sto¬ riti, da bi ju ohranila le pri življenju. V svojem strahu se je spomnila zdaj svojega bratranca Jaroslava ; in sklenila je, da mu v hoče pisati. Tudi Vojtehu in Stefanu je ho¬ tela poslati pismo, da bi jima opisala na- — 92 — tanko brez prikrivanja veliko nesrečo, ki jo je poslal Bog nad nje. In tako je tudi storila. Ko sta bolnika zaspala, vzela je pero, papir in črnilo, sedla za mizo in jela pisati. Najprej je pisala Jaroslavu. Ničesa mu ni prikrivala. Iz vsega njenega dopisa je odsevala udanost in velika ljubezen do ro¬ diteljev. Ko je Jaroslav dobil list, prebral ga je večkrat zaredoma. Niti verjeti ni hotel vsega tega, tako mu je bilo prišlo to nepričakovano. Saj je bil še nedavno pri stricu, a ničesa ni zapazil. Stric se mu je zdel tedaj sama gola uljudnost in brezskrbnost. «0, kako se je neki zatajeval!», rekel je sam pri sebi. In njega srce se je streslo pravega začudenja in sočutja. — «Ti, ple¬ meniti mož ! V kakih skrbeh si neki živel, in vendar si podpiral pri vsem tem ne le mene in očeta, nego še druge! — In ta dobra deklica še zdaj obžaluje in se boji, da pride moj oče spet v siromaštvo, ki čaka njih samo za to, ker so storili toliko do¬ brega ! O, ne, ne ! — S čimur jim je po- rnogel moj oče, to je bilo njihovo, in jaz vem za stalno, da mojemu očetu nikakor ni žal, da je storil vse možno, da bi jih — 93 — le rešil! — Saj jim ,fe bil mnogo dolžan, kakor tudi jaz ! — O, zdaj pa se moram potruditi in ne prevaliti zaupanja te pleme¬ nite deklice ! — Niti minute ne smem za¬ muditi ! — Pojdem k zdravniku, ki najbolj slovi, in trdno zaupam v milostljivega Boga, da ohrani pri življenju moje dobrotnike !» Tako je sklenil Jaroslav; in takoj je šel k zdravniku, ki je slovel ne le v Pragi, nego tudi po vsej češki deželi. Ko je prišel tja, prestrašil se je. Na¬ znanili so mu, da zdravnik sam boleha in da ne pusti nikogar k sebi. Ko je Jaroslav to slišal, ni mogel niti pregovoriti. «Ali jaz moram govoriti ž njim !», izustil je za čas naglo. — «Recite, da sem njegov učenec, Jaroslav Matevec, in da je moja prošnja do njega siljena, neodložljiva*. Sluga, ki je bil naznanil Jaroslavu stanje zdravnikovo, pogledal ga je nekako prestra¬ šeno ; vendar ga je slušal in šel k zdravniku. In za malo časa stal je že Jaroslav pred doktorjem, ki je počival na postelji zaradi neke le bolj lahke bolesti. «Milostljivi gospod, prihajam sem k vam s prošnjo in prosim že naprej, nikar je ne preslišite !», govoril je Jaroslav. In pri teh — 94 — besedah spustil se je'na kolena pred zdrav¬ nikom. «Ustanite, mili prijatelj, ustanite. Pred Bogom tiče poklekniti, a ne pred ljudmi!», rekel je zdravnik z mirnim glasom. «Po¬ vejte le, kaj želite, videl bom, ali je mogoče ustreči vaši želji». «Za vse na svetu, prosim vas, gospod doktor, ne pustite me oditi praznega od vas ! — Troje življenj so v vaših rokah; morete jih rešiti s svojo znanostjo«. «Naša življenja so v božjih rokah, a ne v človeških! — Toda: kdo pa potrebuje pomoči ?» «Ta list pove vam najbolje, zakaj gre tu!«-, izustil je Jaroslav in podal zdravniku Alenkino pismo. Zdravnik ga je vzel in začel brati. Mej branjem so se mu orosile oči. «Ali saj vidite, da sem sam bolehen!«, dejal je, ko je bil prebral; in glas se mu je tresel od resnične ginjenosti. s «Ali tam se bliža smrt — morda ni več daleč. — Nikar ne prevarite, gospod doktor, zaupanje te deklice ! — Prišel sem k vam s polnim zaupanjem, da jej bodete rešitelj«, dejal je Jaroslav. In ko le ni jenjal prositi, tedaj se je omehčalo zdrav- - 95 — nikovo srce ; oblekel se je in šel na pot z Jaroslavom. Uprav o pravem času sta prišla do Malovic. Bolezen je bila dospela do vrhunca. Pražki zdravnik je zvedel od domačega zdravnika ves razvitek bolezni in njeno do- zdanje zdravljenje, in predpisal je nova zdravila. «Tukaj more le samo Bog pomagati!», rekel je pri odhodu. — «Molite, in gotovo vas usliši!! — Bog ne zapusti svojih zvestih častilcev !» Naslednjega dne po odhodu pražkega zdravnika spremenila se je bolezen. Nastal je odločen preobrat na boljše. Potolažena sta bila Alenka in Jaroslav, ki je bil ostal tam, da bi pomagal sestričini v strežbi. «Hm ! hm ! — Mlad človek, ali bistra glava ! Razumel je vendar to bolezen bolje nego jaz!», hvalil je stari domači zdravnik, ko je spoznal, da se bolezen umika. «Ali, ne Uaurin s. temu. Njegove vednosti so globoke, kajti'v mladosti je bil priden, kakor bučelica !» Bolezen gospoda Matevca in gospe se je res obračala na bolje. Alenka se je radovala v duhu in hvalila Boga, da jej je bil vdihnil ono misel, naj piše Jaroslavu. — 9G — Ono sporočilo, ki ga je bila poslala Stefanu Labugi, očetovemu rejencu, ni bilo nič drugačno, nego ono do Jaroslava. Na¬ tanko in odkritosrčno mu je opisala vso nesrečo, v katero je prišel oče vsled ne¬ uspešnih podjetij; popisala mu, kako škodo jim je storil na neznan način nastali ogenj; in načrtala mu z bolestnimi besedami, kaki so nasledki tega in kaki utegnejo še biti. Ko je Stefan Labuga prebral ta list, zamislil se je globoko. Spominjal se je svojih dobrih in plemenitih dobrotnikov, in ganila ga njihova usoda. Oči so se mu oro¬ sile. Vedel je, kaj bi bil brez njihove pomoči in kaj je zdaj. Znal je upotrebiti vednosti, pridobljene v šolah; in slovel je kot omikan in prebrisan mož. Lastnik tvornic, kjer je bil Stefan v službi, spoznal je njegovo spret¬ nost, razumnost in vestnost, in prikupil se mu je tako, da ga je postavil za oskrbnika svoje obširne tvornice; in večkrat ga je vspodbujal, naj bi ostal za vedno pri njem. Spoznaj je bil namreč, da Labuga želi vrniti se na Češko, in to zaradi goreče želje, da bi se mogel skazati hvaležnega svojim do¬ brotnikom za njihovo dobro delo. Alenkin dopis ga je razburil. Različne misli so se mu podile po glavi. — 97 — «Kaj je le storiti?*, premišljeval je ne¬ prenehoma in tuhtal, korakaje naglo po sobi. — « Ali bi mu ponudil svojo- službo?*, pre¬ mišljal je. «Toda s tem mu ne bo mnogo pomagano ! Gospod Matevec potrebuje de¬ narne pomoči! — A kje naj to dobim! — Teh nekoliko stotin rubljev, ki jih imam prihranjenih, to mu ne bo še pomagalo! Gospod Matevec potrebuje izdatne pomoči!* Za čas se je Štefan ustavil. Povzdignil je do zdaj sklonjeno glavo, pogledal okrog svojega stanovanja na one hribe, ki so se modreli v daljavi; obličje se mu je zjasnilo, v očeh se mu je nekaj posvetilo, in okoli ustnic se je naselil nasmeh, ki je pričal o notranji zadovoljnosti. «Že vem, kako!*, zašepetal je, in poln veselja je ponavljal še enkrat te besede. — «Ze vem, samo tako ga rešim!* In zapustil je svojo sobo in šel v poslopje, kjer je bival gospodar tvornice. Kaj si je neki zmislil? * Kako pa je bilo v tem na domu pri Matevčevih? Štirnajst dnij je bilo preteklo od onega dne, kar je bila Alenka pisala Jaroslavu, Štefanu in Vojtehu. 7 - 98 V tem času se je mnogo spremenilo. Bolezen se je obrnila na bolje. Gospod Ma- tevec in gospa mogla sta naposled zapustiti posteljo. Večkrat sta posedevala pri oknu in se veselila razgleda po krasnem vrtu, ki se je razširjal pred hišo. Prav prekrasno je bilo zunaj. Solnce je sijalo tako prijazno, cvetice so cvele v najrazličnejših barvah in izhlapevale opojno vonjavo. Zrak je vonjal prijetno. Pisani metulji so se lovili okrog — ti se pač niso zmenili za nesrečo, ki je bila doletela hišo gospoda Matevca. V grmovju in drevesnih vršičih so pevali ptiči, kakor bi hoteli spoditi s čela gospoda Matevca one oblake, ki so se pokazovali na njem. Gospod Mcitevec se je nasmehnil, ko je slišal ta veseli spev. In v tem času so se mu prikradle veselejše misli v glavo. «Kakor Bog ne zapusti teh malih svojih stvarij, tako gotovo ne zapusti tudi nas ljudij ! Zaupanje vanj mnogo premore. Kakor budi radost v srčkih teh svojih malih „ ča¬ stilcev", tako jo vzbudi gotovo še enkrat v mojem srcu !», rekel je sam pri sebi. In res! Zaupanje v Boga ga ni prevalilo. Nekega dne je sedel spet z ženo pri odprtem oknu in gledal ta krasni božji - 99 - svet, v katerem se je vse —* vse radovalo, kar pri drdra kočija pred hišo in se ustavi. Gospod Matevec se je prestrašil, bledo lice mu je kar pomodrelo. Prestrašil se je, da morda že prihaja zastopnik sodišča, da bi ga zaprl: kajti raznašala se je o njem govorica da si je sam zažgal tvornico. Ali njegov strah ni trajal dolgo. Kmalu so se odprle duri, in v sobo je stopil mlad, ukusno oblečen mož: gospod Matevec je spoznal s njem svojega rejenca — Stefana Labugo. Vsi so se zelo začudili radi nepričako¬ vanega prihoda milega gosta. «Kako pa prihajaš sem ?», vskliknil je gospod iznenajen. Štefan ni odgovoril. Pristopil je uljudno k svojim dobrotnikom, poklonil se jim in poljubil hvaležno roke ter rekel: «Ko sem izvedel iz Alenkinega lista o nesreči, ki vas doletela je, premile moje dobrotnike, nisem odlagal, nego usedel se na vlak in vozil se po krajšem potu, kolikor je bilo to mogoče, da bi ne prišel, prepozno. Srečen sem, da sem vas našel spet skoro že zdrave. Izpolnilo se je pri vas, da Bog ne zapusti svojih zvestih služabnikov!* 7 * 100 — Labuga je govoril to z nehlinjeno radostjo in odkritosrčnostjo. Popraševal je o vsem, in gospod Matevec mu ni tajil ničesar. Po¬ vedal mu je vse. Ko je bil pa pozneje na samem z Ja¬ roslavom in Alenko, zvedel je še bolj po¬ drobno o stanju imetja gospoda Matevca. «Trideset tisoč bi rešilo očeta !», rekla je Alenka. Obličje Labugino se je razjasnilo. «A jaz prinašam petdeset tisoč !», rekel je veselo. Jaroslav in Alenka sta ostrmela: «A kako si jih dobil ?», prašala sta ga v jedili sapi. «Prodal sem se !», odvrnil je mirno Labuga. Jaroslav je pogledal nanj, kakor bi ga ne um el. «Kako to?», prašala je začudena Alenka. Labuga se ni zmenil za ta prašanja. In jel je pripovedovati prav hladnokrvno : «Napravil in spopolnil sem nekak stroj in tako spopolnjen sem prodal. S tem sem pridobil trideset tisoč goldinarjev. — Ali to je bilo le še malo, mislil sem; in zato sem se zavezal, da ostanem v službi svojega dosedanjega gospoda najmanj dvajset let — — 101 — če bom živ. — In za to sem dobil na posodbo dvajset tisoč goldinarjev!« «Kako si plemenit, Stefan !», zahvalje¬ vala ga je Alenka, kateri so drle po licu solze ginjene hvaležnosti. «Ali s tem si pogrešil, Stefan !», opo¬ minjal ga je razumni Jaroslav. «Nu, zakaj pa?» «Zdaj nisi več sam svoj gospod ! Izgubil si svojo prostost, svojo samostalnost!» «Aj ! Ne vedel bi, zakaj? — Kakor sem vršil prej svoje dolžnosti, tako jih bodem mirno vršil tudi še nadalje. In izgubo pro¬ stosti lahko ugrešim, ker je niti ne poz¬ nam. Vestno izvrševanje dolžnostij to blaži srce in vzbuja zadovoljnost, in zadovoljni človek ne čuti nikakih vezij ! — Kar sem storil, storil sem iz ljubezni do svojega do¬ brotnika, kateremu sem mnogo dolžan ! — Kako bi mu mogel sicer povrniti ono nje¬ govo ljubeznivost?« Alenka se.je ozrla nanj s pogledom, polnim hvaležnosti. «Ta denar reši očeta! S čim ti pa mi povrnemo, Stefan ?» « Spominjaj te se me! — Kmalu odidem spet!«, odvrnil je Stefan nekoliko žalostneje. — 102 — « Ali k nam prideš večkrat? Vsako leto, • kaj ne! - Mi te bodemo vedno veseli!», prosila je Alenka. Stefan se ni mogel ubraniti solz. Ni vedel še, ali jej v sme to obljubiti. Šel je ven in plakal. Se le zdaj je čutil, kako dolžnost je bil sprejel na se ! * Stefanov dopust je begal, kakor sen. Niti nadejal se ni, že je prišel čas, da je bilo treba posloviti se od njegovih dragih in vrniti se na Kavkaz. «S čim ti povrnem to, plemeniti prija¬ telj ? — Rešil si mi čast in imetje ! — Zdaj je odvrnjen sum, ki je letel na me ! S tvojo pomočjo da mi Bog, da si zopet postavim tvornico in pridobim zaupanje !», zahvaljeval ga je ^gospod Matevec solzeč se, ko jo od¬ hajal Stefan. « Skrbeti hočem, da ga dobite. Morda si s tem pomoren tudi iz daljne ptujine, da bodem mogel prebivati mej vami — tu v tej krasni deželi, katero ste me naučili lju¬ biti kot svojo drugo domovino!«, obljubljal je Štefan. In na to je odšel. Po njegovem odhodu menjevalo se je nekoliko dopisov mej Matevževimi in Stefa- — 103 — novim bivališčem na daljnem Kavkazu. Štefan Labuga se je pogajal v imenu svojega go¬ spoda z gospodom Matevcem, da bi stopila v sodružje. In ker so bili pogoji te zveze godni za gospoda Matevca, sklenila se je mahi pogodba. Na pogorišču gospoda Matevca jeli so ,: dati zopet tvornico. In ko je bila ta gotova, išel je Stefan Labuga in postal njen vo- elj v imenu dosedanjega svojega gospoda, : zdaj tudi v imenu gospoda Matevca. Kmalu potem je postal Jaroslav zdravnik Malo vicah in brzo postane onde še Vojteh Matevec zemljemerec. Vsi bodo le jedna rodbina, in stari gospod Matevec in njegova soproga se že zdaj veselita njihove sreče. Naj Bog podeli še mnogo srečnih let tem plemenitim srcem ! OBSEG. Stran 1. Pričakovani in nepričakovani. 5 2. Potovanje na Koroško.17 3. Nadaljno potovanje in pripovedovanje o ptujih krajih 27 4. Celovec in Beljak.42 5. Rudniki v Plajbergu.51 6. Sočutna srca. 61 7. Vrtnitev ..72 8. Po letih.79 9. Plemenitost najde vedno prijateljev.90