63
Emil Zola. Urednik ruskega časopisa „Niva" je objavil daljšo jako premišljeno kritično razpravo o nedavno umrlem poglavarju francoske naturalistiške šole. Bil je v Montreuxu ob genevskem jezeru, ko je zvedel, da je umrl Zola. V večji družbi je rekel Anglež Francozom: „Pri vas je občna narodna žalost", hoteč s tem Francozom izraziti svoje sočutje za izgubo tako znanega pisatelja. A Francozi mu odgovore: „Gotovo je, da v Zolovih spisih prevladuje ali dobro ali zlo; morda je v njih več zla, kakor dobrega." Dobro in zlo, pravi Sementkovskij, sta etična pojma, in po njih se mora soditi tudi Zola. Učeni ruski kritik nato dokazuje, da je Zolovo pisateljsko delovanje družbi več škodilo, kakor koristilo. „Zola je rekel, da on samo fotografira resnico, in to z dovršeno natančnostjo. Priznavam, da so njegovi popisi res fotografično natančni. A vsak fotograf more fotografirati ali to ali pa kaj drugega. Tako si tudi pisatelj-fotograf po lastni volji izbira predmete. Ako je torej Zola popisoval večinoma le izkvarjena čuv-stva raznih nravnih izprijencev in le redkokje navadne ali nravno dobre ljudi, je iskati vzroka samo v tem, da je bil ali sam izprijen ali pa je hotel s tem doseči kake posebne efekte." Sementkovskij dokazuje družabno škodljivost Zolovega pisateljevanja iz statistike, katera kaže, da se je prodalo največ ravno onih romanov, ki opisujejo najgrje stvari.
Ernst Diimmler, znameniti nemški zgodovinar, je umrl 27. avgusta prošlega leta. Bil je predsednik centralne direkcije, katera izdaje veliko delo »Monumenta Germaniae historica". Diimmler je skozi celo življenje proučeval samo srednji vek in je napisal mnogo razprav. Za nas je važna njegova razprava „Uber die alteste Geschichte der Slaven in Dalmatien" iz 1. 1856.
Indologija. Lasserova »Indische Alterthums-kunde" (leta 1844 —1861) je že davno zastarela, in G. Briihler je mislil mesto nje izdati že v Londonu obširne Jndian Antiquities". A pri londonskem zborovanju orientalistov 1. 1892. se mu je strassburški založnik K. J. Triibner ponudil, da mu založi tako veliko delo. Georg Briihler je bil v Indiji od 1.1863. do 1880. in je proučil vse stroke indologije; od 1. 1881. je bil profesor na Dunaju. Po celi Evropi je začel zdaj nabirati sotrudnikov za veliko celotno delo z naslovom »Grundriss der Indo-Arischen Philologie und Aiterthumskunde" („Enciclopedia of Indo-Arian Research"). L. 1895. so izdali prospekt za celo podjetje, ki bo obsegalo tri dele, katerih vsak bo štel mnogo čez tisoč strani leksikalne oblike. Prvi del ima obravnavati indski jezik, zgodovino indo-arijske filologije z dodatkom o indski paleografiji; drugi del bo obsegal zgodovino indske književnosti, zemljepis, narodopis, državne in zasebne starožitnosti, pravo in običaje; tretji del bo popisoval indske vere, modroslovje, zvezdoslovje z matematiko in umetnost. BriihlePje umrl spomladi 1.1898, in zdaj je prevzel
vodstvo celega podjetja Lorenz Franz K i e 1 b o r n. Seveda bo to ogromno delo dokončano šele v več letih.
Vojska proti Venezueli.
V nedeljo, dne 7. decembra sta v imenu svojih vlad izročila zastopnika Nemčije in Anglije vene-zuelskemu zunanjemu ministru ultimatum, v katerem zahtevata, da venezuelska vlada takoj ustreže nemškim oziroma angleškim zahtevam. Poslednje obstoje v tem, da Venezuela izplača one tirjatve, ki jih dolguje nemškim, oziroma angleškim podanikom. Te vsote pa nikakor niso neznatne, kajti samo Nemci zahtevajo 12,282.000 bolivarov ali 9,825.600 mark, Tirjatve segajo nazaj do leta 1898. in tvorijo deloma odškodnino za škodo, ki so jo imeli evropski podaniki, večinoma trgovci in industrijci, povodom zadnjih ustankov, deloma pa plačilo za zgrajene železnice in druga večja javna podjetja. Zahteve Anglije so nekoliko manjše, a vendar znašajo nekaj milijonov. Nemška vlada je po svojem zastopniku že opetovano opozarjala Venezuelo na njene dolžnosti, a vsi opomini so bili zaman. Vlada je v svojem zadnjem odgovoru dne 24. januarja 1901 sicer nekaj obljubila, pozneje pa še na te malenkostne obljube popolno pozabila. Vrhutega so še venezuelska oblastva, civilna in vojaška, silno sovražno nastopala proti tujcem ter se sploh ravnala po znanem ameriškem načelu: Amerika Amerikanom! Vse to je napotilo Nemčijo, Anglijo ter v zadnjih dneh tudi Italijo, da so nastopile proti Venezueli z vso strogostjo in obrnile topove svojih vojnih ladij proti obrežnim utrdbam venezu-elske republike. Dosedaj se sicer še ni vnela prava vojska, ker upajo merodajni krogi, da se preporna zadeva morda vendarle poravna po razsodišču, ki so ga nasvetovale severoameriške Zvezne države, vendar imajo Venezuelci že sedaj občutno škodo, ker so jim nasprotniki vtopili vse tri večje vojne ladije, ki so tvorile venezuelsko vojno mornarico, ter s kratkim bombardiranjem razbili nekaj utrdb. — Kako se ta razpor konča, seveda še ne moremo napovedati, a gotovo je, da Venezuela nima v svojih blagajnah toliko drobiža, da bi takoj v gotovini izplačala vse tirjatve. Bržkone se polaste upniki gotovih virov, iz katerih dobiva Venezuela svoje državne dohodke; najbrže si bodo prilastili carino v pristaniščih, in si na ta način poravnali stare tirjatve.
Ob tej priliki pa gotovo ne bo odveč, če čita-telje nekoliko pobližje seznanimo z deželo, v kateri se napovedujejo tako resni dogodki. Venezuela, »dežela vednih revolucij", kakor jo po pravici nazivlja zgodovinar W. E. Curtis, je republika na severno-vzhodnem obrežju Južne Amerike ter meri nekaj nad en milijon kvadr. kilometrov. Lepo in rodovitno deželo namaka 1047 rek, izmej katerih je največja Ori-noko. Prirodnih pristanišč je 32 in 50 zalivov, izmej
64
katerih največji Maracaibo obsega nad 2000 kvadratnih milj. Največja znamenitost dežele je 1700 angl. čevljev nad morsko gladino nahajajoče se jezero
TJ >
> > O
o
X)
en
rn
a x
N< > <
Z
rn
N en
O
X) Z
o
rn
C33
C
a m
H
¦¦-..¦..¦¦¦'.
.< ..   ¦ -¦¦¦•-¦¦¦'.¦'-¦'¦?:. ¦
Polovica Venezuele so pašniki, tretjino pokrivajo obdelana polja, tretjino pa gozdi. Glavno mesto je Caracas. Tu je sedež vlade in vseh zunanjih zastopstev.  Mesto je po železnici zvezano na eni strani s
t govinskim pristaniščem La Guaira, ki je sedaj po blokadi zaprto zunanjim ladjam, na drugi strani preko Victone  in Valencie pa z drugim velikim,  utrjenim pristaniščem Puerto   Cabello, ki so ga dne 14. decembra bombardirale nemške m angleške vojnejadje. Trgovina v vseh teh in ostalih drugih obmorskih mestih je večinoma v rokah Evropcev; domaČe prebivalstvo se peča skoro izključno s poljedelstvom in živinorejo. - Zakonodaja je v rokah  kongresa, ki sestoji iz senata in poslanske zbornice. Senatorje volijo poslanci, poslednje pa prebivalstvo; na 35.000 ljudi pride en poslanec. Oba zastopa  skupno  volita 16 članov zveznega sveta, ta pa predsednika republike, ki prestoluje v »rumeni hiši". Sedanji predsednik republike je Castro, ki   nima  nikakih   posebnih  zaslug   in državniške izkušenosti ter je, kakor vene-zuelski predsedniki sploh, prišel le slučajno   na  vrhunec. Posebnost venezu-elska so  njene  revolucije,   radi katerih slovi ta država po vsem svetu. Ponavljajo se redno skoro vsako leto.  Večinoma   se   pojavljajo   takole:   Če  kdo izmej »voditeljev« uvidi,   da ima   okoli sebe že dovolj prijateljev, podkupi boja-željno   prebivalstvo   proti   odškodnini 10 centov na  moža  ter se postavi na čelo  armadi.   Z njo se poda navadno v   kako   večjo   dolino   blizu   glavnega mesta in pričakuje vladnih čet. Po prvem strelu, ki pa radi oddaljenosti običajno ' ne napravi  večje   škode,   jo  oba dela vdereta v mesto, in kdor se prvi polasti tiskarn   in   objavi   poročilo   o   ,/sijajni zmagi", ta je zmagovavec. Njegovi prijatelji dobe za plačilo mastne službe in v kratkem izpraznijo državne blagajne. V takih „bojih" navadno zmagajo bližnje vladne  čete,   vsled česar  se  vlada   ne menja redno vsako leto. Seveda se ne konča   vsak  upor  tako   enostavno   in nekrvavo, in ravno sedaj se govori, da se  hočejo  nad   Castrovo  oblastnostjo zmaščevati   poleg   tujcev  tudi   domači nezadovoljni elementi, katere vodi Her-nandez.   Zunanje države  premišljujejo ah b. posegle v vojno ali ne. Sicer imamo »mirovno razsodišče« v Haagu, a kdo se zanje zmeni, ko je na svetu toliko smodnika in topov? Sila je še vedno jacja od pravice ...