AJDOVŠČINA je mesto v Vipavski dolini, kjer se cesti iz Hrušice in Trnovskega gozda stikata z glavno dolinsko cesto, gospodarsko in kulturno središče Vipavskega in pomembno prometno kri- žišče. Priseljeni Slovenci so kraj imenovali po ajdih (= poganih) Ajdovščina. Mesto ima značilne ulice in stavbe. Stolp med topoli ob Hublju je ostanek rimskih utrdb. BELA KRAJINA je nizko in valovito kraško o-zemlje med Gorjanci, Kočevskim hribovjem in Kolpo. Ima milo podnebje z dolgimi poletji. Značilna zanjo je težka zemlja, na njej mnogokje še „steljniki“ — breze in praprot, po bregovih pa vinogradi in zidanice. V osamljenosti obrobne pokrajine se je skoraj do zadnjega časa ohranilo mnogo starih običajev in posebnosti. Tu je polno naravnih in kulturnih zanimivosti, možnost kopanja in ribolova v Kolpi, zimskega športa pa na bližnjih vzpetinah. CELJE je mesto ob zavoju Savinje, naslednik davnega rimskega naselja Celeia, v srednjem veku sedež mogočnih Celjskih grofov, sedaj živahno industrijsko, trgovsko, kulturno in turistično središče. Ogleda vredno je staro mestno središče s portali, vežami, stopnišči in hodniki pod oboki, grofija, nekda- nji spodnji grad Celjskih grofov, opatijska cerkev, zapor „Stari pisker“. ČRNA je stara rudarska vas in gorsko letovišče med Peco in Uršljo goro, kjer se stekajo gorski potoki v Mežo. Zanimivo je gorsko podnebje in rastlinstvo. DOLENJSKO zavzema svet med Ljubljanskim barjem, Savo, Gorjanci, Kolpo in kraškimi planotami, ki se vlečejo od Kostelskega do Krima. Doline, po katerih ubira železnica svojo pot od Ljubljane v Novo mesto, ločijo Dolenjsko gričevje od Dolenjskega krasa. Kraški svet sestavljajo planote, porasle s košatimi gozdovi, s planot se dvigajo čokati vrhovi, v planote pa je vglobljena vrsta kraških polj. Po njih tečejo ponikalnice, med jamami slovi Taborska jama. Dolenjsko gričevje v je- dru Dolenjske je pokrajina nizkih, položnih, zaobljenih goric, kjer se vrstijo njive, travniki, vinogradi in gozdovi, med njimi se vijejo potoki in večje vode. Ribe in divjad, topla poletja in mrzle zime, kiselkasti cviček in prijazna pokrajina — to je Dolenjska. Življenje je skromno, ljudje pa dobrovoljni, šegavi in gostoljubni. GORNJA RADGONA je obmejno, najbolj severno mesto Jugoslavije, raztegnjeno ob cesti, kjer se gričevje Slovenskih goric z Grajskim hribom dotika Mure in je star prehod čez reko. Zanimivi so prostoren grad na Grajskem hribu, stari Spital in stara znamenja. HALOZE so lapornato gričevje južno od dolnje Dravinje in Drave med Makolami in republiško mejo pri Zavrču, na jugu naslonjeno na apnenčasto Donačko goro in Macelj, razčlenjeno z globoko zajedenimi dolinami. Po slemenih so razložene vasi. Osojni bregovi so pokriti s hostami, prisojni pa z vinogradi, ki dajejo dobra haloška vina. IŠKI VINTGAR je soteska Iške med Krimom in Mokrcem, eden najbolj slikovitih koščkov narave v bližini Ljubljane. Iška ima na svoji poti proti Barju globoko zajedeno deber, ki je od sovodnji z Zalo naprej obdana z visokimi pečevnatimi bregovi. Pešpot gre proti jugu deloma ob vodi, deloma po skalnatem bregu. Naslovna stran: Otroci iz bohinjske Srednje vasi v belem veselju. abeceda Slovenije r ln Uoitsa m vrfiia na Gospod Tench je šel zdoma, da Pogleda, kaj je z njegovo steklenico z etrom: ven na žareče mehiško sonce in beleči se prah. S strehe je gledalo nekaj jastrebov z nizkotno ravnodušnostjo: ni bil še mrhovina. Tenchu se je zganil v srcu šibek občutek upora, izpraskal je iz ceste kos zemlje in ga medlo vrgel Proti njim. Eden izmed njih je vzletel in odplahutal čez mesto: čez neznatni trg, nad poprsjem bivšega predsednika, čez stojnici, ki sta prodajali slatino, proti reki in morju. Gospod Tench je šel naprej čez trg, mimo davkarije, ki je bila nekoč cerkev, proti nabrežju. Na pol Poti je mahoma pozabil, zakaj je ®el iz hiše. Po kozarec slatine? Druge pijače v tej državi s prepovedjo proizvodnje in prodaje al- koholnih pijač ni bilo, razen piva, vendar to je bilo državni monopol in predrago. Tencha je obšel strašen občutek slabosti v želodcu. Seveda, steklenica z etrom ... ladja je priplula. Slišal je bil njeno zmagoslavno piskanje, ko je po kosilu ležal na postelji. Šel je mimo brivca in dveh zobarjev ter prišel na rečni breg med nekim skladiščem in carinskim uradom. Reka se je med nasadi z bananami težko valila proti morju: ladja General Obregon je bila privezana ob nabrežju in z nje so skladali pivo — sto zabojev je bilo že zloženih na obrežju. Sedel je na enega izmed zabojev in čakal. Ničesar ni imel početi. Pred peto ne bo nikogar k njemu. Čemerno je začel preštevati steklenice piva. Sto štirideset zabojev. Dvanajstkrat sto štirideset — v ustih se mu je nabirala gosta sluz — dvanajstkrat štiri je oseminštirideset. Rekel je naglas po angleško: „Moj Bog, ta je čedna!“ Z nedoločnim zanimanjem je gledal dekle na krnu ladje: čedna, vitka postava — po navadi so tako debele — rjave oči, seveda, in neogibni blesk zlatih zob, vendar nekaj svežega in mladega ... Nekdo je zašepetal po angleško: „Kaj ste rekli?“ Tench se je zasuknil: „Anglež?“ je rekel začudeno, ko pa je zagledal okrogli in upadli obraz, počrnjen s tri dni staro brado, je spremenil vprašanje: „Govorite angleško?“ Ja, je rekel mož, angleško govori. Togo je stal v senci majhen mož, oblečen v ponošeno temno mestno obleko, z majhno aktovko v roki. Pod pazduho je imel roman: izpod roke je bilo videti dele ljubezenskega prizora v kričečih barvah. Rekel je: „Oprostite! Prejle sem mislil, da ste me nagovorili.“ Imel je izbuljene oči: zbujal je vtis neke omahujoče veselosti, kakor da bi bil morda praznoval rojstni dan ... sam. Tench si je shrkal sluz iz ust. „Kaj pa sem rekel?" „Rekli ste: Moj Bog, ta je čedna.“ „Le kaj sem mogel misliti s tem? Oh, najbrž samo tisto dekle. V teh krajih redkokdaj vidite kaj čednega. Eno ali dve na leto, da ju je vredno pogledati." „Ta je zelo mlada.“ „Oh, saj nimam nikakih namenov," je trudno rekel Tench. „Pogleda pa človek lahko. Že petnajst let živim sam.“ „Tukaj?“ „Tu blizu.“ Obmolknila sta. „Ali ste prišli z ladjo?“ je rekel Tench. „Ne.“ „Se odpeljete z njo?“ Bilo je videti, da se bo mali mož ognil vprašanju, potem pa je rekel, kakor da je pač treba nekaj pojasniti: „Samo gledal sem. Najbrž bo prav kmalu odplula?“ „V Vera Cruz,“ je rekel Tench. „Čez nekaj ur.“ „Ne da bi se kje ustavljala?“ „Kje bi se mogla ustaviti?“ Vprašal je: „Kako ste prišli sem?“ Tujec je rekel nedoločno: „Z indijanskim čolnom.“ „Imate nasade, kaj?“ „Ne." „Dobro dene človeku, ko sliši angleško govorjenje,“ je rekel Tench. „Vi ste se ga naučili v Združenih?“ Mož je pritrdil. Posebno zgovoren ni bil. „Oh, ne vem, kaj bi dal,“ je rekel Tench, „da bi bil zdaj tam.“ S tihim, poželjivim glasom je rekel: „Ali imate morda v tej aktovki kaj pijače? Vi ljudje s podeželja je imate včasih malo v zdravilne namene.“ „Samo zdravila,“ je rekel mož. „Ali ste zdravnik?“ Krvavo podplute oči so iz kotičkov zvito pogledale gospoda Tencha: „Vi bi mogoče rekli — mazač?“ „Lasten izdelek ta vaša zdravila? Živimo in dajmo živeti,“ je rekel Tench. „Ali odplovete?" „Ne, prišel sem semkaj po — po . . . eh, no, saj je tako vseeno.“ Položil si je roko na želodec in rekel: „Mogoče pa imate kako zdravilo za — oh, k vragu. Ne vem, za kaj. To je pač ta prekleta dežela. Tega me ne morete ozdraviti. Nihče me ne more.“ „Ali bi radi šli domov?“ „Domov,“ je rekel Tench, „moj dom je tukaj. Ali ste videli, kako stoji peso v Mexico Cityju? štiri za dolar. Štiri. O Bog! Ora pro nobis.“ „Kaj ste katoličan?“ „Ne, ne. To se samo tako reče. V nič takega ne verujem.“ Brez prave zveze je rekel: „Vsekakor je prevroče.“ „Mislim, da si moram najti kak prostor, kjer bom lahko sedel.“ „Pojdite z menoj k meni,“ je rekel Tench. „Prosto mrežnico imam. Ladja še nekaj ur ne bo odplula — če bi jo radi videli odpluti.“ Tujec je rekel: „Z nekom bi se bil moral dobiti. Z nekim Lope-zom.“ „O, tega so pred nekaj tedni ustrelili,“ je rekel Tench. „Mrtev?" „Saj veste, kako je tukaj. Vaš prijatelj?“ „Ne, ne," je naglo zanikal mož. „Samo prijatelj nekega mojega prijatelja.“ „Da, tako je pač to," je rekel gospod Tench. „Pravijo, da je pomagal ... oh, nezaželenim.... da so odhajali, no. Njegovo dekle živi zdaj z glavarjem policije." Pogledal je tja proti ladji. „O Bog, kako rad bi kaj popil.“ „Jaz imam malo žganja," je rekel tujec. Tench ga je srepo pogledal. „Kje?“ Shujšani mož si je položil dlan na bok. Tench ga je zgrabil za zapestje. „Previdno,“ je rekel. „Ne tukaj.“ Pogledal je tja po senčni preprogi: stražar je sedel na praznem zaboju in spal ob svoji puški. „Pridite k meni,“ je rekel Tench. „Mislil sem samo gledati,“ je obotavljavo rekel mali mož, „kako bo odplula.“ „Oh, to bo še več ur,“ mu je spet zatrdil Tench. „Ur? Ali veste za gotovo? Na soncu je zelo vroče." „Najbolje bo, da greste z menoj domov.“ Domov: to je bila fraza, ki jo je uporabljal, da je označeval štiri stene, za katerimi je spal. Nikoli ni imel doma. Stopala sta čez mali, od sonca ožgani trg, kjer je mrtvi general v vlažnem zraku postajal zelen in kjer sta pod palmami stali stojnici s penečo se limonado. Tlaka ni bilo: v deževnem času se je vas pogreznila v blato. Zdaj so bila tla pod nogami trda kakor kamen. Moža sta molče stopala mimo brivskih delavnic in zobarjev. Tench je rekel: „Oprostite,“ in se ustavil pred majhno pritlično leseno kočo z verando, na kateri se je zibala mrežnica. Koča je bila malo večja od drugih v ozki ulici, ki se je dvesto metrov naprej končevala v močvirju. Vznemirjeno je rekel: „Ali bi se hoteli Smučarji na Voglu uživajo božji zimski dar. malo ogledati? Ne bi se rad hvalil, ampak najboljši zobar sem tukaj.“ Peljal je tujca v hišo in zaklenil vrata za njim, skozi jedilnico, kjer sta stala dva gugalna stola, po eden na vsaki strani gole mize, oljenka, nekaj starih ameriških časopisov, omara. Rekel je: „Prinesel bom kozarca, samo najprej bi vam rad pokazal — izobraženec ste ...“ Zobarjeva ordinacija je gledala na dvorišče, kjer je stopalo nekaj puranov: sveder, ki je bil na nožni pogon, zobarski stol v bleščavem živordečem plišu, steklena omara, v kateri so bili nametani zaprašeni instrumenti. V kozarcu so stale kleščice, v kot je bila potisnjena polomljena svetilka na špirit in po vseh policah so ležali kosmi vate. „Prav imenitno," je rekel tujec. „Ni tako slabo, saj,“ je rekel Tench, „za to mesto. Ne morete si misliti, kakšne težave so.“ „Okno,“ je rekel tujec, „je zelo lepo." V okno je bilo vdelano barvasto steklo: Marija je gledala skozi mrežo za komarje k puranom na dvorišču. „To sem dobil,“ je rekel Tench, „ko so izropali cerkev. Ni se mi zdelo prav — zobarjeva ordinacija brez barvastega stekla.“ Odprl je neke druge duri in rekel: „Moja delavnica.“ Najprej se je pokazala očem postelja pod mrežo proti komarjem. Tench je rekel: „Saj razumete — prostora imam premalo.“ Na enem koncu skobelnika je stal vrč za vodo s skledo in posodico za milo; na drugem spajkalna cev, pladenj s peskom, klešče, majhna peč. „Peščene odlitke delam,“ je rekel Tench. „Kaj bi mogel drugega v teh krajih?“ Usta so mu zazijala: njegov pogled je bil spet tako prazen. Vročina v mali sobi je bila nevzdržna. Stal je tam kakor človek, izgubljen v votlini med izkopaninami in orodjem iz dobe, o kateri ve prav malo. Tujec je rekel: „Če bi lahko sedla .. Gospod Tench se je s praznim Pogledom zastrmel vanj. „Lahko bi odprla steklenico z žganjem.“ „Ah, da, žganje!“ Tench je vzel iz omarice pod skobelnikom dva kozarca in obrisal sledove peska z njiju. Potem sta šla v sprednjo sobo in sedla v gugalna stola. Gospod Tench je nalil. „Vode?" je rekel tujec. „Na vodo se ne morete zanesti,“ je rekel Tench. „Tule me daje.“ Položil si je roko na želodec in naredil dolg požirek. „Sami tudi niste videti posebno zdravi,“ je rekel. Gledal ga je malo dalj. „Vaši zobje.“ Enega podočnika ni bito, sprednji zobje so bili rumeni od zobnega kamna in nagniti. Rekel je: „Morali boste paziti nanje.“ „Kaj bi mi koristilo?“ je rekel tujec. Previdno si je držal prav malo žganja v kozarcu — kakor da bi bila žival, ki jo je vzel pod streho, pa ji ne zaupa. Shujšan in zanemarjen, kakor je bil, se je zdel kot brezpomemben človek, ki je tako zdelan po naključju, zavoljo slabega zdravja ali ker ne more ostati pri miru. Sedel je prav na robu gugalnega stola, mala aktovka mu je ležala na kolenih in žganje je držal daleč od sebe, ljubeče, vendar kakor da ima zelo slabo vest. „Popijte,“ ga je spodbudil Tench (žganje ni bilo njegovo); „dobro vam bo delo.“ Moževa temna obleka in pobe-šene rame so Tencha neprijetno spominjale na krsto in v njegovih nagnitih zobeh je bila že smrt. Gospod Tench si je nalil še en kozarec. Rekel je: „Človek postaja tu osamljen. Prileže se govoriti angleško, čeprav s tujcem. Mogoče bi hoteli videti sliko mojih otrok.“ Vzel je iz listnice porumenel posnetek in ga podal tujcu. Dva majhna otroka sta se otepala z ročajem škropilnice v vrtu za hišo. „Seveda,“ je rekel, „to je bilo pred šestnajstimi leti." „Zdaj sta fanta.“ „Eden je umrl.“ „Oh, no,“ je rekel oni, „v krščanski deželi." Srknil je požirek žganja in se precej neumno nasmehnil Tenchu. „Da, najbrž res," je presenečeno rekel Tench. „Meni to seveda ne pomeni dosti.“ „Ali vam kaj pišejo?“ „Oh, nehal sem pisati, preden sem prišel semkaj. Kaj bi koristilo? Denarja tako nisem mogel pošiljati. Nič bi se ne čudil, če se je ženska spet poročila. Njeni materi bi bilo to všeč, tej sitni babnici: nikoli me ni marala.“ Tujec je rekel pridušeno: „To je strašno.“ Gospod Tench se je spet presenečeno zagledal v svojega tovariša. Sedel je tam kakor črn vprašaj, le na pol na stolu, pripravljen oditi, pripravljen ostati. S svojo sivo, tri dni staro brado je bil vi- deti neugleden in šibek: človek, ki bi mu lahko ukazal, naj stori kar si že bodi. Rekel je: „Mislim ta svet. Kako se to godi.“ „Popijte svoje žganje!“ Srknil ga je malo. Kot nekdo, ki je vdan pijači. Rekel je: „Ali se spominjate tega kraja iz časa, preden so prišli rdečesrajčniki?“ „Menda že.“ „Kako srečen je bil tedaj!“ „Da je bil? Nisem opazil.“ „Vsekakor so imeli — Boga.“ „Glede zob ni nobenega razločka,“ je rekel Tench. Tujec je nepričakovano vprašal: „Koliko časa potrebuje do Vera Cruz?“ „Kdo?“ „Ladja.“ „Štirideset ur, pa bi naju pripeljala tja.“ „Spričo tega se zdi blizu,“ je rekel tujec. „Pa vozni listek, koliko bi utegnil veljati?“ Nekdo je potrkal na vrata. Tench je odprl. Med vrati je stal otrok, ki je vpraševal po zdravniku. Nosil je velik klobuk in imel je neumne, rjave oči. Na vroči, steptani cesti za njim sta topotali in hrzali dve muli. Gospod Tench je rekel, da ni zdravnik, da je zobar. Ko se je ozrl, je videl, da se je tujec stisnil v dve gube na svojem gugal-nem stolu in da gleda, kakor da prosi, roti... Otrok je rekel, da je v mestu nov zdravnik: stari da ima mrzlico in se ne da nikamor spraviti. Bolna da je njegova mati. V Tenchovih možganih se je zganil meglen spomin. Rekel je, držeč se, kakor da je nekaj odkril: „Ej, saj vi ste zdravnik, ali ne?“ „Ne, ne. Ujeti moram to ladjo.“ „Zdelo se mi je, da ste rekli.. „Premislil sem si.“ „Oh, saj še več ur ne bo odplula,“ je rekel Tench. „Nikoli ne odidejo o pravem času." Vprašal je otroka, kako daleč je. Otrok je rekel, da osemnajst milj. „Predaleč," je rekel Tench. „Odidi! Najdi koga drugega!“ Otrok se ni ganil. Gledal je brezmejno potrpežljivo. Rekel je, da njegova mati umira. „Če umira," je rekel Tench, „potem nima pomena, da bi hodil zdravnik k njej.“ Ali tujec je medtem vstal, kakor da so ga proti volji poklicali k priložnosti, ki je ne sme zamuditi. Žalostno je rekel: „Tako se menda zmerom dogaja. Kakor tole.“ „Potruditi se boste morali, če nočete zamuditi ladje." „Zamudil jo bom,“ je rekel. „Namenjeno mi je, da jo zamudim.“ Stresla ga je onemogla jeza. „Dajte mi moje žganje!“ Naredil je dolg požirek. „Ampak če umira ...“ je rekel Tench. „Poznam te ljudi. Nič bolj najbrž ne umira kot jaz.“ „Nič ji ne morete koristiti.“ „Ničesar ne veste," je divje rekel tujec. „Tako govorijo vsi ljudje ves čas — nič ne koristiš.“ Žganje se ga je bilo prijelo. Rekel je v strašanski zagrenjenosti: „Kar slišim, kako govorijo to po vsem svetu." „Kakor že,“ je rekel Tench, „saj pride še druga ladja. Čez štirinajst dni. Čez tri tedne.“ „Greva,“ je rekel mož otroku. Obrnil se je spet k Tenchu in rekel, da mu je hvaležen, ker se je lahko spočil na hladnem, in nekaj, kar je zvenelo starosvetno: „Molil bom za vas." „Nimate se kaj zahvaljevati,“ je rekel Tench. Mož je zajahal mulo in otrok mu je kazal pot, zelo počasi pod živo žarečim soncem, proti močvirju, proti notranjosti. Od tam se je bil mož davi pokazal, da bi videl ladjo General Obregon: zdaj se je vračal tja. V sedlu se je prav nalahko majal, tega je bilo krivo žganje. Na koncu ulice se je spremenil v drobno, razočarano postavo. Dobro se je bilo pogovoriti s tujcem, je mislil Tench, ko se je vrnil v sobo in zaklenil duri za seboj (človek nikoli ne ve). Tam ga je čakala osamljenost, praznota. Tujec je bil pozabil svojo knjigo. Ležala je pod njegovim gugalnikom: ženska je ihte čepela na preprogi in objemala nekemu moškemu čevlje. Knjiga je imela naslov „Večna mučenica“. Čez nekaj časa jo je Tench pobral. Ko jo je odprl, se je zdrznil. Kar je bilo napisano tam, se nekako ni ujemalo z naslovom: bilo je latinsko. Zaprl je knjigo in jo odnesel v svojo delavnico. Domislil se je, kaj ga je poprej gnalo na obrežje: steklenica z etrom, ki bi bila morala priti z ladjo General Obregon po reki navzdol. Tench je brez klobuka stekel na sonce. Ko je prišel med carinarnico in skladiščem na nabrežje, je bila ladja že tri metre daleč v lenobni reki, na poti proti morju. Na nabrežju ni bilo nikjer videti steklenice z etrom. Prav nanagloma se je stemnilo, na nebu so se pokazale nizke in bleščeče zvezde. Tam daleč v temi sta težko stopali muli. Učinek žganja se je bil že zdavnaj izgubil in na poti čez močvirnati svet, ki je bil povsem neprehoden, kadar je prišlo deževje, je zvenel možu v glavi glas sirene z ladje General Obregon. Vedel je, kaj to pomeni: ladja je odplula po voznem redu, pustila ga je tu. Nehotoma je začutil sovraštvo do otroka pred seboj in do bolne žene — ni bil vreden tistega, kar je nosil. Medtem ko je poskakoval gor in dol ob zibajoči se mulini hoji, je začel moliti s svojim jezikom, otrdelim od žganja: „Daj, da me kmalu ujamejo ... Daj, da me ujamejo.“ Skušal je bil pobegniti, pa se mu je godilo tako kakor kralju zahodnoafriškega plemena, sužnju svojega ljudstva, ki ne sme leči, da se vetrovi ne bi polegli. Policijski oddelek se je vračal na postajo. Poročnik je stopal pred svojimi možmi. Neki policist je okorno pozdravil z orožjem in oddelek je vkorakal v vojašnico. „Kje je šef?“ je vprašal poročnik. Nihče ni vedel: mislili so, da igra biljard nekje v mestu. Poročnik je z živahno razdraženostjo sedel h glavarjevi mizi. „Dobro,“ je rekel, „kaj pa čakate? Pripeljite jetnike.“ Prihajali so, klanjajoč se, s klobukom v roki, drug za drugim. „Ta in ta, razgrajal v pijanosti.“ „Globa pet pesov.“ „Ampak nimam s čim plačati, vaša visokost.“ „Potem naj počisti stranišče in celice." „Ta in ta. Počečkal volilni lepak.“ „Globa pet pesov.“ „Ta in ta, zaloten, da nosi svetinjico pod srajco.“ „Globa pet pesov." Delo je bilo skoraj odpravljeno. Od zunaj je bilo slišati, kako je stražar pozdravil z orožjem: prišel je policijski glavar. Vstopil je živahno, zajeten možak z rožnatim, zalitim obrazom, oblečen v belo flanelo, z mehkim širokokrajnim klobukom in s pasom za naboje, po boku mu je poskakoval velik samokres. „Nič novega,“ je zaničljivo rekel poročnik. „Guverner je bil danes spet nad menoj,“ je potožil glavar. „Pijača?“ „Ne, neki duhovnik." „Zadnji je bil ustreljen pred nekaj tedni." „Guverner je drugih misli.“ „Vražje je to," je rekel poročnik, „da nimamo fotografij." „Pravi, da eno imamo," je potožil glavar. Skušal je najti nekaj v svojem žepu na boku, pa mu je bil tok s samokresom napoti. „Tule,“ je rekel glavar. Okoli mize je sedelo veliko število ljudi: dekleta v belem muslinu, starejše ženske z nepočesanimi lasmi in zbeganim izrazom, iz ozadja je plaho in zaskrbljeno kukalo nekaj mož. Vsi obrazi so bili sestavljeni iz drobnih pičic: fotografija je bila iz časopisa, posneta pred mnogimi leti ob slovesnosti za prvo obhajilo: med ženskami je sedel mlajši moški z duhovniškim kolarjem. „To je bilo posneto pred več leti." „Videti je tak kot vsi drugi," je rekel poročnik. Poročniku se je zganilo v životu naravno sovraštvo, s kakršnim en pes sovraži drugega. „Tega smo ustrelili že petkrat ali šestkrat," je rekel. Kako na široko se je razpotegnila visoka planota na Gorenjskem! „Guverner je dobil poročilo .. Prejšnji teden je skušal pobegniti v Vera Cruz.“ „Kaj pa počenjajo rdečesrajč-niki, da prihaja k nam?" „Oh, seveda se jim je izmaknil. Vsa sreča, da je zamudil parnik.“ „Kaj se je zgodilo z njim?“ „Našli so njegovo mulo. Guverner pravi, da ga mora dobiti še ta mesec. Preden se začne deževje.“ „Kje je bila njegova fara?“ „Concepcion in vasi naokoli. Ampak odšel je že pred leti.“ „Ali je znano kaj o njem?“ „Lahko velja za tujca. Šest let je prebil v nekem ameriškem bogoslovju. Drugega ne vem nič. Rojen je bil v Carmen, trgovčev sin. To seveda nič ne pomaga." „Meni se zdijo vsi enaki,“ je rekel poročnik. „Ujeli ga bomo. Gre samo za to, kdaj.“ Vzel je fotografijo in jo pritrdil na steno. Glavar je turobno rekel: „Vražje mora biti prebrisan, če to počenja že nekaj let.“ „To bi zmogel vsakdo,“ je rekel poročnik. „Saj se nismo resnično trudili zanje, razen če so se nam sami nastavljali. No, lahko jamčim, da pripeljem tega moža v mesecu dni, če ...“ „Če kaj?“ „Če dobim pooblastilo.“ „Govoriti je lahko,“ je rekel glavar. Kaj bi storili?“ „Ta država je majhna. Gore na severu, morje na jugu. Preiskal bi jo, kakor človek preišče ulico, hišo za hišo. Iz vsake vasi v državi bi vzel kakega moškega za talca. Če bi vaščani moža ne priglasili, ko bi prišel, bi talce postrelili in potem pobrali druge.“ „Seveda bi jih veliko pomrlo." „Ali bi to tega ne bilo vredno?“ je rekel poročnik nekako zmagoslavno. „Da se rešimo teh ljudi za zmerom.“ „Veste," je rekel glavar, „nekaj je res na tem.“ Poročnik je šel domov po mestu z zaprtimi oknicami. Tu je potekalo vse njegovo življenje. De-lavsko-kmečki sindikat je bil nekoč šola. Poročnik je pomagal izbrisati ta nesrečni spomin. Vse mesto je bilo spremenjeno: cementno igrišče na hribu zraven pokopališča, kjer so stale železne gugalnice v mesečinasti temi kakor vislice, je bilo na prostoru katedrale. Novi otroci bodo imeli nove spomine: nič ne bo več tako, kot je bilo. Prišel je do svojega stanovanja. Vse hiše so bile pritlične, pobeljene, postavljene okoli majhnih dvorišč z vodnjakom in nekaj cvetlicami. Okna na ulico so bila za-križana. V poročnikovi sobi je bila postelja, zložena iz starih zabojev, prekritih z rogoznico, z blazino in rjuho. Na steni je bila predsednikova podoba, koledar in na tlakovanem podu miza in gugalnik. V luči sveče je bila videti enako neudobna kot celica v zaporu ali samostanu. Poročnik je sedel na posteljo in si začel sezuvati zamazane škornje. Bil je besen ob misli, da so v državi še ljudje, ki verujejo v ljubečega in usmiljenega Boga. O nekaterih mistikih je bilo rečeno, da so doživeli Boga neposredno. Tudi poročnik je bil mistik, njegovo doživetje je bila praznota — popolna gotovost, da obstaja umirajoči, ohlajajoči se svet, obstajajo človeška bitja, ki so se razvila iz živali, ne da bi to imelo kakršen koli namen. Vedel je to. V srajci in jahalnih hlačah je legel na posteljo in upihnil svečo. Spomnil se je duhovnika, ki so ga rdečesrajčniki ustrelili ob zidu pokopališča gori na hribu. Ustrelili so vsega skupaj kakih pet duhovnikov, dva ali trije so ubežali, škof je bil na varnem v Mexico Cityju in en duhovnik se je pokoril guvernerjevemu odloku, da se morajo vsi duhovniki poročiti. Zdaj je živel blizu reke s svojo gospodinjo. To je bila seveda najboljša rešitev med vsemi, pustiti živo pri- čo o tem, kako slabotna je njihova vera. V zadnji sobi na Trgovski akademiji je neka žena brala svojim otrokom. Dve majhni deklici, šest in desetletna, sta sedeli na robu svoje postelje in štirinajstleten deček je slonel ob steni, držeč se hudo zdolgočaseno. Mati je brala o mladem Juanu, kako se je že od zgodnje mladosti izkazoval s ponižnostjo in pobožnostjo. Deček je mračno mislil, da je navsezadnje vsake reči nekoč konec — nekega dne bodo prišli do zadnjega poglavja in mladi Juan bo umrl ob zidu, klicaje: „Živel Kristus Kralj!" Deček je zadušil zdehanje ob pobeljeni steni. Lenobno je rekel: „Ali je res svetnik?" „Svetnik bo kar kmalu, kadar bo hotel sveti oče.“ „In ali so vsi taki?“ „Kdo?" „Mučenci." „Da, vsi." „Celo padre Jose?" „Ne govori o njem," je rekla mati. „Le kako si upaš? Ta zaničevanja vredni človek! Boga je izdal.“ „Rekel mi je, da je večji mučenec kot vsi drugi." „Tolikokrat sem ti že prepovedala govoriti z njim.“ „Kaj pa tisti drugi, tisti, ki nas je prišel obiskat?“ „Ne, ta ni povsem tak kot Juan.“ „Ali je vreden zaničevanja?“ „Ne, ne. Ni vreden zaničevanja.“ Mahoma se je oglasila najmanjša deklica: „Čudno je dišal.“ Mati je brala naprej. Kmalu potem je šla v sobo k možu. Rekla je: „Tako me skrbi zavoljo fanta. Taka vprašanja zastavlja o tistem zapitem duhovniku. Škoda, da je bil sploh v naši hiši.“ „Ko bi ne bil, bi ga bili ujeli in potem bi bil eden tvojih mučencev. Napisali bi knjigo o njem in ti bi jo prebirala otrokom.“ „O tem človeku nikoli." „No, navsezadnje se pa le drži," je rekel mož. „Vsi smo ljudje.“ „Ali veš, kaj sem slišala danes? O neki ubogi ženski, ki mu je prinesla svojega sina, da bi ga krstil. Hotela je, da bi mu dal ime Pedro, pa je bil tako pijan, da se sploh ni zmenil za to in je dečka krstil za Brigito. Brigita!" „Tudi to je lepo svetniško ime.“ „Včasih,“ je rekla mati, „me potrpljenje s teboj povsem mine. In fant je govoril s padrem Josejem.“ „Naše mesto je majhno,“ je rekel mož. „Nima pomena, da bi skrivali resnico. Zapuščeni smo tukaj, prebijati se moramo, kakor pač vemo in znamo. Cerkev pa, Cerkev sta padre Jose in zapiti duhovnik, nobenega drugega ne poznam. Če ne maramo za Cerkev, jo moramo pač pustiti.“ Gledal jo je potrpežljivo. Vedel je, kako zelo so zapuščeni — deset ur po reki navzdol do pristanišča, dvainštirideset ur do Vera Cruz v zalivu — to je bil en izhod. Na severu močvirja in reke, končujoče se ob gorah, ki so jih ločile od sosednje države. In na drugi strani nobene ceste, samo steze za mule in tu pa tam kako nezanesljivo letalo, indijanske vasi in pastirske koče, dvesto milj daleč do Tihega oceana. Žena je rekla: „Rajši bi umrla.“ „O,“ je rekel, „seveda. O tem ni treba izgubljati besed. Ampak mi moramo živeti." Starec je sedel na zaboju na malem, suhem dvorišču. Nekoč je bil kos zvezdogleda in zdaj je strmel gor proti nočnemu nebu in skušal spoznati sozvezdja. Oblečen je bil samo v srajco in hlače: noge je imel bose, pa vendar je njegovo vedenje še zmerom imelo nekaj nepogrešljivo duhovskega. Štirideset let duhovništva mu je vtisnilo svoj žig. V mestu je bilo povsem tiho: vse je spalo. Vsa zemeljska krogla je bila zagrnjena z njegovim grehom. Iz edine sobe, ki jo je imel, je zaklicala neka ženska: „Jose, Jose!“ Ob tem glasu se je zdrznil kakor suženj na galeri: njegove oči so zapustile nebo, sozvezdja so zbežala v višavo, po dvorišču so lezli ščurki. „Jose, Jose!“ Nevoščljivo je pomislil na može, ki so umrli: tako hitro je bilo končano. Peljali so jih tja gor na pokopališče in jih ustrelili ob zidu: v dveh minutah je življenje ugasnilo. In temu pravijo mučeništvo. „Jose, pridi spat.“ Vztrepetal je: zavedal se je, da je smešen. Starec, ki se poroči, je že dovolj nemogoč, kaj šele star duhovnik... Mislil je nase kot na drugega človeka in ugibal, ali ni preslab celo za pekel. „Jose! Kaj počenjaš? Pridi spat!“ Nikoli ni imel ničesar početi — nič brevirja, nič maš, nič spovedi in tudi moliti ni imelo nič več pomena: molitev terja dejanje, on pa ne misli nič storiti. „Jose!" Živčno se mu je začelo kolcati ob misli, da bo moral se-demstoosemintridesetič k svoji osorni gospodinji — svoji ženi. Tam leži koščata senca pod mrežo za komarje, s suho brado in s kratko sivo kito in z nemogočo spalno čepico. Ona misli, da mora paziti na svoj položaj: državno podporo dobiva kot žena edinega poročenega duhovnika. Ponosna je na to. „Jose!“ „Že — hk — grem, ljubica,“ je rekel in vstal z zaboja. Nekje se je nekdo zasmejal. Visok otroški glas je rekel: „Jose!“ Osuplo se je oziral naokoli po dvorišču. Skozi zakrižano okno nasproti so ga nadvse resnobno gledali trije otroci. Obrnil jim je hrbet in naredil korak ali dva proti svojim vratom, stopaje zelo počasi, ker je bil tako obilen. „Jose!“ je zacvilil nekdo; „Jose!“ Ozrl se je čez ramo in ujel na obrazih izraz divjega veselja. Njegove male rožnate oči niso kazale jeze, ni imel pravice jeziti se: zategnil je usta v okoren, zbegan, razkrojen nasmeh, in kakor da jim je to znamenje slabosti dalo vso svobodo, so brez prenarejanja vreščali za njim: „Jose, Jose! Pridi spat, Jose!“ Se bo nadaljevalo iwfy&vife fr£ (iudi) sni&StoG’- Zdravnik: „Vaše srce dela zelo počasi.“ Pacient: „Kar naj, saj imam dovoli časa." O Elegantna gospa pride v lekarno. „Ali imate kaj za bele lase?“ vpraša lekarnarja. „Predvsem,“ odgovori ta z globokim poklonom, „najgloblje spoštovanje.“ O Pod mostom sedita bradata, precej zanemarjena moža. Prvi odpira lep radio. „Kje si ga dobil?“ ga vpraša drugi. „Ali si ga ukradel?“ „Za koga me pa imaš?“ ga jezno zavrne lastnik radia. „Kupil sem ga za 400 mark.“ „Kje si pa denar dobil?“ „Ukradel sem ga.“ O Kraljica afriške države, v kateri je še mnogo ljudožercev, jo povabljena v Parizu v vladno palačo. „Vam smem ponuditi roko?“ ji pravi poslanik, hoteč jo peljati na njeno mesto k mizi. „Hvala lepa,“ odvrne ona, „sem že večerjala.“ O V bolnico so pripeljali ponesrečenca. Bolničarka ga vpraša: „Ali ste poročeni?“ On pa: ..Ne, avto me je povozil.“ O Stric guglje na kolenih nečaka Jakca. „Ali ti je všeč?“ ga vpraša. „Ja, kot bi jahal pravega osla.“ O V boju proti alkoholu je do zdaj še vedno zmagal alkohol. o Nekdo je objavil tale mali o-glas: PRODAM PARCELO OB MORJU. OGLED VSAK DAN OB OSEKI. o Mož je šel k psihiatru: „To je strašno. Ko moja žena zasliši ponoči kakšen ropot, me vselej takoj zbudi, ker misli, da so vlomilci v hiši.“ „Pojasniti ji morate,“ ga je poučil psihiater, „da so vlomilci vajeni svoje delo tako tiho opravljati, da se nič ne čuje.“ Čez nekaj dni je mož spet pri psihiatru. „No, in?“ ga ta takoj prepozna. „Zdaj me pa žena kar naprej budi, ker nikoli nič ne sliši." O Oglas v škotskem dnevniku: PRODAM DOBRO OHRANJEN NAGROBNI SPOMENIK KOMU, KI SE PIŠE JOHN MAC PAT-RIC. O „Včeraj so me v službi vprašali, koliko sem stara, pa se nisem mogla spomniti, ali sem dvajset ali trideset.“ „In kaj si jim rekla?" „Da sem devetnajst.“ O „Slišala sem, da je dal tvoj Janez kri." „Res je in zdaj me zelo skrbi." „Misliš, da je to res tako usodno?“ „Zanj ne, pač pa za tistega, ki jo bo dobil." O V klubu hipijev. „Ali imaš žvečilni gumi?" „Na ga! A ga kmalu vrni, ker je klubski!“ o „Peter je tudi v drugem zakonu doživel razočaranje." „Kako to?“ „Prva žena ga je zapustila, druga ga pa noče.“ O Pogovor med Škotoma. „Kje imate pa psa?“ „Prodal sem ga.“ „Kako to?“ „Zdaj znam že sam lajati." O „Vaš sin je vrgel kamen za mano." „In vas je zadel?“ „Ne.“ „Potem ni bil moj sin." J Peter razlaga družbi: „Najboljše sredstvo za preskušnjo, koliko neki most drži, je to, da postavite nanj sto tašč: če most to težo vzdrži, je dober, če pa ne, je še boljši.“ (Nadaljevanje s str. 12) bila obdelana praktična vprašanja iz moralne teologije. Predavali so priznani profesorji: škof Grmič, Rafko Valenčič, Ivan Merlak, Marjan Šef, Stanko Cajnkar, Janez Janžekovič, Štefan Steiner in nekateri hrvaški profesorji. Število poslušalcev je naraščalo od predavanja do predavanja, kar je najboljši dokaz za kvaliteto tečaja. Bodočnost Cerkve je le v prebujenih kristjanih. MALA NEDELJA. — V tihi dolinski vasici Moravci so po daljšem premoru začeli vrtati v globino, da bi našli nafto. Te niso odkrili, pač pa so našli v globini 1000 m vrelec mineralne vode, ki ima na površini 40 stopinj C. Po ugodnih analizah bodo začeli z deli za kopališki in zdraviliški turizem. METLIKA. — Novoteksova predilnica je v 15-tih letih svojega obstoja dosegla zavidljiv uspeh predvsem s svojo kvaliteto. Letos je odprla novo tovarno na Vinici, kjer bodo izdelovali hlače in krila. S tem nudi odročnemu kraju delo ter zaposlenim socialno varnost. (Nadaljevanje s strani 12) internacionalizmom, ki pomeni v naših stvarnih razmerah kapitulacijo slovenstva pred italijanstvom. Ali so se za to borili naši primorski partizani? Bral sem zapiske mlade partizanke iz Sovodenj Berte češčut, ki je komaj 17-letna padla na Javorniku o božiču 1943. Takole piše med drugim: „Vstani, mati Slovenija, vstani, ker v temi so srca, ki te bodo zopet postavila v prejšnjo lepoto, ker ona te ljubijo ..., njihova mlada narava bo zmagala in ona so tista, ki bodo prinesla svobodo in slovensko zastavo od Soče do Gospe Svete ..Ce bi to dekle in če bi številni drugi naši fantje in možje, ki so padli po naših gozdovih, danes vstali in bi slišali, kako se na raznih „manifestacijah“ po slovenskem podeželju glasi predvsem italijanščina in je slovenščina le podrejena pastorka, da govorijo italijanski partijci o vsem mogočem, tudi o čistih žrtvah slovenskega odpora zoper fašizem in njegovo raznarodovanje, toda tako, da delajo iz njih „komuniste“, kaj bi rekli? Komu bi očitali, da se je izneveril „svetlim idealom osvobodilne borbe"? Ista partizanka je namreč zapisala v oktobru 1942 tudi tole: „Klic mojih bratov na maščevanje se bo nehal šele tedaj, ko se bodo otroci Slovenije spet vrnili v naročje svoje matere, ko bo ona spet zagospodarila na svoji zemlji. Takrat bo njihov sen spet miren, ker bodo videli svojo mater Slovenijo v lepšem in svetlejšem blišču.“ Tako in podobno smo primorski Slovenci občutili pred 30 leti. In kako je danes? Če so številni v zamejstvu in tudi v Sloveniji kapitulirali pred raznimi internacionalizmi, mi nismo, ker se zavedamo, da je zvestoba samo ena. Kdor je zvest narodu, bo zvest tudi Bogu, tudi Cerkvi, tudi državi, v kateri živi, tudi boju za socialno pravičnost. Kdor pa narodu ni zvest, tudi drugim kulturnim in duhovnim vrednotam ne bo zvest, ker takega žene samo želja po dobičku in po oblasti, žene ga egoizem. Vemo, da nas je takih zvestih zmeraj manj, kot pričajo vsakokratne volitve. Toda vemo tudi, da more le idealizem premagati egoizem. Zaradi tega ne bomo šli za slovenskimi kapitulanti. Katoliški glas, Gorica-Trst, 13. sep. 1973, str. 1. MARIBOR. — Delavci mariborskega TAM-a so v letošnjem letu darovali 400 litrov krvi. Med darovalci je veliko mladih. Vsak tretji član kolektiva je sodeloval v tej humani akciji. MARIBOR. — Hidrocentrala Mariborski otok slavi 25-letnico delovanja in oskrbovanja z elektriko mlade industrije, ki se je sedaj postavila na trdne noge. Začeli so jo graditi Nemci med vojno, a je ostala nedograjena, kar so domači strokovnjaki dovršili. Povprečna življenjska doba elektroopreme je 20 let. Ne samo ta, tudi ostale dravske elektrarne s svojimi 24 agregati čakajo na novo pogonsko drobovje. MARIBOR. — Lovski turizem prinaša lovskim družinam precej deviz. Zelo veliko gostov prihaja iz Italije na lov na fazane, ki jih je na Štajerskem po racionalni vzgoji zelo veliko. '•DRUŽINA* uhaja dvakrat na m» sec Izvod stane M pat letna naročnin» 12 Ndln aa tnoremstvo „ODVEČEN JE STRAH O IZRIVANJU VERNIKOV“ Pod tem naslovom prinaša Dolenjski list (25. okt. 1973) razmišljanje „na rob odprtemu pismu jugoslovanskih škofov“. Že v uvodu pove, da kljub nasprotnemu zagotavljanju preveva odprto pismo jugoslovanskih škofov „predvsem politična in ne verska plat problema“. Neposredno zatem stoji čuden stavek, v katerem zahteva pisec od škofov nekaj, kar jim ni dovoljeno, pa se tudi sami v to nočejo spuščati. Pravi namreč, da hočejo dati škofje „vprašanjem, ki žulijo katoliško cerkev pri nas, čimbolj glasen poudarek, hkrati pa v poslanici previdno molčijo o vseh vprašanjih, ki tarejo našo družbo“. To je vendar politična zadeva; takšno obnašanje bi kmalu obsodili kot klerikalizem. V sestavku samem si v kar se da strpni obliki sledi naštevanje nekaterih dejstev, katerih družba ne more „čisto pozabiti“. Želel bi poudariti razliko med Cerkvijo in posameznimi škofi, duhovniki in verniki: to, kar naj bi med vojno delala Cerkev, je delo posameznikov, to niso bila dejanja Cerkve. Drugo: znanstveni svetovni nazor. Ateistična šola naj bi se opirala na „znanstveni pogled na svet". Takšnega pogleda ni, so pa bolj ali manj na znanost oprte razlage sveta, vendar so za zdaj še vse prej vera kot znanost. O zidanju razkošne cerkve v Žužemberku tole: tamkajšnji kristjani so pripravljeni postaviti (če ni drugih možnosti) cerkev-šotor. Ali jim je v tem primem občina pripravljena dati ustrezna dovoljenja? V pogovorih so bili zavrnjeni tudi takšni ali podobni predlogi. Družina, Ljubljana, 4. nov. 1973, str. 5. 7e tufiU Čas6fiis&i/ Z izrezki iz nepristranskih tujih časopisov osvetljujemo življenje v domovini. Izbor komentarjev skuša biti čim tehtnejši. Seveda pa odgovarjajo za točnost pisanja časopisi oziroma njih poročevavci. Op. ured. TITOVI PROTISLOVNI CILJI Za Arabce stori Tito skoraj vse. Vsakič, ko vznikne na Bližnjem vzhodu vojna, on zanje zabobna. Junija 1967 je on pognal vzhodni blok — kateremu njegova dežela sploh ne pripada — k prekinitvi diplomatskih odnosov z Izraelom; le Ceausescu se ni dal pognati. Sedaj je Tito oblegal sovjetske voditelje, da naj ja ne prezrejo arabskih koristi pri prizadevanju, da bi popustila napetost z Ameriko. Obakrat je dal jugoslovanski zračni prostor na razpolago sovjetskim letalom, ki so nosila na vojna pozorišča material. Njegova uslužnost Arabcem bi ga morala pravzaprav narediti za važnega tovariša Brežnjeva. A Moskva ni bila ne leta 1967 ne leta 1973 pripravljena jemati Beograd kot uglednega zaveznika na Bližnjem vzhodu. Danes misli prav tako malo kot takrat na to, da bi vključila Jugoslavijo v svojo politiko na Bližnjem vzhodu. Tako je Tito kljub svoji neupeha-nosti daleč od središča odločitev: to je pri svetovnih silah. Da bi mogel tam odločati, tega ni niti on sam zadnja leta več resno verjel. A njegova politika na Bližnjem vzhodu ima zanj drug namen: zagotoviti mora Beogradu naklonjenost arabskih držav, v katerih vidi važne jutrišnje politične in gosp odarske partnerje (in ne le dobavitelje olja); mora pa tudi pomagati povečati težo Jugoslavije v tretjem svetu. Titova stara srčna misel o svet obdajajočem bloku neuvrščenih in o vodilni vlogi Jugoslavije v njem se tu spet pojavlja kot gonilo. Gibanje neuvrščenih, katerega pokrovitelji so bili nekoč poleg Tita Nehru, Nasser in Sukamo, je vedno trpelo na nasprotju med oznanjanim naukom in resničnim delovanjem. Kot glavnega nasprotnika je imenovalo kar „imperializem“. A od začetka je tolklo mnogo krepkeje po Ameriki kot po Sovjetski zvezi. Iz enostranosti je zadnja leta nastala pristranost in to je povzročil ne nazadnje Tito. Ko je na zadnji svetovni konferenci neuvrščenih septembra 1973 v Alžiru libijski predsednik Gaddafi postavil sovjetski imperializem v isto vrsto z ameriškim, je ostal v konferenčni dvorani kot izgubljen samotar. Sovjetska zveza, ki je prej prezirala politiko neuvrščenosti, ker je v njej videla le v besedo zavito nemoč, danes ceni korist, ki ji jo ta politika prinaša (dokler ne bo kakšna država Varšavskega pakta skušala na splavu blokovne neuvrščenosti odpluti od sovjetskega bloka). Kar je torej danes v jugoslovanski politiki do Bližnjega vzhoda videti kot potrdilo volje do neodvisnosti od Sovjetske zveze, to se kaj kmalu izkaže kot zmes lastnih koristi in naklonjenosti Sovjetom. Ozir na Sovjetsko zvezo, ja, podpora nje je danes temeljna prvina Titove zunanje politike — ne samo na Bližnjem vzhodu. Odkod ta sprememba moža, ki je nekoč leta dolgo gojil smrtno sovraštvo do sovjetskega velikana? Pojasnitev se nahaja v spremenjenih odnosih v Vzhodni in Srednji Evropi, v porastu sovjetske moči tam, predvsem pa v jugoslovanski notranji politiki. (Dalje na str. 38) MARIBOR. — Septembra 1973 je mesto Maribor imelo 121.984 prebivalcev. Tako se je po velikosti v jugoslovanskem merilu uvrstilo na deveto mesto za Beogradom, Zagrebom, Skopjem, Sarajevom, Ljubljano, Splitom, Novim Sadom in Reko. MARIBOR. — V petih soseskah mesta je izdelan nov urbanistični načrt za gradnjo 1575 stanovanj. Poleg družbene gradnje lahko dobe prostor tudi privatniki. MURSKA SOBOTA. — Mesto bo dobilo nov kulturni center. Načrte je izdelal soboški arhitekt Kolarič. Široko zasnovano središče bodo gradili postopoma. Poleg gledaliških prostorov bodo v njem tudi galerijske sobe in prostori Pomurske založbe s knjigarno. MURSKA SOBOTA. — V petih letih so občani s samoprispevki spremenili videz svojega mesta, ki naglo zapušča neurejene sledove preteklosti. Uspešno so uredili objekte družbenega standarda: kanalizacijo, vodovod, ulično razsvetljavo, otročkovarstvene in rekreacijske objekte. MUTA. — V tovarni poljedelskega orodja so proslavili 400-letnico. Obenem so odprli novo tovarno jeklenega granulata na Muski Dobravi. Proizvodnja vidno raste, kar ustvarja boljše življenjske pogoje domačinov, ostalim pa daje večjo možnost pri delu. Tovarna se specializira predvsem za majhne in ročne kmetijske stroje. ORMOŽ. — V sodelovanju domače tovarne Jože Kerenčič in avstrijske ter londonske mednarodne korporacije bodo spomladi začeli graditi tovarno očal. V njej bo našlo delo 170 delavcev. Skupna naložba pa bo veljala 5 milijard sdin. PIRAN. — Po vseh morjih sveta plove 280 trgovskih ladij z jugoslovansko zastavo. Na njih je 10.500 mornarjev. Na tujih ladjah pa je 12.000 naših mornarjev. Na tuje ladje odhajajo predvsem za- (Dalje na str. 38) SREČNO NOVO LETO V novem koledarju beremo: prvi januar. Novo leto se prične s prvim januarjem. Stanko ogleduje koledar. Leto ima dvanajst mesecev. Vsak mesec ima svoje ime. Mesec ima štiri tedne. Teden ima sedem dni. Nedelje in prazniki so zaznamovani z rdečo barvo. Na dan novega leta je Stanko vstal zgodaj in voščil staršem takole: Za novo leto voščim, moj ata, moja mama: veliko sreče, zdravja naj Bogec daje vama! KJE SO ŽIVALI POZIMI? Medved spi v brlogu. Veverica si poišče zavetje v svojem gnezdu. Lisica se potepa po gozdu. Zajec strada po polju. Jež se zakoplje v zemljo. Srne se potikajo po gozdovih. Polž prezimuje v svoji hišici. Mravlje spijo v zemlji. Muhe in pajki so skriti v špranjah in luknjah. Žabe spijo v vodnem blatu. Kače varno počivajo pod skalami in koreninami. Ribe preživijo zimo globoko v vodi. Lastovice so v toplih krajih. Mraz in sneg pomorita mnogo živali. VESELI JAPA Veseli Japa je opazil kraj trtja zajčka, ki je spal. Potihoma se je približal in oprezal, kako bi ga živega ujel. A namesto da bi zajčka prijel, je pričel razmišljati: „Zajčka bom ulovil in prodal. Za izkupiček si bom kupil petelinčka. Ko bo petelinček zraste!, ga bom prodal in za dobljeni denar kupil jagnje. Iz jagenjčka bo postal oven, prodal ga bom in si kupil tele. Tele se bo odgojilo v vola. Prodal bom vola in kupi! žrebe. Ko bo žrebe zraslo, si bom napravil voz, predenj zaprege! kdo je naredil stvari? Invalid je hote! izstopiti na bližajoči se avtobusni postaji. Iz rok se mu je izmuznila palica. Ko jo je s težavo pobral, je polglasno rekel: „Hvala Bogu!" Dekle, ki je stala v bližini, je rekla: „Očka, kako pa veste, da je Bog? Saj ga niste videli!“ Invalid ji je odvrnil: „Saj tudi tvoje pameti nisem videl, pa upam, da jo imaš." Okrog sebe vidimo mnogo stvari, ki so jih naredili ljudje. Vidimo tudi mnoge stvari, ki jih ljudje niso mogli narediti, npr. sonce, luno, zvezde, hribe, rastline, živali. Na vprašanje: „Kdo jih je naredil?" nam naša pamet odgovarja: „Mora biti nekdo, ki jih je naredil. Mora biti Bog.“ „Fička" vsi dobro poznamo. Poznamo pa tudi druge vrste avtov. Poznamo vsaj nekatere dele avta in vemo, kako delujejo. Čim bolj spoznavamo delovanje avta, tem bolj vidimo, kako premišljeno je vgrajen vsak del. Občudujemo sestavljalce, ki so vse to zamislili. Kakor avto nam tudi ura, reaktivec, umetni satelit govorijo, da jih je moral nekdo zamisliti in izdelati. Isto velja za ves svet. Pamet nam pravi: mora biti nekdo, ki je tako moder in tako mogočen, da si je vse to zamislil in izdelal. Mora biti Bog. V sebi imamo vest. Če delamo dobro, nas hvali, če delamo slabo, nas graja. Tako govori, pa čeprav mi ne bi hoteli. Sami si tega zvočnika nismo vdelali. Vdelal nam ga je Bog. m konjička in drrrr — se bom zapeljal, kamor me bo volja.“ Komaj pa je Japa zakričal drrrr, se je zajček prebudil in oddirjal v gozd. Lojze Zupanc SLOVENSKA ZASTAVA Slovenska zastava ima tri barve. Od zgoraj navzdol si sledijo: bela, modra, rdeča. Slovenci smo dobili zastavo že Pred več kot sto leti. Zamislila sta jo profesor Peter Kozlar in Anton Globočnik. Zastava je znak naroda. Slovenska zastava nam predstavlja slovensko zemljo, slovenski narod, njegov jezik, kulturo, običaje in navade ter vse, kar je slovenske-9a. Zastava nam je nekaj svetega. Pravimo, da je naša narodna svetinja. Slovenci, ki živimo izven Slo-venije, moramo ostati vedno povezani s svojo domovino. Spoštu-iemo in ljubimo vse, kar je slovenskega, zato spoštujemo in ljubimo tudi slovensko zastavo. ŽIVALI NAS UČIJO Bojazljiv pes huje laja nego grize. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Osel je vodo nosil, pa je od žeje poginil. Polž pokaže roge, kadar ga nihče ne vidi. Jezen človek je kot kuhan rak, če nima polžje krvi. Vsaka lisica hvali svoj rep. Ljudska modrost PESEM NAGAJIVKA Zima, zima bela vrh gore sedela, vrh gore sedela, pa tako je pela, da bo Mirka vzela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči — čakaj, čakaj, Mirko ti! Oton Župančič ugani, ie znaš? Črke jem, čeprav, kaj je črka, ne vem. V knjigah noč in dan tičim, in vendar se iz njih nič ne naučim. (Hom iuziIu») On gre črn v toplice, pride pa rdeč nazaj. (>reu) Vsi sinovi imajo kapice, samo oče je nima. (po/ez ui isbjh) Na spodnji risbi je narisan Janez v šestih različnih držah, a pri vsaki manjka neki predmet, ki pa je drugje narisan. Katere črke spadajo k posameznim številkam? (Nadaljevanje s str. 35) radi boljšega zaslužka in večjih možnosti za študij in napredovanja. Njihov kruh je zelo težak, saj ima devet skorij (dalmatinski pregovor). Najtežje je zaradi odtrganosti od doma, čeprav je vsaka kaplja znoja le njemu namenjena. POSTOJNA. — Delavska univerza v Postojni se je v zadnjih letih razvila v pomembno izobraževalno ustanovo na notranjsko-kraškem področju. Ustanovljena je bila pred desetimi leti. Sedaj ima 428 izrednih slušateljev na raznih visokih in višjih šolah ter 319 slušateljev na raznih drugih šolah. Pred kratkim so podelili diplome sedmim inženirjem agronomije. POSTOJNA. — Vsaka tretja družina stanuje v novem stanovanju. V štirih novih naseljih v 40 blokih in 70 zasebnih hišah stanuje 500 družin. Nov kompleks Kremenca je v izgradnji. POHORJE. — Mariborsko cestno podjetje je asfaltiralo gorsko cesto od Hoč do Areha. Tu bodo zrasla nova smučišča, ki bodo razbremenjevala ostala pohorska, ki so že preveč natrpana. Nova cesta je najvišja asfaltirana cesta v Sloveniji. (1250 m, Jezersko 1215 m). RADENCI. — Radensko zdravilišče je letos poslalo v svet 25 milj. litrov mineralne vode. Proizvodnja „Delta“ hitro narašča in je že dosegel 5 milj. litrov ter je s tem prvi proizvajalec v Evropi. Letos se je tu zdravilo preko tisoč bolnikov. Sedaj je v izgradnji nov terapevtski objekt s pokritim plavalnim bazenom. Turizem je zabeležil velik porast s 122.000 nočitvami. RAVNE na KOROŠKEM. — V novembru so se člani mladinske veroučne skupine zbrali in obiskali bolnike in starejše ljudi, ki so prikovani na posteljo. Hoteli so jim pokazati, da so jim v trpljenju blizu. Zapeli so nekaj pesmi ter zaključili srečanje z zahvalno mašo. RIBNICA. — Sedaj je v tem kraju 25 °/o kmetov. Čez štiri leta jih bo le še 75%, kar pomeni 800 delav- (Nadaljevanje s str. 35) Ko je začel Tito leta 1948 Stalinu kljubovati, je mogel računati s svojim prebivalstvom, ki je bilo pripravljeno upreti se sovjetskemu imperializmu tudi s skrajnimi sredstvi. V petdesetih in šestdesetih letih potem je Tito, ki so ga k temu silili daljnovidni svetovalci, naklanjal — kolikor dlje, toliko bolj proti svoji volji — svojim podanikom osebne in skromno odmerjene politične svoboščine, narodom svoje večnarodne države pa začetke enakopravnosti in soodločanja v federaciji. To je bil trden temelj, na katerem je mogla Jugoslavija v poletju 1968 proti grožnji, ki se je skrivala v Brežnjevi doktrini, vzdržati. Vendar tisto, kar je Jugoslaviji dajalo moč in obetalo, da bo njen obstoj najbolj trajno zagotovilo, se je zazdelo Titu kmalu kot nevzdrž-Ijiva izdaja, nauka. Prežet od leninistično-stalinistične dobe marksizma je mogel videti v reformizmu jugoslovanskih voditeljev, kot Kavčiča, Tri-pala in Nikeziča, le meščansko izroditev. Tako je te vrgel, Jugoslavijo pa spremenil kos za kosom v komunistično diktaturo po vzorcu sovjetskega bloka. Ker se sedaj ne more več opirati na občane svoje dežele in ne na tam živeče narode, potrebuje za ravnotežje zaslombo Sovjetske zveze, ki je pač najboljši porok za poltotalitarni socializem. Živahni partijski stiki med Jugoslavijo in Varšavskim paktom so skoraj neizogibna posledica notranje politične spremembe smeri. Ko je pred kratkim jugoslovanski partijski sekretar Dolanc, že dve leti najožji Titov zaupnik, obiskal politbiro v Vzhodnem Berlinu, so omenjali kot namen potovanja „izmenjavo skušenj“. To niti ni bila prazna beseda. Jugoslovanski komunizem, kot je danes, in vzhodnonemški si res lahko izmenjata praktične skušnje, posebno glede boja proti „revizionizmu", „liberalizmu“ in „socialni demokraciji". Tito je vedno hotel neodvisno Jugoslavijo. Zadnji dve leti pa hoče obenem odločno nazaj k diktatorskemu komunizmu. To pa stane visoko ceno tudi v zunanji politiki. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Frankfurt, 23. nov. 1973. RIBIČIČEVA SRHLJIVKA Menda je pred nekaj leti grozilo v južnovzhodni Evropi tole: za las naj bi manjkalo, da bi se republika Slovenija ločila od Titove zvezne države in se priključila Zahodu, s tem bi pa postala tabor „imperializma“ v južnovzhodni Evropi — kot Izrael na Bližnjem vzhodu in s podobnimi posledicami. To srhljivo podobo je pretekli teden naslikal na steno Mitja Ribičič, eden tistih jugoslovanskih politikov, ki so zmogli doslej prestati vse čistke s popolno vdanostjo Titu in se celo stanovitno vzpenjati. Kaj je dalo temu možu povod, da je s tako grozljivo pravljico preplašil jugoslovanske narode, ki jih muči že dovolj ujm — od zagalopira-nega razvrednotenja denarja in na odnose v sovjetskem bloku spominjajoče trde notranje politike pa do zunanje politike, ki neodvisnosti Jugoslavije ni koristna? Mogle bi biti v igri osebne zadeve. Ribičič je naprtil omenjeno separatistično politiko v Sloveniji predvsem ministrskemu predsedniku Stanetu Kavčiču, ki so ga konec leta 1972 vrgli Tito in konservativni komunisti okrog njega. Z njim je prišel Ribičič kot šef zvezne vlade od 1969 do 1971 v politični spor. Vendar si ni mogel Ribičič vzeti samo iz neporavnanega računa s Kavčičem pravice, da bi ga sedaj tako obtožil. Njegovo besedo je možno laže pojasniti tako, da je del kampanje hvaličenja Tita, ki je bila kot pritrkavanje k državnemu prazniku 29. in 30. novembra. Kajti kdo je, po Ribičičevem, odvrnil strašno nevarnost, ki je tedaj grozila Sloveniji, Jugoslaviji sploh, in — če človek prav premisli — Evropi? To je bil Tito s svojim „revolucionarnim instinktom“. Namen je jasen: politiko, ki jo od leninistično-stalinistične rakove usmeritve decembra 1971 v Beogradu ženejo in ki je notranjo enotnost jugoslovanske države oslabila ne dosti manj kot med obema vojnama Petletna diktatura kralja Aleksandra, bi radi ljudem prikazali vsaj kot nujno zlo za ohranitev enotnosti Jugoslavije. Ali pa je to sploh možno? Čas, ko je bil Stane Kavčič ministrski Predsednik in najvplivnejši partijski voditelj v Sloveniji, je premalo oddaljen, da bi ga mogli Jugoslovanom očrniti; že itak je njihova pripravljenost, da bi vodstvu verjeli, od 1971 upadla. Zlasti Slovenci, katerim je Ribičičeva trditev predvsem namenjena, bodo videli v njej le nadaljevanje bojnega pohoda, le s še večjimi sredstvi. Stane Kavčič je bil zagovornikom polstalinističnega socializma v Jugoslaviji trn v očeh najkasneje od leta 1968. Kritično je preiskal, kam je privedel do preko šestdesetih let v Jugoslaviji gnani prisilni komunizem ekonomsko in civilizacijsko visoko razvito Slovenijo, in je spoznal težke pomanjkljivosti sistema: pomanjkanje resničnega — socialističnega — tržnega gospodarstva; diktatorsko partijsko oblast, ki ni režimu pustila, da bi si pridobil ljudstvo; osebnostno politiko, ki je mnogo važnih položajev v državi in gospodarstvu naklonila nesposobnim koristolovcem; in končno bizantinski obrednik, ki je politiko in politike ljudstvom zakril. Proti tem ujmam se je Kavčič bojeval. Kmalu je bilo mogoče videti njegove uspehe. Slovenija se je odločila za bolj pametno finančno in gospodarsko politiko, nameščal je vedno več zmožnih strokovnjakov na važna mesta, vodil je bolj strpno cerkveno politiko in skušal je celo v svojo partijsko organizacijo in v volilni in parlamentarni aparat, ki je do tedaj kot povsod po Jugoslaviji služil le kot slepilo za oči, vpeljal nekaj demokracije. Ljubljanski časopisi so se začeli spoprijemati s snovjo, ki te bila do tedaj nedotakljiva. Vse to je bilo treba počenjati proti sumničenju in nasprotovanju slej ko prej nazadnjaškega Beograda. Z njim je prišel Kavčič navzkriž tudi zaradi denarnih podpor manj razvitim pokrajinam Jugoslavije. Spoznal ie, da mora Slovenija zanje preveč odvajati, zato je sama zaostala v testnem gospodarstvu in infrastrukturi; za manj razviti jug bi na dolgo roko tako manj storila, kot bi sicer mogla. Pri slovenskem ljudstvu je našel naraščajočo naklonjenost. To mu is pripeljalo Titovo nevoljo: ta dolži, tako kot vsi komunisti stare šole, Partijske voditelje, ki uživajo podporo ljudstva, buržuaznega odklona. Ker se je Kavčič večkrat celo v krepkih sporih Titu v obraz postavil, se is temu zazdel še nevarnejši. Udarne čete proti samovoljnemu možu je Tito zlahka našel. To so bili predvsem Slovenci, ki so bili Kavčiču nevoščljivi njegove priljubljenosti pri ljudstvu: za razloge nedopustljivi Kardelj, Titov prejšnji zaupnik, ki ni bil v svoji domovini nikdar priljubljen, in bledi komolčarski funkcionarji kot Ribičič. Tudi Stane Dolanc, od preokreta 1971 drugi mož v Jugoslaviji, ni bil Kavčiču naklonjen. Tem so se pridružili politiki manj razvitih delnih republik, ki so Kavčiču očitali slovenski nacionalizem. Začudljivo je, da se je mogel Kavčič obdržati spričo takšnih zoprnikov, ko je sprožil Kardelj po Titovem naročilu proti njemu poleti 1969 v Ljubljani prvo ofenzivo. „Nacionalizem“, „separatizem", „meščansko popuščanje“, „socialna demokracija“ — tako se je tedaj glasil seznam Pogrešk, ki so jih Kavčiču očitali, češ da jih sam počenja ali pa vsaj dopušča. Nobeden od očitkov ni bil upravičen, očitek seperatizma je bil pa naravnost smešen. Kavčič je le hotel privesti Jugoslavijo od pol-tetalitarnega komunizma k svobodnejšemu. Tito ni miroval. Konec 1972 je vrgel Kavčiča, takoj za hrvaškimi reformatorji in istočasno s srbskimi. Kot vsi odstavljeni je tudi Kavčič od tedaj v Jugoslaviji ne-oseba. A nazadnjaki vedo, da ni mogoče tako brž sPomin na Kavčiča zbrisati. Tudi zato je hotel Ribičič izhajati srhljivko o drugem Izraelu pod Karavankami. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Frankfurt, 4. dec. 1973. cev. V občini je veliko malih podjetij, ki so pripomogla k hitrejšemu razvoju tega kraja. Z uvozom kapitala bodo lahko nudili tudi tem delo. Računati pa morajo tudi na 800 zdomcev, ki se bodo čez čas začeli vračati domov. SEČOVLJE. — Portoroški zavod za turizem v Sečovljah ureja sedanje športno letališče zaradi vse večjih turističnih potreb. Pripravljajo pristajalno stezo, ki bi sprejela manjša potniška letala, ob straneh pa travnato površino za športna in jadralna letala. Poleg tega bo postavljenih več hangarjev in manjša letališka zgradba. SLOVENSKA BISTRICA. — Na misijonsko nedeljo so se tu zbrali vsi člani župnijskih svetov (250). Posebno doživetje je bilo darovanje med sv. mašo, ko so k oltarju prinesli sodček vina in nekaj hlebov kruha. Po maši so — kot nekoč prvi kristjani — kruh in vino razdelili. Bila je prava agape. Škof Grmič je nato predaval o delu župnijskih svetov. Poudaril je važnost pogostnih sestankov in pravilne razdelitve dela. Zmotno je mnenje, da so ti sveti le ključ za izhod iz gmotnih težav. Prav ti duhovniku lahko veliko pomagajo pri karitativnem, liturgičnem in ostalem župnijskem delu. S tem se ustvarja zavest, da smo vsi odgovorni za župnijsko delo in pravilno duhovno formiranje. Po pogovoru so mladi imeli recital, sestavljen iz besedil naših misijonarjev. ŠKOFJA LOKA. — Slovenske mlekarne so pred osmimi leti odkupile 90,5 milj. litrov mleka. Letos so ga 188 milj. litrov. Ta uspeh je bil dosežen z modernizacijo družbenih farm in s preusmeritvijo 5.880 kmetij v živinorejo. Na 13. republiški razstavi mlečnih izdelkov so ocenjevali 122 izdelkov iz 15 mlekarn. Ugotovljen je bil velik napredek v tehnologiji in kakovosti izdelave. VELENJE. — Kolektiv rudnika lignita neprekinjeno koplje premog v treh izmenah, da bi tako omilil povpraševanje po njem. Ves premog gre vsak dan sproti v prodajo. Letos so dosegli rekord — 4 milj. ton. mali oglasi PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjegal ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke. NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slove-nija-Jugoslavija. MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 40 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 1.50 avstrijskega šilinga (ali enako vrednost v drugi valuti). Uredništvo posreduje le naslov oglaše-vavca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov ogla-ševavca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem v tujino. • JANKOVIČ, 17 me de Belgrade, 54 Tucquegnieux, Francija, posreduje uradne prevode in prošnje. Pišite mu! ® PREVAJAVSKA PISARNA V MÜN-CHNU vam ekspresno in uradno uredi vse prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje, daje informacije in poučuje nemščino po zanesljivi metodi. Dipl. filolog JOSEPH ARECH, 8 München 50, Pfeilschifterstraße 21, tel. 1413 702. O SLOVENSKI, HRVAŠKI IN SRBSKI EKSPRES-PREVODI, sodno overovljeni: sodni prevajalec in tolmač MILENA GRATZA, 8 München 50, Men-zingerstr. 195, tel. 8 12 18 20. Končna tramvajska postaja linije 17 ali 21, nato z avtobusom 77 (Finsterwalder-straße) ali 75 (Eversbuscherstraße). © PREPROST SLOVENSKI FANT, 27 let, išče prav tako preprosto dekle, 20 do 25 let, ki bi se z njim poročila, preživela še nekaj let v ZR Nemčiji in se potem vrnila z njim v domači kraj, kjer ju čaka gotov dom. Počuti se zelo samega. Pričakuje iskreno ponudbo. Naslov posreduje uprava Naše luči, če pošljete v pismu pristojbino, kot je navedena v barvnem pasu te strani levo spodaj. (Št. 1). © HIŠO v Savinjski dolini, primerno za obrt, gostinstvo ali turizem, z lepim vrtom, PRODAM. — Jože Kočevar, Prebold 61, 63312 Prebold, Slovenija, Jugoslavija. @ Ugodno PRODAM nadstropno HIŠO z lepim vrtom in parkom. Petrovič, Ulica heroja Slaka 13, 83210 Trebnje, Slovenija, Jugoslavija. @ PRODAM ZGRADBO z gostilno in turističnimi sobami v bližini Rogaške Slatine, na križišču cest Rogaška Sla-tina-Atomske toplice-Celje in Rogaška Slatina-Maribor. Gostilna ima zelo lepe prostore, veliko kapaciteto, velik parkirni prostor, vse asfaltirano. Pri gostilni so avtobusne postaje. Telefon v hiši. Podrobnejše informacije daje Simon Ivanuš, 63241 Podplat št. 5, Slovenija, Jugoslavija. NOVE KNJIGE Vital Vider • ZAKONCA — se POZNATA? Maribor 1973 Knjiga je nastala ob stikih z zakonci, predvsem ob duhovnih srečanjih ali duhovnih vajah za zakonske pare. Namenjena je mladim zakoncem. Njena glavna misel je: mož in žena se morata med seboj vedno znova iskati in najdevati. Nekaj naslovov poglavij te knjige: Kako graditi ljubezen, ki bo trajala? Kaj pričakujeta od svojega zakona? Naučiti se govoriti isti jezik. Skupne odločitve in spori? Kako premostiti prva razočaranja? Spolna vzgoja. Imeti, ne imeti otroke. Odnosi do prijateljev in znancev. Ob težavah ... Naročila sprejema Vital Vider, Mag-dalenski trg 3, 62000 Maribor. Alojzij Geržinič © JANEZ GNIDOVEC Buenos Aires 1972 Dr. Janez Gnidovec je bil rojen v Velikem Lipovcu nad Žužemberkom. Bil je duhovnik, vzgojitelj, misijonar, škof. Knjiga opisuje globoko življenje in obširno delovanje tega skopskega škofa, umrlega leta 1929. Kdorkoli ga je osebno poznal, je bil prepričan, da je to res božji mož. Življenjepis v stvarnem slogu kaže, kako življenje enega človeka razodeva vrednote in dobrine, ki so večne. Bil je človek in je spoštoval človeka. Bil je Slovenec in ni nikdar zatajil svojega slovenstva. Kot vernik, duhovnik in škof je znal biti človek za druge. Knjiga obsega 227 strani in vsebuje 72 dokumentarnih fotografij. Posreduje jo Mohorjeva knjigarna v Celovcu. CELJSKE MOHORJEVKE © MOHORJEV KOLEDAR 1974 — Privlačno, poučno branje z raznih področij, mnogo uporabnih podatkov, bogato ilustrirano gradivo. © Ivan Pregelj, TOLMINCI — To najpomembnejše slovensko leposlovno delo o naših kmečkih uporih je Mohorjeva ponatisnila v počastitev 400-letnice slovenskih kmečkih uporov. © Marijan Zadnikar, SAKRALNI SPOMENIKI .— To je v poljudni besedi napisano delo o najznačilnejših sakralnih spomenikih, kot so cerkve, znamenja, freske ipd. Številne ilustracije krasijo delo. © Miran Sattler — France Stele, STARE SLOVENSKE LIPE — Gre za živahno pripovedno delo, povezano z zgodovinskim izročilom, z anekdotami in s slovensko folkloro. Knjiga vsebuje tudi mnogo ilustracij. © APOSTOLSKA DELA — To je nadaljevanje lani prav tako pri Mohorjevi izdanega Jezusovega evangelija. Knjiga je barvno ilustrirana. Knjige lahko naročite pri Mohorjevi družbi, Zidanškova 7, 63000 Celje. KDO JE BIL UBIJALEC? Šest moških je osumljenih umora. Pišejo se Mali, Korenjak, Rožmarin, Gornik, Rebernjak in Kovač. Kovač je sedel do 18. ure s Korenjakom v neki kavarni. Potem je odšel Kovač domov. Medtem je šel Korenjak z Rebernjakom h Gorniku. Tega ni bilo doma; malo predtem je odšel z ubijalcem na stanovanje h Kovaču. Kovač je medtem odšel k Maliju, ki ga pa ni dobil doma. Rožmarin je Malija prosil, naj bi vzpostavi/ zvezo s Korenjakom in Rebernjakom. Korenjaka je Mali našel, Rebernjaka pa so pred četrt ure iz nekega hotela klicali. Tisti, ki je klical, je bil ubijalec. Kdo je bil to? Sultan je rekel lepi Jasmini: „Dve od teh štirih skrinj sta polni draguljev, drugi dve polni kovancev. Dve vsebujeta samo zlato, drugi dve samo srebro. Vsaj ena skrinja z zlatom stoji na desni strani ene skrinje s srebrom. Vsaj ena skrinja z dragulji stoji na desni strani druge skrinje z dragulji. Na desni ene skrinje z zlatom ni nobene skrinje s srebrom. Na desni strani ene skrinje z dragulji je vsaj ena skrinja s kovanci. Na desni strani ene skrinje z zlatom je vsaj ena skrinja z zlatom. Na desni strani ene skrinje s kovanci ni nobene skrinje z dragulji. Če mi poveš točno, kaj je v vsaki od teh štirih skrinj, je ves zaklad tvoj.“ Kako se glasi pravilni odgovor? MUŠICA V UŠESU Pozno zvečer je slonel gospod Poznič pri odprtem oknu, pa mu je pri tem priletela mušica v uho. Zdelo se mu je, da je sedla prav na bobenčko-vo membrano in tam začela brenčati. Občutek je imei, kot da bi imel motor v glavi, tako je šumelo. Ne njemu ne njegovi ženi se ni posrečilo spraviti mušice iz ušesa. Kaj je končno le storil, da je dobil mušico iz ušesa? VODNJAK V neki vodnjak priteka voda iz štirih studencev. Prvi studenec daje toliko vode, da napolni vodnjak v enem dnevu, drugi ga napolni v dveh, tretji v treh in četrti v štirih dneh. V kakšnem času se vodnjak napolni, če tečejo vsi štirje studenci hkrati? LESENI ZAMAŠEK: Leseni zamašek bo mora! imeti obliko, kot jo kaže risba. V legi, kot je na risbi, zapre odprtino X; nje- gova zgornja ravnina je tako velika kot okrogla odprtina; če ga postavimo postrani, pa popolnoma zapre kvadratno odprtino. DAL — VZEL: Mož je imel pri sebi 600 dinarjev. Po podvojitvi je imel 1.200 dinarjev, od katerih je dal 800 dinarjev v blagajno. Ostanek 400 dinarjev mu je blagajnik spet podvojil, tako je dobil 800 dinarjev in s temi je ravno še lahko poravnal svojo obveznost. Ko bi imel v začetku več kot 800 dinarjev, bi se mu podvojitve splačale: čim večkrat bi od svojega podvojenega denarja dal po 800 dinarjev, toliko več bi imel. KOLIKO DENARJA SO IMELI: Janez je imel najmanj denarja, zato velja njegov denar kot en del. Miha je imel tri dele, Tomaž dvanajst delov. Prijatelji so torej imeli: 1+3+ 12 = skupaj 16 delov ali 160 dinarjev. Na en del pride potemtakem 10 dinarjev. Janez je imel 10, Miha 30, Tomaž 120 dinarjev. Krčmar je naštel na mizo 5 dinarjev. NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE: NAŠA LUČ Viktringer Ring 26 A-9020 Klagenfurt, Austria SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI RAVNATELJSTVO slovenskega dušnega pastirstva v zdomstvu: Tajnik: Franc Bergant, Via della Sagrestia 17, 1-00120 Cittä del Vaticano. (Tel. 6382-3924). ANGLIJA Msgr. Ignacij Kunstelj, 62 Offley Road, London S.W. 9. (Tel. 01-735-6655). AVSTRIJA Ciril Lavrič, Kirchenstraße 1, 4053 Haid bei Ansfelden. Martin Belej, Enzenbach, 8112 Gratwein bei Graz (Tel. 031 24 - 2359). Anton Miklavčič, Kappelleng. 15, 9800 Spittal/Drau. (Tel. 0 47 62 - 3 34 62). P. Stefan Kržišnik, Zist. Stift. 6422 Stams, Tirol. Alojzij Sterle, Kolonitzplatz 1, 1030 Wien 3. „Korotan“, Albertgasse 48, 1080 Wien VIII. Slovenski socialni urad, Seitzerg. 5/11, 1010 Wien I (za cerkvijo Am Hof.) Janez Žagar, Bahnhofstr. 13, 6800 Feldkirch, Vorarlberg. BELGIJA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, B-4000 Liege. (Tel. 04/23-39-10). Kazimir Gaberc, rue L. Empain 19, B-6001 Marcinelle. (Tel. 07/36-77-54). FRANCIJA Nace Čretnik, 4 rue St. Fargeau, 75020 Paris. (Tel. 636-80-68). Jože Flis, 7 rue Gutenberg, 75015 Paris. (Tel. 577-69-93). Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. Anton Dejak, 33 rue de la Victoire, 57710 Aumetz. Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de l’Europe, 57800 Freyming-Merlebach. Franjo Pavalec, 8 Avenue Pauliani, 06000 Nice. ITALIJA Slov. dušnopastirski urad, Via dei Colli 8, 00198 Roma. (Tel. 845-0-989). NEMČIJA Dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089-53 64 53). Mirko Jereb, 28 Bremen 1, Kolpingstr. 3. (Tel. 0421 — 32 8410). Ivan Ifko, 43 Essen-Altenessen, Bausenhorststr. 2. (Tel.02141 -344045). Pavel Uršič, 42 Oberhausen 11, Oskarstr. 29 (Tel. 02132 - 62676). Ludvik Rot, 5 Köln 1, Norbertstr. 25. (Tel. 0221 - 24 38 89). Jože Bucik, 5 Köln 1, Norbertstr. 25. (Tel. 0221 -24 38 80). Dr. Edo Škulj, 6 Frankfurt 70, Textorstr. 75-II. (Tel. 0611 - 61 37 22). Jože Cimerman, 68 Mannheim, A 4, 2. (Tei. 0621 - 2 85 00). Ciril Turk, 73 Esslingen, Häuserhaldenweg 36. (Tel. 0711 -38 21 74). Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 - 7 75 25). Dr. Franc Felc, 798 Ravensburg, Raueneggstr. 13. (Tel. 0751 -2 20 00). Feliks Grm, 807 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3 1/2. (Tel. 0841 - 42 74). P. Janez Sodja, 8 München 80, Röntgenstr. 5. (Tel. 089-9819 90). Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089-53 64 53). Stefan Vereš, 1 Berlin 61, Methfesselstr. 43, Kolpinghaus. (Telefon 030 -785 30 91 do 93), in 1 Berlin, Kolonnenstr. 40. (Tel. 030 - 784 84 34). NIZOZEMSKA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVICA P. Fidelis Kraner, Postfach 191, Seebacherstraße 15, 8052 Zürich. (Tel. 01/50-44-15). P. Angel Kralj, Kapuzinerkloster, 4500 Solothurn. (Tel. 065/2-19-55).