Trojni predlog glede Trsta
Amerika, Anglija in Francija predlagaf@ irnitev Trsia Italiji ~~
jngosiovanske čete na meji
Svobodno tržaško ozemlje je tvor na evropskem zemljevidu, ki se iz dneva v dan slabša in ga bo treba prej ali slej prere* zati. To neprijetno dejstvo so pojasnili do=_ godki po podpisu italijanske mirovne po= godbe oziroma pravzaprav že od takrat, ko so jugoslovanske čete na koncu vojne pre= plavile to področje. Vsi poskusi za ustano= vitev kompromisnega'režima na tem eksploi zivnem hodniku med latinskim in slovam skim svetom so se ponesrečili." Ameriška, britanska in francoska vlada so se zdaj odločile za smelo iniciativo. Predložile so Ita* liji in Sovjetski zvezi, naj z dodatnim pro» tokolom k pogodbi vrnejo Trst Italiji.
Italija bo predlog z veseljem sprejela, Sovjetska zveza pa bo skoraj gotovo skušala najti kako drugo rešitev. Ta diplomatski korak ima posebni pomen v luči odno-šajev med vzhodno in zahodno Evropo cd Finske do Sredozemlja. Gotovo daje temu svoj pomen neposrednost splošnih italijanskih. volitev, ki bodo prihodnji mesec. Z idejo za izročitev Trsta Italijanom so prvi prišli ha dan Jugoslovani in Rusi, hoteč s tem pomagati komunistom.
Krivda za sedanje mrtvo stanje'v Trstu je skoraj popolnoma na jugoslovanski strani. Maršal Tito je hotel dobiti vse ozemlje, ki je bilo med prvo in drugo svetovno vojno med Jugoslavijo in Italijo sporno. Večino tega ozemlja je tudi dobil. Poleg tega je imel in še ima v svojih rokah velik del Svobodnega ozemlja, ki ga ne upravlja v skladu z mednarodnimi obveznostmi. Anglo-američani so /se na svojem področju, ki obsega tudi mesto Trst, ravnali natančno kot zastopniki Združenih narodov in to v okoliščinah, katere so jim sosedje otežkočali, kar so le mogli. Poskušali so celo z vdorom, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba. Odločnost zavezniških vojaških oblasti je to preprečila. Od takrat so Jugoslovani osredotočili svoje delo na to, da so spremenili v totalitarni privesek Beograda tisti del ozemlja, ki je v njihovih rokah.
Dogodek 20. marca v Berlinu, ko je sovjetski maršal Sokolovski zapustil sreči i razgovorov sejno dvorano zavezniškega hadzorstvenega sveta, so njegovi britanski, francoski in ameriški tovariši sprejeli z Vzdržnostjo, toda odklonili so, da bi prisostvovali seiam raznih podoborov sveta, dokler ne bodo Rusi določili čas glavnega zborovanja.
Rusi so namreč sklicali seje pododborov. Ali so hoteli s tem zopet začeti ^ delom ali pa še nadaljevati s komedijo, to So bo razvidelo iz njihovega zadržanja takrat, ko bodo zahodne velesile pričele ^agirati.
Drugi dokazi poudarjajo njihov namen, da so se hoteli formalno oddaljiti sistemu Nadzorstva, o katerem so se zedinili že pri Pogajanjih v Jalti in v Potsdamu, a so Prav oni mnogo storili, da bi preprečili Njih izvedbo. General Kotikov je skušal Nvesti' pravo cenzuro pri berlinskem mest-Nem svetu, ko je prepovedal tak o zv an o ^Protisovjetsko« propagando, kar pa v res-Nici ni nič drugega kot kritiziranje komu-Ništov, ki so sedaj maskirani kot »socija-fistična enotna stranka«., .
Tekom zadnjih dveh mesecev so Rusi Praktično podjarmili druge stranke na
Omalovaževali so vse proteste Washingto-na in Londona. Razdeljevali so zemljo, zatrli so svobodo besede in tiska, temu pa so sledili nešteti incidenti, ki so imeli za posledico prelivanje krvi, ugrabitve in deportacije. Vsega tega dogajanja ni mogoče ne »pisati' in ne opravičiti. Komunistični taktiki so se poslužili vseh svojih javnih in podtalnih izkušenj, da bi pomaknili zahodne meje od Sovjetov kontrolirane Evrope v Italijo.
Zahodne velesile gledajo na stalno sabotiranje pametne in sporazumne ureditve tržaškega vprašanja v luči splošnih evropskih dogodkov. Tudi to spada v okvir razdvajanja Evrope, za kar imamo podroben primer pri maršalu Sokolovskem, ki je v znak protesta proti politiki zahodnih velesil v njihovih nemških področjih zapustil sestanek zavezniškega, nadzorstvenega sveta v Berlinu. Sovjeti sami pa vodijo s svojimi prijatelji politiko opozicije proti zahodnemu programu blagostanja in varnosti s pomočjo ameriške podpore, to je proti programu, ki je zdaj postal praktična obramba proti napredovanju komunizma.
Amerika, Britanija in njene zaveznice so bile po dolgih iskrenih poskusih, da bi ohranile nezlomljeno enotno fronto vojnega zavezništva, prisiljene k pozitivnim korakom za- rešitev Evrope pred njenimi bivšimi zaveznicami. To je narekovala skupna previdnost. Zahodne države imajo dve potrebi, ki sta obe nujni in ne dopuščata ni-kakega odlašanja. Prva’ potreba je obnovL tev evropskega gospodarstva, ki zdaj napreduje hitreje kot se je zdelo možno pred nekaj meseci. Druga potreba pa je, pokazati z vsemi sredstvi, da ni mogoče^ več dovoliti nikake kršitve nedotakljivosti zahod-dnih meja ali nedotakljivosti zahodnih svoboščin ter ustanov.
Novoprišle edinice jugoslovanske armade se bavijo trenotno z rekviriranjem stanovanj in tovaren v jugoslovanski coni
v Nemčiji)
svojem zasedbenem področju Nemčije ter ustanovili tudi »Ljudski kongres« in »Ljudski svet«. Prihajajo pa tudi poročila, da so gotovi nekdanji nacisti pod ruskim pokroviteljstvom sestavili načrt za ppsebno vlado v Vzhodni ^Nemčiji. Vse znači, da Rusi trdovratno odklanjajo izvajanje Potsdamske pogodbe, ki predvideva upravljanje Nemčije kot gospodarske celote. Toda to odklanjanje bi lahko pomenilo zlom zadnjih vezi' sodelovanje v Nemčiji. Polagoma, so se zahodne velesile odločile, da uvedejo svoja področja v delovni red in jih napravijo za soudeležence pri Marshallovi pomoči. Toda to je za komuniste vsepovsod to, kar je za bika rdeča cunja in tako je tudi v Nemčiji. Kjer je dovoljeno zboljšanje položaja in okrevanje po strahotah vojne, tam namreč komunizem ne uspeva.
AH se bo pričakovano tudi zgodilo, ali bo dejanje maršala Sokolovskega le nekakšna predigra k zlomu nadzorstvenega sveta, to se bo razvidelo iz tega, ali bodo Britanci, Francozi in Amerikanci ostali v Berlinu, ali se bodo umaknili. Če bi ostali, bodo tvorili nekakšen otok v ruski poplavi in njihove odredbe bodo 'veljale le v Za-padni Nemčiji. Po drugi strani pa je vzrokov dovolj za trditev, da morajo ostati
Trsta. Posestnikom zasebnih hiš so sporočili, da morajo v teku 24 ur sprazniti svoje hiše in jih staviti na razpolago četam.
Poročevalec zavezniške vojaške vlade v Trstu je objavil nove ukaze, s katerimi hočejo izvesti nadzorstvo nad nameravanimi demonstracijami in sprevodi 1. maja. Organizacijam levičarskih strank so sporočili, da je nošenje uniform na dan 1. maja prepovedano. Razen tega se demonstracij ne smejo udeležiti organizacije, ki so izven Trsta. Vsa poročila o ojačenjih britanskih čet v Trstu je zavezniški vojaški glavni stan odločno zanikal in sporočil, da. tega niso niti nameravali izvesti. Italijanski begunci, ki so prišli iz jugoslovanske cone v Trstu, pravijo, da je prišlo v teku 48 ur kakih 2000 jugoslovanskih vojakov v mesto, ki leži tik ob meji.
Italijanski uradni krogi ne gojijo preveč upanja v uspeh neposrednih pogajanj med Italijo in Jugoslavijo glede Trsta.
V uradnih italijanskih krogih pripominjajo tudi, da sami uradni krogi v,-Londonu ne verujejo v uspeh neposrednih pogajanj med Beogradom in Rimom. niiiiitiiimmimimiitmiiimimmiiiHimiiiinminiitimiiimmiiiiHtii
tu, kjer imajo pravico, da so in kjer so potrebni, da rešijo vse one, ki so voljno orodje Rusov. Še važnejše vprašanje pa je, kako prehiteti nameravano pronicanje ter intrige komunistov v Zahodni Nemčiji. Vsled tega je čas, da se deluje proti temu, da bi komunistična politika zavzela konstruktivno stran. Vsa Evropa, ki je še prosta komunističnega gospodarstva, se mora gospodarsko postaviti na lastne noge in to potom pomoči iz inozemstva kakor tudi z lastnimi napori. Zahodna Nemčija je industrijsko zmožna, da jo priključijo Zapadni zvezi. Velika Britanija, Francija in Amerika sestavljajo politiko za Zahodno Nemčijo; čas je, da se izvede hitro in dosledno.	(»Daily Telegraph«.)
Zopel mir v Berlina
Razpoloženje v Berlinu je vsled cele vrste vzrokov pomirilo. Poročilo, ki ga je v Berlinu sestavil generalni poročnik Lu= kačenko, šef sovjetskega štaba, da Rusija odobrava nadaljevanje nadzorstva štirih velesil in želi še naprej pripadati nadzorstvenemu svetu, je našlo prijeten odziv tudi v britanskem zunanjem ministrstvu v Londonu. Neki govornik zunanjega ministrstva je naznanil, da je tudi Velika Britanija pripravljena nadaljevati z vlado štirih velesil v Nemčiji in ostati član sveta.
Odločnost upravnih organov treh zahodnih velesil in demokratske večine pri berlinskem magistratu je bila oni činitelj, ki je zopet pojačal nado v to, da more Berlin ponovno ustaliti svoj položaj kot naravno stikališče dveh svetovnih sistemov.
PflnanwmHa hon§>rmn
V torek se je pričela v glavnem mestu Kolumbije deveta panameriška konferenca. Eden izmed glavnih ciljev te konference bo ustanovitev stalnega medameriškega obrambnega sveta za izvajanje obrambne zveze zapadne poloble. Vprašanje je, če naj postane ta svet za obrambo ustanova pan-ameriške zveze, ki je spojena z organizacijo Združenih narodov, ali pa popolnoma
samostojna organizacija. Zaradi zadnjih mednarodnih dogodkov je postala misel o neodvisnem obrambnem svetu $opet močnejša. Argentina je uradno predlagala ustanovitev takega odbora. Ker podpirajo argentinski načrt tudi druge države, bodo izrekle odločilno besedo Združene države.
Truman: SovielsTia zveza je še prijateljska država
Predsednik Truman je izjavil, da je Sovjetska sveža še vedno prijateljska država in se mora zato z njo postopati pri medsebojnih trgovinskih odnosih temu odgovarjajoče. Predsednik Truman je zavzel svoje stališče tudi do dobav letalskih motorjev in drugega materijala Sovjetski zvezi in. poudaril da so izvajali kupčije že pred dvema letoma. Demokratični senator Maybank je sporočil, da je zahteval od ministrstva pravde, naj uvede sodni postopek proti vsem osebam, ki so bile udeležene pri dobavah letalskih motorjev Sovjetski zvezi. Trgovinski minister Harriman je v tajni seji sporočil, da so uvedli ukrepe za ukinitev pošiljanja vojnega materijala za Sovjetsko zvezo.
Aov položaj
»Times« je objavil daljši članek o položaju v Evropi, v katerem pravi: Evropska usoda se odloča veliko hitreje in odločneje kakor kadar koli po premirju z Nemčijo. Kritični razvoj se je pričel pred enim mesecem s komunističnim udarom v Pragi in se bo nehal 18. aprila z italijanskimi volitvami. V borbi za oblast ni pravega začetka in pravega konca, toda gori omenjeno razdobje dveh mesecev bo verjetno odločilno, ker bo pokazalo, kakšno področje bo obsegala svobodna Evropa, pokazalo pa bo tudi, ali se je zahod pridobil čas, ki je potreben, da si zgradi na trdnih temeljih blaginjo in stalnost. Ne mine niti dan, da ne bi zahodne ali vzhodne države storile kakega odločnega koraka v sklopu te borbe. Sem spada tudi predlog zahodnih velesil za vrnitev Trsta Italiji. Ta. predlog ima širši pomen. Pomeni namreč ,da se proti sovjetski nepopustljivosti in poizkusom za povečanje sovjetske nadoblasti postavlja enaka odločenost po utrditvi zahodne zveze z vsemi gospodarskimi, političnimi in diplomatskimi sredstvi.
»Times« se nato bavi s praktičnimi evropskimi načrti in zaključuje: Pogodba o medsebojni pomoči med Britanijo, Francijo ter državami Beneluxa je formalno objavila, da hočejo zahodnoevropske države ohraniti svojo skupno civilizacija ter svoje posebne tradicije. Ta pogodba je prvi člen v verigi paktov in sporazumov za gospodarsko obnovo in vojaško varnost. Trumanov predlog za obvezno vojaško službo daje zahodni Evropi trdno jamstvo ameriške moči poleg že izkazanih plemenitih dokazov ameriškega prijateljstva v obliki evropskega obnovitvenega načrta. Dones se Amerika pripravlja za prevsem odgovornosti, ki ji pritiče kot najmočnejši vojaški in gospodarski sili svobodnega sveta. Pri tem ima le miroljubne namene. Končni smoter je sodelovanje z vsemi državami. Jasno pa je treba povedati, da so zahodne države dovolj močne in da ne bodo klonile pred silo ali grožnjami. Gospodarska moč je neob-hodna podlaga za vojaško varnost.
Evropski odgovor na .komunizem mora Hiti trajno in junaško delo. .Komunisti vidijo v' italijanskih volitvah zadnjo priložnost za razbijanje zahodnoevropske zveze. Od italijanskega ljudstva bo odvisna odločitev, od katere je v veliki meri odvisna evropska in njihova bodočnost.
Moskovski radio je uradno demantiral poročila o navzočnosti sovjetskih podmornic ob obalah Združenih držav.
Spričo dejstev
(Dogodki
IRAK
Šef britanske vojaške svetovalne misije pri iraški armadi, je poročal iraški in britanski vladi, da je iraška armada že tsko izvežbana, da ne potrebuje več ino= zemskih svetovalcev. Obe vladi sta sprejeli to poročilo z zadovoljstvom. Vladi obeh držav sta sklenili, da bodo odpoklicali’ brL tansko vojaško misijo 16. maja iz Iraka.
PALESTINA
Izvršna oblast Jewish Agency je sklenila oklicati 16. maja »židovsko državo«. To se pravi, da bo nastala ta »država« en dan po ukinitvi britanskega mandata v Palestini.
*
Poročevalec britanskega zunanjega mi= nistrstva je podal k izjavi ameriškega se= natorja Austina v Varnostnem svetu, v kateri predlaga, naj se stavi Palestina pod začasno zaupno upravo Združenih narodov, sledečo izjavo: »To, kar je izjavil senator Austin, je zelo važno in se mora pazljivo proučiti. Seveda, se odločitev britanske vlade, ki je sklenila, da bo ukinila svoj mandat nad Palestino 15. maja in umak= nila svoje čete iz Palestine do 1. avgust?., no sme spremeniti. Skušali smo najti pot na vse načine, da bi prišli iz sedanjih tež= koč ter se trudili doseči sporazum, ki bi bil sprejemljiv za vse prebivalce Palestine in ki bi omogočil življenje in sodelovanje v soglasju za napredek dežele.«
^TALIJA
18. aprila bodo v Italiji splošne volitve, katerih izid pričakujejo z velikim zanimaš ' 'cm po vsem svetu. Kakšen je pravzaprav položaj ?
Vkljub številu in moči komunistov ter nj'hovih pristašev revolueijonarne sile v kaliji vendar niso tako razvite, kakor so rile na Češkoslovaškem. Italijansko notra= nje ministrstvo in policija nista podminL •ena. V Italiji tudi ni rasnih in kulturnih simpatij do vzhoda in patološke bojazni ared Nemčijo. Sovjeti niso Italiji ničesar ponudili in ji ne morejo ničesar nuditi razen žita,- Zelo čudna pa je sovjetska po= ■ moč glede vrnitve kolonij, če jo gledamo v luči vseh prejšnjih predlogov, naj bi Sovjetska zveza dobila Tripolis.
Nikakega dvoma ni, da komunisti ne morejo nuditi italijanskim delavcem ničesar, razen takega režima, kakor vlada v vzhodnoevropskih državah. Toda vsa ta dejstva so nezadostna za ureditev notranjega položaja v Italiji. Komunisti so še vedno sila. Njihovo najmočnejše orožje, to so akcijski odbori v tovarnah, uradih, na univerzah in drugod, lahko nastopijo na vsak poziv.
Italijanski ministrski predsednik Aleide de Gasperi je izjavil, da bi stala pogodba med maršalom Titom in italijanskim komm mističnim voditeljem Togliattijem Italijo njeno neodvisnost.
Govornik italijanskega zunanjega minL sterstva jc ponovno potrdil stališče svoje vlade, češ da želi voditi pogovore glede Trsta na podlagi predloga treh zapadnih velesil.
DANSKA
Govornik danske vlade jc pozval po radiju vse prebivalce Danske, ki živijo ob obali, naj javijo takoj vsako nenavadno' ali Sumljivo gibanje. Oblasti so uvedle preiskave na podlagi poročil o skrivanju orožja na Danskem, toda‘ta poročila do= sedaj niso potrdili. Možno pa je, da se take stvari vsak čas dogodijo.
V nekem drugem uradnem sporočilu so zapovedali, naj takoj prenehajo z nadalje njim rušenjem letalskih zaklonišč po vsej Danski.
VENEZUELA
Uradno so potrdili sedaj izjavo vene. zuelskega ministrstva za. gospodarstvo, ki pravi, da ne nameravaja povečati proizvodnje petroleja, čeprav je na vsem svetu nastalo pomanjkanje goriva. K iz= javi so dodali še to, da ne bodo izdali nobenih novih koncesij več za črpanje.
MADŽARSKA
Iz madžarske socijalnodemokratske stranke so izključili 15 budimpeštanskih mestnih svetnikov, ki so pripadali desnemu-krilu socijalnodemokratske stranke in vršili tako v stranki, kakor tudi deloma, v sindikatih vodilne funkcije.
JAPONSKA
23.	marca je objavila komisija za daljni vzhod, katero sestavlja 11 držav, doku.
ment, ki se nanaša na ukrepe, katere na. nurava podvzeti za razorožitev Japonske. Uporabo orožja bodo dovolili samo civilni policiji in lovcem z obrtnim listom. Ta ko. misija je prepovedala Japonski vsako iz. delavo letal, vojnih ladij in. vsako vojaško izobrazbo v šolah. Razen tega bodo za. plenjeni vojaški materija! uničili ali pre. delali. Od tega je izvzet oni materija!, katerega potrebuje japonska civilna po. licija ali zasedbene čete oziroma ga po. trobujejo za reparacije. Vse vojaške orga. nizacije so nezakonite.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Ameriški minister za obrambo, James F or rest al, je zahteval od köngresa, naj zviša proračun za 3 milijarde dolarjev, da na ta način lahko zvišajo dejansko stanje števila častnikov in moštva v po. sameznik vrstah vojske za 349.500 mož. Zaprosil je kongres tudi za dovoljenje, da lahko vpokliče lOletne in 251etne.
-*
V	smislu določil Taft.Hartlejevega zako. na o delavskih odnošajih bo zapadlo tekom letošnjega leta na stotine kolektivnih po. godb, ki vsebujejo takozvano »closed shop« klavzulo, po kateri se ne more sprejeti, na delo delavcev, ki niso vpisani v sindikate. Te pogodbe, ki se tičejo trenotno okoli 4 milijonov ameriških delavcev so postale na podlagi Taft.Hartlejevega zakona leta 1947 nezakonite in se morajo nadomestiti s po. godbami, ki vsebujejo takozvano »union shop«, po kateri se lahko sprejme na delo tudi delavce, ki ne pripadajo sindikatom,
■' ako se obvežejo, da bodo pristopili k sindi. katu po nastopu službe. Te pogodbe, ki se trenotno tičejo 3 milijonov delavcev, mora. jo odobriti delavci sami, da postanejo ve. Ijavne v smislu novega zakona. Zato bodo
v	raznih podjetji^ in obratih, ki gredo v tisoče, izvedli tekom leta volitve s tajnim glasovanjem. Tako bo le v gradbeni indu. striji volilo 2 milijona in pol delavcev raz. nih kategorij, ki so včlanjeni v sindikatih.
VELIKA BRITANIJA
V	Londonu so objavili besedilo pogodbe o zavezništvu in gospodarskem ter socijal. nem sodelovanju za dobo 50 let med Veli. ko Britanijo, severno Irsko, Belgijo, Fran. cijo, Nizozemsko in Luksemburško, ki so jo podpisali 17. marca v Bruslju. Besedilo te pogodbe so objavili v obliki bele knjige. Razen tega besedila so objavili tudi besedi, lo nove britansko.transjordanske pogodbe, ki so jo podpisali 15. marca v Ammanu.
V	britanski spodnji zbornici je vložilo 16 odposlancev, ki so povečini pripadniki de. lavske stranke, predlog za sklicanje konfe. renče med Attleejem, Stalinom, Trumanom, zastopniki britanskih narodov ter genera. lom Smutsom oziroma lordom Mountbate. nom. V tem predlogu izražajo odposlanci svojo skrb glede trenotnega političnega poi ložaja v Evropi in izražajo željo, da bi raz. pravljali o sporazumu med zapadom in vzhodom najvišji državniki.
Britanski zunanji minister Bevin je spo. ročil v spodnji zbornici, da Sovjetska zve. za ni sprejela ameriškega predloga za skli. eanje konference podonavskih držav šele koncem tega leta. Sovjetska zveza je pred. lagala, naj se vrši ta konferenca činiprej, najkasneje pa do maja meseca.
Na podlagi sklepa, ki ga je izvršil odbor zunanjih ministrov 7. septembra 1946. le. ta, naj bi se vršila šest mesecev po veljavnosti mirovnih pogodb z Romunijo, Bolga. rijo in Madžarsko konferenca, pri kateri bi mogli izdelati sporazum glede podonavske plovbe. Mirovne pogodbe z Romunijo, Bol. garijo in "Madžarsko so stopile v veljavo 15. septembra 1947. leta. Ameriška vlada je predlagala februarja meseca t. 1., naj bi to konferenco preložili do konca tega leta. Velika Britanija se je s tem predlogom strinjala.
V	nekem dodatnem predlogu k namera, vanemu britanskemu kazenskemu zakonu zahteva 150 poslancev vseh strank odstra., nitev smrtne obsodbe za predhodno poizku. sno dobo petih let. Namesto smrtne obsod. be naj uvedejo dosmrtno ječo.
ŠVICA
Kakor poročajo, bodo s prvim aprilom ukinili v Švici racioniranje kruha. Ukinili bodo tudi racioniranje testenin. Vendar pa opozarja vojni prehranjevalni urad na to, da so švicarske zaloge žitaric še vedno pičle in bo zaradi tega dodeljevanje moke pokom podvrženo še vedno gotovemu ra. cioniranju. Tudi zasebniki- bodo dobili mo. ko samo na nakaznice.
Švicarski politični departement > ob ja.
vi	poročilo, v katerem pravijo, da > Švica • hter&la od Sovjetske zveze, naj izpusti 120 švicarskih državljanov, katere so za.
prli tekom zadnjih dni vojne, in so še sedaj v sovjetskih rokah. Politični departement je uvedel tudi preiskavo glede izginjanja več kot 500 Švicarjev, ki so živeli v vzhod, ni Evropi, in glede smrti 64 Švicarjev, ki so bili ubiti med prodiranjem Sovjetov.
BELGMA
Belgijski senat je sprejel zakon, po ka= tereiri-priznajo ženskam glasovalno pravico pri splošnih politvah. Za zakon je glasovalo 151 poslancev. Trije socijalistični zastopni. ki so glasovali proti. Na podlagi dosedaj veljavnega zakona so imele ženske v Bel. giji pri občinskih volitvah aktivno glasovalno pravico, medtem ko so imele pri splo. snih volitvah pasivno volilno pravico.
ROMUNIJA
V	Romuniji so se vršije preteklo nedeljo volitve, ki so prinesle pričakovano večino glasov za .ljudsko fronto. Poročajo, da je ljudska fronta dobila na splošno 78 odstot. kov glasov. Volitve so potekle mirno. Ulice so bile ‘okrašene s slikami glavnih kandida. tov demokratične ljudske fronte. Na javnih trgih so prirejali igre.
POLJSKA
Poljska socialistična stranka je sporo, čila svoj sklep, da izstopi iz mednarodnega odbora socijalistične konference.
GRČIJA
V	Atenah se množijo poročila, češ, da je
30.000 izvežbanih gveriljcev pripravljenih nastopiti proti vladnim četam iz oporišč v severnih obmejnih državah Grčije. Ujeti gveriljci poročajo, da bo v kratkem vdrla v Grčijo mednarodna brigada. Nadaljnja po. ročila potrjujejo vesti o velikopoteznih zbi. rsnjih gveriljskih čet predvsem v Albaniji pa tudi v Bolgariji in Jugoslaviji.	•
TURČIJA
Turško ministrstvo za obrambo je spo. ročilo, da bo zahtevalo od parlamenta na. daljnja posojila v višini 14 milijonov fun. tov aterlingov za turško armado.
MADŽARSKA
V	teku politične čistke v socijalnodemo. kratski stranki so odstavili dosedanjega župana mesta Szentos. Za njegovega na. slednika so postavili 22 letnega zidarskega pomočnika Imre Törecsezika.
NEMČIJA
Šef generalnega štaba sovjetske vojaške vlade v Nemčiji, generalni poročnik Lnkja. čenko, je izjavil zastopniku časopisa »Vor. wärts«, da bodo v kratkem uvedli posebne ukrepe za ojačenje nadzorstva nad mejo med sovjetsko cono in zapadno cono Nem. čije.
JUGOSLAVIJA '
V	vsej Sloveniji so se vršila zborovanja zä volitve v okrajne ljudske odbore. Na zborovanju, v Idriji so’ ugotovili, da se da. nes vse preveč kritizira »za oglom«, name. sto na sestankih, kakor je navada v drža. vah, kjer je na oblasti ljudstvo. V okraju
Celja=okolica so se pogovorili o pasivnosti nekaterih krajevnih aktivistov, ki sepnosta. vno zanašajo na okrajni kader. Na sestan. ku v Št. Pavlu so se pritožili, da je ponekod težko pritegniti mladino k resnemu delu. V Litiji so krizirali birokratsko ravnanje pri izdajanju bolniških listkov. V Velikih Laščah so zborovalci opozarjali na zlona. merno propagando reakcije, ki poizkuša širiti nezaupanje v gospodarske ukrepe ljudske oblasti. Na predvolivnem sestanku v Kostanjevici pa so ugotovili, da so se mnogi odločili za delo v tovarni, ne vedo pa ,kam naj se obrnejo. Udeležba na se. Stankih je bila nezadostna, sestankov se ni. so udeležili celo odborniki in člani propa. gande OF, kar pa je ljudstvo takoj opazilo in okrcalo.	,
Volitve so se vršile v nedeljo 21. marca. Kakor je bilo pričakovati, je zmagala OF. Ljudstvo je, tako piše »Slovenski poroče. valeč«, proslavljajo zmago s prostovoljnim množičnim nedeljskim delom. Izidi volitev pa kažejo, da v ljudski reptibliki nekaj ni v redu. ,Na vseh voliščih sta namreč na razpolago dve skrinjici, skrinjica OF in »črna skrinjica«. Razlika pa je v tem, da ima prva skrinjica kandidate, druga jih pa nima. Kljub temu pa je »črna« dobila veli. ko število glasov, število, ki bi v zapadni Evropi marsikaj pomenilo. V Murski So. boti je bilo oddanih v »črno« skrinjico 15,87% glasov, v Lendavi 12,48%, v Ptuju 12,20%, v Gfosuplju 10% itd. Razen tega je tudi abstinenca precejšnja. V Murski So. boti se je vzdržalo volitev 15,87% volivcev, v Ljutomeru 14,14%, v Ptuju 13,20%, v Grosuplju 10% itd.
V Beogradu je bila velika razprava pro. ti skupini najvišjih uradnikov Zveze na. bavnoprodajnih zadrug Srbije. Obtoženci so krivi velikih poneverb in tatvin. 'Sodišče je obsodilo predstavnika Zveze v Sloveniji Mirka Erza in Josipa Gaberščka na smrt, ostale obtožence pa na visoke zaporne ka= zn L
24.	marca je izjavil jugoslovanski mini ster Baebler dopisniku »United Press«, dr je priključitev Gorice k Italiji podlaga zf morebitno razpravljanje o predlogu treh velesil za vrnitev Trsta Italiji.
Ruski veleposlanik v Teheranu je- izročil perzijski vladi ostro noto, v kateri zavrača perzijski odgovor na ruski protest zaradi delovanja ameriške vojaške misije v Perziji.
-*
Znani češkoslovaški pisec, Ivan Blatuy. k» je prišel preteklo soboto kot član odpo. slanstva češkoslovaške avtorske zveze, katero je imenovala vlada, je podal izjavo v kateri pravi, da se ne bo več vrnil na Če. škosiovaško, ker je to sedaj policijska dr= žava, ki jo vodijo boljševiki. Blatny je elan -češkoslovaške komunistične partije.
%
Turški 'zunanji minister Sadak je izjavil v nedeljo pri neki tiskovni konferenci v Že. nevi, da bi pozdravil ustanovitev sredozem. ske zveze v obliki zapadnoevropske zveze, ker bi tvorila taka zveza na enaki podlagi najboljši temelj za evropsko zvezo.
Prihodnje potovanje angleške
kraljevske družine
\
Angleški kralj in kraljica bosta v sprem.	Vladarjev prvi obisk
stvu princeske Margarete obiskala začet, kom prihodnjega leta Novo Zelandijo in Avstralijo. Princesa Elizabeta in njen so. prog vojvoda Edinburški se ne bosta sonde, ležila tega potovanja. Ta kraljevski obisk bo sledil na povabilo ministrskega predse, dnika Nove Zelandije in Avstralije. Ni pa še določen čas odhoda in ne, kako dolgo bo trajal ta obisk.
Smer : Panamskiprekop
Potovanje se bo vršilo po morju. Najbrže z isto bojno ladjo Vanguard, s katero je angleška kraljevska družina plula lansko leto v Južno Afriko, če bosta kralj in kra. Ijica potovala s parnikom Vanguard, bosta najbrže plula skozi Panamski prekop naj. prej v Novo Zelandijo, namesto da bi šla skozi Sueški kanal v Avstralijo, kajti težko bi ta parnik potoval skozi Sueški kanal. Saj je Sueški kanal globok le 34 čevljev, a Panamski 45.
To bo njihovo četrto veliko prekomorsko potovanje, a tretje kot kralj in kraljica. Lansko leto 12. maja sta se vrnila s prin.
čašama Elizabeto in Margareto s perekra. snaga potovanja p» Južni Afrfid. Iflonka
proga tega zadnjega potovanja je bila doL ga 6000 morskih milj v vsako smer.
Skoraj gotovo se bo angleški kralj po. služil za prepotovanje velike razdalje med Novo Zelandijo in Avstralijo istega letala kot lansko leto v Južni Afriki.
Ministrska predsednika obeh dežel sta že potom radia obvestila svoji ljudstvi o kra. Ijevskem obisku.
To bo prvi vladarjev obisk v Avstraliji in Novi Zelandiji. Po Westminstrski ustavi je kralj ločeno tudi kralj Avstralije in No. ve Zelandije. Oba, kralj in kraljica, sta že bila v teh deželah in sicer leta 1927. Takrat sta potovala kot Yorski vojvoda in vojvod, kinja ,ko je sedanji angleški kralj kot voj. voda v imenu kralja Jurija V. otvoril fe. derativni parlament, ki je bil zgrajen v avstralskem mestu Canberri.
Zadnji član kraljevske družine, ki je obi. skal Avstralijo, je bil vojvoda Gloucesterski s svojo soprogo, ko je postal generalni gu. verner britanskega Commonwealtha. Vrnil Se je z letalom meseca januarja 1947.
Državni svet
Za časa kraljeve odsotnosti bodo upo. stavili državni svet, ki bo opravljal kralje» ve posle razen podelitve častnih naslovov in pa odobritve sklepov parlamenta. Prin. česa Elizabeta in vojvoda Gloucesterskj. bo? sta «lana tega sveta.
Obisk bo trajal predrktoma uajmaif * mesece, čeprav se to danes še ne da točno določiti.
Kako Je nasfala
Cerkev in božja pol Gospa Sveta
Kot domnevajo, se je od Gospe Svete pa na gori do Sv. Mihaela razprostiralo rimsko mestu Virunum, katerega so Huni v petem stoletju porušili. Stara izročila po= tem pravijo, da je Vsegamogočni sklenil, im mestu, kjer je stalo to pogansko mesto, postaviti veliko in lepo svetišče Mariji na čast. Iz njega naj bi se po Koroškem širL la prava krščanska vera.
Verjetno so prvi glasniki krščanske vere prišli na Koroško že v prvih poapostolskih časih. Eden teh je bil sv. Mohor. Ker pa je Koroška bila zelo izpostavljena napadom raznih vzhodnih poganskih narodov, krščanska vera še dolgo ni mogla pognati globljih korenin. Šele koroška apostola, Virgil in Modest sta mogla pogansko pre= bivalstvo pridobiti za novo vero.
O ŠKOFU MODESTU
Ko je krščanski knez Kajtimir zasedel koroški prestol, je zaprosil solnograškega škofa Virgila, naj t>i sc z večjo vnemo za= vzel za širjen je. krščanske vere med koroškim prebivalstvom. Ker Virgil sam ni mo= gel priti na Koroško, je poslal kot svojega zastopnika škofa Modesta z nekaj duhov* niki sodelavci. Kot stari viri govore, je bo* žji blagoslov spremljal njihovo delo v toliki meri, da je velik del prebivalstva in plem* stva prestopil v novo vero. Modest je s po* močjo kneza 'Kajtimara dal na skalnatem griču nasproti Krnskega gradu postaviti cerkev Materi božji na čast in jo imenoval Maria in Solio (Saal). Duhovniki iz Solno* grada so bili seveda nemške narodnosti in so med Slovenci na Koroškem obenem s krščansko vero širili tudi nemški jezik. Mnogi duhovniki pa so se naučili tudi jezi* ka prebivalstva, da so z večjim uspehom mogli poučevati krščanski nauk. Možno pa je tudi, da je Modest le prenovil cerkvico, ki jo je bil postavil že sv. Rupert. To je hi* lo koncem 8. stoletja. Cerkev, katero je Modest prenovil ali postavil, je pozneje ko* roški knez Domicijan povečal in jo utrdil s tem, da jo je obdal z visokimi zidovi in globokimi jarki. Napis na Domicijanovem grobu pravi o tem sledeče:	»Domicijan,
knez Noričanov in Korošcev ter njegova žena Marija Meranska sta ustanovila to cerkev, s pomočjo katere se je tukašhji na* rod spreobrnil h krščanstvu.«
Modest je osebno krstil na tisoče poga* nov. UntH je na Koroškem in bil pokopan v cerkvi Gospe Svete. Njegov grob je ka* menita rakev, ležeča na šestih stebričih, levo od cerkvenega vhoda. Zanimivo je, da je ljudska govorica trdila, da se ta grob po* Časi pomika proti glavnemu oltarju. Kro* bist, s katerega vrsticami vas seznanjam, je bil vprašal nekega domačina, ali je ta govorica resnična. Skrivnostno pomenljivo mu je ta odgovoril: »Kot deček sem zadaj komaj prišel skozi, zdaj lahko že klečim.« Neka gospa iz mesta pa je na isto vpraša*
nje menila: »Med nebom in zemljo so stva* ri, ki jih nikdo ne razume.«
Po globoki veri naših pradedov hi bilo sklepati, da je podlago tej domnevi dal Kristusov izrek: »da se bo potem, ko bo on povišan (križan), vse v tem znamenju dogodilo...« S težkimi boji se je krščan* ska vera mogla na Koroškem uveljaviti, težki bratomorni boji so njeno rojstvo spremljali. Ko pa je zmagala, je postala tudi odrešujoči nauk za ljudstvo, vera tla* čanov v novo, prelepo življenje, ki bo sle* dilo, če ne že morda na tem, pa zagotovo na onem svetu.
Vera, upanje in ljubezen so tri stvari, ki naj nam služijo kot kažipot v labirintu ži* vljenja.
Nadvse značilna je tudi sledeča ljudska govorica:
V cerkvi Gospe Svete je oltar Križanega. Telo Jezusa je po ljudski povesti sam škof Modest bil iz Solnograda prinesel do Go* spe Svete. Prav radi tega je oltar pri oko* liških vernikih v posebnih časteh ostal.
Kar se tiče groba škofa Modesta in ra* znih pisanih in nepisanih virov o nastanku in zgodovini cerkve pri Gospej Sveti, je treba na vsak način biti zelo previden. Na grobeh in raznih spominskih napisih je dvoje pisav:	latinska in staro=gotska
(nemška). (Novejših napisov seveda ne jemljemo v poštev, ker ti so z oziroma na politične prilike nedvomno vsi v nemščini). Iz povsem znanstvenega vidika je treba ugotoviti in zatrditi sledeče:	vse Gospo*
svetsko polje je kompaktno (v celoti) na* seljevalo slovensko ljudstvo, ki je prišlo iz vzhoda- v šestem stoletju. — šele po svoji naselitvi je prišlo v stik z germanskimi plemeni zahodno od svojih meja. — Slova* ni kot mirni poljedelci so se v naslednjih desetletjih borili proti novim vpadnikom iz Azije, — Obrom — in se za to borbo zvezali s germanskimi Bavarci. Skupna zmaga proti Obrom pa je prinesla odvis* n ost karantanskih Slovencev do Bavarcev. Na Bavarskem pa je krščanska vera bila že zelo razširjena, medtem jko so koroški Sloveni bili še poganu Iz Solnograda so pričeli širiti torej krščansko vero — pa tu* di germansko kulturo.
Glede cerkve Gospe Svete je nedvomno danes mogoče sledeče povedati:
Postavili so jo duhovniki iz Solnograda in podprli njih domači prijatelji. Verniki, za katere je bila postavljena, so bili pa na* ši predniki Slovenci, kajti v neštetih nem* ških virih je navedeno, da so prav Slovenci iz Južne Koroške (večkrat so Borovlje ime* novane) smatrali Gospo Sveto za svojo največjo in najsvetejšo božjo pot.
Preprosti kmet, ki je takrat tlačanil, tvo* ril pa absolutno večino prebivalstva, ta* krat seveda ni mogel biti pokopan v cerkvi Gospe Svete, niti niso njegove kosti kje drugje mogle biti pokopane tako, da bi nad njimi spomenik ali spominska plošča priča*
la o njem in njegovem poreklu.. Bil je po* Ijedelec, s svojimi žuljavimi rokami je pač preživljal gospodo, —več pa ni smel. — Za* torej je dejstvo, da množica latinskih in gotskih napisov na nagrobnikih in drugod pač priča o uglednem tujcu, ki je prišel in tod v vseh časteh umrl in bil pokopan, — zgodovinsko*etnografsko so pa vsi ti na* piši le relativno pomembni.
V podkrepitev tega naj navedemo eno izmed trditev, objavljenih v nemškem »Kärntner Volksblatt« leta 18S5.:
»Gospa Sveta je bila nekako okrog leta 900. slovanska škofija, kateri so pastirova* li sledeči škofje:	Modest, Latin, Modeha*
mus, Warmanus, Teodorik, Oton in Os* v/alđ.«
O MARIJINEM KIPU
Pazljivi obiskovalec cerkve Gospe Svete bo opazil med številnimi slikami in cerkve* nimi podobanfi tudi starinsko slikarijo z gotskim besedilom, Id pripoveduje, da sta dva italijanska plemiča Marijin kip hotela odnesti v Rekanat (poznejši Loretto v It a*
liji), da pa sta v Beljaku na poti slišala bo* žji opomin, da hoče namreč Mati Božja na* zaj na Gosposvetsko polje, kjer jo bo vemo ljudstvo častilo.
Stari očanci še danes vedo povedati, da so prišli visoki gospodje iz. Češkega in no* sili s seboj prekrasen Marijin kip. Tega so bili prejeli od Adalberta, praškega škofa, katerega so okrog leta 1001. pruski pogani mučili in usmrtili. Kip je bil izdelan iz be* lega, poliranega kamna. Na svoji poti sta dva češka plemiča prišla do Beljaka in tam jima je v sanjah bilo priporočeno, naj kip Matere Božje ne poneseta v Italijo, kamor sta bila namenjena, temveč na sedanje Go* sposvetsko polje. Tam je prebival namreč narod, katerega bo Marija spreobrnila in katerega zaščitnica bo ostala. — Visoka dva plemiča pa sanjam nista marala verje* ti ter sta kip vendarle hotela odpeljati v Ita* lijo. Ljudska govorica pa pravi, da se ko* nji niso hoteli prestopiti v smeri proti Ita* liji in voz se ni nikamor premaknil. Takrat sta postala pozorna ter vprašala domačine, kje je kraj, katerega jima je Bog v sanjah napovedal. Bila sta namreč tujca v deželi. Domačini so jima povedali, da je ta kraj tam, kjer je danes Gospa Sveta in onadva sta pokoma božjemu navdihu Marijin kip pripeljala tja, kjer še danes kraljuje. Ljudsko izročilo tudi pripoveduje, da so konji, brž, ko sta jih obrnila, sami od sebe. našli pot do današnjega Marijinega svetišča.
(Dalje prihodnjič.)
Važnejši zgodovinski dnevi v marcu
1.	marca 1889 je umrl v Ljubljani K a* rel Dežman, znanstvenik in politik.
2.	marca 1458 je postal J u r i j P o d j e* brad s k i češki kralj.
4. marca 1844 se je rodil na Muljavi pri Krki (na Dolenjskem) znani slovenski pi* satelj Josip Jurčič.
4. marca 1866 je bila osnovana v Zagre* Im Jugoslovanska akademija zn anosti in umetnosti.
4. marca 1879 se je rodil v Ljubljani pe* snik Josip Murn*Aleksandrov.
6. marca 1836 se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah (na Dolenjskem) pesnik in pisatelj Josip Stritar.
10. marca 1805 je umrl v Ljubljani Blaž Kumerdej, šolnik, pisatelj in prosvetitelj.
12.	marca 1910 je umrl znani pesnik in dramatik Anton Medved.
13.	marca 1848 je izbruhnila na Dunaju revolucija,
14.	marca- 1924 je umrl v Ljubljani slovenski zgodovinar Frač Kos.
14.	marca 1917 je bil začetek prevrata v Rusiji (takozv. Miljukova vlada).
15.	marca 44 pred Kr. so zarotniki urno* rili v Rimu Julija Cezarja.
15. marca 1824 se je rodil v Brodu v Sla* voni ji srbski pesnik Branko R a d ič e* vic.
18. marca 1414 se je dal Ernest Že* lezni kot'poslednji vojvoda ustoličiti na Gosposvetskem polju.
18. marca 1858 se je rodil v Vinkoveih (na Hrvaškem) šrbski pisec Josip Ko* z a r a c.
18.	marca 1904 se je rodil v Sežani na Krasu pesnik S’rečko Kosovel.
19.	marca 1818 se je rodil v Grabrovnici (na Hrvaškem) hrvaški pesnik Pet ar P r er ad o vi č.
25.	marca 1848 so zahtevali Hrvatje na Meki skupščini v Zagrebu združitev Hrvat* ske, Slavonije, Dalmacije, Vojne Krajine-in Reke pod narodno vlado.
26.	marca 1838 se je rodil na Brodu pri Bohinjski Bistrici pisatelj Janez Men* c i n g e r.
27.	—28. marca 1713 se je vršil veliki tol* minski kmečki punt: pohod na Gorico.
28.	marca 1814 je umrl srbski narodni prosvetitelj in književnik D o s i t e j O b r a d o v i ć.
31. marca 1261 je dobil češki kralj Oto* kar II. P r e m i s e 1 štajersko.
Änton Koder:
0{m,(doki
ZGODOVINSK A POVEST
16.
Še isti večer so ujeli tudi Guzetiča, ki se je izdal, ko je govoril s slepim Markom in Jelo. Prišel je namreč za svojim poveljnikom v mesto. Drugi dan so oba poslali na ^unaj. Ta novica je razbila še zadnje usta-ške edinice, ki so se še skrivale po gozdovih. Le stari slepec in Jela nista izgubila zadnjega upa. Napotila sta se peš na Dunaj, da bi tam zadnjikrat poizkusila rešiti svoja draga človeka.
Osemnajsto poglavje
Najvišji državni dostojanstveniki so se zanimali za kmetsko vstajo, zato so ukazali, da se bo vršila sodna obravnava pro-
poveljnikom kmetske vojske na Dunaju, kjer se je zbral posebni sodni zbor.
Pred ta sodni zbor sta bila poklicana Pij a in Guzetič. Obtožena sta bila krvave-.Sa upora in s tem veleizdaje proti državi. P’endar sta odgovarjala brez strahu. Niti z besedo nista poizkusila olajšati svoje krivda Priznala sta, da sta Sicer grešila proti državnemu zakonu, a da sta bila v to po okoliščinah prisiljena in da bi sleherni po-sf;en kmet storil isto.
»Srečen sem,« je dejal Gregorič, »da s dvojim zločinom koristim narodu. Hvaležen usodi, ki me je poklicala na Dunaj
pred milostljivega cesarja, da zve morda prvič v življenju resnico o ravnanju z na*. širni zvestimi kmeti.«
Velik hrup je nastal po teh Gregoričevih besedah. Ako ne bi zahtevalo dvorno po* velje, da se morata oba zaslišati javno, bi ju obsodili tajno. To je Ilijo še bolj opo* gumilo, da se je še odločneje zagovarjal.
»Slavni sodni zbor! Stokrat rad umrjem, če moja smrt vsaj malo koristi mojemu ljudstvu. V solzah in sužnosti rojen in vzre* jen živi v trpljenju in ne sodim prehudo, če trdim, da narod v moji domovini uživa le po besedi človeško ime, sicer pa je le de* lovna živina za brezsrčno gosposko.
Kmet se rodi na svet le za večno sužnost. Že v prvi mladosti čuti hud boj za svoje bomo življenje. Ni ga moža pri nas, ki ne bi neprestano zrl dvojnega boja: na eni strani proti polmesecu, ki še vedno pustoši našo . domovino, in proti še večjemu, kar neprestano tlačečemu lastnemu gospodarju. Česar ne upepeli Turek, zapade- domačemu gospodu, kakor za plačo, da je smel kmet pod njegovim poveljem prelivati kri zanj, ne za lastno svobodo.
Naravno je, da daruje kmet gosposki ne* kaj svojih pridelkov. Tako veleva cesarska postava. Gorje pa kmetu, kadar se zapore* doma vrste nerodovitna leta, ali kadar za* radi bojev nx nihče sejal — žeti pa hočejo mnogi bogato. Daj ali pogini, kmet ne* umni; — je tedaj povelje in večina kme* tov daruje zadnjo skorjo svojega kruha graščaku, da on praznuje sijajne gostije po svojih gradovih. Kmetska družina pa, ki je v potu svojega obraza in s krvavimi žulji prislužila nekaj ovsenjaka za dolge zimske dneve, gine in umira od lakote.
Če pa se kdo od kmetov opogumi in vpraša: Gospod naš, ali nismo kmetje tudi
ljudja, ustvarjeni po božji podobi kakor ti ? Ali je res tvoja živina boljša od tvojih tla* eanov, ali naj res umiramo od gladu, da se boš radoval nad našim uboštvom in našo pohlevnostjo? — Tedaj, slavni sodniki, spode kmetovo družino z doma, njegovo že* no in hčere oskrunijo, njegove sinove pa spravijo k vojakom. Kmeta pa vtaknejo v najglobljo temnico, odkoder ga reši nava* dno le — smrt.
Slavni sodniki, jaz sam sem tak človek, že kot nedorasel deček sem občutil vse ne* popisno gorje. Za domovino in varnost svo* jih graščakov se je moj oče trikrat boril proti Turkom, ko pa se je pozneje hotel upreti krivičnemu povelju svojega gospoda, je skusil strašno noč v temnici. Slep in po* polnoma uničen, brez premoženja in pravi* ce je po desetih letih našel milost, veliko milost, da more beračiti od koče do koče.«
Pri teh besedah je Ilija obmolknil. Z ro* kama si je zakril obraz, da bi ob spominu na svojega nesrečnega očeta zatajil silno žalost. Takoj nato pa je nadaljeval:
»Jaz sem zrl vse to gorje z lastnimi očmi. Zato sem- upal, da je mera krivice nad Gre* gorici polna. Pod poveljnikom Lenkovičem in Auerspergom sem se prostovoljno boril proti Turkom. Za plačilo za svojo hrabrost pa mi je vaš slavni zaveznik Tahy vzel vse premoženje, skušal oskruniti čast mojega edinega otroka, mene pa je pokopal živega v grob grajske temnice. Toda Bog je hotel, da sem se rešil in stopil na čelo kmetov, da operem krivice, ki vpijejo v nebo po odre* šitvi. Zato jemljem na svoje rame vse pre* grehe svojih tovarišev. Mene sodite, osta* Um odpuščajte kot po meni zapeljanim žrtvam.
Pomislite, sodniki in vsi, ki ukazujete ne* srečnemu ljudstvu, da je tudi kmet človek.
da tudi on čuti krivico in pfavico. Temu je priča dvajset tisoč kmetov, ki so se kakor en mož dvignili, da si s krvjo in mečem po* iščejo svojo staro pravdo. Nebo nam še se* daj ni dovolilo človeških pravic, sicer bi kmetje sedeli na sodnem stolu ter sodili gosposke — venčane glave. In ta sodba ne bi bila milejša od vaše, ki jo boste danes izrekli nad menoj. Trdno upam in s tem upom rad umrem, da bo meč naših potom* cev izvršil ,kar se je nam ponesrečilo!«
S temi navdušenimi besedami je Ilija končal svoj zagovor.
Nepopisno ogorčenje je nastalo med sodniki. Tako predrznega govora ni nihče pričakoval, zato je glavni sodnik ukazal, da ga dado na natezalnico. Toda tudi z mu* čenjem niso ničesar dosegli. V groznih mu* kah je pred vsemi prisegel, da je govoril resnico. Takoj nato je omedlel.
Za njim je prišel na vrsto Guzetič, ki je odločno izjavil, da je Ilijev zagovor tudi njegov za kar bo pričala tudi njegova smrt. Tudi njega so mučili, pa ni spregovoril nobene besede več. Obsodba, ki jc temu sledila se je glasila:
Smrt kmetskemu uporniku Iliji Gregori* ču in njegovemu zavezniku Guzetiču.
Devetnajsto poglavje
Dunajski visoki krogi so bili preseneče* ni nad tako hitro obsodbo, kajti pričako* vali .so, da bo razprava osvetlila ozadje in vzroke kmetskega upora. Toda obtoženca sta molčala. Izvršitev sodbe je bila dolo* čena v Zagrebu, zato so ju hitro, pa koli* kor mogoče tajno prepeljali v Zagreb. Kljub tajnosti se je razvedelo in mnogo ljudi se je prihajalo ob ceste poslavljat od svojega voditelja.
(Dalje prihodnjič)
Sri mmmi€€
PRIZOR
Osebe: Dragica, Francka, Minka, Marjanca (šolarice). — Pozorišča: Soba. Če ni odra, zadosluje miza s,stoli.
Dragica, Francka, Minka, Marjanca (pridejo iz šole .stopijo v krog, v rokah drže šolske torbice).
Dragica: Dajmo, igrajmo se kaj!
Francka: Dajmo se, dajmo se!
Minka: Kaj naj bi se igrale?
Dragica: Igrajmo se mamico.
Marjanca: Mamico ?
Francka in Minka: Mamico?
Marjanca: Mamico? Kako pa to gre?
Dragica: To gre tako, da bom jaz vaša mamica, ve tri pa boste moji otroci.
Marjanca: Kako boš ti mamica, ko pa še nisi velika?!
Dragica: Saj se bomo samo igrale!
Marjanca: A ja, samo igrale!
Francka: Pa misliš, da se boš ti znala iti mamico?
Dragica: O, pa še kako se bom znala! Taka mamica bom, kakor bi bila prav zaresna mamica.
Minka: Bomo videle.
Marjanca: Najprej bomo videle, če kar začnemo.
Francka, Minka, Dragica: Začnimo, začnimo. (Vse štiri odlože torbe na mizo).
Francka, Marjanca, Minka (se vsujejo okoli Dragice): Mamica, mamica, mamica!
Dragica: Otroci, tiho!
Minka: Saj ne znaš biti huda!
Dragica:,Pa še kako bom huda, če ne boste -ubogale.
Francka: Ko se te pa nič ne bojimo.
Dragica: Vas bom pa nabila.
Marjanica-. Kako nas boš nabila, ko nas
"e užugaš.
Dragica: Bom pa palico vzela.
Minka: Me bomo pa vse tri vkup stopile, tebi palico izmaknile in tebe nabile!
Dragica: tnevoljno) Ne. nečern! Pojdimo se zares igrat ali pa nič! Ubogajte, kakor bi bila jaz prav prava mama, velika in močna, taka. ki se je vsi otroci boje.
Francka: No, bomo pa res ubogale.
Marjanca: Kar ukazuj!
Dragica: Bom.	)
Minka: Že poslušamo. Začni!
Dragica: Otroci! Dovoli ste se naigrali, nregibali in nablebetali. Sedaj se morate iti pa učit.
Minka: Ne, ni prav tako! Sedaj smo proste. Saj smo prišle pravkar iz šole.
Dragica: Saj sama vem, da bi bile proste, če bi šlo zares. Me pa se le igralno. Tn jaz sem vam samo nalašč ukazala iti se učit. Prav tako nam ukaže doma naša mamica. Ubogajte!
Francka: Ubogajmo!
Marjanca: Pa dajmo! (sedejo k mizi).
Francka in Minka: (se učita mrmraje iz knjig),
Marjanca: (riše).
Dragica:	(vzame iz torbe ravnilo, se
-stopi na konec mize in pazi, če se vse ■iče).
Francka in Minka:	(se dregata in se
začneta smejati).
Dragica (udari z ravnilom po mizi): Francka in Minka, mir! In učite se!
Francka: Dragica, ti ne znaš biti mamica (se smeji).
Minka: Ne znaš se itf mamico, prav res ne.
Marjanca: Ne znaš ne!
Dragica: Kaj pa je napačno?
Francka: Vse. Kad^r se mi učimo, ne stoji mamica md nas s palico v roki in nič nc vpije in nič ne kriči.
Minka: Tudi naša mama nič ne vpije in po mizi ne razbija. Najprej nas vpraša, kakšne naloge irnamo in kaj se imamo učiti. Potepi pa sede k nam in šiva ali plete, ko je tako pridna da bi najrajši noč in dab delala. Pa pomaga nam, če kaj ne znamo. Dragica, ti se pa zadiraš in razbijaš (jo oponaša): Mir! (udari ob mizo): • Ne znaš biti mamica. Naj poskusi Francka.
Dragica: Pa naj poskusi.
Francka: Bom; Boste videle, kakšna mamica znam biti. (Vzame, iz torbe ročno delo, sede na konec mize in plete).
Dragica (ki je sedla na Franckino mesto, in Minka se spet učita).
Marjanca: Mamica!
Francka: Kaj je, srček moj ?
Marjanca: Kako se pa kozlu brada nariše ?
Francka: Kaj kozla rišeš?
Marjanca:	Da, le poglej! (kaže risbo
tako, da jo tudi gledalci vidijo): Tako velikega kozla bom narisala, da se ga bos še ti bala, mamica. Samo pokaži mi, kako se ko= zlu brada nariše.
Francka: Kaj bom jaz tebi kazala, ko znaš sam bolje risati kakor jaz. Saj si
imela v risanju odlično, jaz pa samo dobro.
Minka: Tudi ti si zanič mamica, ko ne znaš pokazati, kako se kozlu brada nariše. 'Mamica mora vse vedeti in vse znati.
Francka: Pa ti vse vedi in vse znaj! Pa bodi ti mamica.
Minka: Kaj misliš, da ne znam biti?
Dragica: Bomo videle?
Minka (menja s Francko prostor): Otroci! Učili smo se že dovolj, še kar dovolj pridne ste bile, sedaj boste pa malico dobile (vzame iz torbe hlebček in nožič).
Dragica, Francka, Marjanca: (hite pospravljati).
Dragica: Jaz sem lačna!
Francka: Jaz sem še bolj"lačna.
Marjanca: Jaz pa tako, da bi kosmatega medveda snedla.
Minka: Vse boste dobile enako velike kose. (Razreže kruh na štiri enake dele.)
Francka, Dragica, Marjanca (prosijo): Mama, kruha!
Minka: Nate, le najejte se, otroci, pa ateka rade imejte, ki nam kruha zasluži. (Da vsaki en kos; en kos prične jesti sama),
Dragiča : O ne, to pa že ni prav. Ti pa še manj znaš biti mamica.
Minka: Kaj pa je narobe?
Dragica: Da ima mamica prav tako velik kos kruha kakor me. •	•
Minka: Saj sem jaz tudi lačna. To je
moja malica, ki je še nisem pojedla.
Dragica: To je vseeno. Naša mamica odreže nam velike kose kruha, sebi pa čisto majhnega. Takrat pa, ko je bil atek brez službe in je morala tudi nam otrokom tenko rezati kruh, ga pa sama sploh jedla ni. Ti pa tako režeš kruh, kakor bi otrok čisto nič rada ne imela. Ne znaš biti mamica.
M.nka: Pa ne bom več. — No, pa se še zahvalile niste za kruh.
Francka: Marjanca, še ti poizkusi, če se ti znaš iti mamico.
Marjanca: Nočem.
Dragica: No, daj, da se bomo mogle naprej igrati!
Marjanca: Nočem.
Minka: Zakaj pa nočeš ?
Marjanca: Zato, ker ne znam.
Francka: Saj ne veš. Poskusi!
. Marjanca: Kaj bi poskušala. Saj tako prav dobro vem, da ne zna mamica biti nobena druga kakor le tista, ki je res mamica;'Kaj bi se spakovale! Rajši počakam, da bom velika (stopi na prste in seže z roko, kolikor visoko more). Takrat bom prav zaresna mamica.
Dragica, Francka, Minka.- Jaz tudi. Jaz tudi!
Marjanca: Ker sa ne znamo iti mamico, se pa kaj drugega igrajmo!
Dragica: Pojdimo na vrt škarice bru= sit!
Francka, Minka, Marjanca: Saj res, saj res! (Vzamejo torbe).
Minka: Francka, odštej, katera jih bo prva brusila.
Francka (šteje): En pan, pet podgan, štiri miši, v uho piši, vija vaja, vinta vun.
(Vse štiri odhite s pozorišča.)
MATI
Pred menoj na mizi je ležala odprta knji= ga. Navadna knjiga. Neštetokrat sem jo prebral in prelistal. Skoraj vsak dan sem jo preložil z enega konca mize na drugega.
Danes pa, ko sem zopet listal po njej, sem vztrepetal. Nekaj kakor globoka, skrita, prej nepoznana žalost in hrepenenje sta mi napolnila srce. Iskra hrepenenja, prej skrita v najtemnejšem kotičku tega otope.-lega, razdvojenega srca, je zdaj vzplamte* la in se razgorela v plamen neutešljivega hrepenenja po ljubezni, po iskreni nesebL čni ljubezni...
Skozi okno se je prikradel sončni žarek, prav tako nepričakovano, kakor v moje srce žalost in hrepenenje. Zatrepetal je k'a= kor moje srce v tistem trenutku ter obstal nad odprto knjigo. Beseda vsega mojega začetka in nehanja, beseda, ki sem jo tolk krat izgovoril, tolikokrat prebral, beseda, ki sem jo že skoraj pozabil in izbrisal iz spomina, je zatrepetala pred menoj v odprti knjigi, na katero je padal sončni žarek:
»Mati... !«
Tiho, komaj da so se premaknile ustnk ce, komaj da je zaslutilo srce, sem izgovo; ril: »Mati...«
Tisti trenutek se mi je pretrgalo srce in zatrepetalo, zatrepetalo kot še nikoli v teh dolgih štirih letih... In zopet sem zašepe* tal, še tiše kot prej, samo v mislih:
»Mati... «
V	srcu pa mi je kričalo glasno in razločno:
»Mati! Mati! Mati,. . !«
Tisti trenutek bi padel na obraz in polju* bil tisti košček zemlje, tisti blagoslovljeni košček zemlje, kamor je stopila njena no* ga... In če bi se me tedaj dotaknila s svo* jo mehko, božajočo roko ter bi ji smel po* gledati v obličje, bi bil najsrečnejši človek na svetu.
Toda, ker sem vedel, da se to ne bo zgo* dilo in ker je tudi srce čutilo isto, sem za* stokal. Nisem mislil na besede, toda ker je srce vpilo, sem tudi jaz v tistem trenutku, ko sem se čutil najbolj' zapuščenega in ne* srečnega, v svoji boli in hrepenenju izpre* govoril, ne izpregovoril, zastokal, kakor zastoka sin nad materinim grobom:
»Mati... !«
Toda beseda — izgovorjena v trenutku, ko je moje razdvojeno, od velike boli raz* klano srce kričalo in jokalo v globoki žalo, sti ter koprnelo po njeni ljubezni — se je razgubila, kakor da ne bi bila nikoli izgo* vorjena. Srce pa je kričalo še glasneje kot prej in prevpilo vsako drugo misel, ki se je bila spočela v tistem hipu...
V	svoji onemogli, kakor noč temni in globoki žalosti sem kriknil:
»Mati! O mati... !«
Sesedel sem se in udaril s čelom ob mizo.
Samo enkrat — kakor odmev mojih be* sed — je še zakričalo srce:. »Mati! O mati...!« Nato pa je utihnilo ...
Zazdelo se mi je, da sem jo zagledal. -j-Njo, po. kateri mi je po letih zopet zahre* penelo srce... Stala je pred menoj vsa svetla, kakor svetnica. OutU sem njen dih,
toda zdela se mi je tako vzvišena, da ji ni* sem upal pogledati v obličje. Srce, ki je prej vpilo in hrepenelo po njeni ljubezni, je vztrepetalo, čutil sem, kako sem majhen pred njo in moja ljubezen — samo senca v primeri z njeno. Tedaj sem spoznal svojo nevrednost in vedel sem, da sem — grešil.
In zdelo se mi je, kakor da bi stal pred božjim Sodnikom. Videl sem vso svojo pra* teklost zadnjih let. Vse od takrat, ko sem se poslovil od nje, pa do danes. Oglasila se mi je vest, strogo kakor sam božji Sodnik:
»Povej, ali čutiš, da si grešil... ?«
In ker sem vedel, da sem, sem odgo* voril:
»Da...«
»Povej, ali si se kdaj spomnil z resnično ljubeznijo v srcu svoje matere?« je vpra* sevala vest še strožje kot prej.
Že sem hotel odgovoriti: »Da.«, Toda tl* sti hip sem jo zopet videl. — Njo — svojo mater, kakor takrat, ko sem zadnjo noč pred slovesom bede! in slišal, kako je po* znb v noč sedela na postelji in molila: ,»Za sina — Oče naš...« In vem, čeprav je nisem več videi, da je vsak večer, prav do danes in še naprej — vse do svojega za* dnjega diha molila. Molila — pozno v noč.
A jaz? — Komaj, da sem se je mimogre* de spomnil pri večerni molitvi ter malo* marno dodal: »Za mater — Oče naš ...«
Zato sem odgovoril: »Ne!«
In še je vpraševala vest: »Povej, ali si torej vreden njene ljubezni?«
Vedel sem, da nisem, čutil sem, da sem grešil, hudo grešil, da sem jo oguljufal za njeno ljubezen.- Zato mi je bilo v duši pu* sto in prazno, kakor je v cerkvi na Veliki petek; srce je ječalo v obupni žalosti...
»Ne!« se je glasil moj zadnji odgovor. —• Zadnji, ker me vest več ni vpraševala, za* dnji, ker bi več odgovoriti ne mogel....
.In glej! Ko je utihnil moj strogi sodnik
—	vest in sem pričakoval obsodbe, ja za* ropotalo. Trikrat — zamolklo, kakor bi udarjalo po krsti...
»Zdaj,« sem si. dejal, »zdaj bo izrekel ne* kdo obsodbo...«
Toda nihče ni izpregovoril.
»Zakaj odlaša! — Le zakaj neki?« sem se vpraševal, »saj je itak vseeno...«
Zopet je zaropotalo, še bolj zamolklo kot prej. Z zadnjo močjo —- obsojenca sem se dvignil. Zaškripala so vrata. »Pismo...!«
Ne vem, kdo je izpregovoril. Nisem ga videl. Samo glas sem slišal in roko je po* molil skozi priprta vrata: »Pismo!«
Stopil sem korak naprej. Vrata so se zaprla, v roki sem držal pismo ...
»Obsodba... ?«
Pretrgal sem ovoj in bral. Ko sem pre* bral zadnji stavek, mi je postalo v duši svetlo in srce mi je vriskalo:
»Ne obsodba! — Odpuščanje! Ljubezen!
—	Ljubezen!«
Ko se je pomirilo moje ubogo srce, sem še enkrat, pečasi, besedo za besedo bral... materino pismo.
Iz njega je dihala tako velika ljubezen, da za njo ni bilo prostora v mojem srcu, da je moje majhno srce ni moglq sprejeti.
Tedaj sem prišel do spoznanja in srce mi je narekovalo:	1
»Materina ljubezen je tako plemenita, vzvišena in sveta,- da je nobeno človeško srce ne more doumeti in da se to z besedo nc da povedati!«	—1—n—
I. M i h a j 1 o v
VSTAJENJE
Aleluja, deset možnarjev je zagrmelo,
aleluja, dvajset možnarjev ja zagrmelo,
aleluja, petdeset možnarjev je zagrmelo.
Trikratni, nepozabni aleluja! Tako je za* grmelo, tako se je kadilo, ko je božja moč raznesla skalo groba. Mašnik stopa iz cer* kve, monštranca se pozibava v njegovih rokah. Jezus gre iz groba. Jezus gre iz cer* kve in za njim gre njegovo ljudstvo. Vsi pojejo, tudi tisti, ki niso še nikoli peli: Jezus je od smrti ustou, od svoje bridke martre...
V	rokah imajo svečo in pojejo; pojejo, ko gredo iz klopi, ko pokleknejo, ko sto* pajo v vrsto.
Jezus je od smrti ustou...
Pod nizkim obokom kora se trese srce ko struna. Na cerkvenem pragu se pesem po* meša z zvonjenjem. Tedaj dado srca, kar zmorejo; sto in sto grl zajame sapo, odpro usta in premagajo pesem zvonov:
Jezus je od smrti ustou. ..
Tem, ki so še v cerkvi, pod korom, se zdi, da čutijo rahel potres, da se zvonik maje v temeljih, da se nagiba.
Pozabljena je raglja Mežnar vleče vrv, da škriplje tramovje. Samo za polnočnico in vstajenje tako lahko zvoni. S prstom da* je pritrkovalcem znamenje za drugo vižo in se smeje.
T\idi zvonovi praznujejo svoje vstajenje.
Izza gora posije sončni žarek in osvetli zvonik, cerkev, procesijo.
Jezus iz groba, sonce pa na nebo.
SlavaGospodovegavstajenja se je razlila čez ves svet. V skrivnosti vsta* jenja trepeče vsa narava.
V	ljudeh se je nekaj zganilo od veselja, prešlo na obraze, se spremenilo v drhtenje. Pomladne sape napenjajo bandera in jih nalahno poganjajo dalje. Počasi, kot bi se bala, da bo te lepote prehitro konec, se po* mika procesija. Starešina nese zamaknjen Kristusov kipec in otročad ga tolče po pe* Uh, da bi pohitel.
Duhovnikov ornat, baldahin, monštranca, rdeča krila strežnikov, laterne, bandera .., tako bo pri vstajenju do konca sveta.
Vstajenje, = blagoslov zemlje, pomlad lju* di; še bi ne bilo vstajenja, tudi rož, sade* žeV, trave, pomladi ne bi bilo.
črni trn, mandelj, breskev, črešnja prej* mejo prvi ta blagoslov ,vsrkajo prvi vonj kadila, ki ga iz vihteče strežnikove kadilni* ce raznaša sapa po polju.
Kdo bo ljudi prepričal, da ne bo zmerom tako? '
Smrt, žalost in zima so premagane. Ve nec, ki ovija križ na visoki »ranti«, je prav tako zelen ko trava. Ta križ in tisti, ki smo ga poljubljali na veliki petek, bosta sprem* Ijala vse obrede.
V 'nedeljo pred sv. Ivanom v L., v sobote po drugi nedelji po sv. Jožefu v R., v ne del jo po Telovem v D. Prav tako se bo vf procesija, da obišče druge farne križe, d počasti patrona, da moli za blagoslov pol Niti poštni rog, pred katerim se' mora v umakniti, niti težki parizarji, ki se porr kajo po belih cestah, ne bodo ovirali proer sije. Postiljon in vozniki, vsi bodo snel klobuk, se pokrižali, ustavili konje...
Na cerkvenem pragu čaka starešina f križem. Vsakdo se dotakne Jezusove rane ir. se pokriža.
»Lepo je, da je kaj,« pravijo ljudje, kc hitijo domov, in fantje se ne morejo pre* magati, da ne bi zavriskali.
Jezus je od smrti ustou.,.
Doma pa že čaka z belim p-Um pogmje na miza, tako belim, kot so bele očiščen duše. Na mizi pa gnjativelikonočno jagnjr iz presenca zvita Jezusova krona, hren bridkogrenko trpljenje, pirh v lupini, žoi ca in mehki teran ...
Kraško velikonočno tihožitje vere, po*
mladi, Tesel ja;
nenadomestljiva radost in svetost Veiti
ke nedelje;
ZftIIMMfOŠTI
Usoda ali naloga?
Če zastavimo ljudem vprašanje, ali srna,-trajo svoje življenje za usodo ali nalogo, bomo naleteli v glavnem na tri vrste odgo= vorov:
1.	Življenje je samo usoda. — Ves potek
zgodovine v velikem in majhnem je vnaprej določen, kot je vnaprej začrtana pot pla* netom.	•
2.	življenje je samo naloga. — človek ga lahko poljubno oblikuje in spreminja.
3.	Življenje je usoda in naloga obenem. — Na nekatere stvari nima človek nika= kega vpliva, pri drugih pa odloča njegova volja.
Usoda
Te razlike v odgovorih opazujemo tudi v zgodovini. Dobe, ki v njih prevladujejo naravoslovne vede, teže k naziranju, da je vse življenje naravni pojav, ki ga določajo naravni zakoni. Svobodne volje taka doba načelno -ne prizna, ker bi onemogočila na= ravosloveeve poizkuse. Prenašanje metod naravoslovja na ostala kulturna področja, kar smo v obilni meri doživeli v preteklih stoletjih, je obogatilo zakladnico človeko; vih zablod z novimi oziroma na novo pre5 gretimi zmotami: v veri fatalizem (moha_-medanstvo, pa tudi Luthrov nauk o prede* stinaciji); v filozofiji zanikanje svobodne Volje; v etiki in pravu zanikanje človekove odgovornosti za njegova dejanja; dednost in miljejna teorija trdita, da je posameznik nujni proizvod dedne mase in okolice; v umetnosti naturalizem; v sociologiji Coni* teov zakon o treh stopnjah razvoja ‘(ver* ska, metafizična in pozitivistična),./ ki si nujno slede; v gospodarstvu na eni strani tržni mehanizem gospodarskega liberali* zma in na drugi strani Marksovi neizbežni gospodarski zakoni, ki vodijo od prakomu* zma preko kapitalizma do komunizma, ki bo odpravil razrede in njih medsebojne bo* je ter uresničil raj na zemlji. Ne samo ve* soljstvo (Laplaceov obrazec), tudi človek je postal stroj (Lamettrie).
Čeprav življenje ni v polni meri sledilo tem zablodam, se jim je vendar tako ne* varno približalo, da smo danes na robu propada.
Naloga
Prav zadnja doba pa je pokazala kot protiutež tudi zelo močno prizadevanje po hotenem usmerjanju življenja v določeno smer ob večjem ali manjšem preziranju stvarnosti. Boljševizem hoče iztrgati iz src Vero; v filozofiji se oglaša pretirani spiri* tualizem; v umetnosti se javlja namerna Samovoljnost v predstavlja n ju človeka in narave (Picasso); v državi hoče boljševi* Sem uničiti družino ter vsako zasebno last* hino in iz človeka — osebnosti napraviti del brezoblične mase ter tako dopolniti razvoj, ki ga je započel liberalizem s podiranjem naravnih neenakosti med ljudmi; v gospo* darstvu so vsi totalitarni sestavi dokazali (med vojno pa tudi vojna gospodarstva tzv. demokratskih držav), da je možno gospo* darstvo v veliki meri poljubno oblikovati v Smeri določenih ciljev, ne da bi se bilo treba ozirati na gospodarske zakone, ki jih je gospodarski liberalizem razglasil za ne* spremenljive.
Toda tudi taki sestavi nasedejo prej ali *3ej na čer in se razbijejo.
Niti samo eno — niti samo drugo
življenjska skušnja dokazuje torej, da be moreta biti pravilna niti odgovor, da je življenje samo usoda, niti da je samo na* i°ga. Kolikor bolj dosledno se eno ali dru* So naziranje v življenju uveljavi, toliko bli* že poginu je posameznik, pa tudi družba.
Razmišljanje, ki ga potrjuje tudi sku* Šnja, nas vodi do zaključka, da so v življe* h ju stvari, na katere človek nima nikakege Vpliva (lastno rojstvo), pa zopet take, ki ^vise končno zgolj od njega (vse svobo* 'iöe odločitve) in končno še take, kjer je deloma vezan, deloma svoboden (čuvstve* bost, strasti). Toda katoličanu se tudi oni del življenja, ki sploh ni ali deloma ni od* visen od njegove volje, spremeni iz usod* bosti v dejanje božje Previdnosti ali vsaj bjene dopustitve ter tako izgubi prizvok beznosnQgti, hi nevernemu hromi moči. Niobe je ob izgubi otrok okamenela, Mari* ?a Pa je pod križem doprinesla svoj delež * odrešenju človeštva.
Usode ni
Vera v osebnega Boga, ki je poslal svo* jkga Edinorojenca na svet, po katerem smo dobili zopet možnost postati in biti božji ?troci, jemlje vsem dogajanjem v nas m Jzvon nas breme nesmiselnosti. Vse, tudi trPijenje ima svoj smisel, čeprav bomo ta buiisel spoznali šele pozneje, morda šele po
S tem, da nas je Bog poklical v bivanje, je naložil tudi posebno nalogo, ki jo *boramo v življenju izvršiti. Spoznati jo
moramo iz okoliščin, v katere smo postav*, Ijeni. Zato moramo:
1.	stremeti za pravilnim ocenjevanjem in spoznanjem sebe, okolice, ljudi in sveta; biti moramo realisti, da bomo točno 'spo* znali izhodiščno točko, ki nam je dana od Previdnosti kot izhodišče našega dela;
2.	stremeti za spoznanjem ciljev, katerim moramo približati svoje življenje in življe* nje družbe, ki v njej živimo; 3. stremeti za spoznanjem sredstev, ki jih moramo upo* rahljati, da današnje stanje približamo obvezujočim idealom. Prvenstvena sredstva so seveda nadnaravna (molitev, nadomest* no trpljenje, sv. fnaša, premišljevanja — skratka rast v svetništvo). Uporabljati mo* ramo tudi vsa razpoložljiva naravna sred* stva, pri čemer moramo vendar polagati te* žišče na božjo pomoč. Ne smemo se dati za* peljati načelu: zob za zob in ne zapasti v organizacijski materializem.
Po naših delih nas bodo spoznali
Kakor je tudi pravilno spoznanje važno, vendar samo ne zadošča. Naša dela bodo dokazala našo vrednost oziroma nevred* nost živeti v tako odločilnem času, kot je današnji
Naš odgovor
Za nas življenje torej ni usoda. Kolikor je v njem od nas neodvisnega, je po božji volji ali vsaj dopustitvi, četudi je kedaj hudo, se bo nam ali tistim, ki so z nami te* sneje povezani, spremenilo v blagoslov. Od nas neodvisna danost je izhodiščna točka za oblikovanje sebe, družbe in sveta v smi* slu objektivnih ciljev. S tem pa postane danost, brž ko smo v njo postavljeni, obe* nem že naloga, obveznost, ki. nas zavezuje k sodelovanju pri vrnitvi človeka in sveta k svojemu Stvarniku.
Zato v še tako obupnih in brezizglednih razmerah ne obupujmo in ne čakajmo pre* križanih rok, da bodo drugi kaj podvzeli. Sami bodimo neumorno na delu, da kuje* mo sebe in svoj značaj v zrelo osebnost, da pomagamo bratu v duhovni rasti in v vsak* danjih potrebah, da usmerjamo okolico, med katero živimo, k delu za izoblikovanje in uveljavljenje novega človeka in novega družbenega reda, ki bo imel na sebi zname* nje križa in se bo v njem kazala moč božje* ga Duha, ki vse prenavlja in oživlja.
— dre š —
Petrolejski vod iz mesta Mosula v Iraku, kjer so veliki petrolejski vrelci, teče v pristanišče Hajfo. E>olg je nad 1000 km. Na vsaki strani pa so Angleži zgradili 12 metrov široko, asfaltirano avtomobilsko cesto, na vsakih 200 m dolžine pa so postavili vojaško postojanko, ki čuva to važno napravo proti sabotažam s strani Arabcev.
Na zemeljski obli imamo dva glavna morska toka: Mehiški, ki je zelo topel in vpliva na zapadno Evropo, da ima razmeroma toplo podneblje ter Labra-dorski tok, ki zelo deluje na kanadsko obalo in na zapadno Grenlandijo. Njegova voda je ledeno mrzla.
V Sibirijo je prvi najgloblje prodrl ruski general Jermak, ki se ni strašil naporov v sibirskih tajgah in tundrah. Kljub vsem nevarnostim je prišel koncem 17. stoletja do Ohotskega morja.
Najstarejša tiskana knjiga je iz leta 1456., to je.bila biblija ali sv.pismo. Druga knjiga se je imenovala Psalterij in je izšla leto pozneje. Obe sta bili tiskani v Mogunciji ali Mainzu v Nemčiji.
Ali veste, kdaj je odpeljal prvi vlak na parni pogon? Ni še tako dolgo, kakor morda mislite. Šele leta 1825. v Angliji.
Brezžični brzojav je izumil itabjanski znanstvenik Marconi leta 1897.
lili v drugih krvnih telescih, se bolnik ne* koliko opomore, toda mrzlica se ponovi, kadar ta telesca razpadejo.
Toda ta pot ne gre v nedogled. Kmalu se del zajedavcev pripravi na potovanje v dru* gega človeka. Toda sam ne more potovati; zato potrebuje posredovalca, ki je imeno* van mrzličar ali anofeles. Z vbodom vsesa s krvjo nekaj teh zajedavcev, ki se v steni komarjevega želodca naselijo, plodijo in hite v žleze slinavke, kjer čakajo novega vboda, ki naj jim omogoči naselitev v člo* veku. Torej le na ta način in le po enem posredovalcu se prenaša malarija. Če od* vzamemo možnost pikanja, to je če odstra* nuno toplokrvne živali, zlasti sesalce iz kraja, kjer razsaja malarija, ali pa če z iz* sušenjem odstranimo pogoje, da se razvija anofeles, uničimo tudi to hudo bolezen.
Komarje uničujemo na več načinov: z iz* sušenjem stoječih voda, s petrolejem, ki ga vlijemo na vodno površino, da prepreči* mo zalegi dihanje, ali zaredimo v tolmunih in stoječih vodah ribe, ki se posebno rade hranijo s komarsko zalego.
p pfašim meja
svetilke, da izgleda kot razsvetljen preko* oceanski parnik v temni noči.
Ko opazovalec še premišljuje, kar je vi* del, že zapazi pred seboj velikansko odpr* to žrelo, zgolj žrelo se mu zdi, da vidi, in okrog žrela veliko število lučic.
Zdi se, da je opazovalec zašel v umetni ogenj, kajti to, kar vidi, ga spominja na tak ogenj: rdeče, rumene, zelene lučice se bli* žajo in izginjajo; velikanski glavonožci, z neštetimi tipalkami ob glavi in velikanski* mi lovkami z mogočnimi priseski, ki se svetlikajo.
Bitja z velikanskimi zobmi, neizmernimi žreli ,ki so razsvetljeni z vsakovrstno bar* vanimi svetilkami: škrlatne ,rdeče, vijoli* časte, oranžne ; nekatera bitja morejo sama prižigati in ugašati svetilke, ki jih krasijo, nekatera jih imajo ob bokih, druga na gla* vi, tretja ob ustih, četrta na brkih, da iz* gledajo.kot viseče svetilke. V globini 4000 metrov ni sončne svetlobe; bitja si morajo sama svetiti, da vidijo plen in se zavaruje* jo pred zasledovalci.
Ne le ribe, ne le glavonožci, tudi raki in. črvi raznih oblik so opremljeni s svetlika* jočimi organi. Nekatera bitja so slepa, dru* ga imajo drobne oči .tretja pa velikanske oči; da celo na dolgih pecljih jih imajo, da izgledajo kot teleskopi. Nekatera bitja ima* jo oči z dvojno mrežnico, to je tisti sloj v očesu, ki pravzaprav sprejema svetlobo, ki vidi; ena je za predmete, ki so blizu, druga za predmete ki so daleč.
V tej globini je življenje povsem druga* čno, kot smo ga navajeni na zemeljski po* vršini.
Največji gozd na svetu se nahaja v srednji Afriki. Zavzema prostor, ki je dolg okoli 4800 km, širok pa 2500 km. Ta gozd preživlja mnogo divjih zveri in je večji del še neraziskan.
Komar pa z muho plese,..
Tudi komarji so »muhe«; sicer so precej vitkejši nego obče znane muhe, toda so vendarle muhe, kajti imajo prav tako kot prave muhe dvoje kril in namesto, zadnjih dveh kril samo dva utripača, betičasti tvor* bi ,kot smo jih videli pri muhi. Komarji so muhe, pa človeku bolj zoprni nego prave muhe. Vsi vemo, zakaj tiho in neslišno pri* dejo k človeku, zabodejo zahrbtno svoje bo* dalčasto sesalo v njegovo kožo in mu sesa* jo kri, iz hvaležnosti pa puste še spomin, neprijetno srbečico.
Zakaj neki srhe uhodi komarjev ? Komar* ji potrebujejo hrano prav tako kot druga bitja. Samice komarjev potrebujejo za hra* no kri in sicer kri toplokrvnih živali, pred* vsem sesalcev, če te krvi ne dobe, ne mo* rejo zarediti novega zaroda, ker ne dobe jajčeca dovolj hranilnih snovi. Samci ko* marjev pa se hranijo z rastlinskimi šoki. Včasih vidimo cele oblake teh samcev, ki nas spremljajo na kakem sprehodu. Le tu in tam prileti samica med nje, da si izbere moža in z njim odleti na ženitovanjsko po* tovanje.
Samica torej potrebuje kri toplokrvnih živali; vseeno je, so to ljudje, ptice ali go* vedo, da je le kri take živali. Do krvi pride s svojim nežnim ,izredno tenkim bodalcem; da se pa kri ne sesede, vbrizgne v ranico neznatno kapljico jedke tekočine, nekega strupa. Ta povzroča vnetje in srbenje. Sre* ča za komarke je, da je govedo za te ubo* de bolj neobčutljivo nego človek in mirno pusti sesati kri do sitosti.
_ Odkod komarji? Komarji so kopne živa* li, toda prihajajo iz vode. Saj vemo,- da je največ komarjev blizu stoječih voda. Sami* ca namreč leže jajčeca na vodno površino, nekatere vrste komarjev tudi na vlažna tla, od koder jih odplavi dež v mlake. Li* činke, ki izležejo iz jajčec, gredo v vodo in se v njej razvijejo, za kar potrebujejo v ugodnih okoliščinah približno osem dni, r hladnem vremenu in ob slabi hrani pa zna* tno več. Hranijo se z rastlinsko hrano, zlasti z razpadajočimi rastlinskimi odpad* ki..So torej nedolžne živalice. Nekatere vrste pa si privoščijo tudi živalsko hrano, za katero je v vodah kar precej dobro pre* skrbijeno. Za življenje potrebujejo zraka; ličinke naših komarjev si ga zajemajo kar iz zraka skozi cevčico na zadku. Zato se drže delj vodne površine in se od časa do časa spuste globlje v vodo, kjer si iščejo hrano.
Ličinke se, ko dorastejo, zabubijo; bube pa ne mirujejo kot pri muhi, temveč se gibljejo. Tudi one zajemajo zrak skozi cev* čico, toda imajo kar dve cevčici in ne na zadku, temveč ob glavi; izglodata kot dva rožička. Iz bube zleti godni komar.
Komarji so prava nadloga za kraje, kjer je mnogo močvirij, pa tudi za kraje, kjer je mnogo stoječe vode, gnojnice in podobne nesnage. Vse leto, tja do zime se plode; po zimi pa si poiščejo skrivališča v kleteh in hlevih. V vročih, tropskih krajih Ekvador* ja, Kolumbije, Venezuele, Brazilije, severne Argentine, žive sorodniki našega komarja, imenovani »moskitos«, ti so še večja nad* loga za ljudi in živino nego naši komarji.
Toda naši komarji, kot južnoameriški »moskitos« so v primeri z mrzličar* jem, to je komarjem, ki prenaša malarijo, nedolžne živaliee. Res pijejo človeka kri, res puščajo ▼ spomin na svoj obisk nepri* jetno srbečico, toda to mine brez kakšnih
zlih posledic. Mrzličar pa prenaša s svojo slino, ki jo vzbrizga v ranico, povzročitelje hude bolezni, malarije.
Te vrste komarjev, imenovani s tujo besedo »anofeles«, žive v močvirjih po Bal* kanu, južni in Srednji Italiji, vendar so za* dnja leta ta močvirja po Italiji precej iz* sušena in s tem kotišča malarije uničena. Mnogo takih središč malarije je v tropskih krajih Južne Amerike, v Venezueli, Ekva* dorju, vzhodnem delu Bolivije, v Braziliji in drugod: povsod kjer so močvirja; pa tudi na Nizozemskem in v Rusiji se nahajajo.
Kaj pa je bistvo malarije? Povzročitelj je drobno enostanično bitje, plazmodij ma= larije imenovano, ki ga prenese, kot smo re= kil ,komar z vbodom v rano in v kri člove* ka. Naselijo se v rdečih krvnih telescih, kjer se razvijajo, množe in povzroče, da telesca razpadajo; nato se lotijo drugih in tako. dal je. Kadar razpadajo krvna telesca, kar se dogaja v začetku skoro istočasno, trese bolnika mrzlica; telo namreč odgovar* ja na strupe, ki se sprostijo iz razpadajo* čih krvnih telesc. Ko so se plazmodiji nase*
v
Stmüs&i Mkm
Raziskovanja Profesorja Piccarda v glo* bini 4000 m pod gladino morja, so zbudila zanimanje ne le znanstvenikov, temveč tudi neznanstvenikov in preprostega ljudstva. Že pred Piccardom, ki se je podal v dotlej nepoznane globine, so znanstveniki s po* sebnimi pripravami raziskovali morske ja* me in jarke ter precej podrobno dognali ži* vljenje, ki se odigrava v globinah, kamor ne seže sončna svetloba. Ugotovitve profe* sorja Piccarda pa so ne le potrdila doteda* nja raziskovanja, temveč so tudi prinesla marsikaj novega v sončno luč, kar ji je bilo dotlej skrito.
Kot znuno ,sega sončna svetloba, kot jo moremo uživati mi zemljani, le nekaj me* trov pod gladino morja; kmalu izgubi rdečo barvo, ki sestavlja sončni spekter; radi te* ga ne najdemo v taki globini, do katere ne pridejo rdeči sončni žarki, nekaterih alg; nekoliko globlje, do kamor ne seže sila ve* trov, odmro že nekatere korale; v globini-500 m izgine polagoma rumena, zelena in modra barva sončne svetlobe ter ostane le še vijoličasta. V globino 2000 m pod gla* dino segajo le še ultravijoličasti sončni žarki ;tod vlada popolna, gosta tema, se* veda. prav tako in še bolj v globini 3000 in 4000 metrov.
V tej, rekli bi gosti, črnemu marmorju podobni vodi, opazi opazovalec medlo sve* tlobo, ki prihaja od milijard predrobnih svetlikajočih se enostaničnih bitij. Kar pri* plava od nekod svetla proga, ki se aparata, y katerem tiči opazovalec, spretno izogne in izgine v neprodirno temo. Bila je globo* komorska riba; na obeh straneh trupa ima
Amerika .je dobila ime po znanem raziskovalcu Amerigu Vespucciju, ki je Ameriko pnvi podrobneje opisal. Ob-jadral je vzhodno obalo Severne in Srednje Amerike. Umrl je leta 1512.
3. X13Š<
0 dobršni In slnbem senu
•	(NEDELJSKO KRAMLJANJE;
Pri Maticu so se zbrali prve postne ne= del je zvečer naši možakarji, da se zopet kaj pametnega pomenijo. Postni čas je resni čas in se ne spodobi zbijati kakih neumest= nih šal in zganjati neumnosti.- Zato so re= sni pomenki tudi ob tem času na mestu in še kako na mestu.
Matic je ozdravel ter je bil zopet na no5 gah in prav vesel, da se je vsa družba zbra= la pri njem. Saj je bil le parkrat na kraffis Ijanju, potem pa ga je nadležno trganje po nogah položilo v posteljo. Končno pa mu je le zopet odleglo, le ven si še ni upal, ker je mraz preveč pritiskal.
»Škoda, Matic, da te je tako prijelo in privezalo na posteljo,« je dejal Podrekar. »Marsikatero pametno smo že »razdrli« medtem na naših kramljanjih in mnogo si zamudil, ko nisi mogel biti zraven. Pa kaj hočeš, bolezen je huda reč. Sapi o da ti je le zopet odleglo!«
»Ej,« je menil Mrakar, »pusta smo poko'= pali, post je pričel in tudi Velika noč ni več daleč. Po Veliki noči pa ho treba pola* goma zopet zavihati rokave, kajti konec bo zimskega počivanja in zopet se bo treba poprijeti dela.«
»Da, ko se zemlja otaja in sonce pošte s no prigreje, bo začelo zopet delo, na vse Strani ga bo dovolj in človek niti ne bo ve, del prav, kaj in kje bi preje,« je pritegnil Smrekar.	,
»Kar hitro bo treba z brano na travnik,« je menil Jernač, »če bo vreme suho. Ne bi rad, da mi ostanejo travniki nepobranani. Spomladansko hrananje travnikov never, jetno dobro de in marsikak voz sena več nakosiš potem zato.«
»Zlasti še, če pred tem raztrosiš tam tu, di nekaj umetnega gnojila,« je pristavil Vreže.
»Tisto pa ,tisto,« je dodal Matic. »Sicer je za umetna gnojila dandanes precej trda, pa nekaj se jih le dobi in travnikom jih je na vsak način treba privoščiti.«
»živinoreja je glavna panoga našega kmetijstva,« je povzel zopet Jernač. »Pre, ko leta prehranimo večji del naše živine najbolje na planinah in pašnikih. Toda po, zimi jo držimo v hlevu in že moramo poskrbeti, da ji pripravimo tekom- leta do. Volj dobre, suhe krme, pa naj bo potem se, no ali pa otava. Komur pozimi manjka krme ali pa je krma slaba, temu bo živina preklicano slabo prezimila in bo spomladi dolgo rabila, da bo prišla zopet k sebi.«
.»Zelo pametno zopet govoriš,« ga je pre, kinil Cencl, »toda krma je pač taka, kakr, šna zraste in kolikor je zraste, toliko je pa imaš. Ne verjamem; da se da tu kaj dosti izboljšati ali pa povečati.«
»Pač, pač, dra,gi sosed,« se je vmešal Vreže. »Me smeš se zanašati samo na, to, kar in kakršno bo Bog dal. Sa j že star pre, govor pravi, da si moraš tudi sam poma, gati, če hočeš da ti bo pomagal Bog. Prav od tebe sqmega je v obilni meri odvisno, če boš nakosil več ali manj in če bo tvoja krma boljša ali slabša!«
.»Deloma imaš že prav,* je dejal Ahac, »vendar ne vem, če ne pretiravaš ne, koliko.«
. »Prav nič,« se je odrezal .Vreže. »Le po, glej Jernačeve travnike, potem pa svoje, pa boš rad priznal, da dobi Jernač na svojih travnikih več in boljše krme kakor ti, čeprav so si glede površine precej enaki.«
»To je že res,« ja priznal Ahac, »ker so Jernačevi travniki pač boljši.«
»Seveda so sedaj,« se je vmešal Smrekar, »toda pred leti tudi niso bili in Jernač sam . jih je res prav neverjetno izboljšal.«
»Kako pa se da zopet napraviti?« je vprašal radovedno Jurač. »Razloži nam vendar enkrat šc to pošteno, Jernač!«
»Hm, precej enostavna zadeva je to,« je povzel Jernač. »O osuševanju in namaka, nju smo se že menili, vendar so to že po, sebnosti, ki niso povsod izvedljive, zlasti na, maka nje ne, če ni vode v bližini. Toda trav, nike- moraš tudi obdelovati, če sc že hoče, mo tako izraziti, prav tako kakor polje. Spomladi, še predno začne travnik zeleneti, ga moramo dobro prevleči s travniško brano. Na ta način najbolje uničimo more, bitni mah in marsikak plevel, ki uspeva dobro le v čvrsto stlačeni zemlji. Ker pri tem raztrgamo tudi travniško rušo, orno, gočimo s tem dostop zraka in v kolikor toliko zrahljani in prezračeni zemlji bodo plemenite trave neprimerno bolje uspevale in se razrastih. Seveda moramo travnike tudi gnojiti, jeseni s presejanim kom,, postom ali pa hlevskim gnojem, kadar ga imamo na razpolago v ta namen, sicer pa z umetnimi gnojili jeseni ali pa spomladi, kakršna pač so, hitro rdi počasi delujoča, na .sak način pa še pred brantuijem. Tudi
gnojnica se izvrstno obnese na travniku in jo lahko navažamo in razvažamo tja pred dežjem ali vsaj pod večer vse dotlej, dokler trava že toliko ne odraste, da bi delali škodo s tem.«
»Pa je vseeno, če gnojimo z umetnimi gnojili ali pa s hlevskim gnojem?« je hotel vedeti Matic.
»S hlevskim gnojem lahko gnojiš vsako leto, če ga imaš dovolj,« je pojasnjeval Vreže. »Neprestano leta in leta gnojiti samo z umetnimi gnojili pa tudi na travnikih ne gre. Na štiri ali vsaj pet let en, krat jih že moraš pognojiti s hlevskim gnojem ali dobrim kompostom, kajti tudi na- travnikih zemlja nujno potrebuje spr, stenine, ki je v hlevskem gnoju in kom, postu, ne pa samo čistih hranilnih snovi, kakor so v umetnih gnojilih.«
»Krtine delajo na travniku veliko pre, glavico, zlasti pri košnji, pa tudi precej trave zamorijo,« je menil Cencl. »Pa ti jih narije včasih ta vražji krt na kakem travniku tekom leta kar več kot preveč, pa jih potem niti z brano ne moreš prav izravnati. Ko bi mogli še tega škodljivca črnega na kak način spraviti s travnika!«
»Krt ni noben škodljivec,« je pojasnjeval zopet Vreže, »ampak prav koristna žival, ki se hrani le s škodljivim mrčesom, kakor so na primer bramorji. Krtine, ki jih pri tem narije, so pa res samo v napoto.«
»Za izravnavanje krtin brana res ni pri, pravna.,« je povzel zopet Jernač, »in to tudi ni njen' namen. V to svrho imamo drugo . orodje, takoimenovani travniški oblič, s katerim prevlečemo travnik še pred brananjem, če je to potrebno. Je to enostaven, štirioglat in podolgovat lesen okvir iz močnih tramov z nožem v sredi. Nož ti skuje kovač, okvir si pa lahko sam napraviš. Ko potem vlečeš oblič po trav, niku, že prvi tram okvirja izravna na, vadne in ne prestare krtine. Preko starej, šib krtin in drugih, bolj trdih vzboklin pa prvi tram spolzi čez, potem pa jih nož od, reže, zadnji del okvirja pa zdrobi in raz, tepe. Travnik je potem lepo raven in gla, dek, zato pa to orodje tudi imenujemo travniški oblič.«
»Ti ga gotovo imaš že pri hiši,« je menil Ahac.	_	0
»Seveda ga imam, pa še več in ne samo enega,« je pritrdil Jernač. »Ob priliki si ga lahko ogledaš ali pa tudi izposodiš spo, mladi, če ga boš rabil.«
»Pa se bo res treba nekoliko bolj po, brigati za travnike,« je modroval Matic. »Krme vedno primanjkuje, človek pa pod jesen tudi ne tišči rad živine od hiše.«
»Saj niti ni toliko dela* z vsem tem.« je menil Podrekar, »pa se mnogo pozna in res dobro izplača, tako glede obilosti, ka, kor tudi glede kakovosti, krme.«
»ge nekaj nam povej, Jernač!« je dejal Mrakar po kratkem razmišljanju. »Zakaj pa ti vedno tako hitiš s košnjo? Navadno si že skoro gotov s senom, ko mi drugi šele komaj dobro pričnemo.- Prav gotovo imaš za to tudi svoje vzroke.«
»Pa res!« je pritegnil Cencl. »Precej več bi lahko nakosil in nasušil, če ne bi tako hitel s košnjo.«
»Saj prav to je tisto, kar sem hotel še povedati in poudariti,« je povzel zopdt Jernač. »Travnik je zrel za košnjo, kadar večina trav in zelenja prične cveteti. Kdor b9 tedaj kosil in sušil, bo dobil prvovrstno, sočno in tečno seno, za katerim se bo živina kar oblizovala, kadar ga ji boš pokladal. Če pa s košnjo čakaš in od, lašaš, da večina trav- že odcvete, boš res nasušil — ne pa nakosil — nekaj več, toda seno bo trdo, olesenelo, skoro prav nič boljše kot stara slama in s takim senom boš preklemanskp slabo prekrmil živino preko zime. In prav v tem oziru se pri nas še silno mnogo greši! Vsak se samo boji, da bi kosil prezgodaj in dobil zato nekaj manj sena. Kakšno bo seno in kakšno mora biti, da bo živini kaj izdalo in zaleglo, na to pa sploh ne pomisli.«
»Morda imaš prav,« je menil Jurač, »toda človek si le prizadeva, da dobi čim več sena, ker mu ga sicer rado zmanjka pozimi. Da je zgodaj košeno seno znatno boljše, že verjamem, saj ^je tudi šolata boljša mlada, kakor pa stara. Toda.kaj hočeš, ko pa je mladokošenega sena tudi znatno manj, ker se mnogo bolj osuši.« .
»Na krivi poti si, Jurač,« se je smejal Podrekar. »Veino je bolje imeti nekoliko manj sena, pa dobrega, kakor pa več sla, bega. Če bi tvoja živina mogla, bi ti prav gotovo tudi to povedala. Sicer pa je tudi tebi ljubši samo krožnik tečne kokošje obare, kakor pa cela skleda- pustih, ne, zabeljenih žgane^. Ali morda ne?«
Možje so se smejali dobro posrečenemu primeru, ki je Juraču kar zaprl usta, Jer, nač pa je zopet nadaljeval:
»Sena se mi res nasuši nekaj manj, ker kosim zgodaj, to je že res. Toda končno pa mi da travnik skupno še nekaj več krme, kakor pa bi jo, če bi s košnjo sena odlašal. Kdor kosi pozno, dobi res sena nekaj več, zato pa toliko manj otave. Če pa kosim seno zgodaj, ga dobim res nekaj manj, zato pa toliko več otave in na do, brem travniku potem še otaviča nekaj. Z zgodnjo košnjo ubijem torej celo »dve muhi na en mah«, ker dobim neprimerno boljšo krmo,, pri tem pa jo dobim tudi še celo več in ne manj, kakor krivo misli vsak, M gleda in upošteva samo seno.«
»Pa imaš res prav, Jernač,« je pritrdil Smrekar. »Če seno pozno kosiš, otava v največji vročini slabo naraste, pa je potem res ni dosti. Če pa pospraviš seno s trav, nika bolj zgodaj, otava le» že kolikor toliko odraste, še predno pritisne največja vro, čina, ki ji potem ne more več tako do živega.«
»Glej ga šmenta, glej,« se je čudil Matic, »pa bo menda res kar Jemačeva držala. Ko travnik zacvete, že nujno kosca kliče! To je star pregovor, M so ga moj pokojni oče vedno povedali, ka, dar’ smo se menili o tem, kedaj bi začeli s senom.«
»Dober pregovor, ki je zelo na mestu,« je menil Vreže, »le škoda, da smo že vse preveč pozabili nanj in ga vse premalo upoštevamo.«
»Vsekakor dober nauk zopet, ki se ga bo treba na vsak način držati,« je menil Mra, kar. — Sedaj bo pa menda za danes do, volj. Prihodnjo nedeljo pa bi se našli pri. Balantu, če vam je prav. Zjutraj me je po, čakal pred cerkvijo in naprosil, da vas po, vabim. Ni ga bilo zraven, ko smo se prvič domenili za naša kramljanja, potem mu pa tudi nihče ni posebej rekel. Pravi, da bi bil tudi rad reden član naše družbe in naj, laže bo, če gremo k njemu.«
»Prav, pa se najdemu prihodnjo nedeljo pri Balantu,« je predlagal Smrekar in ostali so pritrdili.
»Prihodnjo nedeljo bom pa tudi že lahko prišel zraven,« je pristavil Matic. »Res škoda bi bilo, če bi človek zamudil tako poučne in zanimive razgovore. Saj sem jih že dovolj, četudi ne po svoji krivdi, vendar sedaj upam, da ne bom nobenega več.«
»Tudi Vrbanek bi se nam rad pridružil,« je pravil Podrekar, »pa ne ve prav, kako naj pride zraven. Nekam krivo mu je menda, da ga nismo povabili. Pa saj nihče ni nikogar vabil, ampak kar tako slučajno smo se domenili in začeli shajati. Koncem koncev pa hi naslednjo nedeljo lahko šli k Vrbanku, da mu ne bo krivo. Govoril bom še z njim.«
»Pravi Čim več nas pride skupaj, tem bolje bo,« je pritrdil Jernač. »Sicer pa bomo z našimi kramljanji menda že kmalu prenehali, kajti dan se že kar hitro daljša in večeri postajajo vedno krajši, pa dela bo vsak dan več.«
E. Avan zini:
ffiwfn mlmm ¥ noši
prehrani
Znano je, da potrebuje človek za svojo .prehrano poleg hranilnih snovi v ožjem smislu, to je poleg beljakovin, maščobe in ogljikovih hidratov (sladkorja in škroba), tudi še drugih sestavin. To so mineralne snovi, namreč voda in razne soli, in pa ne, ke kemične spojine, ki se nahajajo v naši hrani v sicer izredno majhnih količinah, ki so pa kljub temu neobhodno potrebne za pravilni razvoj našega telesa in za brez, hibno vršitev življenjskih funkcij. Imenu, jejo jih »vitamin e« (»vita« = latinsko: »življenje«).
Ako v telesu, tega ali onega vitamina ni v zadostni meri, nastopijo značilni bole, zenski pojavi, ki v skrajnem slučaju celo dovedejo do smrti, ki se pa navadno dajo izlečiti, če bolniku pravočasno dovajamo odgovarjajoči vitamin. Vitamine dobivamo s hrano; le deloma, kot n. pr. vitamin D, ki preprečuje zloglasno »angleško bolezen«, se tvori tudi v telesu samem iz neke pred, hodne snovi pod vplivom ultravioletnih žar, kov, sestavnega dela sončne svetlobe.
Vitamine označujemo z velikimi črkami latinske abecede. Posebno znani so vitami, ni A. B, C, D in E, pri tem pa včasih pod eno črko razumemo kar celo vrsto več ali manj sorodnih vitaminov, kot je to slučaj pri vitaminu B.
Nekateri vitamini se nahajajo predvsem v živalski hrani, drugi v rastlinski. Slednje velja posebno za vitamin C. Vsebuje ga v večji ali manjši meri vsaka rastlina. Zelo veliko ga je v citronah, pa tudi v jabolkih, borovnicah in drugem domačem sadju, da, Ije v papriki, paradižniku in kislem zelju. Mnogo ga je tudi v naši vsakdanji hrani — v krompirju. Ali žal, ravno zdaj v zgodnji pomladi, ko je tako malo sveže zelenjave, krompir ne vsebuje več mnogo te snovi in isto velja za repo, korenje, zelje in druge poljske pridelke iz preteklega leta, pa tudi za sadje. Vitamin C se namreč ob daljšem ležanju polagoma razkraja, kakor je tudi zelo občutljiv proti ‘ visoki temperaturi, tako da se pri dolgem kuhanju, skoraj po, polnoma uniči.
Ravno v zgodnji pomladi nam torej tega vitamina najbolj primanjkuje. V času, ko se vsa narava prebuja, čutimo pogosto ne, ko čudno utrujenost. Ta »pomladanska utrujenost« je najbrž posledica pomanjka, nja C=vitamina. Tudi krvavenje dlesni brez vsakega vidnega povoda je v zvezi s tem in nas še nekoliko spominja na »skorbut« (gnilobo dlesni), bolezen, ki je dolga sto, let ja bila strah vojakov, mornarjev, razi, skovalcev in drugih ljudi, ki so sc morali prehranjevati dalj časa s konzervirano lira, no. Da smo ravno spomladi manj odporni proti nalezljivim boleznim, je tudi pojav, ki ga je pripisovati istemu nedostatku v naši prehrani.
Pomanjkanje vitamina C občutno priza, deva predvsem otroke; saj se njih telo še razvija in raste, vitamin C pa močno vpliva tudi na rast.
-Pa še nekaj vsebujejo, rastline, kar nuj, no rabi naše telo — to so razne mineralne soli. Važne so predvsem za tvorbo kosti; tudi teh soli je najbolj potrebna dorašča, joča deca.
Vidimo torej, kako važna je zelenjava, čeprav ne vsebuje mnogo nam danes tako
dobro znanih »kalorij«. Ali sveža zelenjava je ravno sedaj redka — in draga. Marsika, tera gospodinja niti ne more kupiti vseh ži= vil ,ki jih dobiva za družino po živilski na, kaznici. Večni krompi^ in stara repa pa nam tudi že presedata. Nikdar tega ne ču, tirno tako kot sedaj, ko se vsa narava po, raja in se tudi v človeškem telesu nekaj prenavlja.
In vendar si lahko pomagamo, samo ne, kaj dobre volje in zanimanja je treba. Bo, žja narava nam je naklonila kar celo vrsto zelišč, ki jih nahajamo po. travnikih in po, Ijih, oh potih in plotovih, pod grmovjem in ob sumečem potočku in ki nam lahko iz, polnijo to občutno vršel v, baši prehrani. V tem oziru divja zelišča niso samo nadome, stek, nego celo prekašajo vrtno zelenjavo po množini vitaminov in mineralnih snovi.
Nabiranje teh zelišč je za odraslega pri, jetno in zdravo opravilo, posebno pa naj se na to navadijo otroci. Za deco je to delo tudi vzgojnega pomena. Otrok se pobliže upoznava z naravo, uči se opazovati, zbu, ja se v njem, zavest, da tudi on lahko do,, prinaša dobrobitu cele družine. Seveda mo, ramo paziti, da otroci ne poškodujejo tra, vnikov in nasadov.
Nabiranje zelišč naj se vrši le ob suhem vremenu, po možnosti popoldne ali pred večer; tedaj vsebujejo rastline največ re, dilnih snovi, ki so se tvorile preko dneva pod vplivom sončne svetlobe. Nabirajo naj se le mlade rastline, ki še nimajo cvetnih popkov ali se vsaj še niso razcvetele. Rast, line naj se sproti čistijo in naj se ne zmečkajo. Najbolje je, če jih nabiramo v košari, co; vreča ali nahrbtnik ni pripraven. Tudi doma na j ne leže preka noči na kupu.
V sledečem navajam nekaj divjih zelišč, ki so pri. nas običajna in se. lahko uporab, Ijajo kot solata, špinača ali začimba.
Kot okusna solata nam služi:
1.	Regrat (latinsko ime taraxacum officlnale), ki ga pozna vsak otrok in ga zato ni treba posebno opisovati. Je ple, vel, ki raste takerekoč povsod, posebno pa ob potih. Listje je malo trdo, zato ga po, mešamo med vroč krompir in ga zabelimo z oljem, še bolje pa z vročo mastjo ali sla, nino, predno ga okisamo.
2.	Lopatica (lat. Ranunculus ficaria, nemško Feigwurz ali Scharbockskraut).
Tudi ta rastlina, ki spada v red zlatičnic. je pri nas pogosta. Nahajamo jo na bolj vlažnih, senčnatih mestih pod grmovjem, ob potokih, v sadovnjaku pod krošnjo sa, dnega drevja. Njene živorumene cvetke spadajo med prve oznaiijevalke pomladi. 'Listi so ledvičasti, z mastnim sijajem (od» tod nemško ime na Koroškem »Schmalz, blattl«). V zemlji imajo majhne, smokvi» cam podobne gomoljčke. — še predno- je svet sploh nekaj vedel o vitaminih, je bilo že znano, da uživanje listja tega zelišča po» maga proti skorbutu (od tega nemški na» ziv »Scharbockskraut«.)
3.	Motovilec (lat. Valerianella olito» ria. nemško Rapunzelsalat, Feldsalat, Vb» gerlsalat), ki se sicer tudi seje, raste divje po njivah in vrtovih in ob potih. Listi so lopatičasti ali podolgovati, zelo majhni cveti so modroheli. Uporabljamo pritlične listne rožice mladih rastlinic in'sicer spo» mladi, a tudi v pozni jeseni. (Dalje prih.)
SVEČE
Velikonočne praznike smo prav v zado= voljstvu preživeli.-Post nas je že kar težil, pa ne zaradi tega, ker smo se preveč po= stili, temveč zato, ker nismo mogli rajati, pa tudi pred oltar se ni dalo iti. Sedaj je tudi v tem pogledu v redu in že kar v to= rek smo zvezali en par. Poročil se je naš Foltej Incko ,ki si je pripeljal nevesto prav od daleč. Vsi smo je veseli, saj je dobra in zavedna Slovenka ter smo prepričani, da bo taka ostala. Poroka je bila pri Gospej Sveti, kamor smo se peljali z autobusom. Kako smo se doma zabavali, to si lahko mislite, saj ste že sami bili na kaki naši domači »ohceti«.
Obema želimo v zakonu obilo sreče in blagoslova božjega, da bi dolga leta uiL vala zakonsko srečo in se veselila s svoji= mi otroki lepše bodočnosti, ki jo vsi tako težko čakamo.
CELOVEC
Bralci »Koroške kronike« se bodo še spo* minjali članka pod naslovom »Tako ne gre«, ki je bil objavljen v »Kroniki«.' V članku je bilo pisano o kravi neke uboge ženice. Žival je požrla žebelj in lastnica jo je morala oddati v klavnico. Dobil jo je me= sar 'za 1010 šil., lastnici pa so ponudili 420 Šil., ki pa jih ni hotela vzeti, češ, da ji je žal, da ni pustila živali raje crkniti, ka= kor pa jo dati za'tako smešno ceno. »Kros nika« je poročala, da je ženica dobila 420 Šil. Toda ženica denarja ni hotela sprejeti, ker se ji je zdelo premalo. Na omenjeno poročilo se je deželna vlada pozanimala za stvar in te dni je lastnica dobila. 715 šil. Bila je kolikor toliko zadovoljna, ker je do= bila le več, kakor so ji prvotno obljubili. Seveda še daleč ni dobila tistega denar, ja, H ga je morala dati, da si je kupila drugo žival.
ŽELEZNA KAPLA
Zima je minila. Navdajajo nas skrbi, ka, ko bomo v naših gorah gospodarili. Manjka nam semena za vigredno setev. Pobrali so nam živino in' morali smo jo dati po nizki ceni. Kako bomo obdelovali naše njive po strminah ? Letos obhajamo stoletnico osvo, bojenja kmetov. Vprašamo se, kakšna je Svoboda kmečkega stanu. Tlači nas novo, dobno suženjstvo, ki je morda hujše, kakor pred letom 1848. Kmet ječi pod bremenom davkov, dajatev za bolniško blagajno in drugimi dajatvami. Njegovi skromni prid el, ki so pod ceno, kar on sam potrebuje, pa mora prav drago plačati. Poleg tega pri, manjkuje delovnih moči. Kmet nima do, hodkov, kakor jih ima navadni pomožni de, lavec na primer pri zidarjih ali drugih obrtih. Kam bo ta razvoj pripeljal? In ven, dar pridela kruh kmet. Vsi stanovi so veza, hi na kmeta. Do tega spoznanja jih je da, hes prav malo prišlo. Upanja pa ne izgu, bimo. Nad nami je dobri in pravični Bog, ki vse urejuje in vodi, kakor je, prav.
■ 'LJIJ LJ." 1 .J. J'iL-Bägg-1'ü_!_!_ggg
MAUSER KAREL:
Potlej sta odšla v sobo.
»Sedi. In kako misliš za te dni, ki ti bodo še ostali?«
»V gore grem spet. Vsaj malo bi bil spet fad sam. Tudi zavoljo nje,« je priznal Kle-
Župnik je samo .kimal.
Malo pred južino je Klemen odšel. Vencel Sa je spremil prav do vrat.
Doma so čakali nanj. Južina je bila že na biizi. Oče so ga ostro pogledali, toda Klemen se je samo nasmehnil.
Potlej je Gornik pričel z molitvijo. Nihče
vprašal, kje je bil, le materine oči so iskale in vrtale.
Klemen je nalašč odlašal.
Bo južini je Klemen prvi vstal. Nato je Stegnil iz žepa pismo in ga položil na toizo.
»Sprejet sem v semenišče.«
Obšlo ga je nekaj kakor usmiljenje do katere, ki je drobna sedela njemu nasproti
nasmehnil se je. Vedel je: napetost v hiši popustila in ženskam na vasi se bodo sPet odvezali jeziki.
CJarnikovci so se orosile oči, sestri sta JJsrarkaK, brata sta m najprej zazrla ▼
®veta, potlej pa v Klemena.
Z la j je Gornik moral nekaj reči.
Sedeč za mizo je nenadoma umrl Cemrov oče, Jernej Pečnik, star 85 let. Bil je zna, čajen mož, stara korenina naših gora. Mnogo je preživel, doživel in pretrpel. Nje, gov dom pri čemru je postal plen ognja. Preselil se je k Peršmanu in bil tam priča groznega umora enajstih družinskih članov in ognja, ki je vpepelil hišo in hlev. V go, reči hiši pa so ležale postreljene žrtve. Za, dnja leta je živel na svojem rojstnem do, mu pri Koželu, kjer so ga spoštovali in zanj skrbeli kot za lastnega očeta. Obilna ude, ležba pri pogrebu je pokazala, kako spo, štovan je bil rajni. Pokopali smo ga ravno na dan sv. misijona. Pokojni je bil vsem pridigar sv. misijona in nam je kazal cilj našega življenja. Naj se odpočije pri De, vici Mariji v Trnju!
SKOČUDOL
V zadnjih mesecih so pri nas umrli: Ur, ban Jančnik, odličen gospodar in rodoljub, star 76 let. Zapustil je mlado ženo in tri nedorasle otroke. Zofka Scharwitzl, cerko, vnica v Podravljah, stara 40 let. Bila je že dolgo bolna. Suzana Schöffmann, vdova, stara 36 let, Anton Valušnik, podomače Tu, der, vžitkar, star 78 let, Janez Esih, meha, nik, star 40 let. Umrl je zagonetne smrti. Pokopan je v Lipi. Barbara Gallo, stara 46 let. Bila je bolna precej časa. Pokopana je v Domačalah. Matilda Smole, vdova po že, lezničarju, stara SO let. Pokopana'je v Be= Ijaku. Janez Vospernik, star 80 let, .bivši načelnik »Zveze slovenskih zadrug«, vzgle, den narodnjak, odličen katoličan, oče ugle, dne in mnogobrojne Vošpernikove družine. Bil je pod nacizmom izseljen. On sam in njegovi so v teh zadnjih letih mnogo pre, stali. Vse je pa moško prenašal, čeprav so njegove moči, zlasti v zadnjih treh letih če, dalje bolj slabele. Tolažbo in okrepilo pa je iskal in tudi našel v neprestani, vsak dan pogosto ponavljajoči molitvi do dneva smr, ti: »Ljubi Oče v večnem raju, name milo se ozri, za vse dobro v vsakem kraju mi podeli dost moči. Varuj me, da Te ne žalim, da otrok sem dober Tvoj, da Te vedno’ srčno hvalim, blagoslov daruj mi svoj. O Jezus usmiljeni, še svoj sveti blagoslov mi daruj .'Marija, naša bod pomoč, ko svet nas zapusti, ko nas objame smrtna noč, nas milo varuj Ti! O Devica, Božja Mati, naj se v last Ti smem predati, živ in mrtev naj bom Tvoj zdaj in pa na vekomaj.« In še mnogo drugih vzdihljajev je vzorni bla, gopokojnik stalno in neprestano ponavljal, zlasti k svetemu angelu varuhu ter k Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Rajni je bil po naravi zelo nadarjen, podjeten, načitan, vse, stransko izobražen, sijajno zmožen v bese, di in pisavi slovenskega in nemškega jezika, odločen boritelj za narodne pravice, za, veden Slovenec. Našega nepozabnega Vo, špernikovega očeta je spremljala na zadnji poti množica faranov. Zadnjo čast sta mu izkazala tudi dva izvenfarna duhovnika. — Rajnki naj v miru spe!
»Torej si se odločil? Prav, kakor sam veš. Silil te ni nihče. Če prav nam gre trda, hi se nemara tudi za Zagreb še kaj dobilo.«
Drugo jutro je Klemen odrinil v gore. Gornikovca je bila dobre volje.
Tudi Klemenu je bilo dobro. Najraje bi zavriskal.
SVETLOBE IN TEMINE
Juxta est Dominus iis, qi>i • tribulato sunt corde. (Ps. 33)*
Klemen gleda klobuk, ki visi na žeblju. Očnice in zvenele murke vise izza traku. Zadnje planinsko cvetje, ki ga je prinesel z gora pred odhodom v Ljubljano.
Po vsej vasi šumi že cel teden. Gornikov gre v lemenat. Da se je le premislil, čudno. Učiteljice skoraj ni na spregled, čez vas ne hodi. Če gre na sprehod, gre po stezah in v polje. Bleda je in shujšana. Prizadelo jo je.
Klemen ve za vse govorice. Gleda klobuk in težko mu je. Jutri zjutraj odide. Jelka mu je po Benkovem Andrejčku poslala li, stek, ko ga je rt del a skoz šolsko okno iti mimo. Ravno se je vračal iz župnišča.
»Pridi zvečer, čakala Te bom in Ti ne bom ničesar očitala.« Klemen bi raje videl, da ne bi zapisala teh besedi. Po čemu mu greni še zadnje ure, ki jih preživlja doma?
V tem hipu mora vendar misliti nanjo. Spodaj v hiši mati polnijo kovčeg. Prepri, čan je, da Jelka neprenehoma čaka in gleda vrata, kdaj se bodo odprla. Lahko bi šel in ji še enkrat povedal, da je vse njeno upanje zaman.
Klemen stoji sredi sobice. Na mizi odprt kovčeg, ki je že do polovice napolnjen.
* Blizu je Gospod lern,, ki so potrtega srca.
Sredi meseca sušca je v Vemberku do tal pogorela takozvana Cosolattijeva še nova lesena vila. Požar je nastal menda v dim, niku. Le s težavo je družina rešila sebe in nekaj malega pohištva. Sosedje so takoj prihiteli na pomoč. Ubranili so vsaj tpliko, da se ogenj ni razširil na gozd.
Letošnja mila zima se je poslovila in kmetje so lahko že začetkom sušca pričeli s poljskimi deli. Lepega in toplega vreme, na se pridno poslužujemo. Primanjkuje pa delovnih moči. To zlasti na večjih kmetijah v Podravljah in v Klečah.
V Novivesi, Dolah in drugod nastajajo nove stanovanjske hišice in tudi nekateri moderno urejeni skednji so bili postavljeni, odnosno bodo še. Tudi nekaj prometnih nesreč je bilo zaznamovati na glavni cesti v bližini Vernberka. Dva nezgodnika sta že izven nevarnosti, ena nesreča pa se je končala s smrtnim izidom. Pri tej nesreči
je našla smrt Olga Gröblacher, podcasale Martinova s Trebinje.
Naša župnija šteje 20 padlih m mnog» ranjenih in pogrešanih, nekateri pa se se niso vrnili iz ruskega, oziroma jugoslovan, skega ujetništva. Pozdravljeni vsi, ki »o se že vrnili ,tisti, ki se pa še niso, daj ljubi
Bog, da bi se kmalu.
Sedaj ima tudi vas Dragniče električno luč in silo. Vse druge vasi so jo imele ze od prej. Cerkveni pevski zbor se je vendar spet poživil in dobil nov naraščaj. Zbor je izgubil dva najboljša pevca: Črnijev Nac je padel in Kočnikov Tomej je pogrešan. Naš organist pomlaja sedaj z novimi moč, mi tudi tamburaški zbor »Sloga«, ki obsto, ja skoraj že petdeset let. Tudi zgoraj nave, dena pevca sta bili izborna tamburaša. Sla, va rajnim!. Novim naraščajnikom želimo, da bi bili vztrajni in se z ljubeznijo oprijeli
smo z dozele
(MIŠLJENJE PODEŽELSKEGA ČLOVEKA.)
V deželnem zboru je bil pred dnevi govor o dvojezičnih šolah, ki jih želi vlada vpeljati in jih je kolikor toliko že vpeljala, čeprav temu ugovarja del nemško govore, čih sodržavljanov. O tej stvari je govoril zastopnik avstrijske ljudske stranke, ki je prišel do sklepa:	dvojezični pouk
naj se uvede samo tam, kjer to zahteva večina staršev.
Razumeli bi, če bi gospod poslanec pred, lagal, naj bo pouk tak, kakor starši zahte, vajo, toda on zahteva, naj se poučuje ka, kor zahteva večina. S tem se odprejo vra, ta vsemogočim agitacijam, agitacijam po občinah, po družinah, agitacijam za vsako otroško dušo. Agitacija pa povzroča pre, pir in nemir in pri agitaciji uspe navadno, kdor ima več sredstev — in ta sredstva ima v deželi nemška večina. Tako, kakor je predlagal zastopnik ljudske stranke, lah, ko enainpetdeset Nemcev prepreči, da pride devetinštirideset Slovencev do svoje nara, vne šole. Bojimo se, da pride po takšni ure, ditvi severno od Drave slovenska manjšina ob svoje šole.
Pred leti se je zgodilo, da je stopil zasto, pnik Slovencev k deželnemu šolskemu svet, niku, da se zavzame za pedagogično pra, vilno upravo šole. Nadzornik mu je odgo, voril: »To bi bilo že davno urejeno, če bi imeli mi proste roke. Fa pridejo vmes po, litiki in mi ne moremo storiti ničesar.«
Če želimo Slovenci na Koroškem pamet, no in zdravo preureditev šole, želimo to iz najtehtnejših razlogov. In to brez mešeta, rjenja. Stokrat smo po listih in drugod že to povedali. Žal, naši nemško govoreči so, državljani ne poznajo razmer in o njih še nikoli niso razmišljali. Za slovenske šole, to je za šole v pretežno slovenskih krajih želimo, da se poučuje na podlagi materine, ga jezika, človek bi mislil, da je vse to tako naravno, da se kaj drugega ne more zahtevati. A glej! Nastana šolska stavka v kraju, kjer ni nobenega Nemca in v de.
želnem zboru se oglaša stranka, ki hoče biti ljudska ter zahteva, naj se da Sloven, cem šolo samo, če to dovolijo nemško go, voreči sodržavljani.
Otrok pride v ljudsko šolo. Učitelj, ki naj nadomešča starše, pa ne razume otro, kovega jezika in otrok ne razume nemške, ga učitelja. Posledica tega je, da se slo, venski otrok na nauči ničesar ali pa malo tega, kar nemški otroci, ki učitelja razu, mejo. Ali naj Slovenci molčimo, da se slo, venskim otrokom v šolah usta in ušesa za, pro, namesto da bi se jim svet odpiral?
Kako morete potem pričakovati od otro, ka, dk naj se izobrazi na podlagi nemške, ga jezika ? šolski otrok ne razume nemške, ga učitelja, kateheta in nemške pridige. Slovensko ljudstvo nemške pridige ne razu, me. Razume nekaj besed, toda smisla ne zapopade. Le v materinem jeziku je mogo, če priti človeku do srca.	*
Ker se otroka ne poučuje v materinem jeziku, ne more toliko znati, kakor drugi, ki ima pouk v materinščini. Ta otrok ni manj nadarjen, toda njegovega neuspeha je kriva šola. Otroci ne znajo moliti v do, mačem jeziku. Doma so molili slovensko. V šoli se otrok nauči nemške molitve. Otrokom se je vtepalo v glavo, da se mora, jo tudi spovedovati nemško, pa vemo, da je tudi za ljudi, ki nemščino dobro obvladajo, nemško spovedovanje težavno in da končno rajše ne gredo k spovedi, šola člo, veku ne more za življenje nuditi dovolj izobrazbe. Človek se mora izobraževati sa, mega sebe s knjigo in občevanjem z dru, gimi ljudmi. Zato pa mu mora šola dati potrebno podlago sicer tako, da si s tem, kar se je bil v šoli naučil, sam naprej po, maga. če pa mu hoče šola dati potrebno podlago, ga mora učiti in vzgajati tako, da .se res kaj nauči in podlaga je bil in bo ve, dno materin jezik, če vse to premislimđ, je pravilen vsak ukrep vlade, ki hoče vzgo, jo otrok spraviti v naravni tir.
Zunaj je lep večer, zvezdnat in topel. Prav nič jesenski, kakor nalašč od Boga ustvarjen za to bridko uro.
Klemen misli na Jelkino okno.
»Ne grem,«
Spet stopi k mizi in prične skladati. Al, bum planinskih slik, nekaj drobnih spomin, kov, Hoja za Kristusom in sveto pismo. Potlej nekaj leposlovnih knjig in praznega papirja.
Vse lepo- uravnava v kovčeg. Toda misli so pod Jelkinim oknom. Samo z voljo jim ukazuje, da ne upajo naprej.
Ko kovčeg zapre, sede na stol. Spet se za, gleda v klobuk. Nekam žalostno visi na žeblju, kakor bi vabil. Okraski na njem so skoraj vsi Jelkini. Tisti cepinček s leved, rom in velika očnica. Oboje je kupila na Brezjah. Tudi coklice s j^stirskim rogom so njene.
Klemenu se zdi, da se Jelkine misli v za, dnjem obupu drže za ta klobuk in kličejo.
.Klemenu je neizrečeno hudo. Spodaj po veži hodijo oče in brata. Videti je, da so nemirni. Sestri sta že dvakrat prišli gledat, kaj počne tako dolgo.
In vendar, zadnja noč je pred odhodom. Jutri se začne novo življenje.
Z hitrim zamahom Klemen zapre kovčeg. Nato vstane, sname okrasje s klobuka in ga spusti v mizni predal. Prazen klobuk strmi z žeblja.
Klemen ga ne more gledati.' Vzame kov, čeg in odide v hišo.
*
Jutro je bilo jasno. Klemen skoraj celo noč ni spal. Preteklost in prihodnjost sta se križali. Zdaj je sijala ena zdaj druga. Gora so jjrišle prav pod hišo, se postavile , v red in rasle čez slemtw
Zbogom, Klemeni
Prišlo je znamenje spod Begunjščiee. Po, strani streho in z lišaji po' križu.
Zbogom, Klemen!
Prišle so rože, očnice in murke, rododen, dron in tiste majcene, kakor bele pike z drobnimi stebelci.
Zbogom, Klemen!
In privriskale so jase, pripel studenec, za, šumele so smreke in macesnu
Zbogom, Klemen!
Kravji zvonci so zacingljali, zablejale ovce in z velikimi, mehkimi očrni so strme, la teleta z razhojenega pašnika.
Zbogom, Klemen!
In priukala je bela cesta, nagnil se je zvonček pri Sv. Petru, zaječala je lesa on, stran cerkvice, kakor mehke roke so pri, šle steze in stezice, nastlane z igličevjem in bukovim listjem.
Zbogom, Klemen, zbogom!
In kot skoz meglo je pritaval Jelkin obraz, otožen in zgubljen in sg stopil s spo, mini. In- zavekalo je od vseh strani, kakor da trpe nedolžni otročiči.
Zbogom, Klemen, zbogom, zbogom!
Klemen se je obračal, se vzdigoval in gle, dal v okno. Komaj za kanec svetlobe je za šipami. Zgodaj je še.
V klamah je slišal, da so v hiši vstali. Vzdignil se je.
Opravil se je. Nikamor več se ni upal ozreti. Kakor izgnanec je stopil pred vrata in prisluhnil.
v Mati je drsala po kuhinji, oče je čistil čevlje. Tudi glasove bratov in sester je bilo čuti.
Minka je govorila v materjo. Klemen ni mogel razumeti. Samo mater je slišal, ki je čez čas rekla:
.»Nihče ga ni silil, sam se je c I! j čil.«
ZGODOVINA SLOVENCEV (SLOVENCI V NOVEM VEKU)
(Nadaljevanje)
Ko je škof Tekstor prevzel ljubljansko škofijo, je fzprva še potrdil Wienerja in Trubarja za stolna pridigarja. A slednjega je kmalu poslal iz Ljubljane na kapitelj; sko župnijo v Št. Jerneju na Dolenjskem za župnika.
Ko se je pa natančneje poučil o namerah in delovanju novovercev, je odločno nasto= pil proti njim. Priliko za to mu je dal trk dentinski cerkveni zbor. Tekstor je hotel takoj uveljaviti odloke cerkvenegS zbora. Osnoval je posebno komisijo, ki naj bi pre= iskovala nove nauke in o njih izrekla svojo sodbo. Kmalu nato je prišel v Ljubljano kraljev ukaz, da naj zaprejo voditelja lute= ranskega gibanja, med njimi tudi Trubar= ja. Ukaz se ni v celoti izvršil. Zaprli so le nekatere. Trubar pa se je takrat mudil na kapiteljski župniji v Št. Jerneju. Ko je sik šal obsodbo, je zbežal preko Hrvatske in Reke v Trst. Njegov zaščitnik, Peter Bo= nomo, je bil takrat že mrtev, vendar je-upal Trubar dobiti v novem škofu Frančišku Jos žefiču novega zaščitnika. Toda svetna in cerkvena oblast sta sedaj strogo postopali. Novi škof je bil odstavljen in Trubar se je moral izseliti v tujino. Zaplenili so mu vse premoženje, med drugim tudi dragoceno knjižnico. Drugo leto je odšel preko Koro= ške in Tirolske v Nürnberg k luteranskemu pridigarju Vidu Dietrichu.
Medtem je tekla tožba proti ljubljanskim protestantom dalje, škof Tekstor sam je prišel z Dunaja in prevzel vodstvo komisi; je. Pokazalo sc je, kako- globoko se je že ukoreninilo luteranstvo med duhovščino. Vendar je bilo postopanje svetne in duhov; ske oblasti zelo popustljivo. Krivoverni dm hovniki so le zgubili cerkvene službe in dva od njih sta bila izgnana. Vendar je ta prvi odločni nastop proti luteranstvu vzbm dil srdito ogorčenost. Ni slučaj, da je isto leto pater Ivan v Novem mestu umrl za ranami, ki mu jih je bil zadal neki luteran, in da so v mrtvaški knjigi zabeležili smrt vnetega pridigarja proti novovercem, patra Tomaža iz Solnograda, ki so ga zastrupili luterani.
Razširjanje nove vere Tekstorjeve nas rcdbe niso zajezile. Deželni stanovi so za svobodo lutrovske vere zastavili ves svoj Vpliv. Ko je Ferdinand potreboval 1. 1556. nove davke za ifojno proti polmesecu, je moral popustiti in je dovolil prejemanje sv. obilajila pod obema podobama. Duša vse protestantske agitacije pri nas pa je bil Ivan Ungnad, ki je kot poveljnik za šta= jersko, Koroško, Kranjsko in Hrvatsko imel po vseh deželah velik vpliv. Tekstor je imel s tem mogočnim nasprotnikom težavne bo= je. In njemu tudi pripisujejo, da je Ungna= da spravil v nemilost pri kralju, in hitro nato je Ungnad zgubil dostojanstvo dežeL nega glavarja. Preseliti se je moral na Wirtembersko.
fyomü ča^Ofiisu
Tekstorjevo delovanje pa ni bilo usmer= jeno le v obrambo katoliške vere pred ku teranstvom. Izboljšati je hotel tudi žalost; ne cerkvene razmere in obnoviti propadlo šolstvo.
Zaradi turških vojsk je večina cerkva izgubila svoje dohodke in mnoge šole so morale prenehati. Dunajsko vsučilišče je popolnoma propadlo. Tekstor se je silno trudil, da dvigne to najodličnejšo avstrij; sko šolo. Bil je velikodušen podpornik pro; fesorjev in dijakov. Največjega pomena za poznejšo katoliško versko obnovo pa je bilo tesno Tekstorjevo sodelovanje z novo ustanovljenim jezuitskim redom. Mnogo; krat si je dopisoval s sv. Ignacijem, ustano; viteljem tega važnega reda. Spoznal je v teh redovnikih sposobne može za preosnovo šolstva, vzgojo duhovnikov in pospešitev cerkvene reforme. Novi jezuitski kolegij je hitro dosegel velik uspeh. Tekstor je pod; piraL jezuite, kjer je le mogel. S to pres osnovo dunajskega vseučilišča je v zvezi tudi načrt za preosnovo šolstva v avstrij; skih deželah, ki ga je predložil kralj dežeL nim zborom. Vabi jih, naj pošiljajo na vseučilišče naraščaj za duhovniški poklic.
Poleg dunajskega kolegija je pripisovati Tekstorjevemu prizadevanju tudi ustanovi; tev kolegija v Pragi.
Kako je skrbel škof Tekstor za vzgojo in znanstveno izobrazbo duhovstva, nam slednjič izpričujejo gojenci, katere je poslal študirat v Rim v nemški kolegij (collegium Germanieum). Iz naših krajev so bili med drugimi: Marko Tekstor, Jurij Bogateč, Ivan Kobenzl, Pavel Skelič in drugi.
Med takim neumornim delom na cesam skem dvoru in v svoji škofiji se je škof Tekstor postaral in začel bolehati. Smrt ga je zadela nenadoma v mestu Donauwörth, ko se je s cesarjem vrnil z državnega zbora v Frankfurtu. Hvaležni učenec Kobenzl je šel po mrtvo truplo svojega dobrotnika v daljni Donauwörth, ga spremil v Gornji grad in pokopal v tamkajšnji baziliki, kjer mu je škof Hren' postavil skromen sporne; nik.
Urban Tekstor spada med na jznamenitej; še osebe reformacijske dobe. Postavil se je v bran proti naraščajočemu ( luteranstvu, kakor mu je velevala pastirska dolžnosti Vendar v njegovem značaju ni bilo nič stra=
IŠČEMO
izkušenega pečarja (Ofensetzer) , izdelovalca pečnic (Kachelformer) strugarja (Schetbendreher)
Fa. F. KAWRZA
pečarstvo in izdelovanje glinaste po= sode (Ofen und Tonwarenerzeugung) LIENZ (Osttirol)
stne maščevalnosti. In kakor je skrbel za pravovernost, tako je zastavil svojo moč tudi za cerkveno reformo in kulturno delo. Znanost in lepe umetnosti je gojil s toliko ljubeznijo, kot jo najdemo le še pri redkih drugih krščanskih humanistih. Posebno po; menljivo pa je Tekstorjevo delovanje, ker je začrtal glavne obrise katoliške reforme že davno- prej, preden je luteranstvo pri nas doseglo višek svoje moči. Ni bila Tek= storjeva krivda, če niso izpolnjevali njego; vih naredb in če so deželni stanovi pod zaščito turške nevarnosti izrabljali zadrego kralja in pospeševali luteranstvo. TaVčar, Hren, Brenner in drugi reformatorji so koncem 16. stol. hodili po Tekstorjevih po= tih in v bistvu uporabljali le sredstva, ki jih je že on pripravil. Zato zasluži po pra; vici odlično mesto v njihovi vrsti.
(Dalje prihodnjič.)
Kotiiiftra
Kljub vsem težavam in intrigam je kot; mirški cerkveni pevski zbor na velikonoč; no nedeljo odpel v celovškem radiju pri slovenski oddaji nekaj velikonočnih pesmi. Zanimivo je ozadje, kako se je OF trudila, da pevci ne bi peli.
Na velikonočno soboto popoldne -je ne; kdo telefonično hotel sporočiti vodstvu slo= venskih radijskih oddaj, da so pevci skle= nili, da ne pridejo pet in da jih ni treba priti iskat. To je ta »nekdo« sporočil od; dajni postaji, da naj to sporoči vodstvu slovenskih radijskih oddaj, kar je celovška oddajna postaja tudi storila. Naslednji dan pa je isti »nekdo« razširjal pri nas med mašo med pevci vest, da je vodstvo slovem skih radijskih oddaj v Celovcu sporočilo v Kotmaro vas, da oddaje ne bo in da pev; cev ne pride iskat.
Pevcem se je vse to čudno zdelo, ker jim je vodstvo slovenskih radijskih oddaj še v soboto dopoldne sporočilo, da bo oddaja in da jih pride iskat. — A tudi vodstvu slov. radijskih oddaj se je čudno zdelo, da pevci naenkrat ne pridejo.
Zato so se od vodstva odpeljali v nede; Ijo dopoldne pogledat k pevcem v Kotmaro vas, kaj je na stvari. V pogovoru s pevci se je izkazalo, da je tisti »nekdo« na lastno pest telefoniral v imenu vseh. Uslužbenci vodstva so se podali k tistemu »nekomu«, ki je viden predstavnik OP’, Prve njegove besede so bile, da te oddaje ui orgaijizirala Slovenska prosvetna zveza .(SPZ) in bi po. izjavi tega »nekoga« morala ona dovoliti cerkvenem zboru pgti, čbprav je isti »nekdo« še pred dobrim tednom izjavil, da nima nič proti temu, če poje cerkveni zbor v radiu in je sam sodeloval pri pev; skih vajah do sobote tudi za nedeljski na; stop.
Ker je ta »nekdo« predstavnik OF, je ja= sno, da je delal po njenih navodilih. Teno; rista, ki je hotel sodelovati, je nekdo od pristašev OF odpeljal z motorjem — men; da na izlet (pa ne po dunajskem vzorcu!).
Toda OF je ustrelila v prazno, kajti pevci so se kljub temu opogumili in šli pet t«; koč, da pojejo vendar za Koroške Slovence. Od take kulturne sabotaže imajo škodo aa; mo Koroški Slovenci.
Slovenska in hrvaška siažba božia v CelovcH
Vsem Slovencem in Hrvatom v Celovcu sporočamo:
Služba božja za kat. Slovence in Hrvate v območju Celovca se vrši ob nedeljah in. praznikih v sledečem redu:
ob L9 h dopoldne v Slovenski cerirvi Priesterhausgasse, za vse Slovence in Hm vate, ki stanuje v mestu; popoldne ob 4. pa so litanije in blagoslov.
*
Ob 10 h dopoldne hrvatska služba božja v Waidmannsdorfu, Lager B,
ob 11 h dopoldne v Waidmannsdorfu, Lager C hrv. služba božja.
Kat. duhovnijski urad za vse begunce iz Jugoslavije se točasno nahaja v taborišču C. v Waidmannsdorfu. Vsi katoličani be= gunci iz Jugoslavije naj se zato obračajo v vseh verskih in cerkvenih zadevah izkljm čno na podpisani urad: Cerkveno predstoj; ništvo za begunce iz Jugoslavije, Celovec, Waldmannsdorf Lager C.
MiiiHiiiimiiiiiiiiimiimiuiniimiiiimiiimiiiiiHiimiiiiiiiiiiimniiiifn
Cdovet
SOBOTA, 3. aprila:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 4. aprila:
7.30 Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
19.30 Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 5. aprila:
7.15	Zgodovinsko predavanje.
17.10	Poročila.
TOREK, 6. aprila:
7.15	Jutranja glasba.
,l; 17-10 Poročila. . .	.	;
SREDA, 7. aprila:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
ČETRTEK, S. aprila:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
18.00 Polurna oddaja.
19.15	Pouk slovenščine za ne b govoreče.
PETEK, 9. aprila:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
Potlej jo odšel v hišo. Čutil je, kako dni; žinska ljubezen grabi z obema rokama po njem. Ne Janez, ne Lojze nista mogla najti prave besede. Neža je koj zasmrkala, ko jo je ogovoril, potlej se je še Minka našobila.
Gornik je bil videti resen. S pol priprti; mi očmi je strmel v Klemena, hotel nekaj drugega reči, pa se je premislil in dejal:
»Lahko bi še ležal. Zgodnji smo.«
Pa je kar planilo v Klemena.
»Sem mislil^ če bi me hoteli zapeljati do Lesc namesto na Podhom.«
Gornik je razprl oči. Kar vesel je bil misli.
»Vidiš, to mi pa ni padlo v glavo.«
Gornikovca ni nič rekla, le začudeno je pogledala Klemena. Nato je pohitela z za; jutrkom.
Klemen je jedel prav po sili. Vse mu je ostajalo v grlu. Tudi drugim se je upiralo.
Slovo je prišlo. Klemen je pričel segati v roke. Materi, Janezu, Lojzu, Minki in Ne; žiki.
»Srečen hodi,« je zahlipala Gornikovca, ko je Klemen stopil v vežo.
Gornik je sedel na vozu in ni mogel skriti nemira. Koj je pognal.
Klemenove oči so objele hišo in gpre, po; tlej je voz zadrdral po poti.
»Srečen bodi,- Klemen,« so voščevali lju; dje po poti. Klemen se je nasmihal.
Malo pred šolo je Gornik pognal. Kakor da bere sinove misli.
Vendar je Klemen ujel roko, ki je zas mahnila za šipami. Stisnil je ustnice in se zazrl konju v hrbet.
Pri Frčeju se je cesta pognala proti Ble; du. Vseskozi navzdol. Gornik je rahlo zaviral. Klemenu je bilo, kakor da se je nji; govo lastno življenje pognalo navzdol, šele na Bledu je nekam lažje zadihal.
Ko sta prišla čez Savo, je pričel,konj sto; pati počasneje. Gornik ga ni silil. Časa je dovolj, srca se mu je pa tudi oprijemala čudna otožnost.
»Veš,« je hrknil »če ne boš zdržal, pa pu sti. Če bi še pod Stovičjem posekal part gmajne, pa bi bilo nemara tudi. za Zagreb. Bi se že kako preložilo.«
Klemen je čutil očetovo ljubezen. Skrito, da se ni nikoli razodela tako na glas kot tokrat. Skoraj mu je bilo žal, da je bil vso pot tako tih.
»Bo že, oče. Začetek je pa vsak hud. Do» ma sem bil navajen in gora.«
»Prav, prav. Sem mislil, da ti povem, da se ne boš onegavil, če ti ne bo moč zdržati. Zdaj sem še jaz gospodar in delam lahko po svoje. Lojzeta poznaš. Kadar bom pre; dal vajeti in jih bo Lojze vzel v roke, se bo pri hiši še bolj skoparilo kakor doslej.«
Vrh klanca se*je odprl pogled na gore. Beguniščica se je z grebenom poganjala proti Zelenici, Stol je lovil sonce, daleč za; daj se je sončila Golica.
Tudi Gorje 'je Klemen še ujel z očmi. Mirno so čepele v bregu in gledale v dolino.
Potlej je voz zropotal med hiše.
Na kolodvoru sta čakala. Gornik in Klein e.n,oba sta bila nestrpna in nemima. Da le pride vlak, je mislil Klemen. Da bo le fant odšel, koj mi bo laže, se je utrinjalo Gorniku.
Potlei je prihrumela lokomotiva s sivo-črnim dimom. Klemen je podudil roko očetu.
»Tako, Klemen. Priden bodi, pa ne ženi sij, če ne bo šlo. Kakor sem rekel. In piši, da bomo vedeli.«
Nič pravega ni vedel reči. Neroden je bil, da se je Klemenu zasmilil.
Vstopiti je moral. Gornik je stal ob progi. Nato je buhnilo in vlak se je premaknil. Klemen je zamahnil z roko in Gornik je dvignil klobuk.	(
Potlej se je vlak pognal proti Radovljici. *
Na ljubljanskem kolodvoru gneča., da se Bog usmili. Vse drvi proti izhodu. Klemenu se nikamor ne mudi. Naj.se ljudstvo raz; teče, do lemenata bo že prišel.
Počasi gre čez cesto. V vsaki roki kov; čeg. Saj je bil že velkokrat v Ljubljani, toda tako samotnega se še ni nikoli po= čutil. Nobenega znanca, ljudje hodijo mimo njega kakor da se jim neizrečeno nekam mudi.
Klemen zavije na Miklošičevo cesto. So; dnija, frančiškanska cerkev: Zdaj je že vi; deti lemenat. Visoka, čmikastosiva hiša. Kakor visok nasip stoji ob Ljubljanici. Koj zraven je stolnica z zelenkasto kupolo.
Klemenovi koraki postajajo krajši. Še dve minuti in zaprla se bodo prvič za njim visoka rjava vrata.
Škofija, stolnica.
Dva giganta v kamnu se mučita pred vhodom v semenišče.
Klemen obstane.» Mimo in ponosno strme vrata vanj kot bi hotela reči: Odpri, ali se vrni.
Klemen jih odrine s široko kretnjo. Sama so se zaprla za njim.
Mračna, obrkana veža, čuden vonj po plesnobi in hlad. Klemenu se zdi, da je sto; pil v prastar svet.
Po izpranih, oglodanih stopnicah pride na hodnik. Ozek je, z okni na dvorišče, ki je na enem koncu tlakovano z velikimi kame-nitimi ploščami.
Potlej so spet stopnice. In spet hodnik Ozek, raven. Na eno stran sobe,, na drugo okna, ki bolšče na dvorišče.
Na zidu je deska in na deski imena. KICs men se vstavi in bere. Imena bogoslovcev po letnikih. Poleg vsakega imena številka sobe.
Ažman Janez 30
Cegnar Polde 30
Čuk Andrej 31
Klemen išče sebe.
Gornik Klemen 32.
Potlej gleda za sostanovalci Dva sta. •Moškaj Peter in Jamnik Jernej. Moškaja pozna. Mestna glista. V šoli je bil med naj; bolj tečnimi. Učenjak so mu pravili. Že takrat je sanjaril o doktoratu.
Jamnika ni poznal. Gotovo ni zavodar. Zavodarje vse pozna, Jamnika pa se ne mo; re spomniti.
Toda zdaj mora poiskati sobo, da odloži kovčega. Počasi gre po hodniku in gleda številke. Ena in trideset, dva in trideset.
Rdečkasto rjava vrata.
Moškaj je sam v sobi. Ureja si polico.
»O, pozdravljen, Klemen! čakal sem te-Jamnika še ni, pa mi je kar dolgčas.«
Segla sta si v roke.
»Tole posteljo sem si jaz izbral. Sedaj še lahko izbiraš. Kdor pride zadnji, se mora pač z vsem zadovoljiti.«
Klemen je zamahnil z roko. Moškajeva jezičnost ga je zdražila.
»Meni je prav vseeno. Saj ne bom večno tod.«
Moškajev nasmeh je ugasnil. Droban iß suh, z ostrim šiljastim nosom, ni mogel skriti, da skuša že v naprej dobiti neko premoč v sobi. Klemenov prihod ga je razočaral. Zavodar, pa ne pokaže veselja oh svidenju.	(Dalje prihodnjič.)
„Koroška kronika" izhaja vsak petek. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. .— Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markier Ring 2S/I. Telefon 3651/02. — Uprava in oglasni oddelek v Celovcu, Volkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthia*.