IN MtMORIAM
Frančiška Jančar- Nana
Vcst o nenadnj smrti to-varišice Frančiške Jančar -Nane je močno odjeknila v krajevni skupnosti Zadvor. Izgubili smo drago sovaščan-ko, skromno in vedno pri-pravljcno sodelavko - našo Nano.
Rodila se je pred 72 leti v številni družini, kjer je bilo težko najti belo skorjo kru-ha. In ponovila se jc stara in znana zgodba o mladem, a zgodaj razočaranem človeku, ki se je podal iz skiomnega okolja v široki svet sreče iskat.  Z materino poraočjo
in občinsko socialno podpo-ro se je odločila za babiški poklic, v katerem je videla svoje poslanstvo: pomagati ljudem. Zato ni nič čudnega, da se je že v prvih dneh oku-pacije povezala z organiza-torji narodnoosvobodilnega gibanja. Z materialno pod-poro v hrani in obleki je mar-sikateremu borco omogočila, da je bil kos naporom in na-logam, ki jih je predenj po-stavljal kruti čas. Še več kot ta pomoč, ki jo je znal ceniti v^k borec, je bila vredna njena moralna podpora, ki je z njo vlivala malodušnezem in omahjjivcem nove moči, da so vztrajali v težkem boju. Izkoristila je vsako možnost, ko je pokflcno hodfla^po te-renu, navduševala ter bodrila
ljudi, ko je bilo najtežje, in jim predočevala narodne vrednote kot največje sve-tinje, za katere je vredno ži-veti in se bojevali. Da je bila pri svojem delu in prepri-čanju dosledna, dokazuje tudi to, da ni branila svoje-idu sinu aktivno se vključiti v narodnoosvobodilno bor-bo. Tudi moža je jeseni leta 1942 izgubila - na doma-čem VTtu so ga Italijani pred njenimi odmi zverinsko ubili, tako da je ostala z mlajšim sinom sama. Ni obupala, ve-dela je, da je njena dolžnost & vztrajnejše delo, saj je vsak uspeh, vsaka uspešno oprav-ljena naloga prispevala k utrditvi osvobodilncga giba-nja in k hitrejši zmagi. Zbi-ranje prispevkov, raznašanje pošte, poklicna pomoč mla-dim partizankam - to je bilo njeno delo, v katerega je vlo-žila vse sile in ni klonila, ker je vedela, da moia po temni viharni noči vstati novo, mlado jutro. V tem svojem pričakovanju ni bila razoča-rana: prišla je svoboda in z njoji je bila izpolnjena velika želja: srečala se je s svojim prvorojencem, kj se je živ vrnil iz bojev. Žal je bilo tudi to srečanje ovenčano le s kratkotrajno srečo. Leta 1950 sc jc sin ponesrečil v lctalski nesreči.
Po osvoboditvi se njen de-lovni dan ni spremenil. Osta-la je še nadalje aktivna in prevzemala poleg poklicnega še breme družbenega de-lavca. Kdo ne bi poznal Nane, ki je stala v prvih Tstah v organizaciji Rdečega jiža in kdo ne bi sodeloval v <aznih akcijah, če ga je po domače, iskreno in prepri-čevalno nagovorila Nana, kdo bi odklonil sodelovanje, če je zbiiala krvodajalce Nana? Vedeli smo, da se zavzema za humanost' med ljudmi, za dobroto in lepe odnose. Zato ji nismo mogli nikoli odkloniti. Vzljubili smo jo, ker smo vedeli, da v nobenem njenem dejanju ni mesta za zahibtnost in hinav-ščino.
Jesen svojega živijenja je preživljala  mirno, srečna in
tiha sredi svojih najdražjih. Vedno je rada sprejemala obiske in bila vesela vsakega napredka v domačem kraju, ki ga je tako dobro poznala. Ne bo odveč, če povem, da je poznala vsako domačo družino, saj je pomagala 2400 materam pri porodu nr domu. To je številka, s ka-tero se more postaviti le redkokatera babica, je pa dokaz, da je resnično po-znala domač kiaj, ljudi in njihove odnose.
Naša Naiia je odšla. Za njo pa so ostali bogatj sadovi nje-nih naporov. Vedno bo živel njen svetli, zgledni lik ljud-ske zdravstvene prosvetite-ljice, zveste tovarišicc in so-delavke pri vseh pomembnih delih na terenu.