Prosveta. KDO JE ZA NARODNO EDLNSTVO. O tem bi se lahko mnogo pisalo. Imamo pač različne pojme. Eni mislijo, da so storili dovolj, ako kriče: »jaz sem, ti nisi«, pri tem pa dobro vedo, da so ravno ti njihovi obsojenci dejansko pokazali več, kot vsi kričači. Drugi so mncnja, da je dovršeno vse, ako se udejstvujejo pri strankah. Kje pa se začne dclo za narodne idcje, nam je najboljše pokazal tov. Lapajne iz Cerkclj. Pričcl je tam, kjer bi moral pričeti vsak. Evo vam njegove šol. prireditve. Kdo naj se ne spomni »V boj za staro pravdo«. Igra jc sestavljena iz petih dclov: 1. Sveta vera, 2. sv. Ciril in Metod, 3. ustoličenje, 4, kmetijski upor, 5. Ilirija. Snov je povzeta iz zgodovinskih virov in razmer scdanje generacije, ki obdaja pisatclja. Kako krasno nam je podal v 1. dclu boj med pogani in kristjani; razvoj narodne prosvete in krščanstva v 2. delu; koliko ljubczni je vzbudil za neodrešeno Koroško v 3. delu. Kje jc kmet jasnejše videl današnjo svobodo, kakor v 4. delu, ko vidi robstvo svojega prednika, vprežencga v phig, kje večjega navdušenja po samoizobrazbi in omiki, kakor v 5. delu. Mislim, da je dovolj, ako je bivši pokr. nam. Hribar, poslan od kabinctne pisarnc, zahte« val prepis epiloga, šefu prosv. odd. Skabcrnetu pa je rekcl: »Tako se dela za vzgojo naroda«. Nič manjše vrednosti ne zasluži njegovo drugo lastno delo »Posavje«. Kako je pcljal to planinsko hčerko od iztoka do izliva. Cela naša domovina je bila pred nami na dlani. Nastopili so vsi dotoki Save. Jasno je videl vsak njih iz» rabljeno in neizrabljeno moč. V tcm igrokazu je opisal v krasnih prizorih življenje prebivalstva vseh pokrajin, njih nacionalne običaje, pokazal narodne noše in domače izdelke, tu nezadovolj« nost prebivalstva. tam potrebo verske in nacio« nalne strpljivosti. Mnogim sc je orosilo oko, ko se je bratska ljubezen ob izlivu Save v Donavo razlila v tugo in zakletstvo črno opravljene Soče. Kmct ob Savi, ki jo je spremljal tja iz doline Planice pa do Beograda vzhičen glcda v bodoč* nost ujedinjencga popolno odrešenega Jugoslo= vcnstva. Če je sreski ref. g. Rus slišal mcd publiko: »Smo mislili, da kaj znamo, scdaj šele vidimo, da nas otroci daleč presegajo«, pač vcmo, da so mali igralci lepi vsebini primerno igrali in trud učiteljstva ni bil zaman. Sam sres. ref. g. Rus pa je rekcl. da bi se to delo vprizorilo v drž. gledališču na dan učit. kongresa v Ljubljani, ki se jc isto leto vršil. 6. dccembra 1925 so v Cerkljah vprizorili »Sv. Miklavž«, sestavljen po dr. Lahovih igricah. V tej igrici je polno jugoslovenskega idealizma in da je bil naeionalni moment še jačji, je tov. Lapajne združil dve v eno. Kako vlečcjo ljudi te prireditve, je bilo dokazano v. nabito polno dvorano, ljudstva ni odvračalo ta dan slabO vreme in ne zima. 28. jumja 1926 je bila vidovdanska proslava. Povabljena so bila k sodelovanju vsa društva iz Cerkelj. Nastopilo je postopoma vseh 6 razre« dov. Bilo je veselje gledati sigurnost malčkov iz II. razreda pn telovadbi; tak nastop doseže Ie vešča roka. Ljubko petje I. razreda, navdušenost deklamatorjev ostalih razredov, prednašajoč de« klamacijc prežetc nacionalnega duha, so nas očarale. V govoru je tov. Lapajne pojasnil, kar je bilo preprostim nerazumljivega, v glavnem pa povdarjal pomen Kosovega in Gosposvetskega polja za nas. Učiteljstvo sc je zavedalo svoje dolžnosti in je obilno prišlo iz okolice v Cerklje. Moralen uspeh med ljudstvom pa tak, kot ga ne bi dosegel s še tako impozantnim političnim shodom. Kam je padlo seme narodne ideje, se je razvidclo iz pogovorov priprostih mož in žen ki so se slišali v dvorani med pavzami. x ,., }' v svo,ja dela toliko nacionalne ideje, tohko domovinske ljubezni more človek ki so mu fraze tuje — delo vse. In taka dela tako dovršeno z otroki vprizos riti more le skupno delo učiteljstva na šoli. Mnogo je med nami skromnih — tihih na« rodnih delavcev, ker so tihi — so protidržavni. Za take izbruhe je treba gluhih ušes, saj je dovolj zavest, da gre delo med narodom za narod v klasje. Za velike ideje se vzgaja narod s strpljis vostjo in ljubeznijo! M. M.