Izhodišča za nacionalno strategijo regionalnega razvoja Author(s): Jože DEKLEVA Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 9-16 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179811 Accessed: 27-09-2018 08:10 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CBJP3~> ā. 15/1991 JožeDEKLEVA Izhodišča za nacionalno stratēģi jo regionalnega raz voj a V tem příspěvku predpostavljam, da je za uresničevanje nacionalne stra- tegie regionalnega razvoja temeljne- ga pomena sistem teritorialne orga- niziranosti. Cilj državne regulacije razvoja v prostoru ostaja približevanje k policentrični organizaciji prostora. Pri tem imam v mislih predvsem tak razvoj omrežij gospodarske in dru- žbene infrastrukture, ki zagotavlja vsem državljanom podoben dostop do osnovnih dobrin, in to ob takém iz- koriščanju naravnih resursov, ki ne ogroža bodočih prebivalcev. Nadalje predpostavljam, da regijo lahko opredelimo kot območje, s ka- terega prebivalstvo praviloma teži k enemu urbanemu središču (npr. dnev- na delovna migrācijā). Torej regijo prostorsko opredeljuje regionalno sre- dišče, ki v posameznih primerih lahko ima tudi dodatne značilnosti (npr. na- cionalno središče), in območje z os- tatimi naselji. Sprèmembe v pro- metnih in komunikacijskih omrežjih, skupaj s tehnološkimi spremembami v sferi produkcije in porabe spremin- jajo odnose med regijami ter razmere za delo in bivanje v poSamezni regiji. Ni mógoče izključiti možnosti, da je policentrično usmeritev, s čimer ra- zumemo zmanjševanje razlik med regionálními središči in pripadajočim obmóčjem, mogoče uresničevati tudi v primeru, kp je regija razdeljena na več različnih občin, kot je to primer Slovenije v zadnjih desetletjih. Vse- kakor pa nas izkušnje iz preteklosti opozarjajo, da je izredno problema- tično razvijati uravnoteženost med regionálními centri, če je sistem po- litičnega odločanja organiziran po na- čelu občin, ki so v svojih odločitvah povsem avtonomne, čeprav pripadajo isti regiji in je usklajevanje med obči- nami postavljeno na načelo prosto- voljnosti. Če smo že proklamirali na- čelo regionalnega policentrizma, bi bilo smiselno pričakovati, da bo składno s tem načelom nacionalni te- ritorij razčlenjen tudi na regije in ne izključno na občine. Zato v prvém delu prispevka navajam nekatere raz- loge za dvostopenjsko teritorialno or- ganizacijo Slovenije, kar pomeni, da se poleg občin oblikujejo tudi regije. Tako ureditev bi lahko določili v novi ustaví. V drugem delu prispevka izhajam iz predpostavke, da bo Slovēnija tudi v bodoče zasledovala policentrični raz- voj, tj. čim bolj uravnotežen razvoj regionalnih središč, vendar v spreme- njenih razmerah. Najprej je potrebno ugotoviti, da vključevanje Slovenije v procese evropske integracije predpos- tavlja odprte meje za prosto gibanje kapitała in dela. Te zahteve ne po- stavljajo v bistveno spremenjene po- goje samo gospodarstva, ampak tudi slovenski prostor oz. regionalna sre- dišča kot njihov najbolj vitalen del. Čeprav bo proces prilagajanja trajai daljše obdobje - nekateri napovedu- jejo, da v manj kot desetih letih ni možno normalizirati obstoječe last- ninske strukture -, bodo slovenska mesta in regije skupaj s podjetji izpos- tavljena mednarodni konkurenci. Od- piranje meja in prostora za cirkulacijo kapitała postavljajo vprašanja,ki zah- tevajo spremembe v regionalni stra- teghi. Mnogi pričakujejo, da moderne teh- nologi je, ki temelj ijo na informatiki in telekomunikacijah, zagotavljajo mo- žnosti tudi za večjo decentralizacjo proizvodnih dejavnosti iz nekdanjih industrijskih centrov. Podobna so tudi pričakovanja glede terciarnih dejav- nosti, ki so v nekateüih primerih samo še s telekomunikacijskimi sistemi 9 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Alipapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 povezane z običajnimi lokacijami v mestnih središčih. Takšne tcžnje je sicer možno zaslediti v razvitih in- dustrijskih družbah, ki temeljijo na trctji revoluciji, ob dveh opozorilih: 1. Razvoj informatike in telekomu- nikacij sicer omogoča decentrali- zacjo nekaterih dejavnosti ob vzporedni konccntraciji vodilnih funkcij. Večja decentralizācijā de- lovnih mest, kar je vsekakor v skladu s cilji regionalnega policen- trizma, lahko pomeni tudi manjšo avtonomijo oz. večjo odvisnost posamezne regije od novih med- narodnih centrov moči. Tehnolo- gije tretje tehnološke revolucije sočasno omogočajo večjo decen- tralizacijo in centralizacijo. 2. Prestrukturiranje gospodarstva bo v prvém obdobju povzročilo zma- njšanje delovnih mest, kar bo pri- zadelo vse regije, še posebej pa tiste z enostarnsko sestavo gospo- darstva brez možnosti prezaposlo- vanja, ki jih nudijo večja urbana središča. Praviloma pa tudi nove dejavnosti, ki so značilna za tretjo industrijsko revolucijo, nastajajo najprej v središčih z razvitejšo in- frastrukturo in širšo ponudbo kva- lificirane dclovn&sile in speciali- ziranih storitev. Decentralizācijā novih dejavnosti na preostala re- gijska središča pa je odvisna od državě, če in ko lahko tudi v slabše opremljcnih središčih ustvari ustrezno ponudbo opremljenega prostora. Pričakovane spremembe v širšem okolju in v slovenskem gospodarstvu postavljajo uresničevanje policentri- čnega razvoja Slovenije pod vprašaj, še posebej v prvém obdobju prestruk- turiranja gospodarstva, ko bo država razpolagala s skromnimi možnostmi za naložbe v gospodarsko in družbeno infrastrukturo, ki so predpogoj za skladnější regionalni razvoj v tržném gospodarstvu. Kjub temu pa se ni mo- goče odreči ustrezni pomoči tistim re- gijam, v katerih bo prestrukturiranje gospodarstva poyzročilo sociálno ne- sprejemljívo brçzposelnost. Verjetno je prav zaradi možnosti visoke kon- centracije nezaposlenosti, ki lahko do- seže tudi do 50% aktivnega prcbi- valstva v rudarsko-metalurških regi- jah in tradicionalnih industrijskih središčih, potrebno dograditi veljavno zasnovo policentričnega razvoja, kije računala s poíno zaposlenostjo in več- jimi možnostmi za tcritorialno redi- stribucijo dohodka, da bi bil prostor opremljen enakomerneje. Razlogi za regionalno členitev Razprava o osnutku slovenské ústave je razkrila precej različnih pogledov na bodočo tcritorialno organiziranost. Na eni strani so zagovorniki enosto- penjskega sistema, ki poleg republi- ške oblastvene ravni predvidevajo še večje število manjših občin, te pa naj bi delovale po načelih lokalne samo- uprave, medtem, ko bi državne pri- stojnosti ostale republiki. Na drugi so zagovorniki dvostopenjskega siste- ma, ki med občino in republiko pred- videvajo dodatno raven, za kar upo- rabljajo različne oznake: regija, pro- vinca in okraj. Razlike pa obstajajo tudi znotraj druge skupině glede na sestavo bodoče republiške skupščine ali, če povemo drugače: zagovornike dvostopenjskega sistema je možno razvrstiti v tri podskupině, v katerih so: (1) zagovorniki teritoriálně decentra- lizacije republiških upravnih orga- nov, ki preko regionalnih izpostav lahko zagotavljajo doslednejše iz- vajanje odíočitcv središča in tudi manjša prilagajanja lokalnim raz- meram v okvirih svobodné pre- soje upravnega organa, (2) zagovorniki regij z neposredno izvoljenimi regionálními skup- ščinami in enodomno republiško skupščino ter (3) zagovorniki dvodomne republi- ške skupščine, ki predpostavlja poleg regionalnih skupščin tudi neposredno zastopanje regional- nih interesov v najvišjem organu oblasti v posebnem domu. Kakšna bo dokončna odločitev repu- bliške skupščine je danes těžko pred- videvati; mogoče je le zaslediti, da je 10 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Œ]ËS) št. 15/1991 vedno manj zagovomikov cnosto- penjskega . sistema, še posebej če upoštevamo možnosti, da se lahko obstoječe občiňe preoblikujejo v več manjših, kar lahko povzroči vsaj dvoje: (1)v manjših občinah je manj možnosti, za izvajanje tako ime- novanih državnih funkcij, ki tako obremenjujejo obstoječe občine in jih ni možno izvajati iz enega samega središča in (2) odnosi med republiko in regijami bodo postali še manj pregledni; zaradi bištvenega povečanja šte- vila občin bo vsako uskaljevanje interesov težka oz. nemogoča na- loga, če so težave velike ob mno- go manjšem številu občin. In končno je možno navěsti tudi děj- stvo, da enostopenjske sisteme pozna- jo v redkih in posebnih državah, kot sta npr. Luksemburg in Islandija. Tudi Svet Evropě v Resoluciji o lokalni samoupravi priporoča državam člani- cam dvostopenjski sistem, in sicer po- leg občinske tudi regionalno raven odločanja in to zato, da bi se dosled- neje urcsničevala lokalna samoupra- va. Podobne sisteme so razvili v večini evropskih držav z izjemo fe- deracij, při katerih se pojavlja še dodatna raven politično-tcritorialne oblasti. Moģoče ni prenagljeno trditi, da bo v Sloveniji možno sicer hitro doseči spòrazum o nujnosti, da med občino kot temeljno enoto lokalne sa- mouprave in republiko obstaja še vmesna raven. Vendar pa bo težje do- seči sporazum o delitvi pristojnosti med občino in regijo in še težje o eno- ali dvodomni sestavi najvišje zako- nodajne oblasti. Če bi vprašanje teritorialne organizi- ranosti S lo veni je kot suverene državě bilo samo vprašanje úpravné racional- nosti, kar nedvpmno tudi je, in ne tudi politično, bi bila odločitev lažja. Potrebno bi bilo poiskati tako obliko teritorialne organiziranosti, ki bi za- gotavljala demokratičnost odločanja o javnih zadevah z najmanjšimi mož- nimi stroški, slednji pa bi bilo potreb- no tudi prilagoditi nacionalno strate- gijo regionalnega razvoja. Vendar oblikovanje teritorialne orga- niziranosti vpliva tudi na politično življenje določcne državě, zato je ra- zumljivo, da posamezna stranka iz pragmatičnih razlogov dajejo před- nost določcnim oblikam teritorialne organizacije volilccv oziroma po- litičnega sistema. Znan je primer, da je bil Greater London Council (GLC) trn v peti konservativne centralne vlá- dě, ker gaje obvladovala laburistična stranka, ki tako před vládo redno pos- tavlja nove sociálně zahteve. Regi- onalni konflikt so řešili tako, da je centralna viada GLC končno ukinila. Tudi v Sloveniji lahko pričakujemo, da bodo v primeru dvostopenjskega političnega sistema večinske stranke v nckatcrih regijah druge kot v repu- bliki, če se bodo v perspektivi razlike v socialni in gospodarski sestavi po- sameznih regij odražale tudi v raz- poreditvi politične moči med stran- kami. Med centralno in regionalnimi vla- dami je vedno mnogo potencialnih konfliktov, zadostuje že na primer, da se davki zbirajo v republiški proračun in da so regije odgovorne za večji del gospodarske in sociálně infrastruktu- rę, za katero je potrebno vsaj del sred- stev pridobiti v konkurenci costatimi regijami iz republiškega vira. V takih ' okoliščinah se v vsaki regiji uveljavi stranka, ki mimo interesov središča in ost lih regij uspeva pridobiti največ sredstev za lastno regijo. Medtem ko je snovni problem republike zago- tovi akumulacijo kapitała in relativ- no politično stabilnost celotnega sistema, pa je interes posamezne regije razvoj lastne gospodarske in so- ciálně infrastrukture, s katero poskuša a svoje območje pritegniti razvojno in dohodkovno zanimive naložbe. Za razliko od posamezne regije, ki seji ni potrebno ozirati na morebitne nega- tivne vplive na ostale regije, pa mora republika usklajevati ceļoto (oziroma se to pričakuje vsaj od republiške vlade). Vprašanje rcgionalizacije torej ni sa- mo problem razvoja demokratičnega in racionalnega sistema javne uprave, C£} " 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms e št. 15/1991 ampak deloma tudi vprašanje terito- riálně razporeditve političnega vpliva različnih regij in s tem tudi strank nad javnim življenjem. Zato je to vpra- šanje za Slovenijo brez regionalno- strankarske tradicije tako nepre- gledno. Razpravo o regionalizaciji Slovenije dodatno obremenjuje dějstvo, da se nova ústava pripravlja za samostojno državo. Mnogi se sprašujejo, ali ne bo Slovēnija, če bo razdeljena na več regij, zelo těžko dosegala nacionalno soglasje ob vprašanjih, ki zahtevajo, da bi bili parcialni interesi podrejeni splošnim? Mnogi se seveda sprašujejo ravno obratno, namreč ali bo Slovē- nija, v kateri regionalnih interesov ne bo mogoče razvijati znotraj ustrezne- ga, npr. dvostopenjskega političnega sistema, sploh sposobna preseči par- tikulárně interese in definirati strate- gijo nacionalnega razvoja. Čeprav sta navedeni dilemi na prvi pogled vredni vse pozornosti, ne pred- stavljata dobrega izhodišča za odlo- čanje o bodoči institucionální ureditvi lokalne samouprave. Razumljivo je, da ima vsaka pomembnejša razvojna odločitev, npr. napodročju infrastruk- turę, različne vplive na regije, vendar je regionalne razsežnosti potrebno strokovno ovrednotiti in tako zago- toviti osnově za tehten dialog med republiškim in regijskimi centri odlo- čanja. Toda ko gre za razporejanje sredstev, se ni možno izogniti tudi po- litičnim pritiskom , kar se lahko dogaja tako v regionalnih skupščinah ali pa v neinstitucionaliziranih oblikah terito- rialnega povezovanja prizadetih občin tudi mimo strank in drugih institucij. Končno je to tudi izkušnja iz naše enostrankarske preteklosti. Verjetno ni realno pričakovati večje politične enotnosti Slovenije, če bodo manjše možnosti za rcgionalno izražanje in- teresov, ker se konfliktom med re- publiškimi in regionálními interesi ni mogoče izogniti. Regionalizem je torej prisoten v vsaki družbi in ima osnovo v bolj ali manj organizirani politični reakciji na te- ritoriálně poslcdice posegov državě ali pomembnejših gospodarskih sub- jektov. Nobeno rcgionalno družbeno gibanje - kot npr. nastaja v Mariboru in na Obali -, ki si zastavlja za cilj spremembo položaja lastne regije ozi- roma njenega deleža v nacionalni eko- nomiji, ni samo po sebi separatistično, lahko pa postane, če ni institucional- nih možnosti za izražanje regionalnih ciljev in s tem tudi možnosti spremi- njanja lastne gospodarske osnově po poti demokratičnega dialoga, ki naj bi potěkal v okvirih sprcjctih nacional- nih premis regionalncga razvoja. Če regionalizem razumemo predvsem kot družbeno gibanje, ki se izraža tudi prcko regionalnih institucij, potem je jasno, da moramo prevrednoliti tudi doscdanje pojmovanje regionalncga planiranja, ki ima smisel samo ob so- dobnem izrazanju in konfrontaciji regionalnih interesov. Verjetno ni dvomov, da sistem teri- toriálně organiziranosti bistveno vpli- va na gospodarjenje s prostorom. Če bodo na primer občinam prepuščene pristojnosti nad osnovnim zdravstve- nim varstvom in se bo istočasno po- vcčalo število občin, lahko pričaku- jemo tudi porast zahtev po razvijanju novih zdravstvenih domov. Vsaka ob- čina bo poskušala na svojem ozemlju, tj. bližje lastnemu prebivalstvu zago- toviti osnovno oskrbo, ki naj bi bila na voljo tudi sosednjim občinam. Take in podobne dileme je sicer možno re- ševati tudi s finančními restrikcijami, vendar nas izkušnje iz preteklosti opozarjajo, da se v takih primerih raz- vijejo politični pritiski, ki jih ni vedno možno vmiti v okvire ekonomske ra- cionalnosti, še posebej, če upošteva- mo, da so danes pod vprašajem deli omrežja zdravstvenih in izobraževal- nih ustanov. Zato je toliko bolj pre- senctljivo, da je Slovēnija vedno deklarirala policentrizem, ki so ga strokovnjaki določili kot sistem so- razmerno enakovrednih regionalnih mest, istočasno pa je ostajala pri eno- stopenjski teritorailni ureditvi, v ka- terih regionalna središča niso imela nobene pristojnosti nasproti občin- skim. Znani so primeri, da so v manj razvitih območjih občine, ki so 12 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV QaËD št. 15/1991 dobivale sredstva iz republiškega proračuna, vcčino srcdstcv porabili za razvoj občinskega središča, in to kjub děklaraciji ò razvoju občinskega policentrizma. Ne bi smeli torej več ponavljati na- pake, da deklariramo policentrizem regionalnih središč in istočasno ne razvijemo take teritoriálně organizi- ranosti, ki bo regionálním središčem omogočala, da zmanjšujejo razlike med različnimi območji v Sloveniji. Politika regionalnega policentrizma je ostala deklaracija, medtem ko so bile možnosti usmerjanja poselitve pre- puščene občinam, če odmislimo po- sege, ki jih je posredno ali neposredno usmerjala republika oz. njen politični vrh v različnih koalicijah s prednost- nimi panogami. Problem regionalne členitve Slovenije Do sedaj smo pogosto uporabljali po- jem regija, vendar smo ga definirali samo posredno, tj. kot vmesno stopnjo odločanja med občino in republiko, kar pa pušča pojem neopredeljen. Razlike med posameznimi območji Slovenije so pomembne in zato ni možno celotnega teritorija razdeliti na regije, ki bodo v ceļoti izenačene, torej popolna izenačenost regionalnih sre- dišč tudi ni možná. Razlogi za to so predvsem v fizični razgibanosti teri- torija, ki sam po sebi ne nudi osnov za razvoj večjih mest v enakomerni med- sebojni razdalji. Geografskim razlo- gom je potrebno prišteti še zgodo- vinske. Dežele nekdanje Avstro- Ogrske monarhije so bile na ozemlju Slovenije razmejene tako, da je ob nastanku nacionalne državě v Slo- veniji ostala v ceļoti samo dežela Kranjska, glavna mesta ostalih dežel (Gorica, Trst, Celovec in Gradee) pa pripadajo sosednjim državam. Tako je nekdanje glavno mesto dežele postalo nacionalno središče, s koncentracijo številnih dejavnosti v Ljubljani pa je skušalo razviti funkcije, ki so bile nek- daj dosļopne v drugih središčih mo- narhije (Dunaj, Praga, Budimpešta). Problem slovenskega nacionalnega projekta je po svoje, kako iz deželnega (provincialnega) središča narediti na- cionalno središče, ne da bi ogrožali vsa ostala središča, ki zagotavljajo konsolidacijo nacionalnega ozemlja. S politiko regionalnega policentrizma je Slovēnija poskušala preprečiti kon- centracijo dejavnosti in prebivalstva v Ljubljani, kar bi se (oz. se bo) v raz- merah tržnega gospodarstva verjetno v večji meri tudi dogodilo. V razme- rah zaprte ekonomije sta za gospo- darski in politični vpliv nad sloven- skim prostorom z Ljubljano tekmo- vali samo mesti Maribor in Zagreb. Nckdanja središča pa so nekdanji vpliv nad slovenskim ozemljem iz- gubila. Možni scenarij regionalnega razvoja Potrebno se je vprašati, kaj bo s po- licentrizmom regionalnih središč v perspektivi oz. kakšno strategijo re- gionalnega razvoja je mogoče ures- ničevati glede na spremenjene raz- mere. V obdobju prilagajanja slovenskega gospodarstva mednarodnim pogojem gospodarjenja lahko pričakujemo nas- lednje procese: (1)velike razlike v nezaposlenosti med regijami glede na visoko kon- centracijo panog (rudarstvo, me- talurģija tradicionalne predeloval- ne industrije) v nekaterih regijah, (2) izrazitejše gospodarsko povezo- vanje Slovenije s sosednjimi re- gijami, predvsem Italije in Avstri- je, kar lahko přivede do večje od- visnosti obmejnih regij (predvsem Primorske in Štajerske) od nek- danjih regionalnih središč in (3) uveljavljanje tržnih zákonitosti v gospodarstvu in predvidene skromne finančně možnosti drža- vě za razvoj gospodarske in družbene infrastrukture oz. veliká odvisnost od interesov tujih kon- cesionarjev bo přivedlo do hitrej- šega nadomeščanja izgubljenih deíovnih mest z novimi v večjih 13 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 središčih predvsem v Ljubljani, Mariboru in v drugih s svctom že dobro povczanih središčih, v katerih bo lažje začeti z novimi dcjavnostmi. Praviloma naj bi se v naslednjih fazah te dejavnosti razširile tudi na manjša središča, in to pod pogojem, da bo država (republika in regije) zagotovila ustrezen razvoj infrastrukture. Verjetno premalo upoštevamo děj- stvo, da se je v preteklosti tudi na račun političnega voluntarizma nek- danjega vodstva marsikatera proiz- vodnja locirala v bolj obrobně kraje. To danes lahko ocenimo kot politiko približevanja delovnih mest delav- cem in istočasno kot zmanjševanje stroškov za izgradnjo novih stanovanj in družbene infrastrukturę. Taka po- litika, ki je bolj kot proklamirani re- gionalni policentrizem vodila k dis- perziji industrije in zmanjševanju pritiska delavcev na stanovanjske fonde v mestih, je bila možná zaradi prevlade političnih meril tudi pri gospodarskih odločitvah. Če bo vpliv političnega dejavnika zmanjšan in če bodo manjše možnosti za razvoj infrastrukture v slabše opre- mljenih območjih, lahko pričakujemo večjokoncentracijo novih dejavnostih na že opremljcnih območjih. Slovenska regionalna središča se bodo tako kot podjetja morala prila- goditi mednarodnim pogojem. Znano je, da so industrijske proizvodnje, ki so že doživele prestrukturiranje na o- snovah informacijsko-telekomunika- cijske tehnologije, prostorsko fleksi- bilnejše od tradicionalnih proizvo- denj. Če so zagotovljeni tudi drugi pogoji (politična stabilnost in pravna varnost), lahko nove tehnologije iz- birajo lokacijo med večjim številom središč, kot je bilo s tehnologijami iz druge industrijske revolucije. To na- čeloma sicer pomeni dvoje: (l)da se tiste dejavnosti, ki potrebu- jejo raziskovalne, finančně in dru- ge redke storitve, koncentrirajo v večjih (mednarodnih) središčih, kot so Milano, Frankfurt in München, v neposredni bližini Slovenije in (2) da se enostavnejši deli proizvodnje preselijo na območja s cenejšo dě- lo vno silo in manjšimi ekološkimi omejitvami (do sedaj so bile to de- žele trctjega světa, v perspektivi pa bodo verjetno tudi državě Vzhod- ne in Jugovzhodne Evropě). Mogoče je nakazani scenarij regional- nega razvoja Slovenije několiko mračnjaški. Kot je npr. Gradee lahko prevzel določene funkcije Maribora, se lahko zgodi tudi obratno, namreč da bo Maribor dosegel na nekaterih področjih višjo stopnjo spccializacije - in končno bosta obe mesti na mar- sikaterem področju tudi sodclovali pri . poizkusu, da se skupaj zavarujctapred nekontroliranim prodorom multinaci- onalnega kapitała iz metropol zahod- nega dela združene Evropě (nem- ško - francosko - britanske multina- cionalke). Podobne spremembe v te- ritorialni delitvi dela oz. v odnosih med regionálními središči so možné tudi v severnoprimorski in kraško- obalni regiji in končno tudi v Prek- murju, kije večkrat samo zemljepisno del Slovenije, ki sě z zamudo posveča združevanju nacionalnega ozemlja okrog nekdanjega deželnega in današ- njega nacionalnega središča. Tako bo vprašanje policcntričnega ra- zvoja Slovenije postálo kompleksnej- še, in sicer: (1) Sloveniji se z odpiranjera v Evropo nudijo nove možnosti, z njimi je povezan tudi večji gospodarski vpliv tujega kapitała na dele nacionalnega teritorija, in (2) prestrukturiranje gospodarstva bo najmočneje prizadelo regije z ne- razvejano gospodarsko strukturo, ki so praviloma tudi brez večjega urbanega središča kot osnově za razvoj novih dejavnosti. Oběh nakazanih pojavov danes ni možno kvanti tativno opredeliti, ker so možni, kot smo že nakazali, tudi obratni procesi. Vendar verjetno ni 14 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 15/1991 realno pričakovati, da bodo slovenska mesta s slabše razvito infrastrukturo lahko enakopravno tekmovala z mesti v sosednjih regijah, vsaj ne v prvém obdobju gospodarskega prestrukturi- ranja, ki pa lahko traja tudi daljše ob- dobje. Ista ugotovitév verjetno velja tudi v odnosu do prostorske razpo- reditve dejavnosti med posameznimi regijami v Síoveniji. Razvoj informa- tike in telekomunikacij omogoča raz- voj novih dejavnosti tudi v manj dostopnih krajih, vendar bodo tudi v tem primeru nove dejavnosti nastale v središčih,ki bodo najprej povezana z novimi tělckomunikacijskimi sistemi. Šele kasneje, ko bodo večja središča povezana z mednarodnim omrežjcm, je možno pričakovati povezovanje tu- di manjših središč, če upoštevamo izkušnje světa, ki je gospodarstvo prestrukturiral v začetku sedemdese- tih let na začetku energetske krize. Tak razvoj je realno pričakovati tudi v Síoveniji, kar pomeni, da se bodo teh- nološko intenzivně dejavnosti razvile v urbanih središčih, ki nudijo ustrezno inovacijsko klimo in premorejo ustrezne raziskovalno - tehnološke parke. Razvoj tehnološko inventivnih dejavnosti se bo kasneje prenesel tudi na manjša središča in zagotovil os- nově za decentralizacjo tehnološko prestrukturiranih industrij ali pa bodo sodobne tehnologije ostale izolirane enklave na dvoriščih tehničnih inšti- tutov, kot je to primer danes. Na vprašanje, kakšno regionalno stra- tegijo potřebuje Slovēnija, ki je na pragu tretje industrijske revolucije, je těžko odgovoriti. Zato se ni třeba ču- diti, če je Republiška skupščina spre- jela strategijo nacionalnega razvoja, v kateri se regionalni razvoj omenja v nekaj odstavkih, in to ob jasnem opo- zorilu, da Slovēnija potřebuje novo prostorsko politiko, ki je ne moremo zanikati. Zaključki Načelo regionalnega policentrizma, ki ga razumemo kot čim skladnější razvoj urbanih regij s pripadajočimi območji, bo tudi v perspektivi pomemben cilj. Vendar bo potrebno poiskati nove poti za približevanje k večji izenačenosti posameznih delov nacionalnega teritorija. Predvsem je potrebno odločitev o eno - ali dvostopnejski teritorialni orga- niziranosti razumeti tudi kot vpra- šanje racionalnosti javne uprave. Med republiško vládo in vladami posamez- nih regij so v vsaki demokratični družbi vedno prisotni konflikti. S tem je potrebno računati, saj vsak državni poseg v gospodarstvo in infrastruk- turo ali nadgradnjo lahko spreminja odnose med regijami. Če zaostajanje določene regije sov- pada s prestrukturiranjem določenega sektorja (npr. rudarstvo, metalurģija), teritorialni konflikt preraste še v so- cialnega. Ker se navedením konfliktom ni možno izogniti, saj je regionalni po- licentrizem le cilj, h kateremu se tezi, ni pa ga možno uresničiti, je še toliko bolj pomembno, da politični sistem odpira tudi možnosti za izražanje in konfrontacijo regionalnih interesov. Nesmiselno pa je apriorno etiketirati nek sistem teritorialne organizacije za naprednega in drugega za nazadnja- škega. Večja decentraliziranost siste- ma odločanja npr. male občine še ne zagotavlja enakomernega izražanja vseh, tudi manjšinskih interesov. Zato bi najprej morali normalizirati sistem, s katerim lahko država orga- nizira prostorsko ponudbo in tako omogoči posameznim mestoni večje možnosti v tckmovanju in sodelova- nju z ostalimi centri v regiji Alpe - Jadran, kar pomeni celo vrsto in- stitucionalnih sprememb, na katere je stroka javnost opozorila. Danes so po- samezne občine prepuščene neenako- pravni tekmi, ki bo lahko imela za razvoj slovenskegapodjetništvaneza- želene posledice. Večjo pozornost bi Slovēnija morala posvetiti povezovanju v mednarodna omrežja avtocest, hitrih železnic in različnih telekomunikacijskih siste- mov. Z odpiranjem držav Vzhodne Evropě lahko postane preko Slovenije 0 « 100% recycled, paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 tranzit v smeri sevcr-jug manj zani- miv, kar lahko ncugodno vpliva na prestrukturiranje slovenskcga gospo- darstva in nam tako od nekdanjcga križa ostane le povezava med Padsko in panonsko nížino, ki je postala ak- tualna z možnostjo večjega povezo- vanja držav Pentagonale. Ne vidimo pravcga razloga, da tudi Slovēnija ne bi razvila dvosto- penjskega sistema teritorialne orga- niziranosti, ki bi regijam moral zagotavljati predvsem dvoje: (1)Z regionalnimi piatii je potrebno uskladiti v času in prostoru samo razvoj omrežij gospodarske in družbene infrastrukturę, ki jo da- nes med seboj ncusklajeno na- črtujejo različni republiški resoriji. Višja stopnja koordiniranosti jav- nega sektorja bo tudi jasnejša u- smeritev za občine in posamezne gospodarske subjekte. Slcdnji da- nes preveč časa in sredstev pora- bijo za tiste dejavnosti v zveziz opremljanjem prostora, ki jih v tržni ekonomiji lahko zagotovi edino država. (2) Večja avtonomija regij, v okviru nakazanih regionalnih planov raz- voja infrastrukture, bo omogočala, da se regije tudi neposredno po- vezujejo s sosednjimi regijami in tako poskušajo zase in za Slove- nijo pridobiti čim bolj ugodna iz- hodišča za novo vlogo slovenskih mest v mednarodni delitvi dela. (3) Ker ni možno pričakovati, da ima- jo vse regije enake možnosti in razmere, je smiselno, da nad ti- stimi območji, ki danes nimajo možnosti za enakopravnejše po- vezovanje s svetom, prevzame skrbništvo republika in jih tako za- varuje pred negativními učinki ne- kontroliranega razvoja, medtem ko lahko ostanejo rezervát za raz- voj, ko bodo za to ustvarjene raz- mere. Jože Dekleva, dipl. inž. arh. 16 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:10:11 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms