378
baladah, h katerim mu dovolj gradiva ponuja tragična preteklost Lužiških Srbov. Čišinski včasih poje tudi o trpljenju človeške duše, ali v njegovih pesmah ni ironije, pesimizma, pesnik je popolnoma vdan v voljo božjo. Kot lirik je po duhu soroden Čehu Vrch-lickemu: tudi on ljubi prirodo in njeno lepoto. Da se včasih motivi v njegovih poezijah ponavljajo, temu ni povod nedostatek domišljije ali nadarjenosti, ampak le okoliščine, v katerih živi pesnik. — Razen Cišinskega so v „Lužici" objavili razne pesmi Fiedler, I. R. Wjela in Waltar. Iz zabavne proze sta tu dva prevoda iz češkega; eden iz Mrštikove knjige „Stiny", pri drugem prevodu ni imenovan pisatelj. Lepa je tudi ruska narodna bajka „Šwarna wučba" v prevodu E. Holana. Izpod peresa pisatelja Prusaka je tu daljša izvirna povest. Izmed poučnih in znanstvenih člankov bodo gotovo vsakega čitatelja zanimali životopisi Radvserba Wjele, Poljaka Boguslawskega, f župnika Mrozaka, in znanega lužiško-srbskega skladatelja K. A. Kocora. Da se v „Lužici" nahaja več razprav o narodnem in kulturnem življenju Lužiških Srbov, razume se samo po sebi. Zelo vestno so v vsaki številki sestavljeni oddelki: „Serbski zaklad", „Serbske pismow-stwo", „Slowjanske novinki" in „Druzy wo Serbach"; v teh oddelkih so razna poročila o vseh kulturnih pojavih malega lužiško-srbskega in tudi celega slovanskega sveta. — Naročnina (za celo leto) znaša 4 krone in se pošilja pod naslovom: Caplan Miklawš An-dricki, Ralbitz (Post Rosenthal bei Kamenz in Sachsen).
„Planinke." Pesmi za sopran, alt, tenor in bas. Uglasbil Janez Laharnar, organist. Opus 10. Cena 1 K 20 v. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. Dobiva se pri skladatelju na Šent viški gori (p. Slap ob Idriji, Primorsko). — To so vam v resnici sveže cvetke, vzrastle na domačih tleh. Vidi se, da skladatelj živi in poje
Wjela Radvserb Jan: Pfislowa a pfi-slowne krončka a wustowa. Hornotužin-skih Serbow zberat a zhromadžit . . . dovja-dowat a wudat Dr. Ernst Muka. Budvšin 1902. Str. XIV i 314. — Slovanskih pregovorov sta že izšli dve knjigi: S. Adalberga in A. P. Za-tureckega. Sedaj se jima je pridružila še zbirka pregovorov Gornje-lužiških Srbov. Na prošnjo Smolefa, prebuditelja Lužiških Srbov, je začel Nestor lužiško-srbskih pisateljev, I. Radvserb Wjela, že pred 50 leti zbirati pregovore svojega ljudstva, a dela ni izvršil popolnoma. Ure-jenje gradiva je prevzel urednik „Lužice", dr. E. Muka in ga pred nedavnim izdal na svoje stroške. Knjiga obsega 9125 narodnih pregovorov, iz katerih jasno odseva narodno modroslovje Lužiških Srbov.
Serbska ludowa knihownja. Wudata Serbowi Tuchorski. Čo. 2. Daniel we lowowej jamje. Powjedaricžko sa szerbski lud, spiszal Jan Dobrucki.
Dobra misel je bila, izdajati za prosto lu-žiško-srbsko ljudstvo knjižico, katera bi ga kratkočasila in poučevala ob enem. Kot prvi snopič le-te knjižice je izšla knjižica „Sabawy" izpod peresa Radvserba Wjele. Sedaj je izšel drugi snopič. Niti prvega niti drugega snopiča nisem imel v rokah, a gotovo bodo dobri, ker neki dopisnik „Lužice" o njih poroča, da ljudstvu zelo ugajajo. Isti dopisnik piše, da je sam več kakor 100 iztisov razpečal in še je moral pisati v Budišin po druge. — Wjele zboža! —
Fr. Štingl.
med ljudstvom, zato pa tudi iz njegovih strun odmeva narodov glas, ki bode brez dvojbe prodrl v dušo narodovo. Nimajo sicer te „pla-ninke" kdove kakšnega umetnega odela, ne, kot preproste domače cvetlice nas pozdravljajo, zato ne dvomimo, da bodo po njih segli vodje   naših   glasbenih   zavodov   in   društev.