SVEN HEDIN — F. PALNAK:     ..                                     .
Za morjem.                          '
(Dalje.)
3. NOVI JORK.
Pot preko Atlantskega oceana se bliža svojemu kon-cu. Nekega jutra so na krovu vsi razburjeni, vsi zro napeto proti vzhodu. Čez eno uro bo videti tam ameriško obal. CHej, tam v daljavi se že ka-žejo na obzorju neenakomerne čerte Long Islan-da, »Dolgega otoka«. Še dve uri, in Fadja zavozi v izliv reke Hudson ter pristane na otoku Elis v novojorškem pristanišču. Nepregledne vrste dru-gih velikih parnikov se vrste ob nasipih; tudi ti so prinesli izseljencev iz Evrape v Amenko in kmalu se vrnejo, da pritieso novih krdel. Ne mo-rejo nič počivati, leto za leiom morajo voziti sem-tertja, da pripeljejo Združenim državam vsak dan 3000 ljudi.
Naš izseljeniec si je že sproti spravil skupaj swie stvari ter si prfbo-ril dober prostor, odkoder je lahko ogledoval svoje sopotnike. Take sti-ske in take naglice še ni videt nikdar. Po hodiščih soi rinili potniki sem-tertjai, se klicali v vseh moeočih jezikih, vlačili svoje oguljene potne torbe ter sopli pod svojimi težkimi culami. Slovetici in Hrvatje, Rusi in Poljaki, Nemci in Švedi — vsi so bili križem; ti dobro oblečeni, oni v capah in z ruto okolo vratu.
Nad novojorškim pristaniščem se dviga spomenik Svobode: ženska
postava z bakljo v roki. Če je na zemlji tema, pa rneče svetle žarke elek-
trične luči po vodni gladini, po pristaniških nasipih, po hišah in ladjah.
Ko stopi Ivan na ameriška tla, pa vidi kar, da ta svoboda ni vredna
toliko hvale. Njega in vse njegove sopotnike so zaznamovali s številkami.
kakor doma vojaške konje, ter so jih gnali v prostraino dvorano. Tu po-kličejo drugega za drugim, kakor pri vojaškem naboru, ter ga izprašu-jek) po njegovem poslu, po tem, kam je namenjen, in končno še preišče vsakega zdravnik. Jetične in druge bolnike, slabotne in starce, ki bi ne mogli dolgo vršiti napornega dela, kar odpravijo, da se morajo vrniti s prvim parnikom v domovino.
Kateri pa so prebili preizkušnjo, jih peljejo na malih parnikih iz pri-stanišča v Novi Jork, kjer se izgube med pet milijoni prebivalcev kot pleva raa vetru. Pa najsibodo odkoderkoli, vedno dobijo v Novem Jorku rojakov, zakaj v tern mestu prebivajo vsi narodi sveta. Tu so tudi ulice, kjer prebivajo skoro izključno le Slovenci, in tu je življenje skoro isto kot na Slovenskem. A njih število ne dosega števila naselnikov drugih naro-dov. Nemci imajo cele ulice; v Broklinu, mestnem delu na Long Islandu, so sami Svedi, mestni oddelek »Mala Italija« ima več Italijanov kakor mesto Neapolj, v Kitajskem oddelku ie 5000 Kitajcev, in pravtako imajo tudi Židje svoja posebna bivališča. In vse to je tako strašno razprostrano, da vidi Ivan kar kmalu, da mu ne bo mogoče lahko kaj najti, kakor si je to domišljal, ko se je gugal po valovih Atlantskega oceana.
Najprej je sklenil, da si vse mirno ogleda, zakaj na svojo srečo je še prinesel s seboj nekaj božjakov. Najprej da se privadi, da se priuči' malo jeziku, da se lahko pomeni, potem pa si poišče dela. V prenočišču je dobil nekaj rojakov, in neki železničar z Oorenjskega, ki ravno ni itnel posla, se mu ponudi, da ga povede z veseljem po mestu ter priuči novfnca ame-riški modrosti.
»Novi Jork je pač gotovo že jako star,« pravi Ivan, »saj drugače bi ne mogel biti tako velik.«
»O, ravno narobe! Če ga primerjamo z evropskimi mesti, je to še pravo dete. Pred tristo leti ni imel niti tisoč prebivalcev, danes ga pre-kaša v tem le še London.«
»To je pa le čudno. Kako pa je postalo mesto tako veliko? Trst je vendar proti njemu prava igračka. Takega življenja še pač nisem videl nikdar nikjer. Vsepovsod je cel gozd jamborov in parniških dimnikov, in po vseh nasipih nakladajo in razkladajo blago s čudovito naglico.«
»To je pač od. tega, ker prebivalstvo v Združenih državah čudovito hitro raste. V prejšnjem stoletju se je kar vsakih dvajset let podvojilo. Polovica vsega prometa teh držav pa ?re preko Novega Jorka. Tu odva-žajo žito in meso, tobak in bombaž, petrolej in manufakturno blago in še vse polno drugega. Tu pač ni čudno, da je treba tu po 60 kilometrov dol-gih nasipov s skladišči, vzdigaH in žerjavi, in da vodi v Novi Jork več kot sedemdeset parniških prog. Privsemtem pa je Novi Jork znamenito obrtniško mesto. Koliko je nakapičenega tukaj bogastva, se ne da niti mv sliti. Mesto samo ima dvesto bank. In potem ta leža in to pristanišče! Na
—-«   83   •-•—
vzhodu Atlantski ocean s potmi v Evropo, na zahodu pa neštevilne že-lezniške proge. katerih pet drži preko vse Severne Amerike do obali Ti-hega oceana.«
»Povej mi kaj o teh železnicah,« prosi Ivan, ki je samo čakal na pri-liko, da se obrne proti zapadu.
»Rad, saj o tem vem precej, delal sem na večih progah. Še leta 1840. je bilo v Združenih državah 4500 kilometrov železnic, dvajset let pozneje jih je bilo že 50.000 kilometrov. Danes pa jih je 400.000; v eno črto spu-ščene, bi segal ta žetezni trak na mesec ali pa bi obkrožal ravnik deset-krat. Vsa Evropa nima toliko železnic kot Združene države, četudi je po-vršina pri obojih skoro ista, in četudi ima Evropa petkrat toliko prebi-valcev.«
»Kako pa je vendar mogoč tolik železniški obrat?«
»To je tako: najprej so zvezali vodne ceste s tračnicami. Uporabljalj so reke, kolikor ie bilo le mogoče, in zidali železnice le, kjer ni bilo rek. Poznejte so zvezali različne proge med seboj, polagali so nove na vse strani, tako da pokriva danes ogromna mreža devetinštirideset držav. Ceste so pa tudi tako slabe, da se posluži vsakdo rajši železnic«
»Ampak preko velikih severoameriskih rek mora biti pač vse polno mostov.«
»Jih je tudi, in v zidanju mostov so Američani mojstri! Železniški mostovi čez Misisipi in Misuri in druge veletoke so umetnine neizrečne drznosti. Prej so stavili tam, kjer teko železnice preko prepadov, lesene mostove kakor prav visoke zidarske odre, in po gornjih stopnicah so bile položene tračnice. Pa taki mostovi ginejo boljinbolj, in jih nadomeščajo z železnimi, ki so oddaleč kakor niti m pajčevine, in vendar drve preko njih vlaki v največjem diru. Poglej tam-le na levo! Tu imaš najznamemtejši most vsega sveta, viseči most med Novim Jorkom in Broklinom. Strašno velik je in je videti tako fin in lahek, kakor bi se zibal med obema ste-broma v zraku. Ladje z najvišjimi jadri plovejo lahko pod njira; saj je 41 metrov nad vodo. Pri tem je dolg dva kilometra, in je kar čudno, kako so položili Ijudje tak železeni tram nad vodo. Zdaj pa ti pokažem eno izmed najimenitnejših žeteznic na svetu!«
Pri teh besedah vodi Gorenjec Ivana na kolodvor ter vstopi z njim v voz nadcestne železnice, ki vozi nad Novim Jorkom. Veliko je bilo za-čudenje Ivanovo, ko je hitel zdaj po železnem odru, slonečem na mnogo številnih železnih mostičih preko ulic in trgov ter zrl na šumeče vrve-nje pod seboj.
»Ta železnica je električna,« mu razloži rojak. »Takih imamo tukiaj vse polno.« Dejal je »imamo«; zakaj ponosen je na to, da je zdaj pravi Američan.
»To je pač najčudnejše, kar sem kdaj videl,« pravi Ivian.Pri hitri vož-nji v višavi se mu je kar motilo v glavi.
ZazncnrtKi
Držammeja ^ goroirja
—^   86   •—
»Na železnicah proti zahodu se vozi pač še hitreje?« vpraša malo prestrašen, zakaj domislil se je svojih potnih načrtov.
»No, ni ravno tako hudo,« ga pomiri železničar. »Navadno se vozi z nepreveliko hitros.tjo; le časih prevozi vlak po 85 km na uro; je pa tudi proga,kjer prevozi v tričetrt uri 90 km. Drugače pa vozi precej previdno, in potovanje v velika zahodna mesta je prav udobno. Nekateri vtaki v San Francisko so vozeči hoteli, tu se vozi res imenitno, če — imaš nam-reč za to potreben drobiž. Tu ne sediš v ozkih oddelkih, kakor iani doma, ampak hodiš lahko sempatja, sedeš k oknu v mehki naslonjač ter gledaš nemoteno na levo in desno v brezmejne prerije. Ko se tega naveličaš, pa sedeš k mizi, da pišeš pistna na znance in prijatelje. Tako je pot v San Francisko sicer dolg, pa vseetio nič ne utruja. V vlaku imiaš vse, kar ho-češ. Tam čitaš, spiS, ješ, se koplješ, se seznanjaš s tujci in živiš čisto pri-jetno. Ko pa pride vlak do skalnatega gorovja na zahodu, pa nudi priroda sama dosti izpremembe. Zdaj polzi vlak v dolino, v prepade, pa spet ven, hiti ob strrnih pečitiah, čez zavite prelaze s krasnim razgledorn in b.eži po zvonečih železniških mostovih. Na zahodni strani skalovitega pogorja drvi spet v divjih zavinkih proti obali. Ampak strojevodja ni izigubil vod-stva nad lokomotivo, pa naj se nagiblje vlak §e tako na levo ali na desno. Po teh zavinkih se ni mogoče v vlaku izprehajati. Prej ko si tnisliš, od-letiš v kako steno. Če se snidejo potniki ravno tedaj v obednici, bi moral videti, kako prinašajo črni natiakarji krožnike z juho. Tako natančno1 po-znajo vse gibljaje vlakove, da ne razlijejo ne kapljice, četudi misliš, da vsak čas popadajo in splavajo s svojo juho.«
»To pa res ni ravno slabo in mika me že, da se skoraj odpeljem proti zahodu. Zdaj pa menda izstopiva, ne?«
»Da, in zdaj ti pokažem Centralni park. Kaj ni imenitno tukaj? Olei jih, ta mogočna drevesa in te hladne ribnjake? Poleti je v mestu nezno sna vročina; in tedaj je neizrečeno prijetno, če si lahko kako urico v tej senci in tem hladu. Pozimi pa je v Novem Jorku mrzlo. Ostri, Itedeni ve-trovi pihajo ob vzhodni obali. — Čakaj, postoj malo! Tu vidiš V. avenijo — veš, ceste so zaznamovane s številkami — najbogatejša ulica v No-vem Jorku. V teh palačah stanujejo milijonarji in milijarderji, železniški kraliji, jekleni kralji, petrolejski kralji ali kakor se že vsem pravi. Ti se prav zares valjajo v zlatu, ki ga izmolzejo iz železniških listkofv, petro-leja, sladkorja itd. Tam v gradu z velikimi vrati, visokimi stolipi' in tako čudno zavitimi strešnimi okni stanuje eden, ki ima tisoč milijonov. Ta kupuje iz Evrope sliike, kipe in razne umetnine neprecenljive vrednosti, prireja obede, pri katerih velja kosilo za vsakega po tisoč kron. Trope beračev pa mu napravljajo pred palačo k obedu godbo.«
»Ampak kaj dobrega vendarle tudi napravi s svojim denarjem? Saj vendar ne moTe spraviti sam vkraj vsako leto 50 milijonov obresti?«
»No, časih ustanovi kakšna vseučilišče. Teh je v Združenih državah jako veliko, in za izobrazbo in zmaTiost store tu jako nmogo. Ampak če
začenjamo kar s tem, utonemo lahko vsi v izobrazbi. Pojdiva rajša v mestni del, ki leži ob reki Hudson.«
»Kaj leži Novi Jork ob reki?«
»Pravzaprav v njenem izlivu na otoku Manhatanu. Zdaj sva na Man-hatanu. Kaj ni to smešno v svetovni zgodovini, da so prodali Indijanci pred tristo leti ves ta otok Holandcem za celih 1080 K? Zdaj bi ga pač ne do-bili tako poceni. Le poglej si te hiše »nebotičnike« s svojimi triindv;ajse-timi nadstropji!«
»Zakaj pa vendar zidajo hiše tako strašno visoke?«
»Ker so stavbišča tako silno draga. Na vse strani se ne tnore izte-zati, se pa kvišku proti nebu, kjer je dovolj p rostora. Le poglej si to vrsto hiš; nekatere še veljajo, druge pa mole kvišku kakor dimniki.«
»V taki hiši bi pa že ne hotel stanovati. V dvajsetem nadstropju bi se mi vrtelo v glavi, v prvem bi se pa bal, da se zruši teža vseh drugih name. Pri takih hišah moram misliti vedno na mišje piasti in golobnjake.«
»V Brokliinu nam je bolje, tam hiše niso tako visoke. Kaj pa naj ti po-kažem še zdaj?«
»Nič; za danes je že dosti, ne raorem več hoditi. Zaslužila sva si kak prigrizek in kozarec piva, zato pojdiva v kakšno krčmo.«
»Dobro, pa se prepeljiva s čalnom tam-le v Broklin. Ampak jutri ti po-kažem nekaj, kiar je še imenitnejše kakor to mesto bogatašev. »Mesto Kitajcev« obiščeva. Tam kar tnrgoli po umazanih ulicah ljudstva s kitami, tam smrdi po čebuli, tobaku in žganju iz zapuščenih beznic, tam je pclno igralnic in opijskih kadilnic, in pred čajnicami se gibljejo na šibah papir-nate svetilke kakor na Kitajskem. Potern pa še greva v »Malo Italijo«, čisto laško mesto v Novem Jorku. Tam vidiš v knjrgotržnicah samo ita-lijanske knjige, tam gore po cerkvah sveče pred Marijinimi podobami, in po ulicah se igrajo temnotasi in črnooki južni oitročaji. Nazadnje pa ne pozabiva tudi »Židovskega oddelka«. Prebivalci v tem so prav čudni ljudje. Ne vidi se jih pijanih, in tudi redkokdaj je slišati, da bi se zgodil tu kak zločin. Žive ubožno, poceni in štedljivo, pa jako zanimivo je, da si človek ogleda, kako barantajo v svojih maMh prodajalnicah in na cesti.«
»Čuj, reci mi vendar, kje pa ostanejo vsi izseljenci, ki1 prihajajo dan n-a dan sem v Ameriko. Če se izkrca na otoku Elis vsak dan 3000 ljudi, bi se vedar moralo pomnožiti v Novem Jorku prebivalstvo vsako leto za en milijon!«                            ¦                                         •
»Koliko teh pa ostane vNovem Jorku? Največ jih gre v notranjo de-žek) ali pa na zapad. Mnogi imajo srečo ter si dobe dobrega dela tukaj. Še več pa jih ostane tukaj, da se pogube ali pa zaidejo med najubožnejše. Kdor pride v Ameriko brez beliča. dela v tvornici za vsak denar. Seveda je to plačilo še vedno večje kakor v evropski domovini, ampak ob tem se ne da živeti v Atneriki. Ti pripotovani Evropejci izpodrinejo ameriške delavce, in zato je v Združenih državah dva milijona ljudi brez dela. Če pa hočeš, poizkusiva priti noeoj v hišo opolnočnega misijona. Tam čakajo
—~   S6   —
siromaki v gostih trumah, da se odpro vrata. Uboštvo jim gleda iz obra-za, pa v glupi otopelosti čakajo. Ko pa so vrata odprta, se vsujejo noter, napolnijo v trenutku mnogoštevilne klopi v veliki dvorani ter pospe v vseh mogočih liežah.«
»Kaj ne dobe tam ničesar?«
»O, pač. Misijonar za vse te potepuhe in lenuhe, te berače in tatove, te brezdelneže — pridiga. Čez dan so beračili in kradli, zdaj so pa trudni in lačni ter se hočejo naspati pri opolnočnem misijonu. Ko reče pridigar svoj »Amen«, jih napode spet na cesto, kjer se porazgube na vse plati, da dobe ali ukradejo kak grižljaj. Tako žive ti nesrečneži dan na dan ter pa-dajo vedno niže.«
»To je torej nekaka žlindra, ki ostane, kjer teče plemenita ruda da-lje. Čudno, da raste ta narod tako jako kar z večnim tokom priselijencev. Kaj pa bo nazadnje iz vsega tega?«
»Tb ti kar lahko povem. Vidiš, Slovenec je pač Slovenec, Hrvat Hr-vat, Američani pa so vse mogoče. To je mešanica slovanske, nemške, angleške, holandske in skandinavske krvi, da imenujem le njene glavne dele. Ko enkrat otok EMs docela prepove uvažanje liudstev iz Evrope, nastane iz te mešanice ameriško pleme. Poleg tega pa so še druge zmesi v tej čudni deželi: rnulatje so potomci črncev in belih, mestici pa Indijun-cev in belih.«
»Še eno mi povej: Zakaj pa ni Novi Jork državno glavno mesto?«
»Zato, ker ima mesta, ki nosi irne velikega Washingtona, primernejšo Iežo do različnih držav prvotne državniške zveze. Po številu prebival-cev Vašington res ni veliko mesto, in Združene države severoameriške imajo še petnajst mest večjih kakor je to. Vendar pa vladajo deželo od tu. Tam stanuje v beli hiši predsednik, tam se shajajo poslanci devetin-štiridesetih držav, tam se dviga nad mestnimi oddelkom velikanskih vlad-nih poslopij Vašingtonov obelisk. In zdaj glej, že začenjaš zehati. Si tru-den, je li? Pojdiva torej spat. in spi prvo noč na ameriških tleh dobro!«
(Dalje).