3
VZGOJA IN IZOBRAŽEVAN JVE
2001 XXXII
UVODNIK
MED PRAVOM IN PEDAGOGIKO
Na januarskem posvetu ravnateljev v Portorožu sem dva dni sodelovala v
delavnicah, namenjenih pedagoškemu vodenju šol. Presenečena sem bila
nad ozaveščenostjo ravnateljev o nujnosti pedagoškega vodenja. Ravnateljev
v glavnem tudi ni treba prepričevati o pomenu in prednostih sodobnih
pojmovanj znanja, učenja, poučevanja in preverjanja, saj so večinoma presegli
ozko vsebinsko pojmovanje znanja, vezano na poučevanje s prenašanjem
znanja. Zavedajo se, da zagotovilo kakovostnega znanja
ni v obsesivnem pokrivanju učnih načrtov, ampak
predvsem v ustvarjanju spodbudnih učnih okolij, v katerih
lahko učenci s svojo aktivnostjo, ob izkušenjskem učenju
in ob učenju z odkrivanjem spopolnjujejo in ne le
privzemajo znanje.
Zato je toliko bolj zaskrbljiva ugotovitev raziskave (S.
Špehar, Sodobna pedagogika 2000, 4, 214-230), da je
delež časa, porabljenega za pedagoško vodenje v zadnjih
letih drastično upadel. Kot enega najpomembnejših
razlogov za to navajajo ravnatelji povečanje formalno¬
pravnih obveznosti, ki jim jih nalaga upoštevanje
zakonodaje in pravilnikov. Ze sama količina aktov, ki jih
morajo ravnatelji poznati - to znanje pa aktivirati oz.
operacionalizirati, če to zahtevajo konkretne situacije - je osupljivo. Boris
Zupančič postavlja v svojem besedilu tezo, da se s tem sili ravnatelje v
šušmarstvo. Po drugi strani pa, kot pokaže Alojz Širec, prav zakonodaja
utemeljuje pravni red in ponuja orientacijo za praktike.
Prispevke v tokratni številki gre sicer v prvi vrsti jemati kot povratno
informacijo praktikov o učinkovitosti posameznih pravilnikov. Ta informacija
je lahko dobrodošla v času, ko so v pripravi nekateri novi akti, nekatere še
veljavne pa popravljajo. Vendar pa je sporočilo pričujočih razmišljanj moč
razbirati še drugače: kot nemoč ravnateljev, da uveljavljajo svoje temeljno
poslanstvo, kot razcepljenost njihovega položaja med vlogo državnega
uradnika in vlogo pedagoškega vodje. Vprašanje, ki se nam ob tem poraja,
je, koliko je to strukturno nujno, koliko pa je vendarle možnosti za uveljavljanje
avtonomije na strani ravnateljev.
Vse prizadete in tudi »opazovalce od strani« zato spodbujamo, da razmislek
in razpravo o tem nadaljujemo tudi v prihodnjih številkah.