NO. 16. — ŠT. 16. NEW YORK, AUGUST 15, 1907. — 15. YEL. SRPANA, 1907. VOL. III. — LETNIK ID. Entered as Second-Class Matter at the Post Office at New York, N. Y., under Act of Congress of March 3, 1879. ROCKEFELLERJEVA KAZEN. Ko bo po Wall Street trava raistla, Ko ta.ro se bo živina pasla, • Ko slednji človek bode blazen : Bo plačal Rockefeller kazen $29,400,000.00. i Ko New York bo, kjer je Ljubljana, Ko 'hrib, kjer je ravan prostrana, Ko davčni urad ibo davke vračal : Tedaj bo Rockefeller plačal $29,400,000.00. Ko ljudstvo 'bo za delom vrelo, Edino v Kranjsko le deželo, Ko sodni dan nad nas prišel bo, Pa Rockefeller brž odštel bo : $29,400,000.00. Ko zmrli bodo visi komarji, Ko bodemo vsi miljonarji, Ko bo zlato, kar zdaj je pesek, Bo plačal Rockefeller zrn ek: $29,400,000.00. ® $ Tolaži j ivo. Bolnik: "Baš letos bode dvanajst let. kar se že zdravim pri vas.” Zdravnik: "Vidite — in še vedno živite !’’ Otročje. Karolček: "Zakaj pa. mažete vrata?” Oče: "Zato, ker cvilijo.” Karolček: "Potem namažite pa še našo malo, ktera tudi vedno cvili.” ' #* . ..«tó, - _ i H J vX Prva: "S temi možmi je res ve de n križ Pomislite, moj prihaja navadno ob štirih domov.” Druga : "Moj pa poštirih!” Preplačano. "Ali si že cul? Jaka Sreča je dobil dvatisoč dolarjev, ker mu je avtomobil povozil nogo.” "Vraga — to je sreča! Dva tisoč za nogo — ves pa .niti kvodra ni vreden!” Dobro. Gospod: "Vi beračite? Saj imate tako lepo rdeč nos, da ga je veselje pogledati ! ’ ’ Berač: "Veste, gospod, nos je še iz tistih časov, ko se mi je dobro godilo. ’ ’ Skromna. J n iv "Kakaj ste tako veseli, soseda?” "Kaj bi ne 'bila. Pomislite: moj mož je dobil samo pet let zapora, a je vsak mislil, da. bode dobil najmanj deset let.” V gostilni. Gost (natakarju, ki mu je prinesel na mizo pečeno ribo): "Zal mi je, da nisem že pred enim tednom prišel k vam obedovat ! ’ ’ Natakar: "O, z našo postrežbo so vsi vrlo zadovoljni!” Gost: "Jaz pa to pravim zato, ker je bila ta riba pred enim tednom gotovo še sveža ! ’’ SVETOVNI MIR. V Haagu mir sveta se kuje, Rus tem sejam predseduje; Z jedno roko dokazuje, Z drugo se ■— oborožuje. Kak Anglež le tam sopiha, Kak čez vojsko on udriha! Govori, da komaj diha, iSkrivno pa za — vojsko gliba. Trdi mu Japonec zviti, Odobrava Lab prikriti, Kima Nemec razupiti, Vsi menda miru so -— siti. V Haagu danes mir se sklepa, A >ne sklene nič se zlepa; Ko bo sklepov cela kepa, Pride kmalu do — pretepa.. $ ® ej ! Učitelj G. je delal rad slabe dovtipe. Nekega dne pride k njemu njegov tovariš,_ se 'pogovarja različno ž njim in ga vpraša naposled: "Prijatelj, .pejvej mi, koliko nog ima konj, če šteješ tudi rep za nogo?” "Pet”, odvrne. "Napačno”, zavpije učitelj. “Če vzamete tisočkrat konjski rep za nogo, ostane vendarle pribita resnica, da ima konj le štiri noge.” Visoka starost. V nekem romanu sem citai: "...on je bil star še le štiriinšestdeset let, ali vsled prestanib nesreč jih je kazal dvakrat toliko!” Prav tako. Pošteno. Kmet : ‘ ‘ Ali je moja ura popravljena? Koliko velja?” Urar: "Jeden dolar.” Ivmet: "Kaj ji je pa bilo?” Urar: "Nič, samo navita ni bila.” Kmet;: "Kaj? Zp navijanje naj vam dam jeden dolar?” Urar: "No, kaj mislite, da vam bomo mi zastonj navijali ure?” Kača: “Račka, kam pa vendar tako bežiš? (Saj ne bode vendar ničesar hudega.” Račka: ".Seveda ne — za-te.” Wei, zdi pa kar bitr kakšn štikle U grif srn mela par ferajnu, poti pa ene sorte ekstra ferajnarce, pa jim .. bom za done przašonala, de ne bo i^kep kakšn jezk brusu, glih u tem čas, k so žlajfarj pu cen. Zatu vam bom pa ..ena regementna našrajbala vod naie gSpöfie, pr kter sm še zmiri u dinst. vem, de se. vam bo'tula čuda ždel, za kar mate^wSn dva uržaha. Prve, de sm še na starm plae, druge pa, de od takh ledi pišem, pr kterh ?m u dinst. Pa s tem sm vam otla tud pokazat, le lehka ausholtam, če so ledje zame, irugč mam pa zmiri tak hec, dem ne more štof falirat, dokler bom u tem dinst. V Tula b bi glib zame, zdela k ni moje ta stare duma. Tu b se dau en fajn hec pa untrholtnga skep seštimat. Hitr se usede za šrajp miza, pa piše tist gspej: Vaše blagu orodje (blagorodje) ! U majleng vašga uglasa u eajteng, u kter išete enga auspildanga človeka, sm prpravlen ta dinst jest preuzet, in mislem, de vas bom iz usem zadovolu al pefridigou. De se bova lože spuznala, sm dons dva treatr tiketa kupu za jutr večer. Sedež numarà talk in tulk. Tam se dubeva. N. N. Pism je bi fertk, gspud ga je naj-men desetkrat prebrau, in preštediru, Drugače mišljeno. i “Baš pred smrtjo je morala žena obljubiti staremu Kočanu, da se ne 'bode več omožila.” ^ t I “Ti revež 'ti, kako je 'bil dober.” ' “Kako to?” “No, on je vendar odredil zato tako, ker ni kotel nobenega človeka (spraviti v nesrečo.” Nedeljsko pismo Komarjeve Špele. Najork, 11. augusta 1907 po Kristuz. Prelub moi meskito:— Čeb bli vi zares tista žvau, k tku pie, jest vam puvem gspud Komar, deb vas use drgač tretulirala. Jest. b vam kar gane ajnfoh rekla — urak naj uzame vas in use druge meskito-ze. U našm ferkle, k smo bi na kone sveta, nam pa že tku dajeja, da vas prou voreng posekaja. Na mene maja pa že tak pasjon, de sm učas usa bulava, kt b se iz sršen tepla. Morbt me maja zarad tega tku u grif, k sm iz vam mal u žlaht. En par me je glih na nus tku prjel, de že cela dva dni tak nus po svet nosm, kt en star šu-štarsk kopit. Šuštarsk pob me pa sprašujeja, za kulk b jim nus predala, deb ga mel za mušter. Zdila sm pa u upotek ena taka žauba kpila, po kter se nuben meskitos človeka ne prime. Ta frdamanska žauba pa tku čudn ■smrdi, de so začel'usi ledje vod mene letet pa nus tiščat, ku sm se enbart voreng našmirala. Zdela vidte, de se res lehka giftam nad vasmi brate. Pa tula se m še nar-bl fržmaga, k sm Kumarjeva Špela, pa m useglih ne przašonaja. če mate vi res kakšna beseda pr tej zverin, tok le puštrafajte jih, če ne bom ena nardila, k se vam ne zdi. Že ta tedn sm bla take majlenge, de jih bom u ena škatla naluvila, pa jih vam na kvartir puslala. Žana: “Vidite, kuharica, kako pogačo set*igne' .juirknst krepkejše iz pipe, poteTfrnHphktpraša ; “Ali vic “šem.’ “Ali poznaš njenega moža?” “Moža? Jaz ne vem ničesar od njega.” “Jaz tudi ne in drugi ne. Pravijo, da jo je bil začaral tisti — tisti — kaj vem, kako smo mu že rekli. Tisti je bil, ki je onikrat čaral pri Urho-vih.” vsak dan. Sploh je pa dobro, da se jih ne. Danes ali jutri utegne priti kdo drugi v vas. Zato se pa mora vedeti kaj in kako.” “Jurček, ali je bil res čarovnik tisti?” “Res, res. To sem videl na svoje oči. Vendar pa ne govorim rad o tem. Le toliko rečem, da smo lahko vsi veseli, da smo sploh še živi.” “Jurček, jaz pa ne vrjamem, da je bilo res tako hudo.” “Zakaj ne vrjameš? Kar govori Kovniški Jurček, je resnica. Čarovnik je bil in čaral je. Sicer pa lahko doma vprašaš, ti bodo tako povedali, kot jaz.” Čudno. “Ti, ali si že zapazila, da sta si sosedova dvojčka tako podobna, da jih ni skoro mogoče ločiti?” “Da. zlasti jednega ne.” “Onikrat pravite — pa jaz ničesar ne vem od tega.” “Kajpek veš. Seveda si bil še takrat majhen. Če se ne motim, bode okrog svetega Jerneja minulo petnajst let.” “Hm, to pa ni onikrat. to je že davno. Spominjam se malo, ampak vendar ne posebno. Ali veste vi, kako je bilo ?” “Kaj hi ne vedel. Takih stvarij se ne pozabi kar tako. Saj se ne pripeti “Kako je pa čaral?” “Hm — kako je čaral! Pravzaprav ■sem neumen, da sploh govorim. Mar bi zdajle zadremal za pol ure, saj sem dovolj potreben. Ker si že tako siten, pa ti povem no. Čakaj, kdaj je že bilo ! O svetem Jerneju bode petnajst let. Tega ti jaz ne morem povedati za gotovo, ali je prišel tisto nedeljo pred svetim Jernejem ali pa teden pozneje. No, pa naj bode kakor hoče. Res je, da je. prišel tisto nedeljo popoldne neki tu--jec srednjih let, z dolgo brado na. mlečnem obrazu. V roki je nosil nekaj precej zvezanega, tacega, kot imajo pomočniki, kadar potujejo. To je bilo za našo vas nekaj nenavadnega. Ker je malo od glavne ceste, se živa duša ne oglasi nikdar pri nas. Kaj naj pa tudi išče? Lepote nimamo, druzega pa tudi ne. Zato je ta tujec vzbudil opravičeno pozornost. Ker sem že pozabil, kako mu je bilo ime, ga hočem imenovati kar na kratko, čarovnik. Kot rečeno, prišel je k nam neko nedeljo popoldne, samo to ne vem, ali tisto pred svetim —. ” “Jurček, to ste mi že povedali. Le nadaljujte, kako je bilo potem.” “Lej ga senta, ne moti me vendar no. Saj pride vse »a vrsto. Ko je prišel v vas, začel se je ozirati po hišah. Najprvo je šel k Mež-narjevim, potem h Gregorjevim in tako naprej. To se mi ni zdelo čudno. Navajeni smo beračev vsake vrste in ti ne izpuste nobene hiše. A čudno je bilo pri tem, ker ni nikjer nič prosil, ampak amo vprašal, če mu odstopijo, za par večerov sobo. Kaj bo neki s sobo, so vpraševali ljudje. Ker ne prosi, ni berač. Mogoče je pa tat? Tudi to ne. Pezin mu je nastavil klobaso, pa se je še dotaknil ni. Tako je šel od hiše do hiše. Ko pride do Jurjevih, ga ni bilo več ven. Otroci, kteri so ga spremljali po vsi vasi, so ostali pred pragom. Psi so še nekaj časa ravsali, potem pa obmolknili, ker ga le ni bilo. Kmalu zatem se zasliši po vasi — boben. Jemnasta, kako smo tekli gori in doli. Staro in mlado je hitelo proti Jur j evi hiši. Še jaz sem stopil malo hitreje, dasi sam ne vem zakaj. Prerinem se skoro do praga. Tam zagledam tistega, kteri je baš malo prej bodil skromno od hiše do hiše. Kaj misliš, da je bil tak, kot sem jaz ali ti? Kaj še! Poznaš tistega gosposkega Nacka? Vidiš, on je cigan napram njemu, tak je bil ta. ! Imel je čudovito lepo obleko, vso pisano in prešito s srebrom in zlatom' Okrog vrata mu je visel boben. Po Konec leta. Dijak: “Knjiga, ti si mene .podajala med šolskim letom, jaz te bom pa zdaj.” f K O IW A. R tem je udrihal z nekim čepom, da se je ese treslo. Sel je polagoma po vasi. Joj -— vsa vas je bila za njim. Ranjca Lužarica je bila tedaj na smrt bolna. Ali mislite, da jo je držalo v postelji? Zlomka.! Če bi treščilo v hišo, bi ne mogla biti prej pri oknu, kot je bila. Skratka — vse je šlo za njim. Vidiš, tako je bilo tedaj. Zdaj pa malo počakaj, da si nažgem pipo.” Jurček si jo natlači polagoma, prižge in vleče. Pripovedovanje ga je malo utrudila. Parkrat zapre oči in se ozre leno po zeleni trati. “Stric Jurček, dajte no nadalje--vati.” “Čakaj no. Ali sem že povedal, bako je bil prišel v vas?” “Seveda ste. Tam ste nehali, ko je šel z bobnom po vasi.” “Aha, je že res. Ne zameri mi, veš. Star sem, pa mi več tako ne ostane v glavi. Kakor sem rekel, vse je šlo po vasi. Nekako v «redi se ustavi, preneha z bobnom in začne : Kmetje in kmetice ! Zvečer bode velika predstava raznih čarovnij. Videli bodete hudiče, velike in majhne, debele in suhe. Videli bodete čudeže z repo, z uro, s trakovi itd. Le pridite vsi, ne bode vam žal. Plačali bodete le en groš. Za groš čarovnije, hudiče in vse.” Tako nekako je govoril. Zavijal je, kot ljudje pri mestu. Potem je zopet udaril po bobnu in odšel. Ljudje so molčali. Vsak si je mislil svojo, a reči ni hotel nikdo ničesar. Vsak ve, kakšne sitnosti je imel Kočan, ker -se je bil zameril neki stari babi. Revež ni vedel, da je čarovnica. Potem mu je pa tri leta nosila nesrečo v hlev, dokler je niso pregnali tisti gospod iz Primickovega. Kot sem rekel: vsi smo molčali. Zvečer bi bil jaz ostal najrajši doma, a si nisem upal. Čarovnik je vsega-veden. Zaigra mi lahko vraga in pol. Ko sem prišel zvečer k Jurjevim, jih je bilo že polna. hiša. Čarovnik je stal med vratmi s krožnikom v roki in pobiral groše. Vsacega je pogledal tako čudno, predirljivo. Jaz bi bil To je draga.. stavno najpametnejšega!”. Domačin: “če ga pa nimamo?” najrajši zbežal, če bi bil imel toliko poguma. Kmalu nato «e je začelo. Čarovnik je zginil za pregrinjalo. Potem se je pokazal, dvignil roke in začel vleči sveče iz prstov.” “Stric, on vas je samo premotil. Sveče je imel za rokavom.” “Kaj? Ti bodeš govoril meni? Kar sem videl na lastne oči, o tem me ne predrugači ves svet. Potem je vlekel trakove iz ust. Kmalu potem pravi, naj mu da jeden uro iz žepa. Enškov France mu jo je dal. Del jo je na mizo in udaril s kladivom po njej, da je zavpil France. “Nikarte, gospod, je bila petnajst goldinarjev.” On pa ga je samo pogledal, potem jo pa zdrobil, da je bila samo prah. Ta prah je pobral v škatljico, malo stresel, odprl in — pokazal celo uro. Nazadnje je bilo najgroznejše. Zamahnil je z nekim ogrinjalom in v kotu so se prikazale dve hudobi.” “Stric, to pa že ni res!” “Kaj? Ni res? Desetkrat se ti pridušim po vrsti, da je res.” “Tisto so bile le sence, prirejene s tako lučjo.” “Kaj? Sence? Vprašaj Jernejevega Antona, če so bili hudiči ali ne.“ “Kaj pa ve Jernejev Anton?” “Kaj ve? Hudob se je tako prestrašil, da ni mogel pol leta na noge. Revež je gledal, da se je potil. Kar naenkrat skoči jedna hudoba proti njemu. Zavpil je in obležal brez zavesti na tleh. Tisto leto so bile tudi druge nesreče. Pri vsakHjfffl^MpPKdo bolan.’ “Kaj je pa bilo z Jurjevo Katro? Ali niste nekaj rekli od začetka?” “Seveda sem rekel. Katra je bila čedno dekle. Še danes ni grda. Mo-žila bi se bila lahko dobro, če bi ne bilo njega.” “Pa kaj je bilo pravzaprav ž njo?’ “Kaj? Ljuba duša, vprašaj Boga, če ve kaj bolje kot jaz ali ona. Krat- komalo je bilo, tako : Po predstavi je sedel in pil, pa domači ž njim. Potem je šel spat, zjutraj je pa odšel. Par mesecev pozneje se je začelo govoriti nekaj od Katre. Takoj se je vedelo, da ji je začarano. Oče Franček je šel k župniku, a ni ničesar opravil. “Kar je je,” so rekli. Malo pred letom je dobila pa tegale sina, kterega sva videla bal prej.” “Pa mislite, da ji je bilo res začarano?” “Hm — če mislim — kaj bi ne mislil. To Katra ve, to ve njen oče Fran- ček, to ve župnik, kteri je pustil jeden predal nepopisan. Skratka: to vemo vsi.” ■. i/Stric, vas se z vaščani vred lahko wF r naplahta. Nisem mislil, da ste tako lahkoverni. ’ ’ “Kaj govoriš. Jaz lahkoveren? Veš kaj, hodil sem po Štajerske Koroškem, Madžarskem, videl in skusil malo, več kot ti, a mi ni nikdo rekel še kaj tacega.” Ustane precej jezno, postoji toliko, da si prižge ugaslo pipo in odide. Nedaleč od mene sreča, nekega vaščana in ga ustavi. Nisem slišal, kaj sta govorila, a vedel sem, da sem jima predmet jaz. Strica Jurčka je gotovo jezilo, da je imel v meni taeega — Tomaža. © @ Pojasnilo. Hči: “Zakaj se pa končajo vse predstave v gledišču tedaj, kadar se dobita ? ’ ’ Oče: “Zato, ker je s tem vse v skraju na tem svetu.” » Revež. Prvi: “Veš kaj, če se hočeš ogniti večnim prepirom, sezuj si čevlje, kadar prideš pozno domov in pojdi bos v sobo.” Drugi: “To sem že poskušal, a ne pomaga. Če me žena ne sliši, kdaj pridem, me drugi dan še bolj ošteva. ’ ’ Okroglo je pregrešno. “No, Rudi, zakaj se pravi navadno: ta pregrešni svet?” “Zato, ker je tudi okrogel.” Prva je prepovedana. “Ti lopov ti, ali ne pustiš psa v miru!” Dečko: “Zakaj, saj je on začel prvi !’ ’ Čudna misel. A: “Zakaj danes tako zvone?” B: “Najbrž pokopujejo kakega gluhega človeka.” Ura in ,ura. Tujec: “Zakaj pa nosite uro?” Domačin : ‘1 Zakaj ? Ali nosite vi uro ?’’ Tujec: “Seveda, a je žepna.” Domačin: “lin zakaj jo nosite seboj?” Tuje^: “Da vem, koliko je ura.” Domačin: “Ko vidite, jaz pa tudi zato.” Važno vprašanje. Nevesta: “Oče je rekel, da nama bode pokrival polovico izdatkov.” Ženin: “Tako? Kdo bode skrbel pa za drugo polovico?” KOMAM Komarjevi dopisi. Gospodar in pes. 'Jaz rečem vaim, ta pes je zvest Človeku bolj, kot lastna pest, On vedno mi stoji na strami, Me v dnevu, noči, vedno brani.” Zagleda mačka 'dobri pes, Za njim brž plane jezen ves; Kar hvalil prej, zdaj strastno kolne In si uravnava ude bolne. (Brez-)'Glavelanđ, uhaja. Dragi Komar:— Pri nas se gode naravnost grozne stvari. Človeka kar pretresa, kaj pretresa, ob tla ga meče, ko sliši in vidi, kakšne razmere so tukaj. Rusko-japonska vojska je že davno^ končana; svetovni narodi zborujejo, v Haagu, pri mas se pa tepemo in bi- j jemo po notah. Na tisoče krščenih duš je v nevarnosti, ker nima pri-j pravnih mešetaijev. j Prišel je udarec z batom. Rekli so : Vitus, “abfoien”, pater “abforen”' In šla sta,. Zakaj ? Hočem povedati’, Naše dobro ljudstvo je konjiček, kte-rega se mora upreči. Vitus je nosil komat naravnost na vrat, “ta novi” pa so ga skrili za hrbet in molili šop detelje pred seboj. Zdaj sta, oba preč. Ampak kaj ni lepo? Ljudje smo vsi, kaj ne, z napakami in dobrotami. Nekteri imajo manj hinavstva, pa več resnice, drugi pa nasprotno. Izobražen človek ne vodi boja, v smislu sovraštva. Zato pa ni lepo, če se za jednim človekom — brcne z nogo, za drugim pa se od žalosti valje na popku po tleh. Oj ti ljuba enakost — kako si čudna, zlasti v deželi enakosti. Ko sta odšla, sešli so se Kitajci in Japonci, ter so sklenili modro: izberimo odbor, kteri poravna vse. No — tudi ta up je splaval po jezeru. Mesto odbora so dve strani; prva: mi hočemo Vitusa, druga : mi hočemo patra,. Tako se kregajo, ker so se boja v teku dveh let tako privadili, da ga res ne morejo opustiti. Podpirata ga “Nova slina” in “Davica”. Toda to le mimogrede v boljše razumevanje sledečega žalostnega dogodka. Vsaka stvar ima en konec, kaj ne, le klobasa dva, sveder tri, križ pa štiri. Ampak da bode strankarska strast privedla tako daleč, tega nisem niti sanjal. Do zdaj smo se borili z uma svitlim mečem, vulgo pest, Od Zna bolje. “Ali si videl, Janez, kako je šla krogla visoko ? Dve minuti bode preteklo, predno jo dobim.” “To ni nič, Jaka. Jaz sem jo nedavno pa tako udaril, da jo' nisem sploh več dobil.” , , J zdaj pa so prišli na vrsto — groza — zavratni umori. Ta žalosten slučaj se je dogodil v naši naselbini. Do danes je vse še velika uganjka. Umor je toliko bolj obžalovanja vreden, ker so žrtve izključno mlada, nedolžna življenja. Tako lepo je bilo. Bratje in' sestre, vse se je zbiralo okrog starikave mar me, ktera rje sama sebi pritrgovala, samo da so imeli otroci vsega dovolj. V hladnih nočeh jih je grela s svojim životom. Prijetno so rastli, razvijali se, igrali in skakali, da je bilo veselje. Minil je čas mladosti kot kratek trenutek. Predno so se prav zavedli, so že postali zali fantje in brhka dekleta. Fantje so posnemali svoj spol in so ponoči prepevali, da se je slišalo daleč po okolici. Dekleta pa so bolj molčala. Razvnel se je naš farni prepir do skrajnosti. A naša družina se ni brigala ne za te ne za one. Spolnjevala je lepo doma svoje dolžnosti in si mislila: kaj nas briga. Reveži pač niso vedeli, da v prepirih trpi največkrat nedolžni. In tako se je zgodilo tudi v tem slučaju. Nič hudega sluteč, so šli zvečer spat, kot se spodobi. Čista vest jih je zazibala v prijetne sanje. Zaspali so trdno, kot spi sploh brezskrbna mladost. Kar je prišla zlobna roka, posegla zdaj po tem, zdaj po drugem — kratek stisk in življenja ni bilo »več. — Ko je drugo jutro posijalo solnce, ležalo jih je — 32 brez življenja. Brez vidnega, boja so se preselili v boljšo večnost. Potihnilo je življenje, prenehale so tiste lepe. sanje o bodočnosti. O kruta osoda! Zakaj posegaš tako s svojo mrzlo roko. Zakaj ne daš, da se spolni vsaj polovico tistega, kar želi in o čemur sanja mlada duša. Kot blisk se je razširila ta novica po celem mestu. Sosedje so hodili, gledali uničena življenja in tolažili njega, kteri je ob vse. On pa je obupno vil roke, držal se za trebuh in ponavljal kot brez pameti: Moj up je šel po vodi. Njegovo stanje je pa tudi bilo u-mevno. Veste, da niso maekine solze, biti v jedni noči ob —- 32 piščet, to se pravi : piščancev in piščet, kteri so postali žrtva farnega prepira. To se mora tembolj obžalovati, ker. so piščeta tako —- dobra, pa naj si bodo pohana ali pa kako drugače napravljena. To je velik madež za vse tukajšne rojake. Kaj bodo rekli drugi narodi, ko bodo videli, kaj delamo z lepim kurjim mesom. Ali moramo res vedno kazati le naše slabe strani ? Ali se ne mislimo res ničesar naučiti od drugih, naprednih narodov, pri kterih stoje piščeta v visokih čislih? Zdramite se vendar enkrat, rojaki, in pokažite svetu, da imate tudi vi želodce, kteri prebavijo celo pišče s perjem vred. Zavedajmo se vedno, da je ku-retina boljša kot močnik. Le po tej poti bomo dosegli nekaj funtov več. Ne morem si kaj, da bi ne zaklical pokojnikom : slava. Izdahnili ste mladi, a ne pri vratu, kot drugi, ampak nekje drugod. Za vrat vas je tiščala neusmiljena roka in vaše kurje duše so si morale poiskati drug izhod. Mla- Iz New Yorka. “Oprosti — jaz sem pozabil denar doma. Ali mi moreš posoditi pet dolarjev do jutri?” “Posodim ti ničesar ne, pač pa ti darujem pet centov, da se pelješ domov po denar.” I « di ste morali zapustiti ta svet. Ne bo-, dete postajali po mizah, kot vaši vrst-k niki. Ponižno ste končali na dvorišču,! kjer vas on kolneč pokoplje. Vi uži-r vate že boljše, mirnejše dneve tam, kamor ne sega vihar našega farnega prepira. (Kdo pravi da ne? Op. Komarja.) Pokojni niso imeli nobene zveze- z društvi, ker jim je naredil on tolik plot, da se ni videlo nikamor. Rojaki, to je dovolj slab izgled, kako se ne -sme- delati s kuretino. Kdor ima še.take zle nakane, naj jih nemudoma opusti, ker je res škoda za vsako —- pišče. Opazovalec. Kojnemiau. Pa. Priljubljena živalica za vse debelo-božce, pridi jedenkrat v Franklin in Conemaugh, Pa. Ali orodje tvoje — tvoj rilček maj bode v -najboljšem stanu, ker -tukaj je trdo delo — de-' bele kože. Zadaj vsakemu pik, kteri meri -svoje “kumite” po letih. To je, -če biva tu 3 leta, ima menda 3 “funte” slame, pardon, “kumiti” v glavi; in seveda, če je več let tu, tre ba 'bode za “kunšt” nov skedenj — zmotil sem se — glavo, ali po domače novo ‘ ‘ kunštbučo ’ ’ ibo -treba. Ako pa ti, dragi Komar, malo za ušesa pa-J šegaeeš in tiste “kunštne” krvi izpi-] ješ, pa mislim, n-e bi bilo treba move® “mošgainšemde”. Da, da, tako je! f Vidiš, Komar, tako je pri nas. Če je več let v Ameriki, več pameti ima.' Ali mi to čuno? Ti bimlboti pa priznavajo s tem le, da so bili enkrat brez nje. Kdor je pa brez pameti rojen, ve vsakdo, da tudi tak ostane, pa naj 'živi sto let v Ameriki. Za danes toliko, prihodnjič pa kaj več. Tvoj F. Tev-sebom. Hihihibing, Mina. Preljubi Komar:— Ti ne veš, v kakšnem strahu -sem vedno1. In veš, zakaj ? Zato, ker smo v pasjih dneh. Ti pa veš, da sovražim jaz vse, kar je pasjega. Nedavno sem šel v gozd, da si preskrbim -dobro ležišče za zimo. Naenkrat začne nekaj šumeti za menoj. Jaz gledam kot otrpnem Naenkrat se zasliši tisti zoprni glas, kteri poživi zajcom in zajčkom vse ude, tisti: hov hov. Ne da bi se obrnil, sem švignil po gozdu; po dolgem tečenju pridem Modrijan. « i “Brez denarja se dandanes me nar pravi ničesar.” “Kako da me?” “No, kaj pa?” “Dolg.” do meke planjave im zagledam naenkrat, tri -divje lovce. 'Takoj primejo puške im na-me namerijo. Jaz ise ustavim im jih opozorim, da me me smejo ustreliti, ker je prepovedan čas. A oni so rekli: “Mi -smo divji lovci. Za nas ni nikdar -prepovedanega časa.” “Kaj?” zagrmi zajček. “Vi divji lovci, pa si upate ustavljati mene, domačega zajca?” Ko so Ito slišali, so se začeli potiti od straha. Potili so se vedno- bolj in holj, dokler mi nastalo okrog njih toliko vode, da so se utopili vsi trije. Mir njim in meni ! fiyü i J ; , . F Zajec. Ponižem. 'i ‘ ‘ Oh, sosed Hren je pa moral biti sinoči silno ježem.” ■ “Tako? Zakaj pa?” “Oklofutati je hotel tistega Miklavža, a je po- pomoti mene. ” Prevelika zahteva. Knavsov Peter je vzel Boltetovo Uršo za ženo. Oba gresta pred notar-j| ja, kteri jih vpraša : “Kaj želita pa vidva?” “Zakonsko pogodbo hočevajtapra-viti,” jeclja Peter. “Pogodbo? — Dobro ; ^Povej mi najprvo, koliko'premoženja imaš?” “Jaz? — nič!” “In Urša?” “Urša? Kaj naj pa ima? Če je mene vzela, veste, da ima toliko kot jaz, namreč zopet — nič. ’ ’ “Vraga -— kašno pogodbo pa hočeta?” “Tako, da -sva oba gospodarja čez to, kar imava in ne jeden sam.” ! Raztresen. Bolnik: “Gospod zdravnik, jaz bi vas rad vprašal glede moje otekle noge.” — Zdravnik: “Dobro, dobro, ali jo imate seboj?” Srečen. Slabo razumel. Uradnik: “Kako pa morete imeti svinjak tako blizu stanovanja? Ali me -veste, da je zelo nezdravo?” Kmet: “Nezdravo? To pa že -ni re's ! Kar -sem gospodar, mi ni zbolel še noben prešič.” Zamišljen. Zdravnik: “Častitam — trojčke ste dobili.” Oče : ‘ ‘ Malo preveč je to — polovica bi jih bila baš dovolj.” Revež. Žižkov je majhna vas na Češkem blizu velikih zaporov Pankrac. Ta vasica je precej čudna, kar je pač umljivo, ker občujejo ljudje navadno le z jetniki, kteri so največji zločinci. Ljudje so se popolnoma navzeli lopovskega duha. I Pri zadnjem potovanju je prišel cesar Franc Jožef tudi v ta kraj. Nasproti so mu šli vsi stanovalci z župnikom, kteri ga je pozdravil. Cesar je bil zelo prijazen z vsemi in je rekel naposled župniku : j “Zahvalim s® vam za vzpr-e-jem. Lepo ste napravili. Ali se vam godi dobro ?” ; “Ob, veličanstvo, dohodki -so tukaj izredno slabi.” jj “Ali vam poroke ničesar ne nosijo?” j “Veličanstvo, ljudje žive kar brez poroke, tako so brezbožni.” 4 “Toda krsti donašajo vendar nekaj?” • “Navada je, da se plača jeden goldinar. A ljudje si mislijo, da je za župnika vse dobro in plačujejo navadno s ponarejenim denarjem.” “Pa pokopi?” “Ti -sé vrše iz zaporov, kjer končajo skoro vsi naši župljani.” Maščevanje je sladko. I Malemu Milčku so izdrli zob. Takoj na to prosi zdravnika, naj mu ga da. “Gotovo,” odvrne zdravnik. “Zob bode tvoj. Kaj pa nameravaš storiti potem ?” f “Domov ga. hočem vzeti. Veste, zob me je bolel vselej, kadar j€ prišlo kaj sladkega nanj. Zdaj ga pa hočem popolnoma natlačiti s sladkorjem, postaviti na okno in gledati — kako ga bode bolelo.” j Vedno jednak. ? Ona: “Pomisli, kuharica je šele dve in pol uri v hiši, a je ubila že tri krožnike. ’ ’ On (učitelj računstva): “To znese na dan, računan po dvanajst ur, štirinajst in dv-e- petini krožnikov, pomnoženo s 365 znese na leto 5256 krožnikov. Reci ji, naj gre služit v trgovino porcelana, ker nimamo pri nas toliko posode na razpolago.” Dosmrtna ječa. ) “Moja žena ima to grdo navado, da me prestriže baš v sredi stavka.” “Prijatelj, ti se smeš šteti srečnega, da prideš sploh tako daleč.” V zadregi. Gospa: “Kuharica, kot vidim, imate nekega moškega v kuhinji. ’ ’ Kuharica: “Saj ni res, gospa, moj bratranec je.” Iz šole. Učitelj: “Ktera je največja reka v Ameriki?” Učenec molči. “Kdo je naj večji esel v razredu? — No, le povej odkrito: Jaz sem.” Učenec: “Vi ste, gospod učitelj.” A: “Kaj pa to, da se Karoline prikaže več v -družbo?” B: “Kaj ne veš, da se je pred dobrim mesecem zaročil?” A: “Aj, potem se seveda nahaja , v preiskovalnem . zaporu pred obsodbo na dosmrtno ječo!” k Je vajen. Sodnik L. v trgu R. je imel to navado, da je morala biti v sodni sobi železna, peč tako zakurjena, da je bila vsa rdeča. Če je bila kaka stranka sitna pri zasliševanju,- del jo je na stol prav poleg peči. Po petih minutah je navadno že prešla vsaka sitnost. Jedenkrat je bil zaslišan tudi Jože G. Mož ga rad pije in je silno razburljiv. Že po par odgovorih zagrmi sodnik: “Marš k peči.” Jože G. gre, sede in opazuje -mirno. Mine četrt ure, pol ure, jedna ura, a Jože se niti ne poti. Strmeč se obrne sodnik do njega in ga vpraša: “Ali vas nič -ne peče1?” “Ne,” odvrne Jože. “Jaz sem vajen vročine, ker sem kurjač pri strojih.” Naravno vprašanje. Oče: “Frahicek, jaz nisem nikdar lagal kot otrok. ’ ’ Franček: “Kdaj ste pa potem za,-čeli, oče1?” Iz Avstrije. Uradnik: “Sluga, uredite ta pisma po abecedi in jih vrzite potem tje.” x Opomin. Mati: “Otroci, bodite mi danes pridni, da veste.” Jožek: “Zakaj pa, mati?” Mati: “Zato. ker očeta tako roka boli, da vas ne bode mogel pretepsti.’ Pogovor. Domačin : “Vi pravite torej, da imate pri vas hitrejše vlake?” Američan : ‘ ‘ Seveda. Pri nas prevozijo do 250 kilometrov na -uro.” Domačin: “Tako? Pri nas pa k večjem sto. Kaj pravite, ali imamo tako slabe stroje?” Američan: “Jeden vzrok mora biti. AH imate preslabe stroje, ali pa prekratke ure.” Ravnotežje. “Ali si že slišal, da. se je včeraj prevrnil policijski voz z vsemi vjet-iniki vred?” “Seveda. To ni vendar ničesar čudnega. Na jedni strani so sèdele same “lahke ženske”, na drugi pa “nadelani možki”. Ali je potem kaj čudnega, če se je zvrnilo?” Je tudi len. Pes: “Saj sem -upisan, a ne za staiino. Veš, jaz sem vedno tam, kjer štrajkajo.” Je vsejedno. Skopuh: “Tukaj vam plačam par ^dolarjev za zdravljenje, dasi ni bilo pravilno. ’ ’ Ma zač : “ Zakaj ne ? ’ ’ Skopuh : ‘ ‘ Mene so bolela jetra, vi ste mi pa želodec zdravili. ’ ’ Mazač? “ To je vendar vsejedno za vas. Saj bi bili 'morali za ozdravljenje jeter pravtako plačati.” Odveč vprašanje. V neko napolnjeno gostilno pride neki gost in gleda za stol. Kar pride krčmar k njemu in ga vpraša : “Ali nimate ničesar za sesti?” Gost pa odvrne: “Seveda imam, samo stola mi manjka.” Žena: “Dve gosi sem kupila, a ne prva ima štirinajsti funtov, .druga pa ■Mož: “Zakolji tisto z dvanajstimi Vrjeten vzdih. Stara devica : ‘ ‘ Štirideset let že imam, a še nobenega moža. Gorje tistemu, kterega dobim!” ilMmmF' r Bode dolgo citai. Sodnik: “Zdaj hočem najprvo citati vaše predkazni. ” Obtoženec: “Potem pa dovolite, da -sedean. ’ ’ Preveč. “Ti, ali je bil krojač .Slama res tako suh ?’ ’ “Kako ne. Ko so ga pokopali, ni mogla niti trava zeleniti na njegovem grobu:. ’ ’ Dober vzgled. Častnik: “Regrut Tomaž, ali veš, kaj je vojaška disciplina?” Regrut Tomaž: “Vojaška disciplina je, če pravite vi meni: osel, in jaz odvrnem: da, gospod častnik.” Neuporabljena prilika. ‘ ‘Kaj delaš tiukaj ? ’ ’ “Delam.” “Tepec neumni! Bodi zadovoljen, da imaš zdrave noge, da se lahko delu umakneš.” vem, ktero bi zaklala za nedeljo; dvanajst. ’ ’ On je izjema. Sinček: “Oče, ali je res, da izvira človek od opice?” Oče: “Tepec, jaz ne, ti pa.” Življenje in ljubezen. Ženska: “Življenje je oaza, ljubezen pa -studenček v njej.” Možki: “In iz studenčkov pijejo navadno — kamele.” Ujel se je. Ela: “Ljuba prijateljica, zakaj pa jokaš? Ali si dobila slaba poročila od svojega moža?” Heda: “O — še več. Piše mi iz letovišča, da bode umrl od hrepenenja po meni. Edina tolažba mu je slika, ktero ogleduje neštetokrat in jo poljublja s solzami v očeh.” Ela: “To je vendar lepo. Zakaj pa jokaš?” Heda: “Moj mož piše zelo lepo, a ne resnično. Da se prepričam o njegovi ljubezni, sem mu dela v kovček mesto moje slike ono od moje matere. Zdaj veš vse!” f Anglež in Američan, “Pri nas se vreme izredno hitro spreminja”, pripoveduje Anglež. — “Večkrat se primeri človeku, da rabi zjutiraj kožuh, zvečer pa površnik.” “To ni še nič”, odvrne Američan. “Jaz se spominjam nekega dogodka, ko sem še hodil v šolo. Bilo je tedaj za dve pedi snega. Jaz sem prijel kepo in jo zagnal v svojega tovariša. Ta je padel opečen na -tila. Medtem namreč, ko je letela kepa, je postalo tudi naenkrat tako gorko, da je priletela v prijatelja mesto kepe — vrela voda.” Hudobno. On: “Da — vljudnost napram ženskam je nekaka prirojena 'bolezen vseh možkih.” Ona: “Potem vam pa lahko potrdim, da ste se vi rodili brez te bolezni.” M: Slab zdravnik. “Ti, mene ni bilo zdaj 14 dnij doma. ’ ’ “To sem si mislil.” “Kako to?” “Ker je medtem umrlo -polovico manj ljudi.” Praktična. ' ‘ ‘ Gospodična, da vam dokažem svojo ljubezen, vam ponudim roko.” “Koliko pa je v njej?” HUMOR. Telesno tekočino so v prastarem času imenovali humor, in razpoloženje duševno je odvisno od nje, so mislili pradedje. Če premislimo vsa 'dejstva, pridemo sami do zaključka, da je čista, obilna kri neobhodno potrebna za dober humor ali dobro voljo in da slaba kri provzroča slabo voljo. Čista kri pa je odvisna od popolne prebave. Človek, ki dobro prebavlja, se vedno dobro počuti. — Pomniti treba, da je Ttinerjevo ameriško zdravilno grenko vino edino zdravilo, ki ohrani prebavo v popolnem redu in očisti vso kri. Brž ko začutite, da vam gine dobra volja, morate uravnati svojo prebavo. Uživajte nemudoma Trinerjevo ameriško zdravilno grenko vino in presenečeni boste inad hitro izpremembo. Uživajte to vince v vseh boleznih želodčnih. V lekarnah. Joseph Trimer, 799 South Ashland Avenue, Chicago, Ul. Zdravnikova odredba. funti, saj veš, da mi je zdravnik priporočil, naj uživam le lažje jedi!” Med ognjegasci. “No, kako se je obnesla vaša nova'brizgalna pri zadnjem požaru?” “Izvrstno, imenitno. Le škoda, da nismo imeli vode.” “Tako, izdaj bode pa že, le poženi, Janez!” “Les,, sivka,’? izavpijje Janez in udari, z brezovko po repih. Zacvili slab :pod, brizgal niča pa zdrči po nagneni stezi. Pred skednjem malo postanejo. Vaščani zlezejo po brizgal niči, kjer kdo more. Podžupanova žena pride s tremi otroci. Hm, te se mora tudi naložiti. Ko vidijo druge žene, da se podžupanovi otroci peljejo, začno nevoljno mrmrati. Podžupan je pa mož, ki se neee nikomur zameriti. Zato da brizgalno v sredi vasi ustaviti in naloži druge otroke, kolikor se je dalo. Polagoma gredo potem proti veliki cesti in ugibajo med seboj, koliko poslopij bode pravzaprav zgorelo. Nedaleč od vasi pridejo do znamenja, do koder spremljajo vaščani svoje umrle. Tam se vselej ustavijo, pokrope še jedenkrat, pomolijo in odidejo vsak svojo pot. Tudi z brizgalno se ustavijo. Podžupan se odkrije in moli za tiste, ki so umrli zadnje leto za vsakega po jeden očenaš, za ostale pa za vse skupaj jednega. Skoro pol ure je minilo, predno so se zdramili vsi iz globoke zamišljenosti. Zopet- se oglasi zapovedujoč Janezov: Hej in vsa četa se pomik^, počasno dalje. Dober streljaj od tega znamenja pridejo do križpotov. “Na križpotih se tudi spodobi par očenašev,” se oglasi Blažek. “Na takih krajih imajo hudobni duhovi posebne moči.” Kdo bi si upal ustavljati temu pozivu? Blažek je bil sicer neznatna osebica, kterega beseda ni nikdar nič zalegla. Toda pozivu na molitev se ne sme nikdo ustavljati. Zato postoje in zmolijo zopet par očenašev. Nato gre svečano dalje. Ogenj v vasi ni več tako grozen in so ga že 'deloma omejili vaščani sami. Podžupan pa si tolmači to drugače in pravi: — “Ogenj je delo hudobnega duha. Do zdaj je divjal po vasi brez strahu. Zdaj je pa zapazil, da se mu mi bližamo z našo brizgaJnieo in pošel mu je pogum. Le krepko naprej.” Dobrega polpota imajo že za seboj, ko pridejo do mostička, pod kterim je tekel mal potok. Podžupan zamahne z roko v znamenje, da naj Janez ustavi krave, potem pa pravi : ‘ ‘ Tukaj smo pri potoku. Brizgal-nieo imamo seboj, ali bi ne bilo dobro, če bi jo malo poskušali?” “Dobro, dobro,” pritrdijo navdušeno vaščan^ “Le poskušajmo ■ jo, da vidimo, ali je dobra.” “Prav, toda krave ne bodo hotele stati,” pravi pogumno Janez in pogleda: na mršavi kravici, ktere so se že hudo potile. “Hm, pa jih sprezi,” svetuje podžupan. “Tukaj naj se malo pasejo ob potoku. Tudi če ktera na njivo poseže, ni nič zato, ker- je v takih nujnih slučajih vse dovoljeno.” Janez spreže kravice, ktere veselo zdirjajo po zelenem pašniku. Vaščani pa zlože najprvo otroke iz brizgalniee, potem pa napeljejo cevi v vodo in začno brizgati vse okroar. Dobro je šlo' in vsi so bili zadovoljni z uspehom. Cesta in bližnja trava je bila tako namočena, kot ob času najhujšega naliva. Le nekaj jim ni bilo prav. Vsak bi bil rad držal konec cevi, kjer voda brizga. Podžupan je pa pozval le boljše posestnike, a pozabil je na Janeza. Ves čas se je drenjal tam okrog — a vse zastonj. Konečno se tiho odstrani, vjame krave, razklene jih in zapodi, da so kar zbezljale po njivah. “Zdaj naj vam pa kdo drugi vozi,” pravi, ko pride z jarmom na rami do brizgalniee. “Vsi so držali za cev, le jaz ne, ki sem posodil celo krave. Zdaj pa storite, kar hočete.” Po teh besedah odide jezno za živino, vaščani pa gledajo strme za njim. “Kaj bode pa zdaj?” oglasi se Blažek. “Ali hočemo sami vleči brizgalno v Zapotok?” “Jaz,” oglasi se Jurjev Franček. “Povej jo vaščanom, da bodo vedeli, kakšni so, ’ ’ ga pozove podžupan. Franček začne pripovedovati in vsi vaščani so ga molče poslušali. Ko konča, dostavi podžupan še vzgled od usmiljenega Samarijana in konča z besedami: “Vprašam v tretjič: kdo da krave?” Vse tiho. “Ali bi jih ne mogel dati ti, Jer-nejevec?” “Moje so strpljene-, so ves dan orale. ’ ’ “In ti, Kovačev?” “Ne, morem, jedna šepa.” “Tehnovec, nate se pa gotovo ne obrnem zastonj. ’ ’ “Jaz bi jih že dal, pa se bojim, da bi ne zvrgle. ” Tako se izgovarjajo drug za drugim, a konečno vendarle dobe dve. Težaven pogum. “Ti si torej strašno tvoji ženi pod ‘komando’.” “No, radoveden sem, kaj bi ti n aredil, če te žena zapodi pod posteljo in čaka z metlo v roki, kdaj se ji prikažeš.” ’‘Blažek je štrama,” -odvrne podžupan. “Qe ima brizgalna oje za vprego, potem jo mora vleči živina. Kdo da zdaj živino?” Vse molči. ‘ ‘ Jaz pravim v drugič : kdo da zdaj živino ? ’ ’ Zopet molk. “Da ste taki, bi si ne bil mislil. Ali se pravi to pomagati bližnjemu? Ali ste to kaki kristjani? Levi razbojnik na križu je boljši od vas. Kolikokrat so nas učili v cerkvi: Pomagaj svojemu bližnjemu. Ali se še kteri ve spomniti tiste prepovedi, ki so jo povedali gospod župnik pred jednim ’ mesecem ? ’ ’ Med tem so pa otroci bodili. radovedno okrog brizgalne, ogledovali to in ono. Kmalu znajdejo, da so srkalne cevi iz gumija. “Vidiš, to je -pa tako, kakoršno rabimo v šoli, da radiramo,” pravi jeden. Takoj pridejo še drugi, tipljejo, se ozirajo na vse strani — prilika je dobra. Smuk po pipee v žep. Košček za koščkom odrezujejo, spravljajo v žep in se hvalijo med seboj, koliko ima ta in oni. Solnce je že zahajo, ko pripregajo pravkar prignan par. Zopet nalože otroke in hajdi proti pogorišču. Z velikim vriščem pridejo v vas, kjer je bil pogašen že ves ogenj. Le še na posameznih krajih se je malo kadilo vsled razbeljenih tal. Podžupan razdeli previdno svoje sovaščane po pogorišču, starejši pa ostanejo pri brizgalni. Tam jim pove še jedenkrat prigodbo o usmiljenem Samarijanu, potem pa zakliče: “Zdaj pa le na .delo.” Podžupan prime sam za brizgalno cev in -nameri. “Pritisnite!” zavpije, ker ne priteče ničesar. Ljudje gonijo, da stokajo kolesa, a vse zastonj. Obupno vrže podžupan cev po tleh in gre k brizgalnim, da sam pogleda. Dolgo išče okrog, dokler konečno ne zagleda razrezane cevi. “To je vzrok,” pravi, “toda ne vem, kako je to? Doli pri potoku je vendar dobro gnala.” “Jaz pa vem, zakaj se je to naredilo,” dostavi Jurjev Franček, kteri je bil pri mostu povedal ono župnikovo propoved. “To je božja kazen, ker ni hotel dati nobeden krav.” Zamisli se podžupan, popraska se za ušesmi in potrdi: “Božja kazen, da, prava božja kazen. To je vse zato, ker ljubimo premalo svojega bližnjega. Ravnajte se vendar po usmiljenem Samarijanu in zapomnite si enkrat za vselej, kako se mora živeti.” Po teh besedah pove še enkrat vso zgodbo, potem pa konča: “Naše delo je dovršeno, ogenj pogašen. Čast vsem tistim, ki so darovali svoj čas in pomoč. Mi Vinašča-nje vemo, kaj je prav in kaj je na-pek. Zato smo pa tudi storili svojo dolžnost častno in vestno. Ogenj je pogašen; ustrašil se je bil že naše brizgalne. Kaj bi pa šele bilo, da je ta brizgalna delovala. Hudobni duh je premagan — mi smo- storili yse. Pojdimo. ’ ’ Naprežejo krave in vlečejo -brizgal-nico polahkoma domov. Tam stoji še danes v Pesjakovem skednju in čaka potrpežljivo, da zopet pokaže vse svoje moči, kot jih je pokazala pri zapotoškem požaru. • * • Drago mleko. Slikar: “Koliko velja ta čaša mle- ka,?” Kniet: “Air —kaj hočem jemati za • čašo mleka. Naslikajte mi -mojo staro • pa bova ‘kvit’.” O ivi A R r. Prva beseda gre danes Pittsburgh Tam je nam-TT reč prava “babja’ re volu-. -L cija. Te so se zavzele, da se morajo vsi. tamošnji fantje oženiti. Zgodilo se je pa tafco-le: Kakor veste, so neoženjeni fantje navezani na “boarding bossice”. Ker gre tem malo predobro, so začele .'tako živeti, da resno konkurirajo vsem tistim, ki gledajo malo preradi v kozarček. Km, zakaj pa tudi ne? — Možje služijo od zore do mraka, fantje plačujejo redno vsak 'teden —* pa je denarja kak«r toče. Ali je !kaj čudnega, da so začele “bossiee” pup-cati, da je veselje? Če vsled tega ne dobe fantje jedila — to je vendar vsejedno. Glavno je, da plačajo, pa naj že jedo ali ne. Ker je naravna postava, da človeka piime po pijači zaspanec, se pač ne bodemo čudili, če povemo, da pre-spe te “bossice” kar po cele dneve. Ko se zbrihtajo, pojavi se jim krasen maček, žeja pritisne vnovič — pa haj-di zopet nad kablieo. Kdor pupea, mora imeti denar. Če ga nima, ga pa skuša dobiti. Ali veste, kaj so se zmislile 'bossice, da izpraznijo po možnosti dobro rejene fantovske žepe? Domače “unter-holtenge” napravljajo, vabijo fante nanje in suše njih mošničke. Fantje so v resni nevarnosti. Ne preostaja jim druzega, 'kakor ali ženiti se, ali pa iti drugam na board. Kaj preostaja torej Komarčku? Opikati jih, 'tako opikati, da bodo vedeli, da je za ženske samo — voda. ,Saj je itak znano, da imajo ženske precej slab “ verštandkoselc ”. Če ga pa še namočijo s šnopsom, potem je pa — o je j ! In kako jih je lepo videti, ko se opotekajo s skledo v roki, 'kako se jim zapleta jezik! Mesto treh oseb vidijo jih šest in po dve mizi. Zato ,se večkrat zgodi, da postavijo skledo na — tla, 'kjer se seveda razbija. Vidite, take so “dobre” pittsbur-ške ženice — seveda, ktere so. Zato jih bode pa imel Komar dobro na piki in jih bode začel 'kar od kraja pikati, če se ne poboljšajo. Tudi Miklavžek ne da miru. Nedavno je zopet zacvilil v nekem zakotnem lističu, kjer trdi, da papea “brezpamet-ne odpadke”. Dober tek! Miklavžek, povej mo, kakšni so pa “pametni odpadki”? No, vidi se, da se ti že pamet kisa, menda od tistih “brezpametnih odpadkov”, kateri najdejo v tvoji pameti tolik" “žlahtne”. Da možiček ne ve, kaj govori, vidi se po izvirni besedi, ktero je menda nekje slišal, a se je ni zapomnil. Imenuje ■ namreč nekoga “ničvredni iz-vršefc”. Hm, izvršek, kaj pa je vendar to? Take besede ne poz-na slovenski jeziki No, ker si usmiljenja vreden č io vek, ti priskoči Komar na pomoč, pokaže z rilčkom na-te in pravi: “ničvredni izmeček”. Vidiš, Miklavžek, le pridno čitaj Komarja, mogoče se vendar enkrat navadiš govoriti tako, da bodeš vsaj sam sebe razumel. Fikežev pa nikar ne išči ; rajši se postavi pred ogledalo pa glej “taopikane”. Predilo se Komar poslovi od njega, mu priporoča, da hrani svoje pičle zmožnosti in stroške, ker je v resnici škoda vsekega centa za take 'klobasanje. Da imajo chieaški ultrasociji izredno podobnost z Miklavžkom, vidimo iz inajnovejših poročil. Ti reveži so priredili namreč plesno zabavo na korist ruskih revolucijonarjev, ali bolje — čifutov. Da je bila komedija večja onesnažili so “dvorano” s črnim in p- Arbeli za razne napise, kot : živela : "'"olneija. To so narodi», si.riji, da nimajo para pod solncem. S 95 odstotki ruskega naroda ne simpatizujejo, ampak s 5 odstotki tistega čifutskega proletarijata, 'ktero mori in pobija, ker ne sme izkoriščati prostega naroda. Da Kaj hočemo, mo; mesto da delujejo za svoj narod, pa se vtikajo v stvari, o kterili nimajo mobeneg’a pojma. Je pa tudi smešna cela stvar. Sožalje se izraža z — godbo in plesom. No, če ti niso prismojeni, pa res ne vem, kdo je. Sramota za tiste Slovane, ’ kteri se potegujejo za take nesramne krvosese, ikot je ruška in poljska čifuta-■rija. No, s tem ste baš dokazali, da ni med vami in med norci nobenega razločka več. Živeli ultra soeiji, ‘ki pljujete v lastno skledo in ponujate potem to ostudno brozgo za vašo dušno hrano. Druzega pa tudi ni pričakovati od vas. Nedavno je poročal Komar o mački, psu in klobasi. Veste, kaj se je zgodilo? Mačka, ktera se je 'hotela na Ženska: “Slišala sem, da žele vaši starisi da se oženite z Lucijo. — Ona je lepa in pametna.” Možki (prilizljivo) : “Toda jaz ne maram ne pametne, ne lepe ženske, jaz hočem vas.” Zaletelo se mu je. pokažejo še večjo nevednost, nastopil je neizogibni Nace in klobasal nekaj o ruških razmerah. Proslavljal je či-flite kot revolucijouarje, tako da ga brez dvoma izvolijo v najkrajšem času vsaj za rabinerja. Koliko je dobil za to klobaso od čifutov, je seveda njegova stvar. Godba je igrala koračnice, prismojeni soeiji pa so “tancali” solznih oeij in pošiljali vroče želje ubogim( ?) čifutom, ktere tako milo seka roka pravice. vsak načijj pobrigati za varstvo pri klobasi, je odletela, tako odletela, da se bode za naprej držala le še mišij. Klobasa, ali Jednota določila: Slovenec ti amerikanski, pod teboj sem se rodila, pod teboj zrastla in napredovala, zato ostanem še nadalje tvoja. Mačka pa je poklofana tekla domov in s prehlajenim glasom 'stokala o osemtisočih naročnikov, ikteri so ji zopet odleteli. — Hm, pa to je naravno. Če bi se bilo dalo kaj napraviti z Jednoto, bi bil napravil užaljeni morostar. Ker je pa videl, da ni nič, oddal je svoje slabo blago, ktero hira zdaj kot nekdanji “prijatelj”. To bi 'bilo tudi malo — prelepo. Tak lep kos mesa z jednim požirkom — nak to ne gre, če stoje vsi blagoslovi krog tebe. Tako je mucifca za jedno upanje revnejša in za jedno blamažo ‘bogatejša! — V današnji torbi ima Komar nekaj iz — Kansas City. Tam je namreč čudno podnebje. Člani slovenskega društva so postali čez noč “kuhel-tajčarji”. Med seboj čvekajo “bos un bi”, da se Bogu smili. Poslušajo nemške pridige z očmi in ušesmi, a vedo toliko od njih, kot bi jih ne bilo. Zdaj resno premišljujejo, kaj bodo počeli. Slovensko so pozabili, nemškega ne znajo, angleškega ne razumejo — ostaja jim torej 1'e še jedna pot, da — lajajo. Prav tako. Vsekakor bode lajanje pravilneje, kakor njih nemščina. Da ne pozabi Komar * popolnoma na Cleveland, je tudi umevno. Naš stari znanec Morostair je — utihnil. Obse j ala ga je moč naj višjega in sprevidel je, da je najbolje tako. Toliko časa je klatil budalasti v svet, da se ni nazadne več spoznal. Zato je nabral po severnem Ohiu desettisoč upov na nitko; s temi sedi zdaj dannadam v kotu za pečjo, prebira jih in premišljuje nestalnost tega sveta. Prav tako ! Vitus je pa revček, da mu ga ni para. Po dveh delili sveta išče pomočnika a ga ne najde. Ej ■— kdo ne j^lppyitaisa ! On ni tako neumen za —Asvoj žep, s kterim doseže vse. Saj ve, da še z dolarjem odkupi vse; zato bi se Komar prav nič ne čudil, če mn po par letih postavijo na glavo vsaj — škofovsko kapo. ® $ Dandanašnji posli. “Hitite, hitite, v otroški sobi gori!” “Potem morate poklicati pesno, kajti jaz sem kuharica.” “Gospa, jaz sem slišal, da ste vi vdova. Vidite, jaz sem pa vdovec. Ali bi ne “pašala” midva skupaj?” SBPTEMBERSKI DNEVI. 'Septemberški dnevi, Kako ste krasni ! Talk žalni, tak tihi, Kot skrivni ste vzdihi, A vendar lepi. V kras zadnji ogrinja Narava se vsa. Kot dekle je zvesta, Kot pozna nevesta, ' Ki čaka moža. Njen ljubček prihaja Ves z belim zastrt. Vetrovi mu bratje, Snežinke mu svatje, Narava pa — prt. Septemberski dnevi, Kako ste krasni ! Ste resni, globoki, Kot smrti preroki, A vendar lepi. © © : Vjel se je. A. : “Današnji večer sem silno razburljiv. Pozabil sem namreč doma svoje očali. Povejte mi, kdo je ona ženska, ki sedi kot vreča žaganja pri glasovirju?” B. : “To je moja žena.” A. : “Kdo je pa tisti strah tam, ki se zvija, kot glista?” B. : “To je moja hči.” A. : “Oh, kako neumno. Povejte mi, kdo je pa oni možki, ki ima prav oslovska ušesa in koštrunovo glavo?” B. : “To ste pa vi sami v — ogledalu.” Vztrajen. Mlad mož : ‘1 Gospodična, ali smem prositi za vašo roko?” Gospodična: “Obžalujem — baš danes sem se zaročila. ’ ’ Mlad mož: “Dobro — pridem pa jutri. ’ ’ Dobra poznavalca. Njena sodba. Mož : “On je zelo bogat.’’ Žena : ‘ ‘ Da ; pa tudi varčen in skop. ’ ’ Mož: “Ah, kako moreš to vedeti? Ti ne smeš soditi po tem, kako je kak mož opravljen.” Žena : ‘ ‘ Saj ne sodim po možu, ampak po opravi njegove žene.” Sveto. A. : “ Rešite me iz velike zadrege in posodite mi tisoč dolarjev.” B. : “To je nemogoče.’’ A. : “Zakaj ne? Vi ste vendar bogat človek ! ’ ’ B. : “To je res. A pomislite, da sem denar podedoval od svojega očeta. Tako dražega spomina pa ne dajem jaz drugim v roke.” V naglici. “ ... .Če bi tvoj rajni oče še živel, bi se v grobu preobrnil.” Pametnejši. Čevljarski učenček vpraša svojega mojstra: “Mojster, če sedita pameten in neumen človek oba v jedni sobi in gre pametni ven, kdo. ostane potem v sobi ?’ ’ Mojster: “Neumni, seveda.” Učenček: “Torej srečno mojster.” Tako pravi in zgine med vratmi. Zdaj se pa ve. Prvi: “Kako je to, da je zdaj toliko povodnji? V prejšnjih letih ni bilo tako.” Drugi: “Hm — to je jednostavno. To pride od tega, ker zdaj skoro že nikdo več ne pije vode.” Odveč. Sinček: “Oče, kupi mi glavnik,” Oče (skopuh) : “Čemu ti bode glavnik, ko bodeč na stare dni prav tako plešast kot jaz.” Če se “Ciza” prevrne. Darežljiv Miklavžek. Sinček (v cerkvi) : “Ata, pripravite se, za nami jeden pobira.” Miklavžek iz Pittsburga: “Lump, pusti me! Ali nc veš, da prav zato spim ! ’ ’ Žena (pokaže na žirafo): “Glej, glej. Kaka žival je pa to?” Farmer: “Kakšna? To je vendar noj ! ’ ’ Žena: “Kako je to mogoče?' Noj ima vendar perje.” Farmer (jezno) : “Ne blebetaj mi .vendar takih neumnosti; ali ne veš, da se noj v tem letnem času oskubi?” Obramba. Sosed Krneč je bil tožen, da je pri nekem nočnem tepežu svojemu vrstniku Jak a tu skoro odgriznil palec. Ko ■ stoji pred sodnijo, vpraša ga sodnik: “Krneč, kake razloge bodete navedli za svojo obrambo?” Krneč: “Nobenih. Jaz samo to rečem, da sem nedolžen. Upoštevajte to, gospodje. Kaj je imel sosed Jaka iskati o polnoči s palcem v mojih ustih?” Dolinus: “Stara, pokrij si brž klobuk, da se ne prehladiš.” Mark Twainov dovtip. Neki časnilšjki poročevalec obišče nekega dne Mark Twaina z namenom, da ga popraša o rodbinskih zadevah. ! Začne pa tako-le: “Ali ste vi edini otrok? Ali imate mogoče še kaj bratov in sester?” I “Tega se nikakor ne morem spomniti,” odvrne Mark Twain, j “Tako? Ali ni ta podoba na steni, . ktera je vam tako izredno podobna, od kakega vašega brata?” “Ah da, zdaj se mi začne malo svetliti — to je ubogi William, ali Bill; kakor smo ga vedno zvali. ’ ’ “Ste ga zvali? Ali je že mrtev?” “Gotovo, vsaj mislim tako. Cela stvar je zelo zavita. Jaz in umrli brat sva bila dvojčka. Bila sva si zelo podobna. Ko sva bila i stara štirinajst dnij, so naju kopali lin zamenjali. A pri kopanju je jeden j utonil;. jedni so rekli, da je utonil »Bill, drugi pa, da sem jaz. Vam zaupam danes neko skrivnost, ktero ne ve še nikdo. Jeden od naju je imel 'malo znamenje na levi raki, to senj bil-jaz; in glejte, baš-ta otrok je pri kopanju utonil.” Ko poročevalec to sliši, pogleda ga nevrjetno, potem pa zgine med vratmi, dobro vedoč, da je bil enkrat pošteno “potegnen”. Izgovor. Drzno. Gospa: “Ana! Vi sedite tukaj in citate nemoteno časopise. Otrok pa joka že nad pol ure v sobi na vse pre-tege.” Pesna: “Ob, gospa, to me ne moti, na jok sem že navajena.” Prepozno. “Vi ste spoznali svojo ženo malo^ pred poroko, kaj ne?” “Nikakor ne, ampak malo po — poroki. ’ ’ Mož: “Ali si kaj prinesla nazaj od denarja, ki sem ti ga dal zjutraj?” Žena: “Oh, tako rada bi bila — pa si nisem upala. Veš, imela -sem žep raztrgan, pa sem Se bala, da ga zgubim. Sem pa rajši za vse nakupila ibleke.” “KOMAR.” Edini slovenski humoristični list v Zje-dinjenih državah. PIKA DVAKRAT NA MESEC. Urednik in izdajatelj: F RAN K K RŽ E, 80 Greenwich Street, New York, N. Y. Naročnina $1 na leto, za Evropo in New York 25 centov več. “K O M A R.” (Mosquito.) The only slovenic humoristic paper. Issued every 1st and 15th day of month. Editor and publisher: FRANK KRŽE. 80 Greenwich Street, New York, N. Y. Subscription $1 yearly, to Europe and New York 25 ct. more. Petrček. Slika iz življenja. “Petrček, kam pa nesete te koše?” vprašam kakih sedemdeset let starega, majhnega, čokastega možieka, kateri koraka pravkar mimo mene. “H Tebnovcu nesem tele koše. — Kdo pa si ti, ki govoriš z menoj ? ’ ’ “Ali me ne poznate? Jerneja sem sin, tisti veste, ki je v šolali.” “A'ha, zdaj pa že vem. čisto očetov glas imaš. Ne simeš biti hud, ker te vprašam; veš, jaz nič ne vidim, prav -nič. Že -deset let nd ločim dneva od noči. Revež sem, tak revež, da se me Bog smili in Mati Božja. Ali imaš čas?” “Imam. Kaj pa želite?” “-Sprejmi me gori do Tehnovea. Ja-z nisem navajen teh vaših ulic, pa se vedno bojim, -da -se ka-m ne zadenem. ’ ’ “Kar pojdite z menoj, jaz vam vse pokažem.” Polagom-a korakam poleg ubo-žno oblečenega, malega možička in nehote se mi obudi sočutje do tega reveža. 'Za -trenutek -se mu omilijo tiste strpljene -poteze na -veliera -obrazu, a samo ■za trenu-tek. Pod gostimi, snežn-o-belimi obrvmi se žalostno zapira -dvoje, očij, brez luči, -brez življenja. Povešeno glavo ima. Le zdaj pa zdaj jo dvigne proti -nebu, kot bi nekaj iskal ; ustnice -se mu zagiblj-ejo, po-te-m se pa zopet povesi kakor klas, kte-re-mu je nevihta strla tanko steblo. Molče korakava drug poleg dru-izega. Ko pri-deva komaj do sto korakov oddaljene hiše, pravim mo: “Petrček, zdaj -sva pa že tukaj.” “Sva že? Bog ti plačaj to dobroto, btero si sto-ril slepemu, ubogemu možu. Počakaj me - pred liišo, bom dal za frakelj žganega, ker si mi pokazal hišo.” Možiček zgine med vrati, jaz pa obstojim malo osupnen pred njo. Ali res misli zapiti tiste krajcarje, kar jih dobi? In mogoče radi mene? Ne, -ne maram ga čakati. Kar skrijem se mu, mogoče -pojde -domov, ko se mu ne oglasim. Umaknem -se kakih dese-t korakov in obstojim pri zidu. Km alo se prikaže Petrček meld vrat-mi, tiplje med prsti denar, giblje 1 z ustnicami in spušča novec z-a novcem v žep. Pokima z glavo, poseže s palico okrog sebe in -pokliče: “No, zdaj pa le pojdiva.” Ker -se nikdo ne oglasi, -obrne glavo -malo, posluša, potem pa z-o-pet vpraša : “Kaj -te ni več tukaj?” Zopet počaka, potem pa gre polagoma po vasi. Jaz grem za njim. Ta-m pri zadnji hiši zavije. Ali gre res v gostilno? Ne verjamem. Mogoče je samo zavil napak. Že lioče-m pohiteti, da mu -povem. A v -tem trenutku vpraša nekega mimoidočega -dečka : “Ti, kdor si že, -povej -mi, ali je t-ukaj Lesjakova -gostilna?” “Je. Kar naravnost pojdite, saj .ste že pred hišo”, odgovori mali in gre zopet -dalje. Torej gre res v gostilino. Malo pomišljam, -potem jo pa mahnem za njim. Ko vstopim v šobo, ga že dobim za mizo pri polnem fraklju. “Kaj ste jo res zavili v gostilno, Petrček?” ga vprašam. “Res, res. -Malo žganega me tako poživi. Zakaj me -nisi počakal?” “-Sem moral iti po malem opravku! domov.” “Tako, tako. Le sedi n-o, pa pij!” “Hvala, jaz ne pijem, posebno žganje ne. Veste, to je strup tudi za vas in bi -bilo -bolje, da izpijete četrt vina.” Možiček zmaje nevoljno -z glavo in pravi : “Veš, kaj ti bodem ja-z povedal? Žganje je vino z-a siromake. Kaj mu zaleže četrt vina? Nič, prav nič. Malo zadiši, pa greš ven itak, kot si prišel. Žganje pa tako lepo 'pogreje. Če ga imam par meric, pozabim, da sem star, pozabim, da sem slep revež, ikt-eri je v nadlego vsem. Moje trde žile s-e omajejo, v moje revno telo pride tista moč, ki sem jo imel v mladih ' letih. Vidiš, tako je in nič drugače. Kadar bodeš ti imel se- dem križev na-hrbtu, bodeš pa tudi tako govoril.” Možiček se skoro razburi pri teh besedah. Zato -skušam obrniti pogovor na druge -strani in ga vprašam: “Petrček, koliko šte -pa dobi.i za koše?” “Deset grošev, duša, deset grošev. Delal'sem jih od včeraj tedna.” “Kako jih, pa delate, ker pravite, da ne vidite?” “Ne vidim, -n-e, le -poglej moje oči. Levo oko mi je vzelo trganje, po desnem me je -pa robida udarila, ko sem iskal tešče vj a,” Pogledam mu v oči — ne, v teh očeh ne more biti več svetlobe. “Kako delam koše? Po umu. Bog n-e zapusti reveža in zdi -se mi, da mi sa-ma Mati Božja pomaga. K njej molim vedno in -nikdar ne zako.nem. Več kot deset let me ni slišala živa duša, da bi prišla iz mojih ust kaka kletev. ’ ’ “P-a -niste bili ve-dno tako pobožni?” “Ko sem bil mlad, gotovo ne. kakor nisi ti. Kadar je človek mlad, pa ven.”. mislil, da imate tako prazno gla-vo.” zdravih kostij, močnih -mišic, tedaj zaupa sa-m vase. Kakšen sem bil jaz ! Močan kot lev nisem se bai nobene sile. Živel sem, k-a-kor zdaj sprevidim, pregrešno, kakor živi n.ladina sploh, ki misli, da bode večno mlada. Toda pride starost, mišice •se posuše — človek postaja slab, bolehen. V svojo moč n-e zaupa več, ker jo nima. Človek je koit zver. Dokler se jo ne vja-me, drvi,.pogumno, ne straši se nobene stvari. A pride človek, nastavi ji zanjko -— zver je ujeta. Nobena .sila, nobena moč ji ne pomaga. Človek pride z bičem nad njo; zver vidi, da si ne mjre kljub vsej moči pomagati — pa znebi -pogum. S človekom postane krotka- in ga priznava za višje, sDnejše bitje. Prav tako je z mladostjo. Nadnjo pride nevidna -sila starosti, uklone jb in poniža. Ko človek vidi svoje iz-sušele mišice, ko vidi, da mu jemlje dan za dnem zadne ostanke moči in življenja, — se uklone rad ali nerad. Nevidna sila se mu kaže -na izsušelih rokah, na. težkih -nogah — z jedno besedo: povsod, -na v-sem telesu. Tedaj -sprevidi, ko-t -ujeta zver, da ga more ščititi in varovati le višja moč, le Bog sam, kajti na liast-ne moči se n-e more več zanašati.” Oddahne se možiček, napravi globok požirek in -drugič nat-očenega fra-k-lja. “Tako je, vidiš. Bil sem mlad, m-oča-n in mislil -sem, da bode v-vino tako. Popeval sem, fantoval, dehleta ljubil in živel talko, kot živi mladina. Ko -sem se oženil, je -bil-o -malo bolje, a dosti ne. Vendar nisem zapravil d-omačije. Še danes go-spodari na njej Matevž, moj -sin, tisti, ki dela z menoj tako--------” Petrček preneha, dvigne glavo, ket bi hotel pogledati, kdo je okrog njega. “Kaj je z Matevžem?” ga vprašam. “Ne smem povedati — ne smem, lahko -bi me slišal in potem------” “Kaj ga ni tukaj, le povej Le.” “On je povsod. Če kaj komu, potožim, me pa, pretepa kot otroka ” “Kaj? Tene vas?” “Molči, ne govori lako glasno, on vse sliši.” Obmolkne. Poteze na obrazi« se mu pogiobe, med njimi pa zasije lahka rdečica ko-t pozni spomin nekdanjih -dnij. Ne sliši se dražega k-.t jedna-komerno tiktakanje stensro ure. “Pretepe me, pretepe”, nadaljuje, ko se prepriča, da ni nikogar zraven. “ Jaz ga prosim s povzdignenimi rokami pri Bogu in vseli svetih — a on me tepe ko-t snbp. Vidiš, tak revež semi jaz — Bo-gu -bodi položeno. Pa nikar ne povej Matevžu, drugače bodem jutri ves črn. Jaz -ti povem, Matevž je hudič.” “Zdaj ste pa zakleli, Pe-troek, pirej ste pa rekli, da nikdar ne izgovorite kake kletve.” “Kaj? Zaklel sem? Mi b-ode ž-e Bog odpustih Veš, zdaj sem malo -trdnejši. Žgano -mi vrne malo tiste moči, malo tistega življenja, če mi včasih uj-de kaka beseda — -no, jaz ne morem drugače. Jaz sem revež, velik revež. Poleti zaslužim -kak krajcar, pa še to mi pobere Matevž, ta hudič.” Petrček se začne nekako živo gibati semtertje. Vele prste stika v p-ejst, kot bi hotel -poskušati, koliko prejšhje m-oči se je vrnilo vanje. “Še j-e-dno merico”, pravi naenkrat in udari -s pe-stjo na miz-o. “Petrček, -ne pijte toliko, ne bode dobro !” “Kaj praviš? Ne -bode dobro? Poglej moje pesti, -kako so prišle k ijao-č-i, poglej moj obraz, kako postaja ml a dikà v. Kdo -pravi, -da ne bode dobro? Če prinesem denar, mi ga pobere Matevž. Natepe me pa tako ali tako, naj-li pridem z denarjem ali brez -njega. Kaj se mi more zgoditi? Če je božja voga, pridem domov, če ne, pa ne. Ampak Ma-tevž je velik hudič!” Zopet nagne nanovo prineseno merico. “Veš, mene -preganja ves svet. Ko se je ženil Matevž, mi je obljubaval Zavrnil. Ženska (zaničljivo): “Vaše razlaganje ljubezni, gospod, mi gre pri jednom ušesu notri notri, pri drugem Gospod: “Hm! Tega si pa nisem vse. Dokler je živela moja stara — Bog ji daj dobro •— se je še prestajalo. Spal sem v sobi na postelji, jedel z družimo in imel vsako nedego svežo srajco-. Kako imam pa danes? Jem, če kaj ostane, pred hišo ali v skednju, kakor berač, ki prosi vboga-hme. iSobo so mi zaprli. Na stare dni se moram potikati po skednju, kadar pritisne mraz, pa v Mevu. A nimam ne postelje ne odeje. V hlevu sem na smrečju im steli, mogoče tudi na gnoju. Kaj hočemo. Oči sem zgubil, moči so zginile, premoženja nimam — živa duša se ne briga za-me. Bogu bodi potočeno. To je več kot hudič.” “Pe-trček, pa vi precej kolne!e.” “Kdo kolne? Jaz? Veš, če si ti naš Matevž, te.zgrabim zdajle, pa te stresem, da ti bode jutri še zvonilo. Jaz sem močan. Poglej moje pesti!” Petrček dvigne obe roki in jih obrne proti meni. Zdi se, da so dobile .oči več leska in barva obraza je še živejša. “Petrček, nehajte, nehajte, pa pojdite domov. ' Vidite, vi ste že malo pijani.” Hipno se pomiri, zriihne globoko in trdi nekaj z glavo. “ Ali misliš, da je treba živeti meni tako ? Nikdar,1 nikoli ! Bil bi lahko, kot drugi stari možje. Talko sem pa reva, da je ni večje na svetu. Jaz ti rečem: Matevž je hudič, župan je hudič, Primec je hudič — vse tri naj še danes vrag vzame. ’ ’ “Zakaj pa župana in Primca?” “■Zakaj? To še vprašaš? Lansko leto sem bil šel pobirat miloščinjo — pa ne po našem kraju — šele tri ure od nas sem začel. Ljudje so bili usmiljeni, prinesel sem domov lep denar. » Mesec dnij za tistim grem zopet. A kaj mi naredi ta župan? Piše 'na občino, kjer sem .pobiral milodare, naj me pošlje po izgonu domov. Naložili so me na voziček, pa hajdi —-hočeš ali nočeš. Ko pridem domov, grem takoj nad župana. Ta mi pa pravi : “Petrček, to je sramota za našo občino, da beračiš okrog, ko imaš vendar sina na domu in kot .zgovorjen. Glej, da mi ne greš nikamor več, iker te bodem drugače dal zapreti. Ti delaš občini samo stroške.” “Pa mi daj ti”, sem mu rekel. “Kaj misliš, da je dobro za slepega človeka hoditi okrog?” Veš, kaj mi reče? “Kar tiho, drugače te zapremo v občinsko sirotišnico ! ’ ’ Potem sem mu rekel, da se grem pritožiti k Primcu, ki ima glavno besedo v fari. Kes grem. Ta me pa kar spodi in pravi,, če pojdem še kdaj kam, da me bodo prignali žandarji uklonjenega. Ali bi se ti ne jezil? Saj pravim: Matevž, župan pa. Primec so veliki hudiči ! ’ ’ Možiček podpre svoje prepričanje z zadnimi ostgnki iz fraklja, potem pa izvleče drobiž in začne šteti : pet, deset, dvajset — tristo — samo še dvajset krajcarjev — pa tako mi dobro stri. Zopet obmolne. Nato pa. udari s steklenico ob mizo in pokliče : “En četrt mi ga daj, tega vzamem seboj, Matevžu ga moram dati, da me ne bode tako pretepal.” Previdno odrine zadne krajcarje, dene steklenico v žep in gre. Pokažem mul vrata in ga peljem do spred hiše. “Pojdi, pojdi še malo z menoj, se ne spoznam dobro.” Tiho korakava tam, kjer je možiček pred dobro uA> nesel sad svojega truda. “Ali vam ni nič žal, da ste vse zapili?” ga vprašam. “Žal? Zakaj?” “Lahko bi si bili kupili mesa, pa bi bili dobro jedli. To bi vas bilo bolj okrepčalo. ’ ’ ‘ ‘ Lažeš ! Meso okrepči Matevža, ne pa mene. On požre vse s kostmi vred. ’ ’ “Ne verjame*, da bi bil tak. Veste, za vas ni lepo, če se napijete. ” “Ni lepo? Kaj če meni lepo, samo da je dobro za-me. Poglej, kako je Petrček mlad! Še zankal bi, samo te oči — -—” Obmolkne. Med razburjeno in veselo glavo je padla kaplja pelina. “Tako”, pravim mu, “zdaj bodete pa že vedeli, kam. Petrček, samo pazite, da kam ne padete. Vi ga imate več v glavi, kot se spodobi za vaša leta.” “Kdo? Jaz ga imam več v glavi? Kdo pa si ti, da si upaš učiti starega moža? Ti si smrkavec napram meni! Kdo te pa prosi, da greš z menj ? Kar poberi se, ti kavka kavfcasta! Oni .trije so jeden hudič, ti si pa sam jeden —” Talko se mi zahvali Petrček in gre godrnjajoč in kolneč po cesti. Vsi pobožni zdihi so. ga minili naenkrat ; zopet je mlad in krepak, zopet je moč v njem... -X* ❖ -X- Drugi dan grem v .bližnji trg. Pot me vodi mimo njegove hiše. Ko se ozrem, zagledam Petrčka na dvorišču z rezilnikom v roki, ikako dela in obrezuje vse po umu. Nehote se ustavim in vprašam: “Petrček, kako se kaj počutite danes?” “Kdo pa si ti, duša krščanska?” “Jaz sem .tisti, ki vam je včeraj pot kazal, ko ste nesli k Teknoveu koše.” Možiček malo pomišlja, potem pa pravi : “Jaz te pe .poznam.” “Jernejev sin sem. Ali ne veste, kako sva sedela v gostilni pri Lesjaku.?” “Tako? S teboj sem sedel?” “I gotovo. Od začetka ste klicali vse svetnike na pomoč in zdihovali, kak revež ste, potem ste pa kleli, da so se iskre -kazale!” “Jaz klel? Ne, duša krščanska. Petrček ne zakolne nikdar!” “Župama ste kleli, Matevža, Primca, nazadnje pa še mene.” “Jaz nič ne vem o tem. Mi bode že Bog odpustil ! Če sem kaj 'rekel, molči,, veš, in pojdi brž dalje, da Matevž ne sliši. Oh, Bog se smili mene reveža !’ ’ 8 8 Postopač. r~ i Beli: “John, zakaj ne maraš igrati na karte? Ali se ti je kaj. hudega pripetilo, dasi tako potrt?” John: “Da. Imel sem sanje, groz ne sanje, tako, da me še zdaj stresa, če mislim nanje.” Beli: “Kaj se ti je pa sanjalo?” John; “Da sem bil primoran — delati.” Klobasa, mačka, pes. Kjer je to troje, je tepež gotov. In že se obeta, tak lep in zanimiv, de ga bode veselje gledati. Da bodo rojaki razumeli, hoče jim Komar raztolmačiti te tri pojme. Pričnimo s klobaso. Klobasa je dobra jed, skoro naš naroden izdelek. Tudi ta klobasa, ktero ima Komar v mislih, je prava, pristno naša. Predstavlja namreč neko Jednoto, ktera ima v bližnji bodočnosti važno posvetovanje. Že leta obstaja in je tako dobro prekajena, da že daleč diši. To je tudi vzrok, da je zvedela zanjo mačka. Tiho, zvito se je priplazila pred par leti k nji, hotela jo je pograbiti — a v tistem hipu je planil za njo močan pes, kteremu je že od davno izročeno varstvo nad to klobaso. Posrečilo se mu je, zapoditi mačko in imel je lep mir do danes. Mačka je zbežala — a pozabila jo ni. Zopet čaka na ugoden trenutek, da plane nanjo. In ta trenutek je tukaj. Mačka si brusi kremplje in zobe. Za jedenkrat se hoče znebiti psa s tem, da obravnava direktno s klobaso. Krčevito se vije, mijavka nad vse milo; prepričati hoče lastnike, da je baš ona sposobna za varstvo klobase in nikdo drugi ne. Pravi, da jo bode brezplačno žrla in skrbela po očetovsko zanjo. In kako ljubeznivost obeta. Vsak delničar klobase dobi vsak dan poročilo, koliko je že požrte. In za to žalostno poročilo pošlje samo •—- dvajset centov na mesec. Raca na vodi — to je velikodušnost, kaj ne. Dajati za papir po dvajset centov na mesec, ko se ga vendar dobi za ta denar za vse leto dovolj. Vrh tega je pa še tanjši in boljši — ter nepopisan, kar je vsekakor tudi nekaj vredno. Psička, kteri je toliko let pazil na klobaso, pa hoče ta mačka lepo spoditi od hiše, rekši: ti si naredil svojo dolžnost — ti lahko greš. Ali mislite, da ne bode tepeža? Bode, bode, pa še kakšen! Zdaj vedo torej čitatelji, kdo je klobasa, kdo mačka in kdo pes. Če bi bil še kdo v dvomu, pa mu pove Komar, da sta zadnja dva, dva lista., ktera se poganjata za dober delež. Kdor hoče biti pravičen, mora priznati, da grč varstvo psu, kteri jo čuva že toliko let. — Baš te dni se pošiljajo' okrog pisma lista Mačke, kjer se hoče prepričati vse, da je pravi blagoslov zvezan, le z mačko. Ker pa vemo vsi, da so živali mačjega plemena zvite in potuhnene, bomo dali brez dvoma prednost psu, ki je odkrita, zvesta žival. . Za Komarja je pravzaprav vse-jedno, kdo postane varuh, ne dopade se mu pa usiljiv način. Dobro se samo hvali. In pa računi niso tako gladki. Predlaga se, naj plača vsak član na mesec po 20 centov, to znese na leto $2.40. Pri 8000 članih je to že ogromna svota $19,200.00. V isti sapi pa, ko se ta “dobrohotni” predlog ponuja, se piše, da daje zdaj Jednota na tisoče za oglase. To pa ni res. Oglasi pač Veljajo okrog dva tisoč — a po najnovejšem računu bi znašali do dvajset tisoč. To je vendar velik raz-[ loček. I Človek čita, kar se mu dopada. Ni-: kogar pa ne bodete prisilili, da čita tisto, s čimur se ne strinja. Baš ta konkurenčna Mačka (list namreč) se je že toliko trudila, da se razširi — a zastonj. Če ni nikdo prijel za druge, že nastavljene vade, ne bode tudi za to. — Izvestje o društvu zve vsak član pri sejah, ktere se itak vrše vsak mesec. To je najceneje in najboljše. Zato pa ne vrjame Komar, da bi bila ta klobasa namenjena kdaj Mački. Pri celi stvari pa bode vsekakor zanimiv boj, kterega hoče Komar prinesti dobesedno svojim prijateljem. Dober tek no, pa naj pada taka, da se bode slišalo vsaj do New Yorka. Veste li, kaj pomeni beseda calumet? To je indijanska pipa, ktero so kadili, če so sklenili s kakim človekom prijateljstvo. Calumet pa je tudi gori v Michiganu precejšnje me- sto, ktero pa ne zasluži tega imena, odkar so se nekteri tako zgrabili. Sestanek je bil, mal sestanek, pa še celo v cerkvi. Padale so v. srce segajoče besede, padale solze sočutja in — hinavstva, padale pesti, grožnje — z jedno besedo: vse je padalo, le! kaj pametnega, stvarnega in mirnega ne. —- Resnica je hčerka božja — in to hčerko so hoteli spoznati, a jo niso mogli. Resnica oči kolje in res bi bilo kmalu padalo — oziroma je že. Po najnovejšem načinu se dokazuje resnica s — pestmi.. Kdor bolj udari, tisti ima bolj prav. Ali ni to imenitno? Živele pesti! Res je neumno, za- kaj ima človek dar govora. Mesto, da se komu kaj dokaže in dopove lepo z besedo, se ga kar poči s sekiro po glavi, pa je dopovedano vse. Priporočljiv je način tudi zato, ker se na ta način lahko iztrebi Vse ljudi na zemlji. Hureee za tiste vzvišene voditelje, kteri razumevajo na ta način vzvišeno priporočilo : pax domini sit semper vobiscum — gospodov mir naj bode vedno z vami. ITureee za tiste ovčice, ktere razširjajo Kristov nauk: “Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe” v znamenju pesti in noža. Tramtarara, bum, bum, je igrala godba po clevelandskih ulicah in korakala. nekam v okolico. Za njo pa so se vrstila narodna društva, nad njo pa je sikal naš — Vitus! Jezil se je, da so se kazale iskre. Če bi se bil le deseti del njegovih želja uresničil, bi ne bilo danes nobenega Slovenca več v Clevelandu. Hm, kako pa tudi ne. Društva, ljudstvo, duhovniki od raz- nih krajev — vse je bilo — le njega ni biio. A šel bi bil rad, pa kako rad. Toda sestali so se odposlanci posameznih društev, pa so rekli: Mi gremo, toda Vitusa ne sme hiti poleg. Hočeš nočeš — zgoditi se je moralo tako. Zabavali so se dobro in prepevali na poznejšem pikniku, Vitus pa je sedel bled in pobit pri oknu ter prebiral kozje molitvice, da se je kar prašilo pod njim. On, mogočni Vitus, ki zamiga le z ma-zincem in potrdi svoje prepričanje z dolarjem ■— pa je moral biti doma. Društva so ga kot nepokornega otroka kaznovala in mu rekla : Janezek, kar lepo doma. Počil bi bil od jeze, če bi bil vedel, da s tem komu škodu. V najvišji razburjenosti zgrabi papirnat dolarček, namoči ga s solzami, pritisne ga vroče na prsa in govori : “ Ti si moje vse. Zate živim, zate gorim, zate ljubim, zate sovražim in lažem. Tebi bodi da-, rovano vse moje življenje in strmlje-nje — tebi moje vse, na tem in onem svetu.” Po teh besedah ga je lomil par ur krč, potem se je pa polagoma umiril, in sklenil, da bode od zdaj za naprej pobiral od vsakega krsta ali spovedi “ topelttakso ”. V zadnjih časih zopet straši neki Frank Dolenec s črnimi bukvami, Ko-lomanovim žegnom in vrag si ga vedi s čim še. Pošilja namreč raznim rojakom vabila, v kterih jih prosi, naj jih nikomur ne pokažejo. Te črne bukve ti povedo “kako zvabiš vragu denar, ne da bi kaj škodilo tvoji duši.” No, če bi se dal sploh kak denar izvabiti, potem je ljudij dovolj, ki bi dali zanj svojo dušo. Saj je baš tisti Dolenec brez duše, ker slepari na tako nesramen način. Tri dolarje zahteva za cunjo, s ktero se kliče vraga. Ker ve, da je njegovo podjetje goljufija, se hoče umakniti, da bi ga ne zasledila državna oblast. Zato piše, da ne sme nikdo pokazati črnih bukev komu drugemu, ker potem 'copranje’ nič ne pomaga. No, da ne pomaga, ve on in tisti, kteri so in niso kupili tega šmira. Da pa pomaga državni zakon Zjed. držav proti takim Dolencem, bode pa itak sam kmalu skusil. Še neko vrsto bedarijo je zasledil Komar. Med nektere lahkoverne rojake sfe razširja neka “molitev”, ktera je baje padla v kamnu z nebes. Kdor nosi tisto “molitev” pri sebi, je z jedno besedo “ta mali bog”. Zboli ne, umrje ne, če leže na želez-nični tir, se prevrne vlak, predno mu odtrga glavo, če kdo strelja nanj, se ga ne prime krogi ja. V tej čudni “molitvi” je kot dokaz navedeno sledeče: “priveži to molitev psu na vrat (bravo), potem pa streljaj nanj, pa bodeš videl, da mu kroglja ne škodi.” Neki rojak je poskušal to in prišel do prepričanja, da res ne škodi. Le pes je poginil čez deset minut, toda kroglja mu ni škodila več. In ta čudna zmes se razširja, ljudje pa vrjamejo vse kar od kraja. Nikdo ne vpraša svojo pamet za svet. Vse vrjamejo in bi prisegli, da je padla ta “molitev” v kamnu iz neba. In vendar je to nemogoče iz jednostav-nega vzroka: če bi bila res padla, bi ne bila priletela v vodo, ampak na glave tistih, ki trpe, da se vsakdo norčuje ž njih. Neumnost je draga na svetu. Veliko jih je, ki bi bili premožni, če bi bili prihranili tisto, kar so dali že za neumnost. Ej — pa mora že tako biti. Kako bi se pa dalo nalahko živeti na svetu, če bi ljudje ne plačevali tako dragih — šolnin. Prebrisan. “Mal dar je, a prihaja o>d srca.” “Gospa, rajši imam, da je malo več, četudi ni od srca.” Ni izb birčen. Snubač: “Zagotavljam vas, da me veže z vašo hčerjo prava, resnična .ljubezen. ’ ’ Oče: “Tako, tako. S ktero izmed mojih hčera se pa tako razumete?” Snubač: “S tisto, ki dobi te-le kupčke.” p ST Da se zgovori. K. O M A R Mož: “Čista resnica je to. Človek ve šele tedaj, kaj je sreča, kadar je oženjen.” Žena : ‘ ‘ No, veseli me, da si konečno vendarle to sprevidel.” Mož: “Da, sprevidel sem in sicer — prepozno.” Poplačano. Neki potnik vpraša v New Yorku nekega policista: “Kako se pride na Greenwich St.?’ “S karo, nadnlično železnico ali z vozom. Lahko greste pa tudi'peš,” odvrne kratko policaj. “Kod pa moram iti, da pridem tje?” “Pojdite na desno, potem na levo, nato pa nekaj časa povprek, pa jlo “Hvala, ali želite jednJBsmogkof” Policaj seže po njej. Pofiiik pa odvrne : “Po tako smodko lahko pošljete v prodajalno. Lahko greste pa tudi sami tje, jo kupite in takoj vzamete seboj. Če ste pa preleni, da bi jo nosili, vam jo mogoče tudi pošljejo. Plačate jo lahko takoj, a ostanete jo tudi lahko dolžni, če vam jo dajo na upanje. Z Bogom.” Otročje. II Mati: “Ljuba Ančka, danes je, god od stare matere. Želi ji srečo in prosi ljubega Boga, da jo ohrani še dolgo zdravo in da postane zelo stara.” Ančka: “Mati, jaz bodem prosila Boga, da rajši postane mlada — stara je itak že dovolj.” “Učen” sin. Neki bogat kmet je imel v šolah sina, na kterega je bil zelo ponosen, ker je zaštudiral veliko denarja. Ko pride sin nekega dne domov na počitnice, sklene oče, da se malo prepriča o njegovih znanostih. Sodeč po denarju, so morale biti te zelo visoke. Zato stavi razna vprašanja na sina, kteri pride v nemalo zadrego ; on je vedel namreč natančno, da nič ne ve. Toda znal je razne dovtipe in si je skušal s temi pomagati. “Jaz vam hočem dokazati, dragi starisi, da je v skledi pet jabolk, čeprav vidimo samo tri; kjer so namreč tri jabolka, sta tudi gotovo dva. Tri pa dva je pet; torej je v skledi pet jabolk.” Kmet in njegova žena sta se zelo Čudila sinovi (prebrisanosti; potem pa pravi oče : ‘ ‘ Dobro, moj sin. Tu so le tri jabolka, a ti si jih videl pet. Zdaj vzamem jaz dva jabolka za mater, jednega pa zame. Ostala dva si pa lahko sam pridržiš. ’ ’ Tako je. “Kako je pa zamogel ta mož utoniti v plitvem jezerčku sredi mesta?” “Hm, to se kaj lahko zgodi. Ljudij je bilo res dovolj. Toda nekteri so ga fotografirali, drugi pisali o tem za liste ; tretji ga je kazal svojim otrokom in jih svaril, naj se boje vode; mnogi so se drenjali, da vidfijö, kaj je. Jèden policist in stražnik parka sta g'a tudi videla, a sta le klela, kako si drzne pasti v vodo---------vse tako je prišlo, da je utonil.” Dosledno. Neki štiriletni dečko zapazi prvič na očetovi glavi bel las in pravi : “Oče, zakaj imaš nekaj las belih?” Oče misli dati sinčku dober nauk v odgovor in odvrne : “Oče dobi vedno jeden bel las več, kadar ga ti jeziš.” Sinček se malo zamisli, potem pa pravi : “Potem ste vi morali biti strašno malopridni. ’ ’ “Zakaj?” “Ker ima naš stari oče že vse bele lase.” Protidokaz. Stara samica: “Ženskam se vedno očita, da so nepotrpežljive — — — jaz čakam pa že devetnajsto leto ha moža.” Prehudo. Prvi postopač: “Ti, na Filipinih je pa v resnici krasno. Kar človek potrebuje za živež, raste na drevesih. ’ ’ Drugi postopač: “Eh — nič ni posebnega ne. Res je hrana na drevesih, a človek mora nanje plezati.” V jezi. Krojač: “Tako. Napravil sem mu obleko, zdaj jo je pa popihal, ne da hi mi plačal. No, če M bil to vedel, hi mu bil računal deset dolarjev več.” Priznanje. Pijan oče (kterega pelje njegov sin domov) : “Na mojega sina smem biti pa res ponosen. Ta je v resnici moja opora.na stare dni.” Še hujše. “Za ta denar, kar ga vi zakadite, bi lahko kupili jedno hišo.” “To je res. Vem pa, da bi me davki in druge pristojbine tako jezile, da bi začel piti. Torej je le še bolje, da kadim.” Nepoboljšljiv. Odvetnik: “Olajševalna okolnost za mojega varovanca je ta-, da se je zelo bal tedaj, ko je kral denarnico. Obtoženec, potrdite sami, ali ni res tako?” ;; '"i Obtoženec: “Res, res!” Sodnik: “Zakaj ste pa pravzaprav kradli, če ste se bali?” Obtoženec: “Veste, bal sem se samo, da bi ne bila denarnica prazna.” Moder izgovor. Mož: “Vi ste vzrok vse nesreče — vi ste zapeljivec moje žene.” Mladič: “Saj ni res! Vsega je ona vzrok!” Mož: “Dokažite mi, drugače vam razbijem glavo.” Mladič: “Takoj! Če bi nje ne bilo, bi jo gotovo no bil zapeljal “KOMAR” Edini slovenski-humoristidni list v Zje-ainjenih državah. PIKA DVAKRAT NA MESEC. Urednik in izdajatelj: FRANIC K RŽ E, 80 Greenwich Street, New York, N. Y. Naročnina $1 na leto, za Evropo in New York 25 centov več. “K O M A R.” (Mosquito.) The Only sloVenic humoristic paper. Issued every 1st and 15th day of month. Editor) and publisher: FRANK KRŽE. 80 Greenwich Street, New York, N. Y. Subscription $1 yearly, to Europe and New York 25 ct. more. Podobčinska brizgalnica. To' vam je bilo razburjenje, ko so peljali po cesti novo brizgalnico. Iz štirih vasij so prišli ljudje skupaj, zvrstili se za njo v procesiji in molili v čast sv. Florijanu, naj ne zameri, ker so si preskrbeli brez njegovega dovoljenja pomoč proti ognju. Ko pridejo do - vinaške vasi, kjer je pod-občina za /ip+oi' H vasice, vlečejo jo i • ‘'i'skusiti se vendar mi posestniki, ] m kočarji in nazadnje mladina; zenske pa so držale za pumpe. Vse je. tiho. Zdaj pokašlja podžupanj da znamenje z roko in brizgal-nica začne delovati. Prvi curek namoči podžupana, potem pa pridejo ostali odborniki na vrsto. Ko se jim je zdelo, da so že dovolj mokri, umaknejo se in na vijsto pridejo posestniki, za temi pa kočarji in mladina. Vsi premočeni se spravijo moški k brizgalniei, v vrsto pa stopijo ženske, zopet tako razdeljene. Tudi te imajo kmalu dosti. Tako je brizgalnica srečno prestala prvo poskušnjo in krstila po vrsti vse. Precej zatem se pa začne prepir, v kteri vasi bode stala brizgalnica. Seveda jo je hotel imeti vsak v svoji. Kar nastopi podžupan, otrese malo mokre rokave in pravi: "Podobeina je na Vinicah, tukaj mora biti.” Med udeležniki se zasliši posamezno mrmranje. "Pritožimo se, pri nas bi morala biti,” vpije vse vprek. Podžupan pa pomigne svojim sovaščanom. Ti primejo, kjer kdo more in jo tirajo na Vinice. Vinaščanje so premočeni korakali drug zn drugim in prosili zopet sv. \prrjana, naj jim kaj ne zameri. V daljši razdalji pa so korakali stanovalci ostalih treh vasij in — kleli. Polagoma in težko dihajoč jo privlečejo ina vas. Tam še malo postoje, ker so ženske stekle po male otroke in jim kazale s prsti čudovit stroj. Shrambe niso imeli pripravljene ; zato jo zapeljejo po podžupanovem navodilu naravnost v Lesjakov ske- denj in to iz dveh vzrokov : piade, ker niso imeli druzega prostora, drugič pa, ker je bil Lesjakov skedenj vse leto prazen. Slovesno zapro skedenj, napišejo s kredo na vrata: brizgalnica — in se razidejo. Od tistega večera naprej niso zvečer več molili k svetem Florijanu, da jih varuje časnega, ampak samo večnega ognja. Mislili so si: za časni ogenj smo itak brez skrbi, ker imamo novo brizgalnico. Kdor misli, da je bilo s tem rešeno vse, se moti. Prebivalci ostalih treh vasij so tožili. A sodnik je bil moder mož in ie razsodil, da ostane brizgal-nica tam, kjer je. Da zadovolji vsaj deloma ostale, je odločil, da se ne sme brizgalnica premakniti iz mesta, če ni zraven štirih mož, ktere voli vsaka vas po jednega. Godrnjali so še nekteri, konečno se pa n dali, ker so videli, da ne gre drugače. * * * Par mesecev zatem izbruhne v kake četrt ure oddaljeni vasi silen požar. Vinaščanje se globoko oddahnejo, češ: hvala Bogu, da se nam nudi prilika poskušati enkrat našo brizgalno. Takoj jo mahne mlado in staro pred Lesjakov skedenj, da vidi, kako bodo brizgalnico potegnili venkaj. Ko se nabere vsaj pol vasi, prikoraka podžupan počasi s pipico v ustih in pogleda najprvo na zbrane, potem pa na gorečo vas in zdihhne: "Vendar enkrat!” V tem se oglasi nekdo : "Stric podžupan, ali hočemo odpreti vrata?” Podžupan se ozre malo zaničevalno, kot hi hotel reči: reva, kaj pa goy0- /J?.. jf Q9 } riš, če ne poznaš postave, —- potem pa pravi glasno : ‘ ‘ Bog varuj dotakniti se vrat. Ali ne veš, da morajo biti vsi štirje možje Skupaj ? Postojmo malo tukaj, mogoče pridejo vsak čas.” Starejši se udajo potrpežljivo in gledajo^ kako požira plamen poslopje za poslopjem. Iz daljnih gričev odmeva plat zvona, iz goreče vasi pa se sliši posamezno obupno upitje. Mladina pa hoče steči kar čez polje. A župan zapazi to, napravi resen obraz in ukaže : "Prvi grem jaz, potom brizgalna, in za njo šele vi.” Kar zapove podžupan se mora ubogati. Povešenih glav pridejo nazaj, boječ se, da jih ne vjame oster pogled podžupana. V tem mine jedna cela ura. Podžupan se ozre po solncu in pravi : "Poldne bode, kaj pa, če bi šli najprvo jest? Med tem naj pa gredo trije vsak v jedno vas po može, da zamore-mo odpreti skednena vrata. V dobri uri so nazaj, med tem smo mi pa tudi gotovi. ’ ’ Vse se čudi modrim besedam podžupana; takoj, se javijo trije in stečejo vsak v svojo smer. Podžupan pa se vrne na čelu množice v vas, kjer se razidejo vsaksebi. V najivečjem miru se navžijejo in sede še precejšen čas za mizo, ko zasumi po vasi: "Jeden zastopnik je že tukaj.” Takoj steče staro in mlado za njim. Zastopnik gre malo k podžupanu, kjer se pogovorita o zdravju in letini ter prideta za. dobre pol ure zopet pred hišo. V tem pride drugi zastopnik. Pridruži se prejšnjima; vsi trije stopajo polagoma proti Lesjakovemu skednju. Prišedši na vrh, preišče podžupan najprej skednena vrata, ali se jih je kdo med tem dotaknil in skušal odpreti. Ko ne vidi nobenih znakov, se obrne in pravi: "Še jednega ni; tudi tega moramo počakati.” Mladina nestrpno cepta; podžupan pa gleda z drugimi starejšimi možmi vred proti goreči vasi. "Čegava hiša se zdaj prijemlje?” vpraša nekdo. ‘ ‘ Kozinčeva. ’ ’ "Ni res,” odvrne podžupan strogo. "To je Matičeva.” Vsi vedo, da ni res, a nikdo si ne upa ugovarjati. Zdaj se prikaže med drevjem mala, slokasta postava. -Ko pride bližje zavpije:. "Osli, neumni, ali ne morete odpreti vrat, če vidite, da vsa vas gori?!” Podžupan ga pogleda jezno in pravi : "Ali ne veš, kako je razsodba? Če si jo pozabil, ti jo še enkrat preberem. ’ ’ Reš prebere podžupan počasi in razločno vso obsodbo, potem jo zgane, dene v žep in pravi resno: "Zdaj pa le odprite.” Skednena vrata zacvilijo, v skednju pa se prikaže nekak zaprašen voz, kteri je le na posameznih krajih kazal sledove nekdanje lepote. Vsa množica obsuje voz, ga ogle-duj^nekaj časa, potem pa začne pod- Takoj se začne stikanje, kdo bode dal živino. "Jaz dam sivko,” se oglasi Anž-kov Janez. "Kdo: da še drugo?” povprašuje podžupan. Vse molči. Zato se oglasi zopet Anžkov Janez in pravi: "Če ni nobenega, dam pa še plav-ko.” "Tako je prav, Janez,” pohvali podžupan. "Kadar se gre za to, da se pomaga bližnjemu, moramo biti takoj pripravljeni. Pojdi po krave.” Janez gre in se vrne čez dobre pol ure s suhimi kravami. Takoj narede prostor in Janez žene slovesno kravi v skedenj. Vpreže jih in požene. Kar se brizgalnica nagne in povesi na zadnjem koncu. Vaščani pogledajo in zapazijo, da manjka zadnjega kolesa. Začne se razburjeno tekanje sem in tja. "Kje je kolo? Kje je kolo?” Zdaj se oglasi stari Lužar in pravi : "Jaz sem zadnjič tukaj kolo strl, ko sem gnoj vozil. Pa sem rekel : Matevž, pri brizgalniei so nova kolesa. Ta itak ne bode rabila tako kmalu. Šel sem v skedenj, snel kolo, pomeril ga, in bilo je kot nalašč. No, potem je pa ostalo pri vozu.” "Takoj pojdita dva moža k Lu-žarjt; in snemita mu kolo,” zapove podžupan. Vrnejo se kmalu s popolnoma-zamazanim kolesom, nataknejo ga a veliko težavo in zdihnejo : Ugovor. Žena: "Kaj misliš, dragi mož, ali naj si dam lase rumeno pobarvati?” Mož: "Rajši ne. Potem jih ne vi-dim v juhi.”