Slovenska Krajina
Vsa letošnja 6. številka neodvisnega tednika »Slovenija" je posvečena naši Slovenski Krajini. Kolikor se morem spominjati, nisem doslej v naših revijah in časopisih izza prevrata, izza dne 12. avgusta leta 1919., ko je bila Slovenska Krajina združena z ostalo Slovenijo, nikjer našel načetega vprašanja Slovenske Krajine tako pravilno in v jedro zadeto kakor v tej številki »Slovenije". Brezobzirno, jasno in pravilno zastavljata problem Slovenske Krajine in podajata za nas vse klavrn obračun dosedanjega dela zlasti uvodni članek: „Re-vindikacija Slovenske Krajine", podpisan s psevdonimom »Prišlek", pa razmišljanje znanega mladega pisatelja iz Slovenske Krajine Miška Kranjca, naslovljeno:  »Politična in narodna vzgoja prekmurskih Slovencev."
Petnajst let je bilo treba, da smo se dodobra zavedeli svojega zunanjepolitično naivnega ravnanja, ko je stala na kocki določitev meja med nami in Italijo; petnajst let smo potrebovali, da se danes bijemo po glavi in preklinjamo svojo goro-stasno nezrelost, ki nam je tako klavrno zapravila in zafrčkala Koroško. Kasna so ta spoznanja, kasna ugotovitev naše politične nezrelosti in neizšolanosti, a videti je, da še ne dovolj močna, še premalo živa in prodorna, ker bi drugače ne bili penajst let pustili Slovenske Krajine, da je životarila, kakor je vedela in znala, da se ni aktivno pridružila naši narodni enoti, da nam je ostala tuja, mi pa do nje hladni, nerazumevajoči in brezbrižni. In tu, ko gre za duhovni in ekonomski prerod edine pokrajine, ki jo je Slovenija pridobila z mirovnimi pogodbami, ne velja opravičilo državnih meja. Če bi bilo v nas res kaj političnega smisla za aktivno, enotno slovensko politiko, bi bili morali takoj po prevratu spoznati, da je Slovenska Krajina na novo pridobljena dežela, ki so jo stoletja zasužnjenosti madžarskemu kapitalu odtujila naši duhovnosti; uvideti bi bili morali, da je treba na političnem, prosvetnem, gospodarskem in socialnem polju zastaviti vse sile, da postane Slovenska Krajina res naša, da bi v njenem življenju začutili isti utrip kakor povsod v Sloveniji. A storili nismo ničesar in ta neodpustljiva, klavrna brezbrižnost je slabo spričevalo za naše politične in organizatorične zmožnosti. Biti dober, pikolovski in nesamostojen podrejen uradnik še zdaleka ne pomeni biti resničen, nadpovprečen organizator, kaj šele politični organizator! Francija pošilja v svoje drugorodne kolonije, v Maroko na pr., nekega Lyauteya, morda najbistrej-šega političnega organizatorja, kar jih premore; pod njegovim enotnim in genialnim vodstvom se je ta tuja dežela v nekaj letih spremenila v eno najbolj cvetočih francoskih provinc. Kakšno nadpovprečno, organizatorsko in politično visoko nadarjeno osebnost smo mi poslali v našo Krajino, da nam jo duhovno vrne in pridobi za razmah našega življenja? Nikogar nismo poslali, razen tistih uradnikov, ki jih je proti njihovi volji namestil v Krajini Belgrad in ki so v Krajini videli ^kazensko kolonijo". Taki smo, potem pa tožimo, da se nam slabo godi. In tu ni izvzet nihče, tudi ne bivša naša najmočnejša politična stranka, ki je v časih še razmeroma dovolj velike politične samostojnosti sedela v Sloveniji na vladnih mestih in ni niti spoznala važnosti problema Slovenske Krajine, kaj šele, da bi bila kaj uspelega ukrenila.
Zato nam že sam ta nerešeni problem Slovenske Krajine zadaja takoj kopico drugih problemov, ki jih bomo morali prej ali slej rešiti, če bomo hoteli kot narod odgovorno živeti in ne brezbrižno životariti in propadati. Inteligenca, ki je petnajst let prihajala iz starih pokrajin v Krajino, nima pokazati skoro nobenih uspehov: iorej problem slovenske elite in preko njega problem  slovenske vzgoje. V Slo-
81
6
vensko Krajino smo zanesli le stari, jalovi spor med »liberalci" in »klerikalci", nismo pa znali priti v imenu enotnega slovenskega naroda in njegove kulture, niti .,nismo hoteli potrkati na oni nezmotljivi čut, ki pravi Prekmurcu, da je Slovenec." Torej problem enotne slovenske politične in kulturne zavesti, problem potov in metod, kako preko strankarskih in svetovnonazornih razlik utrditi v vsakomur, zlasti pa še v eliti neomajno zavest, da je predvsem član slovenskega naroda in kot tak celokupnemu narodu odgovoren za svoje dejanje in nehanje. Tako pa smo v Slovensko Krajino „prišli v imenu državne organizacije, ki pa je sama na sebi vedno mrzel stroj, civilizatoričen sicer, a ne kulturen in zaradi tega nesposoben, sejati življenje v svežo, kipečo grudo Slovenske Krajine". (»Prišlek"). Da bi nam vsaj že enkrat hasnila in nas izpametovala ugotovitev Prekmurca pisatelja Kranjca, „da slovenski uradnik, slovenski inteligent ni bil pripravljen za svoje kulturno poslanstvo, najmanj pa v takem pravcu, kot bi bilo potrebno v smislu slovenske kulture, ki kot taka ni ne ,klerikalna' ne .liberalna'.   S. L e b e n.
82