Dne 14. julija 1903. sem se poslovil pri Čonžku pod Rožnikom od ljubljanskih tovarišev, drugega due rano pa sem se odpeljal v družbi tovarišev Janka Likarja in Rudolfa Vrabla v Idrijo na oglede. Malo dni prej sem dobil dekret, da sem imenovan za učitelja ravnokar ustanovljenega pripravljalnega razreda takrat še mestne realke. — V Logatcu smo dobili voz. Vsi trije potniki smo bili dobre volje, zato je tekla lahka vožnja vedno dalje in globlje proti idrijski kotlini kakor vesela pesetn — predhodnica v novo življenje! V blestečem, od solnca pozlačenem dopoldnevu nas je objela Zala s svojitn  hladom in s svojo divjo romantiko. BŠe pičlo uro, pa bomo tam!" je razlagal prijatelj Janko, ki je po svojih starših idrijske krvi. Čutil se je vznesenega nad nama, češ, kaj hočeta tujca brez mene, ki mi stoji Idrija v mladostnih spominih kakor na dlani pred menoj z vso preprostostjo in originalnostjo! Samozavestno si je pogladil črno brado; prijatelj Rudolf pa  je poizkusil svoje pevsko grlo, da je njegov zveneči bariton odjeknil iz temnega gozda in od sivih skalin, visečih vzpota kraj našega voza. Čim bliže smo bili Idriji, tembolj je rasla v meni radovedncst: kako in kaj? Odgovor se je oglašal iz krepke volje, iz deloljubne sile, ki sta vladali y meni. Mesta pa ni bilo nikjer videti. Šele, ko smo švignili mimo Zagodovega dvorca in Likaričinega domcvanja, so se zasvetiie pred nami hiše in hišice, razpostavljene v slikovitem neredu po kotlini in oklepajočih jo bregeh. Z griča pred nami se je belilo novo, veliko poslopje z živordečo streho — realka! Iz visokih dimnikov se je motal in vil proti nebesni sinjini umazan dim. Zavili stno poleg pokopališča na most in se ustavili pred Didičem. Idrija! — In tedaj sem se seznanil tudi z ravnateljem c. kr. rudniške Ijudske šoie, Alojzijem Novakom, ki nas je prijazno sprejel na svojem stanovanju. Krepak m*ož najboljših let, čvrste postave, vedrega lica, jasnih oči — tak mi je segel prvič v roko. Njegova gostoljubna soproga Leopoldina iz staroidrijske čislane rodovine Vidičeve, vedno dobrovoljnega, smehljajočega se lica, je postavila pred nas merico izborne črnšne in vabljive rezine domačega kruha ter nain želela dobre volje. Beseda je dala besedo, in kmalu se je oglasila v Novakovem stanovanju vesela pesem. Ravnatelj Novak je bil izboren pevec z bobnečim, sonornim basom. Prijatelj Janko je tudi v Idriji potrdil opravičenost slovesa starega izvežbanega pevca, a tovariš Vrabl je s svojim nežnim, sentimentalnim g!asom takoj zbudil pozornost novih idrijskih znancev. Profesor Makso Pirnat je vsaj meni nasproti siavil premiero svoje priljubljene narodne popevke: Tam na vasi lip'ca stoja, hladno senčico ponuja ... Oglasili smo se tudi na Pirnatovem stanovanju, kjer nam je postregla ljubezniva gospa Anica; a naša družba se je razmnožila v širok krog, ko nas je združilo prijazno povabilo idnjskega uglednega meščana Ivana Turka v uti na njegovem vrtu. V naši družbi je bil tedaj tudi ravnatelja Novaka sin Julče, takrat občinski tajnik in moj sokolski brat. In od onega dne pa do 8. julija t. 1., ko je nagloma umrl, sva si ostala z ravn. Novakom dobra tovariša in zvesta prijatelja. Po 14 letih sva šla vsaksebi: on v »učiteljski kot" na pokopališču pri svetem Križu, jaz iz Idrije — vezi sta pretrgali smrt in življenje! — Ni bilo skoro dneva, da bi se ne videlav in ne izpregovorila vsaj nekoliko besed. Če je hotelo delo, da sva bila več časa navezana na dom ali na dolžnosti, sva poslala drug drugemu glas, da se snideva m kaj pogovoriva tu ali tam. Ko me je začela zadnje čase pehati usoda iz kraja v kraj, je svoje srce pošiljal za menoj, spominjajoč se me s pismenimi poročili. Zadnje pismo njegovo je z dne 22. junija t. 1., znaslednjega dne po njegovem godu: »Hvala Ti lepa za čestitke . . . Sedaj tavamo semtertja kakor ovce brez pastirja ..." In zadnja skrb, ki ga izraža to poslednje, name naslovljeno njegovo pismo, velja sinu Julčetu, ki stoji sedaj na froti.. . Alojzij Novak je bil rojen v Idriji dne 20. aprila 1852. kot sin Metličana Alojzija Novaka, kirurga v Idriji. Dasi skozins^oz Idrijčan, je čutil v svojih žilah utrip belokrajinske krvi in neštetokrat mi je izrekel željo, da bi šel z menoj na obiske v Belo Krajino — pogledat dom svojih dedov. Od leta do leta je odmikal to potovanje. A sedaj niu ni treba nikamor več. In kdo ve, koliko časa ostane še meni odprta pot v ljubljeno rodno Belo Krajino, odkoder mu prinesem pozdrave na gomilo?! V letih 1867.—1869. je. obiskoval realko v Ljubljani, kjer je končal tudi učiteljišče 1. 1872. Istega leta je bil imenovan za provizoričnega učitelja na Planini, a že leta 1873. je prišal kot učitelj c. kr. rudniške šole v Idrijo, kjer je deloval do svoje vpokojitve dne 1. oktobra 1913, torej polnih 40 let, in sicer do 1. 1895. kot učitelj, od tega leta naprej pa po smrti ravn. Jakoba Ingliča do konca svojega učiteljevanja kot ravnatelj. Ta dolga leta svojega delovanja v šoli je posvetil pokojni ravnatelj Novak vzgoji in pouku idrijske mladine ter je prehodil vso trnjevo pot idrijskega rudniškega učitelja, ne da bi učakal tolikokrat obetane in tako težko pričakovane boljše dobe svojega stanu. Siužil je pač trdosrčnemu gospcdarju. Dasi po dekretu enako postavljen rudniškim uradnikotn X. činovnega razreda, je prejemal plačo daleč pod to mero, kakor jo prejemajo vsi njegovega stanu, ki se jim dekreti enako glase. Očividnejšega nesoglasja med teorijo in prakso si ne moremo misliti: kar se tiče dolžnosti, je rudniško učiteljstvo enako uradnikom, a kar se tiče pravic, stoji pod njim. To dejstvo je tudi pokojnega ravnateija Novaka močno bolelo in mu grenilo njegovo služ-. bovanje. Udeleževal se je vseh akcij za izboljšanje stanovskega položaja; žal, da so vsi dosedanji napori v tem oziru ostali brezuspešni. Ravnokar pa prihaja z Dunaja glas, da je sedaj rudniško učiteljstvo v Idriji uvrščeno v službeno p-agmatiko državnega učiteljstva. Tako je naposled vkljub vsem težavam, neprilikam in nasprotjem srečno dobojevana ta stara pravda doslej .vedno zapostavljanega idrijskega rudniškega učiteljstva. A te zmage pravice in resnice nad zakrknjenim birokratizmom, ki ni bil učiteljstvu in našemu narodu nikoli prijazen in naklonjen, se pokojni Novak ne more več veseliti. Vsaj en svetal žarek bi posvetil na večer njegovega življenja! Izven šole je ravnatelj Novak posebno v mlsjših letih razvijal uspešno delavnost v blaginjo svojega rojstnega mesta in v narodno probujo takrat še Bnemške Idrije". Dolgo vrsto let je bil občinski odbornik in svetovalec. Tudi on je bil pred 17 leti tned onimi zaslužnimi zastopniki mestae občine, ki so doma, v Ljubljani in na Dunaju požrtvovalno delovali, da je bi!a leta 1901. ustanovljena in otvorjena v Idriji mestna realka, ki jo je 1. 1909. kot višjo realko prevzela država. In srce ga je bolelo, ko so lanskega poletja opustili pripravljalni razred in tako odtrgali od celcte del uspeha njegovega prizadevanja — del onega, kar si je pred časom mesto samo ustanovilo in več let samo vzdrževalo! Kako in zakaj se je to zgodilo — to nam povedo odkritja prihodnjih dni! Pokojni ravnatelj Novak je bil mnogo let odbornik in predsednik Narodne Čitalnice v Idriji, ki je bila ognjišče narodne zavednosti. Tudi v idrijsko kotlino je hudo pritiskal duh nemštva in nemškutarstva. Ostanek onega sistema vidimo še danes v samonemškili napisib, ki se bleste povsod  na poslopju rudniško ljudske šole in v njem kot spomin na minulo dobo narodne brezpravnosti in kot simbol želja in prizadevanj nekaterih Slovencem sovražnih birokratov današnjih dni, Upajmo, da pra- viČna bodočnost izbriše ostanek in simbol! — Toda vkljub vsemu je stal pokojni ravn. Novak neomajno na narodnem stališču. Ko je leta 1893. predložila Narodna Citalnica deželni vladi izpremenjena pravila v potrjenje, je deželna vlada zahtevala v nemškem dopisu nekatera pojasnila in popravila, a predsednik Novak je ta dopis vrnil, sklicujoč se na člen XIX. drž. osnovnib. zakonov in zahtevajoč na slovensko vlogo slovenski odgovor. In deželna vlada je to tudi storila! Sam navdušen pevec, je poleg družabnosti in složnega narodnega delovanja pospeševal v Narodni Čitalnici zlasti petje slovenskih narodnih in umetnih pesmi ter se udeležil premnoge narodne prireditve doma in, izven Idrije, kamor je ponesla idrijska Čitalnica svoj trobojni prapor. — Pokojni ravnatelj Novak je bil tudi med onimi narodnimi Idrijčani, ki so pred 25 leti ustanovili v Idriji podružnico Družbe sv; Cirila in Metoda in ki še danes vkljub težavnim razmeram deluje v prospeh našega narodnega šolstva — danes večinoma pod vodstvom in ob požrtvovalnem delovanju zavednega našega delavstva. V zadnjih letih je s posebno vnemo deloval v odboru Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb. In nebrojno je otrok, ki je zanje ljubeče in požrtvovalno skrbelo njegovo sirotinsko očetovstvo Nebrojno je slučajev, ko se je posvetoval v menoj, kaj naj stori in katero pot naj ubere, da pomaga sirotam iz stisk in nadlog. — Zadnjo dobo je načeloval nadzorništvu Stavbne in kreditne zadruge ter se ves čas kot člarr Vdovskega učiteljskega društva in Logaškega okrajnega učiteljskega društva živo zanimal za delovanje naprednih učiteljskih organizacij. — Predvsetn pa je bil poln skrbi in ljubezni do svoje rodovine ter je svojim otrokom preskrbel ob skromnih svojih gmotnih razmerah temeljito narodno vzgojo. Valovi domačih politiških viharjev niso prizanašali njegovi ugledni hiši, in vsak udarec je z bolestjo občutilo njegovo srce. Zadnja teta je živel v neprestanem razburjenju, a bridkost mu je še povišala smrt ljubljene hčere in ugledne slovenske mladenke Klementine, ki je umrla pred dobrima dvema meseceina kot vzgojevalka v spoštovani rodovini Elsbacherjevi v Žalcu. Zaželjenega miru torej ni dobil v svojo vpokojitvijo, kakor mu ni bilo dano, da bi učakal srečnejšo dobo, ki se poraja Slovencem in tudi Idriji iz sedanjih krvavih dni! — Celo tega ni dožive!, da bi ga vzradostila vest o napravljenem učiteljskem zrelostnem izpitu hčerke Milene, ki je tikoma pred očetovo smrtjo maturirala v Liubljani, Tudi sin Otmar, sedaj v vojni službi, je učitelj, sin Franc pa je profesor na idrijski realki. Pokojni učitelj Božič, ki mu vsa Idrija hrani časten spomin, je bil njegov zet. Ravnatelj Novak je torej načeloval pravi učiteljski rodovini. Kako splošno znana in priljubljena osebnost je bil pok. ravnateij Novak, temu je bil priča njegov pogreb, ki se ga je udeležila tudi šolska mladina s svojim učiteljstvom. Stari čitalniški pevci so se zbrali ob njegovern grobu in so ljubemu prijate!ju in družabniku Lojzetu zapeli v slovo... BUčiteljski kot1* pri sv. Križu pa je sprejel vase novega stalnega najemnika, in slovenska zemlja mu daj, česar mu življenje ni hotelo dati! Šoli in narodu je dal, kar je imel najboljšega: svoje delo in svoje otroke! Jaz mu ne morem dati nič drugega, nego da mu zvesto ohranim spomin v svojetn srcu, ki mi je težko ob smrti dragega prijateljal Zadnjič sem govoril z njim v soboto, dne 7. julija, proti večeru, ko sva se srečala v Rožni ulici, ogledujoča razdejanje laških bomb. V nedeljo zjutraj je odšel v Ledine po krompirja, ob pol 4. popoldne se je vrnil v mesto in je na poti proti svojemu domu govoril pred mojitn stanovanjetn z mojo ženo. Povprašal je po meni ter dejal, da gre malo počivat, ker ga je hoja utrudila. Doma je še použil kosilo, ki mu ga je soproga prihranila od opoldne, potem je legel in umrl Udarila ga je srčna kap: po težki borbi življenja vsaj — lahka smrt! E. Ga n gl.