1994- KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino PTUJSKA GIMNAZIJA 1869-1994 Razstava na ptujskem gradu Letos je minilo 125 let, kar se je majhno in takrat že močno stagnirajoče mesto Ptuj pri de- želni vladi uspelo izboriti za nižjo gimnazijo. Ob proslavi tega jubileja so ptujske kulturne usta- nove (Pokrajinski muzej, Zgodovinski arhiv in Knjižnica Ivana Potrča) v sodelovanju z Gim- nazijo pripravile razstavo "Ptujska gimnazija 1869-1994". Razstava je bila na ogled v mesecu oktobru, postavljena pa je bila v dveh prostorih v pritličju ptujskega gradu. Avtorji so razstavo zasnovali kronološko, kot neke vrste sprehod od začetkov gimnazije do danes, saj se razstava konča z letom 1994. Gim- nazijo so predstavili po posameznih sklopih, teme za razmejitev pa so bila različna poimeno- vanja in preimenovanja šole ter šolske reforme. Obiskovalec se je na razstavi seznanil tudi z glavnimi procesi in značilnostmi ter utripom v širši družbeni okolici, kije na življenje gimnazije imela velik posredni in tudi neposredni vpliv. Razstava je skušala prikazati delo in življenje na gimnaziji v obdobju, ki se zdi na prvi pogled relativno kratko. Vendar, če podrobneje pogleda- mo ta čas, vidimo, da je to obdobje velikih spre- memb in intenzivnega življenja. To je čas dveh svetovnih vojn in čas, ko so nastajale in minevale države in se spreminjale politične ureditve. Gim- nazija je v tem kratkem obdobju delovala v petih (pogojno vzeto celo v šestih) državah, ki so bile po svoji politični ureditvi zelo različne - od mo- narhije do republike. V skladu z vsakokratno državno ureditvijo je bil urejen tudi šolski sis- tem, katerega cilje je morala gimnazija zasle- dovati in izpolnjevati, obenem pa je bila pogosto prepuščena sama sebi, vsaj kar se osnovnih pogojev tiče (permanentni problem ptujske gim- nazije je bil ustrezen prostor). Jubilejna razstava o ptujski gimnaziji je bila po obsegu relativno skromna. V opravičilo avtor- jev je treba povedati, da je prvotni koncept pred- videval dvakrat večji obseg razstave, kot gaje ta dejansko imela. Za to večjo razstavo je bil nare- jen tudi izbor gradiva (prav zato, ker gre za mlaj- še obdobje, je materiala za razstavo - arhivalij in drugih eksponatov - na voljo več kot preveč), vendar na žalost iz finančnih razlogov ta verzija ni mogla biti realizirana. Avtorji so tako bili prisiljeni narediti izbor iz izbora materiala, zbra- 85 1994- vfti KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino nega za razstavo, kar je seveda bistveno vplivalo na celotno predstavitev gimnazije in na poved- nost razstave. Skromna finančna sredstva so bo- trovala tudi temu, da razstave ne spremlja kata- log, ki bi nudil možnost dodatnega informiranja obiskovalcev razstave. V prvem delu razstave je bilo na panojih in v vitrinah predstavljeno šolstvo na Ptuju pred usta- novitvijo gimnazije, nacionalno prebujenje sredi 19. st. in prizadevanje malega provincialnega mesta za to, da dobi gimnazijo. Prizadevanje je obrodilo sadove in leta 1869 je Ptuj dobil Deželno nižjo realno gimnazijo, to je bil tip gimnazije, ki so jih takrat ustanavljali. Dijaki so se lahko v tretjem razredu odločili za grški ali fi-ancoski jezik. Na Ptuju se je večina dijakov odločala za grščino, torej za humanistični tip gimnazije in ne za realnega. Na podlagi tega je deželni zbor 1878 sklenil, da postane ptujska realna gimnazija Dežeka nižja gimnazija, torej humanistična z latinskim in grškim jezikom. Leta 1898 se je gimnazija ponovno preimenovala, postala je Deželna gimnazija cesarja Franca Jožefa. Tako se je imenovala do propada Avstro- Ogrske, obenem pa se je začelo tudi njeno izpo- polnjevanje v osemrazredno gimnazijo. V novi državi, ki predstavlja nov mejnik na razstavi, je ime šole ponovno Državna realna ginmazija, leta 1930 pa je kralj Aleksander na prošnjo meščanov dovolil, da se gimnazija poimenuje po kraljeviču Andreju, tako je do leta 1941 nosila ime Državna gimnazija kraljeviča Andreja. V času II. svetovne vojne, ko so na Štajer- skem zagospodovali Nemci, se je šola imenovala Wolfiram von Eschenbach Schule, Oberschule für Jungen. Nemci so jo takoj vključili v svojo raz- narodovalno politiko, zamenjali so profesorje; v glavnem so poučevali prišleki iz Avstrije. Zadnji del razstave je bil namenjen ginmaziji po drugi vojni, ko je v ospredje - vsaj v dolo- čenih obdobjih - stopila ideološka komponenta, ki jo je gimnazija morala (tako kot druge šole) uveljavljati v procesu vzgoje in izobraževanja. V tem kontekstu je bilo tudi novo preimenovanje, od leta 1966 je nosila ime po narodnem heroju Dušanu Kvedru. V 70. letih so se začela velika prizadevanja za reformo šolstva v celoti. V tem okviru so reševali tudi prostorske potrebe ptujske gimnazije, ki se je 1977. z ostalimi šolami združila v Sred- nješolski center, ta pa je kmalu dobil novo stavbo. S prihodom t. i. "usmerjenega izobra- ževanja" je najkrajšo potegnila prav gimnazija, ki je bila praktično ukinjena, namesto v gimnazijo pa so vpisovali v družboslovno-jezikovno usme- ritev (naravoslovno-matematične na Ptuju na za- četku še ni bilo). Desetletje tega eksperimenta je potrdilo njegovo zgrešenost, z velikimi družbe- nimi spremembami leta 1990 je Ptuj ponovno dobil gimnazijo, šolo, s katero se lahko maturanti vpišejo na katerokoli fakulteto. Ker so avtorji posameznih sklopov pri po- stavitvi zasledovali enotno usmeritev, je to nujno pripeljalo do tega, da se pojavljajo sorodni ozi- roma celo enaki eksponati, ki pa se razlikujejo po času, v katerem so nastali in seveda tudi po sis- temu. Vendar to še zdaleč ni pomenilo ponav- ljanja ali morebitnega nepotrebnega dolgočasenja obiskovalca (na razstavi je bila predstavljena tipična šolska dokumentacija različnih obdobij). Zaradi neskladja med majhnostjo prostora in željo pokazati čim več ter nekaj nepotrebnimi dodatki za "zunanjo učinkovitost" - sporne se nam zdijo predvsem velike povečave (3x2m) stavb, v katerih je domovala gimnazija - je pone- kod prišlo do slabše preglednosti gradiva ter do zasenčenja vsebine in osnovne govorice origi- nalnih eksponatov. 86 1994- ^Mi KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Osnovni problem razstave je bil v tem, da so avtorji, čeprav so natančno vedeli, kaj želijo predstaviti - to pa je celostna podoba o nekdan- jem in tudi zdajšnjem življenju gimnazije - svoj namen le delno uresničili. Glavni razlog (po- manjkanje finančnih sredstev) smo že omenili. Za konec povejmo, da je bila razstava ob jubileju ptujske gimnazije kljub nekaterim po- manjkljivostim prijeten in za marsikoga tudi nostalgičen sprehod skozi nemima in malo manj nemima obdobja najpomembnejše ptujske iz- obraževalne ustanove. Martin Steiner 87