Vzgoja Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše junij 2023 Letnik XXV/2 . številka 98 cena 6,60 eur V žarišcu: Pasti življenja stran 19 Naš pogovor: dr. Miroslava Cencic stran 34 Vzgoja v casu zaslonov in pornografije stran 47 Pouk na prostem – pot do kompetenc za 21. stoletje VZGOJA 98 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše junij 2023, leto XXV/2 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Miran Žvanut mag. Milan Bizant Barbara Cergolj Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej Perko Marjeta Pisk mag. Janez Poljanšek Marija Šušteršic Marija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 urednistvo@revija-vzgoja.si info@revija-vzgoja.si silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Belin Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2023 je 6,60 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 26 € (tujina 36 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Prispevkov ne honoriramo. Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. Natisnjenih 1200 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Srecanje z zmajem Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Rdeca kapica je šla k babici in na poti je sreca­la volka. Otroci se v življenju srecajo z nevar­nostmi, zato jih pravljice pripravljajo na taka srecanja. Žarišcno temo tokrat posvecamo razmisleku, kako otroke v vzgojnem procesu pripravljamo na srecanje z nevarnostmi. Tudi streljanje v šoli v Srbiji sodi v soocanje z volkom ali zmajem, z nerazumno silo, ki dela hude stvari. Mnogokrat smo že slišali o strelja­nju v šolah (ZDA, Evropa), to pa je ponovno pretreslo naša srca. O nasilju veliko govorimo tudi zaradi strahu. Ne cutimo se varne. Kaj pa, ce se zgodi tudi nam? Vzrokov za nasilno vedenje je veliko. Prvi tici v custvih. Zaradi strahu, žalosti, sramu, ljubosu­mja, zavisti ali krivde cutimo veliko nelagodje, zato se pojavi jeza, ki poganja nasilne misli. Ce ne znamo brati svojih custev ali jih sploh ne cutimo, ostanemo brez potrebnih informacij za ustrezno ukrepanje. Hitro lahko zdrsnemo v nenadzorovano agresivno vedenje. Drugi vzrok: otroci se ucijo agresivnega vede­nja od odraslih. Posnemajo starše, druge od­rasle, sošolce, like v filmih in medijih. Sodobni otroci pa se pogosto 'urijo' v nasilnem vedenju v videoigricah. Kolikokrat so tam že streljali ali kako drugace ubijali! To je alarmantno. Tretji vzrok: spolno ranjena oseba nosi v sebi veliko jeze. Alenka Puhar je pokazala, da je družba, ki nima jasno urejenih meja glede incesta, mnogo bolj nasilna. Ko je ranjen naj­bolj nežen del osebnosti, to najbolj boli, zato je obrambni mehanizem jasen: braniti se, ma­šcevati se. Ko je napaden clovekov ponos, se sproži jeza in posledicno agresivno vedenje. Mladi so danes zelo ranjeni v spolnosti, torej tudi v svojem dostojanstvu. Cetrti vzrok: cloveška narava. Otroci postane­jo nasilni do vrstnikov, ce jim vzamejo igraco ali kaj drugega. Pomembno je znati pocakati in ne takoj zadovoljiti svojih potreb. Otroci so agresivni do staršev in drugih avtoritet. Kdor se ne nauci postati gospodar svojih impulzov (pohlepa, posesivnosti, razkazovanja, spolno­sti ipd.), težko kroti agresivno vedenje. Kaj bomo storili za preprecevanje nasilnega vedenja? Na ravni prava imamo mnogo re­gulacij, pomembno pa je, da jih uporabljamo v pravem trenutku in za prave ljudi, v pravih okolišcinah. Ce pravna država deluje smisel­no, se ustvarjata zaupanje in obcutek varnosti, sicer pa nezaupanje, strah in agresivnost. Slovenske osnovne šole imajo vzgojni nacrt. Vzgajati pomeni spremljati osebnostni ra­zvoj posameznika. To pomeni poznati ucen­ca in njegove zadrege ter mu pomagati rasti v harmonicno osebnost. To vkljucuje: (1) oblikovanje 'obcutka lastne vrednosti', saj iz samospoštovanja rastejo odnosi z drugimi; (2) custveno pismenost, da znajo brati sporocila svojih custev in jih smiselno upoštevati; (3) eticno vzgojo, kar pomeni poznavanje in po­notranjenje temeljnih vrednot kot življenjskih smernic in oblikovanje znacaja; (4) pomoc ucencem, ki so že razvili agresivno vedenje, da pridobijo drugacne vzorce reševanja kon­fliktov. Otrok in mladostnik se mora soociti s svojo agresivno težnjo in se uciti, kako ka­nalizirati svojo agresivno energijo. Ucenci se morajo uciti sprejeti odgovornost za svoje vedenje, zato imajo nekatere šole kodeks vede­nja za ucence, pa tudi za ucitelje in starše. Brez krepostnega znacaja ni nenasilne družbe. Duhovna raven: srecanje s svetim. Kdor obli­kuje cut za sveto, pridobi notranjo moc za ob­vladovanje svojega nerazumnega vedenja. Kaj­ti kjer je svetost, se mora zlo umakniti. Vcasih so za otroke molili, danes je molitve zelo malo. V vseh tradicijah. Tudi pomoc od zgoraj je po­trebna, da ukrotimo nasilnega zmaja v sebi. Moj predlog je, da skrbimo za celostni razvoj osebnosti, kar vkljucuje custveno pismenost, razvoj samospoštovanja, eticno in duhovno vzgojo. Ucenci morajo odkriti, da je lepo biti clovek. Odlicen okvir za te dejavnosti je vzgoj­ni nacrt. Uvodnik 3 Silvo Šinkovec: Srecanje z zmajem V žarišcu: Pasti življenja 5 Gregor Pecan: Odrašcanje v informacijski dobi 6 Mojca Tomažic: Družabna omrežja 9 Robert Tekavec: Spolne zlorabe otrok preko interneta 11 Anja Smolic Žnidarko: Vloga vrstniške pomoci pri preseganju pasti sodobne družbe 13 Alenka Höfferle Felc: Vzpon ali zaton slovenske medicinske etike 16 Urh Grošelj: Obravnava otrok in mladostnikov s spolno disforijo 18 Saša Slavkovic: Srcna pot Naš pogovor 19 Marta Premrl: dr. Miroslava Cencic: Moje glavno poslanstvo in sreca je družina Biti vzgojitelj 23 Monika Deželak Trojar: Jezuitski kolegij in zacetki visokošolskega študija v Ljubljani 25 Ksenja Zupancic: Pedagog – steber v medkulturni vzgoji in izobraževanju Vzgojni nacrt 28 Dejan Hozjan, Larisa Rebeka Opeka, Janja Glušic: Vzgojni nacrt potrebuje okvir – pedagoški koncept 30 Dejan Hozjan, Tjaša Udovc, Eli Cigon: Model razvijanja vzgojnega koncepta v osnovnih šolah 32 Mateja Rednak Gradišek: Poucevanje etike v osnovni šoli Starši 34 Benjamin Tomažic: Vzgoja v casu zaslonov in pornografije 36 Lidija Golc: Vošcilnica Podrocja vzgoje 37 Branka Borjanic: Zrcalni nevroni in ucenje 39 Milcek Komelj: Negotova zašcita pred pastmi življenja 41 Petra Žnidar Kozole: Downov sindrom Duhovni izziv 43 Jože Ramovš: Duhovnost se zacne, ko dosežem drugega 44 Matevž Vidmar: Prizadevajmo si za vzgojo Izkušnje 45 Anja Tekavcic: Ohranjanje cebelarstva za našo prihodnost 47 Matej Cepin: Pouk na prostem – pot do kompetenc za 21. stoletje 49 Bralni namig 50 Iz življenja DKPS 52 Napovedni koledar 53 Summary 54 Nova spoznanja Družabna omrežja ... Raziskave namrec kažejo, da naši možgani lahko predelujejo le eno do dve misli naen­krat. Digitalna tehnologija pa nas navaja na hitro preklapljanje in tako nismo vec vajeni globoke dolgotrajne pozornosti na eno stvar. Posledicno trpijo odnosi, ustvarjalno delo in iskanje smisla življenja, saj živimo zgolj po­vršinsko. ... 6 Vzpon ali zaton slovenske medicinske etike ... Pri teoriji spola ne gre le za modno muho; gre za nacrtno, sto let staro ideologijo, ki izvira iz Gramscijeve zamisli, da je treba poseci v narodno, domovinsko, jezikovno, družinsko in spolno identiteto in s tem osa­miti in oslabiti cloveka, saj je le tako mogoce z lahkoto manipulirati z njim. ... 13 Obravnava otrok in mladostnikov s spolno disforijo ... Eksperimentalna zdravljenja je vedno treba opravljati v skladu z eticnimi naceli raziskav, po predhodni presoji eticnih ko­misij. Interes družbe (ali celo ideologije) ne more pri obravnavi posameznika nikoli prevladati nad dobrobitjo posameznika. Predvsem pa moramo v medicini, skladno s tem, kar nam je že davno narocil Hipo­krat, najprej ne ško­dovati. ... 16 Pedagog – steber v medkulturni vzgoji in izobraževanju ... Menim, da je premagovanje stereotipov in predsodkov dolgotrajen proces, v katerega posameznik vlaga sam. Pozoren mora biti na dražljaje iz okolja, ki povzrocajo predsodke ali stereotipe. Ko jih ozavestimo in prizna­mo, smo na dobri poti ter v nadaljevanju premagovanje rešujemo s pogovorom, uspo­sabljanjem, izobraževanjem. ... 25 Ohranjanje cebelarstva za našo prihodnost ... Zavedanje, da ima spodbujanje ohranjanja kulturne dedišcine v šolskem prostoru velik pomen, prinaša mnogo pozitivnih izkušenj tako med ucence kot ucitelje. Spodbujanje cebelarjenja zagotovo krepi zgodovinsko in družbeno zavest o pomenu te dejavnosti, saj ljudje danes vse bolj cenimo domace in narav­ne proizvode ... 45 Odrašcanje v informacijski dobi Gregor Pecan,je ravnatelj OŠ Janka Modra, Dol pri Ljubljani in predsednik Zveze ravnateljev in pomocnikov ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Slovenije. Že leta razmišljam o odrašcanju v današnjem svetu, ki je povezano s pastmi, s katerimi se srecujejo mladi in njihovi starši. Pravzaprav se vsi sprašujemo, ali je današnja mladež res tako drugacna, kot je bila nekoc. Ali je treba vsakih nekaj let generaciji nadeti novo ime in jo s socioloških, pedagoških in psiholoških vidikov obravnavati z drugacnimi metodami? Svet se je v casu enega življenja popolnoma spremenil Kaže, da je res tako. Seveda se je treba zavedati, da so omenjena znanstvena podrocja vse prej kot eksaktna, tako da obravnava z le malenkost drugacnim pristopom lahko pri raziskavi istega fe­nomena prinese precej ali tudi bistveno drugacne rezultate. Kakorkoli že: za vsako novorojeno gene­racijo je svet nov in neznan; vanj se poda­ja pripravljena na soocenje z vsem, kar jo caka – boljše ali slabše. Predstavljajmo si primer osebe, rojene v zacetku dvajsetega stoletja, okoli leta 1910. Predpostavimo še, da je imela dolgo življenje, skoraj do preloma tisocletja. Svet se je v casu ene­ga samega življenja v resnici popolnoma spremenil: na zacetku njenega življenja prakticno še ni bilo avtomobila, clovek je komaj zacel preizkušati možnost mo­tornega letenja, telefon je bil sicer znan že približno 30 let, vendar je bila to še vedno 'novotarija', ki so jo uporabljali le pomembneži, televizija pa se je pojavila šele ob koncu najstniške dobe. Ob koncu življenja doticne osebe pa je bila v orbiti nad Zemljo mreža satelitov, preko kate­rih je mogoce komunicirati s katerokoli tocko na zemeljski obli, prevladujejo plo­ski televizijski zasloni, v 80. letih pa se je pojavil internet, revolucionarno odkritje, ki je povsem v temeljih spremenilo naše življenje. Racunalnik, ki je pred približno 40 leti skrbel za polet vesoljskega colnicka (space shuttla), pa je bil z današnje per­spektive res izredno preprost in ga danes po zmogljivostih za vec stokrat prekaša procesor v solidni igralni konzoli. Življenje in predvsem komunikacijske zmožnosti so se v nekaj generacijah po­polnoma spremenili. Pred 50, 60 leti niso imele vse družine telefona ali avtomobila, danes ni nobena redkost, da imajo v ne­katerih družinah vsi družinski clani svoje avtomobile, s svojimi pametnimi mobil­nimi napravami (to v resnici že dolgo niso vec 'telefoni') pa se lahko vecino casa povezujejo skorajda s celim svetom. Življenje je podrejeno storilnosti Posledice so številne. Veliko jih lahko oznacimo za dobre, prav tako pa veliko za ne tako dobre ali celo za slabe. Življe­nje je postalo neprimerljivo hitrejše, vse je podrejeno storilnosti, clovek mora biti nenehno dosegljiv. To je lahko ocenjeno kot dobro za lastnike podjetij, pa tudi za poklice, kjer se je treba vcasih hitro od­zvati, kjer so od hitrosti lahko odvisna cloveška življenja. Po drugi strani pa je lahko ta nenehna dosegljivost zelo veliko breme za posameznika in velikanska ovira ali vsaj motnja v odnosih v družini, ostalih življenjskih okolišcinah in dejavnostih. Prav tu je mogoce iskati in tudi najti naj­bolj nevarne pasti za razvoj in odrašca­nje današnjih generacij otrok in mladine. Zapovedani storilnost in ucinkovitost, ki smo jima prepušceni na milost in nemi­lost oziroma na kateri smo obsojeni, ima­ta velikanske posledice v naših življenjih. Iz služb prihajamo pozno, s pregretimi cutili zaradi hitrosti dogajanja, množice opravil in delovnih nalog, ki si sledijo iz­jemno hitro in se pogosto prekrivajo, in ne nazadnje zaradi dolgotrajnega strme­nja v zaslonske naprave, ki nam služijo kot orodje pri delu. Da smo lahko odšli iz službe uro 'prej' (preden smo opravili vse naloge z dnevne liste), smo si za 'uri­co' dela prinesli še domov … Podoben opis v marsikateri družini velja za oba starša. Koliko energije potem še ostane za kakovostno preživljanje casa z otroki? In … jim prižgemo TV, racunalnik ali pa jim potisnemo v roke tablico ali pa­metni telefon. Pravzaprav imajo danes številni otroci že pred desetim rojstnim dnevom svoj pametni telefon. Kolikor toliko odgovorni starši namestijo neko obliko starševske zašcite ali nadzora, ki pa ponavadi nista posebej ucinkovita in se ju v ta informacijski svet rojeni otroci zelo kmalu naucijo izklopiti ali zaobiti. Tako lahko dostopajo do raznovrstnih informacij veliko prej, kot so sposobni ustrezno selekcionirati primernost, pre­den so zmožni presojati o resnicnosti najdenega, o verodostojnosti vira. Ne zavedajo se nevarnosti, ki nanje preži­jo na spletu. Bolj žalostno je, da se tega ne zavedajo niti starši, ki so sicer o tem nekaj slišali, ampak … Tako hudo pac že ne more biti, saj so tudi sami nenehno na spletu. Zanimivo je, da se je za razlicne vrste spletnih 'trolov' že uveljavil naziv 'plenilci', kar v svojih izprijenih hotenjih tudi so. Starši, ki jim na kraj pameti ne bi padlo, da bi vrgli svoje otroke v reko, polno krokodilov, torej plenilcev, jih po drugi strani brez pomislekov 'vržejo' med spletne krokodile, ne da bi se zavedali, kaj vse lahko sledi. Odvisnost od nekemicnih sredstev Za dandanašnjo mladino je naslednja nevarnost oz. past odrašcanja nekemicna zasvojenost, na primer odvisnost od za­slonskih medijev. Strokovnjaki že kar ne­kaj casa poudarjajo, da gre pri tem za eno od najhujših oblik odvisnosti z izjemno mocnim odtegnitvenim sindromom, ki lahko privede do najbolj nasilnih dejanj med družinskimi clani. Ce pri odvisno­sti od kemicnih substanc lahko omilijo posledice odtegnitve z nekaterimi drugi­mi kemicnimi sredstvi, ki naj ne bi ime­la zasvojljivih posledic, te možnosti pri 'zaslonski' odvisnosti ni. To je izjemno velika nevarnost, ki se je odrasli zacne­jo zavedati šele, ko je že izjemno pozno, pogosto prepozno. Ali pa so tudi sami že tako zasvojeni, da prav tako potrebujejo pomoc pri odvajanju. Povprecen cas, ki ga najstniki preživljajo pred pametnimi napravami, je v Nemciji že pred nekaj leti dosegel in presegel se­dem ur. Dnevno! V Sloveniji naj stvar še ne bi bila tako kriticna, vendar celostne raziskave ni opravil še nihce, zagotovo pa gremo zelo hitro po tej poti. Družinsko življenje je v krizi Ce strnem: družinsko življenje je zlasti v razvitih državah v hudi krizi. Cas, ki ga lahko starši preživijo z otroki, je vse kraj­ši, starši pa prihajajo iz službe utrujeni in pogosto doma še delajo, tako da je kako­vostno skupno preživljanje casa le še odda­ljen spomin, vse pogostejše pa je 'kupova­nje' miru pred otroki, tako da jim kupijo in potisnejo v roke pametno napravo. Edino, kar je pri tem v resnici 'pametnega', je mor­da naprava. Samo dejanje pa je z vzgojnega stališca, s stališca zdravih družinskih od­nosov in zdravega odrašcanja izjemno ne­spametno in dolgorocno tudi nevarno. Foto: Marko Hrovat Družabna omrežja Stik ali zapravljanje casa Mojca Tomažic, prof. nemšcine in slovenšcine, geštalt pedagoginja, je uciteljica slovenšcine na OŠ Vide Pregarc, soustanoviteljica Inštituta Integrum, predavateljica in vodja delavnic. Družabna/družbena/socialna omrežja – razlicno pojmovanje, a vsem je skupno, da delujejo po drugacnih nacelih trženja, kot smo jih bili vajeni pred desetletji. Na njih je valuta naš cas in naši podatki, ki se prodaja vecinoma oglaševalcem. Njihovi prednosti sta povezovanje ljudi in širjenje informacij, posledic uporabe pa je ob neustreznem ravnanju (pre)vec. Ob tem najbolj trpijo otroci in mladostniki, ki še izoblikujejo svojo identiteto, ter naši odnosi. Družabna/družbena/socialna omrežja Ste navezali stik s prijateljem/-ico iz osnovne šole? Ali pa ste povezani s so­rodnikom, ki se je preselil dalec stran? Izdelujete cudovite izdelke in išcete po­tencialne kupce? Ste s sodelavci hitro raz­rešili kakšno poslovno težavo v skupnem klepetu? Družabna omrežja so odlicna možnost za vse to: hitro lahko vzposta­vimo stik, informacije pa lahko pretocno zaokrožijo po celem svetu. Družabna omrežja, ki jih je po raziskavah podjetja Kepios januarja 2023 uporabljalo 4,76 milijarde ljudi na svetu (59,4 % celo­tne populacije), razumemo kot socialno mrežo, ki povezuje posameznike s sku­pnimi interesi. Virtualni ali resnicni prijatelj Posameznikova socialna mreža v resnic­nem svetu je po raziskavah (Tonioni, 2013: 17) omejena na približno 150 ljudi, ki jih lahko poznamo in sledimo njihovim pomembnim custvenim dogodkom, med­tem ko se na internetu mreža nenehno do­polnjuje in spreminja ter krepko presega število 150. V casu najstništva je ena najvecjih potreb druženje z vrstniki. Prijateljstva pripo­morejo, da si mladostnik izgradi lastno identiteto, razvija socialne vešcine in svoje talente, postaja vedno bolj mentalno ne­odvisen, izraža svoja mnenja in jih tudi na novo oblikuje. Najstnik želi biti slišan, opažen, pomemben in želi pripadati. Socialna omrežja odgovarjajo na tovrstne potrebe otrok in mladostnikov, saj omo­gocajo povezovanje z že poznanimi prija­telji in preprosto ustvarjanje novih prija­teljstev – prijatelje prijateljev – ali pa nam predlagajo povezave s skupinami s podob­nimi interesi. Med mladimi je bolj kljucno vpra­šanje, koliko imajo virtualnih prijate­ljev, kot pa vpra­šanje, kakšni so ti odnosi. Simon Si­nek, motivacijski govornik in pisec knjig o vodenju, pravi, da bi morali v tem obdobju, ko so vrstniki tako zelo pomembni, iskati take prijatelje, na katere bi se lahko zanesli. »Vzpostavi­tev kulture, ki temelji na zaupanju, zahte­va veliko dela. Zacne se z vzpostavljanjem prostora, v katerem se ljudje cutijo varne in kjer jim je udobno biti to, kar so.« (Si­nek, 2020: 137) Na tem mestu se vprašamo, ali je virtual­no prijateljstvo podaljšek globljega, varne­ga, zanesljivega prijateljstva v resnicnosti. Družabna omrežja so namrec smiselna, ko služijo stvarnosti, skrb vzbujajoce pa je, ko nadomestijo stvarnost. Zmenek v živo ali za zaslonom Globlje odnose vidim kot kljucne za srec­no in izpolnjujoce življenje. Taki odnosi premorejo zaupanje, zvestobo, podarja­nje, preživljanje skupnega casa, potrpe­žljivost, prilagaja­nje, podelitev stisk, ki drug drugemu lajšajo vsakdan in stres, težave, nav­zkrižje mnenj, reše­vanje konfliktov … Vsa ta dinamika globljih odnosov se zacne v primarni družini, v otroštvu in mladostništvu pa se odpre navzven v prijateljstvih. Za gradnjo kakovostnih od­nosov je tako kot pri dosežkih vrhunskih športnikov potreben 'trening'. Izkušnje dobrih odnosov, obcutek ljubljenosti, ucenje razreševanja konfliktov – vse to otrok pridobiva znotraj odnosov, ki terja­jo varen prostor in cas, potrpežljivost in zaznavanje drug drugega. »Naši možgani so se namrec razvili v casu, ko je komunikacija potekala samo v živo, iz oci v oci, […] saj od možganov zahteva­jo, da predelajo velike kolicine informacij, […] kot so govorica telesa, izraz na obra­zu in ton glasu.« (Newport, 2022: 135) Osebni stik nam pomaga razvijati custve­no inteligenco. Ce ni prisotnosti 'v živo', smo ljudje lažje tarce manipulacije. Nebesedni spremljevalci govora ohranja­jo našo komunikacijo živo, ucijo pa nas tudi empaticnih odnosov. Raba emoti­konov v virtualnem svetu ne more na­domestiti celostne govorice telesa, ki jo sicer zaznavamo ob srecanju 'v živo'. V sporocilih lahko pušca le slutnjo cutenja. Sposobnost, da si zremo iz oci v oci, da poslušamo brez prekinjanja, zdržimo v istem prostoru, smo pozorni na sogo­vornikova custva, ton, odtenek glasu. V socutnem odnosu se trudimo pogledati na dejstva s sogovornikove perspektive in ga poskušamo razumeti s postavljanjem podvprašanj, potrjevanjem njegovih misli in custev ter se na koncu tudi odzvati, ce si to sogovorec želi. Vse to zahteva stood­stotno prisotnost. Ce otrok oz. mladostnik nima možnosti treninga socutnih odnosov v resnicnosti, ampak jih trenira v medmrežju, postaja vedno bolj otopel. Kadar se sooci s stisko, se zatece k napravam, ne pa k osebam. Tako za otroka res ni vec težavne komu­nikacije, ki bi omogocala osebnostno rast, a se srecuje z nezmožnostjo komunikaci­je. Težava niso družabna omrežja sama po sebi, temvec njihova prekomerna upora­ba, saj tako postanejo nadomestek resnic­nosti. Preslaba ali (lažna) predobra samopodoba Sodobni mladostnik se pogosto podaja na virtualno pot spoznavanja samega sebe. Svojo samopodobo gradi in utrjuje ter prilagaja glede na dogajanje na medmrež­ju celega sveta. Spremlja mnogo zgodb, vendar – ali res živi svojo zgodbo, je to res njegovo poslanstvo? Najstnikov svet je že sam po sebi napol­njen z iskanjem, veliko spremembami in izzivi. Ob uporabi družabnih omrežij, ko dobimo sporocilo, všecek, odziv, ali pa ob neskoncnem drsenju po zaslonu se spro­šca hormon dopamin, hormon ugodja, ki v nas vzbuja dobro voljo, veselje, dejavno življenje, živahnost. Imamo obcutek, da nas nekdo opazi, pocutimo se pomemb­ne in pripadne. V mladostništvu je dopa­min še pomembnejši kot v odrasli dobi. Ce uporaba družabnih omrežij postane za mladostnika izhod, ko doživlja stresno obdobje najstništva, in mu pomaga pri soocanju s stresom ter tesnobo, se to utrdi v njegovih možganih do konca življenja. Tako mnogi ne vedo, kako vzpostaviti globlje in smiselne odnose. Zanje so prija­telji za zabavo, igranje igric, ne pa nekdo, na katerega bi se lahko zanesli. Zavedajo se, da drugega lahko kadarkoli 'odznacijo' kot prijatelja ali 'vržejo' iz skupine. Na socialnih omrežjih ob pregledovanju drugih profilov hitro dobimo obcutek, kako gre 'vsem' odlicno, fotografije raz­krivajo popoln izgled, ljudje se podajajo na sanjska potovanja in izlete, dosega­jo vrhunske rezultate … Naš preprosti vsakdanjik, ki je sicer zadovoljiv in osre­cujoc, se hitro razblini v 'ne dovolj do­brega'. »Kritiki poudarjajo tudi ucinke družbenih omrežij, da nam lahko dajejo obcutek, da smo izloceni ali ne dovolj dobri, da podžigajo izcrpavajoco jezo, da netijo naše najslabše plemenske na­gone in da morda celo razgrajujejo sam demokraticni proces.« (Newport, 2022: 136–137) Otroci, še posebej pa najstniki stremijo za idoli. Zglede lahko najdejo v primarni in razširjeni družini, najveckrat pa med slavnimi osebami, športniki in glasbeniki. Dandanes pa slavo žanjejo influencerji ali vplivneži, ki so mnogokrat tarca marke­tinških potez, saj so 'uporabni' za promo­cijo izdelkov. Pomanjkanje pozornosti Johann Hari v svoji knjigi Ukradena po­zornost (2023) ugotavlja, zakaj je naš fo­kus tako kratkotrajen. V Združenih drža­vah Amerike v povprecju traja usmerjena pozornost na posamezno nalogo pri naj­stnikih 65 sekund, pri pisarniških usluž­bencih pa tri minute. Raziskave kažejo, da je v zadnjem casu zelo zmanjšana naša zmožnost pozornosti in globokega razmi­šljanja zaradi hitrega preskakovanja misli, ki ga zahteva uporaba digitalne tehnolo­gije. Pri mladih je to še bolj opazno, saj se možgani še niso do konca mielinizirali. Beganje misli bi lahko povezali z željo po vecopravilnosti. Raziskave namrec ka­žejo, da naši možgani lahko predelujejo le eno do dve misli naenkrat. Digitalna tehnologija pa nas navaja na hitro prekla­pljanje in tako nismo vec vajeni globoke dolgotrajne pozornosti na eno stvar. Po­sledicno trpijo odnosi, ustvarjalno delo in iskanje smisla življenja, saj živimo zgolj površinsko. Kaj lahko storimo? Otroško srce, a tudi odrasli nismo izvzeti, je prevec ranljivo, da bi lahko filtriralo vse informacije. Kako lahko pomagamo otro­ku in samim sebi? Pogovor: Kot starši, pedagogi ali vzgojite­lji poskusimo iti v korak z njimi in vzpo­stavimo dialog z otrokom o njegovi upo­rabi družbenih omrežij: katera uporablja, kaj z njimi pocne, s kom je v stiku, katere podatke/slike o sebi razkriva ... Otrok naj sam razloži, kako uporablja aplikacije. Prepricajmo se, da zna varno uporabljati aplikacije, blokirati osebo, prijaviti lažni profil ... Filtri: Ce se odlocimo za filtre, jih nasta­vimo na vseh napravah, tudi svojih, in tedensko v pogovorih z mladostniki pre­verjajmo njihovo smiselnost. Odobrene aplikacije: Sami in skupaj z otroki premislimo, katere aplikacije nam resnicno služijo in katere nam jemljejo cas. Otroci naj uporabljajo tiste aplikacije, ki jih tudi mi odobrimo. Cas: Ponoci ne uporabljajmo naprav. Cas na zaslonih omejimo, pri cemer nam lah­ko pomagata alarm ali odštevalnik casa, ki si ga vnaprej nastavimo. Pogovorimo se, kolikokrat tedensko bo otrok upora­bljal naprave in koliko casa. Pred njiho­vo rabo naj otrok starše vedno vpraša za dovoljenje. Prostor: Naprave naj imajo v hiši dolo­ceno mesto, kamor jih pospravljamo. Ce imamo možnost, lahko za njihovo rabo dolocimo koticek v stanovanju. Otrok naj jih ne uporablja sam v zaprtem prostoru, npr. v sobi, kopalnici, na stranišcu. Aktivnost pred uporabo: Preden poseže­jo po zaslonih, naj doloceno kolicino casa preživijo na svežem zraku ali tako, da so telesno aktivni. Osebni dnevnik: Za stik s seboj, ki ga za­radi rabe družbenih omrežij izgubljamo, lahko pišemo osebni dnevnik. 'Post it' listek: Pred uporabo naprave si naredimo nacrt, kaj bomo opravili v casu pred zaslonom. Listek si prilepimo zraven naprave. Sproti obkljukamo narejeno. Medgeneracijsko druženje: Družabna omrežja spodbujajo druženje istih gene­racij, zato je stik z razlicnimi generacijami v razširjeni družini izjemno pomembno. Vaja za osredotocanje: zbrano posluša­nje, barvanje, pocasno gibanje, miselne naloge za razmišljanje idr. Danes se uporabi družabnih omrežij ne moremo v celoti izogniti, pomembno pa je, da doloceno kolicino casa in energije namenimo temu, kako jih bomo upo­rabljali mi in kako otroci, da bo njihova uporaba res predvsem koristila in ne ško­dovala našim življenjem. Viri in literatura • Hari, Johann (2023): Ukradena pozornost: zakaj se ne moremo zbrati – in kako si znova pridobimo zmožnost poglobljenega razmišljanja. Brežice: Primus. • Newport, Cal (2022): Digitalni minimalizem: kako živeti bolje z manj tehnologije. Brezovica pri Ljubljani: Zavod Iskreni, za­vod za kulturo življenja. • Sinek, Simon (2020): Neskoncna igra. Ljubljana: Smart Com. • Tonioni, Federico (2013): Ko internet postane droga: kaj morajo starši vedeti. Nova Gorica: Zdravstveni dom Nova Gorica. »Verjamem, da se v odprtih odnosih nahaja rešitev za vse težave naše družbe.« (Albert Einstein) Foto: Rebeka Hozjan Spolne zlorabe otrok preko interneta Realnost tehnologije Robert Tekavecje vodja Oddelka za mladostniško kriminaliteto na Upravi kriminalisticne policije pri Generalni policijski upravi, dolgoletni preiskovalec kaznivih dejanj na škodo otrok ter predavatelj in vodja usposabljanj na podrocju policijskega dela, usmerjenega v preiskovanje kaznivih dejanj na škodo otrok. Tehnologija in z njo povezane pametne naprave, internet in aplikacije, ki dostopajo do virtualnega sveta, so spremenili vsakodnevna opravila in vedenje ljudi. Tehnologijo sicer povezujemo s pozitivnim napredkom, ki med drugim omogoca ekonomsko rast, konkurencnost, zabavo in tudi ucenje, ki si ga brez tehnologije težko predstavljamo. Prav hiter razvoj tehnologije pa nam ni omogocil popolne in pravocasne prilagoditve. Prilagoditve, ki je pomembna predvsem pri vzgoji otrok o tem, kako naj pametne naprave varno in odgovorno uporabljajo, koliko casa dnevno je primerno, da gledajo v ekran, do katerih vsebin dostopajo in kdaj v njihovem otroštvu je varno in zdravo, da jih zacnejo uporabljati oz. da jih celo dobijo v osebno last. Torej zelo zahtevna naloga predvsem staršev, ki sami tega niso bili deležni oziroma priuceni. Namen clanka je predvsem opozoriti na nevarnosti in pasti, ki jih prinaša inter­net. Teh je veliko in v razlicnih oblikah, osredotocili pa se bomo na spolne zlorabe otrok, ker ta dejanja na otrocih in mladih pušcajo hude ali celo trajne posledice in ker so spolne zlorabe otrok v virtualnem okolju pogosto povezane s tistimi, ki so storjene v fizicnem, torej resnicnem svetu. Spolne zlorabe otrok Internet je preplavljen z vsebinami, ki pri­kazujejo nasilje in pornografijo in ki so za razvoj otrok škodljive. Še toliko bolj, ker se z njimi lahko sooci otrok sam, zato ne bo vedel, kako se odzvati, ne bo znal pre­delati videne vsebine in bo ta nanj vpliva­la ter pustila posledice, lahko tudi trajne. Že sam ogled pornografskih in seksual­nih vsebin namrec pomeni spolno zlora­bo otroka prav zaradi posledic. Po svetovnem spletu kroži na milijone fo­tografij in videoposnetkov, na katerih so otroci goli ali spolno zlorabljeni. Gradiva prikazujejo prave otroke, ki so v fizicnem okolju spolno zlorabljeni, njihova zloraba pa se nadaljuje z deljenjem in izmenjavo teh posnetkov med storilci zlorab otrok zaradi potešitve spolne potrebe, pa tudi zaradi zaslužka. S povpraševanjem (iskanjem teh gradiv) se poveca tudi povpraševanje po ponud­bi tega gradiva, kar posledicno pomeni vec spolno zlorabljenih otrok. Storilci se povezujejo z enako mislecimi, si preko spleta izmenjujejo tovrstno gradivo, se spodbujajo k izdelavi novih posnetkov in si izmenjujejo nasvete in trike za prido­bivanje žrtev in prikrivanje svojih dejanj. Na žalost to veckrat pomeni, da storilci za izdelavo takega gradiva spolno zlo­rabljajo tudi lastne otroke. Ti storilci so najbolj uveljavljeni v njihovem svetu, saj proizvajajo novo, še nevideno gradivo. Ko se spolna zloraba posname in razširja pre­ko spleta, pa je škoda še vecja, saj morajo žrtve živeti v zavedanju, da jih bodo fo­tografije in posnetki najhujših trenutkov njihovega življenja spremljali celo življe­nje in so na ogled prakticno vsem. Tako imenovani spletni predatorji na otroke prežijo v razlicnih spletnih klepe­talnicah, družbenih omrežjih, racunalni­ških igricah ter forumih. Vse vec otrok pri vedno nižji starosti kar precej casa dnev­no nameni brskanju po spletu, kar pove­cuje njihovo izpostavljenost nevarnostim in zlorabam preko spleta. Otroci so lahek plen storilcev, ki manipulirajo z njimi, igrajo igro pridobivanja zaupanja in ohra­njanja skrivnosti. Od otrok pridobivajo posnetke, na katerih so goli, ali še huje, s posnetki jih izsiljujejo, tudi z namenom, da bi privolili v srecanje v fizicnem okolju, vse z namenom spolne zlorabe. Ne smemo pa zanemariti tudi spletnih spolnih zlorab, pri katerih so storilci teh kaznivih dejanj sovrstniki, ki zaradi po­manjkanja osebne odgovornosti delijo fotografije golih vrstnikov in jim s tem med znanci, sošolci in prijatelji povzroci­jo trpljenje in hude posledice. Pogosto si namrec vrstnika, ki sta v intimnem raz­merju, med seboj pošljeta fotografijo, na kateri sta gola ali pomanjkljivo oblecena. Nato eden od njiju fotografijo ali posne­tek pokaže ali celo pošlje naprej. Vse vec je prijav, pri katerih kriminalisti s preiskavo ugotovijo, da se otroci, stari pet let in vec, posnamejo goli in tak po­snetek objavijo na družbenih omrežjih. V teh primerih gre predvsem za otroke, ki imajo pametne naprave v svoji lasti in neomejen ter nenadzorovan dostop do interneta in družbenih omrežij. Na svo­jih pametnih napravah tako dostopajo do vseh mogocih vsebin. Ker si sami zaradi prenizke starosti ne morejo ustvariti upo­rabniškega racuna na družbenih omrež­jih, uporabljajo racune staršev ali pa jim starši ustvarijo racun zato, da bi otrokom omogocili dostop do on-line iger. Preko teh racunov se otroci pogosto sami goli posnamejo in vede ali nevede objavijo tak posnetek. Storilci spolnih zlorab otrok in njihovo delovanje Pogosto slišimo mit, da je nekdo, ki zlora­blja otroke, moški v zrelih letih, samski, ki živi z mamo. Prav nasprotno, osumljenci spolnih zlorab otrok so stari, mladi, po­stavni, zanemarjeni, poroceni, samski, z otroki, brez njih, inteligentni in tisti malo manj. So moškega, redkeje ženskega spo­la. Pedofilov in vseh tistih, ki zlorabljajo otroke, na ulici ni mogoce prepoznati. Zunanjost jih ne razkrije, prav tako ne njihovo vedenje, saj so pri svojem pocetju zelo previdni. Vcasih nas kar preseneti, da je osumljeni sicer nekdo, ki je zelo uvelja­vljen v svoji okolici. Žrtve lahko najdejo na ulici ali na svetov­nem spletu. Prežijo na spletnih straneh, družbenih omrežjih, klepetalnicah, on-li­ne igrah, tam, kjer se zadržujejo otroci in najstniki. Moramo reci, da so na internetu lahko ranljivi vsi otroci. V vecji nevarnosti so seveda tisti najmlajši, tisti, ki niso vešci uporabe svetovnega spleta in se ne zaveda­jo nevarnosti, tisti, ki so na internetu dalj casa in ki imajo nenadzorovan in neome­jen dostop do njega, torej so brez starše­vske kontrole. Potek kriminalisticne preiskave Preiskava spolne zlorabe otroka navadno poteka po prijavi oškodovanca ali njego­vega zakonitega zastopnika, drugega, ki je zlorabo zaznal, ali po prijavi ponudnika in­formacijske tehnologije in tudi na podlagi lastne zaznave policije, ko pri eni preiskavi naletimo na vec osumljencev ali žrtev. Slovenska policija vecino prijav prejme s strani tujih ponudnikov informacijske tehnologije: lastnikov elektronskih pošt, družbenih omrežij, platform ... Ta pod­jetja imajo veliko vlogo pri odkrivanju spolnih zlorab otrok, predvsem pri zazna­vanju razširjanja takega gradiva. Slednji namrec zaznajo razširjanje takega gradiva na svojih omrežjih, to prijavijo ameriške­mu Nacionalnemu centru za pogrešane in zlorabljene otroke, le-ta pa pošlje prijavo policiji. Slovenska policija te prijave preje­ma preko Europola, ki je zelo pomemben partner v boju proti spolnemu izkorišca­nju otrok. Kriminalisti oz. policisti nato ugotovijo identiteto osumljenca, še bolj pomembno pa je, da ugotovijo identiteto otroka, ki je žrtev spolne zlorabe in ga je treba cim prej rešiti. Ce spolno zlorabo otroka preko interneta zazna starš ali kdo, ki je otroku blizu, naj o tem takoj obvesti policijo. To je pomemb­no predvsem zato, da bodo lahko policisti zavarovali dokaze, da bodo storilca našli, predvsem pa, da pomagajo omejiti razšir­janje intimne fotografije, ce jo je otrok že poslal. Pomen preventivnega delovanja Poudariti je treba pomen preventivnega delovanja. Pozivamo predvsem starše, da nadzorujejo svoje otroke pri uporabi in­terneta in jih opremijo z znanjem, ki jim bo pomagalo, da se z zlorabo nikoli ne so­ocijo: ne kot žrtve in ne kot storilci. Poleg staršev so za preventivo pred ra­znimi spolnimi in drugimi spletnimi zlo­rabami kljucnega pomena tudi ucitelji, vzgojitelji in ostali pedagoški delavci, ki so najvec v stiku z otroki in mladostniki in jim otroci zaupajo. Predvsem pa moramo vsi odrasli otrokom dati vedeti, da smo jim vedno na voljo za pomoc in podporo, ne glede na težave ali vsebine, s katerimi so se srecali na spletu. Vcasih bo za raz­rešitev njihove stiske ali težave zadostoval že pogovor z eno odraslo osebo, vcasih pa se v ozadju lahko skrivajo že omenjena kazniva dejanja. Takrat je treba to nazna­niti policiji. Policisti in kriminalisti bodo naredili vse, kar lahko, da zašcitijo otroka, proti storilcem pa ukrepali v skladu s svo­jimi pristojnostmi. Nekaj pravil, kako se vesti na spletu Na splet dajemo cim manj osebnih podat­kov, to, kar nas dela unikatne, fotografij, podatkov, da smo na pocitnicah. Intimnih fotografij nikoli ne objavljamo in pošilja­mo po spletu. S pritiskom 'pošlji' izgubi­te nadzor nad vsebino, ki se bo v sekundi razširila. Z neznanci se ne pogovarjamo preko spleta, ne zaupamo jim osebnih podatkov, ne srecujemo se z njimi v živo. Splet lahko izklopimo z enim klikom: ce kdo od nas želi nekaj, cesar ne želimo sto­riti, ob cemer nam je neprijetno, zapremo pogovorno okno in storilca ne bo vec. Starši in otroci naj se o tem pogovarjajo, starši naj otroke seznanijo, kako naj se ubranijo neznancev. Pridobijo naj njihovo zaupanje, da jim povedo, ali je kaj naro­be. Otroci so v stiski, imajo obcutek lastne krivde, strah jih je, kaj se bo zgodilo, strah jih je, da bo storilec uresnicil grožnje in slike objavil, prav tako pa jih je strah, da bodo starši vzeli dostop do spleta. Foto: BS Vloga vrstniške pomoci pri preseganju pasti sodobne družbe Anja Smolic Žnidarko, univ. dipl. pedagoginja in prof. sociologije, je svetovalna delavka na OŠ Danile Kumar. Ko govorimo o šolajocih se otrocih in mladostnikih, njihovih željah, vrednotah, nacinih delovanja in custvovanja, moramo nujno upoštevati trenutno družbeno stanje, ki razlicnim generacijam daje specificne pogoje za oblikovanje življenjskih vzorcev. Zavedati se moramo, da se sodobna družba hitro spreminja. Otroci so izpostavljeni številnim pastem, kot so zasvojenost z elektronskimi napravami, socialna izkljucenost, nasilje v šoli, negativna samopodoba itd. Kapitalisticna logika, vpeta v vse družbene mehanizme, neoprijemljiva prihodnost, mnoštvo izbire in teža odgovornosti za le-te pomembno vplivajo na clovekovo dojemanje sebe kot posameznika ter pripadnika skupnosti. Zato je zelo pomembno, da se otrokom zagotovi podpora, ki je v šolskem prostoru mogoca tudi preko vrstniške pomoci. Mocna skupnost kot alternativa individualizmu Negotove situacije v sodobnem svetu na­kazujejo, da je skupnost, ki potencialno predstavlja varen in spodbuden prostor za vsestranski razvoj, privlacna in smisel­na alternativa. Individualizem, znacilen za sodobne družbe, pogosto vodi v med­sebojno ravnodušnost in nepovezanost, medtem ko se v skupnosti negativni ob­cutki lažje sprostijo in teža nelagodja se razdeli med clane (Salecl, 2010). Za dana­šnji cas je znacilno, da se po eni strani so­ocamo z višjimi zahtevami in pricakovanji do cloveka – odraslega, otroka in mlado­stnika, po drugi strani pa je vse manj na­ravnih virov podpore, kot so velike druži­ne, podporne skupine vrstnikov, prijatelji itd. Vse vec je individualizma, mladostni­ki 'jaz generacije' so vzgojeni v preprica­nju, da so nekaj posebnega in da lahko do­sežejo vse, v praksi pa kmalu ugotovijo, da temu ni tako (Mikuš Kos, 2017: 155). So­dobnega cloveka preveva ambivalentnost, saj potrebuje na eni strani red in varnost, hkrati pa tudi svobodo in eksperimentira­nje. Identitetni razvoj posameznika v casu, v katerem so ljudje izgubili svojo trdnost, dolocnost in kontinuiteto, danes ni vec enoznacen (Nastran Ule, 2000: 297). Razlicni vzgojni akterji za skupni cilj Tradicionalne avtoritete, kot so oce, ucitelj in duhovnik, ki so vcasih mocno vplivale na posameznikovo življenje, se danes premešcajo drugam. Kje torej v razpršenem prostoru išcemo avtoriteto, ki je zanesljiva, nudi varnost in hkrati osvobaja? Poudarjanje individualizma in glorificiranje le-tega daje možnost, da je vsak sam oblikovalec lastnega življenja, edina odgovorna in zaupanja vredna av­toriteta, ki ji je smiselno slediti. Vzgojite­lji in odgovorni odrasli se z odrašcanjem mladostnika vse bolj odmikajo s pozicije tistega, ki vzpostavlja avtoriteto, red in strukturo, ter vse vec odgovornosti in odlocitev prepušcajo mladostniku (Ule, 2008: 193). Ce vzgojni stili in ravnanja pomembnih drugih ne gredo v smeri, da bi zagotavljali primerna pricakovanja do otroka/mladostnika in mu omogoca­li razvoj v odgovornega, avtonomnega, samostojnega, kriticnega in spoštljivega posameznika, sta lahko teža realnega ži­vljenja in prevzemanje odgovornosti za mladega cloveka zelo obremenjujoca. Zavedati se moramo, da smo v vzgojo otrok in mladostnikov vpleteni razlicni vzgojni akterji, kot so družina, vrtec/šola in vrstniške skupine, pri cemer ima vsak od njih specificno, pomembno in hkrati nujno razlicno funkcijo pri osamosvaja­nju otroka/mladostnika. Tradicionalno je družina skrbela za zašcito in varnost otrok, šola pa za bogato ucno okolje ter vrstniške skupine za raziskovanje in eks­perimentiranje. Danes se zdi, da se razli­ke med tradicionalnimi vlogami brišejo, da so vzgojne vloge nejasno razporejene oz. da prihaja do stapljanja med razlicni­mi vzgojnimi okolji. Cilj sicer razlicnih vzgojnih akterjev pa je skupen – delati v korist otroka (Kroflic, 2015). Pomembno vlogo v procesu osamosva­janja imajo nosilci avtoritet, ki naj bi otroke vzgajali v samostojne, odgovorne, avtonomne in spoštljive posameznike s pozitivno samopodobo ter voljo do so­oblikovanja svoje družbene resnicnosti. Vzgojitelji/ucitelji naj bi na otroke/ucen­ce prenašali optimizem, obcutke oseb­nostne moci in védenje, da imajo lahko življenje pod nadzorom oz. ga uredijo glede na lastna prepricanja in vrednote. Ker se je formiranje vrstniških skupin v veliki meri prestavilo na splet in druž­bena omrežja, ima šola na nek nacin dolžnost, da otrokom in mladostnikom omogoci cim vec kakovostno prežive­tega ucenja v skupini ter neformalnega druženja. Vrstniška pomoc lahko poteka na razlicne nacine, od tega, da si ucenci med seboj pomagajo pri ucenju, do tega, da se skupaj ukvarjajo s športnimi ali kulturnimi dejavnostmi ter si med seboj nudijo custveno podporo. Ljudje vedno znova išcemo odgovore, ravnovesje med tem, da smo edinstveni in drugacni od vecine na eni strani ter da pripadamo skupnosti (družinski, vrstni­ški, interesni itd.) na drugi. Med seboj se primerjamo in želimo ugoditi najrazlic­nejšim zahtevam, ki so nam vsiljene, bo­disi neposredno bodisi posredno. Takoj ko posameznik nima vec jasnih druž­benih sider, 'socialnih stabilizatorjev' v klasicnem smislu, kot so cerkev, stabilna družinska skupnost, jasno vrednotno orientirana šolska skupnost itd., vse bolj išce oporo v razpršenih, medijsko posre­dovanih smernicah za osebne izbire in potrošništvu na spletnih omrežjih. Za mlade je že zgodaj pomembno, da se samostojno odlocajo, da imajo moc in nadzor nad svojimi življenjskimi izbi­rami ter da so neodvisni od primerjav s svojimi bližnjimi (Ule, 2008). Možnosti osebnih izbir so skoraj neskoncne, ven­dar pa teža odgovornosti za sprejemanje le-teh pogosto predstavlja breme lastne­ga uspeha ali neuspeha. Individualiza­cija je v svojem bistvu protisloven pro­ces, saj se poleg možnosti osvobajanja od tradicionalnih vezi in iskanja lastne edinstvenosti osebne življenjske poti ne morejo oblikovati brez aktivnega sode­lovanja, interakcij in potrjevanja med posamezniki, kar se posledicno dosega v dialogu in medsebojni solidarnosti (prav tam). V današnjih casih pogosto ni vec samoumevno, da razmišljaš, kaj bi lahko naredil za skupno dobro. Morda je bolj verjetno, da posameznik prej pomisli na to, kaj bi skupnost lahko naredila zanj. Vrednost vrstniške pomoci na šoli Znotraj šolskega prostora je medsebojna pomoc med vrstniki eden od temeljev mocne šolske skupnosti. Na Osnovni šoli Danile Kumar imamo organizirano (med)vrstniško pomoc, pri kateri sta­rejši ucenci pomagajo mlajšim. Nudijo jim ucno pomoc, berejo z njimi, se po­govarjajo in družijo. Izkazalo se je, da ima posredovanje védenja in osebnih izkušenj vrstnikov posebno moc tako za tiste, ki pomoc prejemajo, kot za tiste, ki jo nudijo. Povezovanje med mlajšimi in starejšimi ucenci je izjemno pomemb­no, predvsem pa je pomembno gojenje kulture pristnih in spoštljivih odnosov ter komuniciranja, ki se morajo odvija­ti tudi v živo, v interakciji, iz oci v oci. Vrstniški odnosi imajo tako možnost, da se poglobijo. Hitre rešitve niso vec najpomembnejše, ampak je pomemben tudi napredek na osebnem, duševnem in custvenem podrocju. Pri tem je ne­zanemarljiva vloga odraslega mentorja, ki program vrstniškega izobraževanja nacrtuje in spodbuja ter usmerja vse vkljucene. Zato se na šoli enkrat na me­sec srecamo z vrstniškimi pomocniki na cajanki, kjer ima vsak možnost deliti svoje izkušnje, izpostaviti težavo in sam ali v skupini poiskati rešitev. Ne gre za nakljucno izmenjavo informacij med vrstniki, ampak za skrbno nacrtovan proces, kjer je pri organizaciji, izvedbi in evalvaciji pomembna vloga odraslega, ki proces ucenja vodi v smeri okrepitve vseh vpletenih. Šolski prostor ne more biti imun na družbene spremembe. Ce se želi odra­šcajoci mladini približati in nanjo vpli­vati, je treba najti ravnotežje med nekoc uveljavljenimi vzgojnimi pristopi ter novimi pedagoškimi pogledi in standar­di, ki izvirajo iz razlicnih dejavnikov in sprememb v družbi (tehnološki razvoj, spremenjeni družinski vzorci, vzgojni stili in vrstniške interakcije, individua­lizacija družbe ipd.). Mladostniki v so­dobnem svetu so razpršeni, njihovi cilji v tradicionalnem smislu so manj konkre­tni, zato jih moramo vzgajati v pogumne ljudi, ki bodo zaupali vase in v druge ter bili pripravljeni aktivno graditi sku­pnost, ki ji pripadajo. Verjeti moramo, da svet ne predstavlja zgolj nevarnosti, ampak je tudi zanesljiv in prostor lepega. Vrstniška pomoc je gotovo eden izmed temeljev, ki preprecuje socialno izkljuce­nost ter gradi socutno skupnost, v kateri ima posameznik možnost vsestranskega razvoja in dobrobiti. Literatura • Kroflic, Robi (2015): Kje se v partnerstvu med vrtcem/šolo in družino znajde otrok/mladostnik? Vzgoja in izobraževa­nje, letnik 4–5(46), str. 5–12. • Mikuš Kos, Anica (2017): Duševno zdravje otrok današnje­ga casa. Radovljica: Didakta. • Nastran Ule, Mirjana (2000): Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana: Sophia. • Salecl, Renata (2010): Izbira. Ljubljana: Cankarjeva založba. • Ule, Mirjana (2008): Za vedno mladi? Socialna psihologija odrašcanja. Ljubljana: FDV. Foto: Lejla Colnar Trojok Vzpon ali zaton slovenske medicinske etike O teorijah v sodobni družbi na okrogli mizi 13. Hipokratovega srecanja Alenka Höfferle Felc, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine, prof. angleškega in francoskega jezika, je upokojena, bila je profesorica na gimnaziji, napovedovalka na radiu in zdravnica. V Domu sv. Jožefa v Celju je 4. marca 2023 potekalo 13. Hipokratovo srecanje z naslovom Vzpon ali zaton slovenske medicinske etike. Srecanje je organiziralo Združenje slovenskih katoliških zdravnikov v sodelovanju z vodstvom Doma sv. Jožefa ob desetletnici smrti akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, obenem pa smo se spominjali obletnic še dveh velikih mož, ki sta delovala na podrocju slovenske medicinske etike in deontologije: minilo je namrec tudi deset let od smrti prof. dr. Antona Dolenca in 30 let od smrti akademika prof. dr. Janeza Milcinskega. Na okrogli mizi je sodelovalo pet ugle­dnih zdravnikov in predstavnik peda­goške stroke, saj se vse zacne v šoli: doc. dr. Božidar Voljc, predsednik Republiške komisije za medicinsko etiko (KME), prof. dr. Jože Balažic, predstojnik Katedre za sodno medicino na medicinskih fakulte­tah v Ljubljani in Mariboru, prof. dr. Urh Grošelj, pediater endokrinolog in mag. bioetike, prof. dr. Matjaž Zwitter, profesor medicinske etike na MF v Mariboru, prof. dr. Štefan Grosek, pediater intenzivist, ter p. dr. Silvo Šinkovec, jezuit, defektolog, te­olog, dolgoletni urednik revije Vzgoja in direktor Inštituta Franca Pedicka. Lotili smo se treh tem, ki trenutno naj­bolj vznemirjajo slovensko javnost in sodobno družbo nasploh. Zanimalo nas je, kako nam uspeva usklajevati težnje, ki zadevajo evtanazijo, ugovor vesti in teorijo spola s Hipokratovo prisego in poslanstvom zdravnika. Ali še velja pri­sega o spoštovanju življenja od spocetja do naravne smrti? O evtanaziji Ker je društvo Srebrna nit pripravilo Za­kon o pomoci pri prostovoljnem koncanju življenja (ZPPKŽ), smo najprej poslušali leta 2013 posneto izjavo prof. dr. Jožeta Trontlja, v kateri smo slišali kar nekaj sva­ril ob izvajanju evtanazije v deželah, kjer je uzakonjena: razmišljanje o prihrankih, to­rej financno vrednotenje življenja, obcu­tek dolžnosti samoodstranitve prizadetih, poseg brez privolitve ali misel na presadi­tev organov … Ni zakona, ki bi ga ne bilo mogoce zlorabiti. Obstajajo argumenti zoper sprejetje take­ga zakona? Slišali smo, da profesorji na medicinski fakulteti lahko ucijo svoje študente le o življenju, reševanju življenja, pomoci lju­dem, nikakor pa ne 'obrti ubijanja'. To v nobenem primeru ne more biti del zdrav­niškega poklica. Mladi, tudi študentje medicine, precej lahkotno gledajo na to težavo. Vzrok je slaba, neustrezna obve­šcenost. Že ko jih clovek spomni na njiho­vo lastno družino, na njihove stare starše, se zavedo, za kaj pravzaprav gre. Pri opustitvi nesmiselnega intenzivne­ga zdravljenja pri umirajocem pacientu je slišati izraz pasivna evtanazija, vendar tako z eticnega kot strokovnega vidika ne gre za evtanazijo, pac pa za edino pravi­len medicinski ukrep. Treba je poudariti, da ima bolnik vedno pravico, da odkloni zdravljenje, torej njegova avtonomnost v nobenem pogledu ni kršena. V prvem predlogu Srebrne niti je bilo kot merilo omenjeno nepopravljivo funk­cionalno stanje, kar velja za vsakega starajocega se cloveka. Tudi kriteriji, ki jih navajajo v državah, kjer je evtanazi­ja uzakonjena (trpljenje, neozdravljiva bolezen, kratko preživetje, prostovolj­no soglasje bolnika), so problematicni: trpljenje je subjektivno, neozdravljive so vse kronicne bolezni, pricakovano preživetje pa – iz izkušenj vemo, da ga ni mogoce napovedati; zgodi se celo, da gre za zmotno diagnozo. Vprašljiv je tudi kriterij prostovoljnega pristanka, še zlasti pri bolnikih, ki so povsem odvisni od nege drugih; pri teh je cisto mogoce, da se bodo želeli umakniti, da ne bi bili v breme družini. Treba je reci, da vprašanje evtanazije zadeva širšo družbo, ne le od­nosa bolnik – zdravnik. Državna komisija za medicinsko etiko ocenjuje, da predlagani zakon pomeni velik poseg v eticno tradicijo zdravniške­ga poklica in slovenskega zdravstva ter v pravno ureditev slovenske družbe, njen kulturni in sociološki odnos do smrti. Zakon sicer predvideva pomoc pri pro­stovoljnem koncanju življenja, a v resnici dopušca tudi evtanazijo. V obeh primerih gre za nasilno prekinitev življenja oziroma usmrtitev. Potrebna je poglobljena stro­kovna javna razprava o praksah in posle­dicah takšnega zakona. Komisija v sedanji sestavi ne bo odstopila od svojih stališc. A ker clane po zakonu imenuje minister, ta pa komisijo lahko tudi razpusti, obstaja možnost, da v primeru vladnega interesa imenuje vanjo ljudi, ki novemu predlogu ne bodo nasprotovali. Hipokrat ne bi poudarjal spoštovanja življenja, ce se evtanazija v tistih casih ne bi že izvajala. Odnos do evtanazije je oblikovala Evropa s svojo kršcansko kulturo in civilizacijo: Tomaž Akvinski je v 13. stoletju pisal o samomoru kot o izrazu posameznikove nehvaležnosti do življenja, ki je Božji dar, zato pomeni za­nemarjanje možnosti samouresnicitve in izogibanje dolžnostim do družbe in bli­žnjih. S tem pogledom je odlocilno obli­koval evropsko stališce do evtanazije in samomora. Ena od desetih Božjih zapovedi se glasi: Ne ubijaj! Življenje je podarjeno, je sve­to, zato je nedotakljivo. Na žalost svetost življenja ni omenjena v slovenski ustavi, ceprav se je o tem veliko razpravljalo. Omenjena pa je nedotakljivost življenja. Ne spoštujmo pravic, spoštujmo cloveka v vseh trenutkih njegovega življenja! Dr. Franc Pedicek je ob terminu tanatogo­gika zapisal, da ne pomeni le priprave na smrt, ampak poudarja obe plati življenja, ki sta neizogibni v vseh obdobjih našega obstoja: je zmaga in je poraz, je razvoj in je zdrs, napredek in nazadovanje, rojstvo in smrt ... Tudi v odhajanju, v bolezni je življenje. Ta dvojnost je temeljno nacelo, nelocljivi del cloveške eksistence. Ce to ozavestimo, oblikujemo tudi svoj odnos do smrti, poslavljanja in evtanazije: za­vemo se, kako pomemben in svet je tre­nutek dokoncnega zemeljskega slovesa; dejanje evtanazije pa poruši vzvišenost in svetost teh poslednjih trenutkov. Poleg tega se prav v trpljenju, ob padcih in zdrsih najvec naucimo: so priložnost za osebnostno rast, za ucenje, so del 'Božje pedagogike', ki je skrivnostna, a tudi ple­menita in odrešujoca. Ce to priložnost odmaknemo, veliko izgubimo … zlasti na duhovnem podrocju. V posneti izjavi akademika prof. dr. Tron­tlja, ko pravi, da so v Belgiji šli cez vse meje, je zaznati nenavadno, zanj popol­noma neznacilno ostro obsodbo pocetja v zvezi z izvajanjem zakona o evtanaziji v tej državi – kot bi slutil, da bodo leta 2014 zakon razširili tudi na mladostnike. Pri zakonu o evtanaziji se na osnovi nekih izjemnih primerov, ki so vedno bili in ve­dno bodo, piše zakon, ki velja za vse brez izjeme, kar je izrazito napacno, eticno vprašljivo izhodišce. Na Nizozemskem je bila tako kar tretjina evtanazij brez privo­litve, ceprav je bila vsaj polovica evtanazi­ranih zmožna dati soglasje! Obstaja tudi protokol o evtanaziji težko bolnih novorojencev, kar nesporno vpliva na obcutljivost do otrok s težkimi okva­rami in mocno spominja na nacisticne programe. Letos mineva deset let tudi od smrti Ed­munda Daniela Pellegrina, ameriškega velikana bioetike z Univerze Georgetown v ZDA. Zastopal je stališce, da nihce nima pravice prositi zdravnika, da bi mu skraj­šal življenje, saj že samo vprašanje ogroža zdravnikovo temeljno poslanstvo in krni njegovo obcutljivost do socloveka. Ne smemo pozabiti vprašanja visokega števila samomorov v Sloveniji. Ali bodo postali napori za preprecevanje teh poja­vov nepotrebni, ker se je clovek pac tako odlocil? Zakaj ves trud, ce se mu na drugi strani ponuja pomoc pri tem dejanju? Kot je poudarjal že prof. Trontelj, je tre­ba vse napore, sredstva in ustvarjalnost usmerjati v dobro blažilno nego. Vemo, da imajo države, kjer je evtanazija zelo razvita, slabo paliativno oskrbo. Ta po­nuja tudi duhovno razsežnost, v kateri se skriva skrivnostnost poslednjih trenut­kov, kar se veliko premalo poudarja. Tisti, ki se ukvarjajo s tem, pricujejo o ucinko­vitem blaženju stisk ob izteku življenja. Akademik Trontelj je zapisal, da je za­dnjim dnevom življenja mogoce odvzeti nepotrebno trpljenje in jim povrniti mir, dostojanstvo in uglašenost z naravo, s tem pa obnoviti družinsko in družbeno funk­cijo, ki jo imajo od nekdaj. Humanost in stopnja civilizacije se bosta vse bolj merili po tem, kaj je družba voljna storiti za svo­je umirajoce. Ugovor vesti Pri tem najpogosteje pomislimo na izva­janje splava. Na Hrvaškem je približno 60 % zdravstvenih delavcev, ki uveljavlja­jo ugovor vesti, v Italiji npr. v pokrajini Lazio 90 %. Pri nas pa je že skoraj v na­vadi, da se zavracajo kandidati za speci­alizacijo iz ginekologije in porodništva, ce želijo uveljavljati ugovor vesti. A treba je omeniti na sodišcu dobljeno tožbo ene od tako zavrnjenih kandidatk. Pravica do življenja je zapisana v ustavo. Življenje je opredeljeno kot nedotaklji­vo; zdi se, da s tem trci ob pravico do svobodnega odlocanja o rojstvu otrok, ki vkljucuje tudi splav oziroma odpira možnost za izvajanje splava. Za mno­ge je otrok v maternici lastnina, ne dar. In vendar ima zarodek moralni status, nima pa še pravnega. Vecina splavov se izvede pri porocenih ženah, in to iz ekonomskih razlogov. Potrebno bi bilo obvezno svetovanje, a so zagovorniki splava odlocno proti. Najbrž bi bilo drugace, ce bi z otroški­mi dodatki pokrili stroške, kar bi lahko opravljal demografski inštitut, ki so ga na žalost ukinili. Vzgoja ima izjemen pomen pri ucenju etike oziroma eticnosti in oblikovanju notranjega cuta, vesti, ki je nad pravno ravnjo, nad zakoni. Obcutek za dobro, pravicno in eticno bi morali vnesti v vse pore življenja, na vse ravni izobraževanja, a prva je pri tem družina, ki je najboljša šola za etiko. Etike se je treba uciti in je proces, ki ne pozna konca. Razmišljanje je pomembno, a cutenje je kljucno. Dobro je deloval program za gimnazijce v Berlinu. Kot prostovoljci so se na delo pripravili in ga potem izvajali v domovih za starejše. Po tej izkušnji so se veliko pogovarjali. Refleksija o posledicah našega ravnanja in vplivu na druge je pomembna. Nikjer v Evropi ni v šolah namenjenega tako malo casa pouku o etiki in religiji kot v Slove­niji. Ce hocemo zdravo družbo, moramo otroke uciti osmisliti življenje in s tem za­ceti že v vrtcu. Kajti prav to obdobje je po­membno, da otrok dobi obcutek za to, kaj je prav in kaj narobe. Skratka, eticni cut mora biti zgodaj privzgojen. Prav ugovor vesti je izjemno pomembna varovalka poklicne avtonomije zdravnikov in je nad zakonom. Teorija spola Teh vprašanj ni najti v ucbenikih medi­cinske etike in deontologije, ker gre za sodobno teorijo. Potem ko je šest ustavnih sodnikov av­gusta 2022 dalo zeleno luc družinskemu zakoniku, ki razširja definicijo zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti tudi na istospolne partnerje, obstaja bojazen, da bodo aktivisti oziroma organizacije, ki skrbijo za popularizacijo ideologije LGB­TQIA+, storili vse, da bi v šole prišel uc­benik Ljubezen je ljubezen. Razlikovati moramo med transseksual­nostjo in interseksualnostjo. Pri slednji gre za redko, prirojeno stanje, ko no­vorojenckovega spola ni mogoce jasno opredeliti, ker njegovi zunanji spolni zna­ki niso v polnosti oblikovani. Pri trans­seksualnosti oziroma transspolnosti pa gre za pocutje, ki ni skladno s pripisanim spolom: tak primer sta bili pisateljica Ge­orge Sand in pri nas znana pravnica Lju­ba Prener. Obe sta se pocutili kot moška, kar je treba dopustiti in spoštovati. Ce pa v to poseže medicina, sproži nepovratno mutilacijo, saj takšna sprememba spola pomeni fizicno in psihicno pohabljenje osebnosti ter obsojenost na dosmrtno je­manje hormonov. A treba se je zavedati, da je spol biološko dejstvo. Enako kot 70-letnik, ki je sicer lahko biološko nekaj let starejši ali mlajši, ne more pa se razglasiti za tridesetletnika, tudi ženska ne more trditi, da je moški, in obratno. Število najstnic s spolno disforijo je v zadnjem casu z 0,01 % naraslo na 2 %; to je lahko trend, nekakšna epidemija, ne pa biologija. V vec kot 90 % motnja izgine sama od sebe, ce pa se poseže v telo, pride, kot omenjeno, do nepovratnih mutilacij, ki že sprožajo sodne spore. Pri teoriji spola ne gre le za modno muho; gre za nacrtno, sto let staro ideologijo, ki izvira iz Gramscijeve zamisli, da je treba poseci v narodno, domovinsko, jezikov­no, družinsko in spolno identiteto in s tem osamiti in oslabiti cloveka, saj je le tako mogoce z lahkoto manipulirati z njim. Pogosto je slišati trditve, da je zavzema­nje za enakost spolov demokraticno, a pri tem ne gre za demokracijo, gre za totalita­rizem, kjer ni prostora za drugacnost. Ce si kdo drzne razmišljati drugace, postane razredni sovražnik. Paradoksalno je, da je kljub poudarjanju enakosti spolov vse vec. Zakaj, ce so vsi enaki? Osnovno na­celo filozofije je spoznavanje resnicnosti. Ko pa cloveka ne zanima vec dejanska stvarnost, ampak jo skuša ustvarjati sam s svojim umišljanjem, je to pobeg v utopijo, ki vodi v propad. Skladnost našega razmi­šljanja z resnicnostjo je znanost, samo to ima svojo težo. Vse drugo je konstrukt. In ce se otroku da možnost, da se do 6. razreda (mladoletni) odloci za spol, je to kriminalno dejanje, ker gre za poseganje v osebni prostor. Poseganje v otrokovo identiteto, ko ta še ni oblikovana, je ne­dopustno dejanje, kot pedofilija. Tovrstna poseganja so že obravnavana na sodišcih. Razpravljavci so se strinjali, da se je tre­ba pogovarjati, se ne bati svojih stališc, še manj oznak oziroma delitev na napredne in konservativne. Potrebno in pomemb­no je ozavestiti negativne pojave v druž­bi, nanje opozoriti in se jim zoperstaviti. Semena, ki so jih zasejali ugledni pred­hodniki na podrocju medicinske etike, so vzklila. In ta 'drevesa' bomo negovali tudi naprej. Foto: Peter Prebil Foto: BS Tema naslednjega žarišca: Vzgoja za solidarnost in medgeneracijsko sožitje Obravnava otrok in mladostnikov s spolno disforijo Eticni zdrsi družbe in medicine Urh Grošelj, izr. prof., dr. med., mag. bioetike, zdravnik pediater na Pediatricni kliniki UKC Ljubljana. Strokovno in raziskovalno se ukvarja z boleznimi presnove in endokrinih žlez ter genetiko. Deluje na podrocju medicinske etike in je clan Komisije RS za medicinsko etiko. Od nekdaj so bili v družbi maloštevilni otroci in mladostniki, ki se niso identificirali s svojim biološkim (oz. genetsko pogojenim) spolom, ki jim je bil prakticno v vseh primerih pravilno ugotovljen pri rojstvu (v obdobju po razvoju ultrazvoka pa vecinoma prej). Diagnoza: spolna disforija (SD) Angleški jezik pozna izraz »sex« za bio­loški spol, za razliko od izraza »gender«, ki je družbeno pogojeni spol. Ker so bila stanja, ko se posameznik ni identificiral s svojim biološkim spolom, objektivno gle­dano izredno redka, niti ni prišlo do kake­ga znatnejšega razvoja stroke in kapacitet na tem podrocju; strokovna terminologija je bila skoraj neobstojeca, praviloma tudi ne zelo dorecena. Sam se ne spomnim, da bi na prelomu tisocletja na medicinski fakulteti to temo vec kot bežno omenili v kontekstu zdravstvene obravnave otrok in mladostnikov (SD je sicer še vedno klasifi­cirana v mednarodni klasifikaciji bolezni). Pediatricna medicinska obravnava je bila tradicionalno rezervirana skoraj samo za primere s (prirojeno) motnjo v razvoju spola (interspolna stanja), ne pa za mo­tnjo spolne identitete oz. SD (transspolna stanja). Zlasti v zadnjem tisocletju, sploh pa desetletju, pa so se na tem podrocju zgodile velikanske spremembe. Prišlo je do izjemnega povecanja števila zlasti mla­dih oseb s SD, to vprašanje je postopoma preraslo okvire medicine in se preselilo v družbeno sfero. Skladno z mnenjem Ko­misije RS za medicinsko etiko je osebam s SD treba zagotoviti ustrezno zdravstveno obravnavo, da bi zmanjšali težave posa­meznika zaradi SD in zagotovili celosten osebnostni razvoj ob ustreznem psihose­ksualnem razvoju. Proces obravnave pa je vedno prilagojen osebi, in sicer na podlagi skrbne in socutne strokovne obravnave (pedopsihiater, pediater endokrinolog, klinicni psiholog in po potrebi drugi, združeni v interdisciplinarni konzilij). Tragicne obravnave otrok in mladostnikov Razmeroma kmalu po tem, ko je obravna­va otrok in mladostnikov s SD dobila ja­snejše strokovne obrise, pa zadnjih nekaj let prihajajo na dan mnoge, tudi tragicne razsežnosti obravnave otrok in mladostni­kov s SD, zlasti iz držav in centrov, kjer so na tem podrocju 'orali ledino'. Kot se je iz­kazalo, je bila uporaba hormonskega in ki­rurškega zdravljenja marsikje zastavljena brez upoštevanja najbolj obicajnih medi­cinskih strokovnih standardov in eticnih varovalk. Slednje so še toliko pomemb­nejše, ker moramo otroke in mladostnike s SD videti kot eno od najbolj ranljivih skupin, kar terja kar najvecjo zašcito in socutje. Med razlicnimi viri, ki v zadnjem casu pricajo o skrb vzbujajocem stanju pri zdravstveni obravnavi otrok in mladostni­kov s SD, velja omeniti zlasti dve knjigi. Prva je knjiga ameriške avtorice Abigail Schrier Irreversible Damage: The Tran­sgender Craze Seducing Our Daughters – bolj 'levo' nagnjena revija The Economist jo je izbrala za eno od najboljših knjig leta; še zlasti pa nam mora odpreti oci druga knjiga, delo britanske avtorice Hannah Barnes Time to Think: The Inside Story of the Collapse of the Tavistock's Gender Ser­vice for Children – to knjigo pa je prav tako 'levo' naravnani The Guardian oznacil za natancno in pošteno napisano. Knjigi sta sicer vzdignili kar nekaj prahu, saj ne 'pla­vata s tokom', ampak temeljita na trdnih dejstvih, ki jih ne samo ni mogoce spre­gledati, temvec terjajo takojšen premislek in tudi ukrepanje. Epidemicne razsežnosti Schriereva, priznana ameriška novinar­ka, je to tematiko zacela preucevati, ko je stik z njo poiskala mama dekleta s SD. Postala je pozorna zlasti na nerazložljivo in velikansko povecanje pojavnosti SD pri najstnicah, in sicer v le nekaj letih (iz­razito po letu 2012 ali 2013, v casu, ko so 'pametni' telefoni postali vsesplošno raz­širjeni). Ce je bil do takrat 'tipicni' otrok s SD predpubertetni otrok moškega (bi­ološkega) spola pravzaprav zelo redek v populaciji, se je v le nekaj letih položaj postavil 'na glavo'. Kar naenkrat so SD zacele kazati mladostnice ženskega (bi­ološkega) spola, stanje je skoraj v vseh primerih nastalo na novo (ta dekleta niso imela osebne anamneze SD v zgo­dnejši, predpubertetni fazi). Pogosto je bila SD že prisotna pri kom v njihovem prijateljskem ali socialnem krogu, pravi­loma je šlo tudi za uporabnice družbenih medijev. Zlasti pa je bilo z epidemiolo­ške perspektive nenavadno tudi vec kot 1000-odstotno povecanje pojavnosti te motnje v tej demografski skupini (o ce­mer porocajo v vec razvitih državah). V medicini smo takemu povišanju po­gostnosti nekega stanja v tako kratkem casu sicer redko prica – razen seveda pri epidemijah infekcijskih bolezni. Samodiagnoza Morda na to dogajanje še najbolj spomi­nja pojav anoreksije nervoze oz. motnje hranjenja (zlasti) med mladostnicami. Tudi ta je v dolocenem obdobju beleži­la velik porast, nekatere znacilnosti 'na­lezljivosti' (npr. pojavljanje v skupkih), nekajkrat pogosteje je prisotna med de­kleti. Vendar pa je v naslednjem koraku vendarle šlo za pomembno razliko pri obravnavi obeh stanj. Cilj medicine je pri anoreksiji nervozi cimprejšnja diagnoza ter zatem hitro ukrepanje z ustrezno psi­hološko in dieteticno podporo, še preden stanje lahko postane kronicno (kar pa ima praviloma zelo neugodno prognozo). Presuha mladostnica (redkeje mlado­stnik) z anoreksijo nervozo se obicajno pocuti 'debela', zaradi svoje izkrivljene telesne podobe želi vztrajati v nezdravem stanju. Ampak medicina v primeru ano­reksije nervoze tovrstni 'samodiagnozi' ne pritrdi; v prvem koraku jo podrobno (ter socutno) diagnosticira, poišce morebitni vzrok, podležeco stisko itd. Po drugi stra­ni pa naj bi, kot se zavzemajo mnogi, tudi nekateri zdravniki, pri SD medicina kar samodejno potrdila samodiagnozo sta­nja, postavljeno s strani otroka oz. mla­dostnika ali mladostnice, ter ji obcasno že zgolj na tej podlagi v naslednjih korakih pomagala z zdravili ali kirurškimi posegi oz. vsaj z zaviralci pubertete. S tem seve­da spodbudi 'kronifikacijo' tega stanja; v eni od (sicer zelo redkih) raziskav iz Ni­zozemske so vsi mladostniki, zdravljeni z zaviralci pubertete, kasneje nadaljevali hormonsko terapijo. Medicina jih je pustila na cedilu Druga, nic manj pomembna težava pa je, da ti ukrepi nikoli niso bili razviti ali za­dostno klinicno preizkušeni v ta namen, torej niso bili nikoli indicirani za tovr­stno 'zdravljenje'. Tudi ce bi predposta­vili, da je za del otrok in mladostnikov s SD taka obravnava v njihovo dobrobit, je vseeno nujno, da psihologi in zdravniki s pomocjo spoznanj na dokazih temeljece medicine ugotovijo, kdo spada v to sku­pino, komu pa tovrstna obravnava ne bo koristila, pac pa bo povzrocila (nepovra­tno) škodo. Mnogim je bila z opustitvijo skrbne (psihološke) diagnostike in iska­nja individualne dobrobiti (posamezne­mu otroku ali mladostniku prilagojene zdravstvene pomoci) ter na tej opustitvi temeljece neustrezne obravnave že nare­jena ogromna in nepovratna škoda. Me­dicina jih je pustila 'na cedilu'. Ponekod se pojavljajo tudi že prve tožbe oseb, ki obžalujejo svojo odlocitev ter hkrati tr­dijo, da bi bil njihovo zahtevo sistem dol­žan bolje (oz. sploh strokovno) ovredno­titi, pristopiti bolj socutno, predvsem pa individualno iskati najvecjo dobrobit. Pogorišce klinike Tavistock To, kako je medicina popolnoma od­povedala, je prikazano na primeru sve­tovno znane klinike Tavistock (s polnim imenom Tavistock Child Gender Identity Clinic) za obravnavo otrok in mlado­stnikov s SD. Avtorica Hannah Barnes je prav tako izkušena novinarka, v svoji obsežni knjigi pa na dokumentiran, po­globljen in na dokazih utemeljen nacin prikaže razvoj podrocja obravnave otrok s SD in to, kar je temu sledilo. Knjiga je po objavi naletela na izjemno pozitivne odzive, je pa avtorico kljub temu zavr­nilo prvih 22 založb, ki jim je ponudila rokopis – obicajne družbene varoval­ke za razkrivanje zlorab ocitno na tem podrocju ne delujejo. Kot dokumentira Barnesova, v Veliki Britaniji zacetki tega podrocja segajo v 80. leta 20. stoletja. Prikazano je dogajanje na kliniki Tavi­stock, ki je predstavljala enega od epi­centrov razvoja stroke na tem podrocju, lahko recemo celo v globalnem merilu. Tisoce otrok in mladostnikov s SD so, kot kaže, na tej kliniki obravnavali ne samo neeticno, pac pa vsaj za nekatere primere mirno zapišemo – kriminalno. Pri eksperimentalnih metodah 'zdravlje­nja' pogosto niso bila upoštevana obicaj­na nacela dobre klinicne in raziskovalne prakse. Otroke in mladostnike so zdra­vili z zdravili in posegi, ki za njihovo sta­nje niso bili nikoli indicirani in klinicno preizkušeni ter s tem brez dokazov o dobrobiti za mlade pacient(k)e. Lahko bi rekli: 'na slepo'. Veliko teh primerov je bilo nedokumentiranih, nepovratnih, s trajnimi posledicami za zdravje in telo (zlasti ko je šlo za hormonsko zdravljenje ter mastektomije). Pri mladostnikih pod zakonito starostno mejo za samostojno odlocanje so bili ti posegi vsaj v nekate­rih primerih opravljeni tudi brez izka­zane (ali celo mimo) volje staršev, kar je že samo po sebi neeticno in nezakonito. Vse to je postopno vodilo v popolnoma nevzdržno stanje in zaprtje te klinike, za katero je ostalo žalostno pogorišce. Bo morda pomagalo zastaviti boljšo eticno obravnavo kje drugje? Zloraba stroke in znanosti: krik po eticnosti Zdi se, da so mnoge varovalke (ne samo na ravni družbe, pac pa zlasti tiste, ki so bile v medicini in medicinski etiki vzpo­stavljene po grozotah 2. svetovne vojne) v primeru obravnave otrok in mlado­stnikov s SD v veliko primerih povsem ali v pomembni meri odpovedale (pri­mer klinike Tavistock, tudi ustanov v ZDA in na Nizozemskem, morda še kje). Kot da se ne bi nicesar naucili iz zlorab stroke in znanosti v preteklosti. Kot da je medicina ob pritisku družbe in ideologije še enkrat vec pozabila na svo­je obicajne eticne standarde – najprej ne škodovati (primum nil nocere) – ter tudi na skrbno obravnavo, zašcito in iskanje dobrobiti (bonum facere). To je še pose­bej potrebno v primeru ranljivih skupin. Se res nismo nicesar naucili iz tragicnih poglavij zgodovine medicine in epiz­od uklanjanja medicine brezobzirnim družbenim ideologijam in razlicnim interesom? Vsak otrok in mladostnik potrebuje s strani zdravnika ali psiho­loga individualno zdravstveno obrav­navo, podporo pri odlocanju ter pomoc pri iskanju najvecje dobrobiti zanjo ali zanj. Eksperimentalna zdravljenja je ve­dno treba opravljati v skladu z eticnimi naceli raziskav, po predhodni presoji eticnih komisij. Interes družbe (ali celo ideologije) ne more pri obravnavi posa­meznika nikoli prevladati nad dobrobi­tjo posameznika. Predvsem pa moramo v medicini, skladno s tem, kar nam je že davno narocil Hipokrat, najprej ne ško­dovati. Literatura • Barnes, Hannah (2023): Time to Think: The Inside Story of the Collapse of the Tavistock's Gender Service for Children. Swift Press. • Schrier, Abigail (2020): Irreversible Damage: The Tran­sgender Craze Seducing Our Daughters. Regnery Publis­hing. Foto: Matej Hozjan Foto: Petra Duhannoy Saša Slavkovic Srcna pot Hodi vedno po poti, ki srce jo izbere, veter odnese skrbi, dež vse dol spere. Le zazri se gor v zvezde, tam zacutiš tišino, ni treba ti iti v nebo, da ujameš bližino. Lahko sanje so želje, za stopinje vse lahne, kjer ljubezen neskoncno življenje samo vdahne. Obzorje je gladina, pod katero je svet, za nekatere pelin, za druge slasten je med. Foto: Matej Hozjan Moje glavno poslanstvo in sreca je družina Naš pogovor: dr. Miroslava Cencic Marta Premrlje upokojena uciteljica razrednega pouka. Gospa Mira je žena, mama, babica, prababica, tašca, pedagoginja, publicistka, doktorica znanosti, prejemnica razlicnih priznanj in plaket, žena z mnogimi vnovcenimi talenti. Posvecala se je strokovnemu usposabljanju uciteljev, sodelovala pri organizaciji malih šol, raziskovala zrelost šolskih novincev, pripravljala nacrte in napotke za pouk naravoslovnih predmetov v prvi triadi. Pisala je prirocnike in delovne zvezke za spoznavanje narave in družbe. Nekaj let je opravljala naloge pedagoške svetovalke na slovenskih oddelkih otroških vrtcev na Tržaškem. Posvecala se je zgodovini slovenskega šolstva in slovenskega naroda na Primorskem. Zelo zanimiva žena za naš pogovor. Foto: osebni arhiv Dr. Miroslava Cencic rojena 1934 v Tomaju Kje se je zacela vaša pot? V kakšni družini ste odrašcali? Otroštvo in mladost sem preživela v To­maju. Rojena sem v kmecki družini s pe­timi otroki. Bila sem srednja, med dvema bratoma in dvema sestrama. Zdi se mi, da je podeželje in tradicionalna kmecka dru­žina najbolj zdravo okolje za osebni razvoj. Otrok se zgodaj srecuje z delom, navaja se na delavnost, vztrajnost in odgovornost, pa tudi sožitje, sodelovanje in strpnost. Medsebojna pomoc in solidarnost, ki sta bili takrat med sosedi nujni, in druženje z vrstniki je najboljša šola socializacije. V naši družini smo zelo veliko brali, pose­bej mama. Ob zimskih vecerih smo molili rožni venec, ob poletnih pa litanije. Veliko smo se pogovarjali. Oce nam je pripovedo­val o prvi svetovni vojni, o življenju 'pod Italijo', gospodarski krizi in partizanstvu. Mama nam je pripovedovala povesti in zgodbe, ki jih je brala, ter o resnicnih do­godkih, o nepoštenosti in neodgovornosti gospodarjev, ki so zaradi lenobe in pi­jancevanja zapravili premoženje, hirali v revšcini, otroci pa so se raztepli po svetu. Tako nam je na primerih pokazala potrebo po vztrajnosti, poštenosti in nevarne raz­vade, ki vodijo v pogubo. Kakšna je bila vzgoja? Vzgoja je bila mehka. Pri nas nismo ime­li šibe. Vzor nam je bila starejša sestra, ki je sprejemala navodila in navade, ki jih je mama posredovala. Ko je prišlo do 'rau­sa', je bila rešitev zelo preprosta. Spomnili so nas na nauk svetega Janeza: »Ljubite se med seboj.« Mama je znala pomiriti tudi 'ihto' in jokavost. Otroka je vzela v naro­cje, pokrižala celo in rekla: »Zdaj bomo pa izgnali hudobnega duha.« Že ta objem je pomirjal. Ko smo bili odrasli, pa je pogled sporocal: »Kdo te bo prenašal? Poglej, kaj pocneš! Je to prav?« To doto nosimo s seboj in jo prenaša­mo na mlajši rod. Izkušnje so me prepricale, da je vzgoja težka in represivna najveckrat zaradi zamujanja, zato je potrebna prevzgoja. Osnovno šolo ste obiskovali v domacem kraju, v Tomaju. Vodile so jo slovenske šolske sestre. Kakšna je bila ta šola? Kaj vam je dala? Tomajski samostan je bil ver­sko, kulturno, šolsko in go­spodarsko središce. Dekliška šola je bila zasebna, uciteljice so delovale brezplacno, po svojem poslanstvu za vero in narod. V internat so spre­jemale ucence iz oddaljenih krajev, predvsem iz Trsta. Všolala sem se v težkih voj­nih casih pod Italijo. V prvih razredih smo imeli pouk v italijanšcini, a med odmori smo se pogovarjali 'po naše'. Vse je potekalo prisrcno, mirno, brez nervoze, kricanja in pridiganja. V vzgoji nismo cutili represije. V tretjem razredu je z menoj sedela sirota, ki so jo sestre s petnajstimi vrstniki pripeljale iz taborišca. Enkrat mi je med poukom po­casi pospravila malico. Uciteljica na moje opravicilo zaradi nemira ni odgovorila. Šele med odmorom mi rekla: »Veš, Mirka, ta puncka je bila tako lacna, zato ji ne smeš zameriti. Ti pa ne veš, kaj je lakota.« Na ta nauk sem se v življenju veckrat spomnila. Jeseni 1943 je bil pouk spet slovenski in tudi za decke. Smele so poucevati tudi ti­ste šolske sestre, ki so jih nacisti pregnali iz Maribora. Delovalo je 12 šolskih sester in izobraževalne možnosti so se razširile na ucenje glasbe, tujih jezikov, rocnih del, strojepisja in stenografije. Deloval je tudi otroški vrtec. Mariborske sestre so prine­sle tudi novo ucno metodo, celostni pouk, za katerega je znacilno povezovanje ucnih vsebin in smo ga ponovno zaceli uvajati po osamosvojitvi. Velik poudarek je bil na na­rodni vzgoji. Od 1945 do 1947 je bila šola javna in je delovala pod zavezniško upravo do prikljucitve Primorske SFRJ. Kako je zorela odlocitev za uciteljski poklic? Odlocitev ni bila težka. Otroke sem imela rada. Pestovala sem jih, se z njimi igrala in v igri prevzemala vlogo uciteljice. Kako je potekalo vaše šolanje? Po petem razredu osnovne šole sem šla v Trst na nižjo realno gimnazijo in jo, po prikljucitvi naših krajev Jugosla­viji, koncala v Tomaju. Vpisala sem se na ljubljansko uciteljišce, a nisem bila spre­jeta. Pri dvigu dokumentov je mami uspelo prebrati zakljuc­no sporocilo v karakteristiki, da sem versko blazna. Nova navodila s CK, da je treba mla­dino prevzgojiti in ne izlocati, so mi omogocila šolanje za iz­brani poklic. Kje se je zacela vaša poklicna pot in kako se je nadaljevala? Uspešno sem koncala ucite­ljišce in bila namešcena na osnovno šolo v Gabrje, kjer sem poucevala štiri razrede v kombinaciji. Že naslednje leto sem bila poslana v Ljubljano na študij pedagogike in psi­hologije. Po koncanem študiju sem se porocila po tradicional­nem obicaju in se javila na uci­teljišcu v Tolminu, kamor me je napotil okrajni tajnik za šol­stvo. Tam me niso potrebovali. Sprejeli so me na gimnaziji v Postojni, kjer sem obveznost dopolnjevala na vajeniški šoli. Dekret in placo sem prejela šele po štirih mesecih, ko se je zacelo delavsko samoupravlja­nje tudi v družbeni dejavnosti. Na naše družinsko življenje so vplivale nenehne reforme in spremembe. V Postojni je bila vajeniška šola ukinjena. Preselili smo se v Koper, poucevala sem na uciteljišcu. To so bila moja srecna leta. Spet reforma, uciteljišce je postopoma od­miralo, gospodarsko zbornico, kjer je bil zaposlen mož, so ukinili. Od ponudb za zaposlitev je moža mikala Nova Gorica. S težkim srcem sem se sprijaznila z njegovo odlocitvijo in se zaposlila na Zavodu za šolstvo v Novi Go­rici. Tu je bilo moje delo raznovrstno. Za pomoc ucite­ljem sem pripra­vljala prirocnike in delovne zvezke. Za­radi narašcajocega pomanjkanja uciteljev so se v Novi Gorici zacele priprave za delovanje dislociranega oddelka za razredni pouk Pedagoške aka­demije (PA) Ljubljana. Spodbujena sem bila, naj se prijavim na mesto predavatelji­ce. Nastal je zaplet. Pridobiti je bilo treba soglasje komiteja KP. Tja sem se odpravila kar sama. Prosila sem Svetega Duha za po­gum in navdih. Na vprašanje, kaj jih moti pri mojem delu, mi niso mogli iskreno od­govoriti. Dali so soglasje. Kje še najdemo sledi vašega dela? Upam, da je ostalo v mojih dijakih in štu­dentih nekaj vedrine, veselja do življenja, optimizma, strpnosti ter kriticnosti, zlasti do storilnostno naravnane šole in tekmo­valnosti ter vsega tistega, kar stopnjuje stresnost, otroke ponižuje in ovira razvoj pozitivne samopodobe. Vaše posebno zanimanje je zgodovina slovenskega šolstva. Napisali ste obsežno knjigo z naslovom Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju. Doktorirali ste z disertacijo Vpliv družbenih razmer na vsebino realnega izobraževanja v slovenski ljudski šoli (1774–1941). Vpliv name je imela stara mati, ki je zelo rada pripovedovala, kako je bilo v starih casih. Med šolanjem je prof. Ferdo Gestrin ucil zgodovinsko misliti, dr. Schmidt pa uvajal v zgodovinsko raziskovanje. Pregled razvoja šolstva kaže, da naše šolstvo ni zaostajalo za evropskim. Naši prosve­tljenci in šolniki so bili pobudniki razvoja državnega šolstva v Avstriji, predlagatelji zakonodaje, sestavljavci ucnih nacrtov in pisci ucbenikov. Razvijanje obcutka naro­dne manjvrednosti ima zgolj politicne ci­lje. Casovno so se cilji, vsebina in metode izobraževanja spreminjali glede na razvoj znanosti, družbene razmere in vladajoco politiko. Vse vladavine so si prizadevale pridobiti šolstvo, saj so se zavedale, da kdor ima v svojih rokah šolstvo, ima tudi oblast. Nobena država, ki smo ji pripadali, se ni trudila za razvoj slovenskega šolstva. V pr­vem obdobju je imela odlocilno vlogo slo­venska duhovšcina, z razvojem državnega šolstva pa ucitelji in kulturni delavci. Av­strija je deželam dajala precej avtonomije, tudi odlocanje o ucnem jeziku. Vkljucitev v pestro drušcino jugoslovanskih narodov je pomenilo nazadovanje osnovnega izo­braževanja. K sreci so imeli ucitelji v kra­ljevini precej avtonomije in so slovensko šolstvo usmerjali po svoje. V socialisticni Jugoslaviji pa so bili ucitelji izvajalci na­crtov in navodil CK KPJ. Obe Jugoslaviji sta želeli tudi preko vsebine 'nacionalnih' predmetov doseci postopno stapljanje Slovencev v enoten jugoslovanski narod. Nobena Jugoslavija si ni prizadevala zašci­titi naših narodnih manjšin izven državne meje, ampak so se proti narodnemu izgi­notju borili kulturni in narodni voditelji. Predavali ste na PA in na PF Univerze v Ljubljani. Cemu ste dajali posebno pozornost? Pri pedagogiki sem se posvecala predvsem vzgoji. Razvijala sem kriticen odnos do re­presije, anarhije in permisije ter se zavze­mala za strpen proces socializacije. Svoje poglede na vzgojni stil in vzgojne metode sem predstavila v knjigi Dinamika dela v osnovni šoli. Zadnje desetletje sem se kot docentka za didaktiko osredotocala na zanemarjena podrocja. Ukvarjala sem se s custveno osnovo pouka. Opozarjala na custvene razlike med ucenci in spodbujala k nji­hovemu upoštevanju, utemeljevala potre­bo po razvoju kompliciranih socialnih in moralnih custev. Moje podrocje pogloblje­nega raziskovanja je bilo razvijanje jasnih pojmov, ker potvarjanje in stapljanje omo­gocata nerazumevanje, miselno zmedo in zlorabo. Poudarek sem dajala iskanju vzrocnosti, reševanju problemov in razi­skovanju, kar je predstavljeno v prirocniku Spoznavno usmerjeni pouk, ki sva ga pri­pravili z mlajšo sodelavko in mojo snaho dr. Majdo Cencic. Pri usposabljanju uciteljev ste želeli mehkejši prehod iz teorije v prakso. Za uciteljske kandidate na pedagoški fa­kulteti sem pripravila navodila za praktic­no usposabljanje. Priporocala sem posto­pno uvajanje v prakticno delo, ki se zacenja že v prvem letniku z raznimi oblikami iz­kustvenega ucenja in opazovanjem pouka. Casovno po letnikih naj narašca število hospitacij, nastopov in se podaljšuje ucna praksa ter stopnjuje samostojnost kandi­data v ucnem procesu. Raziskujete tudi polpreteklo zgodovino, delovanje manj znanih organizacij, življenje in delo tomajskih župnikov, pisali ste o beneškoslovenskih duhovnikih. Kaj vas je pritegnilo v to raziskovanje? Upokojila sem se zgodaj. Zaradi zanimanja za narodnoobrambno delo Primorcev sem se srecala z uciteljem Antonom Rutarjem, clanom vodilnega odbora TIGR-a v Gorici. V težkih povojnih razmerah je zbiral infor­macije o razvoju tigrovskega gibanja in me nagovarjal: »Naredite vendar nekaj, da ne bodo pozabljeni ti naši zlati fantje.« Prevzela me je njegova velika ljubezen do domovine, ganilo trpljenje in žrtvovanje primorskih domoljubov in ustregla sem njegovi iskreni želji. Tudi nekatera druga dela so nastala iz podobnih pobud, z brskanjem po preteklo­sti pa radovednost narašca. Dom, domacija pa je šla vedno z menoj, prav tako tudi radovednost o njeni pre­teklosti; tako so nastala dela Tomaj, krasa raj, Kosovelovi v Tomaju in Življenje na Krasu v preteklosti. Letos sta z možem Valentinom praznovala 65 let zakonskega življenja. Ko opazujem vašo povezanost z družinami otrok in vnukov, sklepam, da je bila krona vašega poslanstva zakon in družina. Glavna skrb in glavno poslanstvo in sre­ca je bila družina. Otroka sva navajala na hišni red, na samostojnost ter sprejemanje navad in vrednot, ki sva jih prinesla od doma. Svoje intere­se sva približevala njihovim, skupaj smo taborili, smu­cali, planinarili in tudi obdelovali naš košcek zemlje, ki nam je dajal do­brote, pa tudi ucil in vzgajal. Srecevali smo se z razlicnimi življenjskimi oko­lišcinami, se pogo­varjali, vrednotili in iskali rešitve. Po­sebno povezovalno vlogo je imel 'tati' s svojim otroškim op­timizmom in veseljem. Morebitne šolske težave sva pomagala premostiti in opo­gumljala k vztrajnosti. Pri izbiri šolanja in poklica pa opozarjala, da smo uspešni in srecni, kadar ga opravljamo brez prehu­dih naporov in stresov. Tudi vnuki iz obeh družin so radi prihajali v 'ocetovo hišico', se med seboj igrali in sedaj se vracajo s svojimi družinami in naju z vrišcem prav­nukov osrecujejo. Kako ste usklajevali poslanstvo mame in žene z ostalimi poslanstvi? Vsak ima 24 ur na dan in svoj osebni ri­tem. Moj cas za spa­nje je trajal od 22.00 do 4.00. Jutranje ure so bile moje zlate ure, cas za priprave na sprotno pedago­ško delo, kasneje pa tudi za poglabljanje v izbrano tematiko. Preostali del dneva, ko sem bila doma, sem posvecala družini. Z odrašcanjem in osamosvajanjem otrok je bila obremenitev manjša, vec casa za 'moje delo', od mojih 20 samostojnih publikacij je prva izšla, ko sta bila otroka že na uni­verzi, vec kot polovica pa po upokojitvi. Obcutek imam, da je bil moj cas dobro iz­korišcen in mi zagotovil mirno spanje. Pred vhodom v vaš dom stoji kip Martina Slomška. Kaj vam pomeni Slomšek? Slomšek je moj vzornik in tolažnik. Ob osebnih in zdravstvenih krizah sem se obr­nila nanj. Obcudujem njegovo vsestranskost, njegovo ljubezen do naroda in ogromen do­prinos h kulturnemu razvoju. Nepravicno je, da v našem šolstvu nima tistega mesta, ki mu pripada. S svojimi enciklopedicnimi berili je razširil izobraževalno vrednost šole, poenotil slovenski jezik in crkopis, razširjal glaskoval­no metodo zacetnega branja, ucil spoštova­nja otrok in vzgoje. Bi radi še kaj sporocili? Za poklicne ambicije in družbeno uvelja­vljanje je vse življenje cas. Za postavljanje zdravih temeljev v svoji družini in vzgojo otrok pa je cas omejen. Otroštvo. Zamuje­ni cas terja prevzgojo, ki je težka in prevec­krat neuspešna. Hvala vam za bogato pricevanje. Foto: arhiv obcine Šempeter - Vrtojba. Iz predstavitve knjige Primorske pesmi rodoljubja in tigrovskega upora Foto: Marta Premrl »Dom, domacija pa je šla vedno z menoj, prav tako tudi radovednost o njeni preteklosti …« (dr. Mira Cencic) Razvijala sem kriticen odnos do represije, anarhije in permisije ter se zavzemala za strpen proces socializacije. Foto: osebni arhiv Dr. Miroslava Cencic v krogu najdražjih Otroka sva navajala na hišni red, na samostojnost ter sprejemanje navad in vrednot, ki sva jih prinesla od doma. Svoje interese sva približevala njihovim, skupaj smo taborili, smucali, planinarili in tudi obdelovali naš košcek zemlje, ki nam je dajal dobrote, pa tudi ucil in vzgajal. Foto: Marta Premrl »Od mojih 20 samostojnih publikacij je prva izšla ko sta bila otroka že na univerzi vec kot polovica pa po upokojitvi.« (dr. Mira Cencic) Jezuitski kolegij in zacetki visokošolskega študija v Ljubljani Monika Deželak Trojar, dr. zgodovinskih znanosti, znanstvena sodelavka na ZRC SAZU, se poklicno posveca slovenskemu slovstvu in zgodovinopisju 17. ter 18. stoletja. Clanek predstavi zacetke jezuitskega reda in ozadje prihoda prvih jezuitov v Ljubljano. V nadaljevanju oriše raznolika podrocja delovanja ljubljanskega jezuitskega kolegija (1597–1773). V sklepnem delu pa se posveti predstavitvi jezuitske gimnazije ter višjega oz. visokega šolstva v Ljubljani in njegovega pomena za splošni kulturni razvoj širšega slovenskega prostora. Zacetek jezuitskega reda in prihod prvih jezuitov v Ljubljano Jezuitski red je leta 1539 skupaj z devetimi prijatelji duhovniki ustanovil Ignacij Lo­jolski, leta 1540 in 1550 pa sta red potrdila papeža Pavel III. in Julij III. Med najpo­membnejša poslanstva jezuitskih redovnih skupnosti štejemo širjenje Božje besede (poucevanje kršcanskega nauka in pridiga­nje), podeljevanje zakramentov, dela usmi­ljenja, misijone in predvsem šolstvo, ki je bilo v ospredju njihove dejavnosti. Ceprav so se jezuiti najprej želeli posvetiti predvsem oznanjevanju evangelija, so po­zneje spoznali, da bodo svoje redovno po­slanstvo najlažje uresnicili preko vzgoje in izobraževanja. Njihovi vzgojni zavodi, ime­novani kolegiji, so postali duhovna, kultur­na in verska središca tedanje Evrope. Ker so bili jezuiti uboštveni red in so živeli od milošcine, kolegijev niso ustanavljali sami, ampak je za njihovo materialno osnovo po­skrbel deželni vladar. Osrednji del kolegija je bila cerkev, okrog nje pa so se zvrstila poslopja, ki so bila namenjena bivanju je­zuitske redovne skupnosti, njihovim šolam in internatu (t. i. seminar). Slovenske zgodovinske dežele so bile z je­zuitskim redom povezane tako rekoc od zacetka. Za to je bil najzaslužnejši takratni ljubljanski škof Urban Textor, ki je bil leta 1551 kot visoki državni uradnik na dunaj­skem dvoru v veliki meri zaslužen za prihod jezuitov na Dunaj. V okviru prenove duhov­niškega življenja v svoji škofiji si je prizade­val, da bi jezuiti prišli tudi v Ljubljano, kar pa v njegovem casu še ni bilo izvedljivo. Pro­šnjo za ustanovitev kolegija je v zacetku de­vetdesetih let 16. stoletja ponovil škof Janez Tavcar in bil uspešen. Prvi trije jezuiti so v Ljubljano prišli januarja 1597. V naslednjih dveh desetletjih so jezuiti ustanovili kolegije še v Celovcu, Gorici in Trstu. Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773) Jezuiti so za svoje domovanje v Ljubljani izbrali prostor nekdanje ubožnice pri sv. Jakobu, papež pa jim je za preskrbo do­locil prihodke razpušcene kartuzije v Ple­terjah. Srcika kolegija je postala cerkev sv. Jakoba. Tako cerkev kot stavbe ob njej so jezuiti v naslednjih dveh stoletjih zaradi narašcajocega števila redovnih clanov in dijakov veckrat dograjevali in skrbeli tudi za stavbni ter likovni okras. Leta 1658 so dokoncali novo gimnazijsko poslopje, v osredju katerega je bila velika avla z od­rom za šolske gledališke predstave. Stalno skrb so posvecali tudi zagotavljanju pri­mernih prostorov za bivanje jezuitskih dijakov (t. i. seminar). Jezuitom se pogosto ocita, da so gojili le latinšcino in da jim za slovenšcino ni bilo mar, vendar to ne drži. Kateheze za otroke in odrasle so imeli v slovenšcini že od vsega zacetka, leta 1615 pa so uve­dli tudi slovenske pridige. S škofom To­mažem Hrenom so tesno sodelovali pri uresnicevanju njegovega literarnega pro­grama katoliške obnove na Kranjskem. Janez Candek je skupaj s Hrenom leta 1612 za tisk pripravil lekcionar Evangelia inu lystuvi. Skoraj istocasno, leta 1615, je priskrbel slovenski prevod Kanizije­vega Malega katekizma, opremljen z le­soreznimi podobami, ki je bil namenjen predvsem otrokom in mladim. Jezuiti so v Ljubljani razvili bogato pa­storalno dejavnost, ki je segala od pou­cevanja kršcanskega nauka, pridiganja in spovedovanja do duhovnih vaj, ljud­skih misijonov, procesij ter drugih pobo­žnosti in razgibane duhovnosti. Zanima­li so jih tako najmanjši, izrinjeni na rob družbe (jetniki in bolniki), kot plemstvo in mestno ter podeželsko prebivalstvo. V želji po duhovnem napredku redovnih clanov in ljudi, ki so jim bili zaupani v dušnopastirsko oskrbo, pri cemer so vkljucevali tudi ženske, so dali natisniti veliko knjig: prevode katekizmov jezu­itskih avtorjev, pesmarice in druge du­hovne knjige, ki so bile namenjene dija­kom in clanom njihovih kongregacij ter bratovšcin. Ker jim je uspelo pritegniti širok krog bralcev, so s tem pomembno prispevali k rasti humanisticne bralne kulture na Slovenskem. Ne smemo po­zabiti na tisti del jezuitske slovstvene in duhovne ustvarjalnosti, ki je delil usodo vecine in ostal na ravni rokopisnih knjig. Tudi te so, ceprav se jih je do danes ohra­nilo zelo malo, odigrale pomembno vlo­go: jezuitski patri so jih namrec brali širšim množicam, jih prepisovali in z njihovo pomocjo snovali pridige ter na­govore. Jezuiti so bili odlicni pridigarji. Niso pridigali le v svoji cerkvi, ampak tudi v stolnici, cerkvah drugih ljubljanskih re­dov ter na podeželju, kamor so hodili v okviru ljudskih misijonov. Lep dokaz, da so prispevali pomemben delež k vzponu slovenske pridigarske dejavnosti, je na­tisnjena zbirka pridig Jerneja Basarja, ki je v jezuitskih virih imenovan kot »Kri­zostom domace dežele«. Njegove pridige z naslovom Pridige iz bukvic imenvanih Exercitia svetega oceta Ignacija: zlože­ne na vsako nedelo cez lejtu (1734) so vzniknile iz bogate jezuitske duhovno­sti, usmerjajo jih zlasti Duhovne vaje sv. Ignacija. Gimnazija in zacetki visokošolskega študija v Ljubljani Takoj po prihodu v Ljubljano so jezuiti prevzeli pobudo na vzgojnem in izobra­ževalnem podrocju. Že v šolskem letu 1597/98 so zaceli s poukom v najnižjih dveh gimnazijskih razredih. Ko so v šol­skem letu 1604/05 odprli še razred reto­rike, je bilo vzpostavljanje gimnazije (t. i. »studia inferiora«) zakljuceno. Študij na gimnaziji se je delil na šest razredov. Cas šolanja je bil odvisen od predznanja ucencev in je trajal od pet do sedem let (najpogosteje pa šest). Pri izobraževal­nem delu so izhajali iz temeljnega doku­menta jezuitske pedagogike, Ratio atque institutio studiorum Societatis Iesu (Na­crt in ureditev študija Družbe Jezusove). V vzgojni in izobraževalni sistem v Lju­bljani so vnesli mnoge novosti in ga tako dvignili na veliko višjo raven. Poleg gimnazijskega pouka so kmalu uvedli tudi posamezne višješolske pred­mete. Že leta 1619 so zaceli s predava­nji o moralni teologiji, pozneje pa še o spornih teoloških vprašanjih. V uvajanju teh predmetov je mogoce prepoznati za­metke višjega in visokošolskega študija pri nas, ki je v letih 1704–1705, ko so v Ljubljani uvedli filozofske študije in od­prli stolice za logiko, matematiko, fiziko in cerkveno pravo, dobil konkretnejšo obliko (t. i. »studia superiora«). Sredi 18. stoletja, ko je pritisk države na jezuitsko šolstvo postajal vse mocnejši, so v Lju­bljani v okviru filozofskega študija uve­dli tudi nekatere bolj tehnicne predmete, na primer eksperimentalno fiziko, me­haniko in agronomijo, leta 1768 pa pod vodstvom Gabrijela Gruberja vzpostavili še stolico za mehaniko. V okviru te ka­tedre so poucevali risanje, geometrijo, hidravliko, ladjedelništvo in inženirske predmete, namenjene izobraževanju obrtnikov. Ceprav sta se tako filozofski kot teolo­ški študij (posamezni teološki tecaji) v Ljubljani v veliki meri ujemala z vsebino študija na filozofskih in teoloških fakul­tetah jezuitskih univerz, pa ljubljanske višje študije (»studia superiora«) niso imele statusa univerzitetnega študija in niso mogle podeljevati akademskih na­zivov. Kljub temu so jezuiti pomembno obogatili takratno študijsko ponudbo na Kranjskem, omogocili dostop do zna­nja v domacem okolju in olajšali pre­hod na univerzitetni študij v bližnjih (npr. Gradec) ter daljnih jezuitskih (npr. Dunaj) in tudi nejezuitskih univerzite­tnih središcih (npr. Padova), bodocim duhovnikom pa ponudili potrebno teo­reticno ter prakticno znanje za njihovo dušnopastirsko delovanje. Ohranile so se posamezne natisnjene slovesne teze nekaterih jezuitskih študentov in nekaj tiskanih tez v obliki vprašanj ali trditev pri posameznih profesorjih. V dolgih letih obstoja jezuitskega kolegi­ja v Ljubljani so se postopoma vzposta­vili trdni temelji za kulturni, znanstveni in umetniški preporod na Slovenskem, katerega gonilna in odlocilna sila so bili možje, ki so svojo uspešno življenj­sko zgodbo zaceli pisati v jezuitskih gi­mnazijskih klopeh (npr. Janez Vajkard Valvasor, Janez Krstnik Dolar, Marko Grbec, Marko Pohlin, Blaž Kumerdej, Jurij Vega, Anton Tomaž Linhart, Valen­tin Vodnik in številni drugi). Brez njih Slovenci kot narod danes ne bi bili tu, kjer smo. Jezuitskih zaslug za kakovostni dvig splošne kulture na Slovenskem ni mogla izniciti niti papeževa razpustitev reda leta 1773. Ceprav je bil jezuitski ko­legij v Ljubljani razpušcen in leto pozne­je unicen v požaru, ukinitev jezuitov v realnosti kranjske vsakdanjosti ni mogla biti tako dosledna, kot so jo zacrtali skle­pi, zapisani na papirju. Ljubljana zaradi tega ni kar naenkrat ostala brez šolstva, ampak je le-to ob nadaljnjem sodelo­vanju nekaterih nekdanjih jezuitskih patrov delovalo naprej. Sledila so dese­tletja, ki so na podrocje izobraževanja vnesla številne spremembe, v katerem so se možnosti delovanja nekdanjih jezui­tov precej zožile. Obdobje po ponovni vzpostavitvi jezuitskega reda leta 1814 je tako prineslo nove izzive in drugacne priložnosti. Referencna literatura • Baraga, France (ur.); Kiauta, Marija (prev.) (2003): Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1591). Lju­bljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. • Benedik, Metod; Bratina, Lojze; Cevc, Emilijan idr. (1992): Jezuiti na Slovenskem: zbornik simpozija. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Provincialat slo­venske province Družbe Jezusove. • Ciperle, Jože (2008): Teološki študij v Ljubljani pred usta­novitvijo univerze. V Jože Ciperle; Tatjana Dekleva (ur.): Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi cas in prostor (str. 11–29). Ljubljana: Univerza v Ljubljani (Zgodovinski arhiv in muzej Univerze). • Ciperle, Jože; Dekleva, Tatjana (2009): Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919. Ljubljana: Univerza v Ljubljani (Zgo­dovinski arhiv in muzej Univerze). • Dovjak, Rok (2010): Ljubljanski jezuiti in njihov odnos z laiki glede na Historio annuo (1596–1691). Ljubljana: di­plomsko delo. • Rajšp, Vincenc (ur.) (1998): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete. Ljubljanski jezuitski kolegij s cerkvijo sv. Jakoba v Valvasorjevem casu. Vir: Gostiša, Lojze (ur.) (2008): Iconotheca Valvasoriana (XVII. zvezek, list 338). Ljubljana-Zagreb Natisnjena filozofska teza (tj. neke vrste (neuradna) diploma) Jurija Fabianecza, doma iz Zagreba, iz leta 1752 (104,4 x 83,3 cm). Vir: Arhiv Slovenske province Družbe Jezusove, Ljubljana Pedagog – steber v medkulturni vzgoji in izobraževanju Ksenja Zupancic, dipl. vzgojiteljica, je zaposlena v Vrtcu Antona Medveda Kamnik. Kot prostovoljka sodeluje v bolnišnicnih oddelkih Vrtca Vodmat. V vrtce in šole prihajajo otroci iz razlicnih kulturnih okolij in z navadami, ki so del družine. Ko se na enem mestu srecajo razlicne kulture, to lahko pomeni zavracanje ostalih kultur, ce v to ne poseže kompetenten pedagog. Na kakšen nacin pristopa k medkulturni vzgoji dober pedagog ter kakšne so njegove kompetence? Medkulturna vzgoja (MV) predstavlja ve­liko obogatitev, a za pedagoga je lahko ve­lik izziv. Zavedati se moramo, da MV ne opredeljuje le tujcev in drugacnih v našem okolju, ampak zahteva tudi spremembo odnosa. O MV govorimo tudi, ko imamo v skupini otroke iz razlicnih krajev. Samo v Sloveniji imamo veliko pokrajin ter s tem povezanih narecij, navad, jedi za posame­zne kraje … Vsaka družina je drugacna, se­stavljata jo starša, ki prihajata iz okolij, kjer imajo razlicne navade, jezik. Obstoj takšne družine temelji na spoštovanju, sprejema­nju drug drugega. Tudi pedagog pri vklju­cevanju otrok priseljencev oziroma otrok z razlicnimi kulturnimi ozadji deluje z med­kulturnim dialogom (MD), ki temelji na sprejemanju drugacnosti. Pedagog ima pri vzpostavitvi MD zelo odgovorno vlogo, saj ga je med otroke treba vkljucevati zgodaj. Inkluzivne družbe se lahko razvijajo na podlagi ucinkovitega vzpostavljanja MD. To je pot v integracijo in družbeno kohe­zijo, kjer ni prostora za marginalizacijo otrok. To je tudi pot boja proti predsod­kom in stereotipizaciji javnega življenja. Ljudje se lahko veliko pogovarjamo o dru­gacnosti, sprejemanju razlik že, ce srecamo npr. invalida. Vcasih se premalo zavedamo, da nam življenje omogoca priložnosti za razvijanje vešcin, ki nam koristijo v življe­nju. Ce ne živimo življenja, temvec ga le gledamo z odprtimi ocmi, nam tudi knjige ne bodo pomagale. Medkulturne kompetence Za izvajanje MD pedagog potrebuje med­kulturne kompetence, za katere se mora sam truditi in jih razvijati. Temelj med­kulturnih kompetenc je empatija, ki je pogoj za razvoj ostalih kompetenc. Re­sman (2003) poudarja pomembnost pe­dagogov za razvoj empatije, ki omogoca sposobnost vživljanja v položaj drugega. Danes je empatije premalo, zato je še bolj pomembno, da damo možnost razvoja empatije, ko je otrok še majhen. Pri tem imajo poleg pedagogov pomembno vlo­go tudi starši. Pomembno je, da pedagog razvije interpersonalne vešcine, da ve, kako se odziva v dolocenih okolišcinah, ter intrapersonalne vešcine, kar pomeni, da na cloveka gleda celovito. Biti mora toleranten in prilagodljiv v nepredvidlji­vih situacijah. Poiskati mora nacine, da se približa otrokom, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij. Razširiti mora znanje o drugih kulturah, se pozanimati o njiho­vi religiji, nacinu življenja. Medkulturne kompetence se kažejo tudi v sposobnosti vkljucevanja izkušenj, znanj pripadnikov drugih kultur v okolje vrtca in šol, kjer pedagog deluje. Pri svojem delu mora biti odprt za drugacnost. V medkulturnem razredu, igralnici mora zagotoviti, da se pripadniki vseh kultur svobodno izraža­jo. Svoboda izražanja je dovoljena, dokler ne omejuješ svobode izražanja drugega. Na kulturne razlike med otroki pedagog gleda pozitivno. Izziv medkulturnosti MV predstavlja dolocene izzive, vendar se jih ne smemo bati. Nanje moramo gledati kot na priložnost, ki nam prinaša osebnostno in strokovno rast. Velik po­men predstavljajo tudi nacin verbalnega in neverbalnega komuniciranja, pristop do staršev, znanje tujih jezikov. Pedagog se mora zavedati, da njegove vrednote, znanja in kultura niso vecvredni. Zave­dati se mora etnocentrizma ter se znati prilagajati drugim kulturam. Pedagog z medkulturnimi kompetencami mora biti potrpežljiv, upoštevati, sprejemati mora razlicna mnenja (Lukšic Hacin idr., 2011) in se prilagajati. Tisti, ki so samoiniciativ­ni, se nenehno izobražujejo in seznanjajo z novejšimi prakticnimi in teoreticnimi spoznanji. Prepoznajo in ozavestijo lah­ko pomanjkljivosti, slabosti izobraže­valnega sistema, znotraj katerega so se izobraževali, saj se družba v njem spreminja. Profe­sionalni razvoj in osebnostna rast pe­dagoga sta odvisna samo od njega. Lahko se samoizobražuje, prebira strokovno literaturo, literaturo za osebnostno rast, se poveže s strokovnimi delavci drugih vzgojno-izobraževalnih institucij in si izmenjuje mnenja, izku­šnje, dobre prakse. Na voljo so mu raz­licna usposabljanja v okviru Ministrstva RS za izobraževanje, znanost in šport ter Zavoda RS za šolstvo (Vižintin, 2017). Pecek Cuk in Lesar (2006) opozarjata na dodatno potrebo po izobraževanju peda­gogov. Zaradi razlicnosti otrok v vrtcih in šolah se od pedagoga zahtevata visoka stopnja prilagodljivosti ob upoštevanju nacel pravicnosti ter dolocen nabor znanj in izkušenj. Od nje­ga se pricakujeta tudi prepoznavanje razlicnosti in ustre­zno odzivanje. Ali so pedagogi dovolj usposobljeni za to? Pri izobraževanju pedagogov bo treba še veliko storiti in usmeriti pozornost v senzibilizacijo dru­gacnih otrok. Obstajajo razlicna stališca pedagogov v zvezi s tem, kdo ima vecjo vlogo za vkljucitev 'drugacnega – prise­ljenega' otroka v vzgojno-izobraževalno ustanovo. Slovenski ucitelji pogosto pri­pisujejo staršem in ostalim ucencem ve­cjo vlogo za vkljucitev ucenca kot sebi. Pri tem se pedagogi ne zavedajo svoje pomembne vloge, ki jo imajo pri vklju­cevanju otroka v okolje (Pecek Cuk in Lesar, 2006). Krek (2000) nasprotuje zgoraj navedenemu in poudarja, da ima kljucno vlogo v vzgojno-izobraževalnem procesu pedagog, ki je steber MV in iz­obraževanja. Pri svojem delu je avtono­men, kar pomeni, da lahko otroka po razlicnih poteh, z dejavnostmi in igrami postopoma vkljuci ter njega in starše se­znani, pripravi na vzgojno-izobraževalno ustanovo na cim bolj prijazen, strokoven nacin. Po kakšnih poteh se bo podal, je odvisno od njegovih profesionalnih spo­sobnosti ter zavedanja odgovornosti, ki jo ima kot pedagog. Zakaj ucitelji menijo, da imajo vecjo vlogo pri vkljucevanju otrok v vzgojno-izobraževalno ustanovo starši? Morda niso dovolj kompetentni, zato pre­lagajo svojo odgovornost na druge, ali pa gre za stereotipe in predsodke pedagoga. Predsodki Vsak ima v sebi zakoreninjene nezavedne predsodke. Odsotnost zavedanja prinaša nižja pricakovanja strokovnih delavcev do otrok v vzgojno-izobraževalnih insti­tucijah (Pecek Cuk in Lesar, 2006). Kro­flic (2006) navaja, da pedagogi v okviru izobraževanj niso bili dovolj seznanjeni z ucinkovitim modelom za premagovanje stereotipov, pred­sodkov in navad, zato si morajo to znanje pridobiti sami. Menim, da je premagovanje ste­reotipov in pred­sodkov dolgotrajen proces, v katerega posameznik vlaga sam. Pozoren mora biti na dražljaje iz okolja, ki povzrocajo pred­sodke ali stereotipe. Ko jih ozavestimo in priznamo, smo na dobri poti ter v nada­ljevanju premagovanje rešujemo s pogo­vorom, usposabljanjem, izobraževanjem. Za premagovanje stereotipov in predsod­kov se je treba poglobiti vase in se soociti z dogodki v otroštvu, saj se ti razvijejo na nezavedni ravni. Pedagog se mora zave­dati, da je ostalim otrokom vzor s svojo komunikacijo (tudi neverbalno), delom, nacinom sprejemanja, vkljucevanja 'raz­licnih' otrok v sku­pino. Graditi mora na osebnostni ra­sti, da bo prema­gal stereotipe in predsodke, ki jih nezavedno prena­ša tudi na otroke. Pedagog mora ob zaznavanju prisotnosti dolocenih stere­otipov v skupini vkljuciti vse vpletene v vzgojno- izobraževalno delo ter graditi na dopolnjevanju, ne izkljucevanju. Tako bo zmanjšal in odpravil stereotipe (Motik in Veljic, 2007). Veliko ljudi ima predsodke in stereotipe do priseljencev iz Jugoslavi­je. V odnosu do priseljencev iz Nemcije, Avstrije, Italije teh predsodkov ni opaziti. Naša zgodovina je, bili smo del Jugoslavi­je, a nekateri jo zavracajo, niso je sprejeli in se soocili z njo. Pedagog mora pri svo­jem delu pri opazkah, ki rušijo razvoj po­sameznikove osebnosti, pritisniti zavoro. Besede, ki žalijo osebnost, je treba prepo­znati in reševati. Spodbudno ucno okolje omogoca medsebojne stike med otroki razlicnih kultur in pripomore k premago­vanju komunikacijskih ovir, stereotipov in predsodkov. Pedagog se mora zave­dati, da okolje v vrtcu in šoli pomembno vpliva na razvoj otrokove samopodobe. Otrokom drugih kultur bodo njihove stvari pomagale pri izboljšanju samopo­dobe. Pocutili se bodo sprejeti. Igralnice naj prikazujejo razlicnosti kultur tako, da ne spodbujajo stereotipov. Pedagog lah­ko izdela razlicna didakticna sredstva ter oblikuje veckulturne igralnice. V koticku dom in družina naj bodo temnopolti do­jencki razlicnih spolov, obleke razlicnih kultur. V kuhinji naj bo na voljo razlicen jedilni pribor. Na policah naj bodo knjige razlicnih kultur. Na voljo naj bodo raz­licna glasbila. Posluša naj se glasba raz­licnih kultur. Na stenah naj visijo napisi v razlicnih jezikih (Jevšnik Vah, 2010). Vsak pedagog je prepušcen samemu sebi, glavni okvir pa mu predstavljajo nacela, Kurikulum za vrtce. Od njega je odvisno, kako se bo soocil z izzivi. Glavno vpra­šanje je, ali se podamo na pot uspeha ali negativizma. Literatura • Jevšnik Vah, Mojca (2010): Medkulturna vzgoja in izobraže­vanje v vrtcu in v prvem triletju osnovne šole. Revija za ele­mentarno izobraževanje, letnik 3(2/3), str. 133-141. • Krek, Janez (2000): Vzgoja k strpnosti. Sodobna pedagogika, letnik 51(1), str. 82-103. • Kroflic, Robi (2006): Kako udomaciti drugacnost …? Sodob­na pedagogika, letnik 57, posebna izdaja, str. 26-39. • Lukšic Hacin, Marina; Sardoc, Mitja; Vrecer, Natalija (2011): Kriteriji izbora primerov dobrih praks izobraževanj za med­kulturne odnose in aktivno državljanstvo. V Jure Gombac, Marina Lukšic Hacin, Metka Lokar idr.: Strokovne podlage, strategije in teoretske tematizacije za izobraževanje za medkul­turne odnose in aktivno državljanstvo: porocilo o opravljenem terenskem delu analize primerov dobrih praks (str. 5–11). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno 10. 10. 2022 s spletne strani: http://www.medkulturni-odnosi.si/images/stories/datoteke/porocilo_terensko_delo1.pdf. • Motik, Dragica; Veljic, Irma (2007): Spoznavam sebe, tebe, nas. Prirocnik za ucitelje za delo z ucenci in starši. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. • Pecek Cuk, Mojca; Lesar, Irena (2006): Pravicnost slovenske šole: mit ali realnost. Ljubljana: Sophia. • Resman, Metod (2003): Interkulturna vzgoja in svetovanje. Sodobna pedagogika, letnik 54(1), str. 60-79. • Vižintin, Marijanca Ajša (2017): Medkulturna vzgoja in izo­braževanje. Vkljucevanje otrok priseljencev. Ljubljana: Založba Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Profesionalni razvoj in osebnostna rast pedagoga sta odvisna samo od njega. Foto: Nataša Pezdir Foto: BS Menim, da je premagovanje stereotipov in predsodkov dolgotrajen proces, v katerega posameznik vlaga sam. Vzgojni nacrt potrebuje okvir – pedagoški koncept1 Dejan Hozjan, dr. edukacijskih ved, je izredni profesor za podrocje pedagogike in koordinator magistrskega študijskega programa Andragogika na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. V okviru svojega znanstvenega in pedagoškega dela se ukvarja z vprašanji vzgoje, vseživljenjskega ucenja in izobraževanja odraslih. Larisa Rebeka Opekaje študentka 2. letnika razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Janja Glušicje študentka 2. letnika razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, prostovoljka pri razlicnih dejavnostih za otroke. Zakonska vpeljava vzgojnih nacrtov (VN) leta 2008 je bila pomembna prelomnica na vzgojnem podrocju v slovenskem javnem šolstvu. Vzpostavil se je sistem, ki omogoca sistematicen pristop k razvijanju vzgojne dejavnosti javnih osnovnih šol (OŠ). Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali so VN v polnosti izkorišceni in vsebujejo tudi vzgojni koncept (VK). Z uzakonitvijo VN v letu 2008 se je prvic v slovenskem šolskem prostoru pojavila podlaga za resno sistematicno in nacrtno razvijanje vzgojnega delovanja posame­zne šole. Vendar pa nas primeri iz prakse pogosto vodijo do spoznanja, da pri tem niso izkorišcene vse možnosti. Nemalo­krat je namrec moc zaslediti razmišljanje, da je VN le še ena od zakonskih obvezno­sti, ki jih morajo uresniciti šole. Obliko­vanje VN samo zato, ker je to zakonsko predpisano, zagotovo ne obrodi sadov in ne doseže želenega vzgojnega cilja. VN je bistveno vec kot le zakonska nuja, saj javnim OŠ nudi resno orodje, da se zacnejo zavedati pomena vzgoje za dolgo­rocni razvoj ucencev. Zagotovo ni nepo­membno, kakšne ucence vzgaja šola in ka­kšen je vzgojni ideal posamezne šole. Pri tem, kako bo posamezna šola oblikovala svoj vzgojni ideal in ga kasneje uresnice­vala v neposredni praksi, pa ima lahko pomembno vlogo VN. Pregled VN šol nas vodi do spoznanja, da so le-ti oblikovani kot nabor vzgojnih želja razlicnih deležni­kov v šolskem prostoru (zaposlenih, star­šev in ucencev), pri cemer pa jim zmanjka sam temelj in bistvo, tj. VK. Razumevanje VK Da bi lažje razumeli, kakšno vlogo ima sam VK v delovanju javne OŠ in na ka­kšen nacin ga umestiti v VN, si oglejmo njegovo razumevanje. Po mnenju Kovac Šebart, Krek in Vogrinc je VK razumljen kot celovit razmislek o vzgojni problematiki, ki s pomocjo norm in nacel pomaga konkretnemu ravnanju ravnateljev, uciteljev, ucencev in staršev (Kovac Šebart idr., 2006: 22). Vidimo lah­ko, da VK predstavlja izhodišce za razpra­vljanje o vzgojni tematiki šole, ki pa jo je treba celostno zaobjeti. Glede na slednje je VK razumljen kot sinergicno in predvsem nacrtno delovanje šole na vzgojnem po­drocju, saj se pricakuje, da bo vzgojno de­lovanje vseh deležnikov v šolskem prostoru temeljilo na skupnih normah in nacelih. Na podoben nacin je o VK razmišljal Medveš, saj je po njegovem mnenju VK dogovor za premišljeno in vnaprej or­ganizirano, ciljno naravnano delovanje šole ter delovanje uciteljev, ravnatelja in strokovnih delavcev (Medveš, 2007). Tudi pri njem je moc zaznati elemente nacrtovanosti in ciljne usmerjenosti ter vzgojni dogovor kot soglasje med vsemi deležniki v šolskem prostoru. Ob tem pa Medveš opozori na kljucni element VK, in sicer usklajenost vzgojnih ciljev s ce­lovitim antropološkim nazorom. Slednje pomeni, da morajo cilji, nacela in norme vzgojnega delovanja vseh deležnikov de­lovati iz skupnega vzgojnega jedra oz. iz skupne pedagoške filozofije. Tako bistvo VK ni fragmentaren zapis pravil vzgojnih vrednot in pravil, ampak prvenstvena po­treba po oblikovanju pedagoške filozofije posamezne šole, ki predstavlja temelj za oblikovanje vzgojnih nacel in norm. Nadgradnja VN z VK Kot je bilo izpostavljeno v prejšnjem po­glavju, je bistvo VK celostna obravnava vzgojnega delovanja posamezne šole. Izhodišce za njegovo oblikovanje pred­stavlja enoten pogled vseh deležnikov na vzgojno delovanje šole oziroma pedago­ško filozofijo šole. Ob tem pa se postavlja vprašanje, na kakšen nacin umestiti VK šole v njen vzgojni nacrt. Enako kot VK je tudi VN v službi sistema­ticnega in nacrtnega razvijanja vzgojnega delovanja šole; služi kot avtonomni do­kument šole, ki poskuša usmerjati vzgo­jo ucencev. Z dolocenimi koraki poskuša udejstvovati nepovezane vrednote in na­cela, ki so bili postavljeni kot oporni stebri za celoten ucni proces (Šinkovec, 2017). Vidimo lahko, da se po mnenju Šinkovca VN nanaša predvsem na izvedbeno raven vzgojno-izobraževalnega sistema. Zapo­slenim, ucencem in staršem služi kot kaži­pot, katere vrednote in nacela se razvijajo v posamezni šoli in na kakšen nacin. Ob tem pa je kljucnega pomena nacin oblikovanja VN in kaj dejansko predsta­vlja izhodišce za njegovo oblikovanje. Res je, da je zakonodajalec pripravil izhodišca za pripravo vsebine VN, in sicer: cilje v normativnih aktih (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli) in Priporocila Direk­torata za vrtce in šole Republike Slovenije o nacinih oblikovanja in uresnicevanja VN OŠ, vendar se je slednje pokazalo kot pomanjkljivo. Praksa je namrec pokazala, da se prej omenjena priporocila ne upora­bljajo kot pomoc in spodbuda pri nacrto­vanju in izvajanju vzgojne dejavnosti šole, ampak so jim šole pri oblikovanju VN zelo dosledno sledile. Tako VN šol pre­pogosto temeljijo na naboru prioritetnih ciljev iz Zakona o organizaciji in financi­ranju vzgoje in izobraževanja in predvsem Zakona o osnovni šoli, umanjka pa njihova sinergicna povezanost s pedagoško filozo­fijo posamezne šole. Z iskanjem odgovora na vprašanje, katerim ciljem iz normativ­nih aktov bo posamezna šola v VN dala prioriteto pred drugimi, ni doseženo bi­stvo VK. VK oz. pedagoška filozofija po­samezne šole mora biti temelj za uresni­cevanje vzgojnega delovanja šole. Glavni namen VK bi moral biti, da predstavlja osnovo za vse vrednote in nacela, ki so na­vedeni v VN in jih poveže v zasnovan sku­pek. Tako bi moral biti VN na vsaki šoli sestavljen avtonomno, s pomocjo vseh deležnikov šolskega prostora (zaposlenih, ucencev in staršev). Vsaka šola bi morala imeti svojo pedagoško filozofijo, nacela in vrednote, ki se ujemajo z lokalno okolico ter upoštevajo državno dolocena nacela in cilje, ki so zapisani v normativnih aktih in strateških dokumentih. Z avtonomnostjo izdelave VK bi najbolje zagotovili, da se povezava med vsemi vrednotami in nace­li ujema s posebnimi okolišcinami vsake šole ter države hkrati (Šinkovec, 2017). S pomocjo poznavanja lastnih specifik lo­kalnega okolja in šole ter strokovne avto­nomije zaposlenih naj bi posamezna šola oblikovala VN, ki bi temeljil le na njenem VK in s tem pripomogel k razvijanju la­stne identitete šole. Doprinos VK k vzgojnemu delovanju OŠ Oblikovanje VK temelji na oblikovanju lastne vzgojne identitete šole. Pri tem je kljucnega pomena, da se v njegovo obli­kovanje vkljucijo vsi deležniki v šolskem prostoru (zaposleni, ucenci in starši), saj je slednji primarno namenjen njim in nji­hovemu vzgojnemu udejstvovanju. VK in posledicno VN prvenstveno služi­ta ucencem in staršem posamezne šole. Z njegovo pomocjo si lahko starši ustvarijo jasno mnenje in pricakovanja o vzgojnem delovanju šole, ki jo obiskuje njihov otrok. Z natancnim zapisom in utemeljitvijo VK šole lahko starši spoznajo, kakšen vzgojni ideal zasleduje šola in s katerimi pristopi bo omenjeni vzgojni ideal uresnicevala. Na ta nacin lahko uvidijo usklajenost šol­skega nacina vzgajanja z njihovim lastnim in se lahko prilagodijo slednjemu. Soca­sno pa je razvijanje in uresnicevanje VK živ proces, ki omogoca staršem aktivno sodelovanje. Bolj kot bodo starši in ucenci vkljuceni v njegovo oblikovanje, lažje se bodo poistovetili z njim in ga uresniceva­li v praksi. Socasno pa jim bo sodelova­nje pri oblikovanju VK dalo obcutek, da so slišane njihove vzgojne želje in so po­memben del vzgojnega procesa šole. Vendar pa VK ni namenjen le staršem in njihovim šoloobveznim otrokom, ampak naj bi postal kljucen del vseh zaposlenih na šoli. VK naj bi služil kot nosilni steber za vsakega zaposlenega na šoli pri izvaja­nju njegovega poklica. Zaposleni bi mo­rali uporabljati VK kot oporo pri iskanju konkretnih rešitev pri dolocenih težavah, ki se lahko pojavijo pri njihovem delu, saj bi ta moral jasno dolocati pedagoško filozofijo šole in celostni pristop k vzgo­ji in izobraževanju (Šinkovec, 2017). VK bi moral biti ponotranjena življenjska filozofija vseh zaposlenih tako v šoli kot tudi izven nje. S tega vidika ni dovolj, da je VN le nabor razlicnih vrednot šole, am­pak morajo biti le-te povezane v smiselno celoto, ki jo razumejo vsi na šoli (še pose­bej zaposleni) in so jo pripravljeni vsako­dnevno uresnicevati. Zakljucek V pricujocem prispevku smo želeli ori­sati težavo VN v slovenskih OŠ, in sicer njihovo premajhno vsebinsko dovršenost. Prepogosto namrec naletimo na VN, ki vsebujejo seznam razlicnih vrednot, ki so prepisane iz šolske zakonodaje, med sabo pa so premalo povezane v zakljuceno celo­to in so odraz doticne šole in njenih lokal­nih posebnosti. Kot nadgradnja omenjene težave VN se pojavlja VK. Le-ta zahteva od vseh deležnikov v šolskem prostoru, da se poenotijo o vzgojnem idealu šole. Šele na podlagi vzgojnega ideala, ki je ustrezno pedagoško utemeljen in sprejet s strani vseh deležnikov, je moc razvijati tiste vre­dnote, ki bodo prispevale k udejanjanju vzgojnega ideala in koncepta. Opomba 1 Prispevek je nastal v okviru projekta Celostni pristop k im­plementaciji vzgojnih nacrtov v osnovnih šolah, financiran v okviru razpisa Projektno delo za pridobitev prakticnih izku­šenj in znanj študentov v delovnem okolju 2022/2023 s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter Evropske unije, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020. Literatura • Kovac Šebart, Mojca; Krek, Janez; Vogrinc, Janez (2006): O vzgojni zasnovi v javnih osnovnih šolah – Kaj pokažejo empiricni podatki. Sodobna pedagogika, 57(5), str. 22-42. • Medveš, Zdenko (2007): Vzgojni koncept na razpotjih so­dobnosti. Sodobna pedagogika, 58(2), str. 227-232. • Šinkovec, Silvo (2017): Vzgojni nacrt v šoli – spodbujanje celostnega razvoja osebnosti ucencev. Ljubljana: Jutro in In­štitut Franca Pedicka. Foto: Peter Prebil Model razvijanja vzgojnega koncepta v osnovnih šolah1 Dejan Hozjan, dr. edukacijskih ved, je izredni profesor za podrocje pedagogike in koordinator magistrskega študijskega programa Andragogika na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. V okviru svojega znanstvenega in pedagoškega dela se ukvarja z vprašanji vzgoje, vseživljenjskega ucenja in izobraževanja odraslih. Tjaša Udovcje študentka 2. letnika razrednega pouka na Univerzi na Primorskem, animatorka, katehistinja, prostovoljka. Eli Cigonje študentka 2. letnika razrednega pouka na Univerzi na Primorskem, animatorka doma in v tujini. Vzgojni nacrti so v slovenskem osnovnošolskem prostoru prisotni že dobrih petnajst let, vendar raziskave kažejo, da so le-ti sestavljeni iz parcialnih vrednot in jim manjka zakljucena celota. V skladu s tem želimo v prispevku predstaviti model, s pomocjo katerega bi se vzgojni nacrti preoblikovali v vzgojni model. Pogled na šolo, ucitelje in ucence se je cez leta zelo spreminjal in pripeljal do tega, da so dandanes bolj kot kadarkoli po­prej v ospredju ucenec, njegove potrebe, napredovanje in uspeh. Zato je tudi zelo pomembno partnerstvo med družino in šolo, ki ucencu omogoca optimalen razvoj. Pogosta težava pa je, da se deležniki (tj. ucitelji, starši in ucenci) o vzgoji ne znajo poenotiti (Pecek Cuk in Lesar, 2009). V tem kontekstu je leta 2007 nastala zakon­ska podlaga, ki osnovnim šolam omogoca poenotenje njihovega vzgojnega delovanja (Zakon o osnovni šoli, 2007). Temeljna namera vzgojnih nacrtov je bila usklaje­no razmišljanje vseh deležnikov o vzgoj­nih nacelih, pravilih, normah delovanja v osnovnošolskem prostoru, skratka iskanje skupne vzgojne filozofije. Žal pa praksa kaže, da je pogosto prihajalo do iskanja bli­žnjic. Šole pripravljajo vzgojni nacrt tako, da prepisujejo nacrte drugih šol oziroma jih pripravljajo brez vseh deležnikov. Po­sledica tega je, da je uvajanje sprememb neucinkovito, saj se vsi vkljuceni deležniki z vzgojnim nacrtom ne morejo poistovetiti (Pecek Cuk in Lesar, 2009). Pogoji za vzpostavitev vzgojnega koncepta Da bi lahko vsi deležniki v osnovnošolskem prostoru poenoteno vzgojno delovali, je treba oblikovati vzgojni nacrt, ki vkljucuje skupne vrednote, kakovost dela in pomoc otrokom pri njihovi rasti. V tem kontekstu se je treba odmakniti od vzgojnega nacrta kot skupka razlicnih vrednot; vzgojni nacrt bi moral temeljiti na vzgojnem konceptu. »Vzgojni koncept torej lahko razumemo kot sistem ravnanja vzgojno-izobraževalne institucije, preko katerega le-ta izraža svojo pedagoško filozofijo.« (Podlesnik, 2022: 3) Vzgojni koncept tako zahteva od vseh de­ležnikov, da se pedagoška filozofija šole po­notranji in postane njihov nacin življenja. Pri nacrtovanju vzgojnega koncepta osnov­ne šole pa je treba zagotoviti predvsem dva temeljna pogoja: • potrebno je poznavanje znacilnosti po­sameznih omenjenih vzgojnih dejavni­kov in teoreticnih okvirov, s katerimi bomo uskladili njihovo delovanje, ter • zagotoviti dovolj veliko stopnjo soglasja med deležniki o izbiri kljucnih vzgoj­nih dejavnikov in o temeljnih strate­ških ciljih vzgojnega vplivanja (Kroflic idr., 2009). Slednje pomeni, da morajo nacrtovalci vzgojnega koncepta posamezne osnovne šole natancno poznati teoreticne podla­ge vzgojnega delovanja in njihov vpliv na neposredne prakticne vzgojne ucinke. Po drugi strani pa se mora pri vseh deležni­kih v šolskem prostoru vzpostaviti soglas­je o ciljih vzgojnega delovanja posamezne osnovne šole. Da bi lahko vzgojni koncept zaživel v praksi, namrec ni dovolj le njegova teoreticna podlaga, ampak mora nagovori­ti vse deležnike. Le-ti ga bodo uresnicevali, ce jim bo osebnostno blizu in bodo motivi­rani za njegovo vsakodnevno udejanjanje. Iluzorno bi bilo pricakovati od vseh dele­žnikov v javnih osnovnih šolah, da bodo brez zadržkov sprejeli in vsakodnevno živeli vzgojni koncept svoje šole. Osnov­ni pogoj za to, da bo vzgojni koncept šole postal živ organizem šole, je varno in sprošceno šolsko okolje. Šolski prostor bi moral nuditi dovolj varnosti vsem dele­žnikom, da se odprto pogovarjajo o vseh vzgojnih stvareh. Slednje pa od njih zah­teva, da so med sabo iskreni, predvsem pa, da so brez obsojanja slišani in upoštevani (Slika 1). Koraki pri oblikovanju in izvajanju vzgojnega koncepta Razvijanje vzgojnega koncepta na posame­zni osnovni šoli mora temeljiti na premi­šljenem in dodelanem modelu. V nadalje­vanju prikazujemo model, ki sistematicno zaobjame oblikovanje in izvajanje vzgojne­ga koncepta. Ta temelji na petih vsebinskih fazah, ki se med seboj tesno prepletajo: 1. faza: usklajevanje kljucnih vrednot, 2. faza: povezovanje vrednot v koherentno celoto, 3. faza: oblikovanje vzgojne metodike, 4. faza: implementacija vzgojnega koncepta in 5. faza: evalvacija izvajanja vzgojnega kon­cepta (Slika 2). Prva faza Temeljni namen prve faze, tj. usklajevanja kljucnih vrednot, je iskanje skupnih vre­dnot in lastnih pogledov pri razlicnih dele­žnikih, ki bodo kasneje služili za razvijanje izhodišc vzgojnega koncepta. V tej fazi ima kljucno vlogo ozavešcanje vseh deležnikov o pomenu vzgojne funkcije šole. To po­meni, da je treba vse deležnike v šolskem prostoru ozavestiti o tem, da je vzgojna funkcija šole vsaj enako pomembna kot iz­obraževalna, zato ji je temu primerno treba posvetiti dovolj pozornosti. Ozavešcanje vseh deležnikov o pomenu vzgojne funkci­je šole mora biti tesno povezano z odprtim pogovorom o vrednotah in prepricanjih, ki jih imajo deležniki nasploh v življenju in o vzgojnem delovanju šole. Na tej tocki bi morali iskati odgovor na vprašanje o la­stnih vrednotah in vzgojnem smotru ucen­cev in šole. Iskanje odgovora na zastavljena vprašanja mora vsem deležnikom omogo­citi, da odprto izražajo svoja prepricanja. S tem bo pridobljen širok in raznolik nabor vrednot in pogledov o vzgojnem delovanju posamezne šole, saj bo slednje kasneje od­piralo možnosti za kriticno razmišljanje o oblikovanem vzgojnem konceptu. Druga faza Ker pa oblikovanje vzgojnega koncepta ne temelji na naboru raznolikih vrednot, ampak na njihovem konsenzu, je treba ši­rok nabor vrednot skrciti na kljucne. Pri tem moramo biti še posebej pozorni na to, da se med kljucnimi vrednotami vzposta­vi sinergija in se lahko razlicni deležniki identificirajo z njimi. Kljucne vrednote ne smejo biti locene ena od druge, am­pak morajo stremeti k skupni vzgojni vi­ziji šole. Skupna vzgojna vizija mora biti natancno utemeljena, saj to predstavlja osnovo, ki bo vsem deležnikom omogo­cila razumevanje vzgojnih pricakovanj in ravnanj v posamezni šoli. Nadgradnjo vzgojne vizije in njene utemeljitve pa predstavlja oblikovanje nacel vzgojnega delovanja, kar služi lažjemu prakticnemu uresnicevanju vzgojne vizije. Tako obliko­vanje vzgojnega koncepta vsebuje vzgojno vizijo, njeno utemeljitev in nacela vzgoj­nega delovanja. Tretja faza Oblikovanje vzgojne vizije in nacel vzgoj­nega delovanja predstavlja grob okvir vzgojnega koncepta, ki mu je treba dodati natancno vsebinsko podobo. Natancnejši vpogled v implementacijo vzgojnega kon­cepta bo razviden iz oblikovanega vzgoj­nega nacrta in pripadajocega akcijskega nacrta. Tako je bistvo tretje faze razvijanja vzgojna koncepta zapis vsebine vzgojnega nacrta in na podlagi tega dolocitev aktiv­nosti, ki bodo na letni ravni pripomogle k njegovi uresnicitvi. Tako vzgojni nacrt kot akcijski nacrt morata natancno do­locati dejavnosti, ki bodo pripomogle k vsakodnevnemu uresnicevanju vzgojnega koncepta. Cetrta faza Ce je bil fokus v prvih treh fazah usmer­jen v nacrtovanje vzgojnega koncepta in zapis vzgojnega nacrta, pa je cetrti korak namenjen njegovi implementaciji. Uspe­šnost implementacije vzgojnega koncepta je pogojena z aktivnostjo vseh deležnikov od prve faze dalje. Zagotovo ni dovolj, da se deležnike vkljucijo v implementaci­jo vzgojnega koncepta šele takrat, ko sta vzgojni nacrt in akcijski nacrt oblikova­na, ampak je potrebna njihova aktivnost že od samega zacetka. Na kakšen nacin se bo vzgojni koncept uresniceval v praksi, je odvisno predvsem od tega, kako so vsi deležniki seznanjeni z njegovo vsebino in do kolikšne mere so motivirani, da ga ure­snicujejo v življenju šole. Peta faza Eno kljucnih nalog pri implementaciji vzgojnega koncepta ima evalvacija. Po­membno je, da je ta sprotna in izvedena po vsaki fazi, saj se na ta nacin neprekinje­no spremlja, ali je oblikovanje vzgojnega koncepta v skladu z željami razlicnih dele­žnikov, in ponuja možnost pravocasnega ukrepanja. Sprotna evalvacija ne sme biti nadzorni mehanizem, temvec pomemben element za rast šole na podrocju vzgoje. Zakljucek Nadgradnja vzgojnega nacrta z vzgojnim konceptom naj bi bila pomemben korak na vzgojnem podrocju posamezne šole. Z zakonsko osnovo so javne osnovne šole dobile odlicno priložnost, da se lotijo ure­janja vzgojne dejavnosti sistematicno in nacrtno. Model razvijanja vzgojnega kon­cepta, kot je bil prikazan v tem prispevku, je lahko odlicno izhodišce za premik od fragmentarnega nabora vrednot do jasne vzgojne vizije šole. Z modelom razvijanja vzgojnega koncepta želimo šole spodbu­diti k oblikovanju lastnih vzgojnih iden­titetnih elementov in jasnih pricakovanj o vzgojnem delovanju posamezne javne osnovne šole. Opomba 1 Prispevek je nastal v okviru projekta Celostni pristop k im­plementaciji vzgojnih nacrtov v osnovnih šolah, financiran v okviru razpisa Projektno delo za pridobitev prakticnih izku­šenj in znanj študentov v delovnem okolju 2022/2023 s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter Evropske unije, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020. Literatura • Kroflic, Robi; Mažgon, Jasna; Klaric, Tina idr. (2009): Ali po­klicne in strokovne šole potrebujejo vzgojni koncept? Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje. • Pecek Cuk, Mojca; Lesar, Irena (2009): Moc vzgoje: sodobna vprašanja v teoriji vzgoje: Ljubljana: Založba UL Pedagoška fakulteta. • Podlesnik, Maja (2022): Vloga predšolskega otroka v razlicnih vzgojnih konceptih in vzgojnih pristopih. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. • Zakon o osnovni šoli (2007). Uradni list RS, št. 102/2007 (9. 11. 2007). Slika 1: Pogoji za razvijanje vzgojnega koncepta Slika 2: Model razvijanja vzgojnega koncepta Poucevanje etike v osnovni šoli Mateja Rednak Gradišekje prof. razrednega pouka na OŠ Mirana Jarca, mentorica študentkam in izvajalka hospitacijskih nastopov. Skoraj zagotovo se vsakdo med nami veckrat vpraša, kako naj ravna. Kako naj se odloci? Verjetno so trenutki, ko razmišljamo o sebi in svojem notranjem svetu. Razmišljamo o svojih vrednotah ali vrednotah neke skupine, katere clani smo. Kaj je za nas zares vredno? Zagotovo ni najboljše, ce za odgovor ob življenjskih vprašanjih mecemo kovanec in sprejmemo, da namesto nas odloci nakljucje. Kdo nas sploh pripravi na življenjska vprašanja in dileme, ki nas spremljajo v življenju? Dom? Šola? V osnovni šoli se v 7. in 8. razredu poja­vi domovinska in državljanska kultura in etika. Ucni nacrt predmeta v 7. razredu osnovne šole obsega štiri vsebinske sklope. Vsak sklop je razdeljen na vec ucnih vse­bin, vseh vsebin je 31. O eticnem vedenju govorijo le nekatere od njih. Je etika v osnovnem izobraževanju skoraj spregledana? Zagotovo drži, da osnovno­šolski otroci v šoli o etiki nekaj slišijo. Casa za izkustveno in prakticno ucenje etike pa v ucnem nacrtu ni. Škoda, kajti etike se uci­mo v pogovorih, dialogih. Najucinkoviteje se eticnega vedenja naucimo z vzpostavi­tvijo odnosa in vzdrževanjem le-tega. Eticnega vedenja se lahko ucimo tudi tako, da poslušamo in posnemamo eticno vede­nje svojih vzornikov. Ali je danes mogoce najti vzornika? Že Anton Trstenjak je v svojem casu opozoril, da je silno malo zgle­dov. V svetu športa nam zgledov gotovo ne manjka. V svetu kulture tudi ne. V politiki je nekoliko drugace. Tam je svetilnikov ne­verjetno malo. V zadnjem casu, ko je moc opazovati dr­senje celotne družbe navzdol, je nujno raz­misliti o zgodnjem in sistematicnem pou­cevanju etike in morale od vrtcevskih let naprej. Prepricana sem, da bi lahko ucne nacrte nekoliko precesali in jih pri vseh predmetih dopolnili z eticnimi vsebinami. V vrtcih že lahko zasledimo številne pro­jekte, pri katerih sta etika in eticno vedenje osrednji vsebini. Spodbudimo podobne projekte tudi v osnovni šoli in na vseh osta­lih ravneh izobraževanja. Eticna vzgoja skozi aktiven pouk Ucitelji se v povezavi z eticno vzgojo soo­camo z mnogo izzivi. Eden od njih je, kako eticne vsebine vnesti v kurikulum, kar je še posebej zahtevno zaradi narašcajocih priti­skov drugih vsebin. Drugi izziv pa je, kako pridobiti specificna znanja in kompetence o eticni vzgoji. Eticna vzgoja se tesno povezuje z eticnimi podlagami in vrednotami: pravicnost, resni­coljubnost, zmernost, enakost. To spodbuja tudi gojenje spoštljivih odnosov do drugih, pozitivno gradnjo znacaja, krepitev sposob­nosti za premišljeno in odgovorno moralno presojo ter prenos vrednot v življenje. Pomembno je tudi vedeti, da ucenje v okvi­ru eticne vzgoje vkljucuje višje miselne procese, kot so: raba, analiza, sinteza, vre­dnotenje in ustvarjalno mišljenje. Že sedemindvajset let poucujem najmlajše ucence osnovne šole in prepricana sem, da lahko etiko in eticno vzgojo vkljucimo v skoraj sleherno uro pri vseh ucnih predme­tih, ce le izberemo primerne ucne metode in oblike dela. Etika je pri ucnih urah pri­sotna, ce ucni proces nima frontalne oblike in ga nacrtujemo tako, da procesu ucenja namenimo osrednje mesto, v katerem ima­jo uceci se aktivno vlogo. Ucenje v okviru eticne vzgoje je namrec sodelovalen, vzaje­men proces, v katerem so pomembni pri­spevki vseh. Ucenec pri aktivnem ucenju sooblikuje iz­brane dejavnosti pouka, ki ga po premišlje­nih korakih vodijo do lastnega znanja. Pri tovrstnem pristopu k ucenju je razvoj ucen­cevih vešcin bolj poudarjen kakor golo po­sredovanje informacij. Aktivno ucenje ima tako številne prednosti (Centa idr., 2017): • Ucencem pomaga razviti in uriti ve­šcine, ki jih zahteva eticna vzgoja, npr.: razpravljanje, podajanje argumentov, zagovarjanje svojega stališca in kriticno razmišljanje. • Omogoca jim, da sodelujejo z drugimi in izmenjujejo stališca. • Ucence postavi v osrcje izobraževalne­ga procesa, da se pocutijo povezane z ucnimi vsebinami. • Z uporabo metod aktivnega ucenja se ucenci ucijo z delovanjem, kar jim daje tudi pristno izkušnjo, kako pomembno je sodelovanje. Aktiven pouk in razredno vzdušje Uciteljem se pri njihovem delu nenehno porajajo številna vprašanja. Na strokovna vprašanja je mogoce poiskati odgovore v strokovni literaturi. Najbolj zanimiva vpra­šanja pa poraja spremenjena vloga ucitelja v razredu. Ucitelj ni vec le tisti, ki znanje deli med svoje ucence. Ucitelj je danes or­ganizator, pomocnik pri ucenju, usmerje­valec in spodbujevalec. Svojo spremenjeno vlogo lahko uspešno opravlja le v skupinah otrok, kjer se medsebojnim odnosom po­sveca veliko vec casa kot nekoc. Biti ucitelj zato nikakor ne pomeni le podajati znanje ucencem, pac pa je osnovnega in primar­nega pomena, da ucitelj s svojimi ucenci vzpostavi posebno vez. Spremembo ucite­ljeve vloge narekujejo tudi spremembe ne­katerih potreb otrok. Danes je zelo pomembno, da spoštujemo potrebo otrok po sprejetosti, spoštovanju, razumevanju, da aktivno in vsakodnevno negujemo in oblikujemo medsebojne od­nose v skupini otrok. Vsak otrok je edin­stven, drugacen od ostalih. Zato se ucitelj vsak trenutek srecuje s celo paleto razlicnih odzivov, kljub vsej razlicnosti in pestro­sti pa mora ustvariti ustrezno dinamiko v skupini otrok. Na dinamiko skupine vplivajo tako ucitelji kot otroci. Zelo pomembno je, da kmalu na zacetku 'sobivanja' ucitelj skupaj z otro­ki oblikuje nekaj pravil, ki omogocajo, da se prav vsak otrok v skupini pocuti varnega in enakovrednega. Da, tudi otrokom v ra­zredu je treba postaviti meje ter se dogo­voriti o primernem in kulturnem vedenju. Postavljanje meja nima nic opraviti s pre­povedmi ali kaznovanjem. S pravili ucimo otroke vzpostaviti dobre odnose z vrstniki. Vsa dogovorjena pravila seveda spoštuje tudi ucitelj. Kajti sodelovanja in spoštova­nja se otroci v prvi vrsti ucijo od odraslih. Pomembno je tudi, da se ucitelj ob kršitvah dogovorjenih pravil odzove in se s kršite­ljem pogovori. Ravno s sprošcenimi in odkritimi pogovori najuspešneje gradimo in ohranjamo dobre medsebojne odnose. Otroci si z dobrimi odnosi z uciteljem in vrstniki krepijo sa­mozavest, oblikujejo pozitivno samopo­dobo, uspešno navezujejo prijateljske stike in krepijo pripadnost skupini. Slabi odnosi vodijo v osamljenost in razocaranje. Vsi poznamo dobro pocutje, kadar potekajo dogodki po naših nacrtih ali ce se izpolnju­jejo naša pricakovanja. Razredno vzdušje postaja iz leta v leto ce­dalje pomembnejša uciteljeva skrb in nalo­ga. Razredno vzdušje pomagajo oblikovati številne dejavnosti, med katerimi izstopa prav zanimiv in aktiven pouk. Zato me­nim, da je uciteljeva najpomembnejša na­loga, da ustvari intelektualno spodbudno okolje. Otroci naj imajo možnost, da svoje znanje soustvarjajo in aktivno gradijo. To je mogoce le takrat, ko s konkretnimi iz­kušnjami pridobivajo nove informacije. Aktivno jih spodbujajmo k samostojnemu iskanju odgovorov, npr. v razlicnih temat­skih kotickih, ki jih otrokom pripravimo nekje v razredu. V matematicnem koticku naj bo otrokom vedno na voljo tudi kon­kreten material, s katerim si lahko pri delu pomagajo. V matematicni koticek lahko priložimo preproste obešalnike, s pomocjo katerih lahko otroci predmete tehtajo in primerjajo mase predmetov. Zelo zanimive so lahko tudi nestandardne enote, s kate­rimi merimo, ali pa lesena geometrijska telesa, s pomocjo katerih je mogoce graditi najrazlicnejše predmete itn. (Rednak Gra­dišek, 2007). Zagotovo so otroci pri delu v manjših de­lovnih skupinah aktivnejši kot pri drugih oblikah ucenja. Izbira aktivnih metod uce­nja ima res veliko prednosti. Drži pa, da je aktiven pouk nelocljivo povezan z dobrim delovnim vzdušjem v razredu ter dobrimi odnosi med ucenci. Najboljša in najtoplejša posledica aktivne­ga pouka so seveda zadovoljni ucenci. Za­dovoljstva sicer ne merim, tudi raziskujem ga ne, ga pa vidim in zaznam. Zadovoljni ucenci radi hodijo v šolo, se veselijo šolske­ga dela in ga z veseljem opravljajo. Najpo­gosteje mi ucenci kar sami povedo, da je v šoli super. Njihovo zadovoljstvo tudi opa­zim, ker ga pri pouku izžarevajo. Ne naza­dnje mi o zadovoljnih otrocih pripoveduje­jo tudi starši mojih ucencev. Eticni cut gradijo odnosi Vzgoja in izobraževanje sta zelo pomemb­na za razvoj posameznika in skupnosti in ju ne smemo prepustiti samovolji in naklju­cju. Nujno je, da vzgojo in izobraževanje prepletemo in obogatimo z etiko, kajti le z razvitim eticnim cutom lahko vzpostavimo dobre cloveške odnose in ustvarimo pogoje za spoštovanje, zaupanje in sodelovanje. Eticnega cuta ni mogoce razviti, ce o eti­ki samo poslušamo. Razvijamo ga, kadar vzpostavljamo razlicne odnose in se trudi­mo ohranjati odnosno harmonijo. Eden od bolj ucinkovitih nacinov za razvoj eticnega cuta je tudi aktiven pouk v dobrem razre­dnem vzdušju. Potrudimo se, da bo oboje­ga cim vec. Literatura • Centa, Mateja; Curko, Bruno; Dooley, Laura idr. (2017): The Little guide for Teachers of Ethical Education. Dublin: Educate Together; Project: Little – Learning Together To Live Toge­ther: Teachers Leading Ethical Education For An Inclusive Society. Pridobljeno decembra 2020 s spletne strani: http://ethicaleducation.eu/The_LITTLE_Guide_For_Teachers_of_Ethical_Education.pdf. • Rednak Gradišek, Mateja (2007): Igraje v svet števil. Matema­tika v šoli, letnik XIII, št. 1-2, str. 142-149. Foto: Stane Grandljic Foto: Benedikt Lavrih Vzgoja v casu zaslonov in pornografije Benjamin Tomažic, prof. matematike, prof. informatike, geštalt pedagog, je direktor Inštituta Integrum, profesor informatike v Zavodu sv. Franciška Saleškega v Želimljah, predavatelj, vodja seminarjev in delavnic. Clanek nadaljuje tematiko iz prejšnje številke Vzgoje, in sicer o spolni vzgoji na podlagi custev in moderne tehnologije. Nasveti za uporabo moderne tehnologije pri razlicni starosti otrok 0–2 leti: • V tem obdobju velja po priporocilu Svetovne zdravstvene organizacije uporabo moderne tehnologije cim bolj približati nicelni vrednosti. • Izobraževalni videi v tej starosti ima­jo po raziskavah bolj negativen kot pozitiven ucinek. • Ce je le mogoce, ne uporabljamo 'di­gitalnega varstva otroka'. • Problem mlajših bratov in sester bo vedno ostal in okolišcine ne bodo enake. Kljub temu bodimo pri tem pozorni in ne malodušni. Ni res, da ni mogoce nicesar narediti proti temu. • Zgled je od tega obdobja naprej ves cas bistven del vzgoje na podrocju uporabe digitalne tehnologije (DT). Priporocamo, da najprej preverimo uporabo DT pri sebi (programi za beleženje uporabe aplikacij, racunal­nika …). 3–5 let: • Dobro je, da se starša usklajujeta, po­govarjata in imata jasno postavljen vrednostni sistem na podrocju upora­be DT. • Tehnologija mora biti pripomocek za funkcioniranje/ucenje in ne cilj. • Starši in pedagoški delavci bodimo še posebej pozorni na reklame – vplivanje na želje otrok. • V otroški sobi naj ne bo možnosti za dostop do interneta (z nobeno pame­tno ali 'nepametno' napravo). • Skupni cas uporabe DT je bistven. Naj DT (televizija, risanke, videopo­snetki …) ne bo mašilo za zaposlitev otroka. 6–8 let: • Otrok naj v tej starosti ne bo lastnik 'pametnih digitalnih naprav' (mobil­nega telefona, ure, racunalnika …). • Vecinski del uporabe naj bo skupni. Starši/pedagoški delavci prisostvujejo uporabi v nadzorovanem in varnem spletnem okolju. • Doslednost, spoštljivost ter vljudnost in držanje dogovorov. Upoštevanje pravil je nujno in lahko pripomore k vzgoji tudi na drugih podrocjih. • Ce otrok prespi drugje, se je zelo do­bro vnaprej pozanimati o 'politiki uporabe DT', saj smo odgovorni za otrokov razvoj in odrašcanje. • Cilj v odnosu naj bo iskrenost in od­prtost. Z moraliziranjem se raje zadr­žimo. • Oglasi in nakupovanje naj bodo zre­ducirani na minimum. 8–10 let: • Otroci zacnejo najpogosteje v tej staro­sti samostojno uporabljati DT. • Tu pride do (ne)ponotranjenja pravil v zvezi z DT. • Oblikovanje nacrta uporabe DT lahko poteka ob sodelovanju otroka. • Prek odnosa in procesa zaupanja ter iskrenosti z naše strani se trudimo raz­vijati zaupljiv odnos tudi s strani otro­ka. Cilj naj bo, da si upa spregovoriti in pokazati tudi najbolj vznemirljiva in nesramna sporocila in fotografije. • Otrok se uci razlikovati med primer­nim in neprimernim obnašanjem v digitalnem okolju. • Otrok naj se nauci zaprositi za dovolje­nje za uporabo moderne tehnologije. Dobro je, da dobi tudi pojasnilo, ne glede na to, kakšna je odlocitev. • Otroci naj ne kupujejo ali prenašajo datotek ter naj se ne združujejo v sple­tne skupnosti. • Nad spletnimi omrežji naj bo popoln nadzor. Prav tako nad objavljanjem slik. • Otrok v tej starosti zelo verjetno ne potrebuje telefona. Ce ga, je še vedno mogoce dobiti 'nepametni' telefon. • Otrok se lahko zacne zavedati, da je fotografije mogoce popaciti oz. spre­meniti. • Lahko se zacne soocati z lažnimi novi­cami na spletu; pomagati mu moramo pri raziskovanju verodostojnosti infor­macij. • Spolnost bo otroke privlacila tudi na modernih napravah. Zelo verjetno bodo od starejših prijateljev izvedeli marsikaj, preden bi si vi to želeli. Imej­te v mislih, da s spoštljivim in odkritim pogovorom ne ranite, ampak prej za­šcitite otroke na tem podrocju. 11–14 let: • V tej starosti imajo otroci najpogosteje že svoj pametni telefon. Pri usklajeva­nju uporabe in doslednosti pravil je potrebna potrpežljivost, razumevanje, a tudi trdna volja in odlocnost. • Samostojnost naj postaja preudarna. Dobro je, da se pravila postavljajo sku­paj, ob poslušanju argumentov drug drugega. • Uporaba DT naj bo osmišljena – še vedno je dobro delovati v smeri, da je tehnologija orodje. • Doma je dobro imeti 'koticek', kamor vsi odlagamo naprave v 'obicajnem' družinskem casu (med domacimi na­logami, obroki, spanjem …). • Otroku pomagajmo ozavestiti in razu­meti lastne obcutke in navade v zvezi z uporabo DT in ga voditi pri prevzema­nju njegove digitalne identitete. • Še vedno delujmo v smeri, da bo otro­kom jasno, da imajo v vas zašcitnika in da se lahko na vas obrnejo v kocljivih situacijah. • Uporaba pornografije postane v tej sta­rosti pri deckih vecinsko prisotna. 15–18 let: • Odrasli moramo vedeti, kako in v koli­kšni meri mladostniki uporabljajo DT. • To ni cas za opustitev pravil, ampak za še vecji trud pri njihovi doslednosti. Odlocitve naj sprejema sam, vseeno pa mu pomagajmo razumeti njihove posledice. Naj bo jasna razlika med realnostjo 'v živo' in prek digitalnih omrežij. • Najstnika na cim bolj naraven nacin sprašujmo o njegovem mnenju glede dolocenih objav, sporocil, 'selfijev', za­sebnosti v digitalnem svetu ... • Pošiljanje seksualiziranih vsebin je po­gosto in dobro je priti do vzroka (zakaj je do tega prišlo, kakšni pritiski obda­jajo najstnika, s kakšnimi strahovi se sooca …), preden v afektu obtožimo ali postavimo nova pravila. • Ob pojavu ustrahovanja ali sovražnega govora s strani mladostnika posreduj­mo mirno, a odlocno. • Bodimo pozorni na soodvisnost med uporabo družabnih medijev in depre­sivnimi stanji. • Ob dopaminu, ki se vcasih sprošca pri uporabi DT (igrice, klepeti, pornogra­fija …), se vcasih ne bo sposoben sam odklopiti. Takrat se ne bojmo vzeti naprave, odklopiti interneta, namestiti programa za starševski nadzor (dobra stran za iskanje primernega programa: https://sipbench.eu/). • Kredibilnost je v tej starosti še pose­bej pomembna. Naj veljajo za vas cim bolj primerljiva merila kot za mla­dostnika (skupni prostor, cas upora­be, nadzor …). Bodimo/postajajmo zgled (povzeto po Gold, 2015; Spie­tzer, 2016). Svetovni splet ter pornografija in custva V 90. letih prejšnjega stoletja se je zacela pornografska vsebina pojavljati tudi na spletu. S tem je pridobila tri pomembne lastnosti, ki jih pred tem ni imela in jih danes nekateri psihologi navajajo kot bi­stvene za takšno razširjenost pornografije. To so: • dosegljivost (s pametnimi telefoni je moc priti do pornografije povsod, kjer lahko z nekaj kliki dostopamo do sple­tnih podatkov), • cenovna dostopnost (na spletu je na tisoce brezplacnih pornografskih stra­ni), • anonimnost (vecine stvari, ki jih dela­mo na osebnem telefonu ali racunal­niku, nihce ne preverja) (Gilkerson, 2008). Zgoraj omenjene tocke so torej lastnosti, ki jih pornografija še pred 30 leti ni imela. Takrat je bila dostopna v revijah, za katere je bilo treba placati, nakup pa je bil seveda javnega znacaja. Milenijska generacija (osebe, rojene med 1980 in 2001) je prva, ki je lahko dostopala do spleta že od otroških let. S pojavom DT in dostopa se je tako, vcasih celo v veliki meri, dopustila uporaba interneta in osta­lih medijskih tehnologij, ne da bi pravza­prav vedeli, kakšne posledice to prinaša s seboj. Med pogostimi razlogi za gledanje por­nografije je custveni odziv na doloceno situacijo, dogodek (Eldred, 2018: 17). Prepoznavanje sprožilcev je zagotovo med kljucnimi stvarmi za tiste, ki si že­lijo prenehati z gledanjem pornografije. Ti sprožilci so lahko zelo razlicni, ampak najpogosteje se pojavljajo zaradi lakote, jeze, osamljenosti in utrujenosti. Seveda to niso edina stanja. Pozoren je treba biti vsaj še na stres, tesnobo, depresijo, strah, dolgocasje, zavrnitev in sram. Pornogra­fija delno odgovarja na vsakega od teh sprožilcev, predvsem pa nagovarja naša najgloblja hrepenenja po ljubezni, bližini, dotiku, sprejetosti, moci ... (Weiss, 2016). Anketa o uporabi pornografije v Sloveniji Inštitut Integrum je marca 2019 na sple­tu objavil anonimno anketo o uporabi in doživljanju pornografije med Sloven­ci. V njej je sodelovalo 386 udeležencev, od tega 170 moških in 216 žensk. V tem vzorcu je imelo 94,6 % moških preteklo ali sedanjo izkušnjo s pornografijo. Ve­cina udeležencev (81 %) se je s pornografijo prvic srecala v osnovni šoli, in sicer v prvem triletju 15,9 %, v drugem trile­tju 23,9 % in v tretjem triletju 41,2 %. Od 226 udeležencev z izkušnjo pornografije je za 48 % to stvar preteklosti, za 52 % pa je še vedno del njihovega življenja. Od 118 oseb v vzorcu, ki gledajo porno­grafijo, jih 75 % želi prenehati, 25 % pa se to ne zdi problematicno in so prepricani, da lahko prekinejo v trenutku, ce se za to odlocijo. Kaj pa tisti, ki si želijo prekiniti z gledanjem pornografije? Podobno kot v skupini, ki je prenehala s pornografijo, tudi v skupini uporabnikov pornograf­skih vsebin polovica išce vedno nove pri­zore, dobra cetrtina pa gleda vedno bolj grobe/bizarne/cudne/nenavadne prizore. V zadnjem casu se je pojavilo tudi pre­cej skupin, knjig, organizacij, ki ponuja­jo pomoc osebam, ki si želijo bolje uravnavati to podrocje. Spletna stran, ki združuje in­formacije o vec takšnih po­budah, je https://osvobojen.si/ (QR-koda). Tam je možno tudi preveriti lastno stanje in sprožilce, ki nas morda vodijo k pornografiji. Viri in literatura • Eldred, Lisa (2018): Hobbies and habits. CovenantEyes. Pri­dobljeno 18. 4. 2023 s spletne strani: http://www.covenante­yes.com/lemonade/wp-content/uploads/2018/04/Hobbies- and-Habits-2018. • Gilkerson, Luke (2008): Break the Lure of Internet Porn – Soft­ware for Porn Addiction. • Gold, Jodi (2015): Vzgoja v digitalni dobi. Radovljica: Didakta. • Spietzer, Manfred (2016): Digitalna demenca. Celovec: Mo­horjeva. • Weiss, Robert (2016): Why the Reasons Someone Looks at Porn Matter. Psychology Today, 18. 7. 2016. Pridobljeno 25. 4. 2023 s spletne strani: https://www.psychologytoday.com/intl/blog/love-and-sex-in-the-digital-age/201607/why-the- reasons-someone-looks-porn-matter. Foto: Nataša Pezdir QR-koda Lidija Golc Vošcilnica me je napotila k ponovnemu branju Visoke pesmi. Poljub Boga in cloveka, cloveka in Boga. Prava ljubezen caka, opeva, spoštuje, obcuduje – je praznik sam. Kaj so negotovost, zapušcenost, žalovanje in užaljenost proti poljubu upanja, vztrajanja v smislu? Hvala, spoštovani prijatelj, da si zaustavil slap žalosti in me spomnil na ta poljub. Foto: Peter Prebil Zrcalni nevroni in ucenje Branka Borjanic,je mag. prof. inkluzivne pedagogike. Zrcalni nevroni (ZN) predstavljajo osnovo za razumevanje dejanj in namenov drugih ter posnemanje dejanj drugih, omogocajo pa tudi, da se ljudje ucijo s posnemanjem. V ucnem okolju so bistvenega pomena za otrokov razvoj in njegov odnos z drugimi. Velik vpliv na odnose in vzdušje ima ucitelj, saj s primernim pristopom in nacrtovanimi dejavnostmi lahko spodbudi aktiviranje ZN, umiri negativna in sproži pozitivna custva, razvija empaticne odnose in inkluzivno klimo. Odkritje zrcalnih nevronov V 90. letih prejšnjega stoletja so italijan­ski znanstveniki preucevali motoricne nevrone pri opicah. Takrat so že vedeli, da se doloceni nevroni aktivirajo, ko opi­ca izvaja dejavnosti z roko in usti. Po na­kljucju pa so prišli do ugotovitve, da ko je opica le opazovala nekoga pri dejanju, so se nevroni odzvali enako kot takrat, ko je nalogo opravila sama. Ker so se možgani enako odzvali pri enakih zrcalnih dejavno­stih opice in drugih bitij v njeni okolici, so pojav poimenovali ZN (Dolenc, 2006). ZN so kasneje odkrili tudi pri ljudeh. Sprva so mislili, da so ZN vkljuceni le v zazna­vanje in razumevanje motoricnih dejanj, a so ugotovili, da imajo lahko kljucno vlogo tudi pri višjih kognitivnih procesih, kot so posnemanje, komunikacija, custva in em­patija (Ferrari in Rizzolatti, 2014). Sposobnost posnemanja V procese posnemanja so ZN neposredno vkljuceni in mocno povezani z našo spo­sobnostjo ucenja z opazovanjem in posne­manjem, ki je najbolj razvita pri ljudeh. Razumevanje dejanj je poglavitna funkcija ZN, pomeni pa sposobnost doseci notra­nji opis dejanja in ga uporabiti za organi­ziranje primernega vedenja v prihodnosti. Naša sposobnost razumevanja dejanj po­meni, da ZN lahko preoblikujejo vizualne informacije o opaženem dejanju v znanje, kar nam omogoca, da videno tudi posne­mamo. To se zgodi, kadarkoli smo obkro­ženi z drugimi ljudmi. Ko jih opazujemo pri dejanju, ki nam je bodisi znano bodi­si neznano, se ZN aktivirajo. Ce smo bolj seznanjeni z dejanjem, bomo morda celo lahko predvideli cilj dejanja takoj, ko se bo motoricni vzorec aktiviral v naših možga­nih. To razumevanje vedenja in namer so­ljudi je pomembno za socialno organizaci­jo in olajša clovekovo interakcijo (Schober in Sabitzer, 2013). Ko so dejanja dovolj pogosto aktivno po­vezana z opazovanjem in izvedbo, se te asociacije integrirajo v zrcalni sistem, zato so bolj samodejne. Ucna dejanja ali cilji brez zrcalnega sistema bi vkljucevali veliko vec zavestnih procesov in lastnih izkušenj. Ucili bi se s poskusi in napakami. Že samo opazovanje novega dejanja lahko povzroci spremembe v možganih, kar privede do tega, da se dejanja naucimo ali si ga vsaj zapomnimo. Izkljucno opazovanje dejanj lahko povzroci oblikovanje motoricnih spominov, vendar posnemanje opazova­nega dejanja še bolj spodbudi proces uce­nja (Asten, 2011). Aktivni ZN pospešijo ucenje in razvoj ZN so kljucnega pomena pri ucenju otrok. Sodelujejo pri nacrtovanju in uravnavanju dejanj, abstraktnem mišljenju in spominu, ucenju ustreznega vedenja in prenosu ma­nir. Ko otrok opazuje dejanje, se aktivirajo ZN in tvorijo nove nevronske poti, kot bi otrok sam izvajal to dejanje. Ucinkovita dejavnost ZN vodi do dobrega razvoja na custvenem in socialnem podrocju (Mara in Blaga, 2017). Aktivirani ZN pozitivno vplivajo tudi na ucne predstave ucencev. Ko opaženo dejanje sproži naš interes, ko smo motivirani in nacrtujemo ali pa nam je na­roceno, naj dejanje posnemamo, se pojavi še intenzivnejši odziv ZN, kar poveca našo sposobnost pridobivanja novega znanja in spretnosti (Bauer, 2009, v Schober in Sabi­tzer, 2013). To pomeni, da je posredovanje znanja, ki omogoca obliko posnemanja, najprimernejše za aktiviranje ZN. Ucitelji bi morali ciljno naravnati pouk, tako da omo­gocijo ucencem poleg razlage tudi ucenje s posnemanjem preko finomotoricnih ali grobomotoricnih dejanj. ZN najbolje delujejo v resnicnem življenju, ko imajo ljudje interakcije iz oci v oci. Vir­tualna resnicnost in videoposnetki so senc­ni nadomestki interakcij v živo (Iacoboni, 2013). Napredek v komunikacijski tehno­logiji, ki je kdaj imel tudi škodljive ucinke na vedenje in zaznavanje, pa lahko moti ucinkovitost delovanja zrcalnega sistema (Dickerson idr., 2017). Prenos custev ZN v povezavi z limbicnim sistemom po­vežejo custva z dolocenimi izrazi obraza. Pozitivno ali negativno vplivajo na med­osebne odnose, tako da ljudje zavestno in nezavedno posnemajo govorico telesa dru­gih, obrazno mimiko in custva. Vrnjen na­smeh lahko spodbudi cloveka, mršcenje pa lahko poslabša interakcijo. Odnosi z ucitelji in med vrstniki so pomemben del življenja vsakega ucenca. Obicajno v odnosih med ucenci in ucitelji prevladujejo ucitelji, zato jih lahko tudi oni oblikujejo. Z zavedanjem, kako delujejo ZN, jih lahko ucitelji aktiv­no uporabljajo za ustvarjanje pozitivnega vzdušja pri pouku; na primer s poskusom zrcaljenja pozitivnih kretenj, s sprošceno držo, smehom ter izogibanjem negativni govorici telesa. Uciteljev motiviran, samo­zavesten in zainteresiran videz lahko povede ucence. Obicajno je v razredu vec ucencev, ucitelj pa je sam, zato se zdi bolj verjetno, da se bodo zrcalila custva od ucencev, ki so pogosto manj motivirana. V tem primeru zavedanje o nacinu delovanja ZN lahko po­maga uciteljem blokirati prenos negativnih custev. Ce ucitelji skušajo svoje ucence mo­tivirati s pozitivnim nastopom, je to morda najbolje najprej storiti z manjšim številom ucencev v upanju, da bo skozi skupno po­zornost njihovo zanimanje zrcaljeno k dru­gim. ZN tudi mocno vplivajo na samozavest otrok, ker posnemajo in sprejemajo dobre in slabe navade, ki jih opazijo pri drugih lju­deh. Strah, napetost, stres in drugi negativni obcutki zavirajo ZN in s tem ovirajo ucenje s posnemanjem. V skladu s temi odkritji se zdi ustvarjanje sprošcenega ucnega okolja v šolah in zavedanje vpliva ucitelja kot vzora pomembnejše kot kdajkoli prej (Schober in Sabitzer, 2013). Odsotnost zrcaljenja Ker so ZN bistvenega pomena za naše soci­alno življenje in se aktivirajo vedno, kadar smo obkroženi z drugimi ljudmi, smo nava­jeni, da nas drugi zrcalijo in da mi zrcalimo njih. Pri nekaterih oblikah mobinga, ki so najpogostejše med najstniki, je ta navada namenoma motena. Izkljucenih oseb drugi ne gledajo in se ne odzivajo nanje, njihova govorica telesa in obrazni izrazi se ne zrca­lijo vec. Takšna socialna izolacija je lahko travmaticna izkušnja, ki vodi do telesnih in duševnih bolezni. Zavedanje o delovanju ZN lahko pomaga uciteljem, da prepoznajo to posebno obliko mobinga in jo preprecu­jejo že v zgodnji fazi (prav tam). Sinhronizacija in povezovanje Nova spoznanja o delovanju ZN so prispe­vala k boljšemu zavedanju o dogajanju v ucilnici oz. med ucenjem. S pomocjo ske­niranja možganov imamo vpogled v to, koliko se možgani povezujejo med samimi interakcijami. Z informacijami o sinhrono­sti možganov in deljenju skupne pozornosti lahko povecamo osredotocenost in zavze­tost ucencev ter vplivamo na zmanjšanje disciplinskih težav. ZN so mocno vpeti v sinhronizirano vedenje, ki se okrepi, kadar obstaja mocna socialna povezava med uci­teljem in ucencem ali obratno, ko se ucenci pocutijo angažirane z materialom ali ce so med seboj povezani (Dikker idr., 2017, v Jensen, 2020). Tudi uciteljeva anksioznost ali entuziazem mocno vplivata na možgane ucencev. Zaradi sinhronizacije možganov ucenci nezavedno poberejo uciteljevo raz­položenje, mimiko in dejanja veliko bolj, kot je bilo mišljeno prej. Obstaja pozitivna povezava med uciteljevim navdušenjem nad poucevanjem predmeta in uspešnostjo ucencev (Mahler idr., 2018, v prav tam). Ucitelj lahko modelira tisto vedenje, ki ga želi videti pri ucencih. Kot model ali vzor­nik lahko pokaže, kako biti empaticen, kako uspešno dokoncati doloceno nalogo, kako se primerno obnašati, custvovati, kako biti motiviran in prevzet nad ucenjem in izkazo­vati vse dragocene akademske in življenjske vešcine. Za vecjo sinhronizacijo možganov lahko ucitelj uvede vec sodelovalnega uce­nja in gibanja s pomocjo krajših in zabav­nih plesno-gibalnih dejavnosti, iger, glasbe ipd. Pri zabavnem ucenju je zelo težko ne sodelovati, kar je pomembno izhodišce za ucence, ki imajo dolocene primanjkljaje na ucnem in/ali custveno-vedenjskem podro­cju (Jensen, 2020). Zrcalni sistem je vsekakor pomemben clen v verigi ucenja novih dejanj in njihovih ci­ljev, vendar nikoli ne more biti za te procese izkljucno odgovoren. Med opazovanjem in izvajanjem dejanja so aktivna tudi druga možganska podrocja (Asten, 2011). Ceprav je sistem ZN pri ljudeh še vedno v veliki meri neraziskan in bodo prihodnje študije pokazale, do kam seže njihov vpliv, danes že zagotovo vemo, da ljudem olajšajo razu­mevanje in posnemanje opaženih dejanj, s cimer omogocajo, da se s posnemanjem ucimo, pridobivamo nova znanja in obvla­damo nove vešcine. S prenosom custev in posnemanjem govorice telesa pomembno prispevajo k medosebnim stikom in odno­som (Schober in Sabitzer, 2013). Tako izje­mnega vpliva bi se morali zavedati zlasti vsi tisti, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževa­njem otrok. Literatura • Asten, van Timon (2011): Wisdom through reflection: the mirror neuron system and its role in learning. Pridobljeno 31. 8. 2019 s spletne strani: https://dspace.library.uu.nl/han­dle/1874/193269. • Dickerson, Kelly; Gerhardstein, Pete; Moser, Alecia (2017): The role of the human mirror neuron system in supporting communication in a digital world. Front Psychol, letnik 12, str. 8–698. • Dolenc, Sašo (2006): Zrcalni nevroni. Pridobljeno 23. 9. 2019 s spletne strani: http://www.kvarkadabra.net/zrcalni-nevroni. • Ferrari, Pier Francesco; Rizzolatti, Giacomo (2014): Mirror neuron research: the past and the future. Philos Trans R Soc Lond B Biol Sci, 369(1644): 20130169. • Iacoboni, Marco (2013): The potential role of mirror neurons in the contagion of vilence. V National Research Council; Institute of Medicine; Board on Global Health; Forum on Global Violence Prevention: Contagion of violence: Workshop summary (str. 73–78). Washington (DC): National Academi­es Press. • Jensen, Eric (2020): Getting everyone on the same page: How your classroom can experience brain synchronicity. Pridoblje­no 13. 3. 2021 s spletne strani: https://www.jensenlearning.com/getting-everyone-on-the-same-page-how-your-clas­sroom-can-experience-brain-synchronicity/. • Mara, Daniel; Blaga, Lucian (2017): The function of mirror neurons in the learning process. MATEC Web of Confe­rences 121, 12012. Pridobljeno 19. 9. 2019 s spletne strani: https://www.matec-conferences.org/articles/matecconf/pdf/2017/35/matecconf_mse2017_12012.pdf. • Schober, Patricia; Sabitzer, Barbara (2013): Mirror neurons for education. INTED2013 Proceedings, 40–45. Foto: Benedikt Lavrih Negotova zašcita pred pastmi življenja Gabrijel Stupica: Avtoportret s hcerko, olje na platnu, 1956 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanisticne, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Slika Gabrijela Stupice Avtoportret s hcerko sodi med najznamenitejša dela slovenske moderne likovne umetnosti in kot znanilka prelomnega casa, v katerem so se zaceli naši umetniki odmikati od tradicionalnega, bolj realisticnega izrocila, prepricljivo izstopa tudi kot eksistencialni izraz narašcajocega obcutenja povojnih cloveških stisk. Umetnik je že pred vojno izstopal kot nenadkriljiv mojster realisticnega, a po­duhovljenega slikarskega izraza, kar kaže tudi vec njegovih kontemplativno ubranih avtoportretov. Po vojni pa se je po obisku Pariza leta 1950 in 1955 postopoma radi­kalno preobrazil in je kmalu potem, ko ga je leta 1946 iz Zagreba, kjer se je udomacil, na novoustanovljeno ljubljansko likovno akademijo pritegnil njen prvi rektor Bo­židar Jakac, kot redkobeseden, a karizma­ticen profesor vznemiril tudi študente, ki so v njem odkrivali svoj nedosegljiv novo­dobni ideal. Svojo nekdanjo estetiko je Stupica podu­hovil v znamenju na novo stiliziranega evropskega modernizma s sublimiranimi spomini na duhovno umetniško prete­klost in se tako na tej ploskovno zasnovani sliki upodobil elgrecovsko visokoraslega, kot nekakšen privid pred temnim ozad­jem, kot bi skupaj z mladoletno hcerko iz neznanega kozmosa pristal na strehah magicno fantazijskega cloveškega sveta, prebujenega iz temacnih, a s prebliski sve­tlobe ožarjenih nocnih sanj. Skrivnostni stojeci mož z okroglimi profe­sorskimi naocniki je videti v tem položaju nekoliko neroden in nebogljen, deklico pa stiska k sebi, kot bi jo želel zašcititi pred nevarnostmi grozece neznanosti. Slikar­jevo morebitno ogroženost simbolno na­kazuje tudi iz temine izstopajoca, k njemu usmerjena geometrizirana rocica, cetudi gre hkrati le za temacnost kompozicije po­življajoc likovni element, najbrž kar za fra­gment slikarskega stojala, saj zaslutimo na steni ploskovnega ozadja tudi pravokotni­ke na steni razporejenih slik, kar nakazuje, da se skrivnostni prizor ocitno dogaja kar v umetnikovem domacem ateljeju. Medtem ko umetnik z desnico hcerko pri­vija k sebi, se tudi ona zaupljivo pritiska k njemu. Z levico si slikar stiska k prsim svetlo srcasto paleto z živimi barvami, po vsej obleki razmazane slikarske barve pa mu kot ustvarjalna žerjavica magicno poživljajo tudi celotno postavo, ki s svojo žgoco svetlobo prav tako sije iz neprodir­ne temine. Že zaradi geometrijsko razcle­njene hcerkine draperije tudi oce ob njej ucinkuje s svojo cirkuško otožno pojav­nostjo kot nekakšen plahi Harlekin, ki se je skupaj z otrokom znašel v neznanem, nerazvidnem okolju, v katerem, izposta­vljen nevarnostim, lahko samo negibno in nemocno eksistira. Zato je podoba v bistvu predvsem sugestivna upodobitev tesnobnega duhovnega stanja, nabita z eksistencialnim izrazom nemega prica­kovanja vsega strašljivega in nevarnega, kar lahko cloveka v življenju prizadene. Vendar pa ocetova okorna postava kljub njegovi nebogljenosti s svojo pokoncno­stjo in šcitom v obliki srcaste palete ven­darle oznanja tudi neomajno vztrajanje in notranjo pripravljenost na vsaj pasivno kljubovanje. Cas svoje ustvarjalne preobrazbe je ume­tnik formuliral v obdobju odrašcanja svoje hcere Marije Lucije, ki se je v senci oceto­ve in še bolj materine ilustratorske palete pozneje prav tako kot starši posvetila sli­karstvu in zatem svoj talent predala tudi hcerki Hani. Vendar na sliki, polni ob­cutenja in tesnobne poezije, dominantno mrakobno obcutenje popolnoma preglaša vsakršno družinsko sprošcenost. Podobno obcutenje je bilo tedaj pogosto znacilno tudi za slovensko poezijo, ki jo je Boris Pa­ternu zaznaval glede na notranjo napetost med narašcajoco grozo nica in t. i. idea­litetami, med katerimi je poleg vitalizma in transcendence upošteval tudi zaupanje v družbeno perspektivo, ki se je vse bolj iz­kazovala kot breztemeljna; kot eno njenih glavnih stalnic v celotni pesniški zgodovi­ni od Prešerna dalje je razbral sizifovsko vztrajanje. Na Stupicevi sliki pa lahko v tej luci zaznamo le zaupanje v umetnost, ki jo simbolizira naslikana paleta z barvami, saj ni umetniški oce, ki v vsej svoji pasivni vdanosti oznanja tako vidno skrb za ne­bogljeno bitje, videti nic manj nebogljen kot nemocna in vanj zaupajoca, v otožno modrino potopljena hcerka. Vse to dela sliko, ne glede na vzore, ki so jih iskali v njej (med drugim tudi pri pravljicnem Chagallu), za izrazito stupicevsko delo iz umetnikove temne ustvarjalne dobe. Stupicev Avtoportret s hcerko danes velja za klasicno delo naše povojne moderne ustvarjalnosti in je bil že leta 1957 skupaj s še eno umetnikovo sliko nagrajen s Pre­šernovo nagrado. Vendar je bilo tovrstno slikarstvo v širših krogih zaradi odmika od tradicije dolgo bolj ali manj nespre­jemljivo in tudi v likovnem okrožju šele postopoma širše sprejeto. Ko je leta 1958 izšel popularni literarnoteoretski ucbenik Silve Trdina Besedna umetnost, so ga iz vzgojno-izobraževalnih razlogov opremili tudi z reprodukcijami klasicnih sloven­skih umetniških slik, ki jih je komentiral moderni umetnosti sprva nenaklonjeni Stane Mikuž. Pobudo za ta 'podvig' je dal tedanji za likovno opremo odgovorni so­delavec založbe Mladinska knjiga, zaslužni publicist Viktor Blažic. Prav ta Stupiceva slika mu je bila namrec kot podoba clove­ške nemoci, ki jo presvetljuje le zaupanje v umetnost, tako mocno pri srcu, da jo je kljub velikemu nasprotovanju nazadnje le lahko vkljucil v knjigo. Komentar k njej je prispeval drug avtor, Luc Menaše, ume­tnostni zgodovinar, ki je leta 1959 napisal o slikarju tudi prvo monografsko študijo. Stupica pa je v tistih casih doživel tudi mocno razocaranje, ker zaradi tovrstne modernosti ter premalo junaških in nav­zven prevec vsakodnevnih motivov niso bili sprejeti njegovi predlogi za likovno opremo slovenskega parlamenta. Ko se je umetnik konec leta 1957 prese­lil v nov, svetlejši atelje v Rožni dolini, so postale tudi njegove podobe vsaj navzven svetlejše. Vendar tesnoba ni zapustila umetnika, skupna navzocnost umetnika in hcerke pa je še naprej ostala bistvena sestavina njegovega motivnega 'inventar­ja'. Na poznejših avtoportretih s hcerko je isto deklico upodabljal tudi kot nad slikarskim stojalom lebdeco angelsko navdihovalko ali muzo, vse bolj pa jo je slikal tudi kot ostarelo deklico in neveselo nevesto v belem; v tem so nekateri razla­galci prav tako ugledali ocetovo neodjen­ljivo skrb zanjo in celo strah pred tem, da se bo nekoc porocila. Take interpretacije, temeljece na psihoanaliticnih doktrinah, je umetnikova hci pozneje dosledno za­vracala in je želela pred prodiranji pre­ucevalcev v ocetovo vse bolj razboleno psiho tokrat ona zašcititi njega, zato je v skrbi za predstavo o ocetu take razlage izrecno komentirala kot neveljavne in jih želela celo prepreciti. Ne glede na izvore takih psiholoških domnev, ki jih ni mo­goce zanesljivo potrditi, pa so Stupiceve 'strupene' neveste, deklice s pajcolanom in starikave deklice z vencki gotovo videti tako trpke in v mreže ali pasti življenjskih nelagodnosti tako brezizhodno ujete frfo­tajoce in nebogljene vešce, da je eden od srbskih kritikov (Dragoslav Đordevic) pi­sal o njih celo kot o »brezživljenjsko usa­hlih in melanholicnih, že pred rojstvom umrlih belih devicah, katerih edine žive oci kakor da se sprašujejo: kam in zakaj?«. Pri tem pa gre tudi v takih slikah ne gle­de na izvor motivov gotovo predvsem za upodobitev umetnikove lastne intimne nelagodnosti, povezane z njegovim la­stnim obcutenjem sveta, h kateremu je po nekaterih razlagah vse bolj prispeva­lo tudi slikarjevo pešajoce in vse bolj de­presijo spodbujajoce zdravstveno stanje. Ob tem je morda smiselno spomniti, da pomeni beseda stupica v hrvašcini past, na kar je bilo tudi že kdaj opozorjeno, ne glede na to, kakšen odnos imamo do to­vrstnih 'etimologij'. Gotovo pa je bilo ži­vljenje hcerke, kot naj bi si ga v svoji skrbi zamišljal oce, na Stupicevih slikah dojeto tudi kot zanjo nevarna in morda celo zlo­vešca past, saj lahko celo najbolj ljubec oce svojo obcutljivost in (cetudi) prikrit strah nehote prenaša tudi na potomce in tako postane zanje prav toliko kot zašcitni blagoslov tudi potencialna življenjska ne­varnost, ki lahko na otroke prenaša lastne stiske. Vsekakor še tako umetniško mocan oce, kot je bil Gabrijel Stupica, svoji umetni­ški hcerki, cetudi jo je tolikokrat poveli­cal, ni mogel pomagati in je odvrniti od življenjskih tegob, kar je razvidno že, ce se ozremo na njeno melanholicno preta­njeno ilustratorsko umetnost. Družinsko izrocilo (znamenita, vendar vedrejša knji­žna ilustratorka je bila tudi njena mama Marlenka Stupica) jo je obdarilo z veliko nadarjenostjo, a tudi cloveško obcutlji­vostjo. Zato je umetnost prezgodaj umr­le Stupiceve hcerke v njenih cudovitih ilustracijah zlasti Andersenovih pravljic ob vsej svoji poeticni lepoti z izjemno empatijo do njihove temine in otroških žrtev pogosto prav tako prežeta s tesno­bo in napolnjena s prav takim zloslutnim pricakovanjem in strahom, kot ga na Stu­picevem Avtoportretu s hcerko Marija Lu­cija Stupica izpricuje kot naslikana komaj šestletna deklica ob ocetu, ki je v bistvu prav tako nebogljen, cetudi stoji ob njej kot neomajen steber. S tako tesnobnostjo in nelagodnostjo je postal Gabrijel Stupica prvak slovenskih umetnikov, v katerem so številni razbirali celo tipicno utelešenje tegobne slovenske mentalitete, v slikarskem izrazu oznace­ne s pojmom t. i. temnega modernizma, katerega izhodišcni prototip nam v tovr­stni slovenski 'mitologiji' predstavlja te­snobna slika Jožefa Petkovška Doma, ki jo je obcudoval tudi Stupica. Tesnoba in strah pred prihodnostjo sta postala v ca­sih narašcajoce odtujenosti in vzporedno s tehnološkim razvojem stopnjujoce se clo­veške neobcutljivosti in duhovne barbari­zacije do danes samo še vecja. Rešitev je mogoce iskati tudi v zaupanju v vrednote, ki jih s svojo avtenticnostjo in obcutljivo­stjo uresnicuje ali k njim stremi resnicna umetnost, ki ne zanika stisk sveta, ampak zmore tudi v današnji temini prižigati src­no 'duhovno brambo' in razširjati odrešu­joco luc, prežarjeno z magicno lepoto. Downov sindrom Petra Žnidar Kozole, mag. prof. inkluzivne pedagogike, dipl. del. ter., je uciteljica za dodatno strokovno pomoc na Osnovni šoli Antona Janše. Nihce oziroma nic na svetu te ne more prepricati, da tvoj novorojencek ne bo popoln (Kesic Dimic, 2004). Da bi sprejemali ljudi z Downovim sindromom, ni nujno, da se orientiramo po tistih, ki so posebej uspešni. Vrednost življenja in dostojanstvo ljudi s prizadetostjo naj ne bi temeljila na poudarjanju posebnih zmožnosti (Wilken, 2019). Svetovni dan Downovega sindroma je 21. marec. Mednarodne nevladne organizacije, ki pomagajo osebam z Downovim sindromom, so leta 2006 ta dan razglasile za dan Downovega sindroma. Datum je bil izbran simbolicno, saj ima številka 21 poseben pomen. Trisomija 21 O trisomiji 21 govorimo, kadar ima otrok tri kromosome 21 namesto dveh. Osebe s trisomijo 21 imajo dolocene umske in tele­sne znacilnosti, ki jih imenujemo Downov sindrom (Cunningham, 1999, v Varžic, 2012). Dodatni kromosom, ki povzroci takšno stanje, je normalen 21. kromosom, ki ga lahko dobi samo od matere ali oceta, zato pri otrocih z Downovim sindromom zlahka opazimo podobnost z drugimi dru­žinskimi clani, še posebej z brati ali sestra­mi (Rett, 1982, v Veber, 2014: 9). Osebe z Downovim sindromom imajo znacilen videz: nekoliko poševne oci, kraj­še prste na rokah, cokato postavo; zanje so znacilne izjemna prožnost sklepov, osla­bljena mišicna napetost – hipotonija, po­gostejše zdravstvene težave (srcne napake, napake v delovanju razlicnih žlez, creves­ja), motnje sluha in vida, prisotna motnja v duševnem razvoju (lažja, zmerna ali težja motnja), druge motnje (avtizem, epilepsi­ja), šibko delovanje pomnjenja; njihovo šibko podrocje je govor, jezikovne sposob­nosti, mocno podrocje pa komunikacija in socializacija (Jurišic, 2015). Vsak otrok ima tudi individualne lastno­sti, ki jih je podedoval od svojih staršev. Vsekakor pa je za otroke z Downovim sin­dromom znacilen specificen nacin vede­nja in potrebujejo ustrezno spremljajoco podporo (Halder, 2004, v Pišlar, 2016). Intelektualne sposobnosti Gale (2007) pravi, da je treba otroke z Downovim sindromom uciti in voditi skladno z njihovimi sposobnostmi in da je potrebnega vec casa, da razumejo, kaj želimo od njih. Veckrat, sproti in obšir­no jih moramo seznaniti z navodili. Prav z rednim in doslednim izvajanjem nalog otroci z Downovim sindromom dosežejo zavidljivo raven umskega in socialnega ra­zvoja, kar jim dolgorocno omogoca kako­vostno življenje. Langdol Down (Veber, 2014: 22) je zapi­sal, da so ljudje z Downovim sindromom »po navadi zmožni govoriti: njihov govor je debel in nerazlocen, lahko pa ga zelo iz­boljšamo s pravilnim razgibavanjem jezika. Sposobnost koordinacije sicer ni normalna, vendar pa ni motena tako zelo, da je ne bi bilo mogoce izboljšati. S sistematicno vadbo lahko dosežemo precejšnje izboljšanje.« Zavedati se je treba, da otroci z Downovim sindromom dojamejo in razumejo marsikaj, ceprav dajejo videz, kakor da ne razumejo nicesar. Vcasih pa celo slutijo, kaj mislimo, posebej ce se izreceno nanaša na njihove te­žnje. Pri vsem tem pa je pomembno, da se njihovi talenti ne prezrejo (Gale, 2007). Zgodnja obravnava otrok z Downovim sindromom Opara (2005) trdi, da podrocje zgodnje obravnave zajema obdobje od otrokovega rojstva do vstopa v šolo. Zgodnja obravna­va predstavlja pravico najmlajših otrok in njihovih družin do tiste pomoci, ki je za njihov nadaljnji razvoj izredno pomemb­na. Leta 2017 je bil sprejet Zakon o celo­stni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, katerega namen je, da se zagotovi in spodbudi otrokov razvoj, okrepi zmogljivost družine ter spodbudi socialna vkljucenost družine in otroka. Otroku in njegovi družini je na voljo tim zdravstvenih delavcev (pediater, delovni terapevt, fizioterapevt, psiholog, logoped, socialni delavec), ki delajo za dobrobit vsa­kega otroka, ki to pomoc potrebuje. Izobraževanje otrok z Downovim sindromom Inkluzija omogoca, da je vsakemu otroku omogoceno, da je vkljucen v vzgojno-izo­braževalni proces glede na svoje sposob­nosti. Otroci z Downovim sindromom so glede na svoje zmožnosti in sposobnosti vkljuceni v naslednje programe: vrtec – program za predšolske otroke s prilago­jenim izvajanjem in dodatno strokovno pomocjo ter prilagojeni program za pred­šolske otroke, šola – vzgojno-izobraževal­ni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomocjo, prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z enako­vrednim izobrazbenim standardom, prila­gojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, posebni program vzgoje in izobraževanja in vzgojni programi (Zakon o usmerjanju otrok s po­sebnimi potrebami, 2011). Spodbujanje samostojnosti Osebe z Downovim sindromom vse svoje življenje potrebujejo pomoc in vodenje. Glede na njihove sposobnosti je raven samostojnosti zelo razlicna. Nekateri ži­vijo delno samostojno življenje (življenje v stanovanjskih skupnostih, vkljuceni so v delno zašcitne zaposlitve …), drugi pa potrebujejo vec pomoci in so vkljuceni v socialne zavode (Jurišic, 2015). Ob tem pa je pomembno, da stremimo k temu, da spodbujamo njihovo samostojnost in da je v ospredju njihov talent (hobi), saj so pri tem uspešni. Literatura • Gale, Marjetka (2007): Otrok z Downovim sindromom in njegova družina. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo. Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: file:///C:/Users/HP/Downloads/gale_marjetka_N4848.pdf. • Jurišic D., Branka (2015): Downov sindrom. Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: https://www.zveza-sozitje.si/downov- sindrom.html. • Kesic Dimic Katarina (2004): Naj bodo najprej otroci – otroci z Downovim sindromom. Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: http://www.katarinakesicdimic.com/uplo­ads/3/4/6/5/34653316/downov_sindrom.pdf. • Opara, Božidar (2005): Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah: vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Centerkontura. • Pišlar, Anja (2016): Zgodnja obravnava otrok z Downovim sin­dromom – od pomoci otroku do podpore družini. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. • Varžic, Bernarda (2012): Obravnava otrok z Downovim sin­dromom v predšolskem obdobju. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: http://pefprints.pef.uni-lj.si/1286/1/DI­PLOMA_Bernarda_Varzic.pdf. • Veber, Ana (2014): Downov sindrom – zdravstveni vidik s poudarkom na izobraževanju. Maribor: Univerza v Maribo­ru, Pravna fakulteta. Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: https://dk.um.si/Dokument.php?id=63446&lang=slv. • Wilken, Etta (2019): Otroci z Downovim sindromom, ki se razvijajo zelo pocasi. Ljubljana: Društvo Downov sindrom. Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: http://www.downov- sindrom.si/prenosi/Nasega-otroka-nocemo-primerjati-z- drugimi-otroki-maj-2020.pdf. • Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebni­mi potrebami (2017). Pridobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896#. • Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011). Pri­dobljeno 15. 7. 2022 s spletne strani: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896#. Foto: Rebeka Hozjan Foto: Nataša Pezdir Duhovnost se zacne, ko dosežem drugega Jože Ramovš,je pri Antonu Trstenjaku doktoriral iz antropologije clovekovega doživljanja, zakljucil specializaciji iz Franklove logoterapije in partnerske komunikacije, na Inštitutu Antona Trstenjaka razvija antropohigienske programe za lepše sožitje in osebnostno zorenje. Potreba po medcloveškem stiku je najmocnejša med višjimi cloveškimi potrebami. Da ima clovek svoje mesto v družini in skupnostih, da pri drugih nekaj velja, da ga upoštevajo – to mora doživljati sam v sebi in to se mora dejansko dogajati, sicer pada v osamljenost. Slednja se v razvitem svetu epidemicno širi. Sproža telesne bolezni, vedno jo spremlja ta ali ona duševna motnja. Najusodnejša posledica osamljenosti pa je duhovna praznota – splošna negotovost in doživljanje nesmiselnosti vsega. Vir moci za preprecevanje osamljenosti in njeno reševanje je v clovekovem duhovnem jedru, kjer je svoboden za dialoški stik in pogovor z drugimi. Potreba po stiku z drugimi brsti iz srcike cloveške zavesti. Le ob zelo hudi dušev­ni bolezni clovek ne doživlja te potrebe. Zelo pogosto pa napacna vzgoja, sebicno usmerjena družba in clovekova lastna usmeritev oblikujejo potrebo po stiku z drugimi ljudmi tako zgrešeno, da to pe­lje v osamljenost, pa najsi se clovek zapi­ra vase sam ali pa se ga izogibajo drugi. Oboje se zaplete v zacaran krog: ko se za­pira vase, postaja drugim cuden, tako da ne vedo, kako bi se z njim pogovarjali; ko se mu izmikajo in so ob njem negotovi, se še bolj zapira vase in je še bolj neza­upljiv do drugih; drugi se ga še bolj iz­ogibajo … Jalovo kroženje v zacaranem krogu se pospešuje in bolestno zapira. Resnicni in navidezni stik Stik z drugim je lahko resnicen, pogosto pa je navidezen. Navidezni stik je lahko na zunaj na las podoben resnicnemu. So­govornika pri navideznem in pristnem stiku lahko enako gledata drug v dru­gega, isto govorita in se enako obnašata. Razlika je notranja – v doživljanju. Pri navideznem stiku ostajata vsak v svojem mehurcku. Vsak od njiju ostaja pri svo­jih mislih, custvih, pogledih in namenih; sogovornika doživlja po svoji predstavi. Pristen stik se zgodi, ko vsak od sogo­vornikov preseže sebe in doseže druge­ga. Pristen stik je vzpostavljen, ko sem utihnil in slišim drugega, ko sprejemam njegovo izkušnjo, njegovo misel, njegovo custvo, njegov pogled, zamisel in potre­bo. Pristen stik med dvema ali vec ljudmi nastane, ko vsak od njih neha biti zaprt milni mehurcek, ki ga je strah, da ga bo drugi predrl. Pristen stik bogati oba Od pristnega stika je samo še korak do tega, da drugacnost drugega doživljam kot svoje dopolnilo. Ko to doživim, je nastala sinergija ljubezenske komple­mentarnosti. Ta se dogaja v dialoškem pogovoru in dejanjih. Dialoški odnos med ljudmi je najvecja cloveška ustvar­jalnost. V njem se dva zaprta kroga zlije­ta v elipso, ki ima dve središci s skupnim poljem. Moja osebnost je najvecje bogastvo, ki ga premorem. To bogastvo je moje do­življanje in moje delo, so moje izkušnje in moji nacrti, je moja zakoreninjenost v preteklosti in moje hrepenenje po pri­hodnjem. Najvecje bogastvo drugega je njegova osebnost. Ko doseževa drug drugega in se v dialogu bogativa s tem, kar sva, se oba razvijava – dialog med najinimi osebnimi središci dviga elipso kvišku. To je duhovnost, ki razvija clo­veško osebnost vsakega od naju in najin odnos. Duhovnost se zacne, ko pridem z drugim v pristen stik in se zacne med nama dialog. Duhovnost razvijam, ka­darkoli se v pristnem stiku mudim pri drugem, ga bogatim s samim seboj in sebe bogatim z njim. Volja po pristnem stiku in zaupanje Zakaj se nam toliko stikov z drugimi iz­jalovi v neplodne monologe? Prvi vzrok za to je predstava o sebi, da sem samoza­dosten in ne potrebujem drugih. Drugi je strah, da me bo drugi ranil. Pristen stik in ploden dialog sta sad svobodnega poguma, da stopim iz sebe brez samo­zadostne nadutosti in brez malodušnega strahu. Jaz in drugi lahko s svojim en­kratnim in edinstvenim bogastvom kre­piva drug drugega in ustvarjava lepše sožitje – iz tega zaupanja cveti žlahtna duhovnost. Foto: Nataša Pezdir Prizadevajmo si za vzgojo Matevž Vidmar, teolog, bloger, pisec, direktor Rahelinega vrtca – hiše otrok Montessori in podpredsednik DKPS. Zdi se, da nekatere pobude papeža Franciška prehitevajo tudi njega samega. Ena izmed njih je pobuda Svetovno vzgojno zavezništvo, ki ima svoje korenine v letu 2019, nadaljevanje pa v 'nesrecnem' letu 2020. To je bilo leto, ki je postreglo z zdaj ne vec novim virusom, in leto, ki je ustavilo marsikatero dobro idejo. Ko govorimo o Svetovnem vzgojnem zavezništvu, pa vendar moremo dodati, da cetudi morebiti ne opazimo tako vidnih sadov, kot bi si jih želeli, bistvo ni vedno v merljivih rezultatih. Saj tudi pri vzgoji ni. Vas, ki vzgaja V letu 2021 smo se v okviru Tedna vzgo­je tudi v Društvu katoliških pedagogov Slovenije na nek nacin pridružili pobu­di Svetovno vzgojno zavezništvo. Ko smo k pisanju povabili razlicne pisce, so se najveckrat naslonili na pregovor, ki ga je izpostavil papež. »Za vzgojo je po­trebna cela vas.« Afriški pregovor more v vsej polnosti spregovoriti odtujeni in velikokrat brezbrižni Evropi. V vsej svoji konkretnosti, ce svojo »samoobrambno držo pritoževanja« zamenjamo z »misi­jonarsko ustvarjalnostjo«, kot na nekem drugem mestu zapiše papež Francišek (AL 57). Slednje sem obcutil na lastni koži. S priletno sosedo sva ob kavici ko­mentirala obnašanje otrok iz našega blo­ka. V nergavem tonu sva drug drugemu potrjevala, da je današnja mladež bolj nevzgojena, kot smo bili mi. »Niti poz­dravljati ne znajo,« je zakljucila soseda. Pritrdil sem. Ob naslednjem snidenju z 'mularijo' pa sem pomislil, da ne znajo pozdravljati, ker jih ni nihce vzgojil, da bi to poceli. In ker je za vzgojo potre­ben cel blok, ce parafraziram omenjeni pregovor, sem opustil prepricanje, da morajo biti mlajši tisti, ki pozdravljajo starejše, ter zacel svojo vzgojo. Rezultat je viden, saj zdaj vecinoma oni pozdra­vijo prvi. Vem, da nisem veliko prispeval k svetovnemu vzgojnemu zavezništvu. A po drugi strani veliko, saj sem pri sebi uspel narediti korak naprej. Vec teh. Ne da bi se hvalil, ampak da bi s skromni­mi izkušnjami dal še komu idejo, kako uresniciti tocke Svetovnega vzgojnega zavezništva. Npr. prve, ki pravi, da bi si prizadevali, da bomo v središce vsakega izobraževalnega programa, tako formal­nega kot neformalnega, postavili cloveka z njegovo vrednostjo in dostojanstvom. Ko sem pred kratkim vodil vikend za birmance, sem v prostem casu nameno­ma pustil telefon v sobi. Da v središcu mojega mišljenja in delovanja niso bili Instagram, Facebook ali TikTok, temvec najstnik s svojimi odzivi, mislimi, vpra­šanji, pa tudi s kakšno zbadljivko. K cemu še vabi papež? Prav je, da predstavimo še ostale tocke papeževe spodbude: • prisluhniti glasovom otrok in mla­dih, ki jim posredujemo vrednote in znanje, • spodbujati polno udeležbo deklet in mladih žensk v izobraževanju, • v družini videti prvo in bistveno me­sto izobraževanja, • izobraževati in se izobraževati o po­trebi po sprejemanju, vkljucevanju in zlasti odprtosti do najbolj ranljivih in marginaliziranih, • zavzemati se za iskanje novih naci­nov razumevanja gospodarstva, poli­tike, rasti in napredka, • varovati in negovati naš skupni dom, varovati ga pred izkorišcanjem nje­govih virov ter odlociti se za treznejši življenjski slog. In ce smo zaceli z opazko, da pobude prehitevajo papeža samega, zakljucimo z mislijo, da nic za to. Ker – še enkrat – ni kljucnega pomena, da nam bo cez dolo­cen cas uspelo 'odstotkovno' predstaviti, v kolikšni meri so bile zgoraj zapisane toc­ke uresnicene. Bolj pomembno bo naše pricevanje, ko bomo kot vzgojitelji drug drugemu posredovali svoje izkušnje. Tako bomo tudi živeli sinodalnost, kjer smo vsi skupaj na poti. Zato si prizadevajmo za vzgojo. Vselej in povsod. Za vzgojo so po­trebni cela vas, blok, družina, razred in še bi lahko naštevali. In za vzgojo sva potreb­na jaz in ti, ki to bereš. Foto: BS Ohranjanje cebelarstva za našo prihodnost Anja Tekavcic, prof. razrednega pouka, je uciteljica v OŠ Dobrepolje in mentorica razlicnih dejavnosti. V življenju naših prednikov se je razvilo tudi cebelarjenje, ki ima še danes velik pomen. Za gozdne cebele so pripravili nova bivališca, imenovana panji, in jih postavili v cebelnjake. Posledicno se je razvila ljudska umetnost barvanja panjskih koncnic. Cebele imajo pri ljudeh tudi pomembno custveno vlogo. Šumenje okoli cebelnjaka namrec vzbuja obcutke umirjenosti in napoveduje prebujanje narave, kar ljudem vliva novo upanje. Sama dejavnost med seboj povezuje tako cebelarje kot tudi njihove družine, saj cebelarjenje celo leto zahteva vrsto opravil, ki jih lahko opravljajo vsi clani družine. Da pa cebelarjenje ne bi šlo v pozabo in bi naslednje generacije znale gojiti in spoštovati naravo, lahko ucencem v šoli ponudimo dejavnosti, ki ohranjajo stik s cebelo in njenim življenjem. Življenje naših prednikov je temeljilo na raziskovanju narave in sobivanju z njo; nji­hov prvotni namen je bilo preživetje. Ena izmed mnogih gospodarskih dejavnosti, ki se je uveljavila med ljudmi že pred vec stoletji, je tudi cebelarstvo. Moj namen je spodbuditi k zavedanju, kako je omenjena dejavnost pomembna tudi danes. S pred­stavitvijo zgodovinskega in družbenega pomena cebelarstva ter s poudarkom cu­stvenega in socialnega vidika te dejavnosti želim spodbuditi k razmisleku, v kolikšni meri pravzaprav vsak izmed nas pripisuje poseben pomen cebelarjenju. S predstavi­tvijo izvajanja šolskih dejavnosti pa želim podati nekaj idej za delo v razredu in tako približati pozitiven odnos do cebelarstva in širjenja le-tega med otroki. Pomen cebelarjenja Zgodovinski in družbeni pomen S prihodom prednikov na naše ozemlje se je na slovenskih tleh razvila oblika goz­dnega cebelarjenja. Scasoma so ga ljudje priceli opušcati, saj so bili vse bolj prepri­cani v vecjo donosnost domacega cebelar­jenja. Sprva so cebelam pripravljali dupla, kasneje pa panje iz desk, ki jih na Sloven­skem imenujemo tudi kranjici. Cebelarji so zaceli oznacevati celne panjske koncni­ce, v drugi polovici 18. stoletja pa so na­stale prve poslikave, ki imajo danes tudi umetniško vrednost (Babnik idr., 1998). Custveni in socialni pomen Ko posije prvo spomladansko sonce, že lahko zaslišimo prijetno brencanje cebele, ki leti mimo nas, medtem ko išce razprte cvetove znanilk pomladi. Ko nam pogled seže do procelja cebelnjaka, zagledamo nešteto premikajocih se malih kepic, ki s svojimi krili povzrocajo šumeco glasbo. Ce pa vstopimo v cebelnjak, poleg šume­nja zacutimo še vonj po medu in cebeljem vosku. Vsa ta obcutja, ki nam jih ponu­jajo cebele, v vecini nas vzbujajo prijetna custva. Tudi cebelarji pogosto pravijo, da gredo v svoj cebelnjak poslušat cebele, da se lahko umirijo, se poglobijo v svoj svet. Cebelarji danes izmenjujejo znanje v dru­štvih in tudi preko družbenih omrežij, kjer objavljajo svoje izkušnje. Razlicne temati­ke za pridobivanje novega znanja in raz­prave pa ponuja glasilo Slovenski cebelar. Izmenjava mnenj in izkušenj je nujno po­trebna, saj so cebelarji le na ta nacin lahko vkljuceni v izvajanje boljše prakse. Cebelarjenje pa nima posebnega socialnega pomena le med samimi cebelarji, temvec ponavadi tudi v cebelarjevi družini. To je namrec dejavnost, ki zahteva celoletno delo. V zimskem casu je potrebna izdelava satnic, v katero so lahko vkljuceni vsi clani družine, tudi otroci. Spomladi poteka delo v cebel­njaku in panjih, ko cebelarji pregledujejo cebele in jih po potrebi dodatno hranijo. Tik pred poletjem in poleti sledi tocenje medu, nato pa tudi polnjenje kozarcev. Jesenski cas zahteva pripravo cebel na zimo, pomembno pa je tudi cišcenje cebelnjaka. Cebelarjenje je torej lahko družinska dejavnost, ki clane med seboj povezuje, spodbuja komunika­cijo in zadovoljstvo ob opravljenem delu. Hkrati omogoca prenos znanja na mlajše generacije, kar pa je eden od temeljev za ohranjanje cebelarstva v prihodnosti. Cebelarjenje v šoli Kranjska cebela Ucenci najprej napišejo in narišejo, kaj vse že vedo o zgradbi kranjske cebele, in na ta nacin izkažejo predznanje. V nadaljevanju si natancno ogledajo cebelo, ki je shranje­na v tako imenovani maticnici (škatlica s prozornim pokrovom). Pozorni so na nje­no obliko, zgradbo telesa, barvo, število nog in kril. Nato si zabeležijo, kaj novega so se naucili, zelo pomembno pa je, da ugotovijo, ali so predhodno imeli napacna prepricanja o cebeli. Izkušnje namrec ka­žejo, da si vecina otrok predstavlja cebelo v crno-rumeni barvi, kar pa za kranjsko sivko ne velja. V nadaljevanju vsak ucenec s svojimi rokami prime cebeljega samca (trota), ki nima žela in ne pici. Na ta nacin lahko tudi z dotikom opazujejo zgradbo in samo strukturo cebeljega telesa. Ucenci na omenjeno tematiko napišejo pesem in na ta nacin izrazijo ustvarjalnost, hkrati pa si vsebino bolje zapomnijo. Cebelja družina Ucenci v opazovalnem panju opazuje­jo cebeljo družino. Poišcejo matico, ki je oznacena z doloceno barvo, in primerjajo njeno zunanjost z drugimi cebelami. Po­išcejo tudi trota in prav tako primerjajo njegovo zunanjost z drugimi cebelami. Ucenci s pomocjo štetja poskušajo poiska­ti cim vec trotov. Ta naloga od njih zahteva precejšnjo zbranost, saj se cebele v panju ves cas premikajo, zato je štetje oteženo. Na koncu dejavnosti narišejo predstavni­ke cebelje družine, pri cemer so posebej pozorni na njihovo velikost. Vrste medu Ucenci okušajo razlicne vrste medu, jih vonjajo ter opazujejo njihovo barvo in strukturo. Potem zamenjamo vrstni red kozarcev in z opazovanjem barv ugota­vljajo vrsto medu. Nato si pokrijejo oci in vrsto ugotavljajo z okušanjem in vonja­njem. Pri tem so pozorni, da z razlicnimi besedami lahko opišejo dolocen med. V sklopu prepoznavanja razlicnih vrst ucen­ci spoznavajo tudi rastline, iz katerih na­stanejo posamezne vrste medu. Skupaj se odpravimo na sprehod in naberemo trav­niške rastline, smrekove vejice, vejice in li­ste razlicnih listavcev. Ucenci polagajo na­brane rastline ob ustrezne kozarce medu. Vosek Ucenci satno osnovo iz voska narežejo na želeno velikost in obliko, v sredino pa pritrdijo stenj. Satno osnovo nato zvijejo in tako oblikujejo sveco. Preizkusijo se tudi v zapiranju majhnih kozarcev medu s pomocjo tekocega voska. Zelo majhne steklene kozarce napolnijo z medom, nato pa jih zaprejo s plutovinastim zamaškom. Nazadnje zgornji del kozarca previdno potopijo še v tekoci vosek, odložijo na primerno mesto in pocakajo, da se vosek ohladi in strdi. Zakaj ohranjati cebelarstvo? Zavedanje, da ima spodbujanje ohranja­nja kulturne dedišcine v šolskem prosto­ru velik pomen, prinaša mnogo pozitiv­nih izkušenj tako za ucence kot ucitelje. Spodbujanje cebelarjenja zagotovo krepi zgodovinsko in družbeno zavest o pome­nu te dejavnosti, saj ljudje danes vse bolj cenimo domace in naravne proizvode, ki jih lahko uporabimo tako v prehrani kot tudi v ljudskem zdravilstvu. Ucenci posledicno izkažejo tudi vecje zanimanje za spoznavanje dejavnosti v preteklosti. Dejavnosti v šoli ucence spodbujajo k medsebojnemu sodelovanju in razpra­vam, kar zagotovo pripomore k boljšim rezultatom pri izvajanju posameznih aktivnosti. Velik pomen pripisujem tudi umirjenosti, ki nam jo cebele s svojim šumenjem ponujajo in ki je nalezljiva, ce smo jo le pripravljeni zacutiti. Otroci so v današnjem casu namrec pogosto izposta­vljeni razlicnim dražljajem, ki v njihovih telesih povzrocajo nemir in obcutek, da morajo hiteti. Cebelarjenje je zato tudi z vidika umirjenega doživljanja sebe in okolice dobra naložba za prihodnost. Poleg tega pa omenjena dejavnost omo­goca medpredmetno povezovanje razlic­nih vsebin, ki so povezane tudi z ucnimi nacrti, in hkrati spodbuja ustvarjalnost. Razlicni pripomocki omogocajo, da v ucilnici lahko ustvarimo podobo cebel­njaka. Se pa zagotovo strinjam z dejstvom, da cebelnjak v naravi, oblegan s cebelami, še vedno nudi pristno izkustvo, ki bi ga morali ucenci pogosteje doživeti. Kljub vsemu pa je pomembno, da vztrajamo pri posredovanju znanja o cebelarjenju, saj mnogi otroci le na ta nacin zacutijo nara­vo in spoznavajo njeno bistvo, ki se kaže tudi v opraševanju rastlin, kar pa je nujno potrebno za naše preživetje. Opomba Objavljeno besedilo je del clanka: Tekavcic, Anja (2022): Ohranjanje cebelarstva za našo prihodnost. V Erika Ašic (ur.): 4. medanarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do do­movine in države: Živeti s kulturno dedišcino danes za jutri: zbornik (elektronski vir) (str. 321-326). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Celoten clanek si lahko preberete na spleti strani: https://www.revija-vzgoja.si/fileadmin/user_upload/Zbornik_MK_2022.pdf Viri in literatura • Babnik, Jože; Božic, Janko; Božnar, Amalija idr. (1998): Od cebele do medu. Ljubljana: Kmecki glas. Predstavnika cebelje družine – matica in trot, avtorica Nastja Nose, 9. razred JVIZ OŠ Dobrepolje Pesem Cebelice, avtorji ucenci 5. b-razreda JVIZ OŠ Dobrepolje, mentorica Anja Tekavcic Pouk na prostem – pot do kompetenc za 21. stoletje Kaj nas lahko naucijo mladinske organizacije? Matej Cepinje direktor Socialne akademije, mladinski delavec, izobraževalec odraslih, mentor in trener študijskih krožkov, urednik in avtor številnih knjig. Dejavnosti na prostem v slovenskih šolah najpogosteje služijo sprostitvi. Po daljših obdobjih sedenja, ki za ucence seveda ni naravno, se (npr. med odmori ali v podaljšanem bivanju) z njimi odpravimo ven. V prosti igri za nekaj casa prekinemo ucenje in pouk se lažje nadaljuje. Od dejavnosti na prostem k pouku na prostem V zadnjem casu je, vsaj v teoriji, opazen trend od dejavnosti na prostem k pouku na pro­stem. Gre za težnjo, da iz ucilnic ne prena­šamo le proste igre, temvec tudi redni pouk. Slutimo, da lahko prestavitev pouka izza zi­dov pomembno izboljša njegovo kakovost. S tem ko v ucenje vkljucimo vec gibanja, to postaja bolj prakticno oz. manj frontalno. Izboljša se pomnjenje. Zdi pa se tudi, da bi lahko zunanje okolje pripomoglo k vecji umirjenosti ucencev in dijakov, morda celo k boljšemu duševnemu zdravju ali zmanj­ševanju konfliktov med njimi. Kako pa je v praksi? Pregled realizacije po­uka na prostem tako v Sloveniji kot v tuji­ni kaže, da je ta najbolj razširjen v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (VIO) OŠ, v ostalih dveh VIO ter v sekundarnem izobraževanju pa njegov delež mocno upa­de. Škoda! Prav pri otrocih in mladih med 10. in 19. letom ima glede na izzive, s kate­rimi se ti danes soocajo, ucenje na prostem še ogromno potenciala. Kako pri starejših prestaviti pouk izza zi­dov? V zvezi s tem se zastavljata vsaj dve vprašanji: 1. Katere so potrebe otrok in mladih, na katere bi pouk na prostem lahko kako­vostno odgovoril? 2. Kateri pristopi pri tem sploh delujejo? Odgovore na zgornji vprašanji na Social­ni akademiji išcemo v projektu School21 – Gremo ven!1, ki ga financira Norveški fi­nancni mehanizem. V projektu skušamo z Norveške prenesti dobre prakse ucenja na prostem ter na dveh šolah v Sloveniji, eni osnovni in eni gimnaziji, vzpostaviti uspešni podporni okolji za izvajanje to­vrstnih dejavnosti. Potrebe otrok in mladih Okolje, v katerem odrašcajo današnji mla­di, je glede na okolje odrašcanja generacij pred njimi mocno spremenjeno. Omeni­mo zgolj drugacno vlogo ulice pri odra­šcanju ali mobilne telefone. Mladi imajo po eni strani drugacen zacetni položaj, po drugi strani pa bo življenje od njih zahte­valo drugacne kompetence. Toda katere? Za iskanje odgovora na to vprašanje je smiselno pokukati v dokumente o kom­petencah 21. stoletja. V projektni ekipi smo jih analizirali vec deset ter na tej podlagi z metodo gnezdenja (postopno združevanje kompetenc v vedno vecje smiselne, zaokrožene gruce) sestavili svoj seznam kompetenc za 21. stoletje: • Ucenje ucenja: nacrtovanje ucenja, iskanje informacij, preverjanje le-teh. • Kriticno razmišljanje: proces razume­vanja, analiziranja, povezovanja, pred­vsem pa preverjanja informacij. • Sprejemanje odlocitev: sposobnost iz­bire najboljše med vec potmi do dolo­cenega cilja. • Podjetnost: sposobnost prepoznavanja priložnosti, realizacije idej in uresnice­vanja ciljev (ne mešajmo je s podjetni­štvom, ki je veliko ožji termin). • Komunikacija: uporaba razlicnih ko­munikacijskih sredstev in slogov, pri­mernih za razlicne kontekste ali na­slovnike. • Reševanje problemov: obsega razume­vanje vzrokov problema, prepoznava­nje razlicnih poti k rešitvi ter izvajanje korakov, da do rešitve tudi pridemo. • Odpornost: upravljanje s custvi, stre­som in svojim telesom, soocanje z ne­pricakovanimi dogodki … • Delo v skupini: sodelovanje z drugimi, npr. iskanje svoje vloge in prispevek k skupnim ciljem. • Kreativnost in inovativnost: razvijanje in sposobnost realizacije novih idej, tehnik, konceptov, procesov. Ta nabor kompetenc je predstavljal osno­vo za odgovor na drugo vprašanje. Kaj deluje? Prakse pouka na prostem v obdobjih po prvi triadi še niso splošno razvite, še po­sebej ne na podrocju kompetenc 21. stole­tja. Zato smo se na Socialni akademiji kot specialisti za neformalno izobraževanje is­kanja odgovora lotili z raziskovanjem, kaj na podrocju zgornjih kompetenc pocne­jo mladinske organizacije. Upali smo, da lahko programi mladinskih organizacij, kakršne so na primer skavti, taborniki ali program MEPI, seveda z dolocenimi pri­lagoditvami, predstavljajo navdih tudi za formalni šolski sistem. O svojih programih so nam v intervjujih spregovorili predstavniki sedmih organi­zacij. Gre za organizacije, katerih primar­na ciljna skupina so mladi med 15. in 30. letom, drugotna pa (pri nekaterih) tudi mlajši otroci. Organizacije v Sloveniji iz­vajajo neformalne (obšolske) dejavnosti z zelo razlicnimi tematikami. Pri izbiri smo bili pozorni tudi na to, da smo mednje uvrstili takšne, ki velik del svojih dejavno­sti izvajajo na prostem. Prišli smo do naslednjih priporocil: • Daljše dejavnosti. Ucne enote v mla­dinskih organizacijah so praviloma daljše kot v šolah. Šolska ura naceloma traja 45 minut, nato pa se snov in uci­telj zamenjata. V mladinskem delu pa dogodek na prostem z istim izvajalcem in tematiko traja od vec ur do vec dni. • Vkljucevanje mladih v vse tri faze uc­nega procesa: nacrtovanje, izvedbo in vrednotenje. Mladinske organizacije dejavnosti ne pripravljajo za mlade, ampak skupaj z mladimi. Mladi niso le uporabniki dejavnosti, ampak sou­stvarjalci izobraževalnega procesa. • Vec proaktivnega skupinskega dela. Ugotovili smo, da je veliko dejavnosti v mladinskih organizacijah, ki poteka­jo na prostem, dalec stran od frontal­nih procesov, ki bi bili vodeni s strani odraslih. • Mentorstvo. Kadri v mladinskih orga­nizacijah niso v prvi vrsti viri znanja, ampak predvsem podporniki oz. men­torji, ki vecji del casa preživijo v odno­sih z mladimi 'ena na ena'. Na voljo so, ko jih udeleženci potrebujejo med (sa­mostojnejšim) ucnim procesom, sicer pa so v ozadju. • Težave vidijo kot ucne priložnosti. Ko mladinske organizacije na prostem naletijo na težavo (primer: nevihta na vecdnevni odpravi), prilagodijo pro­gram in ga zacnejo reševati. Težave razumejo kot priložnosti za ucenje in ne kot nekaj, cemur se je treba izogniti, da bi v celoti izpeljali prvotno zacrtan program. • Odpiranje ucnega procesa zunanjim deležnikom. Deležniki (okoliška pod­jetja, institucije, starši, prebivalci …) lahko v dejavnostih nastopajo kot narocniki, morda kot tisti, ki mladim dajejo povratne informacije, morda pa zgolj kot naslovniki dejavnosti (pri­mer: prostovoljno delo za starejše). • Kakovostno preživet skupni cas. Cas, ki ga mladi preživijo na prostem, jim za­radi manj formalnega okolja omogoca globljo medsebojno komunikacijo, vec empatije in vec medsebojnega spreje­manja. Morda med zgornjimi priporocili izstopa prvo. Oblike dejavnosti, ki omogocajo pri­dobivanje kompetenc 21. stoletja, so obcu­tno daljše kot 45 minut. Ce ne spremeni­mo tega, bomo težko uvedli ostala. Da o priporocilih ne bomo govorili zgolj teoreticno, naštejmo nekatere konkretne dejavnosti, ki so se izkazale v raziskavi: gre za tabore, vecdnevne odprave, vecdnevna usposabljanja z aktivnostmi na prostem, projektno delo, prostovoljno delo, staro­stno mešane skupine v naravi, interakcija z okoliškim prebivalstvom, zagovorniške kampanje. Je ta priporocila mogoce prenesti v šolski sistem? Zdi se, da sta pri uvajanju pouka na pro­stem kljucni dve ravni: raven posamezne­ga ucitelja in raven šole kot celote. Vecine zgoraj predlaganih sprememb ni mogoce uvesti zgolj na ravni posameznega ucite­lja. Tudi ce ta še tako vestno prilagaja ucne nacrte za ucenje na prostem in je pripra­vljen hoditi z ucenci ven v vsakem vreme­nu, ga do dolocene mere omejujejo zuna­nje okolišcine, kakršne so npr. kratke ucne enote, pomanjkanje infrastrukture, varno­stni ukrepi ali šibka podpora staršev. Da bodo prizadevanja v smeri uvajanja pouka na prostem obrodila sadove, se mora zanje zavzeti tudi šola kot celota. Ena kljucnih predpostavk projekta School21 je dejstvo, da ne želimo opol­nomociti le posameznega ucitelja, ampak šolo kot celoto. Pouk na prostem skušamo uvajati celostno. To vkljucuje infrastruk­turne investicije, v okviru katerih bosta izbrani šoli postavili dodatne objekte. Po­leg tega ucitelji skupaj razvijajo didaktic­ne materiale za pouk na prostem – razviti bodo paketi vnaprej pripravljenih pripo­mockov za dolocene vsebinske sklope, ki jih bodo ucitelji 'vzeli za svoje'. Kljucno za vsako šolo pa je ustvarjanje nalezljive motivacije za poucevanje na prostem med ucitelji. Na vsaki od obeh šol usposabljamo vsaj po osem uciteljev, ki so z zgledom in izobraževanjem sodelavcev zadolženi, da se 'virus' pouka na prostem v njihovi šoli postopoma razširi na še vecji del kolektiva. V obeh šolah pa sta v celostni razvoj pou­ka na prostem dejansko (ne zgolj na papir­ju, ampak z velikimi vložki lastnega casa) vkljuceni tudi obe ravnateljici. Vas zanima nadaljnji razvoj našega po­skusa? Stopite v stik z nami na https://school21.si/ ali matej@socialna-akademi­ja.si. Opomba 1 Projekt SCHOOL21 sofinancira Norveška s sredstvi Norve­škega financnega mehanizma v višini 581.000 EUR. Namen projekta je: izobraževanje – krepitev cloveških virov. Foto: Petra Duhannoy Marija Stanonik Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem Brežice: Primus, 2023 320 strani, cena: 22,00 € Knjiga je potopisno zanimiva zaradi informacij o Argentini in Buenos Airesu. Veliko izvemo 'iz prve roke', s številnih srecanj in obiskov, ki jih je avtorica opravila med svojim bivanjem v Buenos Airesu pri tamkaj­šnjih Slovencih. Delo je opremljeno z barvnimi fotografijami, predstavi razvoj organizacij in društev, ki dejavno soustvarjajo kulturno življenje Slovencev v Argentini (Društvo Zedinjena Slovenija, Naš dom San Justo, Društvo Slovencev v Mendozi), ter njihov ustroj in delovanje: sobotne šole, srednješolski te­caj, slovenski dnevi, spominske proslave, pevski zbori, radio, dramsko delovanje itn., pa tudi nekatere angažirane Sloven­cev, ki si mocno prizadevajo za obstoj te skupnosti. Edward de Bono Kako imeti cudoviti um Ljubljana: UMNA, 2023 194 strani, cena: 28,00 € Kljub poudarku na fizicnem videzu obstaja lažji nacin, da postaneš zaželena oseba, kot pa dieta ali kupovanje dragih oblacil. Ce imajo ljudje um, ki je ocarljiv, ustvarjalen in vznemirljiv, ce so dobri misleci, so lahko lepi – ne glede na zunanji videz. Jasna, prakticna navodila v tem vodniku prikazujejo, kako lahko uporaba vešcin lateralnega in paralelnega razmišljanja v pogovoru izboljša um. Preobrazite svoj um, da postanete privlacnej­ši! Potrebujete samo ustvarjalnost, domišljijo in empatijo – vseh teh tehnik se lahko vsi naucimo. Edward de Bono, ki je zaslovel po vsem svetu s svojimi tehnikami za spremi­njanje nacina razmišljanja ljudi, v tej knjigi s preprostim in prakticnim jezikom kaže, kako napraviti vtis na ljudi z enostavnimi taktikami za pogovor. Alenka Veber Sledi 61 babjepolskih odkruškov Babno Polje: Zavod Rihtarjeva domacija, 2023 232 strani, cena: 25,00 € Knjiga vsebuje duhovne misli, ki so bile predvajane od marca 2018 do julija 2021 v oddaji Du­hovna misel: razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s podrocja vere, duhovnosti in humanizma na prvem progra­mu Radia Slovenija. Kot popotnico knjigi je Nevenka Bogataj napisala: »Kratka besedila je mogoce brati ne le zaporedoma, ampak tudi z nakljucno izbiro zgodbe. Med seboj jih namrec veže univerzalnost in ne nujno zaporednost. V bistvu so po­ucne, toda avtorica se mojstrsko ogne uciteljskemu pristopu, saj prisega na nevsiljivo ponudbo notranjega ogledala, kar nakazuje njen andragoški talent, vešcino in zrelost.« Tomaž Mlekuž Zacnite delati spremembe zdaj Trbovlje: 5KA, 2023 184 strani, cena: 19,70 € Vsakdo se vcasih znajde v pre­izkušnjah na podrocju zdravja ali odnosov. Nekateri iz tega zrastejo mocnejši in boljši, dru­gim se življenje sesuva … Bolj kot uspešno sledimo svojim sanjam, se naucimo poslušati svoje srce in telo ter izvajati spremembe v življenju, bolj živimo svoje in manj tuje življenje. Veckrat naredimo ne­kaj prvic. Naj nas obcasne rane in razocaranja ne odvrnejo od tega, da bi ljubili sebe in druge. Vse, kar se dogaja na naši poti, so namrec življenjske lekcije, ki so nam namenjene, da zo­rimo in rastemo v svoji življenjski modrosti. Bodimo lju­beznivi in socutni do vseh ter hvaležni za vse dobrine in priložnosti, ki so nam dane v življenju. Na tem svetu ni nic samoumevno. Bodimo veseli, nasmejani in ne odlašajmo s spremembami, ce v sebi zacutimo notranji klic, ki nam daje vedeti, da nekaj ni v skladu z našim notranjim mi­rom. Cenimo vsak podarjeni trenutek in bodimo hvaležni za vse, kar imamo in doživljamo. Foto: Benedikt Lavrih. Skupšcina DKPS V prostorih Sv. Jakoba v Ljubljani je 18. marca 2023 potekala skupšcina DKPS. Zaceli smo s sveto mašo in nagovorom predsednice društva, gospe Marije Žabjek. Sledilo je predavanje gospoda Jožeta Mlakarja Neumnost je modna manira na­šega casa s podnaslovom Ni vseeno, kako si neumen. V njem je predavatelj predsta­vil svoje razmišljanje o neumnostih, ki se kot splošna resnica širijo v našem pro­storu in se nanašajo na obnovljive vire, podnebno pravicnost in teorijo spola. Sledilo je razgibano glasno razmišljanje o tej vsebini, ki je bilo oprto na vpraša­nja, kateri izpostavljeni problem se nas je najbolj dotaknil, kako ta problem za­znamo v svojem okolju in kako bi lahko kot društvo našli nacin za reševanje tega problema. Nato so obmocne skupnosti (OS) DKPS porocale o svojem delu in nacrtih. Pri po­rocanju se je zvrstilo devet OS (Goriška, Kranj, Ljubljana, Ljutomer, Mozirje, Sveti Hieronim, Tolmin, Trebnje, Zahodna Do­lenjska). Ob poslušanju smo zlahka ugo­tovili, da je DKPS prisoten v družbenih sredinah po velikem delu Slovenije. Vse OS se trudijo povezati svoje clane. Žal ne­kaj OS usiha. Razlog za to je staranje clan­stva, priliva mlajših pa ni veliko. Po premoru za kosilo sta se zvrstila še dva sklopa porocanj, in sicer o dejavnostih društva (o reviji Vzgoja, razpisanih in iz­vedenih seminarjih, pocitniškem varstvu Srcna dežela, SIESC-u, molilni skupini Povezani v molitvi, izvedeni mednaro­dni konferenci Ljubezen do domovine in države) in o delovanju organov društva (strokovnega sveta, castnega razsodišca, financno porocilo, porocilo nadzornega odbora, upravnega odbora). V zadnjem delu smo govorili o novostih. V letu 2022 se je v društvo vclanilo 12 no­vih, povprecno mlajših clanov. Glasovali smo o predlogu podelitve naziva castni clan in o pridružitvi civilni družbi, ki jo koordinira gospod Andrej Grebenc. S pri­družitvijo smo se strinjali. Imenovali smo clane sveta revije Vzgoja. Glasovali smo o nadomestnem clanu v upravnem odboru zaradi zamenjave za clanico, ki je sporo­cila, da te naloge zaradi družinskih obve­znosti ne more vec opravljati. Iskrena zahvala nas vseh vodstvu DKPS in naši predsednici gospe Mariji Žabjek in našemu duhovnemu asistentu p. dr. Silvu Šinkovcu. Marija Pisk Zakljucila so se srecanja Intervizije V šolskem letu 2022/2023 je na polno zaži­vel seminar Intervizija za strokovne delavce. Avtorica in voditeljica skupine je bila mag. Darja Barboric Vesel. Preko Zooma se je enkrat mesecno srece­valo dvanajst udeleženk, uciteljic iz razlic­nih krajev in šol po Sloveniji. Na srecanjih smo se udeleženke povezale v izredno lepo, cloveško toplo, varno, a tudi strokovno izzvano skupnost. Voditeljica je imela za posamezno srecanje pripravljeno izhodi­šce in temo pogovora, vendar pa so imela prednost spoznanja, težave ali izzivi našega dela v šoli. Na vsako težavo smo odmevale, voditeljica pa jo je osvetlila s strokovnega vidika in jo podprla z obilo literature, ki bi bila lahko v pomoc pri reševanju težav. Morda najmocnejši poudarki srecanj so naslednji: iskrena zaupnost v skupini, stro­kovna podpora in ogromno literature, ki razsvetljuje pot reševanja nastale težave. Vse udeleženke bi želele tudi v naslednjem šolskem letu nadaljevati s srecanji. Naj bo ta zakljucek tudi povabilo k udelež­bi na Interviziji, ki jo DKPS razpisuje v na­slednjem šolskem letu. Izvedbe so možne za skupine na šolah, ki povabijo mag. Dar­jo Barboric Vesel. Seveda pa se seminarja kot posamezniki lahko udeležite v skupini DKPS. Helena Kregar Strokovna predavanja v organizaciji OS Ljubljana V pomladnih mesecih smo v OS Ljubljana pripravili dve predavanji, izvedeni preko Zooma in izredno lepo obiskani. Marca je dr. Borut Holcman, predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, predaval o pravicah, ki nam jih kot državljanom in uciteljem omogoca ustava RS. Na Mali šoli ustavnih pravic nas je iskrivi predavatelj usmeril v razmislek in odnos do dolžnosti in odgovornosti pri pedagoškem delu. Pre­davanje je bilo zanimivo in odmevno. Aprila smo gostili terapevtko, univ. dipl. prof. defektologije Tatjano Jakovljevic, ki je spregovorila o izzivih duševnega zdrav­ja pri otrocih in o podpori, ki jo s pozna­vanjem teh izzivov lahko dobijo ucitelji in vzgojitelji. Predavanje je bilo izjemno stro­kovno podprto z najsodobnejšimi izsledki raziskav o kljucnih vplivih na telesno in duševno zdravje otrok. Predavanje in isto­imenski seminar toplo priporocamo vsem pedagogom, ki išcejo izhod iz stisk, v ka­tere jih postavljajo nemirni in neukrotljivi otroci. Vec o vsebini in odmevih udeležencev na obe predavanji si lahko preberete na dru­štveni spletni strani. Helena Kregar Romanje v Padovo Zgodnje sobotno jutro, 13. 5. 2023. Z DKPS smo pod duhovnim vodstvom p. Bena La­vriha in strokovnim vodstvom gospe ddr. Verene Perko romali v Padovo. Cez nebo so se vlekli nic kaj obetajoci obla­ki. Na avtobus smo se vkrcali z mislijo, da bo dan moker. Potovanje smo zaceli z molitvijo. Med vožnjo nam je gospa Perko bogato 'obložila mizo' z opisi in predstavi­tvami vsega, kar smo si nameravali ogleda­ti. Vse je povezala v pregledno predstavitev casov in okolišcin, v katerih so nastajali ele­menti naših ogledov. Prispeli smo v Padovo. Še preden je mini­la prva ura našega obiska Padove, je posi­jalo sonce in nas prijazno spremljalo cel dan. Bogu hvala za to njegovo delo! Pod vodstvom gospe Perko in gospe Alenke iz agencije smo se podali na oglede. Sprehod po Padovi je bil dolg, a zelo bogat. Preko Prato della Valle, ki ima v središcu širok vrt v amfiteatralni obliki, ki je obdan z ovalnim kanalom in 78 kipi, ki prikazuje­jo znane mešcane tega mesta, smo krenili proti mogocni baziliki Antona Padovan­skega, ki je rasla skozi stoletja. Baziliko pokriva sedem kupol, od katerih sta dve piramidalni, zvonik pa ima osem zvonov. V notranjosti cerkve so številni nagrobni spomeniki velike umetniške vrednosti. V baziliki je barocna kapela, okrašena z mar­morjem, ki je delo razlicnih umetnikov. V njej so shranjene relikvije sv. Antona Pa­dovanskega. V baziliki smo v eni od kapel darovali sveto mašo, ki jo je vodil p. Beno Lavrih. Daritev je bila posebno doživetje. Obogatili smo jo z ubranim petjem, ki ga je vodil gospod Leon Kernel. Ustavili smo se pred prvo javno univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1222. Je dom najstarejšega anatomskega gledališca na svetu. Tu so predavale in študirale številne znane osebnosti, npr. Galileo Galilei in tudi spoštovani gospod Boris Pahor. V casu na­šega obiska so pred njo protestirali študen­tje brez doma, zato ogled notranjosti ni bil možen. Kapela Scrovegni je del Unescove svetovne kulturne dedišcine. Vstop vanjo je strogo nadzorovan in je sestavljen iz 15-minutne predstavitve kapele ob videoposnetku, ce­mur sledi 15-minutni ogled notranjosti. V njej je cikel fresk, ki jih je leta 1305 zakljucil italijanski slikar Giotto di Bondone, narocil pa jih je bogati bankir Enrico degli Scro­vegni. Kapela je bila zgrajena kot njegova zasebna kapela in je bila nekoc pritrjena na palaco njegove družine. Ob ogledovanju teh lepot cloveku vzame sapo in iz cistega spoštovanja do vsega, kar gleda cloveško oko, usta obmolknejo. Ob kapeli je muzej, v njem pa bogata arheološka zbirka. Nato smo se sprehodili do Palazzo della Ragione. Stavba stoji na lokih. Njena stre­ha je nekaj posebnega. V njej je ogromna dvorana, pod njo pa stoletni trg. Stene so bogato poslikane s freskami. Nekateri so obiskali tudi kapelo kapucinske cerkve, kjer pociva nestrohnjeno telo sve­tnika Leopolda Mandica. Ob vrnitvi smo si ogledali še baziliko svete Justine. V njej je 'vodnjak padovanskih mucenikov', v kate­rem so shranjeni tudi posmrtni ostanki sv. Luke. Dan je bil lep. Ne samo zaradi vsega lepe­ga, kar smo videli, pac pa tudi zaradi vsega lepega, kar smo v prijetni družbi doživeli. Vodenje je bilo odlicno in organizacija prav tako. Lepa hvala vsem, ki ste se trudili pri organizaciji in izvedbi tega romanja. Marija Pisk Duhovna obnova v Tolminu Pod vodstvom p. dr. Silva Šinkovca smo imeli v soboto, 13. 5. 2023, v Tolminu duhovno obnovo, ki jo je organiziral OS DKPS Tolmin. Veseli smo bili vseh, ki so prišli tudi z drugih koncev Slovenije. Zaceli smo z molitvijo in nadaljevali z raz­mišljanjem ob Jancarjevem romanu Ob na­stanku sveta. P. Silvo nas je vodil skozi vpra­šanja o nastanku sveta, o razliki med tišino in trušcem, o budnosti in cujecnosti, dobrih ljudeh in cistih dušah, posledicah vojne, ob­hajilu, ki je mir duše, ter o neznanih silah, ki jih lahko premagamo. Nagovoril ga je tudi Jancarjev zapis, da moramo imeti odprte oci za pogled, tip, vonj, razum, strast, ljubezen, tišino, zvok, za vse, kar nas spremlja. Kot je Jancarju govorila že mama, je treba veliko moliti. Ce imamo obcutek, da molitev ne pomaga, je treba moliti še vec. Pogumno je tudi treba reci, da nas je strah. Ko sami sebi priznamo, da Bog je, ko se predamo Božje­mu nacrtu, najdemo tudi pogum. Razmišljanje o knjigi nam je dalo nov po­gled in novo razumevanje vsebine. Vse, ki knjige še nismo prebrali, je nagovorilo, da bomo segli po njej. Duhovno obnovo smo zakljucili s sveto mašo, ki jo je daroval p. Silvo. Zbrani v prezbiteriju smo jo obogatili z ubranim pe­tjem, ki ga je vodila naša kolegica Ana. Za­dnji postanek smo naredili pri relikvijah bl. A. Martina Slomška, zavetnika pedagoških delavcev. Nanj smo se obrnili s prošnjami, zahvalo, molitvijo in pesmijo. Prijetno kle­petanje smo nadaljevali pri kosilu. Dan je bil lep in bogat. Hvala Bogu za ta dar! Marija Pisk Ko kavarna postane cerkev Po kovidni prekinitvi smo se 23. 3. 2023 verniki in drugi nakljucni obiskovalci na grajskem dvorišcu zbrali v cast sv. Juriju, zavetniku mesta Ljubljane. Eni srebajo ka­vico v kavarni na plošcadi, drugi se skuša­mo zbrati za mašno daritev nekaj metrov stran. Nebo se smehlja v modrini, zlat križ na kipu vstalega Kristusa se blešci v sonc­nem sijaju. Lepo nam je. Pocutimo se bratje in sestre. Povezal nas je sv. Jurij. Dvignil se je na hrib nad Ljubljano in v dolini pustil marsikaterega zmaja. Po legendi je sv. Jurij premagal zmaja in pred njim rešil prince­sko. Tudi nas vabi, naj slabo premagujemo z dobrim. Pustiti ta svet nekoliko boljši je naloga, vredna truda. Igral je orkester in podaljšal velikonocno vzdušje. Pevci z vseh vetrov so zelo lepo peli. Sveti Jurij, želim si moci in trdnosti okova­ne sulice, da moja duša ne bo trepetala v zanki malodušja. Potrebujem tudi usta, ki se zavzemajo za dobro in mojim bližnjim oznanjajo novo upanje vstalega Gospoda. Zahvaljujem se vsem za trud, da je praznik sv. Jurija na Ljubljanskem gradu uspel. Magdalena Jarc Foto: Marija Pisk koledar Napovedni Seminarji so namenjeni pedagoškim delavcem (vzgojiteljem, uciteljem, profesorjem, razrednikom, šolskim svetovalnim delavcem, ravnateljem), staršem in drugim posameznikom, ki želijo osebno in strokovno rasti. V Društvu katoliških pedagogov Slovenije jih izvajamo že vec kot 25 let. Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih uveljavljate pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Seminarje izvajamo tudi za uciteljske zbore in zakljucene skupine. Podrobnejši podatki so objavljeni na naši spletni strani http://www.dkps.si. Seminarji, oznaceni z * so uvršceni v katalog Katis. Informacije in prijave: Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43 83 983 (torek, cetrtek: 9.00–12.00) dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si Seminarji DKPS 2023/2024 Nevrotaktilna integracija refleksov MNRI Obseg: 20 ur Izvedba: Ljubljana, 8. in 9. 9. 2023 Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar Intervizija za strokovne delavce* Obseg: 16 ur (1 x mesecno po 2 šolski uri); do 12 udeležencev Izvedba: preko spleta, 5. 10. 2023–24. 6. 2024 Predavateljica: Darja Barboric Vesel Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 21. 10. 2023 Predavateljica: Julija Pelc Brain Gym® v vsakdanjem življenju Obseg: 4 ure Izvedba: Ljubljana, 17. 10. 2023 (pop) Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar Jezik kot temelj identitete* 4. mednarodna konferenca Vzgoja za lju­bezen do domovine in države Obseg: 8 ur Izvedba: OŠ Notranjski odred Cerknica oz./in preko spleta, 18. 11. 2023 Predavatelji: dr. Kozma Ahacic, g. Andrej Fink, akad. Marija Stanonik ter ucitelji, ki bodo predstavili svoje strokovne prispevke. Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 2. 12. 2023 Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic Uspešno vodenje pouka (novo)* Obseg: 16 ur; do 20 udeležencev Izvedba: Ljubljana: 1. del: 9. 12. 2023 2. del: 27. 1. 2024 Predavateljica: Natalija Hormuth Ucinkovito govorno nastopanje* Obseg: 8 ur; do 15 udeležencev Izvedba: Ljubljana, 16. 12. 2023 Predavateljica: mag. Hedvika Dermol Hvala Vpliv nosecnosti, poroda in prvih treh let življenja na otrokov kasnejši razvoj* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 20. 1. 2024 Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar Uspešna komunikacija s starši v težjih situacijah (novo)* Obseg: 8 ur; do 20 udeležencev Izvedba: Ljubljana, 3. 2. 2024 Predavateljica: Natalija Hormuth Ravnanje strokovnih delavcev v kriznih situacijah* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 10. 2. 2024 Predavateljica: Julija Pelc Prepricajmo v minuti (elevator pitch)* Obseg: 8 ur; do 15 udeležencev Izvedba: preko spleta, 13. in 15. 2. 2024 (pop) Predavateljica: mag. Hedvika Dermol Hvala Izzivi duševnega zdravja pri otrocih – podprimo ucitelje in vzgojitelje* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 2. 3. 2024 Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 9. 3. 2024 Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic Osebni dnevnik* Obseg: 32 ur Izvedba: Ljubljana: 1. del: 12.–14. 4. 2024 2. del: 10.–12. 5. 2024 Predavatelj: dr. Silvo Šinkovec Nacrtovalni dan Dan bo namenjen nacrtovanju dela DKPS in bo potekal v soboto, 26. 8. 2023. Slomškov dan V soboto, 23. 9. 2023, bo na Ponikvi 20. Slom­škov dan, z naslovom Mož beseda vec velja kakor kup zlata. Maševal bo nadškof Stanislav Zore, predavala bosta zakonca Perko. Duhovnost Šola molitve in meditacije Iz svoje izkušnje molitve se ucimo, kdaj in kako moliti, za kaj moliti, katere telesne drže lahko uporabljamo pri molitvi, katere osnovne vrste molitve uporabljamo, kako moliti s Svetim pismom. Vadimo tudi osre­dotocenost, uporabo domišljije pri molitvi in kontemplativno molitev. Ilirska Bistrica, Dom matere Terezije, 13.–16. 7. 2023 Vodita: p. Silvo Šinkovec in s. Irena Jurgec Duhovne vaje v tišini Namenjene so pedagoškim delavcem in vsem, ki si želijo nekaj dni preživeti v tiši­ni z Gospodom. Vsak dan so dana navodila za delo, jutranja in vecerna molitev ter sveta maša. Udeleženci si sami naredijo urnik za osebno molitev in imajo priložnost za pogo­vor z voditeljem. V tišini srca govori Bog. Naslov: Ko je nastajal svet Prvi termin: 25.–30. 7. 2023 Drugi termin: 1.–6. 8. 2023 Ilirska Bistrica, Dom matere Terezije Vodita: p. Silvo Šinkovec in s. Irena Jurgec Informacije in prijave (za oba objavljena do­godka): 031 485 987, irena.jurgec@gmail.com Summary The title of this week's Editorial, written by the editor Silvo Šinkovec, is Meeting the Dragon. In it, he talks about the causes of violent behaviour and advises how to pre­vent it. The Focus Theme of the 98th Issue of the Vzgoja magazine is Traps of Life. In the introductory article, Gregor Pecan re­flects on growing up in the information age, the consequences of exposure to technology and the crisis of family life. Mojca Tomažic's article is titled Social Networks and focuses on their effect on young people. She gives us some tips on how to reduce their negative impact. Robert Tekavec describes the po­lice's view on child sexual abuse via the in­ternet. Anja Smolic Žnidarko introduces us to the role of peer support in overcoming the pitfalls of modern society as implemented in their school. Alenka Höfferle Felc has pre­pared an article about the rise or decline of Slovenian medical ethics. She reflects on eu­thanasia, conscientious objection and gen­der theory from a medical perspective. Urh Grošelj presents another medically tinged article on the ethical slippage of society and medicine in the treatment of children and adolescents with gender dysphoria. In Our Interview, Marta Premrl has talked to dr. Mira Cencic about her life journey, edu­cation, contribution to Slovenian pedagogy, research and recording of history, and her mission as a mother and wife. In the Teachers section, Monika Deželak Trojar acquaints us with the Jesuit College and the beginnings of higher education in Ljubljana. The continuation brings Ksenja Zupancic's article Teacher - a Pillar in Inter­cultural Education. In the section Educational Plan, Dejan Hoz­jan, Larisa Rebeka Opeka and Janja Glušic write about the educational plan, which needs a framework provided by the educa­tional concept. Dejan Hozjan, Tjaša Udovc and Eli Cigon present the Model of Devel­oping the Educational Concept in Primary Schools, whereas Mateja Rednak Gradišek shares with us her reflections on teaching ethics in primary school. In the Parents section, Benjamin Tomažic acquaints the readers with education in the age of screens and pornography. Branka Borjanic writes about mirror neurons and learning. In Fields of Education, Dr. Milcek Komelj presents the work of the painter Gabrijel Stu­pica: Self-portrait with my Daughter, one of the most famous works of Slovenian modern art. Petra Žnidar Kozole describes the char­acteristics of children with Down syndrome and the course of their schooling. In the Spiritual Challenge section, Jože Ramovš presents spirituality, which begins when we reach out to others. Matevž Vid­mar writes about efforts for educational ef­fort, which is part of the Pope's prayer in­tention. The Experience section presents an article by Anja Tekavcic titled Preserving Beekeeping for Our Future, and the efforts to this end in their school. The article is published in its entirety in the collection Responsibly Pre­serving Slovenian Identity. The last article on outdoor education was written by Matej Cepin. The New insights section brings short pre­sentations of two doctoral and one diploma theses in the field of education. The Reading Tip section highlights a few good books on education, which will help parents and teachers alike. Written by: Tatjana Fajdiga Translated by: Tanja Volk spoznanja Nova Doktorsko delo obravnava mrežno pove­zanost med štirimi raziskovalnimi spre­menljivkami, ki do zdaj v slovenskem prostoru še ni bila raziskana. Na eni stra­ni gre za raziskovanje, kaj se dogaja med doživljanjem obremenitev na delovnem mestu in kakovostjo partnerskega od­nosa staršev, poleg tega pa je v raziskavo vkljuceno tudi vprašanje, ki zaznamuje dinamiko med custvenimi in vedenjski­mi težavami na eni ter ucnim uspehom otrok na drugi strani. V kvantitativni raziskavi smo preverjali povezanost med posameznimi spremen­ljivkami in ugotovili, da obstaja statistic­no pomembna povezava med poklicno obremenjenostjo in kakovostjo partner­skega odnosa staršev ter custvenimi in vedenjskimi težavami njihovih otrok. Statisticno pomembna povezanost ob­staja med doživljanjem obremenitve na delovnem mestu, kakovostjo partnerske­ga odnosa staršev ter custvenimi in ve­denjskimi težavami, medtem ko se ucni uspeh statisticno pomembno povezuje le s custvenimi in vedenjskimi težavami otrok. Kvalitativni del raziskave je bil opravljen na vzorcu desetih parov staršev. Intervju­vani starši menijo, da se obremenjenost na delovnem mestu prenaša na kakovost njihovega partnerskega odnosa, kar se zrcali tudi v njihovem odnosu do otrok, ob cemer so pri negativnih prenosih cu­tenj opazne custvene in vedenjske težave. Rezultati raziskave niso pomembni le za razvoj znanosti, marvec imajo velik po­men zlasti za prakticno delo z družinami, in sicer tako v izobraževalne kot terapev­tske namene. Zdi se nam pomembno, da te dejavnike ohranimo v mislih pri vsa­ki obravnavi družinske dinamike, saj se vedno pojavljajo skupaj in so med seboj povezani. Katja Kozlovic Mrežna soodvisnost med poklicno obremenjenostjo, partnerskim odnosom in vzgojo otrok Doktorska disertacija Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Zakonska in družinska terapija, 2022 Tiffany Cater Razvoj otrokovega pojmovanja o osebni higieni Diplomsko delo Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Predšolska vzgoja, 2023 Z diplomsko nalogo smo raziskovali na­predek otrok v razvoju pojmovanja oseb­ne higiene. Za 16 predšolskih otrok, starih od 3 do 4 leta, smo pripravili tedenske dejavnosti s podrocja higiene. Z aktivnimi nacini dela, kot so izvedba eksperimentov, uporaba modela, ogled fotografij ter upo­raba konkretnih pripomockov, smo otro­kom predstavili osebno higieno, higieno rok, higieno zob in mikrobe. Dejavnosti so podrobno opisane. Rezultate raziskave smo pridobili z analizo prakticnih dejav­nosti ter z individualnim intervjuvanjem otrok pred izvedbo dejavnosti in po njej. Na ta nacin smo preverili napredek otrok pri razumevanju pojma cistoce, pozna­vanju mikrobov, pomenu umivanja rok z milom in toplo vodo, poznavanju pripo­mockov za osebno higieno ter pomenu umivanja zob z zobno kremo. Ugotovili smo, da so otroci ob tedenskih dejavno­stih napredovali v znanju, vešcinah in ra­zumevanju osebne higiene. Menimo, da so nacrtovane dejavnosti pozitivno pripo­mogle k napredku otrok. Najvecji napre­dek je bil viden pri poznavanju mikrobov in pripomockov za osebno higieno. Meni­mo, da so na to pozitivno vplivale uporaba realnega mikroskopskega posnetka pogle­da mikrobov na telefonu, ki so si ga otroci ogledovali preko izdelanega preprostega modela mikroskopa, in predstavitev ter uporaba realnih pripomockov za osebno higieno iz vsakdanjega življenja. Ljiljana Gomercic Vloga vzgojitelja v procesu samoregulacijskega ucenja otrok v vrtcu Doktorska disertacija Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Edukacijske vede, 2022 Doktorska disertacija obravnava vlogo vzgojitelja pri samoregulacijskem ucenju predšolskih otrok. Njen namen je ugo­toviti, kako vzgojitelji predšolskih otrok dojemajo lastno vlogo pri spodbujanju samoregulacijskega ucenja otrok v vrtcu, s katerimi težavami se soocajo in na kakšen nacin spodbujajo samoregulacijsko ucenje otrok. V disertaciji je bil uporabljen kom­binirani metodološki pristop (kvalitativni in kvantitativni). Na podlagi analize stro­kovne in znanstvene literature, ugotovitev dosedanjih raziskav na tem podrocju ter na podlagi zbranih podatkov povzame­mo, da je samoregulacijsko ucenje v vrtcu tema, ki potrebuje vec pozornosti in do­datnih prizadevanj. Odpiramo možnosti za dodatna strokovna usposabljanja in iz­obraževanja vzgojiteljev, posebej s primeri iz prakse, oziroma program in dejavnosti, ki neposredno vplivajo na samoregulacij­sko ucenje otrok. Vzgojitelji že zdaj izva­jajo dejavnosti, preko katerih vplivajo na samoregulacijo otrok in posledicno samo­regulacijsko ucenje. Naj navedemo najbolj obicajne primere: sledenje pravilom v skupini, cakanje na vrsto ali sodelovanje z vrstniki, kjer otroci pridobivajo vešcine samoregulacije, ceprav nezavedno. Da bi lahko vzgojitelji ozavestili svojo vlogo pri spodbujanju samoregulacijskega ucenja v vrtcu, bi bila priporocljiva promocija sa­moregulacijskega ucenja že v zgodnjem izobraževanju vzgojiteljev, od srednje šole naprej. Ce bodo ucenci in študenti vzgo­jiteljske šole imeli izkušnjo samoregula­cijskega ucenja, bo ta imela velik vpliv na prenos samoregulacijskega ucenja v pra­kso in neposredno delo v vrtcu. Tanja Šter Vpliv raziskovalnega ucenja na razvoj naravoslovnih postopkov predšolskih otrok Diplomsko delo Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Predšolska vzgoja, 2022 Raziskovalno ucenje pri otrocih spodbuja samostojno raziskovanje lastnih zamisli in iskanje odgovorov na vprašanja. Tako no­tranje motivira otroke, da sledijo svojim idejam, jih razišcejo ter ob tem pridobi­vajo bogate izkušnje. Namen diplomskega dela je bil preuciti vpliv raziskovalnega ucenja pri naravoslovnih dejavnostih na razvoj opazovanja, primerjanja, sklepanja, napovedovanja, nacrtovanja in raziskova­nja pri predšolskih otrocih. V vrtcu smo s skupino 17 otrok, starih od 5 do 6 let, izve­dli tri dejavnosti, ki so temeljile na razisko­valnem ucenju. Pri prvi dejavnosti so otro­ci raziskovali mravlje, pri drugi deževnike in pri tretji palicnjake. Ob vseh dejavnostih smo spremljali ideje in razmišljanja otrok ter jih na koncu primerjali in ovrednotili. Ugotovili smo, da so otroci napredovali pri opazovanju, primerjanju in sklepanju. Na podlagi rezultatov smo potrdili pomemb­nost raziskovalnega ucenja v predšolskem obdobju in njegov vpliv na razvoj naravo­slovnih postopkov. Gabrijel Stupica: Avtoportret s hcerko, 1956 olje/platno, les, 161 x 99 cm Zbirka Moderne galerije, Ljubljana Foto: Dejan Habicht, Matija Pavlovec / Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana