Lastnega očeta in njene matere ne more pustiti v  revščini  umirati.  Ne mo-re!
Težko je legel molk na vse tri. Nekdo je moral spregovoriti. Pa je najstarejši, sočutno, kakor bi pobožal, povzel svojo, prej tako trdo izgovorjeno tolažbo: »Res, Stane! Pomisli! Ista kri —«
Takrat se je v Stanetu odtrgalo: »Prijatelja! Tudi vama nisva smela povedati ne ona ne jaz. S Francko nisva bila nič v sorodu.«
Odrinil je neizpraznjen kozarec in odšel. Kakor dva angela varuha sta mu sledila prijatelja.
Doma se je kakor otrok razjokal.
Drugo jutro je spet z okamenelim obrazom obiskoval bolnike.
Zamaknjenja
Jože Pogačnik
Kadar za kip umrem, se angeli v meni zbude in kakor viharji studencev peroti  njih v meni vrše.
Nato se oči spet odpro.
— Iz duše se zarja je zlata
razlila na tihem v telo. —
Ptice
Jože Pogačnik
Poletiš, a j, poletiš!  —
Ali, dragi plovec, prej ptico si letečo oglej! Da jo nese na visoko, glej, razpne si  na široko čudno,  čudno  sliko:   križ.
In v postovko se ozri! Da se sinja obdrži, križ  s perotmi  naredi.
In potem, potem povej: Češ se križati najprej? — Poletiš, da, poletiš, če greš prej na sveti križ .
V mraku
Jože Pogačnik
K oknu sedel sem in sem odstrl tančice, k steklu mrzlemu sem sklonil svoje lice in dejal:   »O  brest pod  oknom,  spregovori! Pokramljaj z menoj, oblak kodrav na gori!«
Na steza j odprl sem težke duše dvcr: Brest ne zašumi, v nebo zre venomer. Dalje se igra oblak — kaj je mu za nas? — Zre iz stekla me le moj težak obraz . . .
Odkar
Jože Pogačnik
Odkar se mi prikazuješ, Gospod,
me sodbe je strah pred Teboj!
Od tistega dne, ko spoznalo Te je to otroško
Te vidim vsak čas in povsod                  [srce,
v  budečem  se  jutru,  ko   tih  premišljujem,
sred sobe stojiš, se rahlo smehljaš in razširjaš nalahko da duša kot vzhod zagori.         [dehteče roke,
In kadar na Tvoje vstajenje se spomnim, skoz vrata zaprta že  vstopiš  in  spet  se
smehljaš, da grudim se v ognju goreč na kolena pred Te in več ne razločim, če večnost je ali še čas, samo še ilitečo sladkost v svojem srcu zaznam in vem,  da pred mano blesti Tvoj vonjavi
obraz.
in kadar na sprehod grem, glej,
mi prideš smehljaje nasproti,
da skoraj ne upam storiti koraka po poti
naprej.
In potlej me spremiš, se nasmihajoč,
kot v Emavs si spremil učenca nekoč.
Spet: vidim človeka in Tebe takoj spoznam v njem in srce mi vzklikne: Raboni, Kako, o kako je sladko mi!               [raboni!
Preveč si mi storil, moj Bog! Ah, mene je strah, da zato ne boš mi pri sodbi prestrog, da takrat ne bo mi hudo, o sladki, o dobri moj Bog!
137