Katoliški misijoni
4,
XIII . r e LAS MISIONES CATOLICAS • JUNIJ 1968
300 DOSMRTNIH NAROČNIN KATOLIŠKIH MISIJONOV ob dvajsetletnici izhajanja v zamejstvu, v pomoč gradnji Misijonskega kolegija Baragovega misijonišča
Vse kaže, da se je med naročniki „Katoliških misijonov“ res začela sveta tekma, katera dežela bo v gornji vzvišeni namen vplačala več novih dosmrtnih naročnin. Kajpada je to tekmovanje samo nekaka zanimivost pri stvari; glavni vzrok, da se naši naročniki tako pridno oglašajo za dosmrtne naročnine, je gotovo v tem, ker imajo radi „Katoliške misijone“, pa ker so prav po „Katoliških misijonih“ vzljubili bolj in bolj veliko zadevo svete Cerkve, evangelizacijo vsega sveta, in še posebno najvažnejše in najpotrebnejše delo pri tem: vzgojo novih blagovestnikov, novih misijonarjev.
Že zadnjič je bilo naše poročilo jako veselo in prav tako je današnje. Če smo tedaj mogli sporočiti imena kar 34 kanadskih dosmrtnih naročnikov in osem od drugod, pa moramo danes javiti imena 32 novih prijavljencev iz raznih dežel. Kar navedimo jih:
IZ ARGENTINE je sporočil poverjenik za slovensko mendoško skupnost g. Maks Ovčjak tehleh sedem novih dosmrtnih naročnikov: Jožica Božnar, Janez Štirn, Peter Grošelj, Janez Grintal, Rezka Štirn, Danijel Žumer in Ovčjak Maks. Sama sta se javila iz kraja Lomas del Mirador še Herman Zupan, st. in Makovec Ivan. Skupaj novih: DEVET.
SLOVENSKI ŠKOFIJSKI DUŠNOPASTIRSKI URAD je sporočil tudi sedem novih dosmrtnikov: C. g. Žakelj Vinko iz Belgije in tehleh šest iz Koroške: Prof. Hutter, Ana Hutter, Wakownig, č. g. Jančar France, Janez Potočnik in Maček Janez. Poverjeništvo č. g. Wolbanga iz U.S.A. je pa sporočilo še eno koroško dosmrtno naročnico: S. Gonzago Kobentar iz Celovca. Skupaj novih iz Avstrije: SEDEM, in EN nov iz ostale Evfope.
IZ U.S.A. pa so nas razveselili še z lepim številom vplačanih novih dosmrtnih naročnin: Mrs. Antonia Burgar; Mrs. Maks Ovnič; Mrs. Jennie Zupan; Mrs. Ivana Pretnar; Mr. Rudolph Knez; Mrs. Anne Nemec; Mrs. Katherine Jereb; Mrs, Ivanka Rozman; Rev. Joseph Vovk; Miss Josephine Jereb; Rev. Joseph Ferkul; Miss Mary C. Hribar; Miss Angela Gospodarich; Mr & Mrs. Vid Rovanšek. — Iz te dežele se je javila tudi Mrs. Mary Krampet Skupaj novih iz U.S.A.: PETNAJST!
TUDI KANADA, ki je že zadnjič toliko novih dosmrtnih javila, je po č. g. Mejaču Jožetu javila spet enega: Ignacij Gorše, Toronto.
Kako naj se vsem tem novim dosmrtnim naročnikom in pa poverjenikom zahvalimo za lepo presenečenje in predragoceno pomoč v obliki teh naročnin? Spet z najiskrenejšim BOG POVRNI!!! V zadoščenje naj jim bo vest, da je Misijonski kolegij v Baragovem misijonišču že toliko napredoval, da so se vsi gojenci s svojim prefektom č. g. Sodjem že vselili vanj, seveda ne še v dokončnih prostorih, a vendar vse bolj primernih in pripravnih kot so jih imeli doslej na razpolago v mali stavbi Baragovega misijonišča. Upamo, da bomo v prihodnji številki prijateljem in dobrotnikom, med katere pač štejemo vse dosmrtne naročnike, lahko postregli s slikami teh novosti, da Vam bo lažje verjeti. . .
Se tolikere druge naše naročnike, ki mislimo o njih (o vsakem posebej), da bi morda hoteli in mogli vplačati dosmrtno naročnino, pa se za to še kar niso mogli odločiti, spet lepo prosimo: Posnemajte toliko lepih dobrih zgledov in pridružite se tudi Vi tej izredni akciji, temu „misijonskemu DAJ-DAMU“, s pomočjo katere bo kar čez noč, brez prevelikih žrtev celotne zamejske skupnosti, skoraj le s pomočjo in razumevanjem naročniškega zbora „Katoliških misijonov“, zrasla ena najlepših zamejskih ustanov: Misijonski kolegij Baragovega misijonišča v Slovenski vasi v Argentini.
(Sledi na tretji strani ovitka!)
•	Znamenje na čelu priča o pripadnosti kasti. Preprosti indijski narod je še vedno vkovan v kaste, ki ločijo ljudi v razrede in cele milijone ponižujejo do živali. Vendar v modernem življenju in pod vplivom krščanstva tudi kaste počasi izginjajo.
•	Konec papeževega pisma Afriki izraža toplo ljubezen do prebujajočih se narodov in skrb za njihovo bodočnost. Vsekakor je v misijonski zgodovini ta listina važen dokument, zato smo jo objavili v celoti.
*	Vsak misijonar je poslanec Cerkve, zato ga veže sveta pokorščina, ki se v jedru ne spreminja in še vedno ostaja odlika vsakega misijonarja, kot je bila odlika našega vzornika Barage.
•	Zambijski misijon se bori s težkimi problemi. Veselo pa je sporočilo, da se število delavcev veča in delo uspešno napreduje. Gotovo ne brez pomoči slovenskih misijonskih dobrotnikov, za kar so jim misijonarji hvaležni.
*	Mladi bogoslovec Rozman je brez dvoma živa pridiga mladim fantom in dekletom. Vredno je posvetiti vse svoje sposobnosti tako veliki stvari kot je misijonsko delo.
*	Po misijonskem svetu se odigravajo velike stvari, ponekod misijonarji resnično polagajo temelje uspešnejšemu misijonskemu delu.
•	Zaledje tudi ne miruje: to pot je poleg poročila iz Clevelanda zanimiva novica o misijonskem delu ljubljanskih bogoslovcev. O tem bomo v bližnji bodočnosti mogli poročati več in več.
*	Najbolj pa so nam draga pisma in poročila misijonarjev, ki so vedno glavna vsebina Katoliških misijonov. Kako rojaki z njimi žive, pričajo misijonski darovi.
Vse to je vsebina te številke.

Poslanica njegove svetosti papeža
PAVLA VI.
(Nadaljevanje)
VI
Vladajočim
29.	Ob zaključku 2. vatikanskega cerkvenega zbora so koncilski očetje skupaj z Nami naslovili posebno poslanico ljudem modernega sveta, prvo med njimi vladajočim; iz te se nam zdi primerno navesti tale dva odstavka: „Izjavljamo z vsem poudarkom: izkazujemo čast vaši oblasti in vaši vrhovnosti; spoštujemo vaše delovanje; priznavamo vaše pravične postave; cenimo tiste, ki jih razglašajo, in tiste, ki jih uporabljajo. Toda moramo vam reči to vzvišeno besedo: samo Bog je velik. Bog sam je začetek in konec. Bog je prvi vir vaše oblasti in temelj vaših postav.“
Cerkev terja od vas svobodo verovanja in oznanjevanja svoje vere, svobodo ljubiti svojega Boga in mu služiti, svobodo do življenja in do posredovanja svojega oznanila o življenju ljudem. Ne bojte se je — ustvarjena je po podobi in sličnosti svojega Učenika, katerega skrivnostno delovanje si ne prilašča vaših posebnih pravic, temveč kar je človeškega in bolnega zaradi usodnega padca ozdravlja, preoblikuje, obsipa z upanjem, resnico, lepoto.“20
30.	Vi, ki vladate nad Afriko, imate veliko odgovornost, da delate za utrditev ustanov, nastalih ob neodvisnosti vaših držav. Vam pripada, da prenovite in v modernem smislu razlagate stare vrednote afriškega izročila. Od vas je odvisna oblika, spopolnitev in izvajanje zakonodaje, po kateri se ureja sedanje življenje Afrike. Prepričani smo, da vas bo v tem zmerom vodila želja po resnični blaginji prebivalstva. Iščite miru, bodite bolj odprti za dialog in pogajanja kot za prelom in nasilje; pri tem imejte pred očmi najbolj pristno socialno tradicijo stare Afrike, ki je bila parlamentarna.
Pospešujte razumevanje med prebivalci vašega ozemlja, spoštujte versko svobodo37 in prizadevajte si, da se narodnostne razlike in nasprot-
stva ugladijo, nikoli pa ne razvnamejo. Uspevanje vaših novih držav v resnici terja sodelovanje in edinost vseh sil.
Vaši blagi volji dajemo čast in blagoslavljamo vaša dela. Bog naj vam nakloni pravilno in lojalno gledanje na stvari; naj v vašem duhu združi poštenost namena in pripravljenost za delo, modrost zakonodajnih vodil in pripravljenost za žrtev; naj krona z uspehom vaše težnje in prizadevanju.
VII
Izobražencem
31.	Pogonska sila nove Afrike izhaja danes bolj kot kdaj od njenih lastnih sinov, zlasti od tistih — njih število je že veliko in stalno raste —, ki poučujejo po šolah in univerzah, ali ki se dejavno udeležujejo kulturnih gibanj, v katerih se izraža duša in moderna osebnost Afrike.
Kot je storil že Naš častitljivi prednik Janez XXIII. ob spomina vredni avdienci 1. aprila 1959"s, je Naša želja poslati pozdrav in voščila zastopnikom umetnosti in misli in jih pozvati, naj brez oddiha še vnaprej iščejo resnico.
32.	Afrika vas potrebuje, potrebuje vašega študija, raziskovanja, umetnosti, poučevanja — ne le, da se da njeni preteklosti prava cena, marveč da njena nova kultura dozori na starem deblu in se uresniči v plodnem iskanju resnice.
Spričo industrijskega in tehničnega razvoja, ki je vdrl na vaš kontinent, je vaša posebna dolžnost, da vzdržujete vrednote duha in uma žive.
Vi predstavljate prizmo, skozi katero se novi nazori in kulturne preobrazbe lahko prikazujejo in razlagajo vsem. Bodite torej pošteni, iskreni in lojalni.
Cerkev pričakuje od vašega sodelovanja veliko za prenovljenje in vrednotenje afriških kultur, tako v zvezi z liturgično reformo kot s posredovanjem njenega nauka na način, ki odgovarja miselnosti afriških ljudstev.
Vlil
Družinam
33.	Sedanje kulturno in socialno preoblikovanje Afrike je velike važnosti za pojmovanje in šege, ki so povezane z družino.
Prej je prevladovalo družbeno ogrodje sorodstva in potomstva in zakon so imeli za nekaj, čemur velja skupno zanimanje sorodstva. Vse to se zdaj na globoko spreminja. V nekaterih afriških državah so izdali postave, ki obnavljajo položaj družine s primernimi preosnovami starih plemenskih ustanov, zlasti tako imenovane „dote", ki je bila pred nedavnim predmet zlorab, silno škodljivih za miren in nemoten razvoj naravne •n krščanske družine. Ravno tako ni v sedanji družbeni strukturi, tako kot
je bil poprej, sistema poligamije, razširjene v prejšnjih ali krščanstvu tujih družbah; na srečo tudi ni več v skladu s prevladujočo miselnostjo Afričanov. Skratka, v afriški družini se je zelo raztegnilo področje svobode in avtonomije obeh zakoncev.
34.	Vse to je ocenjevati kot zelo pozitivno. Vendar je tudi v uveljavljanju osebne odgovornosti spoštovati božjo postavo; razveljaviti je ne more nobena kulturna ali družbena preobrazba.
Zato mora družina skrbno braniti in utrjevati osnovna prilastka zakona: enoženstvo in nerazveznost. Razen tega je sveta dolžnost, potrjena s 4. zapovedjo, spoštovanje očeta in matere; zato je sicer prav, da so mladi ljudje prosti v izbirah, ki se tičejo zakona, ne smejo pa zaradi tega zrahljati vezi z lastnim sorodstvom. Naj imajo udeležbo pri skupni usodi družine za dragoceno dediščino in naj bodo pripravljeni, da s sinovsko velikodušnostjo pomagajo staršem in, če je potrebno in kolikor dopuščajo sredstva, tudi ostalim sorodnikom.
35.	Za krščanske zakonce se družinska zveza razširi in verniki tvorijo božjo družino. Njihova družnost v molitvi in v službi Bogu postane sveta. Po nauku 2. vatikanskega koncila „si morajo krščanski zakonci in starši, hodeč po svoji poti, pomagati drug drugemu v milosti, z zvestobo v svoji ljubezni skozi vse življenje, in vzgajati v krščanskem nauku in v evangeljskih krepostih otroke, ki jih jim je Gospod ljubeče dal. Na ta način nudijo svetu zgled neutrudne in plemenite ljubezni, grade bratstvo dobrote in se predstavljajo kot pričevavci in sodelavci plodovitosti Matere Cerkve, kot simbol in obenem deleženje ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo Nevesto in izročil zanjo samega sebe“311.
Naš Gospod Jezus Kristus se je prikazal ljudem kot učenik, reformator in prenovitelj družine. Ni le znova popeljal družino k prvotni čistosti,31 temveč je naredil iz zakona zakrament, to je sredstvo milosti.
Želimo in molimo, da bi vsi Afričani znali razumeti nauk božjega Učitelja in da bi se v tej luči dali nagniti ter ga uvedli v zakonodajo in v življenje. Ta nauk ima vrednost za vse; svoje korenine ima namreč v človeški naravi, plemeniti zakonsko ljubezen, daje družini zdravje in sposobnost, da dobro vzgaja otroke, kar prinaša nedopovedljive koristi družbi in državi.
•IX
Ženam
36.	V območju družine se odlikuje položaj — tudi ta močno spremenjen — žene, ki so se ji odprla področja za sodelovanje v šoli, v bolnišnicah in v raznih oblikah političnega in upravnega življenja moderne države.
Cerkev obrača oči posebej na Afriko, ker je pač misijonskemu delu najbolj odprta in se v hitrem razvoju afriških narodov prav zdaj odloča njena bodočnost. Katoličani smo že večkrat zamudili svojo uro In to pogosto zaradi svoje omrtvelosti. Da ne bi zamudili tega trenutka milosti za Afriko, zato Cerkev kliče in prosi, naj zberemo vse moči, da priskočimo na pomoč. Zato z veseljem pozdravljamo dve novi slovenski podjetji v afriškem misijonu: jezuitov v Zambiji in lazaristov na Madagaskarju.
Neposreden vzrok tega razvoja sta krščanski pouk in duh; zato je po vsej pravici „Cerkev. . . ponosna, da je dvignila in osvobodila ženo, da je skozi stoletja osvetlila v raznolikosti značajev njeno prirojeno enakost z moškim“12.
Od afriške žene se danes zahteva, da se vedno bolj jasno zaveda svojega osebnega dostojanstva, svojega materinskega poslanstva, svojih pravic do udeležbe v socialnem življenju in v napredku nove Afrike.
Afriška žena zahteva najprej, naj je ne imajo več za orodje in tako z njo ravnajo: njenemu dostojanstvu se daje spoštovanj v svobodi, ki ji kot osebi pripada, pa naj se posveti zakonskemu stanu, za katerega ji gre pravica, da si prosto izbere moža", ali hoče ohraniti devištvo in se posveti Bogu in nameni svoje delo blaginji vseh.
V izvrševanju svoje poglavitne, materinske naloge bo afriška žena ljubeče pomagala svojim otrokom, jih spremljala v njihovi rasti in jih pripravljala na zavest o njih somih in na bodoče odgovornosti. V službenih opravilih in v vseh družbenih odnosih bo morala izkazovati izrazito ženske lastnosti: predanost, ljubeznivost in rahločutnost, katere v svetu, ki mu gospoduje tehnika, ohranjajo pravi smisel človeških razmerij.
Tudi udeležba v političnih in upravnih oblikah socialnega življenja je njena pravica in dolžnost. To delovanje nudi ženam možnost, da posegajo naravnost v prenavljanje družbenih ustanov, posebej še na toriščih, ki so povezana z zakonom, družino in vzgojo otrok.
Zvesta svojemu vzgojnemu delu vabi Cerkev afriške žene, tako kot vabi žene vseh krajev in vseh časov, naj posnemajo božjo mater Marijo, „katere življenje je bilo tako, da more biti zgled za vse“'4, kot je rekel sv. Ambrozij.
X
Mladini
37.	Obračamo se zdaj k tebi, mladina, up bodočnosti. Afrika potrebuje vas, vašo usposobljenost, študij, predanost, vaše sile. Tako kot ste prvi, ki žele natančno poznati pomen in ceno davnih afriških izročil, ste tudi prvi, ki žele njihovo prenovitev in preobrazbo. Resnično — vaša naloga je, da premagate nasprotje med preteklostjo in novostjo življenja in struktur sedanjosti. A čuvajte se cenene privlačnosti materialističnih teorij, ki morejo na žalost voditi v zmotne ali nepopolne pojme humanizma in celo do zanikanja Boga.
Vi še posebej, krščanski mladeniči in mladenke, se morate zavedati veličine in obveznosti, ki poganjata iz krščanske vere. Živite svojo vero. Posvečajte se z vnemo študiju in delu. Bodite skromni, tudi v teženju po velikih stvareh za blaginjo in napredek vaših ljudi.
38.	S posebno naklonjenostjo se nato obračamo k vam, študentje, in vas opomnimo, da vas mora pouk, ki ga dobivate v šolah, res pripraviti na poklic, ki ste si ga izbrali, in na delo, ki ga Afrika od vas pričakuje za svoj bodoči razvoj. Okrog vas, v vaši Afriki so še množice, katerim šola ali študij nista dostopna. Bodite voljni in zadovoljni, da postanete služabniki znanja, ko boste svojim bratom kot profesorji po šolah posredovali dar, ki ste ga prejeli.
Znajte se torej vzgajati v duhu žrtve in posvetitve. 2e odslej dalje je največje dobro, ki ga morete dati svojim narodom ta, da se pripravite na izvajanja svojega poklica z nesebičnostjo in v duhu krščanske ljubezni.
Tistim med vami, ki študirajo v državah izven Afrike, pravimo: Ostanite zrasli s svojo zemljo; po končani pripravi se vrnite v svoje dežele in napravite iz svojega poklica službo za napredek in blaginjo Afrike.
XI
Zaključek
39.	Navzlic nekaterim sencam, ki smo se jih že dotaknili, zaupamo, da bo Afrika znala utrditi svoje civilne ustanove in hoditi po poti napredka z vsem spoštovanjem božjih pravic in človeškega dostojanstva.
Ne moremo zaključiti te poslanice, ne da bi spomnili, da je na afriških tleh v času preganjanja in izgnanstva našel zatočišče sam božji Sin in njegova sveta družina. Odrešeniškemu Kristusovemu posredovanju in priprošnji preblažene Marije in svetega Jožefa zaupamo usodo afriške mladine in družine. K velikim afriškim svetnikom — tistim, ki so sloveli v prvih stoletjih Cerkve, in tistim, ki so šli, kot ugandski mučenci, skozi pre-skušnjo preganjanja ob zori nove krščanske pomladi — dvigamo svojo gorečo molitev, naj še v naprej prosijo za svoje današnje brate in pospešijo prihod dneva, ko bo po celi Afriki, prenovljeni ne le v oblikah zunanjega življenja, marveč predvsem v milosti Svetega Duha, svetila Kristusova luč.
40.	Vsej Afriki hočemo dati nedavne dokaze svoje ljubezni in spoštovanja. Postavljeni sredi božjega ljudstva kot Kristusov namestnik ji naslavljamo Njegov pozdrav: Mir z vami. Ljubite se med seboj kot bratje.
S tem pozdravom in to željo prosimo na vse najbolj vzvišenih milosti in blagoslovov živega Boga.
V Rimu pri sv. Petru 29. oktobra, na praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja, 1967, v petem letu Našega vladanja.
PAVEL VI., PAPEŽ
BARAGOVA STOLETNICA
DESET POGLEDOV NA BARAGO - MISIJONARJA
Alojzij Geržinic
IV
Misijonor naj se dobro zaveda, da je pokorščina posebna krepost Kristusovega služabnika; Kristus je človeški rod odrešil po svoji pokorščini.
V zadnji bolezni je bil Baragi v veliko tolažbo položaj v škofiji, med severnoameriškimi najbolj ubožni, odročni in obteženi z indijanskim problemom. 3. aprila 1867 more javiti Leopoldinini ustanovi: “Kolika razlika med zdaj in takrat, ko se je škofija začela!" Med vzroki za to spremembo je bila Baragova sposobnost vodstva. Voditi pa je znal, ker je od nekdaj znal ubogati. Isto dokazuje uspešnost njegovega vodstva med spovedo-vanci, o čemer vemo že iz Šmartnega in iz Metlike.
Iz velikih težav in potrtosti zadnjih let je z živim prepričanjem pisal Edvardu Jackerju, tedaj dušnemu pastirju v rudarskem predelu škofije: "Da, zares, biti popolnoma zadovoljen z odredbami Vašega škofa, ki jih z vso gotovostjo morete sprejeti kot božjo odredbo: to je najbolj varna pot proti Vaši večni sreči."
Važnosti pokorščine se je Irenej Friderik zgodaj zavedal. Odnosi do vzgojitelja dr. Dolinarja v Ljubljani in do duhovnega voditelja Klemena Hofbauerja na Dunaju izpričujejo to še za mladostno dobo. Kot diplomiran pravnik je bil mlajšim bogoslovcem vsa tri leta v semenišču vzor v vsem, tudi v pokorščini. Tudi v obeh kaplanskih službah je vestno vztrajal v tef kreposti, dasi so mu jo razmere in predstojniki večkrat napravili težko. Janzenistični duhovniki so ga na škofiji zatožili, da pospešuje češčenje presv. Srca Jezusovega in Matere božje, in bratovščino in družbo, ki sta to pobožnost pospeševali. Župnik mu je stavil sedem pismenih vprašanj. V odgovorih beremo m. dr., da je Baraga bil prepričan, da bo češčenje ljudem v korist. Dostavil je: “Odkar pa vidim, kako neljubo je to mojim predstojnikom, vsakega na kratko odslovim." Na vprašanje, ali mu je znano, da so razen ene vse bratovščine odpravljene, je odkrito zapisal: "Res mi ni neznano, da je marsikaj odpravljenega, kar je bilo dobro, in marsikaj vpeljanega, kar onega ne nadomesti," pa spet dodal: "Toda o tem jaz nisem sodnik, marveč je zdaj moja dolžnost, da se ukazom predstojnikov docela podvržem."
Kip Barage - misijonarja, delo akademskega kiparja Franceta Goršeta.
Ta kip stoji v glavni učilnici Misijonskega zavoda v Baragovem misijonišču.
Letos, ob stoletnici, gojenci v podrobnosti študirajo Baragovo življenje. Po knjigi dr. Franca Jakliča se za vsak sestanek kdo od gojencev pripravi in obdela po eno poglavje njegovega življenja.
Tako neprestano živi med njimi naš najlepši misijonski vzor
Potem ko je spoznal, da ga Bog kliče v misijone, je storil vse, kar je bilo potrebno, da čim prej dospe v deželo, o kateri je zvedel, da čaka na misijonarje: odločitev pa je prepustil predstojnikom. Kako je bila njegova pokorščina prežeta s hotenjem, da popolnoma ugodi spoznani božji volji, in kako jo je znal uskladiti s priganjanjem Kristusove ljubezni, odseva iz veselega pisma Amaliji (4. nov. 1829), ko je zvedel, da mu je oblast dovolila odhod iz države. Sestri pove, da je zadnjega pol leta Boga prosil, naj cerkvene in svetne predstojnike in vodstvo Leopoldinine ustanove tako navdihuje, da bo jasno mogel spoznati, kaj Bog od njega hoče.
Težko mu je bilo spraviti v sklad gorečnost s potrpežljivostjo, ko od cincinatske škofije ni in ni prišel odgovor na njegovo prošnjo, naj ga Pošljejo na sever med zapuščene poganske Indijance, ki si žele dobiti
medse ‘‘služabnika Velikega duha”. Sestri piše, da mu ob takih poročilih hoče od žalosti počiti srce. Ro smrti škofa Fennicka roti naslednika Friderika Reseja, naj ga pusti na sever h Gornjemu jezeru. Spet piše, kako ga boli srce, ko čuje, da si Indijanci žele misijonarja. "Zato zelo zares prosim Vašo milost, da se me usmilite in mi pomagate izpeljati načrt, ki ni od včeraj, ampak sem že dolgo časa resno razmišljal o njem." Škof mu ni ustregel in ga je poslal k Veliki reki, kjer so pogani živeli pomešani med kristjani. Baraga je to sprejel v duhu pokorščine in takoj začel zbirati dejstva, ki naj pokažejo dobre plati škofove odločitve. Škof Rese nasploh ni bil posebno naklonjen indijanskim misijonom, zato je Baragi tem bolj v čast, kar je redemptorist Jožef Prost pisal na Dunaj o našem rojaku: ‘‘Zares spodbudno je čitati njegova (označi ga kot neutrudljivega apostola) pisma prevzvišenemu škofu, ker kažejo njegovo najstrožjo pokorščino predstojnikom."
V
V letu in četrt delovanja pri Veliki reki je Baraga veliko dosegel. Vladni agent pa je pritiskal na škofa, naj go odstrani z otavskega ozemlja. Škof je poslal k Veliki reki novo prišlega misijonarja Visockega, ki se je bal ostrega podnebja ob Gornjem jezeru, naj Barago prosi, da mu prepusti misijon pri Veliki reki in sam odide na sever. Baragi niti na misel ni prišlo, da bi se užalil; sprejel je ponudbo kot izraz škofove in torej božje volje. Pred potovanjem v novo misijonsko pokrajino se je šel škofu zahvalit in od tam (iz Detroita) pisal na Dunaj: ‘‘V tem mesecu se je naključila nepričakovana, a zame zelo razumljiva sprememba v misijonu preblažene Device Marije pri Veliki reki. Lahko si mislite, kako nepopisno veselje mi je napravil moj dobri škof, ko mi je povedal, da me je iznova določil za ustanovnika novega indijanskega misijona ” Otavanom so napovedovali, da jih bo vlada preselila. Baraga jih je tolažil in jim obljubil, da jih nikdar ne zapusti, ,,. . . seve, dokler bodo skupaj ostali in če mi bo škof dovolil."
Baragovo spoštovanje predstojnikov je razvidno tudi Iz njegovega ravnanja, kadar je šlo za cenzuro njegovih spisov. Doma je rokopis Dušne paše dvakrat predelal, potem je moral prestati še "popravljanje" korektorjev. V cerkveni in državni cenzuri je videl voljo predstojnikov in jo je upošteval brez mrmranja, umešavanja „nadutih, namišljeno učenih" korektorjev pa je imel za "neznosno in tudi nedovoljeno". Pa je še "razvoj te zadeve prepustil Bogu". Deset let pozneje je "spoštljivo vzel na znanje“ opozorila cenzorja sv. stolice o nekaterih napakah v njegovih indijanskih knjigah, ki so se tiskale v Parizu. Zahvalil se je sv. stolici za opozorila in obljubil, da ne bo nobenega nepopravljenega izvoda razdelil med Indijance. Razume se, da je obljubo sveto izpolnil.
V Mozambiku na vzhodnoafriški obali deluje beneški Slovenec o. Lovro Ošnjak, ki ga tu vidimo v družbi s črno mladino. Nekaj več o njem najdete o tem slovenskem misijonarju na strani 187 te številke.
INDIJSKE KASTE
p. .JOŽE CUKALE DJ, Indija
V indijski konstituciji je dodatek, ki govori o kazni za vse, ki bi kakorkoli podpirali kaste. A za to morajo biti ljudje prevzgojeni. Ne le v krščanskih, ampak v vseh šolah bi moral moralni nauk stremeti za tem, da bi široke mase prevzele miselnost enakosti, bratstva in svobode. Spoštovanje človekove osebnosti, ki ga je uzakonila druga božja Oseba, Kristusov nauk o enem in skupnem Očetu, bi moral z vsemi posledicami prepojiti voditelje in množice. Potem bi bilo vse lažje in lepše v Indiji.
Vendar nimamo v Indiji tako podle organizacije kot je v Združenih državah Ku-Klux-Klan in to sredi krščanskega kontinenta. Kasti-zem je grd madež na bleščečem indijskem oblačilu, vendar se težko primerja z gornjo organizacijo, ki zagovarja na tako refiniran način, v religiozno kuto oblečen, največjo herezijo superiornosti. V mislih imam črnce v Ameriki. Nekdo piše, da so umazani, leni, da čakajo zgolj na podporo belih. Poglejmo zgodovino in življenje sv. Petra Klaverja. Kaj je doživljal! Po celi Afriki so lovili mlade fante in dekleta, za delo sposobne može in žene so navezovali na vrvi in jih kot sardine metali v ladijske boke ter s človeškim blagom odpluli proti Novi zemlji. Kolikor jih je vožnjo preživelo, so jih nagnali na trg in prodali. Sredi med njimi je bil Klaver: umirajočim je odpiral raj, bolnim je bil zdravnik, in če je imel denar, jih je odkupoval v svobodo. Bog je poslušal njih krik.
Danes „harlemi“ proti nebu kričijo zaradi krivic preteklih stoletij. Naj se bogata Amerika pokori in sprijazni z njimi! Naj jim da dostojne šole in primerna mesta pri zaposlitvi! — Ob tej podobi izgube indijske kaste nekaj svoje tragike.
Pravijo, da Cerkev suženjstva ni odpravila, pač pa omilila in pripravila pot do osebne svobode. Potrdilo tega je primer iz Tamilanda iz Južne Indije. Ko so poskušali v Madrasu, da bi b ra mani in ljudje nižjih kast prejemali sveto obhajilo istočasno, je prišlo do prerekanja in pretepov. Škof in župnik sta stala na stališču enakopravnosti. A ne en ne drugi ni bil iz kaste bramanov. Zato je nastal pretep in precej bramanov je odpadlo. Zdaj se je umirilo, zmagala je enakost, toda ne brez bridkih izgub za Cerkev.
Nekoč sem bil povabljen na gostijo prijatelja iz Goe. Bil je braman in katoličan. Natrlo se je gostov, da je bilo zares kakor doma na novi maši.
„Pazi, kako bodo sprejemali drug drugega“, mi je nekdo prišepnil. In res go drug drugega vpraševali, iz katerega kraja Goe prihaja, iz katerega mesta in dežele. Po odgovorih so se takoj opredelili. Nekateri so stopali na desno, drugi na levo. Prijatelj mi je pomežiknil in brž sem imel sliko, kateri pripadajo višji kasti in kateri so v „parterju“.
Na podeželju se teh verig ni mogoče otresti. Saj je vse zastonj, če sem pa rojen tako; moram pač sprejeti usodo. Je pa izhod iz te stiske za tiste, ki se preselijo v mesto. Tam ni nadzorstva vasi, ne sodb ljudi, ne zakonov tisočletij, ki bi te zakovali v tisto pravljično tragedijo, da je kdo rojen iz copat božanstva kot je njegov tovariš vzbrstel iz njegove glave. V mestih niso več redke medkastne poroke. Tam je tudi več spreobrnjenj.
Tudi industrializacija pomaga. Predniki naših Mukerdžijev in Ba-nerdžijev se najbrž v grobu obračajo, ker njihovi sinovi šivajo kravje kože in delajo čevlje v Batanagarju. Lov za zaslužkom in lakota prev-pije in poreže ovijalke tisočletnih tradicij.
Vendar ne zmeraj. Neki časnikar poroča v vodilnem listu Kalkute, kako so pri delitvi riža stradajoči menjavali svoje sedeže, če je k njim prisedel parijec. Ne le odrasli, tudi otroci so se v dneh največje stiske zavedali, da bodo užalili bogove, če delijo darovani riž s svojim sosedom, ki ni njihovega rodu. Kastizem ima res korenine do pekla, da se izrazim po Finžgar jevo.
Zadnjič je prišla k meni jokat konvertitka Angurbala, češ da ji je mož nezvest. Hudo jo je bolelo, ker je dobra in ima ugled pri sosedih. Odpustila bi mu, a najhuje je to, da je tista žena iz kaste kožarjev, torej najnižja v nižjih vrstah hinduizma. Angurbala pa je iz poljedelske kaste, če ne naravnost s tkalske, ki je precej na visoki stopnji. Ob takih prilikah šele človek zve, kakšni kasti pripadajo naši kristjani.
Isto je z uživanjem govejega mesa. To pomeni Indijcem isto kot muslimanom svinjsko meso. Tudi moji kristjani ga po večini ne uživajo. To bi bil višek greha. Raje svinjska reberca kot kravji zrezek. Naš Ranodžit je fizično bolan, da le zagleda govedino na mizi. A kadar pride Indijec iz Amerike, mu neznansko ustrežeš z govejo prikuho, ko bo prišel k tebi kot Nikodem. Seveda domači tega ne smejo zvedeti, sicer bi mu trda predla.
Svet postaja vedno manjši in Indija je vedno bolj v stiku s svetom. Vzhod in Zapad se snubita. Moderne struje pluskajo v njen obraz, pa je še dodobra zasanjana v preteklost. A dejstvo je, da je na križpotu.
Pomagajmo jim zgraditi „znamenje na križpotju“!
Papežev misijonski mesečni namen za junij:
da bi se kmalu in popolnoma obnovilo misijonsko delo na Kitajskem.
Ena najbolj bolečih točk je kitajska Cerkev. V tolikem trpljenju in tako izrinjena v katakombe verjetno ni bila nikjer v komunističnih deželah. Poskusi Cerkve za izboljšanje so bili do zdaj brezuspešni. Ostane eno: goreča molitev.
VEROUK V ZAMBIJSKEM MISIJONU
Oče JOŽE KOKALJ DJ, Afrika
Prvi misijonarji so prišli v Zambijo šele proti koncu prejšnjega stoletja. Bili so to pridigarji raznih krščanskih ločin, predvsem misijonarji nizozemske reformirane cerkve, metodisti, Jehovine priče, anglikanci, adventisti in še cela vrsta drugih. Toda vsi skupaj niso imeli toliko uspeha kot katoliški misijonarji. Eden razlogov za izreden uspeh katoliških misijonarjev je gotovo gosta mreža katoliških šol, ki so posredovale pravo vero radoznalim zambijskim učencem.
Danes, ko je Zambija neodvisna država, je verouk postal obvezen predmet v vseh šolah. Verouk pomeni poznavanje svetega pisma in glavnih krščanskih resnic. Posameznim učiteljem je seveda prepuščeno, da ta verouk poučujejo v katoliškem ali protestantskem smislu, kakor pač želijo. Je pa dolžnost učiteljev osnovnih šol, da sami poučujejo ta verouk. Le kjer je na razpolago kak predstavnik vere, duhovnik ali protestantski pridigar, lahko učitelj pouk prepusti njemu. Zambijska šola je torej nekako službeno - krščanska šola, prav kakor je tudi država, kot. to rad naglaša predsednik dr. Kaunda, osnovana na krščanskih temeljih.
Vsak razred ima tri ure obveznega verouka na teden. Protestantski učitelji uporabijo veliko časa za učenje raznih verskih pesmi in za branje sv. pisma, medtem ko se izogibajo problemom verskih resnic. Katoliški učitelji pa seveda naglašajo bolj verske resnice in nauk o zakramentih.
Ko obiskujemo šole v našem misijonu Matero, lahko opazimo, kakšni so uspehi takšnega verouka v državnih šolah. Večina učencev čuti, da so kristjani. Poganstvo bolj ali manj prezirajo kot znak zaostalosti, medtem ko je krščanstvo znak napredka. Nimajo pa jasnih idej, kaj je Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil. Zdi se jim, da je vsaka cerkev dobra. Prav tako nimajo potrebnega znanja o zakramentih. Mnogi bodo rekli, da so katoličani, toda krščeni niso. Postali so, tako se jim zdi, katoličani takrat, ko so začeli moliti skupaj s katoličani, hoditi v katoliško cerkev ali se samo priključili katoliški šoli.
Naša naloga je torej predvsem poučiti mladino o svetih zakramentih, ki prinašajo življenje milosti. Najpotrebnejši je torej pouk o krstu, spovedi in obhajilu.
Verouk je seveda mnogo boljši v katoliških kot v državnih šolah, vendar je tudi tu včasih zelo beden. Moramo vedeti, da so v katoliških šolah učenci iz najrazličnejših veroizpovedi in se zato mnogi učitelji prilagodijo temu stanju in poučujejo neko medlo krščanstvo brez resnega nauka o eni pravi Cerkvi in o potrebi prejemanja zakramentov.
Katoliški učitelji imajo vsako leto poseben tečaj, kjer dobivajo sveže misli o načinu, kako naj predavajo verouk. V naši nadškofiji je tak tečaj bil na štirih krajih. Tudi naša dvorana v Matero je kot goste sprejela okrog 30 učiteljev, udeležencev tečaja.
Zavedamo sc, da šola ne more dati zadnje, neposredne priprave na prejem zakramentov; zato smo v misijonu Matero organizirali devet
različnih skupin, ki jih pripravljamo za prejem zakramentov. Nekatere poučujemo v cerkveni dvorani, druge kar na prostem v predmestju, kjer nimamo cerkve. Teh devet tečajev je za šolarje, za odrasle imamo tri druge skupine. Pouk je za šolarje vsak dan, za odrasle pripravnike za krst pa trikrat tedensko. Več kot 500 šolarjev obiskuje te tečaje, poučujejo pa trije katehisti. Sestre - redovnice imajo posebne skupine v svoji dekliški šoli.
Naša cerkvena gimnazija v Matero (za fante) je letos sprejela 115 novih gimnazijcev (začetek šolskega leta je 22. januarja). Toda pomislite: 300 prosilcev so morali odbiti, ker ni prostora.
Tudi druge tri katoliške šole v Matero bodo letos imele večje število učencev. Pri vseh štirih katoliških šolah lahko vidimo zidarje, ki zidajo nove razrede, hiše za učitelje, razne napeljave ipd.
Razen katoliške gimnazije za fante imamo v župniji še državno gimnazijo za dekleta. Tja hodim predavat verouk kot edini predstavnik ver. Veroučna predavanja imajo naslov: študentska krščanska grupa. Ravnateljica gimnazije — judinja — je vesela, da imajo na ta način tudi njena dekleta priložnost., da se izobražujejo v verskih vprašanjih.
Vseh šol imamo v naši župniji 11, učencev pa bo letos okrog 10.000. Dela nam torej ne bo zmanjkalo. Vemo, da je mladina žejna resnice. Vemo, da je tudi Kristus žejen — mladih duš. Zato pa hitimo od šole do šole in prinašamo blagovest o Odrešeniku vseh, prav vseh ljudi, mladi zambijski generaciji.
O. Kokalj med svojo mladino.
Od pamtiveka je pes zvest spremljevalec človeka od severnega pola pa do južnega. Prilagodi se vsakemu podnebju, potrebuje malo hrane in je zanesljiv čuvaj doma ponoči in podnevi.
Naš zavod Regina Mundi je v najbolj razvpitem delu Bangkoka. Tolpe tatov in roparjev, večinoma mladoletnih, srečaš na ozkih ulicah vsako uro, zlasti ponoči. Trudimo se kar se da, da bi temu odpomogli. Odbor socialne oskrbe ima sestanke v naši šoli; a delo je tako obširno in število mladoletnikov brez šole in brez dela in jela tako veliko, da bo treba še mnogo časa in truda, da bo naša četrt na boljšem glasu. Ker ne premoremo nočnega čuvaja, imamo nekaj psov, ki so še kar zvesti stražarji. Pred nekaj meseci nam je nekdo podaril majhnega kužka rekoč, da bo dober čuvaj. Naši uslužbenci so mu nadeli ime Kola. Res je pridno lajal in tudi rasel. Kmalu nato nam prinese še dva kužka, zelo ljubka, z dolgo dlako. Eden je bil Rjavček, drugi pa Crnuh. Veselile smo se že, kako lepo nam bodo varovali zavod. A glej, kola je začel bolehati, po nekaj dnevih pa tudi grizti vsakogar, zlasti Rjavčka in Črnuha. „Kaj ko bi bila steklina?“ Poslali smo ga v Pasteur-jev zavod, ki je potrdil našo domnevo. Oba kužka in 10 oseb našega zavoda je moralo iti vsak dan v Pasteur-jev zavod po injekcije. Vsakdo namreč, ki je bil v katerem koli stiku s Kolo, bi bil lahko okužen s to strašno boleznijo. Steklina. (Hydrophobia) je v tropičnih deželah silno razširjena. V Pasteur-jevem zavodu v Bang-kok-u dajejo injekcije 200 - 300 osebam na dan.
Virus stekline se nahaja v slini obolelega psa, mačke ali tudi katere druge živali npr. netopirjev. Ta virus potuje preko živcev v možgane, kjer povzroča gotovo smrt, preje pa še strašne krče in bolečine. Žival s popolnoma razvito steklino živi samo 24 ur. Beseda „Hydro - phobia“ izvira iz tega, ker človek ali žival, obolel s steklino, beži pred vodo. Krč mu stisne grlo in še sline ne more požirati. V Pasteur-jevem zavodu izdelujejo protistrup, serum anti - toxin, ki ga žrtvi ugriza vbrizgajo z veliko iglo v trebuh vse skozi čreva vsak dan skozi 14 dni. Kdor pride o pravem času, to je, preden je virus imel čas doseči možgane, je skoraj vselej rešen.
Pred nekaj leti smo imeli v našem zavodu v Bangkok-u krasnega psa-čuvaja z dolgo, belo dlako. Ime mu je bilo Flipkin. Vsako noč je spal
m. KSAVERI.TA PIRC, O.S.U.
na verandi pred mojo sobo. Bila sva kar prijatelja. Nekega dne smo pa opazili, da poležava, kot da je bolan. Sosestra je rekla: „Dala mu bom olja, to je najboljše zdravilo za pse.“ Vzela je psa med kolena in ena deklica je že pripravila žlico z oljem, da mu ga vlije v gobec. Jaz sem hotela držati glavo. .. Tedaj pa se pes izvije sosestri in zagrabi z zobmi mojo desno roko nekoliko nad zapestjem. Dvignem jo kar mogoče visoko in odbijem z levo pestjo zverino, ki je z zobmi visela na njej. Ko se je končno odtrgala od mene, mi je vrela kri iz dveh globokih ran. Bilo je ob devetih zvečer. .. Ravno tisti dan so šli vsi naši uslužbenci s šoferjem vred na slovesnost 50-letnice našega misijonarja č. g. Guillou-a. S težavo smo našle taksi, ki nas je potegnil v Pasteur-jev zavod. Ta je odprt noč in dan. Zdravnik je pregledal rane in rekel: Če ni pes stekel, ne bo nič hudega. „Stekel! ? naš Flipkin? Gotovo ne!“ Zdravnik je samo mirno pripomnil: „Privedite psa takoj jutri na pregled.“
Ponoči je bil Flipkin zopet na verandi in se je povzpel na okno kot bi hotel prositi odpuščanja. . . V jutru ga ni bilo nikjer. . . Po daljšem iskanju smo ga našli na vrtu — mrtvega. Dali srno ga v vrečo in odpeljali v Pasteurjev zavod. Tam so ugotovili hidrofobijo v najvišji meri. Vsi, ki so se zadnje dni dotikali psa, in seveda jaz, ki sem imela njegovo slino naravnost v krvi, smo morali skozi 14 dni vsak dan po injekcije. Te navadno vplivajo rešilno, vendar sem morala še po 8 mesecih na zadnji pregled.
Takele dogodivščine so neizogibne v misijonskem življenju v tropi-čnih krajih. Pa vendar niso vsakdanje. Večina dni je lepo jasnih in srečnih v delu za Gospoda.
Mati Ksaverija Pirc O.S.Urs. deli diplome za glasbo
/h(y[\i kam&ifolti midifovuvi,
STANKO ROZMAN D J
Lusaka, 20. februarja 1968.
Dragi bralci KM! Dovolite, da vas vse iskreno pozdravim — iz Afrike. Pišem vam iz Lusake, glavnega mesta Zambije, kjer so slovenski jezuiti 1. septembra 1967. osnovali svoj misijon. Sem sem prišel 11. februarja letos.
Naj se vam predstavim.
Rodil sem se v Kovorju št. 6, v marcu 1942. Pravili so mi, da je bilo pred pustom in bila je vojna... Mati Frančiška in oče Slavko sta me sprejela kot božji dar. Bil sem prvorojenec. Po vojni je oče z velikimi težavami zgradi! novo hišico na Loki. Hodil sem v gimnazijo v Tržiču in v Kranju. Tam sem se spoznal z duhovnikoma Jožetom žužkom in dr Alfonzom Devičnikom. Oba sta name močno vplivala.
Če bi me kdo vprašal, kdaj in kje sem spoznal duhovniški in misijonski pokiic, bi mu ne vedel povedati točnega odgovora.Velike stvari nastajajo počasi in slcoro neopazno, saj še iz želoda ne zraste hrast v enem letu.
Prvi jezuitski pater, ki tem ga spoznal, j c bil Pavel Berden, sedanji superior v Mariboru. On mi je odkrival Družbo Jezusovo, ki je vsa misijonska, misijonski ideali pa so bili zame vedno privlačni. K jezuitom sem stopil 1961. leta. Po enem letu sem moral k vojakom v Štip, Makedonija. Vrnil sem se v drugi letnik noviciata v Maribor, ker so slovenski jezuiti medtem dobili svoj slovenski „distrikt“ in. svoj lastni noviciat v Mariboru.
1965. leta nas je obiskal znani misijonar p. Radko Rudež iz Zambije. Razložil nam je možnosti v novonastali državi Zambiji. Povabil je tudi mene.
Čakal sem dve leti, študiral in mislil na Zambijo. Po končanih filozofskih študijah sem odpotoval na dolgo misijonsko pot. Najprej v Anglijo, da utrdim svoje znanje angleščine. V Angliji me je sprejela družina Mihe Rehbergerja. Preskrbeli so mi stan in hrano in vse potrebno za študij. Vse to za boglonaj. V tej verni slovenski družini sem se počutil kakor doma. Gabrijela, Mihova žena, mi je po materinsko stregla, Francka in Mihec pa sta mi pomagala pri učenju. Ista družina, znana po svojem misijonskem duhu, je sprejela tudi p. Kokalja za pet mesecev, ko se je pripravljal za Zambijo. Rehbergerjev! družini bom ostal večen dolžnik. V Bedfordu sem se spoznal tudi z drugimi Slovenci, s katerimi smo postali veliki prijatelji.
Te dni bom odpotoval v sosednjo državo Malawi, kjer je posebna šola za afriški jezik nyanja, ki je v Lusaki najpotrebnejši. Potem bom verjetno dve leti poučeval v semenišču blizu Lusake. Nato pa me čakajo teološke študije, po katerih se vrnem v svojo domovino — Zambijo, kot. duhovriik-misijonar.
Oče Lovro Tomažin med svojimi fanti
Nori misijonar Stanko Rozman DJ ob p. Rudežv, DJ
e>4s. ro
M AXINIJIIXSKEAI SVETU
Adveniat — nemška katoliška karitativna organizacija je v šestih letih svojega obstoja zbrala za Južno Ameriko in misijonske dežele več kot četrt milijarde nemških mark. V letu 1967 se je za te namene nabralo nad 48 milijonov, to pomeni 6 % več kot prejšnje leto.
Carigrad — Prezident za verske odnose v Turčiji je za lanski božič objavil sledeči pozdrav: „Boga prosim, da bi dan rojstva Kristusovega, sveti dan kristjanov, bil vsemu svetu dan sreče in blagoslova. Ob tej priložnosti iz vsega srca želim, da bi krščanstvo in islam z roko v roki delala za blagor človeštva ter ustvarjala mir in bratstvo. Da bi v svoji veri sledili luči, ki jo je dal vsemogočni Bog!“ Ta božični pozdrav iz muslimanskih vrst so nekateri obzirno prezrli. Bolj zagrizeno usmerjeni listi so ga kritizirali, češ da je islam edino zveličavna vera. Mnogi listi pa so ga pozdravili v upanju, da se bo začel uspešen dialog med krščanstvom in islamom. Prav to je tudi upal in zaželel turški odposlanec, ko se je srečal s Pavlom VI. v New Yorku. Razumljivo, da je ta pozdrav z veliko radostjo sprejel carigrajski patriarh Atenagora.
Jezuitski general Arrupe je pisal vsem provincialom v Južni Ameriki: „Ne dvomim, da imajo jezuiti mo-
ralno dolžnost, da popravijo in dopolnijo, kar so jezuiti opustili in še opuščajo v delu za socialno pravičnost. To je opuščenje, ki je naperjeno proti revežem. Želim, da se ta duh popravljanja vedno bolj razode-ve v vsem.“ Jezuiti imajo v Latinski Ameriki poleg 15 provinc tudi 19 misijonskih področij. Vsega je na tem ozemlju 2619 patrov, 998 bratov in 1490 bogoslovcev. Kakor prej za severno Ameriko glede črncev so tudi za Južno te besede generala res generalske.
V Nemčiji in Avstriji otroci vsak» leto več zbero za misijone. To je predvsem takoimenovana „zbirka treh kraljev“. S petjem, koledovanjem, nabiranjem so v Nemčiji v preteklem letu zbrali okrog en milijon nemških mark. S tem so pomagali: kupiti tri zrakoplove za Brazilijo in njene oddaljene misijonske škofije, graditi dom za pohabljene v Keniji, sirotišče na Filipinah, seminar za katehiste v Manili, gospodinjsko šolo za afriške deklice in še podprli delo za mladino v Pooni v Indiji. Za leto 1968 imajo namen zbrati še več, da bi priskočili na pomoč gobavoem v Indiji. In ti otroci bi mogli prav tako kot mnogi slovenski otroci po svetu čakati le na svoj božični dar. Kaj nam manjka: iznajdljivosti ali misijonskega duha?
Indija je pred drugo revolucijo, to je sodba kritičnih opazovalcev. Ideali
sekularne države, ki jih je sedanji Indiji s svojim gibanjem pridobil Gandi, so v nevarnosti, da se zrušijo, ko je moč in vpliv nad indijskimi državami izgubila Kongresna stranka, čuvarica teh idealov. Nevarnost je, da bo vedno močnejši vpliv ekstremnih gibanj: na eni strani komunistov, na drugi strani zagrizenih hinduistov. Če bo zapravljena verska svoboda moderne Indije, bo Cerkev in njeno misijonsko delo v težki krizi.
Tudi SLOVENICUM - duhovniški slovenski zavod v Rimu, ki se šele gradi, dasi je uradno že več let ustanovljen, se je svetemu očetu predstavil, ko sta na skupni avdienci pozdravila Pavla VI. prof. dr. Janez Vodopivec in duhovnik Edi Škulj. — Slove-nicum ne bo le zavod, kjer se bodo vzgajali bogoslovci in duhovniki iz domovine in tujine, ampak bo vedno na razpolago tudi kot zavetje slovenskim misijonarjem, ko bodo odhajali v misijone ali prihajali v Evropo na oddih.
Od leve na desno prof. dr. Janez Vodopivec, Edi Škulj, papež Pavel VI.
CLEVELAND
V Clevelandu je naj večje slovensko naselje v tujini. Tudi v misijonski gorečnosti so naši rojaki v tem mestu že zdavnaj znani. Iz zadnjega časa samo nekaj poročil, ki dokazujejo, da so ostali zvesti tradiciji.
Ga. Marica Lavriša poroča, da so se 17. septembra lansko jesen zbrali na slovenski pristavi na misijonsko prireditev. Mala nevihta je sicer nekoliko uplašila ljudi, a kmalu se je spet prikazalo sonce in nedelja je potekla v naj lepšem razpoloženju. V Ameriški domovini in po slovenski oddaji v radio so prireditelji naprosili misijonske prijatelje, da se udeleže prireditve in pomagajo z dobitki in pecivom. G. Karel Wolbang, neutrudni misijonski delavec, je sam poslal kar 35 dobitkov iz misijonskih krajev: Indije, Južne Afrike, Japonske, Jeruzalema. Ljudje so prinesli precej malih reči. Z zanimanjem so si ogledovali razstavljene predmete. Tudi kuhinja je bila založena s pecivom. Skupina harmonikarjev pod imenom Veseli vandrovci pa je krajšala popoldan. Vsega skupaj se je za slovenske misijonarje nabralo 460 dolarjev, kar so takoj oddali g. Wolbangu, da razdeli med misijonarje. Uspeh ni bil velik, a vendar je segal dalj, kot so mislili. Pri g. Rudiju Knezu, ki ne uči mladino le muzike, ampak tudi dobrih del, se je ustavil mož z besedami: ,,Nimam časa in talenta, da bi tako delal, kot vi delate, pač pa namesto tega dam ček za 50 dolarjev — za misijone.“ Odšli so domov veseli in s sklepom, da s tem delom nadaljujejo in organizirajo podobno prireditev tudi letos .
G. Rudolf Kolarič je poslal za svete maše za pokoj svoje žene Marije 100 mašnih štipendijev po dva dolarja, ki so jih zbrali misijonski prijatelji. Svete maše so odposlali misijonarjem Jožetu Cukali, Jožetu Kokalju in Vladimirju Kosu. Vsi omenjeni misijonarji so jezuitje.
Tako se na ta ali oni način v Clevelandu razodeva misijonski duh.
LJUBLJANA
Kako že odhajajo iz domovine misijonarji v misijone, je znano vsem misijonskim prijateljem, saj smo zadnja leta navedli že lepo število novih misijonarjev in misijonark, ki so direktno iz domovine odšli v misijone. Tako domovina ni postala znana le po tem, da ima vedno več duhovniških poklicev (poleg Poljske največji porast na vsem svetu), ampak tudi po misijonski zavzetosti mladega rodu. Nova priča tega j6* ljub-
Misijonski brat Joško Kramar predava ljubljanskim bogoslovcem
Ijansko bogoslovje, kjer že dolgo vrsto let sijajno deluje misijonski krožek in ima stik z vsemi misijonarji po svetu in goji misijonskega duha v mladem duhovniškem naraščaju. Kot se sliši, se nekateri škofijski bogoslovci pripravljajo, da ne le doma, ampak kar na misijonskem terenu poprimejo za misijonsko delo. Te pobude so dragocene za vse rojake doma in po svetu. Bog daj, da bi iz teh temeljev zraslo veliko lepih sadov. Upamo, da bomo v bližnji bodočnosti mogli marsikaj lepega o tem poročati.
Letošnje misijonske proslave naj bi bile oosvečene stoletnemu jubileju škofa Friderika Barage.
Ob tem velikem slovenskem misijonskem vzoru naj se za misijonsko delo navduši in oblikuje naša mladina!
nast m tstjonarji
e e
• W/
ptsejo
MISIJONAR IVAN OBALA je v več pismih g. Wolbangu nakazal svoje probleme. Že v eni prejšnjih številk smo objavili njegovo željo, da bi mu kupili motorno vozilo Land Rover, kajti le tako more v obsežnem misijonu priskočiti ljudem na pomoč. Zanaša se predvsem na ameriške misijonske prijatelje, kajti zbrati bo treba tisočake. V naslednjem pismu se zahvaljuje za poslanih 310 dolarjev. Njegov problem je podoben problemom vseh misijonov v Afriki. Verniki se množe, vedno več otrok je krščenih, ni pa dosti ljudi za oblikovanje krščanskih občin. Doraščajočo mladino je treba šolati, jo voditi ne le do prvega obhajila in birme, ampak tudi čez. In za vse to misijonar nima moči sam, nima dosti pomočnikov in nima dosti sredstev. Prav to so občutni problemi misijonarja Obale.
Vsak dar mu vsaj nekoliko olajša težave. Zato je pa tako hvaležen dobrotnikom. Prosi nas, da se v njegovem imenu zahvalimo naslednjim darovalcem: Jakobu Kvasu za 4fi dolarjev, Mariji Ilija iz Venezuele za 50 dol.; Franku Žele za 4, Mary Ivančič za 20, Karolini Kucher za 5, Angeli Železnik za 5, Francu in Antoniji Trepal za 6, Avgustu Šuštaršiču za 5 in Slavku Jakoviču tudi za 5 dolarjev. Naj Gospod vsem povrne!
V pismu konec leta 1966 podaja nekaj številk o vidnih sadovih misijonskega dela v Kipengere:
„Imeli smo to leto samo 27 cerkvenih porok. Še vedno je vernikom vsaka najmanjša težava povod, da se izognejo cerkveni zvezi, recimo če nimajo poročne obleke. . . V oktobru smo imeli 236 birmancev. Krstov otrok in odraslih je bilo v celem letu 358. Zdaj se pa okrog 200 mladih in starih pripravlja na prvo sveto obhajilo. Seveda ne bodo vsi pripuščeni. Prvo obhajilo bo na samo sveto noč. Da bo slovesnost na misijonu čim lepša, zato bom obiskoval prihodnji teden kapele obširnega misijonskega področja, da bi dal ljudem priložnost za spoved, kajti na sveto noč ni mogoče vseh spovedati.“
V naslednjih pismih v začetku 1967 pa toži, koliko raznih potrebnih del mu zastaja, ker so darovi, na katere je upal, usahnili. Tudi toži, kako hudo je, ker je na mnogih postajah le po en duhovnik, dočim bi bila potrebna dva, celo trije. Upa na božjo pomoč, da se omečijo srca in odpro roke, pa da se število delavcev pomnoži. Obiskala ga je tudi bolezen z visoko vročico. Zdravnik ni našel drugega kot prenaporno delo, zlasti dolgotrajna potovanja po misijonu, pogosto ob nalivih. Spet pa izraža silno hvaležnost rojakom v obeh Amerikah, kajti, tako trdi, od njih mu prihaja edina pomoč.
Konec lanskega oktobra pa je prišel z novico, da je bil poslan na drugo misijonsko postojanko, iz Kiderpore v Matembwe. Prestavitev ga je izne-
nadila. Pravi, da je komaj tri leta v Afriki, pa je to že tretji njegov misijon. A slučajno je tako prišlo. Misijon je imel dva duhovnika. Župnik je šel na zasluženi odmor v Italijo, drugi sobrat pa je bil poslan drugam. Misijon je ostal prazen in tja so kot novega župnika poslali misijonarja Obalo. Ni bil vesel tega premika, a nad pokorščino je največji božji blagoslov. Vesel je pa velikega dela, ki ga je čakalo na misijonu in mu je v uteho, da more toliko storiti za duše.
Oglasi! se nam je tudi g. LOVRE OšNJAK, tudi beneški Slovenec, ki misijonari v bližnjem Mozambiku. Zahvaljuje se za dar 95 dolarjev, ki smo mu ga poslali iz sklada za vse slovenske misijonarje. Napoveduje, da bo tudi on verjetno v bližnji bodočnosti prestavljen. In res, naslednje pismo 6. novembra lani je že pisano z nove postojanke v kraju Inhamizna, kjer so ustanovili šolo, za zdaj s 85 učenci, ki v še nedokončanem poslopju željno črpajo znanje za življenje. Poslani mu dar mu je prišel kot nalašč za nakup vsaj najpotrebnejših stvari za nove postojanko.
Tretji beneški rojak oče EMIL ČUK je bil v prvi polovici lanskega leta na obisku pri domačih. Ko nam o tem poroča, pripominja, kako dobro je ta sprememba dela njegovemu zdravju. 31. avgusta lani pa se nam oglaša že z misijona Kipengere, kamor je bil nastavljen začasno po povratku iz Evrope. Pravi, da tam že ni bilo več očeta Obala, ki je bil med tem imenovan za župnika v Matembwe. Toda ko je misijonar Obala zvedel za njegov prihod, je prihitel pozdravit sobrata-rojaka in ga obenem prosil, da bi šel kot njegov sodelavec na novi misijon Matembwe. Kajpada o. čuk sam ni mogel ničesar odločiti.
Misijonar o. Obala s črnimi prijateljčki.
V naslednjem pismu, nam piše iz Matembwe. Pravi, da se že nekaj časa nahaja na tem misijonu v pomoč o. Obaii. O. Emil čuk je ne le dober misijonar in kar literarni pisec črtic iz misijonskega življenja, ampak zna prijeti tudi za vsako ročno delo. Ko je bil ob vrnitvi iz Evrope štirinajst dni v Kipengere, je postavil kar dva lesena mostiča v dolinici na kraju župnije. Pri o. Obali je pa napeljal vodo v sestrsko hišo, ki jo je novodošli župnik povsem prenovi1 v svoji podjetnosti. Ker misijonar Čuk še nima določenega novega misijona, silno koristno pomaga drugim, vt činoma osamljenim misijonarjem.
Prav lepo se zahvaljuje za ček ‘200 dolarjev, ki ga je prejel. Zlasti omenja go. Angelo Železnik in jo pozdravlja kot svojo dobrotnico. Ko bo nastav-
ijen na nov delokrog, se nam bo brž oglasil.
Misijonski brat FRANC PREGELJ DJ poroča iz Rodezije sledeče: „Bog vam povrni za poslani denar in sploh za trud, ki ga imate z nami misijonarji! V deželi razmere niso nič kaj cvetoče, edino mir vlada še vendarle. Seveda se zaradi gospodarskih sankcij marsikaj ne da dobiti, npr. šolskih knjig in drugih učil. Sicer pa črni in beli tu kar složno žive. Kar je bilo med belimi žrtev, so jih prizadeli ne pravi domačini, ampak od komunistov poslani črnci iz sosednjih dežel. Kmetijstvo in industrija tu kljub vsemu zelo napredujeta in tako vsa dežela upa, da bomo premagali težave in napredovali kljub temu, da beli vladajo.“
Oče ALBIN KLADNIK FSC se je oglasil z več pismi. Konec 1966 nam poroča tole iz svojega delokroga:
„Za praznike sem zelo zaposlen. Za vse moram sam skrbeti in vse sam opraviti. Imel bom polnočnico, ob osmih zjutraj drugo sveto mašo in ob desetih tretjo. Za polnočnico je cerkev navadno nabito polna. Pridejo tudi protestantje. Letos so se naznanili tudi Slovenci iz Johannesburga.
Drugače še vedno upravljam tukajšnjo provincialno hišo in župnijo. Drugo leto bo generalni kapitelj, lipam, da me bodo razrešili službe misijonskega ekonoma, ker hi veliko rajši delal samo na terenu. Ce ostanem tu v White Riverju, bom moral graditi cerkev v črnski vasi, katero grade v bližini mesta in bo kar naenkrat skupaj nekaj sto katoličanov. Poleg tega bo treba v župniji, ki jo upravljam, zgraditi novo župnišče, ki je zelo staro poslopje; tako se je na primer zgodilo, da so že dvakrat tatovi vdrli vanj, ker jim je bilo igrača zlomiti trhla vrata.“
V naslednjem pismu, aprila lani, pa nam poroča o odhodu brata Pozniča na počitnice v domovino, kar mu iz vsega srca privošči, saj je tako dragoceni misijonski brat deloval kar 37 let brez prestanka na misijonu Glew-Co-wie. Zahvaljuje se tudi za darove, tudi v Bratinovem in Pozničevem imenu. Pravi pa, da bo tudi on moral na pet, ker je bil od sobratov-misijonar-jev že drugič izvoljen kot delegat na družbeni generalni kapitelj. Potem pa poroča:
„Z veseljem vam sporočam, da so cerkvice, ki smo jih tu zgradili s pomočjo tudi slovenskih dobrotnikov, že vse premajhne. Te dni bom spet krstil 15 odraslih in 10 otrok iz črne vasi tukaj v White Riverju. Pripravljam jih pa še veliko več, tako tu kakor na podružnicah v okolici. V župniji imam bele, mulate in črnce, kar povzroča to ali ono težavo.“
Oktobra pa piše:
„Pred tednom sem se vrnil v misijone, v mojo župnijo. Po 26 letih sem bil doma v rojstni fari in prvič kot duhovnik. Letos praznujem srebrno mašo. Pred 25. leti sem imel novo mašo v cerkvi sv. Frančiška v šiški na praznik Kristusa Kralja, kajti tedaj nisem mogel domov zaradi razmer. Kakih pet let kasneje sem pa šel v misijone, tako da bo kmalu tudi 20-letnieo mojega misijonskega delovanja v Afriki. Kako hitro beži čas...
Doma je zdaj veliko duhovniških poklicev, med katerimi je veliko tudi misijon-kih. Take je upanje, da bodo spet tudi iz domovine odhajali novi misijonarji na misijonsko polje. Hvala Bogu, da se je toliko zboljšalo. Mnogi duhovniki vidijo že v tem svobodo, ker jih ne vlačijo več po sodnijah in ne trpe po ječah, kar pa še daleč ni vsa svoboda...“
Iz misijonskega delokroga o. Obale: Stare zamorske žrnice pomalem pomagajo na misijonu, da si zaslužijo vsakdanji kruh.
Misijonski brat VALENTIN POZNIČ FSC je še pred odhodom v Evropo pisal aprila meseca tole:
„Tukaj sicer misijonsko delo počasi, a vztrajno napreduje, tako da imamo na postaji že lepo številko vernikov. Že pred kakimi desetimi leti smo začeli na postaji Maria Trost v bližini mesta Lydemburg z višjo dekliško šolo. V letu 1965 pa so odredili, da ne smemo več sprejemati novih učenk, ker da bo šola z 1967 ukinjena zaradi določitve tega kraja le za Evropejce. Lani je naš škof prosil vlado za dovoljenje, da se omenjena šola prestavi na postajo Glen-Cowie, kjer delujem. Šele novembra je prišlo dovoljenje za zidavo nove šole tu. Neki stavbenik iz Middelburga je prevzel vso zidavo. Šola je dvonadstropna:
spodaj so šolski prostori, zgoraj pa spalnice za kakih 100 učenk. Za začetek jih bo 40.“
Pismo o misijonarjevem bivanju doma smo že objavili. Malo smo mislili, da bo kar tam ostal, po tolikih letih misijonskega dela; pa se nam je že decembra lani spet oglasil iz Južne Afrike:
„Ril sem pet mescev v Evropi. V domačem kraju sem bil dva in pol. Zelo lepo mi je bilo, vendar sem bil vedno v mislih na misijonu, kjer je moja druga domovina. Iz Rima rabi letalo samo 12 ur poleta v Juž. Afriko do Johannesburga in tako sem bil 15. septembra že spet doma.
Zdaj delam načrt za novo cerkve v veliki vasi, 5 milj od nas. Z zidavo bomo začeli takoj po praznikih.“
MISIJONSKI DAROVI
ZA MISIJONSKI KOLEGIJ BARAGOVEGA MISIJONIŠČA
V	Kanadi in kanadskih dolarjih:
Perko Franc, 1.25; Kodrič Ivan, 1; Rustič Ivan, Žilavec Ernest, 1; Prebil Andrej CM, 47; M. Metod Brus, Edmonton, 200; nabirka v Edmontonu, 50 dol.
V	USA (v dol.) :
Helena, Andrej in Matija Remec, 100; Miss Helena Balažič, 100; Miss Mary C. Hribar, 100; Mrs. Renata Erman, 100 dolarjev.
Koroški rojaki:
Iz akcije Svetih Treh Kraljev, 50.000 šilingov.
Argentina (v pesih):
Jemec Stane, ml., 1.500; ga. Olga Radoš, v zahvalo Baragu, 500; N.N., 10.000; prof. Vinko Logar, namesto cvetja na grob pok. Cirila Hartmana, 1.000; družina Pintar, v dober namen, v čast sv. Jožefu, 2.000; Slovenska hranilnica SLOGA, 15.000 pesov.
ZA D.š.V. IN D.S.D.
Marija in Jakob Maček, 100 pesov. Marija Ciperle, 500; Jože Pahor, 500; Tinca Krištof, 200. V U.S.A.: Družina Petrič, 1.044 pesov.
TISKOVNI SKLAD „KATOLIŠKIH MISIJONOV“:
V U.S.A. (v dol.): Mrs. Jennie Zupan, 3; Anton Rozman, 14; Neimenovana, 3; Mr. Frances Marolt, 100; Matthew J. Tekavec, 1; Mrs. Gertru-de Bokal, 2; Mrs. Frances Sardock, 2; Lojze Zorenc, 1; Mrs. Anne Hočevar, 2. Mrs. Marie Žakelj, 1; rev. Odilo Hanjšek OFM, 2.
V SKLAD VSEH SLOVENSKIH MISIJONARJEV:
Argentina (v pesih): Fani Jamšek, 200; Jože Draksler, 1.000; N.N., 100.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE:
Pirh za misijonarja Franca Buha, N.N., Slovenska vas v Argent., 2.000 pesov; Za istega misijonarja: Ivan Likozar CM, Argentina, 35.000 pesov; g. Janezu Štanta, za gobavce, darovala Marija Ilija, Venezuela, 60 dolarjev; misijonarju o. Kosu Vladi-miru na Japonskem sta v 1. 1967 darovali v USA še: Dr. in Mrs. Edly Gobec, 25 dol., in Miss Ivanka Pograjce, 20 dolarjev; misijonarju Jožetu Cukale so pa prav tako v letu 1967 darovali, tudi v USA: Rudi in Vika Kolarič, 25 dol.; dr. Milan in Barbara Pavlovčič, 10. družina K. Sršen, 8; dr. in Mrs. Eddy Gobec, 15; Peter O sen ar, 10; Mrs. Albina Osenar, 10; Mrs. Breda Lončar, 8 dolarjev.
VSEM TISOČKRAT BOG POVRNI!
Nad 100 naročnikov je v nekaj mesecih že vplačalo dosmrtno naročnino. Mnogi drugi so se odzvali z navadno. Prav lepo prosimo še vse druge naročnike, da poravnajo naročnino, če že ne dosmrtne, vsaj navadno, zlasti zaostalo! S to številko smo Vam izpolnili že
polovico letnika!
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijoniiče". Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovno družba "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1968: V Argentini in sosednih deželah: navadna 800 pesov, podporna 1.600, dosmrtna 10.000. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstro lip 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijoniiče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 Hi St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 Sv. Wood Street, CHICAGO, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning A ve, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Mejač CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Stanislav Boljka CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Časi CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trst* Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM, Rue de S4vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, Kapellengasse 15, Kärnten.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101, Australia
(nadaljevanje z druge strani ovitka.)
Naša razpredelnica bi sedaj po vsem tem takole izgledala:
Dežela	število naročnikov	Zaželene dosmrtne naročnine	Plačane dosmrtne naročnine
Argentina	437	70	26
ZDa	393	65	19
Avstrija	306	50	7
Dalija	313	50	3
Kanada	288	47	42
Avstralija	77	13	—
Dežela	Število naročnikov	Zaželene dosmrtne naročnine	Plačane dosmrtne naročnine
Francija	53	9	i
Anglija J. Amerika	41	7	
(ostala)	34	5	2
Nemčija	16	1	2
Evropa (ostalo)	15	3	1
Skupaj 103 novi dosmrtniki!
Presegli smo torej prvi stotak, eno tretjino zastavljenega cilja! Vzdržimo do 300 z združenimi močmi! Hvaležno
„Baragovo misijonišče“
Med stvarmi, ki spadajo k blaginji Cerkve, pa tudi k blaginji zemeljske družbe in ki jih je treba povsod m vedno ohran ati ter braniti pred vsako krivičnostjo, je nedvomno najbolj odlično to, da uživa Cerkev toliko svobode delovanja, kolikor jo zahteva skrb za zveličanje ljudi.
Koncilska izjava o verski svobodi