MANICA KOMANOVA Nalogo je prepisal Nj bil napačen ta Mihčev Jakec, res ne. Sicer ni bil izmed najboljših učencev, toda za silo je že šlo in ob sklepu šolskega leta se je doslej še vedno srečno »prerinil«. Tudi drugače je bil miren in ubogljiv deček. Pritožbe ni bilo nikoli čezenj, zato sta bila z gospodom učiteljem precej dobra prijatelja. Na domačo šolsko nalogo ni pozabil nikoli. Pač — samo enkrat — kako bi rekli, napravil jo je, a po nekakem krivem potu. Pa mu je bila hitro kazen za petami. Le čujte! Neko popoldne po šolskem pouku se je Jakec na privoljenje svoje ma-tere odpravil v bližnji gozd, da nabere lonček borovnic. Ker je bil uren pri tem delu, je bil lonček kaj hitro poln. 2e se je zaobrnil proti domu, dobro vedoč, da mora še tisti dan izgotoviti domačo nalogo. Pa je prilika nanesla, da je Jakec mimogrede naletel na svojega očeta, ki je kosil steljo. Pohitel je k njemu in mu ponudil borovnic. »Če daš meni, kaj boš pa materi nesel,« je smehljaje vprašal oče in obenem že nastavil klobuk. »Bom drugih nabral,« je rekel Jakec in stresel v očetov klobuk dobro polovico sladkega sadu. »Dobro,« je prikimal oče. »Ampak drži se tu v bližini, da te lahko pri-kličem. Greva potem skupaj domov.« In Jakec je že izginil med borovci... • ; Res sta šla potem z očetom skupaj proti domu. Bilo je že precej pozno. Tedaj se je Jakec spomnil, da še nima naloge, in kar ustrašil se je. Sicer bi jo bil zvečer že še napravil, toda od očeta kakor tudi od gospoda učitelja je večkrat čul, da luč ni dobra za oči. Poleg tega je bil pa tudi precej truden. Pa je sklenil sam pri sebi: »Naloga pride na vrsto itak šele jutri popoldne. Jaz pa ostanem jutri cez opoldan v šoli in tedaj prav lahko in v miru vse izgotovim.« Drugo jutro je Jakec prosil mater, če sme počakati popoldanskega pouka kar v šoli. Ker je bila šola precej oddaljena, mu je mati to večkrat dovolila. Tudi tisti dan ni imela nič proti temu. Stresla je v Jakčevo šolsko torbo nekaj jabolk in dodala še pošten kos črnega kruha. Ko je potem Jakec po dopoldanskem pouku pohrustal sočna jabolka in založil še precejšen brtevs kruha, se je pripravil k pisanju domače naloge. Bilo je nekaj iz računstva. Ali tisti dan Jakec kar ni bil razpoložen za delo. Saj se je trudil, a ni šlo. Pa je že v mislih napravil račun, o katerem je bil trdno prepričan, da bo pravi, toda tisti hip ga je zmotilo kričanje součencev doli na vrtu in spet se mu je vse zmedlo. Čas je urno potekal. Jakec je postajal vedno bolj nervozen. V tej stiski se je nehote ozrl pod klop, kjer je imel shranjene knjige njegov sosed Peter. Porodila se mu je misel, katere se je v svojem poštenem srcu prvi hip ustrašil. A vendar je bila tako vabljiva. »Ali je res tak greh, če bi samo nekoliko pogledal v njegov zvezek? Samo danes in nikoli več!« Brž je izvlekel Petrovo torbo, od-prl njegov računski zvezek in hitel prepisovati... Komaj je končal in pospravil Pe-trove reči spet na svoje mesto, že so jeli prihajati v učilnico dečki. Pričelo se je pravcato žvrgolenje, ki se je stopnjevalo vse dotlej, da je vstopil gospod učitelj. Ko so posedli, se je takoj pričelo pregledovanje domačih nalog. Gospod učitelj je popravljal, učil, grajal in semtertje tudi pohvalil, kakor je kdo zaslužil. Prišel je do Jakčeve klopi, vzel in pregledal najprej Petrov zvezek. »To je pravilno, to pa ni! In to tudi ne! Tu, tu in spet tu ni prav. Torej v celem tri napake. Popravi in bodi bolj pazljiv! — No Jakec, daj še ti!« S tresočo roko je Jakec pomolil gospodu učitelju zvezek, v svesti si, da je storil nekaj, kar ni bilo prav. To bi bilo, to pa je napačno! In potem — vidiš ga — prav tiste napake . si napravil kakor Peter. Kako pa to?« Na to vprašanje gospoda učitelja je Jakcu burno zatolklo srce. »Ha, ha, to ste pravi! Čuješ Jakec! Ali sta se s Petrom domenila, da streljata oba enake kozle?« Ko bi bil Jakec bolj prevejan, bi se bilo morda še kako prikrilo, toda njegova nepokvarjena nrav se je upirala, da bi nalagal svojega dobrega vzgo-jitelja. Zaihtel je na glas in s težavo sunil iz sebe: »Prepisal sem, od Petra — prepisal.« »Kaj — ti — prepisal? Kako to? Zakaj si to storil?« In Jakec je skesano povedal vse. Da je bil včeraj z očetom predolgo v gozdu, da danes nikakor ni mogel naloge sam napraviti, da mu je žal in da nikoli več ne bo poskusil kaj podobnega. 1 Gospod učitelj mu je napravil ostro pridigo. Med drugim je rekel s poudarkom: »Kar si napravil danes, je neke vrste tatvina, jaz sem te pa doslej vendar imel za poštenega. Kaj bo s teboj?! Mali grehi vodijo v vedno večje grehote. .lakec, pazi se!« Posebne kazni pa dobri gospod učitelj Jakcu ni naložil. Poznal je dečka in vedel, da je bila to le njegova hipna zmota, za katero je v svojem mehkem srcu že sedaj dovolj kaznovan. Saj je pa tudi skesano in svečano obljubil, da kaj takega ne bo storil nikoli več. Kar pa Jakec obljubi, tudi drži. To pa, to!