Nujnost rodi organizacije Nujnost rodi organizacije. Tudi našo učiteljsko organizacijo je rodila nujnost. Potreba po zboljšanju našega slovenskega šolstva ter zahteva po dvigu učiteljskega stann — je pred sedemdesetimi leti dovedla naše učitelje, da so se organizirali v svojem društvu ter tako dali osnovo za razvoj učiteljske organizacije. Poglobimo se malo v te čase in videli bomo, kako nujna je bila težnja učiteljstva po združitvi. Kaj je lahko doživel v razredu učitelj leta 1868. nam prav zgovorno pove pismo učitelja z Gorenjske. Tu piše: »Pred nekaj časom pride naš župan, tudi šolski oglednik, v šolo, otroke pohvali, in tudi meni izreče svoje zadovoljstvo, ker otroke tudi v nemščini poučujem. Reče mi, da je prišel k meni zato, da bi z menoj nekaj posebnega govoril. Nisem imel veliko zaupanja v njegovo modrost, vendar sem bil pa radoveden, kaj mi bo oče župan povedal. V roke vzame nemški abecednik, ga odpre, mi pokaže nemško črko w, in začne: Moj sin to znamenje imenuje ,ve'. Ker pa ni v navadi, da bi to črko izgovarjali, saj ne pravimo ,wie' ampak ,bie', tedaj tega glasu tudi nič ne potrebujemo, in moja želja je, da od sedaj zanaprej to znamenje ,w' ,be' imenujete.« Tako je dajal navodila za pouk učitelju oče župan, ki je vso svojo »nemško modrost« pridobil v vojaški službi. Seveda se učitelj teh modrosti ni hotel oprijeti ter ga je zato župan nahrulil: »Dokler učitelja srenja plačuje, mislim, da ima tudi ista pravico do učitelja in da sme tudi zapovedovati, kako naj poučuje.« Misliti si moramo, kakšen porazen vtis je morala taka »učenjaška modrost« napraviti na učitelja. Ali mu niso taki nastopi pričeli jemati vsega veselja do dela v šoli. In zamera? Revež si je s svojim zoperstavljanjem nakopal na glavo sovraštvo vaškega mogotca, ki mu je rezal kruh. Pa si prav lahko predstavimo, kako mu je bila po takih sporih odrajtana bira in drugo kar je imel dobiti od srenje. Nujnost je zato bila, da se je pričel učitelj ozirati v takih razmerah po odpomoči. Vedel je, da sam ne bo mogel ničesar opraviti »proti ljudski nevednosti« ter je zato v njem vedno bolj in bolj rasla težnja po »stanovski združitvi«. Pojavilo se je med učiteljstvom geslo »v združitvi je moč« in to geslo je končno rodilo uspeh v tem, da se je pričelo učiteljstvo organizirati. Še bolj zgovoren glede organizacije učiteljskih sil je naslednji primer: Bilo je o sv. Jožefu 1. 1855., ko so se zbrali trije prijatelji učitelji: Andrej Praprotnik, učitelj v Dobravi pri Ljubljani, Jože Fajfar, učitelj v Ljubljani, in Leopold Belar, učitelj na Brezovici. Pomenkpvali so se, kaj bi bilo storiti za nadaljnjo izobraževanje. Predvsem so ugotovili, da bi jim bila potrebna strokovna knjižnica. Zato so sklenili, da si osnujejo malo knjižico. Obljubili so si, da bodo drug drugemu posajali svoje lastne knjige, poleg tega pa še zlagali vsak po 20 krajcarjev za nabavo novih knjig in časopisov. Tej trojici so se pridružili kmalu tudi nekateri učitelji iz Ljubljane in iz okolice ter nekaj učiteljev in katehetov celo iz daljnih krajev na deželi. Tako je ta mala knjižnica v začetku prav lepo napredovala ter je imela kmalu nad šestdeset strokovnih knjig. Poleg teh strokovnih knjig je imela knjižnica še 800 različnih knjig, ki so si jih družniki mcd seboj sposojevali. Nadalje je imela knjižnica na razpolago še tri slovenske in več nemških šolskih listov. Knjižnica se je prav lepo razvijala do leta 1858. Tedaj pa je umrl knjižničar, učitelj Jože Fajfar. Knjižnico je nato prevzel učitelj Janez Zorin, leta 1862. pa učitelj Andrej Praprotnik. V toku let pa so člani pričeli neredno plačevati članarino in knjižnica je zašla v dolg. Dolg je znašal 26 gold. 43 kr. Dolg je poravnal iz svojega Andrej Praprotnik ter je na ta način rešil knjižnico, da ni bila prodana na javni dražbi. Ko se je nato leta 1869. ustanovilo učiteljsko društvo za Kranjsko, je predsednik Andrej Praprotnik izročil knjižnico učiteljskemu društvu. Učiteljsko društvo pa je Praprotniku plačalo izdatek, ki ga je on žrtvoval za knjižnico ter je tako postala ta knjižnica osnova današnje knjižnice pri sekciji naše organizacije v Ljubljani. Jasno, da so takšni pokreti pripravljali tla bodoči učiteljski organizaciji. Učiteljstvo se je pričelo prav dobro zavedati, da bo organizacija zmožna življenja, samo, če se bo pričela na čim širši podlagi. Tako smo videli, da je zahteva nujnosti povzročila, da je prišlo leta 1868. do organiziranja vcčje učiteljske skupine in to do organiziranja učiteljev iz vse Kranjske. Dočim opažamo, da je leto 1866. rodilo prvo slovensko učiteljsko društvo samo na teritoriju velikovške dekanije. Isto je bilo z učiteljskimi društvima v Dravberci in v Ptuju, katero slednje je bilo uštanovljeno samo za mesto Ptuj in okolico. Težnja za čim širšo učiteljsko organizacijo pa je šla še dalje ter je dosegla svoj velik razmah že leta 1888. z ustanovitvijo zveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev. Kakšno nujno potrebo je čutilo naše učiteljstvo po »stanovski združbi« priča tudi poročilo učitelja Abrama Lavoslava iz Fare v srezu Kočevje, ki ga je podal leta 1867. ob priliki učiteljskega zbora, katerega je sklical kočevski dekan v Kočevju. Abram poroča med drugim: »Čuditi smo se morali onim, ki se tako lahko in brez pravih vzrokov odtegujejo toliko potrebnim in koristnim učiteljskim zborom. Potem, ko smo se na duhu poživili, so nas gospod dekan tudi povabili k obedu. Zopet smo spoznali in trdili vsi, kako koristno bi bilo, ko bi učitelji večkrat priliko imeli, sniti se tu in tam. Eden je nasvetoval, da naj bi se učitelji pomenili ter se o malih in velikih počitnicah shajali sedaj pri enem, sedaj pri drugem, kakor bi pač bolje kazalo. Tako bi se lahko prijateljsko pomenkovali o koristnih učiteljskih rečeh in se tudi pošteno veselili. Ker imamo pa vsi, upam da se ne motim preveč, ko rečem vsi učitelji, prelahke žepe tako, da ni tirjati, da bi kak učitelj mogel prijatelje kaj pogostiti, naj bi za ta namen vsak nekaj zložil, da bi bilo prav vsem. Meni se zdi, da bi to ne bilo napak...« Nujnost je torej rodila učiteljsko organizacijo. Bila je učiteljska organizacija nujno potrebna že pred sedemdesetimi leti, kako nujna je pa še danes, ko ni več doba poedinca, ampak doba širokih združb, ker le v skupnosti še danes nekdo nekaj pomenja, sam ne velja nič. Saj danes stremijo za čim boljšo stanovsko organizacijo že vsi stanovi in radi tega se mora tudi učiteljstvo čimbolj okleniti svoje organizacije, kar bo menda prav lahko, saj ima naša organizacija danes že tradicijo in svojo zgodovino ter takšcn pokret ne more pustiti mlačnega nikogar, ki je član našega stanu. Samo, če se bomo zavedali nujnosti obstoja naše stanovske organizacije, lahko upamo na boljšo bodočnost našega stanu. Jelo Janežič.