Pofitn&na plačam v gotovini
I9J*/J3
ANTON TOMAŽ LINHART
MATIČEK SE ŽENI
SLAVNOSTNA PREDSTAVA OB 60-LETNICI DEŽELNEGA GLEDALIŠČA UVODNO BESEDO GOVORI DRAMATURG I)r. BRATKO KREFT
PREMIERA V TOREK, 10. MARCA 1953 V OPERI
ANTON TOMAŽ LINHART
TA VESELI DAN
ALI
MATIČEK SE ŽENI
Ena komedija v pet aktih
P e r š o n e
Baron Naletel ..........................
Rozala, njegova gospa ..................
Matiček, gartnar grašinski .............
Nežka, hišna dekelca ...................
Tonček, en študent na vakancah .........
Zmešnava, en advokat na deželi..........
žužek, kanclir grašinski ...............
Budalo, njegov šribar...................
Jerca, županova hčer ...................
Jaka, en lakaj .........................
Gašper, en delovc ......................
Rihtni hlapec ..........................
Kmeteški fantje inu dekliči: Bert Sotler, Boris Kralj, Stane Česnik, (Lojze Rozman), Helena Erjavčeva, Majda Potokarjeva in slušatelji Akademije za igralsko umetnost. — Godci Jegra se na enim gradi na Gorenskim blizu ene vasi Režiser in scenograf: ing. arch. Viktor Molka Lektor: dr. Anton Bajec, asistent lektorja: prof. Mirko Mahnič Scensko glasbo napisal in po motivih Janeza B. Novaka priredil
Bojan Adamič Asistent režije: Mirč Kragelj Kostume po načrtih Alenke Bartl-Seršove izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Odrski mojster: Vinko Rotar — Razsvetljava: Vili Lavrenčič — Inspicient: Branko Starič — Masker in lasuljar: Ante Cecič
Cena Gledališkega lista din 40.—.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Urednik: Ivan Jerman.
Zunanja oprema: ing. arch. Janko Omahen.
Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
Stane Sever Ančka Levarjeva Lojze Rozman Stane Česnik Vika Grilova Dušan Skedl Aleksander Valič Lojze Potokar Milan Skrbinšek Jože Zupan Duša Počkajeva Maks Bajc Stane Potokar Nace Simončič
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1952-53	DRAMA	Štev.	6
Dr. Bratko Kreft:
ob Šestdesetletnici
29. septembra lanskega leta je preteklo šestdeset let, odkar so naši predniki odprli Deželno gledališče v Ljubljani. Bil je to velik praznik slovenskega naroda in njegove kulture. Po stoletnem boju za slovensko gledališče so naposled vendarle odprli moderen gledališki hram, ki sicer ni bil čisto njihova last, saj so si ga morali deliti z nemškim gledališkim podjetjem, ki pa je vendarle pomenil novo, važno žarišče slovenske kulture. Otvoritev sama, ki je bila slovenska, je bila velika kulturna in politična zmaga nad tistimi silami, ki so prej na vse mogoče načine ovirale naš nacionalni in splošni kulturni razvoj, kar so večkrat brezobzirno izpričevale tudi na gledališkem področju, saj so v bivšem Stanovskem gledališču, kjer je Linhart uprizoril s skupino naših razsvetljencev 28. decembra 1789. leta svojo »Zupanovo Micko«, kadar so mogli, onemogočali nastope slovenskih igralcev. To se je godilo načrtno že od 1948. leta dalje, ko se je obnovila zahteva po ustanovitvi slovenskega narodnega gledališča. Slovenski gledališki amaterji tiste dobe in tudi prvi poklicni igralci so morali igrati v skromnih in neprimernih prostorih ljubljanske »Čitalnice« v Šelenburgovi ulici, saj so Stanovsko gledališče dobili na razpolago le od hipa do hipa in še takrat zgolj po milosti, ne po pravici.
Ko je Stanovsko gledališče leta 1887 pogorelo, se je takoj začel boj za novo gledališko poslopje. Stanovsko gledališče je po letu 1848 postalo strupeno leglo germanizacije, ki sta jo izvajali priseljena birokratska kasta in domača nemškutarija skupaj s peščico nemškega meščanstva in deželnega plemstva. Toda delo naših prosvetiteljev in buditeljev je kljub konservativnosti Staroslovencev, ki jil je vodil Bleiu>eis, rodilo uspehe. Na kulturnem, zlasti pa na gledališkem področju je bila to predvsem zasluga Frana Levstika, ki je dal tudi pobudo za ustanovitev Dramatičnega društva in bil tudi njegov prvi predsednik. Ne smemo pa pozabiti, da je bilo gledališče pri srcu veliki večini, tudi Bleiweisu, in da so skoraj vsi, vsak po svoje prispevali v boju zanj, čeprav so se politično začeli že razlikovati in si nasprotovati. Ideja slovenskega gledališča, ki se je rodila v Linhartovem in Cojzovem razsvetljenskem krogu v letu velike francoske revolucije, je
- 89 —
•irir:
Pogled na stavbo Deželnega gledališča v Ljubljani 1892 ob dozidavi
z revolucijo 1948. leta dobila nov zalet. Rasla je vzporedno s slovensko narodno zavestjo, s prebujanjem naših ljudskih množic. Lahko se reče, da je bil boj za novo gledališko poslopje, preizkušnja politične, narodne in kulturne moči slovenskega naroda. Izid je bil velika zmaga. Novi gledališki hram so odprli slovenski igralci z Jurčičevo tragedijo »Veroniko Dese-niško«, ki jo je za to priliko dramaturško predelal in priredil Ignacij Borštnik, prva velika slovenska gledališka osebnost: igralec, režiser, organizator in pedagog. V znamenju časa in razmer je dal svoji predelavi močan na-cionalno-borb eni poudarek ter tako Jurčičevo delo aktualiziral in povezal s takratnim bojem slovenskega naroda. Z majhnimi izjemami je vse sprejelo otvoritev Deželnega gledališča s silnim, ganljivim navdušenjem in razumevanjem. Skeptični glas v »Slovencu«, ki se je kakor že večkrat prej in pozneje zbal za »čistost slovenske duše«, je ostal osamljen, čeprav je živel tudi še vsa prihodnja desetletja dalje in se v začetku prve svetovne vojne povzpel v dr. Šušteršiču do tolikšne moči in do tolikšnega nerazumevanja, da je dr. Šušteršič dal gledališče zapreti in nastanil v njem celo kino. To je najsramotnejše dejanje slovenske konservativne jare gospode v naši gledališki zgodovini.
Navdušenje, ljubezen in ponos, ki ga je čutil vsak zaveden Slovenec ob otvoritvi Deželnega gledališča, je skušal izraziti pesnik Anton Funtek v Prologu, ki ga je pred predstavo govoril Ignacij Borštnik. Čeprav so stihi okorni, umetniško skromni, je mogoče zaradi misli in občutkov, ki so v njih, še danes spoznati, kako je dogodek, ki pomeni pomemben mejnik v
— 90 —
slovenski kulturni zgodovini, odjeknil med našimi predniki. Zato ni odveč, če ob	proslavi	šestdesetletnice tega dogodka	navedem	v	spomin	in	opomin
nekaj	stihov	iz tega Prologa, saj je iz njih	mogoče spoznati	tudi	položaj,
zavest in prizadevanje našega takratnega življa:
»In če nocoj v minule dni lahko Upiramo pogled, ne da bridkost Zalila bi nam srca, pač takisto Oziramo lahko se v dni bodoče!
Pred nami doba se odklepa	nova —
Kaj nam prinese, kdo pove	nam to?
A bodi kakorkoli: tega vselej Zavedajmo, gospoda, se častita,
Da delo resno le rodi uspeh!
Potem v sijajni novi hiši tej Učakamo resnično zlate čase In upravičeno slovenski rod Ponašal bode se pred tujim svetom:
»Poslopje to je viden spomenik,
Da vselej zmaga narod, čegar delo in ako treba je, celo trpljenje,
Prosveti le je bilo posvečeno!...
Na čast in slavo našega imena,
Razkrij se torej, pozorišče zdaj!
Prizori naj vrste se slikoviti,
A mi zakličemo iz duše dna:
»Pozdravljena, slovenska nam umetnost!
Tvoj čas je tu — zavesa, kvišku! Slava!«
S tako zanosnimi besedami so pozdravili začetek novega obdobja v slovenski gledališki umetnosti na dan, ko so odprli nov gledališki hram, v katerem še danes dela naša Opera in v katerem gostuje večkrat tudi naša Drama. Pisec Prologa se ni zmotil: slovenska gledališka umetnost je v tem hramu naredila velik razvoj. Iz čitalniškega diletantizma in amaterstva se je povzpela po svojih najboljših zastopnikih od Borštnika in Verovška do Danilovih, Levarja, Železnika, Lipaha itd. — cela galerija jih je — do danes živečih in tvornih gledaliških osebnosti v tolikšno višino, da zmore tekmo tudi s sodobnim svetovnim gledališčem. Tako tesno se je povezala s slovensko kulturo in s svojim narodom, da je neločljiva od njega, saj je eden izmed bistvenih in tvornih činiteljev njegovega bivanja pred domom in svetom.
— 9) —
Dr. Bratko Kreft:
ANTON LINHART
Linhart je prvi in do smrti dosleden slovenski svobodomislec, demo-krat-revolucionar, ki ima popolno pravico, da stoji v vrsti naših največjih mož. Njegovo literarno delo, ki kljulb raznim raziskovanjem še v javnosti ni dovolj priznano, nima le svoje lite-rarno-zgodovinske in gledališke važnosti, temveč je tudi po svoji umetniški vrednosti precej večje, kakor se je doslej le z malimi izjemami mislilo. Z našimi velikimi možmi pa ga druži še tudi njegova življenjska usoda. Ne le,, da je umrl sorazmerno ze-
lo	mlad, komaj v 39. letu starosti, tudi njegova življenslka borba z razmerami in zoper nje ga uvršča med tiste, ki so velikokrat v življenjski stiski ustvarjali našo 'kulturo in umetnost, pri tern pa želi za svojega življenja kaj malo priznanja. Linhartu se je vsaj proti koncu življenja nasmehnila zasebna sreča in skromno blagostanje okrožnega šolskega komisarja, toda večletna borba za. ta izboljšani gmotni položaj je gotovo tudi vplivala na njegovo tako rano smrt. Se dan smrti je simboličen za tega našega izredno prikupnega borca: umrl je na šesto obletnico padca baistilje, na dan. ki ga še danes slavi ves svet kot spominski praznik francoske revolucije. Umrl je v letu, ko je francoska reakcija pobila že veliko večino pošlienih revolucionarjev, v letu, ko je vedno bolj prevzemala reakcija oblast v svoje roke in to ne le v Franciji, temveč po vsej Evropi.
V	tistem letu je legel v grob, zadet od srčne kapi, tudi največji slovenski duh 18. stoletja, človek, ki ni le sprejemal tokov časa vase ter jih trpno doživlljal v svoji notranjosti, temveč se jim je tudi dejansko po svojih močeh in razmeram navkljuib 'tudi priključil. Oblasti je moralo biti njegovo delo in mišljenje dobro znano, si-ceT bi ne Ibila prepovedala prijateljem, da bi mu postavili nagrobni spo-
menik. Se Kopitar mu je moral dati po smrti priznanje, ko je v pismu Zoisu zapisal: «,Umrl je kot svobodomislec!« Takrat je to zvenelo iz Kopitarjevih ust kot očitek, danes je to priznanje, kakršnega lahko da naša zgodovina le malokomu. Bil je demokrat po duhu in srcu, svobodomislec, ki je po jakobinsko izjavil Kuraltu ’»... meščan in človek sem!«, ki pa ni nikoli Izgubil iz vidika koristi slovenstva; čeprav se kot svobodomislec ni mogel ogreti za prevod sv. pisma, je kot Slovenec in ljubitelj slovenskega (jezika spoznal in priznal pomembnost Japljevega prevodnega dela, kakor je to sporočil 18. fefar. 1785. 1. v pismu prijatelje Kuraltu.
Kljub velikim zaslugam, ki jih ima Linhart za našo kulturo in umetnost, predrvsem dramatsko in gledališko, še vendarle ne uživa v širši javnosti tistega ugleda, kakor si ga po vsej pravici zasluži. Starejše generacije so sploh videle v njem le zgolj prevajalca in čitalniškega dramatika, nikakor pa ne izvirnega tvorca. To se je godilo do najnovejšega časa kljub pozornosti in priznanju, ki sta ga dala njegovemu delu že Prešeren in Cap t>er kljub ugotovitvam Prijatelja, Kidriča, Koblarja in Gspana.
Pri ocenitvi njegove izvirne dramat-Ske sile in nadarjenosti, se je do zdaj vedno le mimogrede obravnavalo njegovo mladostno delo i»Miss Jenny Love«, čeprav bi kot čisto izvirno delo moralo priti za tako ocenitev v prvi vrsti v poštev, dasi ga je napisal komaj 'iriindvajsetletni visokošolec. Prav zaradi slabega ipoznavanja tega dela se pozablja, da svoje revolucionarnosti ni prevzel Linhart šele lz Be-aumarehaisa, ker prav »Miss Jenny Love« neovrgljivo dokazuje, da je bil že mladi Linhart prežet od revolucionarnih prosvetljenskih idej tistega časa. Res je, da ni mogoče temu mladostnemu delu priznati tiste umetni-
- 92 —
ške vrednosti, kakor »Matičku«, ki je kot zrel in dovršen plod nastal deset let po »Miss Jenny Love«, toda za poznavanje njegovega razrvoja in značaja je silne važnosti, saj je oib nežnih in modnih pesmicah iz njegovega almanaha .Cvetje s Kranjskega za 1. 1781 naravnost ikipeč izbruh viharnika, dramatika »burje in viharja« (Sturm und Dramg), ki je takrat po vsej evropski dramatiki strašila reakcijiO v literaturi in politiki ter se v svojih delih zavzemala za »ponižane in razžaljene« tiste dobe ter dosegla v Schillerjevih 'delih »Roparji« in »Kovarstvo in ljubezen« svoj vrhunec in umetniško popolnost. Tudi Linhartova »Miss Jenny Love« kipi od mladostnega sovraštva zoper zatiralce in mogočnike, zoper krivico in nasilje. Zato ni čuda, da si dela ni upal izdati v Avstriji, temveč ga je dal natisniti v Augsburgu. V pismu svojemu prijatelju in puntarskemu duhovniku-preganjancu Kuraltu je pred njenim izidom pisal:	».. . bo-
jim se, da foo imela čast, 'biti v cesarstvu prepovedana.« Ali j'e res to čast doživela, nam ni izpričano, kakor nam je o njeni nadaljnji usodi sploh malo znanega. Ohranil se je le en sam primerek v dunajski državni knjižnici.
Kljuib vsemu začetništvu in zanosu, ki kriči in obenem vzdihuje iz dialogov Linhartovega dramatskega prvenca, Ije mogoče spoznati poznejšega pre-oiblikovalca »Figara« že v tem delu. Strnjenost dialoga in varčnost, ki odlikujeta tudi »Matička«, je tukaj uveljavljena že do skoposti, čeprav je v stilu viharniške dramatike za današ-nj« občuje v njej preveč ohanja in ah-anja. Dramatična napetost nekaterih prizorov pa je resnična »iburja in vihar«. Na Lessingovo žaloigro »Miss Sara Sampson« spominja le po naslovu.
V	mladem Linhartu, ki je moral poznati Voltaira in Rousseauja, je vrelo in kipelo, zato ni čuda, da se ije opan paj, oplojal in navduševal tudi pri Shakespearu. Velika čast zanj in za
Z. Kalin: Linhartov kip v veži dramskega 'gledališča
našo literarno zgodovino je, da je bil tudi on med tistimi takrat ne preveč gostimi spoznavalci in častilci Shakespearovega genija. Čeprav ni mogel teh svojih idej doma javno oznanjati in uveljavljati, ker še nismo imeli svojega gledališča in dramatike, mu je treba priznati, da je foil v njem že takrat čut pravega dramatika in estetika, ko je 24. felbr. 1780. 1. pisal Kuraltu: »Da ste videli v gledališču božanskega Shakespeara? — Bdi je Hamlet, o tem ne dvomim. Os bi videli The King Leara, Macbetha, a ne Macbetha po Shakespearu' v priredbi g. Stephanilja, pač pa Macbeth of Shakespeare, bi videli tri igre, ki so me do blaznosti očarale. »V dobi, ki š>e ofi-cialno ni priznavala Shakespearove genialnosti, saj je celo Voltaire videl v njem barbara, v dobi, ki so jo preplavljale razne nemogoče, modnemu
— 93 —
okusu ustrezajoče predelave Shakespearovih del, ki so oskruhjale njegovo umetnost in poplitvičevale duha njegovih del, je bilo spoznanje, da je edino izvirni in neponarejeni Shaike-speare tisti genialni dramatik, kakor ga poznamo tudi danes, literarno revolucionarno dejanje. Koliko kritikov, dramatikov in gledaliških ravnateljev je imel Lessing na isvoji strani, ko se je uprl zoper krivi klasicizem in ro-koko/'slko osladnost v dramatiki in gledališču in ko je zaklical ne le nemškemu gledališču, temveč svetovni dramatiki: »Nazaj k Shakespearu!«!...? Z zgoraj navedenimi besedami se je Linhart postavil v dramatiki in gledališču na stran prave umetnosti ter talko tudi s tem izpričal svojo globoko umetniško revolucionarnost.
Deset let razdobja med izidom »Miiss Jenny Love« in »Zupanovo Micko« je naredilo Linharta za slovenskega dramatika in ustanovitelja slovenskega gledališča, prvega našeiga dramaturga in režiserja, čeprav zlasti o zadnjem ne vemo drugega, kakor tisto v Merclkovi Laibacher Zeitung izrečeno priznanje 10 uspehu uprizoritve »Zupanove Micke«. Zato pa lahko do dobra spoznamo dramaturga in dramatika. Veliko preveč in krivično se poudarja, da je »Zupanova Micka« zgolj prevod. Taklšno stališče je po mojem mnenju filološko, n« pa dramaturško, Bci ga mora vsak resničen gledališki in dramatski Ikritik pri ocemi kakšnega odrslkega dela vsekakor v isti meri vpoštevati kakor filološkega in prevajalskega. Prvič »Zupanova Micka« nikakor ni zgolj prevod, temveč je istočasno s prevajanjem Linhart vstsibino in ljudi presadil v naše kraje in to talko živo in spretno, da žive iz našega okolja in iz naših takratnih razmer. Za pravilno ocenitev in razumevanje Linhartovega dela je trelba »Zupanovo Micko« primerjati s številnimi drugimi našimi prevedenimi in lokaliziranimi deli, ki so nastala v 10. stoletju in ki jih ni tako malo. Skoraj vse so le zgolj zunanja presaditev, zgolj
prevod »razgovora in dejanja« ljudi, ki jim je prevajalec le naša imena obesil, igri pa kar po uradniško predpisal prizorišče v naših krajih in drugega nič. Jezik je v večini tistih del papirnat, neživ, slovnično sicer čistejši, a dramaturško brez poprav komaj danes govoren. Ce bi bila »Zupanova Micka« zgolj prevod ikot ta dela, bi prav tako ležala zaprašena v našem gledališkem in literarnem arhivu, prav tako bi bila znana le literarnim zgodovinarjem in dijakom, kakor so jim več ali manj znane pesmi iz De-vove zbirke »Skupspravljanje kranjskih Pisaniz od lepeh umetnost« (1779). Zgodilo pa se je z njo ravno nekaj nasprotnega. »Zupanova Mioka« živi in je svojo ‘trdoživost, svojo vrednost in aiktualnost dokazala v resnično ognijenem krstu, ko so jo naši tovariši igrailci-partizani »uprizarjali v bojnih odmorih naše osvobodilne vojne ter si skrojili rokokojske kostume iz padal.
V	čem je še razlika »Zupanove Micke« od drugih prevodov in lokalizacij? Linhartovo prevajanje že samo po sebi ni bilo zgolj prevajanje, temveč je bilo stvariteljsko delo dramatika s čudovitim posluhom za dramatično vsebino besede in stavka. To je storil za nas tako mojstrsko, da imajo nekatere besede in stavki v »Zupanovi Micki« veliko močnejši dramatični učinek kalkor predlaga sama. Nikakor nočem utajiti nekaterih jezikovnih okorelosti in nebogljenosti, nekaterih hudih, v duhu tujega jezika skovanih stavkov in rečenic, toda ko gre za delo, ki je temeljni kamen našega gledališča in dramatike, naš prvi dramatski dialog v modernejšem smislu, potem je trelba predvsem podčrtati tis'.e stvari, ki so v njem naše, ki so iz Linhartovega slovenskega srca in duha. Zame je neizpodbitno dejstvo, da je Linhartovo mojstrstvo v presaditvi in prevodu prav v tem1, da je za filologa brez
- 94 —
CSIcdiflic v Kovini-mcHu.
Na fvctih treh kraljov daa 1848 bo v sdrushbc-liiflii od s bran ih igran:
Veleli dan,
ali:
M a t i z Ii c k f c s li e n i.
Komedija v 5 delili s prijam.
•Ponaredil po franzofki, „la follc journie, ou le marinpc de Figuro, par Mr. tfo Beaumarchau,t Anton Linhart.
OSEBE:
flaron Naletel.
JRosalija, njegova gofpa.
Matizhek, grajfhinfki vertnar.
Neshika, hifhna.
Tonzhek, uzlienez na vakanzali.
Smefhnjava, befednik na frlili.
Shushek , grajfhinfki kanzelir.
Budalo, njegov pifar.
Jeriza, elmpanova hzhi.
Jaka, fluslialmik.
Cafhper, delovez.
^	Uri z.h.
Godzi, kmezhki fantje ino deklizhi.
Sgoclbc kraj je gorenfk grad, hliso neke vafi.
Sa perftop per - tleli 20 kr., na oklep 10 kr. /Sazhctck ob fedmi uri svezher.
Gledališki lepak o dozdaj znani prvi uprizoritvi Linhartove komedije seli dan •ali Matiček se ženi« v Novem mestu 1848
posluha sicer težko vidno vdihnil »Zupanovi Mdcfoi« slovenskega duha. Predloga je mrtva, »Zupanova Micka« pa živi. To njeno življenjje ni posiljeno in umetno, kakor pri kakšnem običajnem prevodu. Res je, da je Linhartov jezik za filologa in slovničarja neka čudna zmes, ki je ne moreta sprejeti, če jo moirita zgolj iz svojih vidikov; če pa prisluhneta stilu in melodiji ne izvzemšd niti jezikovnih grehov, če prisluhneta s posluhom dramatika in igralca, bosta slišala čudovito dramatično muziko Linhartovega dialpga, ki je dosegel višek v »Matičku«. Tako prevajanje in presajanje je stvariteljsko, zato je tudi umetniško vzorno. Kljub vsem ugovorom, da je »Zupanova Micka« presajena iz tujih logov na vrt slovenske dramatike in gledališča, se ne sme pozabiti, da je Linhart divjaka cepil in ne le presadil. Res je njen nadpovprečni pomen veljaven le za nas dn za našo dramatiko in gledališče, toda ali je Lesssingova »Mina Barnhelmska« za nenemško literaturo kaj bolj pomembna? So dragocenosti v narodni kulturi, ki imajo svojo veliko vrednost za narod, v katerem so nastale in ki so mu zato — svete moči. Taki sveti moči sta za slovensko dramaitiko in gledališče Linhartova »Zupanova Micka« in »Matiček se ženi«.
Nikoli se ne sme pozabiti, da je delal Linhart brez predhodnikov. Morda Ije bil v njegovem času še ohranjen kakšen primer protestantske šolske igre, morda je vedel za uprizoritev (»Raja« 1657. 1. itd., ne verjamem pa, da bi kaj vedel za tisti prizor iz »Georgea Dandina«, ki ga je knez K*rsto Frankopan ponašil v ječi na Dunaju, preden so ga obglavili. (30. aprila 1671. 1.)
Prevajati dn presajati v naše okolje tuje gledališko delo, ustvarjati pa čeprav le s prevodom, prvi izvirni po-sveitni dramatski dialog, najti zanj besede s komično-dramaitičnim učin-
kom, je bilo v tem primeru vsaj tolikšno stvariteljsko delo kot je bilo Trubarjevo in Dalmatinovo prevajanje biblije. Ce so knjige slovenskih protestantov biblija naše književnosti in jezika, potem sta »Zupanova Micka« in »Matiček« kot prva primera slovenskega živega, dramatičnega govora in podobe naših ljudi in razmer (kljub tujima predlogoma) prav tako bibliji slovenske dramatike in gledališča. Izvirni prizori v »Matičku« pa so naravnost temeljni biseri naše samonikle dramatike. V trenutku, ko smo spoznali resnično vrednost »Zupanove Micke«, se nam šele tudi »Matiček« predstavi v svoji pravi veličini, saj se je Linhartov genij v njem najmočneje in zrelo uveljavil. Tistih 17 izvirnih prizorov je poleg, polizvirnih in prevedenih živa priča nadpovprečnega dramatika, ki ni le prevajal in presajal, temveč tudi ustvarjal iz sebe in to tako, da je enakovreden Beau-marchaisu. Dr. Gavellla, ki je pred leti režiral pri nas »Matička«, je spričo njegove silne dramatičnosti, ki jo je dosegel Linhart z umnimi okrajšavami, spričo neposrednosti, priistnoisti in učinkovitosti pri nrfti vaji oib nekem prizoru upravičeno vzkliknil: »To je boljše kot Beaumar-chais!« Res! Nlečesa pisec »Figara« ni poznal: dtramats/ke strnjenosti in ekonomičnosti; zato sta v »Figaru« marsikje dialog in dejanje razvlečena. V tem ga Linhart nadkriljuje ne oziraje se na malenkostne neijasnosti, ki so nastale zaradi okrajšave, v vsem drugem pa mu je enakovreden. Po višem svojem umetniškem bistvu, vrednosti in pomenu zasluži Linhart priimek —■ slovenski Beaumarchais, kot človek in revolucionar pa ga. zaradi čistega značaja celo prekaša.
Se neka bistvena razlika je med »Matičkom« in »Figarom«. Figaro je izrazit razredni zastopnik revolucionarnega meščanstva, Matiček pa ie predstavnik in glasnik ljudstva, tiste
— 96 -
delovne množice, ki niti v francoski revoluciji ni dobila pravic, ki ji gredo. Se več! »Matiček« govori tudi v imenu slovenskega, naroda, v imenu slovenskega jezika zoper tujo gosposko.
V	tem je celo njegova bit, t>o kateri živi in bo živel, saj se ravno po tem-, kako ga je Linhart oblikoval in ustvaril, odlikuje poleg in mimo predloge. Linhart je v Matičku ustvaril Figa-rovega slovenskega bojnega tovariša in brata, čeprav mu ni mogel niti zaradi verjetnosti niti zaradi cenzure položiti na usta toliko puntarskih besed in duhovitosti, kakor jih govori Figaro, toda zaradi tega ni Matiček v -bistvu nič manj revolucionaren. Ziv človek je iz slovenskega kmečkega ljudstva, Figaro pa je meščan. Toda tudi tam, kjer je Linhart kaj izpustil zavoljo resničnosti, ker je kot pravd umeitnik hotel prikazati resničnega in živega slovenskega človeka ne pa papirnatega proipovednika, se nam zopet izpričuje njegova umetniška tan-kovestnost in genialnost. To velja tudi za vse ostale osebe, od barona Naletela do Gašlperja. Povsod, kjer je mogel, je vpletel kakšen ljudski rek. Napredek od ».Micke« je tudi v (jeziku, kii je čistejši, sočnejši in še bolj živo tekoč. Treba mu ]e le prisluhniti in odkril boš v njem dramatičnost i:n svojevrstno godbo, ki ji prepletenost dolenjskih in gorenjskih oiblik daje še prav poseben čar. Melodiji dolenjščine in gorenjščine se prepletata med seboj v eno kakor v kakšni simfoniji, v katero je spletel skladatelj razne 1'juds.ke napeve. Stil in jezik — oba sta Linhartovi umetni tvonbi, s svojo melodijo in slovnico, s številnimi nedoslednostmi ustvarjena deloma po knjižnem izročilu deloma po ljudski govorici. Oboje je Linhart vlil v živ govor. Ali ni — po svoje seve — podobno pri Prešernu? Res, njegov jezik je čistejši, enotnejši in polnejši, toda prav Prešeren se je prvi zavedal Linhartove veličine
ter mu zato tudi izrekel v imenu slovenstva priznanje, ko mu je posvetil nesmrtni nagrobni napis:
Steze popustil nemškega Parnasa, je pisal zgodbe kranjske star’ga časa. Komu Matiček, Micka, hči župana, kj mar mu je slovenstvo, nista znana? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, domače boste ga Talija, Klijo!
Ce na koncu pri vsem pravičnem in smiselnem presojanju ponovno premislimo še dejstvo, da je Linlart ustvarjal tako rekoč brez tradicije, brez gledališča, ki ga še takrat in še precej časa pozneje nismo imeli, medtem ko je imel Beaumarchais v francoski dramatiki tako genialne prednike, kakor je bil Moliere, da je imelo francosko gledališče v »Comedie Francaise« že takrat veličastno dobo svojega razvoja za seboj, potem šele spoznamo, kolikšna je bila Linhartova umetniška samozavest in preroditeljska moč. Kolikšno je moralo biti njegovo zaupanje v slovensko besedo in gledališče, ki mu je prav on položil trdne in veličastne temelje. Vse to je mogel storiti v tistih /temnih časih in razmerah le nekdo, ki je goreče in iz vsega srca veroval v revolucionarno svobodoumnost, v slovenstvo in slovanstvo, kar svedoči poleg drama.tskih del tudi njegova Zgodovina Kranjske. Za-slulžil je, da bi bil že pred Cankarjem postavljen njegov kip v vežo dramskega gledališča, saij je v dramatiki redek in enakovreden njegov predhodnik, svetlejši in vedrejši, čeprav mu ni bilo dano, da bi svoje sile tako razvil in uveljavil, kakor bi bil mogel in hotel, če bi živel delj časa in če bi mu ne bilo treba opravljati toliko pionirskega dela. Toda tudi to, kar je ustvaril v dramatiki, bo živelo, dokler bo živelo slovensko gledališče in dokler nam bo mar slovenstvo, (kakor je to izrekel Linhartu v čast in slavo največji genij slovenstva -Prešeren.
JEZIK V LINHARTOVEM MATIČKU
Slovenski knjižni jezik so ustvarili protestantski pisci šestnajstega stoletja. Trubar je sprva pisal jezik, ki ga je znal od doma, to se pravi narečje okrog Velikih Lašč. To narečje je dolenjsko z vsemi značilnostmi do-lenjščine: muč, nuč, bug, močnu, dobru, mejstu, vejm, lejta, lejp. V poznejših delih tudi pri njem že beremo lep ali leep, znamenje, da bivanje v gorenjsko govoreči Ljubljani ni šlo mimo njega čisto brez sledov.
Pisatelji naslednjih stoletij so bili zvečine Gorenjci, zatorej so v knjižnem jeziku gorenjske oblike čedalje bolj izrivale dolenjske. Vendar je moč pismene tradicije tolikšna, da so pisatelji Nedolenjci prav do Prešerna mešali svoje domače oblike in »knjižne« dolenjske.
Trubar je pisal volk, dolg, molčim, mazal, videl, mislil. Ker jih je tako pisal, tudi nobenega dvoma ni, da je v njih l tudi izgovarjal. Seveda posebne vrste l, saj sam pravi, da ga je treba izgovarjati »debelu, po bez-jašku«. Ta debeli l, ki ga danes govore še nekateri Belokranjci, je v osrednjih narečjih v drugi polovici 16. st. prešel v dvoustnični W, le-ta pa je silno vplival na predhodne samoglasnike ter jih prienačeval. Tako je jezik prišel od videl preko vidou do vidu, od delal preko delou celo do delu.
Druga težava je zrasla našemu knjižnemu jeziku iz tako imenovane moderne vokalne redukcije. Nepoudarjeni in kratko poudarjeni i, u so oslabeli v polglasnik in pogosto popolnoma izpadli. Trubar je pisal, ker je še tako govoril: palica, hudo, sit, kruh, danes se v osrednjih narečjih že govori palca, hado, sat, krah.
Ker je osnova slovenskemu knjižnemu pisanju in izgovoru jezik 16. stoletja, pišemo ali vsaj skušamo pisati tako, kakor so pisali protestantski pisci, čeprav je današnja narečna izgovarjava že močno spremenjena. Hrvatje in Srbi večine teh težav nimajo, ker je njih knjižni jezik še mlad, in zato pišejo, kakor govore.
Lahko si je misliti, do kakšne zmede v pisavi je moralo priti v 17. in 18. stoletju, ko so se pisci skušali držati dolenjščine kot knjižne osnove, sami pa so bili Gorenjci ali Primorci in protestantovskih knjig skorajda ni bilo več dobiti. Povrh vsega pa se je še jezik tolikanj spremenil. Anarhija je bila popolna. Med dolenjske oblike so mešali svoje narečne, pisali zdaj volk, zdaj vovk, nepoudarjene i, u izpuščali ali postavljali na napačno mesto. Zraven tega pa so se zmerom lovili v pisanju, ker niso imeli pravega znamenja za polglasnik in so ga včasih pisali a, včasih i ali e. Ko je bila zmeda na višku, posebno še s Pohlinovim vpeljavanjem ljubljanskega narečja, je nastopil Linhart. Razumljivo je, da moramo v njegovem pisanju naleteti na vse te raznorodne prvine.
Najprej vpliv knjižne dolenjščine; kaže se v pisavi vejš, svejt, toku, v murju, močnu, godilu itd. Pod tem vplivom je zapisal celo devejti, kakor nikoli noben Dolenjec ni govoril. Gotovo je torej, da takih oblik ni izgovarjal ne Linhart ne tedanja Ljubljana, z vso pravico jih lahko pogorenj-čimo. Linhart je bil namreč Radovljičan, živel in pisal pa je v ljubljanskem okolju. V Radovljici kakor v Ljubljani pa se je takrat govorilo gorenjsko narečje, seveda različno pobarvano. Iz domačega kraja ima na-jodva, per nemo, mo rebra polomem, na vertd, prebiv&lše, odpušane. To nam dokazuje njegova pisava, še bolj pa rime v kupletih, n. pr. le ena je v stano zacelit to rano; kar kuje, kar toče (= tolče), prenest' ni mogoče.
Če hočemo Linharta podati v njegovem jeziku, ga moramo podati v gorenjščini. A spet ne bi bilo prav, če bi to storili v današnji gorenjščini, saj je odtlej minilo že 100 let. Linhart stoji torej nekako v sredi jezikov-
— 9R -
nega razvoja med Dalmatinom in današnjim dnem. Vokalna redukcija ob Linhartovem času še ni segla tako daleč kakor v naših dneh, zatorej piše še igračeca, služabnek, slamnek, tiho bode (= bodi)! Poudarek je bil še ciosti pogosteje na končnem zlogu, kakor je danes, o tem nam pričajo Linhartovi akcenti: žene, roko, zemlo, nogo, per ženah, lohka, gerde reči se od tebe slišjo. Da pa je poudarek že prehajal nazaj, nam kaže rima: ...de so strili nam vesele, dopolnili naša žele.
Eden izmed poglavitnih razločkov med gorenjščino in dolenjščino je poudarek v nedoločniku. Gorenjščina rabi daljši nedoločnik, dolenjščina kratkega in v le-tem preskoči poudarek s končnega zloga za zlog proti začetku: gorenjsko nosita, nosit, jokata, jokat proti dolenjskemu nosat, jokat. Ker gre v tem pogledu ljubljansko narečje skupaj z dolenjščino, najdemo v Matičku obojne oblike.
Kje se godi Veseli dan, kam ga je Linhart postavil? Po jeziku sodeč, prav gotovo na Gorenjsko. Tudi besedilo kaže na to. Govori o Gobovem gradu tam doli na Dolenjskem, Tončka ločijo od Ljubljane hribi in doline, Jaka lahko pojezdi tja dopoldne in je pod večer že nazaj. Iz namigovanja na velesovske nune bi se dalo misliti prav na srednjo Gorenjsko (Brdo ali tam kje).
V	jeziku posameznih oseb ni Linhart nakazal nobenega razločka. Baronica govori kakor Jerca in baron še malo bolj robato kakor Gašper. Kdor bi hotel delati take razločke, bi se oddaljil od Linhartove zamisli. Ko bi bil le-ta hotel, bi bil prav gotovo mogel baronovo in baroničino govorico gosposko pobarvati, saj kaže v Matičku čudovito odrsko spretnost. Baron je Linhartu podeželski graščak in mogočnik, ki govori jezik podložnikov, kakor ga je od njih slišal. Ta jezik govori tudi na samem z baronico, ne vpleta vanj ne nemških ne francoskih ali italijanskih besed razen tistih germanizmov, ki jih rabi ljudstvo. Pri Linhartu je fevdalec Almaviva postal ženskarski baron Naletu, satira je glede na barona nalašč zabrisana, zato pa je pridobila komedija.	A.	Bajec
Dr. Bratko Kreft:
FRAGMENT O SLOVENSTVU LINHARTOVEGA »MATIČKA«
Sto petdeset let smo potrebovali, da smo spoznali vrednost Linhartovega dela in ga priznali za klasika. Dotlej smo ga šteli le med prve naše posvetne prevajalce in še tu so ga filologi in slovničarji zelo kritizirali, ker so mu merili njegove čudovite dialoge po vatlih šolniške slovnice. O zakonih izvirnosti, predelavah in prevajanju dramatskih del še pri nas javno sploh nismo veliko razpravljali, kaj šele, da bi se poglobili v probleme dramatske umetnosti in dramaturgije. Prvi, ki je že pred leti opozoril na posebnosti Linhartovega dramatskega dela v svojem odličnem sestavku o Linhartu v Biografskem leksikonu, je bil dr. France Koblar, ki je s tenkim dramaturškim posluhom zaslutil, da je Linhart vendarle več kakor le prevajalec. Drugi zaslužni delavec linhartologije je urednik njegovih Zbranih spisov, prof. Alfonz Gspan, ki je objavil že pred leti razpravo o »Zupanovi Micki«, medtem ko mu je ostala razprava o »Matičku« v rokopisu.
Ze Slodnjakovo odkritje in trditev, da je »Tugomer« v stihih Levstikovo delo, je opozorilo literarne zgodovinarje, literarne teoretike in kritike na zakone dramaturgije in na posebnosti dramatske tvornosti. Pri-
— 99 —
merjava Jurčičevega izvirnika v prozi z Levstikovim »Tugomerom« izpričuje, da ne gre le za Levstikovo verzifikacijo Jurčičevega besedila, marveč da se je Levstik oddaljil od Jurčiča vsebinsko in idejno ter hkrati dal tudi nekaterim glavnim osebam drug značaj. Ko je pred približno dvema desetletjema režiral »Matička« dr. Gavella, je tik pred premiero izjavil, da je režijsko-dramaturško nekje bistveno zgrešil, ker je ves čas mislil na Beau-marchaisovega »Figara«, zdaj pa je prišel do zaključka, da je v Linhartovem »Matičku« toliko izvirnih mest, da je to delo njegovo in slovensko, saj ni zgolj lokalizacija francoskega dela. Tenkoslušni gledališčnik je odkril izvirne glasove Linhartove dramatske strune in je celo razmišljal o tem, da bi nekdo prevedel njegovega »Matička« v staro kajkavščino v stilu »Ma-tijaša Grabancijaša dijaka« od Tita Brezovačkega. Tako zelo so ga prepričale izvirne plati Linhartove komedije.
Potrebno bi bilo iti od stavka do stavka, od besede do besede in primerjati Linhartovo delo z Beaumarchaisovim ter vse razlike in posebnosti ne le formalno prevajalsko, marveč tudi dramaturško primerjati med seboj. Pri tem bi prišli nujno do zaključka, da smemo zaradi številnih Linhartovih izvirnosti šteti »Matička« med njegova dela in njegovo komedijo za slovensko igro. Ze Gspan je opozoril, da ima Linhartova komedija 17 izvirnih prizorov, kar je že samo po sebi dovolj tehten in prepričljiv dokaz o velikem Linhartovem dramatskem talentu, saj niso ti izvirni prizori pisani z nič manjšo ustvarjalno silo, kakor je napisan Beaumarchaisov »Figaro«, ki ima v svetovni literaturi prav tak umetniški sloves kakor na primer Gogoljev »Revizor«.
Ni tukaj niti pravo mesto, da bi podrobneje razpravljali o problemu Linhartovega prevajalstva, dramaturške predelave in izvirnosti, tudi ni za to dovolj prostora, vendar se mi ne zdi odveč, da ob letošnji uprizoritvi »Matička« opozorim na nekatere posebnosti in lepote Linhartovega dialoga, na njih domačnost, živost in slovenstvo, kajti delo ni le presaditev, marveč je vzniknilo iz slovenskega duha, iz slovenskega človeka in slovenske zemlje — ne oziraje se na francosko predlogo. Ta ni za Linharta pomenila pri »Matičku« nič več, kakor na pr. za Moliera kakšna Plautova predloga ali za Corneilla de Castrova tragedija o Cidu — in tako dalje.
Ze prvo dejanje nam nudi zelo zanimivo podobo o Linhartovem delu. Takoj, ko je »Figara« dodobra preštudiral, je moral spoznati, da ga ne bo mogoče tako lahko presaditi na slovenska tla in med slovenske ljudi, kakor je to mogel z Richterjevo komedijo »Die Feldmtihle«, ki jo je po vsebini in dejanju sorazmerno lahko prestavil k nam, čeprav ne smemo pozabiti, da je pri prevajanju dialoga naletel na težka mesta, kjer se je moral tudi nekoliko oddaljiti, če je hotel smislu izvirnika dati slovensko udarnost, vsebino in prepričljivost. Tudi družbene razmere, ki se zrcalijo iz Richterjeve komedije, so bile na Kranjskem iste, vsaj pri tistih slojih, ki v njej nastopajo; čeprav so Tulpenheim, Monkof in Stemfeldovka kranjski plemiči, ki so bili vsekakor bolj nemško, ko slovensko orientirani, vendar ne smemo pri tem pozabiti na dejstvo, da so mnogi kranjski plemiči tiste dobe vendarle obvladali ljudski jezik svoje dežele. To izpričuje med drugim tudi dejstvo, da je pri drugi uprizoritvi »Zupanove Micke« nastopil kot Tulpenheim sam grof Hohenwart, ki je spadal k izbranemu kranjskemu plemstvu. Slovenščina sploh ni bila tako strašno zadnja, kakor smo pod vplivom nemških zgodovinarjev preteklega stoletja mislili, saj se je celo vi-pavsko-kranjski plemič Sigismund Herberstein (1486—1566), pisec Moskovskih zapiskov, ponašal z njo in s hrvaščino, ko je bil na ruskem in carigrajskem dvoru.
— 100 —
Če primerjamo Beaumarchaisov izvirnik z Linhartovim »Matičkom«, opazimo na prvi pogled, da je razlika že v številu oseb, ki nastopajo v eni in drugi. To je prva priča, da ni mogel zgolj prevajati, marveč da je delo vsaj krajšal, če ne več. Tudi to ni nepomembno omeniti, da se godi Beau-marchaisova komedija v Španiji in ne v Franciji, ker je bilo njeno dejanje za takratno francosko cenzuro prenevarno, Linhart pa je vso stvar vendarle postavil v svojo domovino in med svoje ljudi. Če je hotel prikazati slovenske ljudi in slovensko okolje, ni mogel grofa Almavive iz Aguas-Frescasa pri Sevilli prestaviti le z drugim imenom kot kranjskega grofa v svojo komedijo, ker so bili kranjski grofje vendarle plemiči nemške narodnosti. Da bi vsi ljudje in okolje njegove komedije bili čim bolj iz slovenskega sveta, je vzel najnižji čin plemiča-barona, ki ga je mogel doseči tudi Slovenec. Tako si ga je prislužil Linhartov sošolec Jurij Vega, genialni matematik in topničar.
Baronstvo pa si si mogel tudi kupiti in če si se dokopal do premoženja in se prikupil kroni, si ga tudi dobil. Tako je prišel do baronstva Cojzov oče. Cojzova mati je bila Slovenka in ni neutemeljena domneva, da je pri stanovski spremembi španskega grofa v kranjsko-slovenskega barona mislil Linhart tudi na barona Cojza, mecena slovenskega razsvetljenskega kroga. Seveda tega ne smemo vzeti dobesedno, kar se osebe in karakterja tiče, čeprav smo upravičeni misliti, da je Cojzova druščina tudi znala prav po rokokojsko ljubiti in živeti. Grof Almaviva je dobil v slovenščini celo značilno in simbolično ime: Baron Naletel — to se pravi človek, ki jo je skupil, ki bo naletel, kakor pravi Matiček.
Beaumarchaisova grofica Rozina je Linhartova baronica Rozala, kajti Rozina bi ne bilo domače, kranjsko ime, Rozala pa je in še prav po kmečko zveni! Za Figara si ni mogel zmisliti boljšega imena kot je Matiček, prav tako ne za Suzano boljšega ko je Nežka — mislim v okviru ljudi in okolja, kjer se njegova komedija godi. Kakor je grofa »ponižal« do barona, tako je tudi Matička napravil le za »gartnara grašinskega«, ker si pač kranjski baron ni mogel privoščiti grofovskega komornika kakršen je Figaro. Vse to že priča, kako tanek sluh je imel Linhart za socialno okolje in za ljudi po njih socialnem položaju. Njegovo prizadevanje je bilo prikazati slovenske ljudi in slovenski svet. Zato je moral spustiti vse, kar se ne bi skladalo z njim. To je tudi storil dosledno in stvariteljsko, ker ni mehanično presajal tuje predloge v svoj kranjski svet, marveč se je na izvirnik oziral le toliko, kolikor ga je bilo mogoče vskladiti z ljudmi, navadami in razmerami kranjske dežele. V izvirniku je grajski vrtnar Antonio, ki je poleg tega še stric Suzane in oče Fanchette, kar Gašper ni.
Cherubina, grofovega prvega paža, je Linhart spremenil v navihanega in zaljubljenega kranjskega študenta Tončka. Ker je izpustil Marcellino, je moral spremeniti tudi vlogo zdravnika iz Seville Barthola in grofičinega učitelja glasbe Bazilija. Tako je namesto teh treh oseb iz izvirnika nastala Linhartoya figura »Zmešnave, eniga advokata na deželi.« Modele za advokate je Linhart lahko našel, saj je imel v svoji najbližji okolici kar tri: dr. Pillerja, dr. Mraka in dr. Repiča, ki so vsi trije nastopili kot igralci pri krstni predstavi »Zupanove Micke« 28. decembra 1789. leta. Spet je na to dramaturško rešitev vplivalo kranjsko socialno okolje, kajti kranjski baron ni mogel vzdrževati za svojo baronico posebnega pevskega učitelja. To bi bilo nekaj izrednega, Linhart pa si je prizadeval, da bi ustvaril nekaj kolikor mogoče tipično kranjsko-slovenskega.
Vlogo Gusmana Brid’Oisona (Jecljavec, Mutec), prisednika sodišča, je prevzel pri Linhartu »Žužek, kanclir grašinski«, vlogo pisarja in tajnika
— 101 —
dona Gusmana, Double-Maina (Dolgoprstež) pa »Budalo, njegov šribar«, na katerega je Linhart prenesel Gusmanovo jecljavost, ker Double-Main ne jeclja. Torej spet razlika v karakteristiki oseb! Jerca je županova hči, Fanchette pa je hči Beaumarchaisovega grajskega vrtnarja Antonia. »Jaka, en lakaj« nadomešča grofovega slugo-konjenika Pedrilla. Izpadel je mladi pastir Grippe-Soleil in prav tako mlada pastirica. Ze s tem, ker je izpustil Marcelino, Barthola in Bazilija, je bil prisiljen komedijo predelati in skrajšati. Zadnje je celo komediji koristilo, ker je s tem tudi strnil in poenostavil dejanje, ki je zaradi številnih konfliktov v izvirniku včasih nekoliko komplicirano. Vsekakor je »Matiček« po tej plati preglednejši. Seznam oseb obeh del daje torej takšno podobo:
BE AUMARCHAIS:
Grof Almaviva Grofica, njegova žena Figaro, grofov komornik in hišnik Suzanna, grofičina prva sobarica in Figarova zaročenka Marcellina, gospodinja Antonio, grajski vrtnar, Suzannin stric in Fanchettin oče
Fanchetta, Antonieva hčerka Cherubin, grofov prvi paž Bartholo, zdravnik iz Seville Bazile, grofičin učitelj klavirja Don Gusman Brid’Oison, sodni pri-sednik
Double-Main, pisar, tajnik dona Gusmana Sodni sluga
Crippe-Soleil, mlad pastir
Mlada ovčarica
Pedrille, sluga-konjenik
Sluge, kmetje, kmetice. (Neme osebe)
Prizorišče je grad Aguas-Frescas, tri milje od Seville
LINHART:
Baron Naletel Rozala, njegova gospa Matiček, gartnar grašinski
Nežka, hišna dekelca
Gašper, en delovc (vendar ni v nobenem sorodniškem razmerju niti z Nežko niti z Jerico, ki je županova hči)
Jerca, županova hčer
Tonček, en študent na vakancah
Žužek, kanclir grašinski
Budalo, njegov šribar Rihtni hlapec
Jaka, en lakaj Kmeteški fantje inu dekliči
Jegra se na enim gradi na Goren-skim blizu ene vasi
Zanimivo je, da Linhart ni pripisal, da je grad njegove komedije blizu Ljubljane, podobno kakor je v izvirniku blizu Seville. Ali ni hotel tega poudariti v seznamu oseb iz kakšnih posebnih razlogov, ali je to le slučajno?
Vnanjo podobo, kako je delo krajšal že zaradi izpuščenih oseb in se s tem prisilil, da napiše izvirne povezave, da doseže enotnost dejanja, pričajo še številke prizorov v posameznih dejanjih.
BE AUMARCHAIS:
Prvo dejanje: 11 prizorov Drugo dejanje: 26 prizorov Tretje dejanje: 20 prizorov Četrto dejanje: 16 prizorov Peto dejanje: 19 prizorov
LINHART: Le 9 Le 20 Le 13 Le 14 Le 18
- 102 -
Pri tem je treba še upoštevati, da je Linhartova komedija precej krajša od »Figara« — ne oziraje se na manj nastopajočih oseb. Zdaj bi bilo potrebno analizirati, kako je dramaturško predelaval, saj si je s tem svoje delo občutno otežkočil, čeprav bi ga mogel sicer tudi skrajšati. Ker pa je hotel ustvariti kranjsko-slovensko komedijo in ne le lokaliziran prevod, je moral ustvariti vezi med spuščenimi prizori, moral je nadomestiti izgubljeno vsebino in dejanje, ker je nekaj oseb spustil — skratka, prisilil se je do izvirnosti!
Oglejmo si vsaj posamezna mesta iz prvega dejanja, da bomo videli, kako je prevajal in kako predelaval. Zanimiva je takoj druga Figarova replika:
Beaumarchais:
Figaro (lui prend les mains) — Sans comparaison, ma charmante. Oh! que se joli bouquet virginal, eleve sur la tete d’une belle fille, est doux, le matin des noces, a l’oeil amoureux d’un epoux!..
Hrvaški prevod (dr. Batušič):
Figaro (hvata ju za ruku) Neusporedivo, draga moja. Oh, taj lijepi djevičanski vjenčič na glavi mlade devojke u svadbeno jutro, kako je sladak zaljubljenom oku muža!...
Nemški prevod (od Ludvika Fulde):
Figaro (fasst sie bei den Handen) Unvergleichlich, mein Schatz. Myr-tenkranz und Brautschleier am Hochzeitsmorgen — giebt es wohl einen verliebten Brautigam, dem so etwas nicht gefallt? (Wieder mes-send, der Hohe nach) Eins, zwei, drei...
Linhart:
Matiček: Prov lepu; ta roža tudi lepu stoji, ali lepši cvede tvojih lic roža v mojih očeh!
Ali ni Linhart celo lepše povedal ko Beaumarchais? »Al lepši cvede tvojih lic roža v mojih očeh!«? Ne samo lepše, tudi poetičneje! Izvirnik je naravnost prozaičen v primeri z Linhartovo stilizacijo!
Podobno je s Suzaninim stavkom: »Et moi, je n’en veux point,« ki se glasi v hrvaščini: »A ja nipošto neču,« pri Fuldu, ki je prevajal zelo svobodno: »Nein, ich will es nicht.« Linhart ne pove le po domače, ljudsko, marveč tudi z ljudsko metaforo: »Ta ne bo pela, po obeni ceni.« Ce bi le prevajal, bi mirno lahko zapisal: »Ne, nečem!«, kakor je to naredil Fulda. To so sicer drobtinice, kakor bi kdo rekel, toda takšnih drobtinic je v Linhartovem delu veliko. To ni več običajno prevajanje, to je že samostojno prestiliziranje! Podobno je s Figarovim stavkom: »Oh! quand elles sont sures de nous!«, ki bi ga mogel mimo prevesti: »O, kakošne so, kader so nas gvišne!« toda njegov Matiček, ki ni meščan kakor Figaro, reče to po ljudsko, po slovensko živo in sočno: »Toku je le, kader nas žene enkrat v svojo mrežo ujamejo.« Saj je vsebina ista, toda kako lepše, kako slikovitejše je povedano! Tudi Puškinova pesem o Apelu in čevljarju ima isto vsebino ko Prešernov sonet in vendar je Prešeren lepše povedal in je zato tudi njegov sonet umetniško boljši ko Puškinova pesmica! V takšnih primerih ne gre več za vsebino, marveč za formo, ne več za kaj, marveč kako!
— 103 -
Sedaj pa sledi prva bistvena vsebinska razlika v njunem dialogu. Suzana ugovarja Figaru z dvema stavkoma, medtem ko Nežka kar vzklikne: »Tiho bode!« Ker je Linhart spremenil svojega Matička v vrtnarja, mora to vnesti tudi v dialog, da ga bodo gledalci poznali tudi po njegovi novi funkciji, saj ga je baron povišal. Zato pravi Matiček jezikavi Nežki, ki ga premalo upošteva: »Al vejš, Nežka, de jest za naprej ne bom več kerte lovil doli po verti? Ti boš mogla z mano drugači ravnati. Od dones tega dneva sim jest ta prvi hišni služabnik inu toku rekoč perjatel baronov.« To so prve, čisto izvirne Linhartove besede, prav tako pa je njegova tudi utemeljitev, zakaj naj bi bila ta soba najboljša zanju, ko pravi: »Po tim, jest menim, boš vunder spoznala, de v celim gradi ni bolšiga kraja za najidva koker tukej v sredi med baronam inu med gnadlivo gospo.« V izvirniku pravi, da je soba najudobnejša zavoljo tega, ker je pač med sobama grofa in grofice, Matiček pa pove, da tudi zato, ker je postal prvi služabnik na gradu. In kako humoristično to pove, ko pravi, da ne bo več na vrtu krtov lovil!
Takšnih primerov je v Linhartovem delu zelo veliko. Toda preskočimo sedaj te podrobnosti in si oglejmo Treki nastop, ko pride Zmešnava. To je prvi izvirni Linhartov prizor in lahko rečem tudi prvi izvirni slovenski komedijski prizor sploh. Linhart predstavi odvetnika Zmešnavo, ki prevzame sicer nase nekaj vloge Bartola, Marceline in Bazilia iz izvirnika, vendar vse skupaj čisto v novi obliki, saj je tudi figura odvetnika Zme-šnave Linhartova. Tu se je Linhart prvič razpisal kot izvirni komediograf in iz tega prizora diha njegov sproščeni humor, humor slovenskega fanta iz ljudstva, kakor je Matiček. Razgovor med Zmešnavo in Matičkom je po svoji komedijsko-dramatični vsebini in obliki enakovreden z Beaumarchai-sovimi dialogi. Takoj v tem prizoru se nam odkriva Linhart kot mojster dialoga in komedijski stilist, ki čudovito gradi dejanje in dialog in ki neposredno in živo med dialogom karakterizira tako Zmešnavo kakor Matička!
Podrobna razčlenitev Linhartove komedije bi dokazala, da ni nič manj izvirna v svoji presaditvi in predelavi kakor Comeillov »Cid«, ki ga je Corneille napisal po prvem delu drame »Mocedades del Cid«, od Španca Guillena de Castro (1569—1631). Corneille je predvsem strnil in to celo precej nasilno — dejanje izvirnika po pravilih enotnosti dejanja, kraja in časa ter s tem zakrivil marsikakšno neverjetnosti Linhart pa je z dramaturško prepesnitvijo naredil svojo komedijo čudovito verjetno in resnično v slovenskem svetu. Nemški literarni zgodovinar B. Busse pravi o »Cidu«, ki je imel kljub kritiki nekaterih sodobnikov velik uspeh: »Kar je učinkovalo, pa je bilo predvsem dejanje in to ni bil Corneille, marveč Guillen de Castro! Po našem občutku bi storil Corneille najboljše, če bi prevzel de Castra z mesom in kostmi...« Linhart pa je ravno tam najbolj uspel, kjer ni le prevajal, marveč šel po svoji, izvirni poti. »Cid« je Francozom veliko delo njihove klasike kljub španski predlogi. Zato njih režiserji in igralci in občinstvo nič ne mislijo na predlogo, marveč so že davno sprejeli »Cida« med svoja velika dela. Isto zasluži Linhartov »Matiček« v naši dramatiki. Če hoče uprizoritev hoditi po tistih najlepših in najizvirnejših Linhartovih poteh, ki so bila slovenska, ki so že v letu velike francoske revolucije z »Matičkom« manifestirala za tisto slovenstvo, ki ga je v Linhartovem delu odkril sam Prešeren, se ni treba niti režiserju niti igralcem niti občinstvu niti najmanj ozirati po Beaumarchaisu, marveč mora le prisluhniti slovenskemu duhu in človeku, jima slediti in ju tudi v sebi obuditi. Potlej
— 104 -
bodo vsi spoznali, kako čudovita je ta slovenska komedija, ki je z vso upravičenostjo tako naša kakor so francoski Comeillov »Cid«, Molierov »Don Juan« (po Tirsu de Molini), »Šola za može« (po Terencovi komediji »Adelphoe«), »Amfitrion« (po Plautusovem »Amphitruo«), »Skopuh« (po Plautusovi komediji »Aulularia«) ali pa Goldonijev »Lažnik« (po Corneil-lovem »Le Menteur«, ki pa je bil spet napisan po Alarconovi komediji »Verdad sospechosas«). Še marsikakšen primer bi mogel navesti iz svetovne književnosti, kjer pisci svojih predlog sploh niso navedli, Linhart pa je bil celo tako pošten, da je napisal na naslovno stran knjižne izdaje svojega »Matička«: Obdelana po ti francoski: La folle joumee, ou le ma-riage de Figaro par M. de Beaumarchais. Važna je oznaka »obdelana«. S tem je že sam opozoril, da je šel delj kakor pri »Zupanovi Micki«, kjer je zapisal »Prenarjena po tej nemški: »Die Feldmiihle.« Kljub francoski predlogi moremo in moramo šteti Linhartovega »Matička« za slovensko klasično delo, kajti Linhart »Matička« ni niti le prevedel, niti le predelal niti le poslovenil, marveč ustvaril.
PRVI IZVIRNI PRIZOR V KOMEDIJI »MATIČEK SE ŽENI«.
Zmešnava, Matiček
MATIČEK: Ho, ho! Gospod Zmešnava, perserčni gospod! So v svate peršli?
Vedo, de se bom jest ženil. — No, no, me prov veseli.
ZMEŠNAVA: Perjatel, je scer govorjenje od ene ženitve, res je; al ne celo toku, koker ti misliš.
MATIČEK: Tale — (na nos pokaže) naj ga pogledajo, se bo ženil. Oni pak znajo mislit inu govorit, kolker se jim polubi.
ZMEŠNAVA: Sva sama? Naj obeden ne sliši?
MATIČEK: De bodo celo sami, grem jest tudi.
ZMEŠNAVA: Čakej, perjatel! Midva imava nekej posebniga govorit! — Ti si pred tremi lejti doli pod Novim mestam na Gobovim gradi služil. Je res al ne?
MATIČEK: Res.
ZMEŠNAVA: Tok poznaš klučarico na tistim gradi, imenuvano Marija Smrekarca?
MATIČEK: V treh letih sim jest tolkajn ženskih obrazov vidil; dobru vedo, de ni mogoče vse v glavi obderžat.
ZMEŠNAVA: Na to nisi pozabil. Al morebiti se boš saj na tistih dve sto kron spomnil, katere ti je posodila?
MATIČEK: Če mi jih je posodila, sim jih tudi zapravil. Nič se lože ne pozabi koker zapravleni dnar.
ZMEŠNAVA: Posodila sub conditione expressa —
MATIČEK: Nikar, po latinski mi jih ni posodila.
ZMEŠNAVA: To se reče, s tim perstavkam, s to zavezo — de jih boš nazaj plačal inu de jo boš vzel.
MATIČEK: Toko! Tista je pak druga. Al je lepa?
ZMEŠNAVA: Se zžjde.
MATIČEK: Mlada?
ZMEŠNAVA: Per narbolših letih, okoli štirdeset.
— 105 —
MATIČEK: Mesnata?
ZMESNAVA: Redi se dobru, ne bode ji oponešenu.
MATIČEK: Velika, majhena?
ZMEŠNAVA: Pokaj to prašanje? — Ti jo dobru poznaš; nikar ne taji!
MATIČEK: Zato, gospod žlahtni, kir njim raven eno tako ošim. Naj jo oni vzamejo; njim se bo bol perlegla. Moj dolg ji pak za doto pustim.
ZMEŠNAVA: Perjatel, ne pozabi, s kom govoriš! Te tvoje zvijače ti ne bodo nič pomagale.
MATIČEK: Vejm; ke bi doktar bil, bi mi kej noter nesle.
ZMEŠNAVA: Zadosti je praznih besedi. Al jo plačaš inu jo vzameš? To je mojo prašanje. — Poglej, ona ti je še zdej dobra; mi je pisala, de imam to reč lepu na tihim porovnati; če se pak raji pravici koker nje dobroti podveržeš, te imam tožit zdajci, per ti priči. — Govori, Matiček!
MATIČEK: Vidijo, ta reč se more z jasno, trezno glavo dobro preudarit in premislit. Dones sim jest pijen, pijen od veselja, pijen od lubezni koker vsaki ženen. Naj poterpe saj do jutriga.
ZMEŠNAVA: Fantalin, ti se z mene norca delaš. Le čakej, jest ti jo bom zasolil per zeleni mizi, de boš vse tvoje dni mislil na Zmešnavo.
MATIČEK: Nikar naj se ne jeze, gospod žlahtni!
ZMEŠNAVA: Se bova zaslišala per gospodski, inu še dones! Inu še dones! (Oče iti, v tim pride Nežka inu zad obstoji.)
MATIČEK: Naj gredo z mano doli na vert; jim bom dal eno dino pokusit, de se bodo ohladili. Sicer bi jim jeza škodvala.
Gresta oba.
Dragotin Cvetko:
JANEZ B. NOVAK IN NJEGOV FIGARO
Se pred kratkim |je bil Janez B. NovElk kot sikla-daielj in zlasti kot slovenski skladatelj Skoraj neznan ali pa vsaj nezanimiv. Znano je bilo le to, da se je udejstvoval v ljubljanski Filharmonični družbi in je napisal neko kantato, ki po svoji muzikalni strami še danes ni znana. Verjetno se ni ohranila, ni ipa tudi izključeno, da še tiči skrita v kakem* arhivu. Ohranil se je le njen tekst, ki gai je napisal Alojz von und zu Canal, ki je bil svetnik deželnega glavarstva v Ljubljani.! Ta je svoljo pesnitev nazval »Krains Bmpfindungen«. Natisnjena je bila v drobni knjižici, ki pravi na na-
i Gl. Instanz Schematismus fUr das Her-zogthum Krain, 1802, 34.
slovni strani, dai je »Krains Empiin-dungen« komponiral ljubitelj glasbe Janez B. Novak (»>. . . Johann Baptist Novak, Liehhafoer der Tonkimst«), na hrbtni strani pa označuje, da so jo izdali ljubljanski ljubitelji glasbe (»die Tonkunjst Lielbhaber zu Laibach«.)-Prav tam tudi najdemo, da je ta kantata bila izvedena v juliju 1801. leta, ko je Ljubljano obiskala bavarska volilna kneginja — vdova Marilja Leo-poldina. Njej je bil tekst posvečen in v isti namen ga je uglasbil Novak. Slovesnost v čast Mariji Leopoldini je bila v dvorani stanovske redute dne 26. julija navedenega leta. Začela seje
2 Gl. izvod v NUK, 77838.
— 106 —
z neko simfonijo in dvema koncertoma za violino in klavir. Na žalost viri ne povedo, čigave so bile te skladbe. Zaitern so ob zvokih trobent in pavk razdelili Canalov tekst, čemur je sledila osrednja točka sporeda, Novakova kantatai in tej pripadajoča ouvertura. Po poročilih iz tega časa je kantata vzbudila nedeljeno odobravanje talko s strani navzočega domačega občinstva kakor posebej kneginje,a Vse gilasfbene točke na tej prireditvi je nedvomno izvedla Filharmonična družba, v kateri je bil Novak močno aktiven. Več pa o tej kantati ni bilo zabeležanega.
Glasbeno zgradbo kantate »Krains Bmpfindungen« pa naaorno kalže besedilo kantate. Vrste se zbor-recitativ-arijanzibor-recitativ-arija^zbor-reciSativ-arija dveh solistov (Herman in Aerno-na)-ziboT. Iz tega Sklepamo, da je bila njena arhitektonika v stilu takratnih kantat. Četudi morda ni bila kdo ve kalko široiko zasnovama in se gotovo ni mogla meriti z velikimi oratoriji in kantatami tedanjih pomembnih evropskih mojstrov, pa je vendarle res, da je .zanjo moral Novak razpolagati s precejšnjo tehnično spretnostjo in smislom za dramatsko oblikovanje, kar pač takšna kantata nujno potrebuje, četudi v mejah danih možnosti. S&mno besedilo pa je izrazito patriotsko in polno vdanosti vladarski hiši.
Ni toreij čudno, če ta Novak s svojo kantato na nemški tekst in vrhu vsega ibrez partiture, iz katere bi lahko kaj več zvedeli o skladateljevi muzikalni zmogljivosti ter stilni usmeritvi, ni mogel biti predmet podrobnega raziskovanja ter proučevanja. O njegovem delu so manjkali vsi podatki. Predvsem pa ni bilo skladb, ki bi mogle biti najstvarnejša podlaga za spoznavanje njegovega ustvarjanja ter dela. Po srečnem naključju pa je- ljubljanska Narodna in univerzitetna knjižnica pred nedavnim prišla v posest Novakove glasbe k Linhartovemu
■1 Laibacher Zeitung, 1801, št. 60.
»Matičku«’, s čimer se je situacija v hipu sprememila. Lik Novaka je postal vprašanje slovenskega skladatelja in njegove tvorbe izpred konca 18. stoletja. O tem. bo razpravljala posebna študija, za katero tu ni ne potrebe ne prostora. Zato naj sledi le nekaj drobnih zanimivosti o Novaku in njegovi glasbi k »Matičku«, prav kratek oris, ki nima namena poseči v razmeroma obilno arhivsko gradivo niti v podrobno analizo te Novakove glasbe.
Novak je bil po rodu verjetno Ljubljančan. Umrl je 29. januarja 1833. leta v 77. letu starosti5 in tako se je rodil verjetno nekje v 1756. letu. Podrobni podatki o njegovem rojstnem kralju in datumu rojstva pa so trenutno še pomanjkljivi. Služboval je kot uradnik in je med drugim bil tudi gubernijski kancelist, koncipist in taksator. Za nas pa je najzanimivejše, da je bili delaven član Filharmonične družbe od njene ustanovitve do svoje smrti, dolga leta član njenega upravnega odbora in v letih 1809—1818 tudi njen direktor.« Vodja, Filharmonične družbe je bil tudi v času francoske okupacije Ljuibljane in Po njegovih prizadevanjih se je Filharmonična družba v tem razdobju javno povsem izolirala. Izvaljala je kulturni molk. za kar je po vrnitvi avstrijskih oblasti bila zelo upoštevana in je smela svoja izvestja objavljati v uradnem gulbernijalnem šematizmu. Novakovo zadržanje do Francoizov kajpada zanimivo posveti v njegovo nazorsko in nacionalno usmeritev.
Za razvoj Filharmonične družbe je bil Novak zelo zaslužen. To dokazuje njeno delo, ki je bilo v času Novakovega upravljanja te organizacije in zlasti v času 1813—1818, ko je imel Novak v pogledu programske politike in celotnega poleta odločilen vpliv nanjo, izredno plodovito. Uspešnost
■1 Partituro hrani glasbeni oddelek NUK. s Gl. mrliško knjigo šentpeterske župnije v Ljubljani in Laibacher Zeitung 1833, št. 12.
6	Prim. poročila Filharmonične družbe.
— 107 -
njegovih prizadevanj naglašajo visi, ki so se doslej kakor koli bavili s poročanjem o zgodovinskem razvoju Filharmonične družbe, med njimi tudi Friedrich Ketsbacher in Peter Radics.
V	priznanje zaslug ga je Filharmonična družba leta 1825 .izbrala za svojega častnega člana.7 Ce upoštevamo, da se je s tem uvrstil med ustvarjalno sicer mnogo pomembnejše glasbenike — častne člane ljubljanske Filharmonične družbe, med katerimi so bili Josef Haydn (1800), Beethoven (1819), Georg Hellimesberger (1821) in Ndcol6 Paganini (1824), je bila ta izvolitev velika čast.
Da je lahko strokovno posegal v delo Filharmonične družbe, je moral biti Novak primemo glasbeno izobražen. Kje si je to izobrazbo pridobil, je drugo * vprašanje. Ob tem opozarjam, da je bila Ljubljana skozi vse 18. stoletje, za časa delovanja Acade-miae Philharmonicorum in po njej glasbeno- zelo razgibana. V zadnjih desetletjih 18. stoletja so se v njej udejstvovali mnogi ljubitelji glasbe, diletanti, ki pa niso bili diiletantje v današnjem pomenu te besede, marveč razgledani izobraženci, ki so negovali igro na raznih insrumentih in celo skladali. KakoT že davno pred njimi nekateri pomembni glasbeniiki, so se tudi oni s ponosom nazivali diletante. Eden takih je bil tudi ustanovitelj Filharmonične družbe Karl Moos, po poki icu dimnikar, hkrati pa — kot pravijo viri — izvrsten čelist, steber godalnega kvarteta, s katerim so nastali temelji leta 1794 ustanovljene Filharmonične družbe. DTug tak, še sposobnejši ljubitelj glasbe — diletant pa je bil Janez B. Novak, za katerega vemo, da se je neposredno po ustanovitvi Filharmonične družbe udejstvoval v Ljubljani kot kapelnik. Takrat je bil kancelist deželnega glavarstva, torej mu je bilo glasbeno udejstvovanje — formalno gledano — postranska sluižba, v resnici pa osred-
7	Prim Arhiv Akademije za glasbo in poročila B ilharmonične družbe.
nje področje njegovih življenjskih interesov. Ze iz vsega tega lahko sklepamo, budi če ne navaljamo nadaljnjih virov in razlag, da je bil podjeten glasbeni delavec in je v tedanjem ljuibljanslkem mestu naišel dovolj prilike za šiiroko razpredeno glasbeno udejstvovanje.
Nadarjenost in izurjenost v kompozicijski tehniki sta omogočili Novaku, da je napisal glasbo k Linhartovemu »Matičku«. S tem nam postane jasnejše tudi vprašanje, kakšna je bila v glasbenem pogledu njegova kantata »Krains Empfindungen«. Po času nastanka je bila slednja mnogo kasnejša, vsaj kakih 10 ali 11 ‘let za glasbo k »Matičku«. Ker se je Novak glasbeno v tem času nedvomno še močno vzpel, je morala biti njegova kantata iz 1801. leta širokoipoteznejša, po koncepciji značilnejša, tehnično in v izrazu pa bolj dovršena in globlja od glasbe k »Matičku«.
Svoji glasbi k »Matičku« je Novak dal naziv »Figaro« najbrž zaradi Beau-mardhaisovega vzorca, ki je bil podlaga Linhartovemu tekstu, ali pa pod vtisom Mozartove »Figarove svatbe« (Figaros Hochzeit, Le Nozze di Fi-garo), če jo je seveda poznal. Mozartova opera je nastala kakih pet let prej kot Novakov »Fiigaro«, in če je morda ni sam slišal, (je verjetno
o	njej bral- v raznih poročilih o izvedbah na Dunaju, v Pragi ali kje drugje, saj je kmalu po nastanku kljub dvomljivemu uspehu o priliki krstne uprizoritve na Dunaju zaslovela po vsej Evropi in še danes osvaja srca poslušalcev. Tako smemo razlago za Novakov naziv omenjene glasbe iskaiti v obeh virih, od katerih vsak opravičuje naziv »Figaro«. Verjetno sta obe enako tehtni, zlasti še zato, ker je bil tudi Mozartovi »Figarovi svatbi« tekstovni izvor v Beaumarchaisu, po katerem je Loren-zo da Ponte (Emanuele Conegliano) priredil svoj libreto za »Figarovo svatbo«.
— 108 —
Za komponiranje glasbe k »Matičku« je Novaka gotovo spodbudil Lin-hairt sam, kd je bil z Novakom istih let, V tedanji .mali Ljubljani sta se gotovo tudi osebno poznala, če že ne drugače, pa vsaj preko Linhartovega svaka Makovca, v katerega hiši »am Platze« (današnji Mestni trg) št. 189 je v letu 1793 stanoval Novak.8 Kot kaže partitura, se je pisanja te glasbe Novaik res lotil. Mamituani sicer trdi, da je Linhart svojemu »Matičku« sam priredil petje, pri katerem da so udeleženi visi igralci.0 Pri tem se je gotovo naslonil na znano dejstvo, da je bdi Linhart glasbeno nadarjen in dokaj izobražen ter je tudi sam skladal.10 Možno pai ue tudi, da je Mantuanija zavedel do omenjene trditve kak kasnejši primer pevskih točk k »Matičku«. Ni namreč verjetno, da bi Linhart sam zložil pevske točke za svojega »Matička«, saj je za to očividno pridobil Novaka, ki je bil v komponiranju mnogo bolj verziran, kar dokazuje »Figaro« precej prepričevalno. Ob tem se serveda postavlja tudi vprašanje, kdaj je Novaik komponiral »Fd-gara«. Glede na tekst bi nastal »Figaro« v 1790. letu, ko je bil »Ta veseli dan ali Matiček se ženi« prvič natisnjen pri Kileinmayerju. Z malimi izjemami je namreč besedilo »Figara« povsem is!o kot ono v prvi izdaji »Matička«. Prav te neznatne razlike v olbeh tekstih pa odpirajo vprašanje, ali ni morda v »Figaru« uporabljeno besedilo še prvotnejše od onega v izdaji iz 1790. leta. Ce jih gledamo z muzikalnega vidika, je nekatere teh sprememb izvedel ali Novak z Linhartovim pristankom ali celo Linhart tna podlagi prvotne izdaje zaradi večje spretnosti, če že niso vsa sploh prvotna koncepcija Matička. Iz vsega tega lahko sklepamo, da je »Fi-
8	Gl. Instunzkulendcr f Ur das Herzog-thum Krain, 1793, 35,
» Mantuani J., O slovenski operi, Zbori, VI/3, 29—30.
10 Gl. primere na str. 221 in 222 v A. T, Linharta »Zbranem delu«, 1910.
garo« nastal nekrje v 1790. letu ali neposredno pred natiskom prve izdaje »Matička«. Kajpada bi bilo možno tudi to, kar trdi Mantuani, da je bil Linhart avtor pevskih točik k »lej svoji komediji. Te pa niso ohranjene in zaenkrat ni nobene verjetnosti, da bi Sipiloh nEistale, saj je v ta namen Novaik napisal mnogo več kakor zgolj pevske točke. Pri tem naj še omenim, da partitura »Fiigara« skoraj gotovo ni Novaikov rokopis. Iz nje se kaže, da so jo najbrž pisale kar tri roke: ena notalni del, druga besedilo in tretja dinamične znake. Zagonetko treh sodelavcev v pisanju partiture bo še treba razjasniti. Na vsak načdn pa se spričo tega nehote in nujno vprašamo, zakaj neki bi Novakov original prepisovali drugi, če njegova glasba morda v času nastanka, niti kdaj kasneje -sploh ni bila izvedena.
Glasbo k tekstom, ki imajo značaj opernega libreta, je Novak napisal v četrtem »nastopu« drugega akta, v desetem nastopu četrtega in v osemnajstem nastopu petega, akta. Vokalni del obsega solistične speve Neižfke, Jerce, Tončka, Matička, gosipe in barona — natanlko kalkor je predpisal Linhart, ki (je bdi v tehniki opernih solov verziran že zaradi svojega prevajanja italijanskih arij v slovenskd jezik. Ni pa izključeno, ampaik celo zelo verjetno, da je Linhart pevske oziroma predvidene glasbene vložke tehnično formiral v soglasju z Novaikom in je slednji torej v tem pogledu sodeloval pri zasnovi »Matička«. Instrumentalni del »Figara« pa ima nekatere zanimive menjave instrumentov v posameznih vložkih. V vložku drugega akta uporablja Novak 2 rogova (corai due in Dis), 2 oboi, 2 violini (I., II.), violo in violoncello ozir. kontrabas (basso). Za vloželk v četrtem aktu se poslužuje spet 2 rogov, tokrat v G, namesto oboe pa 2 flavti, medtem ko je ostala zasedba ista. Glasbeni vložek v petem aktu pa instrumentalno obsega 2 rogova v F in Dis, 2 oboi in ostalo zasedbo brez flavt. To menja-
— 109 —
vanje in kombiniranje kaže izvrstno Novakovo poznavanje značilnosti instrumentov, ki jih je hotel prilagoditi značaju glasbe in s tem teksta, celotna faktura pa odlično obvladanje instrumentacijske tehnike. Orkester mu teče gladko in zveni polno, in-strumentacija je v mali, .komorni zasedbi, ki bi bila v Ljubljani tega časa lahko izvedljiva, prav duhovita, četudii je enostavna. Spretnega se je pokazal Novak tudi v volkalni tehniki. Teikistu ustrezno se v drugem aktu vrstijo soli, dueti in terceti, v četrtem se tem pridružijo kvarteti, v petem pa še kvinteti dn seksteti tako, da je na koncu že cel majhen komorni zlbor. Ze formalna zgradba sama dokazuje, kako premišljeno so bili sestavljeni pevski vložki, s koliko preudarka jih je Linhart razmeščal in kako jim. je muzikalno širokopotezno ter prefinjeno sledil Novak in v njih graidnji dosegel višek v zadnjem aktu.
Stilno je »Figaro« čist baroik v kar se da. polnem smislu Mozartove glasbe. Ni sicer ne tako obsežen ne tako bogat in razmahnjen, kakor so Mozartova dela. Pa se otb poslušanju njegove glasbe vendar zdi, -kakor da bi se prelival kak odlomek iz te ali one Mozartove opere. S tem nočem reči, da bi bil Novakov »Figaro« nekaka kopija Mozarta, saj je v njem tudi osebna skladateljeva nota in nedvomno tudi precej izvirne invencije. Duh »Figara«, ngegov stil, metode v formiranju melodične in zvočne strukture ter instrumentacije, vse to pa je kljub temu v čistem mozartovskem načinu. Bogato okrašene in spevne melodije se razvijajo neprisiljeno, preseneča čist zvok in jasna, preprosta, pa trdna in logično utemeljena ter smiselna arhitefktonika. Iz te glasbe zveni pristno doživetje, ki priča o skladnosti z vsebino besedila, prisrčen humor, ki poslušalcu pričara vso duhovitost dejanja ter ga popelje v igriv,
široko in vendar tako drobno nasmejan svet baročne umetnosti in časa. Zato tudi Novakova glaslba osvaja in tčeprav je po formi skromna, daje slutiti o bogatem notranjem glasbenem doživljanju svojega tvorca.
Ce drži ugotovitev literarnih zgodovinarjev, da Linhartov »Matiček« v času svojega nastanka ni bil uprizorjen, tudi Novakov »Figaro« ni bil izvajan. Zaenkrat nam je namreč znano to, da je »Matiček« šele 1848. lela začel razveseljevati poslušalce in gledalce. Ob primeru Novakovega »Figara« pa se zdi, da (bosta morali slovenska glasbena in literarna zgodovina kljulb dosedanjim trditvam- to vprašanje šs in ponovno raziskovati in priti do nadaljnjih zaključkov, če bo gradivo to dovolilo. Ce pa »Figaro« ni bil izveden v času svojega dn »Matičkovega« nastanka, tudi kasneje ni bil. Viri iz poznejšega časa so namreč precej bogatejši, pa: kljub temu doslej še niso pokazali o tej glasbi nobenih sledov.
Za slovensko glasibo je »Figaro« znatnega pomena. Odkriva nam novega skladatelja iz časa prvih naporov za razvoj izvirne slovenske gle-daliiške glasbe. Dokazuje nam, da je bila tedanja slovenska glasbena tvorba, četudi v osamljenih primerih Zupana in Novaka, v pogledu kompozicijske tehnike na precej visoki ravni, ki ni ‘bila nič nižlja od ravni mnogih bolj znanih zahodnoevropskih skladateljev takratnega razdobja. Novakovo sodelovanje z Linhartom, ki se vemo izraža v »Figaro«, tudi upravičeno dopušča, da Novaka uvrstimo med slovenske skladatelje in nakažemo tezo, da so začetki slovenskega preporoda v nekem smislu odmevali tudi v prizadevanjdh slovenske glaisbe konca 18. stoletja. Novakov »Figaro« je važen zgodovinski dokument, ki pa zaradi svoje muzikalne svežine še danes laihko nudi Obilo užitka ter oplaja širolke množice poslušalcev.
Komponist B. Adamič je priredil Novakovo glasbo za našo uprizoritev »Matička«. Predvsem jo je skrajšal in poenostavil. Tri Novakove vložke pa je obdržal v celoti.
- 110 -
LJUBLJANSKE UPRIZORITVE LINHARTOVE KOMEDIJE »VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI«
Linhartova komedija »Zupanova Micka« je izšla v začetku leta 1790, potem ko so jo že 28. decembra 1789 prvič igrali v Ljulbljani.
Takisto je pozneje v letu 1790 izšla Linhartova komedija »Veseli dan ali Matiček se ženi«, kdaj pa so jo v obdobju po izidu prvič igrali, ne vemo. Domnevno so jo prvič uprizorili diletanti v Novem mestu 6. januarja 1848 s ponovitvijo 9. januarja 1848. Po dosedanjih ugotovitvah so jo nato še igrali v St. Vidiu pri Vipavi spomladi 1848 enkrat, v Idriji pa v avgustu in septembru istega leta dvakrat. V Ljubljani je do izdaj ugotovljena prva uprizoritev dne 24. januarja 1849.
Od tega časa so se nenehno vrstile uprizoritve Linhartovih komedij po najrazličnejših diletantskih odrih, ki so iz raznih vzrokov rajši uprizarjali »Zupanovo Micko«, in po poznejših stalnih slovenskih gledališčih. Podroben pregled bi pokazal, da sta bili obe Linhartovi komediji pravi ljudski igri.
Za Ljubljano štejemo uprizoritve novejšega slovenskega gledališkega dogajanja od prve uprizoritve »Zupanove Micke« 1789 kot uvodne predstave porajajočega se slovenskega gledališča, upoštevamo predstave Slovenskega društva v Ljubljani po marčni revoluciji 1848, predstave Čitalnice v Ljubljani in nato stalmejše predstave po ustanovitvi Dramatične-
Lepaik za slavnostno 1.000. predstavo Dramatičnega druitva v Ljubljani
Slikovno gradivo, ki ga objavlja ta številka »Gledališkega lista« in ki se nanaša na 60-letnico nekdanjega Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani oziroma na besedilo o Linhartovih komedijah, so dali uredništvu na razpolago rokopisni oddelek NUK, Narodni muzej in Slovenski gledališki muzej v Ljubljani.
#
Do konca sezone bo Drama še uprizorila: Racine: »Britanik«, v režiji Sl. Jana, Shaw: »Pygmalion«, v režiji VI. Skrbinška, M. Bor: »Kolesa noči«, (slovenska noviteta) v režiji VI. Skrbinška in Kulundžič: »Človek je dober«, v režiji Sl. Jana.
Det. gledate i Ljubljani. Dr.pr.iooo. V torek, dne 13. februarja 1900. leta.
Dram. društva.
Stara pesem.
(j) BliiijiiiigiftmlUn. Muttit))ii».i[i. KntitHOm. m
h jnita »fci mi l i i b )usup pi M L hj lifjr t ?.
— 111 —
ga društva 1&67, ki uvajajo stalno, poklicno Slovensko deželno gledališče v Ljulbljami z nasledniki.
24. januarja 1849 Sezona 1870/71 Sezona 1898/99 Sezona 1934/35 Sezona 1943/44 Sezona 1944/45
Po tem načelu so se zvrstile uprizoritve Linhartove komedije »Veseli dan« v Ljubljani takole:
1 predstava
1 predstava
2 predstavi 15 predstav •2 predstavi
11	predstav
Predstava v proslavo 60-letnice nekdanjega Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani v sezoni 1952/53 bo po tem redu torej triintrideseta.
Ftredstav »Veselega dne« v sezoni 1918/19 ni šteti v vrsto predstav Narodnega gledališča v Ljubljani, ker so komedijo tedaj uprizorili srednješolci dijaškega društva »Preporod«, četudi
kar da 32 predstav
v režiji Rada Železnika in ob pomoči še drugih slovenskih igralcev (pa brez njih igralskega sodelovanja). Omenjamo to predstavo zato, ker so v njej nastopili nekateri poznejši vidnejši člani sloveraskih gledališč. Talko je igral Tončka Vladimir Skrbinšek, Gašparja Ciril Debevec, Žužka Stane Melihar, sodeloval pa je tudi Petrovčič.
Razdelitve vlog pri različnih uprizoritvah Linhartove komedije
	»Veselii dan ali	Matiček se ženi«	
	Novo mesilo 1848	Ljubljana 1870/71	Ljubljana 1898/99
Režiser	Pollak	Nolli	Inemann
Baron Naletel	Gorjup	Nolli	Danilo
Rozalija	Gromova	M. Hohnova	Gusti Danilova
Matiček	Javornik	Šušteršič	Housa
Nežika	Dicentijeva	Odi jeva	Lima Polakova
Tonček	Benediktova	Kajzel	Vračkova
Zmešnjava	Pollak	Rus	Orehek
Žužek	Zupančič	Pogaič'ar	A. Verovišek
Budalo	Rehar	Eržen	Inemann
Jerica	Gorjupova	Brusova	Bergantova
Gašpar	SchraJmek	Pucihar	Lovšin
Jaka	Sandri	Svajgar	Jos. Verovšek st.
	Ljubljana	Ljubljana	Trst
	1934/35	1943/44	1946/47
Režiser	Dr. Gavella	Dr. Pavlovčič	M. Sancin
Baron Naletel	Levar	Korošec	Naikrst
Rozalija	Nalblooka	Pugljeva	Gaibrijelčičeva
Matiček	Sancin	Sever	M. Sancin in Lulkež
Nežika	Mira Danilova	Svetelova	Sancinova
Tonček	Saričeva	Ankin	Barbičeva
Zmešnjava	Cesar	Lipah	Košuta
Zuižek	Kralj	Raztresen	Raztresen
Budalo	Dameš	Brezigar	Belizar Sancin
Jerica	Vida Juvanova	Golietva	Rodoškov a
Gašpar	Potokar	Blaž	Valič
Jaika	Crn obori	Dolinar	Ocvirk
— 112 —
Janko Traven:
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V LETU 1892.
Poleg Čehov, ki so si po nesrečnem požaru 13. avgusta 1881 morali drugič! postaviti svoje Narodni dtitvadlo v Pragi, je proti koncu prejšnjega stoletja več slovanskih mest v avstro-ogrski monarhiji dobilo nova gledališča. To so bila mesta: Krakov 11893, Split 1894, Zaigreb 1895, Lwow 1900, vrsto teh novih gledališč pa je začela Ljubljana z novim deželnim gledališčem, odprtim jeseni 1892.
Vendar pa je bila med temi novimi gledališči bistvena razlika v tem, da so si jih narodi postavili zvečine že po prejšnjih energičnih posegih v gledailiš.ko dogajanje dotičnih mest, kolikor je bilo pod vplivom nemških gledališč, podpiranih po vladnih germanizatoričnih nagibih, in da so si po svojem kulturnem razvoju že prej izbojevali in utemeljili svobodni razvoj lastnih narodnih gledališč. V Ljubljani pa je dvojnost ostala in tudi v novem deželnem gledališču sta se pod isto streho znašla i nemško i slovensko gledališče.
Naključje požara starega stanovskega deželnega gledališča na Kongresnem trgu v Ljubljani v noči med 16. in 17. februarjem 188-7 je omogočilo postavitev novega gledališča, toda razvoj slovenskega gledališkega življenja do tega trenutka še ni omogočeval revolucionarne nadvlade Slovencev v deželnem gledališču in izrinje-nja nemškega gledališča kot ene izmed važnih postavk vladne politike in celotnega ustroja nemške kulturne politike avstrijskih fevdalcev in birokratov s področja počasi se oblikujočega, samosvojega slovenskega kulturnega življenja.
Nedvomno pomeni leto 1892 mejnik v razvoju slovenskega gledališča in ozna-menuje v pcriodizaciji slovenskega gledališkega življenja tisto obdobje, ki ga označuje ustanovitev prvega stalnega, četudi še polpoklicnega slovenskega gledališča ob prehodu iz dolgoletnih diletantskih poizkusov v nove možnosti začetnega igralsko-umetniškega oblikovanja. Perspektive niso bile na zunaj revolucionarnega značaja, temveč se je prehod kazal v počasnem razvojnem oblikovanju, ki
so ga pospeševale splošne politične in kulturne okoliščine na Slovenskem v teh letih. Očitno pa se kaže predorna sila oblikujočega se malega naroda, ki si ob sodelovanju svojih najboljših mož osvaja nove kulturne postojanke, medtem ko se na političnem področju iz topoglavega slogaštva podaja v vrtinec stranlkairtskeiga političnega življenja, neredko dokaj pospešujočega smer in silo tekmovanja ob merjenju svojih plodnih moči.
Zares je prešlo slovensko gledališče na nove temelje v zgodovinskem letu 1892, ki jc ob nastopu nepopustljivega Mahniča s prvimi organiziranimi nastopi konser-vativno-klerikalnih skupin na začetku obdobja ločitev duhov na Slovenskem. Ne glede na to pa je pomenil novi položaj slovenskega gledališča še vedno uspeh manifestacije enotne kulturne misli pri Slovencih, ki je združila v perspektivi okrepitve slovenskega kulturnega in narodnega razvoja ves narod. Ob prelomu v nove čase je bil trenutek rednega dela prvega slovenskega stalnega gledališča kakor naročeno izbran v najugodnejšem položaju medsebojnih razmerij, ki se v takih okoliščinah ni pojavil vnovič prej kakor ob koncu prve svetovne vojne. Vsa zgodovina Slovenskega deželnega gledališča od leta 1892 do 1918 to dokazuje.
Kranjski deželni zbor in Slovensko
gledališče
Pni volitvaih 1883 so si Slovenci izvo-jevali zmago v kranjskem deželnem zboru in bi v njem mogli neomejeno gospodovati, če bi jih ne ovirale tradicionalne politične razmere v deželi, premajhna odločnost in prevelika obzirnost. Zato so bile skoraj vse odločitve in rešitve slovenske absolutne večine kompromisne in polovične. K temu ni nič manj in nič več pripomoglo dejstvo, da je bil kranjski deželni predsednik že od leta 1880 slovenski rojak Winkler, deželni glavar pa fovdallec, nemžki grof Gustav Thurn. Za slovensko gledališče velike važnosti pa
- 113 -
je bilo hkrati, da je ljubljanski občinski svet 1882 prišel zopet v slovenske roke in da je bil slovenski župan Ljubljane Peter Grasselli, eden prvih nekdanjih igiraltev Dramatičnega društva in več let njtegov predsednik, v odločilnih latih, ko so sikilepaili o .zidavi novega gledališča, hkrati namestnik deželnega glaivarja.
Tik pred požarom starega gledališča je deželni zbor na XVI. seji dne 24. januarja 11887 izroči1! -deželnemu odboinu v rešitev prošnjo Dramatičnega društva v Ljubljani za pomnožitev dnevov za slovenske predstaive in pa proišnjo posestnikov lož, ki so se protivili taki rešitvi. Zaradi požara v gledališču teh prošenj deželni odbor ni obravnaval. Pač pa je dovolil Dramatičnemu društvu izplačilo polovice odoihrene podpore v znesiku 2.000 igoiM., ker je društvo začelo prirejati predstave v čitalnici in si je zato moralo prenarediti nove prostore in oskrbeti različne stvari (kulise, oder itd.)
Na XIV. seji zibora dne 17. januarja 1888 pa je podal deželnemu zboru poročevalec Karel Deschmann, slovenski renegat, poročilo deželnega odbora glede zopetne ‘Zgradbe polgoreOega gledališča, ki je vsebovalo podrobne podatke o nastalem položaju in o dosedanjih akcijah dež. odbora. Deželni odbor je sprejel odškodnino zavarovalnice »Riunione adriatica di sicurta«, pri kateri je bilo gledališko poslopje zavarovano, in preskrbel dva nova načrta, če bi se naj novo gledališče postavilo na starem stavbišču (inž. Hra-sky), ali pa v Zvezdi (arh. Walter). Svoje načelno Stališče je-dež. odbor izrazil v naslednjih besedah, ki so iz zgodovinske perspektive zanimive posebno zaradi problematike gledališča za meščane s stališča province, vprašanje, katerega enostranska rešitev je v poznejših letih v marsičem zavirala razvoj Slovenskega deželnega gledališča in ga celo oropala deželne podpore, dokler ni v zvezi z raznimi drugimi vzroki odločilo njegov predčasni konec:
»Po tej požarni nesreči se deželni odbor ni mogel izogniti moralični dolžnosti, da je jel prvi misliti na zopetno zgradbo gledališča. V tem slučaju sicer ne gre za
zgradbo, (ki jo je izvršiti na splošno korist dežele, temveč bila bi to v prvi vrsti stvar mesta Ljubljanskega, za katero je obstanek gledališča že v družbinskem oziru neizogibno potreben, ne glede na to, da ima taki zavod za vsakdanji promet deželnega glavnega mesta jako veliko materialno korist. Da je deželni odbor v tej zadevi pričel potrebne korake, bilo je zanj vendarle merodajno to, da je v njegovi upravi gledališki zaklad, obstoječ iz redute in iz obeh sosednih redutnih hiš, katerega zaklada namen je še ravno tisti, namreč omogočiti gledališke predstave in sploh vzdrževanje deželnega gledališča.«
O načrtih deželnega odbora se je izjavila zaslišana mestna občina ljubljanska, da ne bi hotela prevzeti zgradbe novega mestnega gledališča; da pa bi v primer«, če bi se dežela pogodila s prejšnjimi lastniki lož, da bi tudi v novem gledališču imeli svoje nenaravne privilegije, ne plačala nilkalkega zneska (Ikot prispevek za zidavo novega gledališča), pač pa izdaten znesek, če bi dežela zidala sama; nikakor ne privoli, da bi se zazidalo kaj Kongresnega trga (današnji Trg revolucije) ali pa še celo kaj rv Zvezdi.«
S	svojim sklepom je mestni občinski svet ljubljanski načel najvažnejše vprašanje, ki se je v primeru zidave novega gledališča tikalo slovenskega gledališča, in hkrati s slovenskega narodnega stališča najodločneje napadel nenaravne privilegije posestnikov lož. Ti privilegiji so bili znatna ovira razvoju slovenskega gledališča, (ker polsestnilki llož — zivečine premožnejši nemški meščani in plemiči — namenoma niso hoteli dajati svojih lož na razpolago ob slovenskih predstavah. Če je bil naval k slovenskim predstavam še tako velik in sedeži razprodani, lože so bile prazne, ker njih posestniki k slovenskim predstavam niso hoteli hoditi, prepustiti jih Slovencem pa tudi niso hoteli. Zaradi posebnih dogovorov z deželnim odborom so mogii posestniki celo omejevati število slovenskih predstav. To vprašanje s slovenskega stališča sicer ni moglo biti samo zasebnopravnega značaja, četudi je deželni odbor prav to tolmačenje uporabil in s sodno
— 114 —
Dr. Ivan Tavčar, predsednik Dramatičnega društva v Ljubljani
razsodbo zasebno-praivnoga značaja tega razmerja zilotmil odpor n tuniških posestnikov lož in omogočili zidavo novega gie-dailišča brez upoštevanja teh privilegijev.
Poročilo deželnega odbora je bilo predloženo finančnemu odseku, v katerega imenu je poročal na seji XVI. dne 21. januarja 1888 dr. Poklukar, ki je, imenu-joč posestnike lož »ljudi, ki ima^jo pogrebnega premoženja in so naložili svoje imetje v ložah za to, da so dobivau vsako -elo rento od tega«, predlagal odobritev dozdanjih ukrepov z novimi navodili dež. odboru s pogoji, »da se deželnemu zboru varuje neomejena pravica vsakoletnega dokončnega razpola-laganja z gledališčem, da se torej do požara obstale razmere s posestniki zasebnih lož nikakor ne ponove, pa tudi ni-kakoršne druge, onim podobne, prostost razpolaganja deželnega odbora omejoče raameire ne uvedejjo«.
Predlog finančnega odseka pomeni predor slovenskega stališča in njegovo sprejetje prvo slovensko zmago pri vprašanju zidave noivega gledališča. Posestnike
lož je v razpravi zagovarjal samo baron Schwegel s predlogom, naj bi se gledališče kot deželna ustanova opustilo in napravila svojevrstna ureditev z nemškim Theatervereinom. Njegov predlog je deželni zbor odklonil.
Iz razprave je omeniti posebno stališče slovenskega poslanca Primoža Pakiža, ki je izrazil svoje mnenje kmečkega poslanca, dovolj značilno za poznejši razvoj razmerja med deželnim zborom in Dramatičnim društvom, ko je v prvih letih novega stoletja dobila v njem večino Slovenska ljudska stranka, zastopnica slovenskega kmeta v deželi. Pakiž je bil mnenja, da za podporo novega gledališča s tako ogromnimi stroški kmetski poslanec ne more glasovati. Kajti kmet ima gledišče doma, posebno na davkariji, :ima tudi gledališke igralke, !kot so reveži, bolniki in lačni otroci: »Proti temu pa nisem, da se gilediški fond porabi za to, da se tudi gospoda veseli . . .«
Pri naslednjem obravnavanju zadeve je vsililo deželnemu odboru mnenje deželne vlade nove pomisleke, češ »da bi se vsekakor moralo ozirati le na tak prostor, prj katerem se ni bati, da bi zairad neugodne oddaljene lege glediSkega poslopja razmeroma še manj ljudi zahajalo v gledišče, kaikor jiih zdaj v Ljubljani le' malo zahaja in da bi se vsled tega že naprej moralo reči, da je vse to podjetje ponesrečeno, iker je tudi državni upraivi na tem ležeče, da se deželna sredstva ne porabljajo za taka podjetja, ki nimajo nikake prihodnosti in ki ne morejo obstati . . .« Deželni odbor je zato le nameraval postaviti novo gledališče na pogorišču, toda zato bi bile potrebne vsakovrstne nove ureditve in bi bilo potrebno premagati odpor mestnega občinskega sveta, kar bi trajalo najmanj dve leti.
V	zvezi s ponudbo mestne občine ljubljanske o svojem donesku in predlaganimi stavbišči na senožeti, ki se je razprostirala od Lattermannovega drevoreda do KoLifzeja ali pa v mestni drevesnici oai-roma ob Resljevi cesti, je deželni odbor pri novem zasedanju deželnega zbora podal novo poročilo, na podlagi katerega je na XVII. seji zbora dne 22. oktobra
— 115 —
1888 poročevalec finančnega odseka dr. Mosche izjavil, da je zgratditev novega gledališča neobhodno potrebna, pri čemer je finančni odbor glede predstav mnenja »naj vlada enakopravnost, da ne bode vedno slovenska Talija kot sirota pred durmi deželnega,' .gledišča stala .. .« Kljub temu, da je baron Schwe-gell podpirali predlog Theatervaroina, je deželni zbor sklenil, da je treba zgradbo deželnega gledališča pričeti brez odlašanja. Hkrati je zavrnil ponudbo Theater-vereina, da bi to društvo zgradilo gledališče za 200.000 gold., če prispeva dežela polovico, če mu prepusti odločilen vpliv pri zgraditvi in upravi novega gledališča, če zagotovi prejšnjim posestnikom lož dvajset let neomejeno pravico do njih ložne svojine in če se za slovenske predstave odredijo največ po štiri predstave na mesec. Tud,i so bili 'raizveljatvljeni vsi prejšnji sklepi v zvezi z gradbo gledališča, kolikor nasprotujejo novim sklepom.
Dokončno so tako bili onemogočeni naklepi Nemcev, da bi kakorkoli omejili razvoj slovenskega gledališča, in deželni zbor je pod novim deželnim glavarjem dr. Poklukarjem, ki je zasedel to mesto po smrti grofa Thurna olb koncu avgusta 1888, izpričal svojo slovensko večino in zavest. Z novimi volitvami v letu 1889 se je ta večina še okrepila, ko sta kot zastopnika raidikalcetv prišla v deželni odbor Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar, medtem ko je bil po smrti dr. Poklukarja imenovan za deželnega glavarja Oton Detela.
Naposled so izbrali primeren prostor; misel, da bi zgradili gledališče na prostoru, kjer stoji danes Mestni dom, so opustili, pač pa so sprejeli ponudbo za nakup Mayerjetvega dvorca olb teda>nji Trtžaišlk/i cesti, na kraju, kjer se je začelo graditi Deželno gledališče (današnja Opera). Sprejet je bil načrt inž. Hraskega in arh. Hrubega, k stavbnim stroškom pa sta prispevali mestna občina ljubljanska in Kranjska hranilnica. Poročilo, ki ga je predložil deželnim poslancem pri oktobrskem zasedanju 1890 baron Schwegel, je sklepalo z besedami: »Več nego štiri leta
in pol pogrešalo je deželno stolno mesto gledišče, zavod, iki je v soaijalnem in gospodarskem oziru tolikanj važen; po tem dolgem prestanku pa bode zopet imelo, kakor se je nadejati, lep in primeren ter kolikor se je to dalo pri razpoložljivih isredistivib dosegi, tudi novodobnim zahtevam ustrezajoč Talijin hram. Želeti je le, kar se bode najbrž tudi spolnilo, da se novo gledišče splošno pnii(jailbi in mnogobrojno obiskuje ter da postane za najobširnejše kroge prebivalstva duševno vedrišče, mesto okrepčanja in plemenitega užitka.«
Hribarjev dodatni predlog, da bi se v gledališču luvedla električna razsvetljava, sicer ni bil sprejet {gledališče jo je dobilo šele s sezono 1898/99), zato pa je dr. Ivan Tavčar uporabil priložnost, da je dodatno predlagal, naj se deželni zbor zahvali za podporo 20.000 gold., ki jo je poleg podpore mestne občine naklonila za zidavo novega gledališča Kranjska hranilnica, znana podpornica nemških prizadevanj, kadarkoli je šlo za uresničitev germanizatoričnih namer nemške manjšine v škodo Slovencev. Svoj predlog je utemeljil: »Sodim silno objektivno in stojim na stališču, da je deželno gledališče ne le koristno za mesto Ljubljansko, temveč tudi za vso slovensko narodnost v vsej deželi. Gotovo je tak zavod, četudi se v njem igra večinoma nemški, neobhodno potreben slovenski narodnosti in slavna Kranjska hranilnica je torej s svojim prispevkom — hote ali nehote — podprla stvar, ki ibo sliužila nairodnemu Interesu lin prospehu v korist . . .« Morda je to Ibill alkt poslanskega bontona, ali pa resnične objektivnosti, četoud-i bi jo rajši vizdli kot posmeh. Vsekakor je ta objektivnost zavedla nelkaij let pozneje Taivčarja v sodelovanje z nemško veleposestniško stramko v deželnem izboru in ena poglavitnih točk tega poiliitilčnega pakta je bila objektivna podpora i slovenskemu i nemškemu gledališču, na temeliju ravnopraivnosti, ko je (bilo slovensko gledališče predmet političnega mešetarjenja . . .
Toda zidava novega gledališča se je nadaljevala in poročevalec finančnega
— 116 -
odseka Ivan Hribar je imel na prihodnjem zasedanju aprila 1892 priložnost, da je predlagal različne predloge. Med njimi sta posebno zanimiva naslednja: »Dva doprsna kipa iz mavca, predstavljajoča Shakespeara in Jurčiča, ki se imata namestiti v za to prirejenih školjkah naid proscenijskima 'ložama. . «, nadalje naj bi se napravil z zlatimi črkami napis »Deželno gledališče« na glavnem pročelju, v notranjosti gledališča pa napis iz medi v slovenščini iin nemlščini ... S tem bi naj bil poudarjen slovenski značaj giledaliSča.
Predlogu je nasprotoval baron Schwe-gel in pradllaigad besedita: »za napravo potrebnih Ikiipov v zato prirejenih Školjkah«, s čimer bi billlo olb dani priložnosti uriniti drugačne kipe in to je imel dr. Tavčar v mislih s svojim medklicem: »Dann kom-men Goethe und Schiller hinein . . .« Hribar pa je zavrnil barona dobesedno:
»V finančnem odseku se je naglašalo, ako se postavita dva kipa, da bi bilo potrebno, da se postavi kip kakega slavnega pisatelja dramatičnega, ki si je kot klasik pridobil ime v vsem olikanem svetu. Kot takega odobril je finančni odsek Sbalkespeairja. Dalije pa ije misflil finančni odsek, da bi v gledališču, katero je zidano z deželnim denarjem, predvsem bilo treba Itudi postaviti (kip Ikalkefga dramatičnega pisatelja, kateri je sin domače dežele in kot takega mislil je, naj se odbere Jurčič. Kdo je Josip Jurčič, znano je bolj ali manj, morebiti njega ekscdlenciji gospodu poslancu baronu Schwegliu ne, ker morebiti ni talko točno sledil novejšim pojavom slovenske literature in morebiti tudi ne pozna lepe dramatične pesmi Tugomer’ (medklic barona Sdhweiglla: »Nidht auffuhrbar« — »neuprizorljiv«). Vsaj pravim, .dramatična pešam!’ toda da se tudi predstavljati v dobrem gledališču in morebiti pride čas, ko se bode tudi v resnici predstavljala in zaradi tega mislilo se je v finančnem odseku, da naj se poleg Sheakespearja postavi kip Jurčiča. Res, nekako opravičeno je to, ako njega ekscelencija pravi: ,da Jurčiča primerjati z Shakespearjem je preodvažno’, ali pomisliti pa morate vendar, da Shakespeare
je samo jeden, samo Angleži ga morejo imenovati svojega in nobeden drugi narod ne. Zato boste pa našli pri drugih narodih, kateri imajo kakega — četudi ne tako slavnega pisatelja, da povso-di njega v prvi vrsti slavijo in se ž njim ponašajo. Ako Vi rečete, da ni smeti primerjati Jurčiča z duševnim velikanom Shakespearjem, potem bi se tudi lahko reklo, da se novejši plemiči ne morejo na stran postavljati starim rodovom, kateri so od nekdaj sloveli v deželi. Ali tako daleč se vendar ne sme iti, da bi se reklo, da bi sinu svojega naroda ne smeli staviti spomin na tak način, kakor predlaga finančni odsek.«
Predlog finančnega odbora je bil kajpak sprejet in posmehljivi Hribarjev odgovor je morala njegova ekscelencija baron Schwegl spraviti brez replike r žep. Ostalo mu je edino zadoščenje v medklicu o »neuprizorljivosti« Jurčičeve tragedije »Tugomer«. Res je bila neuprizor-ljiva, toda iz drugih, ne pa estetskih raizlogov, na katere je baron bržčas mislil in po njem tudi Hribar, ko je govoril o »dramatični pesmi«. Jurčičeve tragedije ni bilo mogoče uprizoriti, ker je to branila avsdrijska cenzura, ne da bi uporabila pri (tem svoj. cenzurni svinčnik za črte. Ponovne prošnje za uprizoritev tega Jurčičevega dela je odklonila', četudi so se ponavljale skoraj do prve svetovne vojne. Če je moglo Dramatično društvo v' Mariboru 1914 uprizoriti eno dejanje »Tugomera«, se je to zgodilo po nepazljivosti pristojnega cenzurnega organa, ki so bili po raznih avstrijskih deželah navajeni na različne cenzurne metode. Cenzura na Kranjskem je vztrajala pri svojem odklonilnem stališču vse do konca Avstrije in zato je »Tugomer« mogel doživeti svojo krstno predstavo šele 1919 v drugačnih okolnostih in ob drugačnem slavju: v nemškem gledališču., ki so ga postavili Nemci leta 1911 s podporo Kranjske hranilnice in avstrijskega cesarja Franca Jožefa I., potem ko so že leta 1892 uvideli, da gre razvoj slovenskega gledališča nezadržno svojo pot in da bodo v doglednem času izrinjeni iz poslopja Deželnega gledališča.
— 117 -
Jasno jim je to postalo že leta 1892, ko je deželni odbor dovolil, da otvori Dramatično društvo v Ljubljani novo deželno gledališče s slovensko predstavo. To je bij a naidailjnja sflovenska zmaga., ki jo je ponudila zidava novega gledališkega poslopja in omogočila slovenska večina v kranjskem deželnem zboru. Nemci so se morali zadovoljiti s tem, da so začeli s svojimi predstavami časovno za Slovenci v istem gledališkem poslopju in da so to dvoživnost morali sprejeti prav do leta 19411, poltem (ko so> iz leta v leto morai!i prepuščati slovenskemu gledališču vedno večje število dni za slovenske predstave.
Hribar je kot poročevalec finančnega odbora izračunal, da bi bilo v novem gledališču pri sezoni, ki bi trajala 6 mesecev in pol, razpoložljivih 197 gledaliških dni, od katerih pa bi bilo odbiti
6	normnih dni, da bi ostalo 191 gledaliških dni. V sezoni 1892/93 naj bi bile slovenske predstave po dva dni na teden, kar da 56 predstav, Nemcem pa bi ostalo 135 dni. Ob absolutni večini slovenskih poslancev v deželnem zboru bi se danes čudno zdelo, zakaj nismo mogli Slovenci Nemcev iz gledaiBča docela izumiti? Odgovor na to nam more dati le položaj slovenskega gledališča, ki organizatorič-no pa tudi igralsko še ni prišlo iz svoje začetne stopnje rafcvoja.
Dramatično društvo in Slovensko
gledališče
Dramatično društvo v Ljubljani je bilo ustanovljeno 1867 in je imelo leta 11892 praznovati svojo 25-letnico. V tem svojem obdobju je preživelo več let v stiskah. Ko je bil 1885 in 1886 predsednik dr. Josip Stare in Anton Trstenjak prvič tajnik društva, se je dr. Staretu posrečilo zbrati več diletantov, da so se mogli obnoviti igralski nastopi. Iz te četice se je izoblikoval novi igralski ansambel, ki je nosil vso težo nastopov, ko je prevzel igralsko vodstvo režiser Ignacij Borštnik in vodstvo glasbenih prireditev izkušeni Fran Gerbič. To je bil ansambel!, katerega člani so po večini postali poklicni slovenski igralci in prispodoba sloven-
skega igralca še daleč v leta slovenskega meščanskega gledališča.
Zato veljajo sezone od 1886/87 do 18911/92 kot učna dojba s'!ovenskiih igrali -cev. Svojo iznajdljivost pri njih izbiri je pokazal predvsem že omenjeni dr. Josip Stare, ki ga je v priznanje njegovih zaslug, »katere si je s sedemnajstletnim požrtvovalnim delovanjem stekel za društvo in slovensko dramatiko sploh«, Dramatično društvo na občnem zboru 23. maija 1891 na predlog Firanca Dren-ika izvolilo za častnega člana. Namesto njega pa je Ibiil 1887, ko je po polžami giledailižča postalo očitno, da bo treba na vodilnih mestih mladih sil, za predsednika izvoljeni mladi dr. Ivan Tavčar. Spočetka mu je kot tajnik drugoval Luka Pintar, od leta 1889 pa Anton Trstenjak. Tudi odboru Dramatičnega društva so bila leta do začetka sezone 1892/93 leta trde preizkušnje in velikega napora, če je hotelo uresničiti svoj namen, da ustanovi Slovencem stalno igledaAižče, in hkrati izpofi-niti oporoko m 1 atlaslo v e nsk ega rodu z Levstikom in Jurčičem na čelu (nekdanjih društvenih predsednikov), rodu, h kateremu se je po vsem svojem delu v tem obdobju prišteval tudi dr. Ivan Tavčar.
Poročila o delu odbora Dramatičnega društva teh let govore izato o krepkilh prir praivah, čim bolj se je bližala resničnost zidave novega gledališča in oilm bolj jasna je postajala odboru nailoga, ki ijo bo morali obvladani, Če hoče uveilija-vm slovensko glodalisčo, čigar vodstvo mu je billo poverjeno, in če ga hoiče dvigniti na stopnjo rviilše.
V	društvenem letu 1890/91 jc doseglo društvo 230 članov, ne preveč visoko število, toda vendar še tolikšno, da so mu bile vštevši podpori dežele in ljubljanskega mesta omogočene osnovne priprave. Med člani so bili štirje častni, ki se jim je dr. Stare pridružil kot peti vladiki Strossmaverju, episkopu Rajevskemu pri ruskem poslaništvu na Dunaju, dr. Janezu Bleivveisu in Petru Grasselliju. Usta-novnikov je bilo 32, podpornikov pa 194.
Izmed teh je bil na občnem zboru
10.	maja 1890, v letu, ki je moralo že biti odločilnega pomena za priprave, iz-
— 118 —
Ignacij Borštnik, igralec, režiser, odgovorni vodja Slov. gledališča v Ljubljani in vodja šole Drama tičnega društva v Ljubljani v sezonah 1886/87 do 18931 94, ko je odšel v Zagreb. Borštnik je začel nastopati v Ljubljani kot diletant 1882, iko je bil še uradnik banke ‘Slavijo*. Pokazal pa je talk talent, da so mu omogočili igralski študij na Dunaju z namenom, da bi reorganiziral slovensko gledališče. Pozneje sc je Borštnik > a zvil v odličnega igralca visoke kakovosti in je redno gostoval v Ljubljani. Leta 1919 se je vrnil za Maine v Ljubljano, je pa jeseni istega leta nenadno umrl.
voljen naslednji odbor: Dr. Ivan Tavčar, predsednik, dr. Karel Bleiweis podpredsednik, Anton Trstenjak, tajnik, dr. Josip Vožnja/k, blagajniik; odborniki: Fran Drenik, Ivan Hribar, dr. Danilo Majaron, Ivan Murnik, Simon Rutar, Ivan Železnikar, dr. Vladimir Žitek in Luka Pintar (ko je bil poslednji premeščen v Novo mesto, ga je zamenjal mladi dr. Valentin Krisper, tedaj že urejajoč svoje poglede za razvojne možnosti turizma pri Slovencih).
V	znanstveni odsek so bili izvoljeni izmed teh: dr. Bleiweis, Murnik, Pintar, Rutar, Trstenjak, dr. Vošnjak, dr. Zitek; v igralni odsek pa: dr. Bleiweis, dr. Marajon, Trstenjak, dr. Vošnjak, Železnikar.
Povečini so to bila sama znana imena, na prvi pogled pa je po seznamu važna povezava odbornikov z deželnim zborom, mestno občino in ostalimi torišči javnega udejstvovanja.
Dohodki in izdatki društva v tem obdobju še niso bili veliki in niso v sezoni 11890/91 presegli 6.200 goldinarjev, pri čemer sta pri dohodkih všteti podpori deželnega odbora v znesku 2.600 gol d. in mestne občine v znesku 400 gold. Iz tajnikovega poročila (odkar je bil tajnik Anton Trstenjak, so postajala ta poročila obsežnejša in tehtnejša) na občnem zboru društva 23. maja 1891 je posneti, da so dohodek predstave do tedaj računali povprečno na okroglo 70 goldinarjev, v sezoni 1890/91 pa je znašal ves dohodek
— 119 —
gledaliških predstav okroglo 2.890 gold., na predstavo je prišlo povprečno 116 goldinarjev. To izpričuje dvig števila obiskovalcev in načrtno oblikovanje novega slovenskega gledališkega občinstva, po drugi plati pa kvalitetni dvig predstav. Nekatere predstave so celo prinesle do 200 gold. dohodka, ena celo čez 300 gold. Uporabljani prostor v čitalnici in vse, kar je od tega odvisno in s tem v zvezi, ni dopuščal širšega razvoja, vendar so bile po Trstenjakovem mnenju predstave »le lepe in zlasti v opravah se je pokazal fin okus in lep napredek«. Poleg 'režiserja je feiilo angažiranih osem igralnih moči, med temi 5 gospodov in 3 dame, ostali so bili prostovoljci. Dramatična šolla, ki jo je vadil Borštnik, je v začetku sezone 1890/91 trajala dva meseca, zaradi novih prijav je bilo treba prirediti še en tečaj. Leta 1890 je razpisalo društvo nagrado za libreto, razpis pa ni imel uspeha-
Poročilo nadaljuje: »Težka in tudi lepa naloga čaka nas v bližnjih dneh. Zgradba novega deželnega gledališča brzo napreduje, gotovo brže, nego se pripravljamo mi, da si v njem priborimo prvenstvo«. Zaradi bližnje otvoritve novega gledališča (bi bilo po odborov etn mnenju potrebno pripraviti 1) do voljno in dobro igralno osebje; 2) dober repertoar in 3) lepa »oprava«.
Odbor je bil mnenja, da je igralno osebje treba pomnožiti, da je treba pridobiti novih moči za razne stroke, »kajti z vzgojo smo zakasnili«. Odbor se je dogovarjal z nekaterimi igralci, da bi jih angažirali za slovensko gledališče: ’»Ti dogovori bili so dotlej toliko ugodni, da odbor sme upati, da se mu posreči pridobiti dovoljno število igralnih moči že za zimsko gledališko dobo. Vsekakor mi je omeniti, da se odbor trudi zadostiti zahtevam, ki ga pričakujejo v novem deželnem gledališču.«
Zadostiti drugi zahtevi po dobrem repertoarju po mnenju poročevalca društvu ne Ibi bilo težko. Stari repertoar, ki so ga fZibralli prednika, raizen klasičnih komadov, ne bi bil več uporaben, zato pa je bilo organizirano načrtno prevaja-
nje novih del in popravljanje starih prevodov. Repertoarni načrt za sezono 1891/92 je obsegal Kersnikovo igro, češ da ije pisatelj »že malone gotov z igroka-zom, ki ga je obljubljal društvu«, pa ga navzlic temu ni napisal, in igre dr. Josipa Volšnjaka, (ki da je tuldi »priprarvil neka’ proizvodov«. Slede pnipravljane igire tujih dramatikov:
Ostrovskij, Jaroslav VrcWidky, ’dr. Josip Stolba, Jan Vavra, Kareti Pippich, Stroupežnicky, Fr. Ad. S ubere, Aleksander Fredro, tudi Shakespeare in Henrik Ibsen. S posebno skrnbjo je želelo društvo gojiti francosko igro naslednjih avtorjev: Dumas, Sairdou, Feuiillet, Scrilbe, Lagoue, nadaljje Bisson in dnugi. Ta repertoarni načirt je bili pripravljen za več naslednjih sezon in le malo ga je bilo mogoče uresničiti že 'v sezoni 1891/92, uspelo pa je uprizoriti Ibsenovo »Noro«.
Kar se tiče »opraive«, je društvo z izredno podlporo dežele 'V znesku 1.000 goldinarjev nabavilo nekaj garderobe, vse v mislih na potrdbe bodočih sezon v novem gledališču.
Poročilo nadaljuje o vaižnih odborovih odločitvah, ki jih je občni ziboir odobril in ki odkrivajo previdne ukrepe društva glede pomnožitve števila gledaliških dni v prvi sezoni novega gledališča. O tem so se razgovori začenjali že spomladi 1:891 v upih, da bo morda že v jeseni
1891	gledališče zgraijeno: »Tako pripravljene in pripravljajoče se razveseli, nas letos 2. aprila (1891) slavnega deželnega odbora dopis, v katerem nam naiznanlia, da se bo novo gledališče skoraj oddaljalo, ter vpraša odbor, naj mu javimo pogoje, sploh način, pod katerim bi Dramatično društvo prevzelo prirejanje slovenskih predstav v novem dežellnam gledališču. Glavna stvar se pač vrti okrog lož in okrog števila mesečnih predstav. O tem se je odbor posvetoval v več sejah ter je sklenil, da je pripravljen prflrediti vsak mesec 8 predstav v novem deželnem gledali&žu.« Nalto nadaljuje: »Kar se pa ilož tiče, zjedinil se je odbor načelno v tem, da se za slovenske predstave oddalde lože posebe, kakor eudi za nemške predstave posebe, talko da bi imeli
— 120 —
obiskavailci slovenskih predstav lože popolnoma zase . . . Goltovo je zaSedaij toliko, da odbor ostane pri svojem sklepu, namreč da se mu v novem deželnem gledališču prepusti 8 večerov na razpolago in to tembolj, ker je Brd no preverjen, da se bodo Je na tak način, alko se bode večkrat in večkrat igralo, mogla ratzvilti slovenska dramatska umetnost in da ie na tak način pridemo iz diletantizma do stalnega slovenskega gledališča, katero se bode vsled tega tako organiziralo, da se bodo igralci baivšili izklljučno z dramatsko umetnostjo . .
Ta načelni sklep je odbor vzdrževal in ga ob pomoči deželnega odbora v sezoni 1892/93 uresničil. Temeljil je na priznanju slabosti slovenskega gledališkega dogajanja — diletantizma, ki ga je bilo možno odpraviti Je z vzltirajnim delom in postopno poglobitvijo igraliske izobrazbe domačih članov ansambla^ V tem se [je odibor zanašal na edinega člana tega ansambla in njegovega igralskega vodjo, ki si ije s študijem v tujini pridobil osnovne pojme igralstva in jih je zdaj prenašal na svoje tovairiše, podkrepljujoč jih e svojimi praktičnimi preizkušnjami na ozkem čLtailničnem odru in občasnimi študijskimi potovanji v tujino. Na popolno zaivojevanje novega gledaJišča torej ni bilo mogoče misJioi, dokler bi se ne Izpopolnil ansambel in dokler bi mJadi diletanti, ki so medtem iv dobršni meri postali odrski ljubitelji, ne razvili svojih le spečih igralskih siJ, na katere se je v tej prelomnici slovenskega gledališča sicer previdno in razumno, zato pa nič manj z veliko dozo slovenskega narodnega optimizma zanašalo vodstvo Dra-matskega društva.
Zdaj pa je bilo treba še važnih organizacijskih sprememb v pravilih Dramatičnega društva, ki so .postajala pod novimi vidika zastarela. Zato je odbor na občnem zboru 1891 predlagal izpremem-bo pravil in značilno je, da je tajnik v prvi vrsta omenil važno socialno določilo sprememb: »To je paragraf, ki govori o pokojninskem zakladu za onemogle igralce slovenskega gledališča. Kakor društvo zahteva, da se igralec
Zofija BorštmikozKt-Zvonarjcva
trudi v močni moška dobi, itako mu je morailna dolžnost, da misli, kaj bode dale onemogilemu igrafiou. Je nekaj praznikov, ko se sme igrati le za dobrodelne namene;
o	teh praznikih bodemo mi igiraJi za pokojninski sklad. Zrno do zrna bode pogača in v teku več let bode tiz kamnov palača. Tako delajo vsa gledališča, zakaj ne bi naše?
Kot posebno važno je označil tajnik spremembo, da je »Dramatičnemu društvu skrbeti za to, da se osnuje Ljubljani stalno slovensko gledališče« in jo utemeljil: »To pa je zategadelj važno, ker se mora slovensko gledališče tako razviti, da ne bo treba nemškega gledališča, katerega sicer že zdai ni potreba prav nič, in da se vender danes vzdržuje v Ljubljani kaka nemška gledališika družba, pripisovati je temu, ker nemške predscaive obiskujejo Slovenci. Dramatično društvo bode torej skrbe-
lo	za ito, da bodo slovenske predstave zadovoljile naše občinstvo in da se bodo tolikokrat priredile predktatve, kolika je potreba.«
Nadalje je sledila nova določba po vzoru ostalih stalnih gledališč, da si društvo izvali »i n t e n d a n c i j o« z namenom, da »oskrbuje ceLo tekočo upravo, ima v rokah vodstvo predstav, v obče gledališče in je odgovorna odboru.« Napo-
— 121 —
Avgusta Cerarjeva-Danilova
sled naj bi se po novih pravilih izda! »Hi S mi in disciplinarni red« za igralsko osebje slovenskega gledališča.
To izredno bogato porodilo vsebuje važne spremembe, M so dala iza dolga leta organizacijski temelj prvemu stalnemu slovenskemu gledališču, je Trstenjak sklenil! s pozivom, ki bi ga morala ponavljati vsaka slovenska gledališka uprava v času,, ko je šlo za počet no oblikovanje slovenskega gledališkega repertoarja, z željo, da bi imel več uspeha, kot ga je imel pred šestdesetimi letii: »H konou dovoljujem si še besedo ne toliko do častitih članov Dramatičnega društva koliko do slovenskih pisateljev. Vsak narod, ki si postavlja zavode, posvečene uzvišeni umetnosti, zavod, ki jim je prvi in zadnji namen, življenje narodovo z umetnostjo ublaževaiti, mora nudi skrbeti za duševne proizvode, s katerimi upiliva na kreplijenje narodnega življenja. Brez dvojbe so dramatski proizvedli in njiih predstavljanje najboljše sredstvo, s katerim se človešiki značaj bistri, čisti in blaži. Slovenski pisatelji premalo so se ozirali
doslej na to stran delovanja in zategadelj bi želeli, da bi se boilj posvečevali dkamaltski književnosti, in četudi ne bi izvajali samostalniih ded', vender bdi bilo dobro in za razvoj našega gledališča zelo potrebno in korisitno, da bi nam dobra klasična in moderna dela podajali v izbrani slovenščini. Vzgled bodi nam v tem češka diramatska književnost, ki se todi bujno razvitja, da s svojimi proizvodi bogato zaklada Nairodni divaddo v zlati Pragi. Prepotrebno je namreč, dia se kristalna beseda glasi v svetiS&i Slorvenske Talije, kajti gledališče je in bodi, kakor je izvrstno rekel Šuibert, akademija lepe blažilne besede . . .«
Za predsednika društva je bil vnovič izvoljen dr. Ivian Tavčar, ker pa je bilo po novih pravilih voditii poleg predsednika še osem v Ljubljani bivajočih odbornikov, so bili izvoljeni naslednji odborniki, na katerih je Slonela odgovornost preobrazbe slovenskega gledališča v prihodnji sezoni: dr. Karel Bleiweis, Fran Direnik, dr. Valentin Krisper, Simon Rutar, Anton Trstenjak, dr. Josip Voš-njak, dr. Zitek in Ivam Železnikar.
Naslednji občni zbor društva 2)1'. maja 1'892 je odmev še večjega vrenja v društvu ob določnosti časovnega približanja otvoritve novega gledališča na jesen
1	"892* Zbor je bil obilno obiskan — prisostvovalo miu je 40 članov, število, ki je bilo prejšnja leta redko — in po poročilih je bilo pri volitvah opaziti živahno vodilno gibanje. Po drugi plati sicer nosi zbor slavnostno obeležje, poročila pa ne skrivajo težav in skrbi, ki so se porajale ob važnem prehodu iz diletantskega odra v prvo stalno slovensko gledališče.
To je bili 25. občni zbor in ob zgodovinskem prehodu je hkraiti čitalnica zapustila svoje stare prostore v Selenbur-govi uilioi s preselitvijo na Turjaški trg in zato je Dramatično društvo »odstranilo od tam svoj oder in na našo srečo pričnemo v jeseni novo gledališko dobo v novem deželnem gledališču, v katerem so nam dani vsi pogoji, potrebni za razvoj in iraizcvit modernega gledališča . . .«
— 122 —
Dasi je bilo društveno denarno stanje v skromnih razmerah še vedno ugodno, so izdatki zelo narasli, treba je bilo izdati več denarja za prevode in za prepisovalce vlog, »treba je ib lilo angažirati več novih moči, dotedanjim je bilo treba povišati plače, v obče je režija vsak dai večja in rase z irazviitkom slovenskega gledališča«, ob ugodnih pogojih je uspel nakup garderobe cirikusa »SiildoJi« itd.
Največje težave je imel odbor z iskanjem novih igralcev, da bi pomnožil ansambel, v kaitereim je billo stallno angažiranih: 1 režiser, 1 kapelnik, 5 igralcev, 5 igralk in 1 operni pevec. S poslednjim
—	to je 'bil mladi Fran Biučair — so se razbila pogajanja zaradi malenkostne razlike v njegovih zaihtervkilh, s čilmer je druŠCvo prišlo prvič iv spor z domačo močjo ter se je končal nesrečno boly za dir uš tvo, kakor pa za Bučarja, ki (je odšel v svet. To izgubo je drulštvo nadomestilo s tjuljci, z angažiranjem opernih pev-vec Čehov in Poljakov, kar se pa tiče »n«viiih angažmajev za igrokaz sploh, naleteti je moralo društvo na velike zapreke. Ni namreč slovenskih igralcev, ki bi se mogli angažovati . . .«
Pri vsem tem društvu ni dovoljno koristila dramatična šola pod Borštnikovim vodstvom, ker ni dala potrebnega števila mladih igralnih moči:	»Zglasilo	se je
komaj 30 mladih dam in gospodov. Nekateri, le v dramsko šolo, dnugi, zlasti dame, le v pevsko šolo. Uspeh šale je bil, dai jih je precej izstopilo, nekaj se jih je usposobilo za epizodiste, ostali pa so sestavljali komparzerijo. Veliko več sreče je bilo z damami pri ziboriu. Vse so se pokazale kot jako ddbre pevke . . .« Hkrati je več starih igralcev zapustilo oder, nekateri so celo umrli (nadarjeni pevec Josip Pajsair na dunajskem konservatorij«, 22. oktobra 1891l, komaj 26 let star), znani .pevski organizator Vojteh Valenta (19. decembra 1891), Ivan 2e-iezmkar, odbornik društva in nekdanji navdušeni diletant v Slov. Bistrici (26. januarja 1892), nekdanji priljulbljeni komik našega gledališča Peregrin Kajzel (22'. februarja 1892).
Anton Ccrar-Daniio
Ob teh težavah pa je po drugi plati društvu uspela uredkev naijlboij nujnih odnošajev z lastnikom novega poslopja gledališča, kranjskim deželnim odborom Pri teh razgovorih sta društvo zastopala dr. Valentin Krisper in Anton Trsitenjalk in uspela z driušvenitna zahtevama glede ureditve in oddaje lož ter glede števila slovenskih predstav.
Najpomembnejše dejstvo je (bilo, da si je društvo izposlovalo prvi gledališki dan pri acvaritvi gledališča na jezo Nemcev. Ne glede na to so potekali dogovori z nemšktm Theatorverei-nom glede skušenj in razdelitev prostorov za 'garderobo docela gladko, »vse to se je rešilo, kolikor se to more rešiti povolj-no tam, kjer potrebujeta' take stvari oba podjetnika«. Prostore ob odrišču so si razdelili tako, da so Nemci zasedli plat poslopja, kii je gledala na tedanjo Franc Jožetovo cesto (današnjo Cankarjevo), Slovenci pa ono ob muzeju.
Klljiub dogovorom o ureditvi števila slovenskih gledaliških dni nekatterim Slanom društva zadevni uspehi društva niso bili povsem ustrezajoči in na občnem zboru je želel dr. Štor pojasnila, kako se je društvo pogajalo zaradi nedelj za slovenske predstave, češ: »Slovencev je 95’% v deželo, torei smo gotovo lojalni, če
— 123 —
Marica Nachtigallova-Slavčeva
zaihtevamo le primerno malo število dni za slovenske predstave. Nedelje pa si mora na vsak način prihraniti Dramatično društvo. Le poglejmo, kako ravnajo Nemci s Slovendi, mi pa smo tako radodarni prolti mali peščici Nemcev. Predlaga, da društvo zahteva vse nedelje zase. Trstenjak razjasni, da je Dramatično društvo zahtevalo 3 nedelje, a deželnemu odboru, ki mora amortizirati investirani kapital, se je ozirati na to, da dot', nemškega podjetnika, kii pa zahteva tudi navadno vse dni zase. Zahtevali smo več, nego smo dozdaj dobili, glede praznikov pa stvar ,še ni dognana. Društvenemu odboru bode postopati odločno . . .«
Še po občnem zboru je imelo' društvo obvladati in premostiti mnogo tež-koč, ki so se tikale formalnosti angažmajev novih članov opere, potem ko se je moralo zadovoljiti glede idramiskega osebja z razpoložljivimi igralci. Šele nekaj tednov pred prvo predstavo 0e mogel Trstenjak z zadovoljstvom ugotoviti, da je bilo »ogromno delo opravljeno«. Za 26-letnico društva, za katero so bili mnenja, da fai je ne »miogllli lepše slaviti, koit s tem, da nam je dežella kranjska postavila nov hraim umetnosti«, pa je pripravljal svojo publikacijo o slovenskem gledališču in jo je imel ob dbčnem zborni
že skoraj domala pripravljeno za tisk. Gledališkega navdušenca, kakoir je bil, je prešinjala neutajljiva misei o zgodovinski pomembnosti časa, v katerem mu je bilo sodelovati, in zato je sklenil svoje poročilo na občnem zboru z besedami, v katerih je skušal povzeti svoja čustva, prepletena z mislimi prvega slovenskega gledališkega zgodovinarja:
»Vsakega iskrenega Slovenca prešinja
v	tem trenutku želja, da bi se z novo dobo res pričela tudi nova doba v zgodovini slovenske dralmatične umetnosti, doiba novega sijaja in zmage slovenskega imena . . .«
Slovenski igralci
Dokler ni bila po notvih društvenih pravilih Ii892 izvoljena intendanca sLo-venskega gledališča, je vodil gledališče igralni odsek. Odgovorni vodja je bili režiser Ignacij Borštnik v smislu tedanjih javnih upravnih predpisov, kakor je ta naziv sam opredelil. Po|jem in obseg nalog režiserja sc v tem času še ril izoblikoval v današnjem smislu. Ne glede na to je pripadla Borštniku vodstvena umetniška vloga, za katero je odgovarjal dnu-štvu. Pni izbiri in oblikovanju igjralske-ga osebja je imel odločujoč vpliv, kii mu ga je v veliki meri delno olajševal dalno pa oteževal položaj vodje dramatične šole. Nedvomno pa je, da se je igralsko osebje, kii ga je zatekla v slovenskem dramskem ansamblu važna sprememba 11892, vključevalo v prvi poklicni ansambel sikoraj izključno p»od njegovim režiserskim in umetniško^igralliskim vplivoim.
Od svoje vrnitve s študij in previzetma vodstva si je Borštnik kot režiser, vodja dramatične šole in igralec pridobil toliko priznanja, da ni moglo (biti prav nobenega dvoma, da bi ne 'bili prišel kot odgovorni vodja trudi v novo obdobje gledališča. Težave, ki jih je imel s posamezniki, zelo nediscipliniranimi!, Škodoželjnimi, iiz ljubljanske ožine zraslimi člani, naj ibi premostil novi disciplinarni red. Med prvitai varoki poznejšega Borštnikovega ravnanja do njegovega preloma s slovenskim gledališčem in odhoda v Zagreb pa bi ibilo navesti prav te njegove
— 124 —
težave z nekaterimi člani. Toida v lem
1892	je vodil Borštnika še velik slovenski zanos, ki se je kril z narvdušenjem vseli članov njegovega ansambla, da1 sodelujejo v zgodovinskem trenutku slovenskega gledališča i kot Slovenci i kol igralci.
Ansambel slovenske Drame, kalkor je prešel v poklicni in nqpoklicni del osebja Slovenskega gledališča', je namreč bil domala slovenski. Od sezone 11894/95 naprej ga dolgo, dolgo let v tem ni dosegel nolben nadaljnji sestaiv. Angažiranih je bilo 13 članov 'in članic (med njimi sta fclla Nigrinova in Perdan hkrati angažirana kot pevicansollista, Urbančič in Marija-ilrma Polakova, pa kot člana opernega zbora), aned neangažiranimi je sodelovalo 27 igralcev (med njimi so bile hkrati tri igralke tudi članice opernega zbora). Med neangažiranim osebjem se ni nihče pozneje igralsko polsebno uveljavil, naivajam zairadi popolnosti slike le ro, da sta v njem sodelovala diva člana, znana pozneje iz slovenskega javnega življenja (Josip Gostinčar in Henrik Lindicner). Inspicient je bil Valentin Kopitar, ki je prevedel nekaj igrer, garderober Šturm Ivan ml.
Najstarejsi član angažiranega osebja je pač bil Juliij Šušteršič (Sršen), ki je začel igrati 11869 in bil pozneje nekaj časa odgovorni vodja. Pri prva predsta-
vi	1892 je igral graščaka Soteščana.
Po letih igranja sta mu sledila Gizela Nigrinova, zadnja izimed štirih Ni-grinovih, ki ije še ostala pri slovenskem, gledališču, potem ko je njena sestra Avgusta (Vela) že od 1882 nastopala v bratskem srbskem gledališču in postala tam tragedSnja evropskega sknvesa., in Anton C e r a r - D a n i ‘1 o. Oba sta prišla k slovenskemu gledališču 1'877, v obdobju po Nošijevem gledaffiču, ki ga je kmalu nato zaključil prvi zlom slbtven-skega gledališča. Po večletnem prizadevanj« dr. Josipa Stareta se je nato gledališče obnovilo in med njegovimi diletanti |je že koj začel dobivam! važne vloge Danilo, cenjen tudi kot igralec Ijubim-skih vlog, že zgodaj pon asa j oč se z izbranimi maiskami. Pri otvoritveni pred-
Anton Verausek
stavj 1)892 Jurčičeve tragedije »Veronika Deseniška« je igral grofa Friderika.
Leta 1881 je začel nastopati Stiurm ml., poiveijjen z epizodnimi vlogami, medtem ko sta glavna stebra Borštnik in Zo-fijla Borštnik jva - Zvonar jeva začela nastopati 18821 Zvonarjema je obiskovala nato Borštnikovo dramatično šo-
lo,	šla na študij v Prago in se razvila igralsko tako, da je nalmaih začela dobivati vodilne vloge. Ob močni podpori moža je obvladovala na svoj začetni način tudi težavnejše vloge praiv do zapletenejših, psiholoških (Nora 1'891/92). Pri otvoritvi je igrala Veroniko in s srvojo kreacijo vzbudila pozornost tujih gostoiv, tako da je ta njena vloga pomenila začetek njene poznejše polti po (jugoslovanskih odrih. Ignacij Borštnik je igral plemiča Vukašina.
V	istem desetletju prejšnjega stoletja so si sledili prvi nastopi naslednjih angažiranih igralcev: Fran Perdan 1®84, Avgusta Cerarjeva-Danilova I1886. Anton Verovšek in Fran Lovšin 1(8-87, Marica Nachtigallova 1888, Irma Polakova 1890.
— 125 —
Irma Polakova
P e r .d a 11 je prišel iz obrtniških vrst in 'je bil talentiran igralec in pevec, daisi najmanj discipliniran. Pozneje je igral Se v Celju. Pni prvi predstavi je igral patra Tiburcija.
Avgusta Cerarjeva—Dan i-
ll	o v a je s svojim prirojenim igralskim darom, ki ga je spopolnila v Borštnikoivi dramatični Mi, razvila svoj igralski talent in postajala igralka ivisoke kakovosti. Doživela je šestdesetletnico slovenskega gledališča, pri katerega otvoritvi je igrala Veroničino reto.
Anton Verovšek iz obrtniških vrst in iz Borštnikove dramatične šole je komaj polkaizall svoj veliki igirallsk;i talent v pričakovanju, da se miu ponudijo ustrezajoče vloge, ki so mu .pozneje prinesle slavo najbolj slovenskega igralca. 1®92 je igral grofa Hermana, pri prvi predstavi ponesrečeno, pri ponovitvi izboljšano.
Fran Lovšin je bol mnogo obeta-jdč igralec, ki mu je bil omogočen študij v tujini. Igrali je predsednika sodišča.
Marica Naclhtigallova, poznejša naivka in svež, mllad talent, pa je prezgodaj zapustila slovenski oder. Druga igralka tedanjega ansambla, ki je dočakala šestdesetletnico otvoritve. Teda/j je igrala Veroničino služkinjo.
I.rma Polakova nilma zaznamovane vloge ob otvoritvi, njene prve dramske vloge, ki so izpričevale njeno igralsko kri, so prišle šele pozneje. Zdaj je
že prehajala pnoti Borštnikovi volji v operni zbor. kjer so se ji odpirale posebne možnosti.
Po gledališkem lepalkiu so izmed nean-gažiranega osebja nastopili pri prvi predstavi še: Josip Verovšek kot De-seničar, G e c e 1 j kot Hermanov in K. a r 1 i č koit Friderikoiv strežaj, Primožič kot sel in Orožen kot zagovornik.
2e prejšnje predstave v čitalnici in prve predstave v novam gledališču so pokazale pomen stalno angažiranega osebji. Primerjava z nemškimi igralci je doka-zorvala, da »ima vsak nemški igralec celi božji dan na razpolago in se celli dan lahko uči svojo ulogo, dočim se slovenski igralec lahko usede k svoji vllogi šele zivečer«. Kadar je bilo treba sodelovanja večjega števila neangažoivanaga osebja, se je kazalo to še tudi po letu 11892. Zato je bila velika ^krib Dramatičnega društva, da bi iz dramatične šole prejelo čim več absolventov, ki bi biii sposobni za stalni angažma.
Da razbremeni Borštnika, je poslalo na Dunaij in študij Ivana Toporiša, kii naj bi prevzel pouk v dramatični šoli. Toda Toporiš ni izpolnili upov, ki jih je gojilio društvo. Pouk je prevzel začasno Nolli, toda zopet brez uspehi. Najvažnejšega vprašanja novih kadrov dinuštvo v tem letu ?e ni mogllo rešiti.
Medtem so dozorevala druga vprašanja, ki jih je bilo treba rešiti in ki so razkrivala posebne naloge slovenskega režiserja in igralca. Ni bila poglavitna razlika med slovensikim in nemškim igralcem v tem, da je poslednji imel več časa na razpolago, tem/več v tem, da je mogel nemški igralec prinesti s seboj na nemški oder v Ljiibljani povečini že izdelane vloge nemškega repertoarja, preverjene in izoblikovane po vzgledih velikih nemških igralcev prvih gledališč na Dunaju. TaJko so mogle biti poglaivitne vloge nemških igralcev do poslednjih podrobnosti in naijimanj važnih gilboiv naštudirane ali pa posnete, slovenski igralec pa jih je mioiral oblikovati po svoje, v slovenščini in za posebno slovensko okolje. Tako se je začel polagoma, prav počasi in v za-
— 126 —
četku še ikamaj zaznavno oblikovati svojstveni slovenski slog igranja, (ki je temeljil itedaj še mnogo bolij v zunanjih oblikah in še ni predirali v gllobino hotene in namerne svojstvenostii bodočega slovenskega igralca.
Gledališko občin&trvo
Približno dvajset let po otvoritven: predistaivi je Anton Verovšek v razgovo-ru z dr. Izidlorjem Canikainjam azname-noval slovensko gledališko dbčinstvlo či-talniškega obdobja slovenskega gledališča po požaru stanovskega gledališča takole: »Občinstvo je bilo tedaj nalše predmestje; kadar seim stopil na oder, so se mi v avditoriju kar zableščale zlate verižice in broše naših mesarskih mam; v parterju so sedele šišlkarice v pečali, obrtniki, gostilničarjii in gostilničarke, ki so posebno rade hodile jokat k ,Mlinarju in njegovi hčeri’. Vsalka predstava se mi je zdela nekako narodno slavije. Tedaj smo imeli početke — ljudskega gledališča, ki smo danes talko daleč od njega .. .«
To je bilo malomeščansko okolje slovenske Ljubljane in njegovo občinstvo je moralo prevzeti slovensko gledališče tudi v novem poslopju, saj drugače biti ni moglo. In na račun tega prvotnega gledališkega občinstva je moralo vodstvo slovenskega gledališča popuščati v dokajšnji mori, zlasti kar se tiče repertoarja. Po svoje pa je občinstvo vplivalo hkrati na oblikovanje igralskih likov. Na račun občinstva so šle različne »ponašit-ve« in »prenared&ve« tuljih iger, dokler ni prav občinstvo izzvallo »narodne« domače Agre v smisliu Govekar jevih drama-ti/zatorskih konceptov.
Eden izmed vzrokov, da se je vzdržalo to prvotno gledališko občinstvo, je bilo nepretrgano nadaljevanje slovenskih predstav na ozkem odru Čitalnice. Nemci po požaru niso imela nepretrganih predstav, postali pa so nevaren nasprotnik v novem gledališču. Vodstvo Dramatičnega društva je hotelo to nevarnost oslabiti z glasbenimi predstavami. Z mnogostransko gojitvijo opere (na škodo
razvoja drame v prvih sezonah novega gledališča) si je pridobil© novo občinstvo iz meščanskih slojev in med razumništvom.
Slovensko razumništvo je sicer pozdravljalo vz,po« slovenskega gledališča, toda tisti del,. ki ni bil neposredno povezan z liberalno stranko kd: poglavitno pobornico slovenskega gledališča, je imel svoje dvomljive in redno še zelo malomeščanske ozire na raizivoj stvari. Tista plast razumništva, ki je bila v stikih z gledališkim dogajanjem v velikih mestih, je napor slovenskega gledališča omalovaževala, ostali so bili nebrižna in topa ošta-rijska druščina, ki ja ije bilo gledališče deveta briga. Ob oblikovanju našega političnega razpora pa se je pojavljala nova plast v poštev prihajajoče meščanske dlružbe, sklicujoče se na svoje ljiudske izvire, družbe konservativno-klerikalnega talbora, spočetka še dokaj brezbrižnega za slovensko gledališče, zato pa tem nevarnejšega v bližnji bodočnosti.
Mladina je šele doraščala in tisti, ki so •meli prevzeti vodstvo gledališča ob prelomu stoletja, so- v tem času dobiivaa prvo podlago svojega gledališkega »nav-dušensitva« pri predstavah Borštnikovega gledališča. Glade na to, da se družbenike različnosti še niso začele pojavljati v večji, odločilnejši mori in se organizacija razredno zavednega delavstva še ni razpredla, da bi odločilno posegala v potek slovenskega kulturnega dogajanja, je imelo vodstvo slovenskega gledališča opraviti z množico gledališkega občinstva, izoblikovanega šele v gmoto narodno zavednih volilcev, torej nainoda z nerazvitimi kakršnimikoli pomembnejšimi kulturnimi zahtevami. To gmoto je v kulturnem oziru pomagalo oblikovati slovensko gledališče.
Vendar jo je bilo težko pritegniti h krepkejšemu sodelovanju razen obiska v gledališču. Ponovni poizkusi Dramatičnega društva so naleteli na slab ali pa celo nikakršen odziv in štervilo članov Dramatičnega društva 'je kljjub pomembnosti novega obdobja gledališča ostalo v skromnih mejah, ki som ijih številčno že podal. Da pa navzlic temiu poizkusi
— 127 —
vzdramiti ljubljansko meščanstvo iz dremeža, je društvo priredilo tik pred otvoritvijo noive sezone poseben gledališki shod' na dan 17. septembra. 1892 zaradi slovenskega gledališča, češ »treba .je v prvi vrsti, da se narodno občinstvo samo zanima za to velevažno narodno stvar...«
Na shodu, ki se ga je udeležilo blizu 60 članov društva in prijateljev slovenskega gledališča, med njimi mnogo odličnih narodnjakov, sta govorila dr. Krisper in Trstenjak, ki je pregledno orisal podobo zasnovane prve sezone v novem gledališču. Dr. Valentin Krisper, zdaj član prve intendance gledališča, pa je izvajal: »Slovenske predstave smatrale so se doizdaj, ko se je igralo le jedenkrat na teden, kakor neka postranska stvar. Z dosedanjimi subvencijami dnuštivo, oziroma slov. gledališče ni mogilo živeti niti umreti. Če se bode igralo dvakrat na teden, nadejati se je izdatneje podpore, slovenskemu občinstvu pa se bode tudi moglo bolje ustrezati. Odbor društva prevzel je veliko odgovornost, treba bode, da se naše občinstvo organiizuje. Največje važnosti je, da skušamo oddati lotze in seideže v gledališču v gotove roke potom albonementa.«
Shod je ,uspel in namalh so bile oddane skoraj vse lože. Glede sedežev pa so sprejeli predlog dr. Tavčarja, naj se »sestavi poseben odsek narodnih datm in gospodov, ki bode prevzel skrb, da se pridobi kolikor mogoče velilko število abonentov na sedeže.« Nekoliko na to Tavčarjevo pobudo so 1.893 ustanovili posebno »Gledališko društvo«, katerega, namen naj bi bila propaganda za slovensko gledališče. Društvo !je sicer dolgo obstojalo, ni pa imelo zavidnilh uspehov, dokler ni naposled izbiralo.
Gledališka kritika.
Od časov Nollijevega gledališča sta najbolj zvesto spremljala slovensko gledališko dogajanje tednik »Novice« in poznejški dnevnik »Slovenski narod«, ki je postal uradno glasilo Dramatičnega društva. V teh poročilih so se osrvsrstili
najodličnejši slovenski razumniki od Levstika, Jurčiča, Valentina Zamika, Kersnika, Levca itd. 2e tedaj pa se je gledališko poročanje delno izrodilo, ko je uvedel Alešoivec svoj surovi način v boju proti Mladoslovencem sprva v »Novicah« in nato v »Slovenau«.
Poročila v »Slov. Narodu« je obeleževala udeležba slkoraj vseh poročevalcev pri vodstrviu Dramatičnega društva in so imela zaito neredko izrazit propagandni značaj. T.udi so početne itežaive oblikujočega se ansambla diletantov usmerjale poročevalce v to, da so zlasti omejevali svoje kritične opombe na škodo objektivnosti o posameznih diletantskih poizkusih.
2e v tej dobi je biilo nekaterikrat opaziti različno mišljenje poročevalcev »Slovenca«, ki so radi podregaili v delo gledališča z »mestnimi ali neumesttniimi opombami, zvečine še vedno daleč od kake idejne ostrine. Vendar pa se poročanje »Slovenca« ni nanašalo redno na vse gledališke predstave.
V	tem oziru je uvedel .»Slov. Narod« .poročanje o domala vseh predstavah, bodisi da so bile krstne predstarve ali pa ponovitve. Zato so danes njegova poročila dobrodošla) kronika slovenskega gledališča z \redkimi nepopolnostmi, boidisi da gre za kratke notice ali za obširnejša poročila, zabeležiujoča ves potek predstave, like igralcev .in že tudi kratko analizo predvajanega dela. Ta način poročanja o vseh predstavah je ohranil »Slov. Narod« prav do prve svetovne vojne. Ker pa je način zahteval več raizličnih poročevalcev (manjka v presojanju enoltnosti in v mnogih primerih zatradi ne dovolj-ne poglobitve kritika nima tehtnejšega vrednotenja), je bil predmet večkratnih obsodb v času gledaliških stisk pred prvo svetovno vojno, ko so strokovnejša peresa že začela poudarjati naloge gledališke kritike pri oblikovanju gledaili— ših igralcev in hkrati občinstva.
Ob prehodu slovenskega gledališča v stalno gledališče so že nekaj prej spremljali njegovo delo po večini Miroslav
— 128 —
Maiovrh, Josip Nolli in dr. Karel Triller v »Slov. Narodu« ter dr. Ignacij Žitnik v »Slovencu«. Kar se tiče obravnavanih dramskih predstav, pomenijo njihova poročila neko razvojno stopnjo slovenske gledališke kritike na više. Posebno 'je zabeležiti, da začenja »Slov. Narod« (uvaljati občinstvo z daljšimi tolmačenji igranih del še pred njih uprizoritvijo in ga v (tem začenja posnemati »Slovenec«.
Poročila o uprizoritvah vseh pirvih treh poročevalcev se že odlilkiuljejo po izdatnejši temeljitosti, dasiltudi — pri tedanjem načinu pisanja — največkrat podlegajo trenutnim vtiskom, Noffijeiva poročila razkrivajo starega gledališkega praktika, so pa še največkrat kratka. Hkrati začenjajo dobivati 2itnikova poročila izdatnejšo ide|jno ost v skladu z oblikujočim se in miselno močno (podprtim nasprotnim kulturnim taborom. S posebnih svojih vidikov raizteigne to obliko v »Slov. Narodu« tudi Ivan Hribar, kolikor pri tem edinem primeru ni šlo bolj za »glas iz občinstva« ob uprizoritvi Ibsenove »Nore«.
Z revijalnim iporolčanjbm je zaJČel v »Ljubljanskem Zvonu« Anton Funtek, ko je bil njegov resnični urednik, medltem ko mu je bil dr. Ivan Taivičar le po imenu. Toda Kurnikova reviljallna kritika se še ni sprostila in je ostala v meljah dnevniškega poročanja po ,prvih vtiskih. Večjo veljavo ji je pridobil Funtek, ko je postal 1(893 poročevalec nemškega uradnega lista. za slovenske predstave in je uvedel vsebinsko in snovno poglobljene povzet-ke v pregledih na koncu sezone.
V	splložnem je presoditi, da je slovensko gledališko poročanje iz novim gledališčem postajalo boljše in delno že tedalj neobhodno potrebna vez med gledališčem in njegovim občinstvom, ki jiu je olba bilo treba vzgajati. Četudi so poročevalci pri »Slov. Narodu« bili pod neposrednim nadzorstvom vodlstva Dramatičnega društva in gledališča^ pa so le imeli mnogokrat priložnost neposredno izraziti svoje mnenje in pomagati pri razvoju slovenske gledališke kritike.
Prva slovenska predstava n> novem gledališču dne 29. septembra 1892.
Res je bil Jurčičev »Tugomer« zaradi svoje pnotinemške misli neuprizorljiLv, kakor se je izrazil razljučeni nemški fevdalec. Da pa počasti Jurčičev spomin v znamenju mladoslovenske misli in svojega kultiurnaga poslanstva, se je odbor Dramatičnega društva odločil za. uprizoritev njegove tragedije »Veronika Deseniška«, hkrati zadnjega njegovega draimatskega dela. Dramaturško predelavo tragedije so prepustili Ignaciju Borštniku, katerega izvirni narodni igrokaiz »Stari Ilija« so u,prizorili jeseni 1(890 in se je z njim po mnenju odbora uveljavil kolt draimat-ski pisatelj.
Borštnik je v svoji predelavi v glavnem spremen 11 vlogo Veronike, ki jo je prikazal kot narodno [junakinjo v Slogu zahtev dbdobja naše narodne prebuje in tuidi slavnostne otvoritve novega gledališča.
Poudarek vse sla/vnosti ije bil v tem, da začenjajo Slovenci gledališče s slovensko predstavo. Razen uverture iz Glinkove ojpere »Rusl&n in Ljudmila«, ki pa jo je zato odsviral orkester če že ne slovenskega pa vsaj kranjskega, »slavnega domačega pešpolka barona Kuhna št. 1/7« pod taktiilko Gerbičevo, je bil ves ostali dal proslave slovenski. Funtkov znameniti »prolog« je govoril Ignacij Borštnik, prodajali so ga tudi v posebnem natiskiu. Naredil jje mogočen vtisk, »ker je bil pisan s pravim pesniškim zanoteom in prepleten z lepimi poetičnimi mislimi«. Slava in živio klici so zadoneli po naJbito polnem gledališču, ko se je po pesnikovih besedah:
»Pozdravljena, slovenska nam umetnost, —
Tvoj čas je tu — zavesa, kvišku —
slava!«
dvignila druga zavesa in razgrnila slavnostno »alegorijo«.
Alegorijo si je zamislil ravnatelj Ivan Šubic in je kazala v bengaličnem ognju skupino osebja iz »Veronike Deseniške«, nad ki,pom cesarja je Veronika (Borštni-kova-Zvonarjeva) držala lovorjev venec. Ravnatelj češkega gledališča Suibert jo je
- 129 -
Anton Funtek, pesnilk slavnostnega. »Prologa«
opisali takole: »živa slika... je bila pri-lično sestavljena, izražala je plastično, kaj) ise Je bilo reklo poprej z besedami: na levi se je kaizala na tleh ležeča obupna preteklost naroda., na desni k nebu se dvigajoča prihodnost njegova; na sredi venčal je genij kip cesairja Franca Jožefa
I.« Preroška vizija je manj po srvoji vsebini 'kakor zairaidi splošne vzlhičenosti spražila burj© odobravanja: trikrat se je moral .dvigniti zastor, »'bila :jle prava ,piece de resistance’ vseiga večera«, je zatrjeval poročevalec »Slov. Naroda«.
Nato je sledila krstna predstava Jurčičeve »Veronike Deseniške«, v kaiteri je s svojo gilavno vlogo vso igro nosila Zofija Borštnikova-Zvona/rjava. Kljiuib slavnostnemu obeležjiu je Mailovrth moral v svojem poroeillu ugotoviti razne nedo-statke posameznih igralcev.
Med gledalci, zbranimi v slavnostnih oblelkah, so bili deželni predsednik baron Win(kler, deželni glavar Deleta in množica zastopnikov raznih .uradov in ustanov, kulturnih delavcev kd., zastopnikov iz raznih slovenskih dežel, da je mogel poročevalec vzklikniti zanosno: »Ogenj, ki bo gorel v tem templju, ne bo ogreval in razsvetljevali samo posamezne kraje, ampak vso slovensko domovino. .
Osrednja avstrijska vlada seveda m bila zasitopana pri tem »krarijslkem« slav-
ju, pač pa so zaito prisostvovali že imenovani ravnatelj Narodnega divadlla iz Prage šuibert z ■deputacijo, hrvaško gledališče iz Zagreba ni bilo zastopano, pač pa dva hrvaška lista. Med pismenimi pozdravi je bilo 15 brzojavk s Češkega, 3 k Beograda (med njimi brzojavka Jenkova in Nigrinove), 1 iz Zagreba (igralca Antona) in 1 iz Tnsita (Bralno društvo Sv. Ivan pri Trsitu).
Po predstavi je bil shod v hotelu pri »Slon/u« za častne goste. Ostali udeleženci so se, » ker nam nedostaje primernega salona, zbrali v itaiznih gostilnicah«. Tu je še naprej .gorel »ogenj« narodnega navdušenja in opis je slklenliil sodobna poročevalec takole: »Preprosto in nekako domače končal se je itoli željno pričakovani in toli pomembni dan, brez posebnega šuma in hrruma. Videlo se je, kakor da čuti vsak posameznik, koliko resnega napora.in truda bode še trdba, doki!er se slovenski dramaltSki zagotovi bodočnost. Od narodnega isrcainovnišltva Ljubljanskega zavisen je sedaj v prvi vrsti obstanek in razvoj slov. gledališča. Ako dokaže, da ve ceniti pomen slovenskega gledalli-šča, ako je bode dejanski podpiralo, po-pela se bode naša dramatika kmalu na stopnjo prave umetnosti in bode neizčrpen vir plemenite zabave in dušne naslade. V ,to ime kličemo iz dna srca: Vivat, olrescat, .floreat, dramaltika slovenska!«
Najširšo možnost olbjav o tej pomembni proslavi slovenskega gledališča in resnično tudi slovenskega naroda je posredoval edino »Slov. Narod«, ostala slovenska časniška publicistika je dogodek komaj zabeležila. »Slovenec« je obširneje zabeležil dogodek šele 3. oktobra (poročevalec urednik Žitnik): »Novo deželno gledališče je, kakor trdijo veščaki, jedno najlepših v Avstriji, zgrajeno praktično po vseh zaliitevah in potrebah takih zgradb. Mi se drznemo trditi, da je za naše razmere in moči celo prelepo, razkošno ... H koncu le želimo, naj bi bilo gledališče, ki stane mnogo, mnogo novcev, v resnici hram umetnosti, plemenite izobrazbe in poštene zabave, ne pa vir duševne izprijenosti, kakor so premnoga moderna gledališča...« Glas. k’
— 130 —
Št. 1. Deželno gledališče v Ljubljani. Dr. pr 478. V četrtek, dne 29 septembra 1892.
Otvoritvena predstava.
Dramatično društvo v Ljubljani otvori deželno gledališče. Program:
Overtura iz Glinkove opere „Ruslan in Ljudmila11.
Prolog Zložil Anton Funtek. Govori gospod Ig. Borštnik. Alegorija.
Veronika Deseniška.
Tragedija v petili dejanjih. Po Josipa Jurčiča izvorniku za gledališeo prodelal Ignacij Borštnik. Igro uprizori režiser gospod lg. Borštnik
O s o b e :
Descničar, graščak na Deseoicali —	—	—	—	gospod Verovšek	at.
Veronika, njegova hči —	—	—	—	—	gospa Borštnik-Zvouarjeva.
Teta Veroničina —	—	_____	gospa Danilova.
Pater Tiburcij —	—	—	—	—	—	—	gospod	Perdan
Milan Vnkašin, obubožan plemič —	—	—	—	gospod Borštnik.
Soteščan, graščak v Soteski—	—	—	—	—	gospod Sršon.
Herman, grof celjaki —	—	—	—	—	—	gospod	Verovšek ml
Friderik celjski, njegov sin	—	—	—	—	—	gospod	Danilo
Strežaj Hermanov	—	—	—	—	—	—	gospod	Gecelj.
,, Friderikov	—	—	—	—	—	—	gospod	Karlič.
Služkinja Veroničina —	—	—	—	—	—	gospica Slavčeva
Sel—	—	—	—	—	—	—	—	—-	gospod	Primožič
Prednednik sodišču —	—	—	—	—	—	gospod	Lovšin
Zagovornik —	—	—	—	—	—	—	gospod	Orožen.
Vitezi. Sodniki. Strežaji Stražniki Priče. Narod Igra se vrši od 1. 1422 do 1. 1424 — Prvo dejanje na Desenicali, drugo, tretjo in prva polovica četrtega dejanja na gradu Oatravcu ; ostalo v Celju.
Kostumi od Narodnega «livai!la*' v Pragi in od deželnega
gledališča v Zagrebu — Dekoracije sta napravila I. Kautsky A’ Itottoiiara. c kr dvorna gledališka slikarja na Dunaju. Rekviziti od bratov Bittnerjev Strojni del vodi strojni mojster g. V Bittm-r
Začetek točno ob 7. uri, konec ob 10.'uri zvečer. Prosimo priti v slavnostni obleki.
Dramatično (lni&tvo.
Pri predstavi svira orkester slavnega domačega pešpolka baron Kuhn št 17
"CT etopn.ixia.:
Parterni sedeži I. do III. vrste 1 gkl. 50 kr. Parterni sedeži IV. do XI. vrste 1 gld. Balkonski sedeži I. vrste 1 gld. Balkonski sedeži
II.	in III. vrste 80 kr. Ustopnina v lože 60 kr. Parterna stojišča 70 kr. Galerijska stojišča 20 kr. Sedeži se dobivajo v čitalnični trafiki, Šelenburgove ulice, in na večer predstave pri blagajnici
lilagajulca ne otlpre ob <i. uri zvečer.
,,Narodna Tis'«:irna“ v Ljubljani
OledailiSki lepak o prvi slovenski predsi avi <ab otvoritvi novega Deželnega daiisča v Ljubljani 29. septembra 1892
je napovedovali ibofdoča srenja, ne toliko iz raizumlske podstave, kakor »iz o.zikosj-č-nilh in kulturno domala nerazčiščenih pojmov bodočih zagovornikov problematične in podeželsko-kmečike štedljivosti.
Toda zaito so .predali »Slov. Nairoda« na široko odpili poglede kulturnega in političnega vodstva liberalne Stranke na celotno gledališko in nairoidno prolbleima-tiko iz vildikov izpolnjenega ideala Mladoslovencev. Dr. Karal Triller, ki je -prav ta čas prevzel glavno uredništ/vo »Slov. Naroda«, je nekaj dni pred prvo predstavo, 19. septembra, napisal morda svoj najboljši uvodnik »Pired otvoricvijjo novega deželnega gledališča«. Članek je poglavitna izpoved slovenskega izobraženca v zgodovinskem oreniutiku s tenorjem obtožbe o slovenski nekdanji podrejenosti Nemcem.
Po uvodnem zgodovinskem pregledu spominja člankar na čas, ko so Nemca »smehljaje 'zrli na skromne nalše poskuse na pod ja dramatične umetnositi. Ko so se pa te razmere zboljšale, ko se je s splošnim narodnim napredkom tudi v nas buj-neje jfela raizvijati ta umetnost, tedaj ne-dosraljalo nam je zopet gledališče. Izven središča naših deželi pa ’je naš boj za obstanek še vedno tako siten, da se zaimore gibati dramatična umetnost le v tesnih mejah diletantizma.« Zda(j je dobila slovenska muza svoj novi doim. »To je v slovenski deželi pač naravna stvar in tega itudi nemo pročelje nove palače ne bo utajilo. (Op.: gledališka stavba ni 'dobila slovenskega napisa po predlogu finančnega odseka dež. zbora.) Navzlic temu dovolila je narodna priljeriljivost nemškemu jeziku in nemški muzi tudi v novem dolmiu slovenske dežele obilo, če ne preveč prostora in skoraj vnel se bo v krasnih novih prostorih mej slovensko in nemško muzo naravni in neizogibni boj za gospostvo, če ne celo za obstanek. 'Dveh sltalnih gledališč namreč Ljubljana dolgo ne more vzdrževati in krepki raizovit jednega mora uduišiti drugega.. .« Potrebna je zato pasivna in aktivna obramba. »Tako gotovo, kakoir naših Nemcev, pristnih in nepristnih, nebo-
demo privabili v slovensko gledališče, taiko gotovo tudi Slovenci ne smejo poznati nemškega gledališča. Oni za-se in mi za-se. To je .jedino pravo načelo, to ni agitacija in sovraštvo zoper nemško umetnost, to je marveč v naših razmerah zgolij le prisiljena samoobramba, to je pošten boj že glede na to, da ogromni večini našega občinstva razmere ne dopuščajo obisk gledališča več kot dvakrat na teden.« Aktivna obramba pa naj napolni slovensko gledališče: »Polne hiše pri vseh slovenskih predstavah sve-doči.jb naj svetu, da je slovenska Ljubljana, da je nairodno prebujena cela dežela Kranjska, da je nova palača ob Lattermannoveun drevoredu dom vseslovenske muze.« Za to je treba uporabiti podrobno agitacijo. »Kar je bilo mogoče v Pragi in v Zagrebu, mogoče je tudi v Ljubljani Alko pa ne bodemo radikalno otresli narodne popustljivosti, tedaj ostala bode večna pastorka na slovenski zemlji slovenska miuizaL An-gažovana je naša narodna čast, storilmo tedaj, kar nam veleva.«
Članek je izšel neposredno po gledališkem shodiu v Ljubi jami in naj bi podprl prizadevanje posebnega odbora, da bi se pridobilo čim več stalnih obiskovalcev slovenskega gledališča, in je naslonil to težnjo na preizkušeno podrobno delo, ki je že večkrat po češkem zgledu naklonilo tudi Slovencem bogate sadove. HIkirtati'je iziraz napora, da bi postalo gledališče splošna narodna zadeva. Iz istega .razloga se je poiročillo »Slov. Nairoldiai« dan po prvi predstavi obregnilo ob uradni naziv slike na, zarvesi, češ: »,Dežela Kranjska se klanja umetnosti’
—	to je motiv Lielbsdherjevi sliki za bodočo gledališčno zaveso in velika iz srca izvirajoča navdušenost pri včerajšnji slovesni otvoritvi je dokaz, da se vsi uide-iažmlki te nepozabne svečanosti zavedajo nje znamenitosti, sijaijen dokaz, da pre-šinja ves slovenski narod goreča ljubezen do umetnosti. Ne samo dežela kranjska, ves slovenski narod se klamja umetnosti!«
Poileg obiskov posameznih rodoljjlubov z dežele je bilo sčasoma mogoče organi-
— 132 —
zirati številnejši zunanji obisk, posebno ko je ob .uprizoritvi Ipavčevih »Teharskih plemičev« poseben gledališki vlak pripeljal v Ljubljano dbislkovalce s slovenskega. Štajerja, da po splošni žel[ji ma-nifesitiirajo z dejanjem za idejo politično sicer še razkosane, kulturno pa enotne in združene Slovenije.
Čeh Hubert o dotvenski gledališki
slavnosti 1892
OmeniJ sem Šulbertoiv obisk v Ljubljaf-ni, kjer je bil piri otvoritvi s PecoHom, članom »Društva Narodnega gledališča v Pragi« in Kolarjem, višjim režiserjem istega gledališča. F ran tis e k Adolf S u-bert (1'849—1915) je bil češki pfcaitesljj, dramatik, časnikair, režiser in ravnatelj} Narodnega divadla v Pragi1. Že dolgo ipred svojim obiskom je bil iskren prijam teljj Slovencem, vedno pripravljen, da jim pomaga. Poleg tega, da so številni češki dramatiki dobrohotno večkrat pre-piuiščali tantieme za svoje igre, iigrame na našem odr>u, slovenskemu gledališču, je tudi Šubert nesebično podpiral raizvclj našega gledališča.
Šulbert je kot prvi ravnatelj Narodnega divadla zelo pomemben, ker je izredno pospešil umetniško rast tega zavoda. Pod njegovim vodstvom je Narodni di-vadlo gostovalo na Dunaju 1892' ob ta-mošnji veliki gledališki razstavi in osvojilo oibčinstvo ter evropske gledališke kritike posebno z uprizoritvijo Smetanove »Prodane neveste«. Rad je potoval zlasti po Italilji in Franciji, prišel pa je tiudi v Rusijo, da bi tamlkaj pripravil gostovanje češke opere. O svojjlih potova-njjilh :iti češkem gledališkem življjenju je izdal 1902 krujfiigo »Moje vzjpaminky«, ki sta 'ji istega leta sledila še dva zvezka »Moje divadelni toiulky«, vse tri pod skiupnim naslovom »Z uplynulych dob«.
V	prvem zvezku knjige »Mo|ja gledal-ška pohajkovanja«, v katerem je objavil sliko novega deželnega gledališča v Ljubljani pripoveduje o svoljih vtisih z obiska v Ljjubljani. Kar so imenovali Šulberta »'botra« novozgrajenih slbvanskih gleda-Kč v Avstriji, ko se je edini mod slo-
Fr. Ad. Šubert, prvi ravnatelj Narodnega divadla v Pragi
vanskimi gledališkimi prvaki udeležil otvoritev gledališč v Ljubljani, Krakowu, Zagrebu in Lwowu, |je izanilmčva n(jegova sodba o Ljubljani.
Poleg objavljenega citata naij navedem še neikaij njegovih misli v prevodu nekdanjega člana Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani Adolfa Doforovolne-ga v »Slov. Narodu« 1902:
»Slavnosti otvoritve štirih slovanskih gledališč seveda so bile na jugu kakor tudi na severu ne samo slavnosti umetnosti, temuč slavnosti naroda. V Ljubljani se je slavilo z otvoritvijo gledališča, tudi vstajenje slovenske dramatične umetnosti k samostojnemu življenju poleg nemškega življa, ki tam doisedaj močno vzdr-žiulje svojjo pretežnost. — Pazite doibro: Slavnost otvoritve ljubljanskega. gledališča za Slovence. Zakaj isto gledališče se je odpiralo naslednjega dne1) drugič — za Nemce. Isto gledališče je zgradila dežela z.a oba naroda ali plemeni iste dežele, za narod slovenski, ki šteje 96 odstotkov prebivalstva in za nemško pleme, ki štelje samo 4 odstotke. In za ta slbvenskfi narod sta bila določena samo dva večera na teden in za nemško pleme pet!... — Ali čutite to žalost sredi slavnosti, ali čutite bridkost, ki nam je stiskala srca tudi med vriskanjem, umete
li,	zaka|j ml je bila ta slavnost otvoritve
1)	Točno: 2. oktobra 1892
— 133 —
slovenskega gledališča izmed vseh drugih naijginljivejša? Sirotek je vedel, da je vse blago njegovo, a vzeli ni smel več koc dive sedmini. Slovenska duša in z njo tudi naša veselila se je, da sme smatrati novo hišo umetnosti vsatj za del solastnine in v očesu je trepetala solza bolečine, nevoljnosti in upornosti za braite — in sofea spomina na lastno, enalko, da, celo hujšo sužnjost našo, iko se je morala češka muza v sami Pragi zadovoljiti Je z enim samim popoliudnam v celem tednu ...«
»Najbelajže, najnoVejše med njimi je bilo novo gledališče samo. V srebrni luči južnega jutra stalo je na Kongresnem trgu2) kalkor družica slovesno okrašena Neveliko, lepo, ljulbiko. Hitela sva k nje-m/u in bilo je nama, kakor da ga morava poljubiti. — Pogledala sva v notranje prostore gledališča in prepričala sva se, da je vse ne sattio 'lepo, ampak tudi jako praktično in primerno sezidano. — Auditorij kaže, ida smo že v oblasti gledališkega jug®: vidimo razmeroma veliko lož. Ljubljansko gledališče ne objame niti .polovico osob kakor naše narodno, a lož ima še nekoliko več. To je šega na jugu, kjer ivisaika obiiteK, ki zavzema v družbi gotovo mesto, hoče imeti v gledališču iltožo. — V gledališču pazdra/villa sta naju njegova staivitelja rojaka, arhitekt J. V. Hrasky in inženir H.ruiby. Presenečena sva bila, ko sva slišala, da je cela zgradba stala samo 250.000 goldinarjev. — ,Gospod naidlrežiser’, rekel sem svojemu sopotovalcu, ,ko bi imeli v Pragi za dramo tako lepo ma|jlhno gledališče — in lko bi nam ga hotel kdo tako ceno sezidati!’ — «
Ko je obiskal naše gledališčnike, voditelje Dramatičnega društva, župana in nekaj rojakov, je zvečer prišel v gledališče, kjer »vse zari od smehljajev, toalet in lepote dam ...« Po opisu slavnosti se dotakne tudi našega ansambla: »Naslovno vlogo je igrala ga. Borštnikova, nadarjena umetnica. Po tragediji, ki so j6 igrali z nedvomljlivo spretnostjo, izdajajočo nepričakovano spričevalo režiji in
2)	Očitna pomota.
tudi umetniški družbi, ki je tiu prvič nastopala v velikem okviru, razšlo se je clblčinstvo z ganjeno misfflijo, starejši ganjeni, mladina navdušena . . .« Sklapajjloč svoj opis želi Šubert, da bi se mogel ta umetniški zavod posvetiti zgoillj umetno-sti, in prerokuje prevlado Slovencev v gllodlatfižču, kar se je zgodilo 19 let pozneje.
Misli o skromni slovenski proslavi in »samotni« otvoritvi slovenskega gledališča — kakor jo imenuje na dragem mestu
—	so zasledovale Sulberta še tudi 1895 ob otvoritvi novega hrvalšlkega gledališča v Zagretbu: »Hoij, kakšna razlika v vsej sceneriji! — V Ljubljani z veseljem in mladostnim pogumom glavo dvigajoči narod, k!i se šele poskuša otresti jarma nemščine, ki ga hudo 'teži v duševnem, jezikovnem in socialnem oziru — v Zagrebu narod, ki stolji že ponosno v svoji narodni in politični samostojnosti, narod z laistno vlado, s svojimi ministrstvi šolstva in pravosodstva, z lastno avtonomijo. Slavnost tuintam iskrena, navdušena, toda v Ljubljani bolj rodbinska, kaiteri prisostvovati se zastopniki dunajske vlade takoreikoč boje... V Zagrebu e narodom ves bleščeči oficielni svet — da, pri grmenju topocv, pri petju zvonov in vrisku množic se pelje v gledališče sam kralj3), da bi prisostvoval otvoritvi »Narodnega deželnega gledališča«, sezidanega iz pobude in podpore posameznikov, med njjiilmi tudi nepozabnega bana Jelačiča, od vlade na stroške dežele. Povsod, kamor le pogledaš, polno, kipeče narodno življenje, včasih celo prekipevajoče, nemščina povsod v polnem odstopu, ki je stiskala v Zagrebu domači živelj hrvaški ravno tako., kakor nekdaj v Pragi živelj češki in kakor še sedaj stiska v Ljubljani živelj slovenski. ..«
Idealni -umetniški vodja Narodnega djvadla v Pragi se je s svojim opisom najlepše oddolžil svojim prijateljskim čustvom do Slovencev. Hkrati nam je zapustil dokument svio(je dobe, nanašajoč se na prve korake slovenskega gledališča.
3)	Avstrijski cesar, ogrski in hrvaški kraDj Franc Jožef I.
— 134 —
Trstenjakova knjiga .o »Slovenskem gledališču«.
' Za 25-'letmco Dramatičnega društva, ki je bilk časovno skoraj hkrati z otvoritvijo novega gledališča, se je odbor društva odločil, da izda spominsko knjigo, ki je olstala po čudnem naključju do danes edina slovenska knjiga o zgodovini slovenskega gledališča od začetkov do leta 1892.
2e od svojje ustanovitve je imelo Dramatično društvo hvalevredno navado, da je polleg zbirke »Slovenska Talija« izdajalo »Letna poročila« o dinužtvenem delu. S tem se nam je ohiraniila varna podoba društvenega delovanja v najboljših časih vsaj za leta do 1892. Pozneje je društvo prenehalo i z izdajanjem »Slovenske Ta-lijje« i »Leitnih poročil« zaradi štednje pri denarnih sredstvih in s tem potrjevalo počasno hiranje nekdanjega društvenega poleita. Malokdo je tedaj mislil na zbiranje zgodovinskega gradiva, katerega raziskovanje je bilo prppuiščeno na-klijlučjetn in nekaterim zgodovinarjem, kakor je bil Radics, v glavnem raizisku-(joč gledališko dogajanje v Ljubljani pred 19. stol atijem.
Odbor Dramatičnega društva je zaupal delo za svoje izredno izdanje tajniku Anltonu Trstenjaku, ki se ga je lotil z izredno marljivostjo in vztrajnostjo. Iz ostankov nekdanjega društvenega arhiva je razvidno, da ga je smotreno uredil. Podobno jie študiral gradivo, ki ga je za svojo knjigo potreboval. Ob izidu mu je le Funtek mogel dodat: nekaj opomb in popraviti nekaj nepravilnosti, takisto pozneje dr. Ivan Prijatelj. Novejši pregled delnega gradiva, ki ga je uporabljal, je .pokazal le potrebo malenkostnih popravkov, medtem ko se 'je Trstenjakovo oštevilčenje prvih gledaliških lepakov društva pokazalo skoraj v vseh primerih kot zanesljivo. Trstenjakova ostalina je po večini propadla ali pa je nedosegljiva.
Anton Trstenjak (11853—1917) je bil po rodu iz Slovenskih goric — Krčevine pri sv. Miklavžu — in je dovršil gimnazijo v Varaždinu, nakalr je študiral slavistiko na Dunajiu. Po krajših službaih,
Anton Trstenjak
v letih 1884—1887 je bili urednik Hribarjevega in Tavčarjevega »Slovana«, je vstopil v službo Mestne hranilnice ljubljanske, kjer je postal kontrolor. Na Dunajiu je v okviru »Slovenije« ustanovil ‘literarno društvo in pisal v različne liste. Poleg njegovih člankov iz srbsko-hrva-škega in domačega slovstva so važni njegovi poznejši spisi o ogrskih Slovencih. Njegov spis »Spomenik slovanske vzajemnosti« 1886 je opis potovanja Slovencev na Češko 1885. Kakor pred njim Ivana Hribarja politična in komunalna delavnost Čehov posebno Ob izgraditvi glavnega mesta Prage, ki mu je dala v marsičem pobudo za njegovo poznejšo delavnost pri ureditvi Ljubljane kot glavnega mesta Slovencev, je mudi Trstenjaka navdušila kulturna in gledališka delavnost Čeihov. Kot tajnik Dramatičnega društva Je skušal uresničiti svoje vzore in njegova prva tajniška doba pri tem društvu sovpada z obdobjem ponovnega, krepkejšega dela za obnovo slovenskega gledališča. V drugi dolbi njegovega tajništva je Trstenjak nosil težo priprav za ustanovitev stalnega slovenskega gledališča. Vse ite njegove napore pa je preži-
— 135 —
velo njegovo glavno delo, knjjiga o slovenskem gledališču,
Trstenjaka ne oiznaičuje dovoljmo samo njegova idealna navdušenost za dvig slovenske kulture, za katerega si išče vizorca pri naporih češkega narolda, temveč itudi njegove angainlizatorične sposobnosti. Oba pola svoje dejavnosti povezuje zgSedno. To dokazuje zgledno njegovo delo pri .gledališču v organizacijskem smislu in kronističnem oblikovanj« slovenske gledališke zgodovine. Podoben zanos ga vodi pri njegovem delu kot uredniku »Slovana« in ne nazadnje pri njegovem izdajateljskim poizkusu ko je z dr. Josipom Votšnjakom ustanovil »Narodno knjižnico«, da bi objavljala v tisku izvirno slovensko dramatiko.
Knjiga »Slovensko gledališče« kot »zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske« je vzbudila ob izidu konec 1'892 oziroma zečetek 1893 veiliko pozornost in Malovrh je v »Slov. Narod-u« opoziirjal »koliko napora in preiskav je bilo treba, tega pač ne pojmi nihče, kdor se ni že sam ukvarjal s takim trudapolnim in nehvailežnim delom ... baš Trstenjak si je pridobil največ zaslug za to, da slovensko gledališče tako lepo procvita. Da ni nijega bilo, kdo ve, aili bi danes sploh Ikdo imel priliko spisati tako knjigo...« Buntikovi dodatki ob poročilu o knjigi v »Ljubljanskem Zvonu« so bili namerjeni dopolnitvi in Lampeitovo poročilo v »Domu in svetu« je bito poleg nekaterih opomb dobrohotno, kakor je bil dobrohoten tudi poročevalec. Pozneje je knjiga zapadla v pozabo in del naklade se je poraizgubil bvetz pozornosti. Novejša slovenska gledališka zgodovina je bila pisatelju pravična, ko ga je oznalmenovtala kot »zaslužnega kronista« sloivcnskega gledailišča. Iz današnje perspektive sicer ni mogla povzeti Trstenjakove periodizatiljc slovenskega gledališkega dogajanja, zaito pa ni nič manj ocenila pomembnosti njegovega dela.
V	pregledu gledališkega leta 1892 smo mu odmerili posebno mesto, ker je njegova knjiga presenetljiv izraiz zavednega hotenja, dela in us/nvairjanja tistih slovenskih gledališčnikov, ki so omogočili
našemu gledališču tako plodno gleda!5žko leto 1892 in med katerimi .je Trstenjak poleg svojega organizatorilčnega dela začel polagati temelje zalčdtkom slovenske gledaliSke zgodovine.
Sklep
Leto 1892 izraža največji napor slovenskega gledališča od ustanovitve Dramatičnega društva dalllje. Skupina vodilnih kulturnih in političnih mož, dedučcrv oporoke mladoslovenskega giilbanja, uresniči stalno Slovensko gledailišče v Ljuib-lljani. Po nekaterih zmagah Slovencev v političnih zadevah, zavojevan,™ večine v kranjskem deželnem izlboru in še pred-tem v občinskem svetu Ijjiulbljanskem je pomenila ustanovitev prvega stalnega gledališča v Ljuibljani narodno zmago in najbolj očiten dokaz o kulturnem napredovanju Slovencev. Zato ji hoče dati po češkem zgledu ta skupina kulturnih in političnih mož, iiz kaltere se je po idejnem in političnem razkolu izoblikovala poznejša liberalna narodno-napredna stran-kas poseben poudarek vseslovenske zmage in slavja, poudarjajoč pri tem misel1 zedinjene Slovenije, zanemarjene po litične ideje Slovencev, ki se kljub uprav-no-politilčni razkosanosti slovenskega ozemlja manifestira v enotnosti zedinjene k u 1' t urne Slovenije.
Kljub narodno-političnim tendencam gledališke proslave, kii vršiči .v dolseže-nem uspehu prvega slovenskega dnava v novem gledališču, se začenja oblikovati žilav slovenski dramski ansambel, kljubujoč nemškemu gledalllilšču in uveljavljajoč svoj slovenski .značaj v početnem slo-veskem umetniško-igralskeim izrazu. Pripravljajoč se tako. na umeltniško tekmo, ki jo hkrati izziva, krepi narodno zavest pri Slovencih, oblikuje novo gledališko občinstvo in si z lastnimi močmi ustvarja podlago za svoj nadaEnjii razvoju V knjigi zbrani pregled slovenskega gledališkega dogajanja preteklih časov mu odpira perspektivo za bodočnost, v kaitero gleda vedreje in z zanosom ustvarjalnega in oblikovalnega optimizma.
- 136 -
Znr Fcjcr der hoclist crfrcnlichcn Ankiind Sr. Majeslal unsers nllcrirnidigslcn, allgclicblcn Kaiscrs nnd Landcsvalors FRA.VZ JOSEF I., mul ziigleirli Sicgcsfcjcr unsrrcr iaplercn Hccrc in llnlicn mul Inoarn:
DarMtcIlung; eine* Tlicnlcrsirirkos in slovrnisrlirr \iitionil*prn<-lio cIiiom dou<wlicn liiini»|ilyli‘>i.________________________________________
^Ijcatcr ittticr h. h. 'Ipj1 HrciootnM (CtUi.
šumita«) fccn 16. September lS'i!»
toirt) 5 it c obiijcn ©oppel = firiKV
ju u) t) I) 111) rt t i g e n 3 m c ii\ i* m ron hiealgen Httn a i e »t */«* n
b c i II c l c n c li I d d g d c s iiusscrrn Srliaii|ilalzoK
V	a	u	f	9 ( f li d r t:
Zupanova Micka.
Homcdja \ enim djunju. Prcnnrjcna po nrmsUii „lllc Fclilmulilo", ton Joscl* Itlehlcr. 1 lij ulil Jani Igrana i lelu IM1M.
  i	jr«—-	-
O S JE n	JE»
Tulpcnhajm, žlahten gospod.	Micka, njegova liči.
Gospa Stcrnfeldovka, mlada, bogata vdova.	«;	Anžr, Mickin ženin.
Moukopf, Tulpcnliajinov pcrjatel.	Glažek, pisar.
Jaka, župan.	«»
Se igra v dvoru pred županovo hišo ino v njegovi oštariji.
Pred račetkum te igre: Pelva austriauske godovnicr. (Vor Reginu des Stuckes Ab.siiigung d<*r dstcrrcirhisclica Volkslijnine in ulovenischer Sprache.) Orclteslcr - Iloselzung von der liicsigcn National- Garde - Musik - Ilaiide.
®a8 ^lafdjdicH Holncrumffer.
SuftiVitl in ciiirm 9(rtr, nacf) ©critr, (on OaflrDi.
V t t f t n » «:
<?»*« Oe KrmnoXI, CVn*.	T?ai»iftr,	fr«»	arautfin.	tm.	tkttnm.
C'ant!unj jifct ret m (inno (9<Mnjni|r, krgimt Bbrctl srt nb«t «■ «*trr» 2Cstjr*.
Ciw trgi I d 36 fr., ifmii, 21 h., ftnuMnnn e.| JO fr.. (JrM fitimr 16 fr., jvni« J.iimr 12 fr.. fr»irt ?Ui| 8 h. *.«.
5Billrlru 511 ?rjfn, «F«rr- unt numr.rmlnt Si#fn f»n> in brr Sifmbau.lung brl £mn ■paul ftainbrlOarfrr |u babrn. Anfang um kalb 8 Uhr.
^ Die Iieuo Volkab^aine in tloreuitcbsr Muudari ul in der luejifeal&ratabachdracLerei d»« Suck ta 1 kr. C.St ta tutben.
C^ncDpjrfriitiBi rpi 3. O. 3nit« ta tti.
Gledališki lepak iz Celja 1849 o tamošnfi uprizoritvi Linhartove komedije
»Županova Micka«
— 137 —
Grofica: M. Nablocka
M, KRLEŽA: V AGONIJI
Režija: po B. Stupici obnovil VI. Skrbinšek.
Scena: Ing. arch. E. Franz.
Lenbach: St. Sever
Križovec: VI. Skrbinšek
138 —
Lavra: M. Danilova
Hak&juČHL puzoh. Ot&e££& v JuinC tipati
— 139 —
Za dobra voljo .Pavliha' vsako soboto
Državna založba Slovenije
V LJUBLJANI
IZDAJA KNJIGE SLOVENSKIH PISATELJEV IN PESNIKOV, KNJIGE SVETOVNIH KLASIKOV, SODOBNO POLITIČNO LITERATURO, REVIJE, ČASOPISE, SLOVARJE ITD.,
IMA V ZALOGI STROKOVNO IN POLJUDNOZNANSTVENO LITERATURO, S KATERO SE LAHKO VSAK V VSAKI STROKI IZOBRAŽUJE IN IZPOPOLNI SVOJE ZNANJE,
IZDAJA IN ZALAGA UČBENIKE ZA VSE VRSTE SOL, UČILA IN RAZNE TISKOVINE.
V ZALOGI IMA VEDNO VSE ŠOLSKE IN PISARNIŠKE POTREBŠČINE.
VSE ZGORAJ NAVEDENO DOBITE V NAŠIH PODRUŽNICAH IN POSLOVALNICAH, KI SO V VSEH VEČJIH KRAJIH SLOVENIJE.
ZAHTEVAJTE CENIKE IN PROSPEKTE! SPOROČITE SVOJE ZELJE NAŠIM POSLOVALNICAM IN PODRUŽNICAM, USTREGLE VAM BODO.
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE Ljubljana, Mestni trg št. 26
— 140 —
VEltBlAGOVMCA m mmJr'
CJUBCJANO
JE PRIPRAVILA VELIKO IZBIRO ZENSKE, MOŠKE IN OTROŠKE KONFEKCIJE ZA POMLAD, KATERO BOMO PRIKAZALI NA
POMLADNI
V	VELIKI UNIONSKI DVORANI DNE 14. MARCA OB 20. URI IN 15. MARCA OB 17. IN 20. URI.
Na reviji sodelujejo ansambli in priznani solisti Radia-Ljubljana in manekeni iz Akademije za igralsko umetnost.
Zboljšali smo kvaliteto in znižali cene!
Predprodaja vstopnic v prodajalni pri Pošti v J. nadstropju — poslovodstvo.
Delavci in nameščenci! Izkoristite za nakup konfekcije in vsega, kar še potrebujete, obročno odplačevanje!
mn
Delavci in nameščenci!
Jjzko\iitite a&Kotno nakupovanje Mapa — nudimo vie koten živil, kemikatij in to&ačn& izdelkov/