402
LIRIKA
A JI t o 11 i   S I o 11 i m s k i
Veni, s postaje peš do doma krenem, pa čeprav \   najtrdnejšem večeru. Ne zaidem; najprej tam po tiru in od dveh akacij v levo skrenem.
Cvet tofcaka zadiši  v temi mi, sladki vonj gnoja zavonjam z njive in zategli žvižg lokomotive žalosten zamre nekje v daljini.
Ko spoznam te, bom obstal pred vrati, kot že večikrat to sem^ v snu napravil. In takrat bo, kot bi strah me davil, strah, obup in silna sreča hkrati.
2(r'
»Kdo je?« vprašaš. »Tone,« bom iztisnil. »Vrnil sem se.« In že po koraku bom trepetajočo dlan ti stisnil in srce zaslišal biti v mraku.
>Mislil sem, <la se ne boš tak zbala. Ne prižgi luči, v temi je bolje. Kaj  v teh tujili bi očeh iskala, ko po srcu kot v mladosti polje.«
»Tu težko je.« — »Vem, a hrepenenje je bilo močnejše kot spoznanje. Tu sem pustil svoje premožejije: najine mladostne skupne sanje.«
403