ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 19. decembra 1997 Leto VII, št. 25-26
SVETA MAUČ
Sveta nauč je pred nami. Pomalek de črvej gezaro lejt stara. Siromačka stauca, v šteri sé je Jezoš naraudo, ranč telko. Naša pamet je Zaman dvej gezaro lejt duga, nika čednoga ne vejmo povödati o tej čüdi. Čüdo, ka sé je Baug naraudo, je nej mo-gauče razmeti s pametjo. Merska enota za lübezen sé tö ne zove pamet. Zdaj, ka sam po super modernom Interneti poslo svojomi spoznanci pismo v Meriko, štero je za dvej sekundi tam bilau, gledam super barvni (SVGA) monitor svojoga kompjutera, ka nikši pra-clinge gestejo gor. Na takši vküper namacani monitor don ne morem pisati o božični svetkaj. Prinesem supermoderen merikanarski Amway spray, glažonja sé lesni, ka bi sebuje leko čujskale po njej. Radiator aobro küri, depa don me zebejo noge, oDüjem si bundaste papuče pa spigem en wnisky zledom. Nika ne vela, nikši super moderen mraz me trausi.
Leko, ka me ranč ne zebe tejlo, liki düša?
Vsi poznamo Anderseno-vo pripovejst, gda je kauti božični svejtkov mala dekUčina v velkom mrazi bausa spice odavala. CejU den je Zaman po mrazi ojdla, nika je nej odala. Zato sé je večer nej vü-pala domau, ka bi go oča zbüu, ka je nika nej pri-slüžila. Naslejdnje je že tak vse vküper zmrzajena bila, ka je vužgala eno spico, pri tistoj je se-grejvala svoje vse sive roke. Zmejs sé ji je tak vidlo, kak če bi pri eni kalaj sejdla, tak fanj toplo ji je bilau! Depa spica je nagnauk vugasnila. Te je
eške eno vužgala. Od toplaute je tak čütila, kak če bi v eni lejpi iži bila, na stauli je velka pečena gaus denila, štera je prauti njej letejla... Spica je pá vugasnila. Pri tretji sé ji lejpi krispan prikazo, gda sé ga je stejla dotekne, fluk... Naslednje sé ji je pri plameni spice ska-zala njena stara mati, štera je že davnik mrla. Od velkoga straja, nej ka bi ji mati tö tak brž pre-minaula, je cejlo škatülo spic vužgala, pa sta z materdjo vred odletele visko, visko, prauti nebi...
Leko, ka me té čüden moderen mraz zavolo da-nešnjoga čüdnoga, mo-dernoga sveta trausi? Svetá, šteri drugo ne Vej, samo odavati? Mi pa škemo, depa ne moremo pa ne moremo razmišlavati, ka je sveta nauč? Zmejs pa vlada sveta mauč -reklam? Tau küpi! Tisto küpi! Tau je najboukše! Tau pa eške baukše!
Küpléni svejt. Küpléne düše. V tom sé zalagémo. Žlato tele je nikanej prauti tomi. Sveti den je nej tau, ka tau küpi, pa tisto küpi, pa vse küpi. Če Božiča ne moremo razmeti s pameti ov, kak bi ga leko razmiti z blagom, s kipüvat om? Kak naj bi Božič razmo tisti Vogrin, šteri je v Beči kak božične dare žive kače odavo, štere so naslejdnje vgele carinike (vámoše). Pravijo, ka prej na sveti den pa sveto nauč eške kače tö počivajo. Kak naj bi danešnje čüdne, moderno kače znale, ka sé približüje tisti den, gda sé Jezuš narodi, če tau ranč lidgé ne vejo?
(sé nadaljuje na 2. strani)
2
Slovenska radijska postaja (z narodnostnim programom) v Monoštru
ZAVLAČEVANJE DRŽAVE JE OČITNO
Kako nehvaležno ie napovedovanje, sem skusil že nekajkrat, vendar me kljub temu včasih še zanese in ne ravnam po tistem, da "osel gre samo §nkrat na led", ampak po Zupaničičevem, da"... danes sem padel, jutri bom
¥lesal na njem."
ega nekoliko neobičajnega uvoda nisem napisal zato, ker bi se moral opravičiti za napoved, da se bo konec leta 1997 iz Monoštra oglasila slovenska radijska postaja z narodnostnim programom, ampak zato, da opozorim na (neupravičeno) zavlačevanje države pri uresničitvi te, za porabske Slovence tako važne naloge. Dobro se zavedam večine ugovorov, da nimam prav in več kot je bilo storjeno, ni moglo biti narejeno. Vendar: da se nekatere stvari okoli dodelitve UKV frekvence ne premaknejo nekaj mesecev, ne morejo imeti opravičila niti v pomanjkanju denarja niti v tem, da medijski zakon ni naredil reda ampak znte-do na tem področju. To preprosto ne drži, kajti po uradnih podatkih je na Madžarskem registriranih 72 lokalnih radijskih postaj, ki oddajajo svoj spored na UKV frekvencah.
Tu naj si pomagam s primerom iz sosednje Avstrije, ki je ena izmed tistih držav, ki so najdalj preprečevale ustanavljanje privatnih radijskih postaj ali oddajanje kakršnekoli radijske postaje izven državnega radia. Zato so morali Kar nekaj časa čakati tudi koroški Slovenci, ki so želeli ustanoviti privatni lokalni radio, vendar niso dobili frekvence. Prejšnji mesec je slednjič klonil tudi Dunaj in od predvidenih 45 frekvenc dodelil 42 lokalnih radijskih frekvenc. Dobili sta ju tudi manjšini, koroški Slovenci in gradiščanski Hrvati. Postavljen je tudi pogoj, da lokalne radijske postaje ne smejo začeti oddajati pred 1. aprilom 1998.^
Koroški Slovenci, ki imajo zdaj tedensko 392 minut radijskega programa v sestavi državnega radia, so ustanovili radijsko družbo, ki jo sestavljata družba Korotan in društvo AGORA (avtonomno gibanje odprtega radia). Predvidevajo, da bodo pokrivali celo dvojezično
ozemlje: radio Korotan hoče hiti predvsem slovenski radio, medtem ko se AGORA pojmuje kot multikulturni medij. Tudi na Koroškem ne gre brez finančnih težav, ker računajo, da bodo letno potrebovali 4,5 milijona šilingov (67,5 milijonov forintov). Stalno nameravajo zaposliti pet sodelavcev in nekaj zunanjih sodelavcev. Kljub finančnim neznankam napovedujejo, da bo radio s 1. aprilom 1998 začel oddajati.
Zelo resno se na samostojni radio pripravljajo tudi gradiščanski Hrvati v Avstriji, ki so v ta namen ustanovili konzorcij MORA (odprt manjšinski radio) in izračunali, da potrebujejo 5 milijonov šilingov (75 milu ono v forintov), z napovedjo začetka oddajanja 1. april 1998. Tudi gradiščanski Hrvati že imajo vsak dan radijske oddaje v svojem jezjku iz deželnega studia v Železnem.
Porabski Slovenci (zdaj 30 minut radijskega programa na teden in na valovni dolžini, ki jo ima redkokateri radijski sprejemnik) se zgolj teoretično primerjajo z novimi razmerami v Avstriji, v konkretnem se imajo pravico primerjati s ^položajem ostalin manjšin v državi in radijskim pro-
framom, ki ga prekmursko Madžarom zagotavlja Slovenija. Tudi ta primerjava kaže na sedanji nezavidljiv položaj, kajti hrvaška in srbska narodnost imata vsak teden iz studia v Pecsu po 840 minut radijskega programa, prekmurski Madžari pa 3300 minut tedensko iz studia v Lendavi, ki je v sestavi RTV Slovenija.
Po podatkih, ki jih je povedal Zoltan Kovacs iz studia v Pecsu, je njihov letni proračun za radijski program v štirih jezikih 100 milijonov forintov (radijski program oddajajo v madžarskem, nemškem hrvaškem in srbskem jeziku), od tega je 20 odstotkov od reklam, ker dovoljuje zakon 6 minut reklam v eni uri programa. Uredništva so ločena po jezikovni pripadnosti, štejejo po pet novinarjev in vrsto stalnih zunanjih sodelavcev. Bruto plača novinarja je tisoč nemških mark, kar je približno 110 tisoč forintov. Sistem prenosa radijskega signa-
la za zdaj zagotavlja dobro slišnost radia Pecs povsod tam, kjer živijo manjšine, ki jim je namenjen.
V lendavskem studiu Pomurskega madžarskega radia pripravijo dnevno osem ur živega radijskega programa. Na voljo imajo lastno UKV frekvenco, občasno oddajajo tudi na srednjem valu. Njihov program lahko slišijo poslušalci na celotnem dvojezičnem območju, večje število poslušalcev imajo tudi na madžarski strani, od koder se v program oglaša več stalnih zunanjih sodelavcev. Zagotovo tudi narodnostni program v Lendavi ne nastaja v idealnih razmerah, zlasti zaradi finančnih problemov matične hiše RTV Slovenije in pomanjkanja denarja za dejavnost manjšin iz državnega proračuna. Kljub temu je vsaka primerjava med prekmurskimi Madžari in porabskimi Slovenci na medijskem področju mogoča zgolj v neprimerljivosti.
Ob spoštovanju izhodiščnih razmer, denimo do leta 1990 in po podpisu Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, se je težko opredeliti za načelo, tucfi "pozitivne recipročnosti", vendar drugače, kot kaže, ne gre. Kajti če je bilo uresničevanje manjšinskih pravic do leta 1990 na različnih osnovah, je s podpisom Sporazuma novembra
1992	postavljeno na iste ali enake temelje. Seveda bi se bilo (narodnostno-politično) kratkovidno zavzemati za skrajševanje radijskega programa za prekmurske Madžare in s tem ustvarjati (zaradi recipročnosti) približevanje porabskim razmeram, ampak je v vseh ozirih modro podpreti sedanje načrte o dveh do treh urah slovenskega radijskega programa dnevno iz Monoštra. S tem bi se porabski Slovenci zgolj izenačili s številčno približno enako srbsko manjšino, ki ima od leta
1993	vsak dan dve uri programa v svojem jeziku.
Čeprav je bilo večkrat rečeno, da bodo porabski Slovenci dobili lokalno UKV frekvenco na 106,6 megaherca, se je zdaj
SVETA MAUČ
(nadaljevanje s 1. strani)
Inda svejta so na plafon gorobešeno meli krispane. Naše čüdne, moderne kompjuterske, intemetne, radiotelefonske düše so tö gorpovešane na pla-foni, pa z glavauv doj visijo. Zato pa mamo takšo čütenje, kak je madžarski pesnik pravo: "Moja düša sedi na vejki od niča, njeno majčkeno tejlo brezglasno drgeče..." En človek v Miskolci je Zdaj pred božičnimi Svetki zato gorvužgo najlepše cerkev iz desk na Vogrskom, ka sé ma je nej vidlo, ka sé prej aühov-nicke s takšimi preveč lejpimi autonami vozijo, zmejs pa o siromački šta-lici i krautkosti predgajo. Od toga, ka prej par lüdi vsigder bole bogati gra-tüje, müijoni pa vsigder vekši kaudiške, je njegva düša tö do praja zgorejla kak cerkev, štero je un gorvužgo...
Nistarni Irci tak fejst poš-tüjejo svojoga velkoga pisatela Jovcea, ka v svoji klubaj 5-6 lejt naglas vküper štejo njegve knige, pa so v tom cajti najbole srečni na svejti.
Nesrečna princesa Diana je mejla vse, ka je stejla, dostakrat eške preveč. Če bi njena smrt nej tak blüzi bila, bi eške tau leko pravili, ka skor, ka bi malo razvüzdano živejla. Zaman njena lepota, pa druga lepota kauti nje, je don nesrečno živejla, pa nesrečne skončala. Nej
zaustavilo prav pri njeni dodelitvi. Uradno pojasnilo je, da gredo frekvence na natečaj, katerega se morajo udeležiti in si na ta način zagotoviti valovno dolžino tudi porabski Slovenci. Sprejeti načelo tržnega obnašanja pri dodeljevanju radijskih frekvenc manjšinam je zelo težko, kajti to je v nasprotju z obveznostjo države, ki mora zagotoviti manjšini obveščanje v njenem jeziku. Tega dejstva so se, kot kaze, zavedali celo v sosednji Avstriji, kjer so podelili manjšinama samostojni lokalni radijski frekvenci. (Namerno/načrtno) zavlačevanje pri dodelitvi frekvence ne bo zaustavilo prizadevanj za prvo slovensko narodnostno radijsko postajo v Monoštru, bo pa začetek njenega oglašanja postavilo daleč v leto 1998. S tem sem zopet napovedal (približni) začetek oddajanja
Porabje, 19. decembra 1997
zadobila več letošnji svejti den. Pa pistila dvej sirauti za sebov.
Mati Terezija iz Kalkute e vendrak cejlo svoje živ-enje nej telko ponücala, cak princesa Diana en den. Mater Terezijo so poštüvali po cejlom svejti, eške tisti z drugimi vöra-mi tö: hindujci, musli-mani, ortodoksi ptt. Mati Terezija je samo dva gvanta (sarina) mejla. Vsakši večer, gda je trü-dna domau prišla, je zamazanoga z rokami vö-zaprala, drugoga pa doj s streje prinesla, gde sé je sišüu...
Doj s streje nikše siro-mačke iže, gde bi sé eške Jezuš tö leko naraudo. Leko, ka sé Jezuš na letošnjo sveto nauč narodi v Kalkuti?...
Jezoš Marija! Računalnik mi nika bbskeče, posvejtke nared vogašüjejo, v iži pa vanej v Varaši tö, autonge aojstanjüjejo, televizije je oglüpnila pa oslepnila... Ka je pa ta velka sveklost? Jej, etan pa žardjava, bausa mala dekličina s spicami v rokaj leti po lufti, zravan prauti nebi, pa nikša mala, stara grbava mati v bejlo-sivom gvanti pa z velkim vacalejgom! Zdaj sé pa eške snejg tö začne sipavati!
Morem si dojzüti bundas-te papuče, ka mi tak nika toplo gratüje.
Francek Mukič
slovenskega radia, z upanjem m željo, da se bo tokrat napoved uresničila. V "igri" je tudi "rezervna" varianta, ki omogoča osem ur radijskega programa tedensko brez razpisa za frekvenco. Namerno sem izpustil tudi izrazitejšo vlogo Slovenije pri nastajanju radijske postaje, ker bi moral zgolj ponoviti, da je matična država (kljub vsej dosedanji pomoči pn konkretnem projektu slovenskega kulturno-infor-mativnega centra Monošter) premalo odločna, ko gre za pravice njenih manjšin v sosednjih državah, kar velja za porabske Slovence še izraziteje kot za Slovence v Avstriji (razen Slovencev v zvezni deželi Štajerski, ki so v vseh pogledih na slabšem kot katerakoli od omenjanih manjšin v tem delu Evrope) in Italiji.
eR
3
V soboškom gradi na razstavi
TUDI ZGODOVINA PORABSKIH SLOVENCEV
V	Murskoj Soboti so letos odprli nauvo stalno razstavo. Ka vse sé tam vidi, tau smo spitavali direk-toríco muzeja Ireno Šavel i zgodovinarko Metko fujs.
Irena Savel: "Tü sé leko vidi živlenje i delo lidi pokrajine ob Müri od prazgodovine pa do gnes.
V	prvi sobi je gradivo iz
Erazgodovinskin wnasel-in: iz Bukovnice, Safars-koga, z Dolnjoga Lakoša i iz Gornje Radgone. Predstavlena je tüdi edna kuča, pa kak so živeli v njej. v drügom deli je pa rimska doba, iz štere vidimo gomile (küp zemlé), v štere so mrtve poko-pavali. Iz srejdnjoga veka pa je tüdi rekonsmikcija mejnoobrambnoga pasa -"gyepü", štero so gorpostavili pred pravo grajnco med nemško i madžarsko državo. Med "gyepü" i
Pravo grajnco je nastalo rekmuije in Porabje."
Od kec je pa kovačnica? "V srednjom veki je bila odkrita edna kovačnica pri Gradi na Goričkom, stere rekonstrukcijo vidimo na razstavi. V vitrinaj
Íia so originalni predmeti. z srednjega veka so cerkve naše, iz romans-koga pa gotskoga obdobja. Tü mamo odlitke (másolat) pomembnejših detalov iz soboške, mart-janske, tumiške cerkve. Iz domanjševske cerkve pa je cejb portal (dveri)
?a so kopije fresk."
őrki so tö ojdli pri nas? "Törski boji so bib tüdi na našom ozemlii. Na razstavi leko vidimo törsld šotor, sable. V hodniki si na videofilmi leko poglednemo reko Muro, živlenje ob Müri, i vse značilnosti te reke. Rast-linski i živalski Svet, ki je ob Müri. Vmejs súšimo tipično prekmursko muziko. Na filmi leko vidimo delo v mlini na Müri, žetvo v Prekmurji. V eni sobi je lončarska peč s
gosaudami, pa je nutpo-azano, kak sé je žgala posauda."
Kakše vöre je bilau lüstvo med Muro i Rabo? "Močno je biu razširjen
fjrotestantizem pa kato-iška vera, bilau pa tüdi židovstvo. V Monoštri je na priliko tö bila sina-goga, židovska cerkev. Na razstavi nutpokažemo razne knige naši pro-testanski i Kataloški pis-cov. Čüje sé tüdi glas, ka Šte iz predgovora dela Štefana Küzmiča.
Če idemo dale pridemo v baročni salon iz časa, ka so tü živeli grofi Sza-paryji v tom gradi."
Več kak gezero lejt živijo lidgé v tej pokrajmi. Kak sé je spreminjalo njino živlenje?
Metka Fujs: "Probali smo
rejsan pokazati vse, ka sé je zgaudilo v tom časi, ka so udjé naselili tau pokrajine ob Müri pa do gnes. Nej sé dosta spremenilo živlenje. Na razstavi vidimo edno kučo iz bronaste dobe pa iz 19. stoletja. Nej je dosta načiša ta blatna kuča, aj pa ta lesena z blatom ometana pa slamo pok-rita. Tau sé pravi, ka so tü lidgé gezero lejt isto živeli, isto so geli, küjati." Lüstvo si je zidalo kuče iz blato, lesa, grofje pa so si gradove postavlali?
"Kak so živeli grofje, tau sé vidi v saloni, vidi sé v tom gradi, v šterom ie razstave, ampak tö je bilo samo nekaj lidi, ka so na te način živeli. Vse tau bogastvo, ka ga kažemo, je bilau iz cerkve, iz gradov, je bilo pravzaprav samo nika maloga. Prekmurje i Porabje je bilo cejli čas sarmačka pokrajina."
S koj so lidgé živeli, leko so si doma krü pripravili? "Tü sé je - predvsem konec 19. stoletja, pa v 20.
stoletji - dosta-dosta lidi izseljevalo, ka so nej meli krüja i nej so meli slüžbe, i tö je bila na nek način Usoda toga prostora.
Vsakša drüžina tü ma ne-koga v Ameriki ali nindrik, ali mela nekoga na sezonskom deli v Nemčiji ali Francija Tau sé kaže v našoj razstavi tü."
Leta 1919 so pokrajina med Müro i Rabo laucili z državno mejo. S tem sé je spremenilo živlenje lidi tö?
"En del pokrajine ie biu 1919. leta prikljucen k takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencov -tö je bistvi gnešnie Prekmurje. Drügi del, gde so živeli še Slovenci -Porabje - pa je osto v okviri madžarske države. S tem sé je začo razvoj slovenskoga Prekmurja, pa razvoj Madžarov, šteri so živeli eti, kak razvoj manjšine. Na drügi strani sé nadaljuje živlenje rabskih Slovencev kak manjšine do gnes."
Kak daleč dé v zgodovini ta razstavo?
"Razstava pokaže tüdi drügo svetovno vojno, čas po vojni - kak smo preživeli socializem, pa smo probali cüj sé sme-
jati. Probamo tüdi pokazati, ka sé je dogajalo z nami v 60-70-80. lejtaj." Porabski Slovenci so tö nutpokazani?
"Ta prostor sé enotno raz-vija, vse tau, ka je notri v zgodovinskom razvoji, sé seveda veže tüdi na porabske Slovence. Pove-zano je ne samo s Slovenci, ampak z vsemi lidmi, ka so tü živeli na tom prostori, kakšnoga koli etničnoga izvora so bili. Ali slovanskoga ali ilirskoga ali madžarskoga. Posebej smo nej poudarjali. Nej smo pou-darjali madžarske manjšine, ali pa da je zdaj tö tipično madžarsko. Te prostor je biu skaus mej-sani - nacionalno i vers-ko. V tom časi sé je telko lüstva tü menjalo, smo pravli, ka nemo toga posebej poudarjali, ka sé tö skozi razstavo vidi." Kak sé vidi, na priliko? "Vidi sé tau, ka smo bili versko mejšani i smo pri-padali različni narodom. Tau sé kaže v našoj posaude okrasi, v naši nošaj, kaže sé v naši no-
vinaj, ka smo ji pisali. Na razstavi so madžarske i slovenske novine. Prekmurska beseda je tüdi porabska beseda. Tau je eden jezik, ki sé kaže skozi tö književnost, štera je tüdi razstavlena. Jezik te knig je biu 200 lejt nikak samostojen knjižni jezik, ki mu sicer pravimo prekmurski knjižni jezik, tau je prekmurski in Porabski Knjižni jezik. Tau je vse v bistvi tüdi zgodovina Porabski Slovencev, ka je tü razstav-leno. Po razdrüžitvi toga prostora, po politični spremembi, ka sé je Zgodilo po Trianoni, je Vsakša pokrajina šla svojo pot. Po tistom, posebej razvoj a Porabja v okviri madžarske države, nejsmo spremlali na toj razstavi, ampak mogauče bi pa rejsan trbölo pri računalnik opozoriti tudi na te slovenske skupnosti, ki v naši okolici živijo na drügi strani meje -tako Slovence v Porabji pa Slovence v Radgons-kom kauti."
Marija Kozar
Kopanje v edinstveni termomi-neralni vodi Moravskih Toplic vam bo povrnilo dobro počutje in zdravje.
Informacije tel.: 069/12-280.
VSEM BRALCEM ŽELIMO VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1998
Porabje, 19. decembra 1997
4
Pogovor z veleposlanikovo soprogo
BUDIMPEŠTA JE PRAVI BISER
-	Gospa Marija Hajos, vi ste soproga veleposlanika Republike Slovenije v Budimpešti in se po večletnem službovanju počasi odpravljate domov v Slovenijo. To pomeni, da imate že ogromno vtisov. Kako ste se v zadnjih petih, šestih letih počutili v Budimpešti oziroma na Madžarskem?
-	V tem času sem si nabrala res veliko prijetnih spominov. Mislim, da slabih spominov niti ni. Z veseljem sem prišla v Budimpešto, kljub temu da so bili občutki v začetku mešani. Na eni strani me je privlačilo novo življenje, ki je bilo pred mano, kajti jaz sem 30 let delala v državni upravi. Po drugi strani pa sem se nekoliko bala, ker je končno šlo za veliko spremembo v življenju. Kljub temu pa sem se zelo hitro vključila v t.i. diplomatsko življenje. Bilo je toliko različnih dogodkov, da ni bilo niti časa za razmišljanje o tem, ali bom sposobna to delo uspešno opraviti ali pa ne.
-	Gospod veleposlanik, vaš soprog Ferenc Hajos, je pripadnik madžarske narodne skupnosti, ki živi v Sloveniji, vi pa ste slovenske narodnosti. Na začetku vas je bilo malo strah bržkone tudi zaradi tega, ker, za razliko od gospoda veleposlanika, takrat še niste obvladali madžarščine.
-	Jaz sem res Slovenka, in moram priznati, da je bil tudi ta vidik prisoten. Madžarščine sploh nisem obvladala. No, nekaj malega sem seveda vedela, ker moj mož govori madžarsko, hčerka in sin sta oba hodila v dvojezično osnovno šolo v Lendavi, kar pomeni, da sta tudi onadva dobro obvladala madžarščino, jaz pa, žal, ne. Vendar sem se v tem času, odkar smo v Budimpešti, kar dobro naučila madžarsko. Ne morem se pohvaliti, da lepo govorim madžarsko, toda v glavnem razumem vse, slovnice pa, žal, ne obvladam. Nisem obiskovala nobenega tečaja, čisto sama sem se učila: zunaj na cesti, preko radia, televizije in podobno.
-	Mislim, da je večina veleposlanikov in njihovih
soprog prišla v Budimpešto ravno tako kot vi, brez znanja madžarščine, in v diplomatskih krogih ni madžarščina glavni sporazumevalni jezik - niti na Madžarskem.
-	Ja, moj problem je bil toliko večji, ker sem še bolj kot madžarščino rabila angleščino. Jaz pa sem se v osnovni in srednji šoli učila kot tuji jezik nemščino, ki sem jo v diplomaciji lahko le zelo malo rabila. Zato sem dala prednost pridobivanju znanja angleškega jezika. Dala sem skozi kar nekaj tečajev angleščine, in zdaj se že lahko sporazumevam s svojimi Kolegicami v angleščini.
-	To pomeni, da tudi tisti družinski član, ki ni veleposlanik ali veleposlanica, ima določene dolžnosti ob svojem življenjskem partnerju, ki je šef diplomacije v neki tuji državi?
-	Seveda. Prav gotovo so tu na prvem mestu protokolarne obveznosti, jih ima vsak veleposlanik, pri katerih veleposlanikova soproga mora obvezno sodelovati...
-	Kar seveda ne pomeni, da mora vsakič skuhati kako juho in podobne stvari za goste...- To ne, ampak jaz sem kljub temu velikokrat tudi kaj skuhala, pripravila kake sladice ali moje specialitete, zlasti slovenske jedi tako za slavnostne večerje za naše goste ali pa, ko smo imeli državne sprejeme. Zdi se mi prav, da sem lahko tudi na ta način predstavila Slovenijo določenemu krogu ljudi.
-	Kaj vse ste imeli na vašem slovenskem jedilniku razen, recimo, kranjskih klobas z zeljem?
-	No, kranjske klobase nisem ponujala...
-	Se ne bi spodobilo na vaši ravni?
-	Oh, ne, zakaj pa ne!? Bi lahko, ampak prihajam iz
Prekmurja, iz sveta ob madžarski meji, in mislim, da je bilo prav, da sem v glavnem pripravljala jedi iz svoje ožje domovine, že zaradi tega,
ker sem teh tudi najbolj vešča.
-	Na prvem mestu je bila potemtakem prekmurska gibanica?
-	Vsekakor. Ne bi želela, da izpadem neskromna, ampak poudariti želim, da so bili vsi, ki so jo poskusili, navdušeni, in ravno zaradi tega sem jo pripravila velikokrat. Pripravljala pa sem tudi bujto repo, kuhane štruklje, jedi iz ajdove kaše, tako kot priloge pa tudi kot glavne jedi, ajdovo kašo v juhi, koruzne pogače, ki so kar teknile našim gostom... Nekateri so bili tako navdušeni nad prekmursko gibanico, da so prosili za recept, ki je bil objavljen tudi v madžarskem tedniku Nok Lapja.
-	Slišati je bilo, da ste letos junija sodelovali tudi pri dobrodelni akciji Roka v roki, ki jo vodi gospa Gonczeva, soproga predsednika Republike__ Madžarske, gospoda Arpdda Göncza.
-	Da, ona je predsednica tega sklada, ki zbira sredstva za bolne in prizadete otroke. Stvar se je odvijala v hotelu Hilton v Budimpešti, najprej smo imeli kulturni program, sodelovalo je kakih dvajset žena veleposlanikov in drugih sodelavk. Z naše strani mi je pomagala žena našega vojaš-
kega atašeja gospa Božena Koprivnikar. Medve sva predstavili slovensko narodno nošo z Gorenjskega. Ob predstavitvi narodnih noš so bile še tudi pevske točke. V drugem delu pa so bile gastronomske točke. Pripravili sva prekmursko gibanico in dušeno ajdovo kašo s svinino in gobami. Vsakdo, tudi jaz, je moral plačati vstopnico, ki je veljala šest tisoč forintov. To je bil tudi glavni namen, saj smo s to vstopnino zbrali približno milijon petsto tisoč forintov. Bile smo zelo vesele, tudi gospa Gonczeva, še bolj pa tisti, ki jim je bil ta denar namenjen...
-	Ali imate žene veleposlanikov v Budimpešti tudi kak klub?
-	Da. Sestajamo se mesečno, plačujemo članarino, in na teh srečanjih se tudi dogovarjamo o skupnih aktivnostih.
-	V Budimpešti je tudi klub madžarsko govorečih veleposlanikov, kajne?
-	Točno. V tem klubu se družijo veleposlaniki, ki govorijo madžarsko. Oni se na svojih srečanjih praviloma pogovarjajo v madžarščini. Število članov se zelo spreminja, zdaj jih je 17 ali 18. Ravno včeraj so se člani kluba tukaj na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti poslavljali od ukrajinskega veleposlanika, gospoda Tkača, ki je bil tudi član kluba. Ta sprejem je priredil moj mož kot doven madžarsko govorečih veleposlanikov, ker je najdlje tukaj v Budimpešti.
-	Soproge veleposlanikov nimate takega kluba?
-	Na žalost, ne. Žene se pogovarjajo v prvi vrsti, hi rekla devetdeset odstotkov, v angleščini, nato v španščini, zlasti zaradi latinsko-ameriških dežel. Na tretjem mestu je francoščina, nekaj malega je nemščine, in zelo malo madžarščine, ker madžarsko govori le zelo malo soprog...
-	Kaj vam je bilo najbolj všeč v Budimpešti in na Madžarskem ?
-	Meni je Budimpešta zelo zelo všeč. Všeč mi je kot mesto, ker ima prečudovite zgradbe, čudovite
bisere in jaz jih vedno znova odkrivam. Posebej mi je všeč zgradba Parlamenta. Tudi ljudje so mi pri srcu, imam nekaj zelo dobrih prijateljic, ki so mi prav veliko pomagale pri pridobivanju madžarskega jezika. Zlasti prijateljica Kati, ki je profesorica nemškega in ruskega jezika, s katero sva se srečali na tečaju angleškega jezika in mi je zares veliko pomagala pri madžarščini. Ljudje so mi nasploh všeč, res nimam slabih izkušenj...
-	Oprostite, ampak v Budimpešti se dogaja tudi precej slabega, kar se tiče kriminala, mafijaštva, terorističnih dejanj, prekupčevanja z mamili, belim blagom ipd.
-	No, v zvezi s tem sem zelo žalostna. Lahko povem tudi naš konkretni primer. Tudi nam so vlomili v stanovanje, ko smo stanovali še v ulici Buza-virag in so nam odnesli vso zlatnino, predvsem hčerkino, jaz sem, na srečo, imela svojo pri sebi. Še bolj pa sem bila žalostna, ko so nam pred dvema letoma ukradli naš zasebni avto znamke BMW... Celo tukaj pred veleposlaniško zgradbo so ukradli avto, ko je bila
pri nas delegacija iz Ljubljane...
- Bi povedali še besedo dve o ostalih članih družine, mislim predvsem na otroke?
- Z možem imava dva otroka, sin je star 26 let, živi v Ljubljani, bilje šest mesecev tukaj v Budimpešti z nami, vendar je odšel nazaj, kot kaže, se ni mogel vključiti v to okolje. Hčerka je ves čas z nami, tukaj je končala tretji in četrti letnik na gimnaziji Toldi, zdaj študira ekonomijo, hodi v tretji letnik. Ona je rada v Budimpešti, odločila se je, da bo vsekakor tu končala univerzo.
- Študij vaše hčerke v Budimpešti bo prav gotovo tudi z jezikovnega vidika zelo koristen, ko se bo vrnila v Slovenijo.
- Vsekakor, ker mislim, da je zelo prav, da se danes mladi naučijo več jezikov, ker jim bo to odprlo mnoga vrata. In če imajo možnosti, naj jih izkoristijo, to ie moj nasvet vsem mladim.
Besedilo in slika: Francek Mukič
Porabje, 19. decembra 1997
5
Pogovor s Ferijem Lainščkom
NE BI SE OPREDELIL. ZA ČLOVEKA BESEDE, SEM TUDI ČLOVEK DEJANJ
razkrije, da se je marsikaj spremenilo in so razmere boljše kot so bile, denimo, pred desetimi leti. Čeprav seveda-, če uporabim tak termin, z razvojem dogodkov nisem povsem zadovoljen. Mislim, da
nekega organiziranega prijema, neposredne volje za uresničitev.
- Pri vprašanju, da ste človek jezika in besede, sem mislil na Porabje, na porabsko govorico, na odnos do jezika v Porabju;
Takoj na začetku lahko brez tveganja napišem, da ni porabskega Slovenca, ki ne pozna Ferija Lainščka, pesnika, pisatelja in še kaj, rojenega v goričkih Dolencih [tam blizu Črnih mlak), ki v polnem ustvarjalnem zamahu živi v Murski Soboti. Čeprav sorazmerno mlad (rojen leta 1959), je doslej napisal vrsto odmevnih književnih del za odrasle, na porabskih šolah pa ga poznajo kot avtorja lutkovnih iger in drugih del za otroke in mladino. Tvegano bi se bilo opredeliti za delo, ki je bilo doslej najpomembnejše, zagotovo je bil zelo odmeven roman Namesto koga roža cveti, ki je bil tudi podlaga za film Halgato. Pred nedavnim mu je izšel roman Skarabej in vestalka, ki je v kratkem času doživel vrsto pohval. Za pisateljsko delo je prejel vrsto priznanj, med katerimi je tudi nagrada Prešernovega sklada. Vendar ni tokratni namen podrobneje opisovati zgolj dosedanjega literarnega dela Ferija Lainščka, ampak me zanima njegova približno desetletna povezanost s Porabjem in navezanost na porabske ljudi, njihov jezik, navade, življenje...
-	Res, z Mikijem Rošem sva naredila nekaj lutkovnih predstav za porabske otroke, eno gledališko predstavo za odrasle, z režiserjem Andrejem Mlakarjem sva posnela dokumentarni film Porabje (Kak nejga zelenoga konja, tak nejga čednoga Slovenca), izšla je tudi knjiga Srebrni breg, ki je bila napisana prav zaradi Porabja in za Porabje, kjer sta avtorja še Milan Vincetič in Miki Roš. Povezan sem z ljudmi, obiskali smo Slovence v Budimpešti in Mosonmagyaro-varu, na Madžarskem je izšel tudi prevod mojega romana Namesto koga roža cveti, tu smo predvajali film Halgato. Moje sodelovanje z ljudmi iz Porabja je večstransko, povezave potekajo v obe smeri.
-	Nanizali ste nekaj pomembnih informacij, kaj pa vaš pogled, če tako rečem, v ozadje, v odstiranje manj znanega?
-	Tudi pogled v ozadje
Slovenija z Madžarsko slabo "trguje", kar pomeni, da je na primer še vedno več mejnih prehodov tam, kjer so koristni madžarski državi, in da je samo en prehod, ki povezuje Porabje in Slovenijo. To je za politiko slaba "trgovina". Vem pa, da je na drugih ravneh vrsta ljudi, ki se zelo trudijo in ki so veliko prispevali, da jev Porabje zdaj drugačno. Zal odločilne politične poteze še ni.
-	Ste človek besed, jezika...
-	Rekel bi, da med drugim, ker se ukvarjam še s cim, denimo tudi s slikarstvom, na nek način s filmom, z radijsko igro... Ne bi se omejil na človeka besede, ampak sem tudi človek dejanj. Zavedam se, da je ogromno stvari, ki same po sebi ne zaživijo kljub še tako dobri ideji, ce v ozadju ni
na dejstvo, da postaja in je marsikje jezik že postal ekonomska vrednota (oddaljena od jezikovne in narodnostne pripadnosti), in tu me zanima vaše mnenje.
- Takrat, ko sva se prvič pogovarjala o Porabju, sem povedal, da jezik, žal, izumira in da ne morem slovenskemu jeziku napovedati lepe prihodnosti. Na mnogih področjih je tako tudi danes. Vse manj je ljudi, ki govorijo slovensko, še manj je ljudi, ki se učijo slovensko in slovensko razmišljajo. Ne trdim, da je to nujno povezano zgolj z manjšinsko problematiko. Tudi s Slovenci se dogaja nekaj čudnega, če rečem poenostavljeno: Slovenci ta čas v veliki meri čutijo in se vedejo po nemško, germansko, vse bolj govorijo angleško in neka slovanska duša, tisti prvinski duh se v teh
ljudeh zgane vsake toliko časa, po navadi takrat, ko Slovenci sebe kot Slovence zatajijo. Tedaj se jim oglasi slovenski duh kot neka slaba vest. Nočem, da je to razumljeno kot panslavizem, je pa dejstvo, da je Slovenija zdaj kot samostojna država narinjena v nek primež drugih kultur. Na vse načine propagirajo združevanje z Evropo, dogaja se razprodaja slovenstva, zato tudi ni presenetljivo, da je ogrožena tudi slovenska manjšina, ki živi na obrobju. Zdi se mi, da je slovenstvo nasploh ogroženo oziromaje prizadeta slovanska duša, slovanski sentiment, slovanska razsežnost, ki je ne cenim, je pa za obstoj Slovencev verjetno bistvena.
-	S tem vprašanjem ne načenjam nove teme, marveč opominjam na doslej znano dejstvo, da med porabskimi Slovenci še ni pesnika in pisatelja -ustvarjalca, ki bi se lahko primerjal s svojim kolegom v Sloveniji. Med vsebino vašega prejšnjega odgovora in mojim vprašanjem je povezava očitna.
-	To je dejstvo in seveda vpliva na narodnostno zavest. Je pa res, da je med porabsKimi Slovenci nekaj izjemno pismenih ljudi, od Franceka Muki-ča do Marijane Sukič, da ne naštevam vseh, ki se mi zdijo ravno tako pomembni kot živ in dejaven pisatelj. Seveda bi bil vesel, če bi se nek ustvarjalni duh, kar zadeva literaturo, zganil v Porabju. Tudi posameznik bi veliko prispeval k uveljavitvi nekaterih vrednot, načel, ki jih politika ne zmore artikulirati, jih ni sposobna čutiti.
-	Kolega Franček Mukič je nekoč dejal, da Slovenci na Madžarskem razmišljajo in čustvujejo v madžarskem jeziku. Ko bodo to počeli v slovenskem jeziku, bodo v bistvu v svojem jeziku pisali pesmi...
-	Tu je problem, v tem se vidi položaj manjšine. Gre za neposredni odraz razmer, ko pretežni del ljudi razmišlja v madžarskem jeziku in zgolj v neki vikend ali paradni varianti govori slovensko.
To je hkrati pokazatelj stanja duha in opozorilo na probleme med manjšino.
-	Kaj pa vloga slovenskih pisateljev, morda dramskih igralcev, pri ohranjanju jezika in kulture v Porabju? Konkretno pri tem mislim na pisateljsko srečanje Oko besede, ki je bilo doslej enkrat za kratek, vendar intenzivno izkoriščen čas v Monoštru in na Gornjem Seniku; mislim tudi na gostovanja poklicnih gledališč v Porabju (mariborsko gledališče je edino doslej samo enkrat, davnega leta 1974, gostovalo med porabskimi Slovenci)...
-	Lahko bi tudi pisatelji naredili več kot naredimo, ampak zopet sva v nekem spletu okoliščin, v nekem vozlu. Slovenski pisatelji in slovenski igralci o katerih govorim, so ta čas doma v Sloveniji v prav nezavidljivem položaju, ko jih onemogočajo skoz obdavčitve in neke finančne prijeme. Zato od njih težko pričakujemo nek idealizem, denimo to, kar mene in še mnoge s tega konca vodi v Porabje. Tudi pisateljsko srečanje Oko besede ni v programu ministrstva za kulturo, kar pomeni, da ga država ne financira in ne poskrbi za to, da bi en dan potekalo v Porabju. Isti ali podobni so problemi z gledališčem. Tudi zato se vedno vračam k temu, da poljubljanje predsednikov Kučana in Goncza v javnosti, ne prinaša dovolj praktičnih razultatov. Verjetno sta dobra prijatelja, odnosi med državama so lahko zgledni, skrbi za manjšino in obrobje pa je premalo.
-	V Monoštru se intenzivno pripravljajo na začetek oddajanja prvega slovenskega narodnostnega radijskega programa. O zadregah pri uresničitvi te naloge pišemo na drugem mestu, za vas imam vprašanje, ali bi napisali radijsko igro za slovenski radio v Monoštru?
-	Veliko pišem za slovenski tržaški radio zato ne vidim vzroka, zakaj ne bi pisal tudi za porabski program, ki bo velikega pomena za manjšino.
eR
Porabje, 19. decembra 1997
6
Štenjé
MARTIN KRPAN - TOLDI MIKLÓS
Kak je najbole krepki Ma-džar Tomi, tak je najbole krepki SÍoven Krpan. Pripovejst o krepkom Toldini je v svojoj pesmi napiso Arany János (1817-1882) pred revo-lucijo - 1846-oga leta. Pripovejst o Martini Kr-pani pa je napiso slovenski pisateu Fran Levstik (1831-1887) deset lejt po revoluciji 1858-oga leta.
Arany János je pozno pripovejst, štero je lüsto pripovedavao o krepkom junaki Toldini. Levstik pa je pozno pripovejst, štero je lüstvo pripovedavao o Pegami i Lambergari. Toldi je v Pešt üšo poma-gat vogrskomi krali, je rejšo poštenje madžarskoga naroda, ka je dojob-laao tihinskoga viteza. Krpana je v Beč zvau cesar, gde je tihinski vitez že njegvoga sina tö bujo. Cesar je več samo Krpani zavüpo. Krpan si je sam sekiro naredo pa je vöstano z divdjim tihincem, i ma glavo vkrajsejko. Cesar je trn rad biu, čer ma ponüjo za ženo. Krpan sé je nej Sto ženiti,
pa tam ostati v Beči. Samo tau je proso cesara, naj ma dopisti, ka slo-bodno leko s Slovenskoga v Trst vozi sau, naj ma nej trbej več švercati. Krpan je daubo dovo-lenje, pa odišo nazaj v
svojo ves na Vrh pri Sveti Trojici na Dolenjskom. Krpan i Toldi sta bila prausna, poštena pavra, svojo mauč sta za tau nücala, ka bi pomagala cesari/krali i s tem svoj narod rejšila špota. Levstik je tak dojspiso Krpana:
"... njegova kobilica je bila majhna, noge je
imela velike, tako da so sé skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star klobuk široluh krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne. Vendar sé nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo raz-drl."
Arany pa Toldija tak:
"To vam je bio človek, tö na svojem mesti, nego njemi para Zdaj na vsakoj cesti;
či bi gori stano ino med vas prišao,
pri vsem njega deli bi vas strah obišao..."
(prevod: Janoš Kardoš) Naš Porabski Krpan ali Toldi pa sé piše Krepek Janči. V Ritkarovci so tak pripovedavali, ka je prej 21 lejt ceco, zato je grato tak krepek, ka je (njrast vöobrno. "Tak je krepek béjo, ka ga ja na pléča djau z veitjé vred pa domau neso materi v dvorišče. Steblo pa veje vse vtjüpzoséko, pa dudja vözoséko za bečko." (zapisal: Karel Krajcarj
Marija Kozar
Pred 130 lejtami mrli
GOSPAUD KOŠIČ
Na Števanovo (26. decembra) 1867 so na Gorenjom Siniki mrli gospaud Jožef Košič. Nej so bili samo düšni pastir siničke fare, cuj šteroj sé je slišalo lüstvo iz pet vesnic (Gorenji Simk, Trdkova, Martinje, Čepinci i Markovci), liki vučiteu celoga lüstva v Slovenskoj okroglini. Pisali so pesmi, molitvene pa šaulske knige.
Zdaj, ka so Svetki pa lidge Večkrat vküppridejo, pozovejo eden drügoga na obed, večerdjo, mali mau ali pa vküper dejo v krčmau, na ples - bi vam radi nutpokazali iz knig "Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov" - kak so gospaud Košič včili naše stare starce, kak sé morejo držati "na kakšem go št-Senjej"
"1, Či te pozovéjo na kákše gostšenjé, záto še-
rega ne pripelaj z-sebom, či ti je nej dovoljeno.
2.	Pridi v-právom časi, mújti, počesani, obriti, i po svojem stáliši, ino primošnosti oblečeni.
3.	Pri ženskaj moro prsa pošteno zakrita biti. -Stera mesnico odprto po svejti nosi, grejh za
priatelstvo prosi. - Štera sé krouto ponüja, sé po návadi zavrže.
6. Ne ségaj po nájbougših falataj pa sé ne dáj vsigdar ponüjati. - Vroučo hrano dugo goružati, na glás pihati, je grdo; - raj tečas kaj gúči, ka sé oh-ladí. - Smrkati, preživati dugo, je nej lejpa šega.
8. Roké čedno drži na stoli; z rašoškami (vilca-mi) si zobé ne trejbi, -čonte pod stol ne lüčaj, nego položi na kraj tan-jéra. - Nájdeš müho, vlás, ali kaj tákšega v hráni; tisto ne pokaži, nego zakríj na strán, naj sé drügim ne grustí od hráne, ino küharico ne ošpotaš.
10. Od prenágloga i preveč parouvnoga v sébe metanja sé zadržavaj.
12. Či je šega koga ob-darüvati; z veseljom včí-ni, i neoponosi, ka si dáo. 14. Ne plesi predugo, naj drügi tüdi prestor dobijo;
Naše pesmi
Na okno prileto
Na okno prileto en čren kovran En čren kovran, iz dalni poljan.
V klimi on ima krvavo roko Na roki se svetli, zlat prsten lepo.
Od kec mi prihajaš, povej mi, povej Čedna je ta roka, zlat prstan na njej.
Prihajam od daleč, s krvavi poljan,
Ker fantič sem ranjen, krvavo strašno.
Ta roka je moja, zlat prstan je tvoj Sem fantič, poročiu se s smrtjov nocoj.
Zapisala: Vera Gašpar Ilustracija: Marija Kozar
OBIŠČITE KOMPASOVE BREZCARINSKE PRODAJALNE (DUTY FREE SHOPE)
NA MEJNIH PREHODIH
V HODOŠU IN KUZMI * * *
BOGATA PONUDBA V HODOŠU TUDI PRODAJA ZA FORINTE ODPRTO VSAK DAN OD 8. DO 20. URE
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM
niti prenáglo, da ne spádneš.
15. Z plesišča ne hodi prehitro vö na hlád, niti mrzlo pít; nego po malom sé sprehájaj prvle, i vhládi, či želejš zdrav ostati.
16. Med plesom sé vari nesrámnoga pogléda, do-tíka, nožbe, rejči, ino še-gé, naj ne zgibíš divištva i goštenjá božega ino poštenih lüdih."
Marija Kozar
Porabje, 19. decembra 1997
7
SLOVENSKA DRAMA IN JANČAR PRI MADŽARIH
30 LET KRANJČEVE BRALNE ZNAČKE
Gledališče Hevesi Sandor v Zalaegerszegu - 50 km od slovenske meje - organizira vsako leto Nyflt Forum-Odprti forum, srečanje dramatikov, dramaturgov, režiserjev sploh madžarskih gledališčnikov. Obravnavajo konkretne dramske tekste, le te izdajajo v posebnem zborniku in jih tudi predstavljajo v work shopih. Vsako leto povabijo avtorja iz sosedstva. Letos so to imeli od 27. do 30. novembra v Zalaegerszegu in v starem dvorcu Egervara.
To leto so izmed sosedov izbrali Slovenijo in na predlog Gallos Orsolye, Jančarja s Halstatom. Dramo je prevedla Gallos Orsolya, izšla je tudi v zborniku skupaj s tremi madžarskimi igrami. Udeleženci so jo imeli že v rokah, in so debatirali o tem in spraševali avtorja. Naslednji dan je. bil posvečen namreč sodobni slovenski drami, o kateri je imela predavanje Gallos Orsolya. Predstavila je začetke in razvoj slovenske drame vse do osemdesetih let, bolj konkretno pa v zadnjem desetletju do danes. Poseben položaj in razvoj slovenske kulture, posebej dramatike. Madžarskim gledališčnikom so bili predstavljeni avtorji kot Evald Flisar, Andrej Hieng, Milan Jesih, Dušan Jovanovič, Tone Partljič, Rudi Šeligo, Ivo Svetina, Dane Zajc ter gledališče Tomaža Pan-dura in posebej dramatika Draga Jančarja.
Predstavitvi je sledil zanimiv dialog med slovenskim avtorjem in madžarskimi gledališčniki o samem Halstatu o vlogi zgodovine v življenju Srednjeevropejcev. In tudi o tem, kaj naj bi privabilo danes gledalce v gledališča. Za Halstat so pokazali veliko zanimanje, posebej eden izmed organizatorjev srečanja, režiser Bela Mero. On namreč že vrsto let sodeluje z Janezom Pipanom. V Zalaegerszegu so na koncu osemdesetih let predstavili Jančarjev Klementov padec v produkciji Mestnega gledališča v Ljubljani. Zanimivo, da je Milan Kundera preprečil predstavitev svoje drame Lastniki ključev v Zalaegerszegu, prav v režiji Bela Mero. To se je zgodilo dva tedna pred omenjenim forumom in je sprožilo tudi vprašanje predstavitve sodobnikov, odnosa do lastnega teksta ter problem avtorskih pravic.
Na srečanju je prišlo do zanimivih dialogov in sploh do spoznavanja slovenskih iger. Pri tem je imela veliko zaslug zbirka slovenske dramatike Con-tamporain Slovene Drama v angleščini in tudi v nemščini, angleška varianta Smoletove Antigone, ki so jo dobesedno razgrabili madžarski dramaturgi in režiserji.
Kaj bo predstavljeno iz tega, je drugo, bolj kompleksno vprašanje. Zanimanje za Slovence na Madžarskem obstaja. Te-
mu sta priči dve Jančarjevi knjigi letos junija na madžarskem knjižnem tednu (Pogled angela in Posmehljivo poželenje) in Debeljakova knjiga esejev, ki izide naslednje leto tudi v Pecsu pri Jelenkom.
Kar se tiče dram, so Madžari doslej izdali v zbirki Osvajalec tri igre: Hien-govo dramo Osvajalec, Jovanovičevo: Igrajte tumor v glavi... in Jančarjev Veliki briljantni valček. Zadnji je bil uprizorjen 17. februarja v Vesz-premu, v režiji Istvana Paala in to leto julija na Sterijinem pozorju v Novem Sadu. V novosadski reviji Hid (Most) je izšel Zalezujoč Godoja v prevodu Gallos O., dramo so pa igrali v novosadskem madžarskem gledališču v prevodu Vojvodinca Ka-rolya Szilagyija.
Precej zaslug ima pri predstavitvi slovenske drame Madžarski radio in tam dramaturg Marton Mesterhazi, njegovo sodelovanje z Alešem Janom, in režiserka Katalin Kovari, ki se je udeležila tudi srečanja v Zalaegerszegu. Marca 1996 so na tednu slovenskih radijskih iger predstavili v najboljši zasedbi vrsto slovenskih dramskih tekstov, od S. Makarovič, M. Jesiha (v teh tednih so igrali njegovo Pod perutnico noči), Blatnika, Zajca. Ob tej priliki je bila predstavljena v madžarščini tudi Cankarjeva Lepa Vida, prej pa Dogodek v mestu Gogi - v prevodih Gallos O.
Včasih se nam zdi, da v času sodobne avdio, video in računalniške tehnike branje knjig izgublja svoj pomen; vendar se to lahko zdi le površnemu opazovalcu, ki ne pozna razmer na knjižnem trgu ali radovednih mladih bralcev, ki z navdušenjem posegajo po knjižnih biserih. Seveda jih k temu spodbujajo prizadevni učitelji. Da bi tako branje bilo tudi nagrajeno, se je skupina prekmurskih kulturnikov pred tremi desetletji odločila ustanoviti Bralno značko in jo poimenovati po pisatelju Mišku Kranjcu, doslej najžlahtnejšem poetu prekmurske ravnice. Tri desetletja že živi med mladimi ob Muri Kranjčeva bralna značka; po Sloveniji so le-te poimenovane po znamenitih lokalnih pisateljih. In v tem času je v to žlahtno gibanje bilo vključenih več kot milijon Slovencev. Bralna značka pa je segla tudi zamejstvo, k nam v Porabje, na Koroško in v Italijo; mla- di zamejski Slovenci se lahko srečujejo s slovenskimi pesniki, pisatelji in slikarji in to so posebej dragocena doživetja. Svečanost ob 30. obletnici Kranjčeve bralne značke je bila 5. decembra v grajski dvorani v Murski Soboti. Nanjo so bili povabljeni prizadevni mladi bralci, ki so vseh 8 osnovnošolskih let pridno prebirali knjige, njihovi mentorji in mentorice, ravnatelji in ravnateljice osnovnih šol bivše murskosoboške ob-I čine. Mladi bralci so bil
nagrajeni s knjigami. O začetkih Kranjčeve bralne značke se je v prisrčnem pripovedovanju spominjala pisateljica Karolina Kolmanič, ki jo dobro poznamo tudi v Porabju. Spominjala se je tudi prijetnih srečanj s porabskimi šolarji, katere je obiskalo vsak leto več znanih slovenskih literatov.
Igor Longyka, dolgoletni redsedmk Bralne znač-e Slovenije, je predstavil gibanje v slovenskih okvirih in pohvalil mlade bralce, da prizadevno segajo po knjigi. Zelo prisrčni pa so bili tudi spomini na srečanja z mladimi bralci po Sloveniji, ki nam jih je zaupal slovenski pisatelj Vitan Mal, ki ga porabski bralci poznajo predvsem po mladinskem romanu Sreča na vrvici. Po romanu je bil posnet tudi film. Prireditev so s kulturnim programom popestrili soboški gimnazijci. Brali so odlomke iz Kranjčevega literarnega dela Povest o dobrih ljudeh. Bralna značka torej ostaja živa in zanimiva za mlade bralce; upajmo, da bodo tudi porabski učitelji svoje učence bolj navduševali za branje slovenskih knjig, saj so porabske knjižnice z njimi bogato založene. Pa tudi srečanja s slovenskimi literarnimi ustvarjalci še načrtujemo. Kranjčevi bralni znački pa ob lepem jubileju iskreno čestitamo in iz srca želimo ponos in vztrajanje tudi v bodoče!
Valerija Perger
Iz ene zadnjih oaz neokrnjene narave... za vse tiste, s katerimi želimo
to bogastvo deliti
Pomurske mlekarne iz Murske Sobote Vam nudijo kvalitetne izdelke:
-	trajno mleko in smetana
-	maslo 15, 20, 125 in 250 g
-	mleko v prahu 500 g (hrana za dojenčke)
-	instant posneto mleko 400 g
-	evaporirano in kondenzirano mleko
-	ledeni čaj
-	instant domači čaj
-	instant kava
-	Gibko (napitek za športnike)
-	SADKO - sadje s smetano
-	pudingi
Sodobna proizvodnja, tradicija in izkušenost kolektiva so jamstvo kvalitete izdelkov.
Pomurske mlekarne Murska Sobota p.o., Industrijska ulica 10, p.p. 230 Telefon: 069/32-330, telefax: 069/22-339
Porabje, 19. decembra 1997
8
"ČAKANJE JEZUSOVOGA PRIHODA"
3 O, LEJPI STARI ADVENTNI CAJTI
Na adventskom vejnci sé je prva svejča vužgala zadnjo nedelo novembra. Do božiča sé po nedelaj ške tri svejče vužgejo. Ad-vent! Ka vse sé je godilo gdasvejta v tem časi, o tejm sam spitavala tatico Fincino Djulo (Labritz Ferencné) na Gorenjom Seniki.
Ka znamanüje advent? "Ativent je čakanja Je-zušovoga prihoda. Čakamo, ka sé Jezuš narodi. Post je. Zatok sé ne šika držati gostüvanje pa veselice. Prvin smo vsakši den šli k meši. Zazranka v šestoj vöri so bile zordjanice. Gnes že tau nega."
Kak ste sé postili gdasvejta?
"Najbole smo mlejčno (h)rano küjali. Drügo gesti smo tö vse brezi žira, z olinom küjali. V srejdo, v petek pa v soboto smo mesau nej geli. Na sveti post je oster post biu. Do podneva smo sé postivali. Mati so takšoga ipa furt mlejčno župo pa rejpina zaunke naprajli za obed. Gda smo sé nageli, te smo po ogradi lejtali pa po djablanaj tukli, naj djablani drügo leto tü tak pune baudeu, kak smo Zdaj mi puni."
Tau ške vardjate, kak so pekli Vaše mati zaunke? "Bejlo repo so prvi den olüpali, dojzribali pa v sau djali. Na drügi den so repo fejs vöožmikali. Omejsili so raje zanke, malo so njali gibati testau pa so natenki vöpotegnili. Na tau so repo tapotrau-
sili, z olinom zabejlili, stučene tikavne guščice gorpotorili pa z vrnjim mlejkom zabejlili." Kakšne šege ste držali? "Prvin je lüstvo fejs vküpodlo guščice lüpat pa perge čejsat. Na Miklaužovo so sé mladi podje nutnaravnali za miklauže pa so ojdli od
rama do rama. Gde so zaodli mlade dekle, so je z lanci vövlekli v snejg pa dobro mujli. Prejšnji večer, kak je Licijovo, je v bejlom lijani Licija odla kauli. V kangli je mejla vapno, šket, s tejm je nutobejlila mlade dekle pa pojbe. Gučati nika nej smejla. Na Licijovo je Zazrankoma moški mogo priti k rami, če je ženska prišla, te prej kokauši nedo nesle. Moški tü samo s klobüki, ka do te vekši piščanci. Nej slobaudno bilau šivati, zatok, ka te kokaušine riti vküpzašijemo. Na Licijovo smo šegau meli pšenico posejati v tejgli. Na toplom pa pri okni je nagnauk vöpognala. Tau zeleno pšenico smo na sveto nauč v cerkvi pri betlehemi dojdjali, naj sé Jezuš veseli zelenomi. Pšenica znamanüje življenje. Na sveti post je tü samo moški leko prišo k rami, če je ženska prišla, je srečo odnesla."
Ka pa tau vardjate, kak so redli licijin stolec?
"Tau je biu en menši stolec, skauskaulivrat z lesa. Stolec je na Licijovo trbelo vküppostaviti. Tisti tau, ka je za pleča pa za
sejdat, je do svetoga pošta vsakši den trbelo plesti. K tomi so nücali slamo, kukarco lupinje ali smü-dovec. Tisti, Sto je redo te stolec, ga je na sveto nauč na paunaučnico mogo s sebov nesti pa na kauroši na njega dojvsesti. Gda je podigavanje bilau, te je leko vido, Sto so čerelice. Zatok, ka tistoga reda tiste ženske ne gledajo na oltar, liki znak. Prve kak je meša minaula, sé je mogo paškiti domau, nej ka bi čerelice za njim šle. Mogo je za seov pšeno sejati, naj čerelice ne najdejo capaša (tira), gde ta je üšo. Če bi ga prej zgrabile, bi ga morile."
Ka pa kak šatrivate v adventi?
"Od Licijinoga do svetoga pošta smo šatrivali, kakšno vrejmen bau drügo leto. Tau je 12 dnevov, vsakši den en mejsac zna-müje. Od 13. decembra mau smo gorzamerkali, steri den, kakšno vrejmen je. Če povejmo, 13. decembra dež ali snejg dé, te de januar moker, ali če je 15. decembra nika nej šlau, te de marec süji. Ranč tak gorzamerkamo vrejmen od Božiča do Trikralovoga, samo te mejsace od zajek računa-mo. Kakšno vrejmen je bilau 25. decembra, takšno de drügo leto v decembra Največkrat Obadva dneva gnako vrejmen kažeta, če pa nej, te de v prvoj polovici mejsaca takšno vrejmen, kakšno je kazo den pred Božičom, v drügoj polovici pa takšno, kakšno je bilau za Božičom.
Drügo šatrivanje je pa z lükom pa s sauv. Na Licijovo lük trbej razrezati pa 12 lükovi listov dojdjasti. Lükovo liske tak trbej obrnauli, ka sau leko nut deje. Vsakši list en mejsec kaže. Tau si trbej zamerkati. V sterom listi sé sau otopi, tisti mejsec de deževen, drügi pa süji. Tau sam ge že tü vösprobala pa je nut-prišlo."
K. Fodor
Kak vsakšo leto, Zdaj je tö adventni sveti cajt, štiri nedele, štiri sveče na ad-ventnom venci pomenijo: Stvarjenje, Učlovečenje, Odrešenje, Dovršenje. Vse tao so mi stara mati pripovedali pred petdese-timi letami. Tisti lejpi stari adventni dnevi, Žalostno, ka so že daleč. Za moja mlašeča lejta sam z velkim veseljom rada odila k zornicam. Vsakši den so Zazrankoma rano bile v pau sedmoj, liki pred zornicami smo ešče rožni venec tö molili. Nej sé je štelo, če je blato bilou ali pa zmrznjeno ali velki sneg, šli smo.
Po meši pa v šaulo. S svejčami ali s posvejtom (šturlampom), ka je stoj emo. Pa elektrike je tö nej I bilou, če je stoj nej emo posvejta, te je Čako drügoga. Kak je lejpo bilou videti, ka na drügom brgej tö nikaki dejo s posvejtom, ešče so kričati eden drugoga. Ponim tanazaj, kak sam materi kričala, glete, pri Cemeš-terni tö nikak dé, pa z Gidrne kraj tö, ešče smo na Grbenšček leko vidli, če je stoj s posvejtom üšo. Znam, ka je takšo velko blato bilou, ka smo črejvle s seov nesli pa smo sé pri Pekoski prejk-obüli pa smo s čistimi črejvli šli v cerkev. Malo lüdi je zamüdilo, zvek-šega je vsakši emo cejli rožni venec. O, gde je že vse tao. Cajti so sé spremenila Starci so spomrli, mi smo gorzrasli, vsakši si je daleč od svojoga doma najšo delo. Zato more zazranka rano na autobus. Istina, ka rane zornice nemamo, večer-nice pa molbe so z mo-dernim cajtom premi-nole. Mamo zornice v pau devetoj pa leko na prste prešte, kelko pride, ka pa če bi ešče v pau sedmoj bile.
Leko povejm, ka sé mi od toga otroškoga cajta dostakrat senja, dapa kakoli so bili težki cajti, lüstvo je eden drugoga bole poš-tüvalo pa vküp držalo. Ges bi samo telko pravla, ka sam rejsan lejpa otroška lejta mejla, Škoda, ka ne pridejo več nazaj, istina, ka moji dragi babic več tö nejga. Spominala
sé, kak smo žmetno čakali Božič, vrli smo bili pa bole smo baugali stariše, Boga smo v adventi več molili. Že rano je kmica bila, den je kratki bio, pa če smo kama goškice lüpat šli, smo prle večeme molitve opravili. Na sveti post smo nej jeli
mesno (hjrano. Deca smo leko tisti den Večkrat jeli, dapa nej do sitosti.
Na sveti večer smo komaj čakali, ka mo leko k pol-nočnici šH, v pau edenajstoj smo šli zdoma, ka so v edenajstoj stric Mocek s pojbami vred tak lepou z žveglami igrati malomi Jezuši, za njimi so pa pesmarce tak lepou spejvale, ka je vse donilo. Deca smo pri betlehemska jaslicaj tak stali, ka smo sé ranč nej geniti. Tista pot k polnočnici - lüstvo je šlou s posvejti - če je sneg bio, je čüdovita bila kak v pravlice Istina, ka je Starejšo lüstvo nej moglo titi k polnočnici, oni so doma molili i čakali nas domou, so sé nas doteknili, ka prej smo prinesli maloga Jezuša dar domou.
Tou, ka sam spisala, je samo edna drobtina od stari lejpi adventni časov, cajti so sé spremenili. Tou pa drži pa bo ostalo, ka so me babica tak lepou navčili, ka je tö veki-večno: Stvarjenje, Učlovečenje, Odrešenje, Dovršenje.
Vsem bralcem Porabja, enako tüdi uredništvu ter Tiskami Solidarnost želim, ka bi nam mali Jezušek mir, veselje pa lejpo zdravje prineso. Blajžene božične svetke in mimo, veselo novo leto 1998.
Vera Gašpar
Porabje, 19. decembra 1997
9
V PRIČAKOVANJU PRAZNIKOV
Božični in novoletni prazniki, ki v vsakem izmed nas zbudijo otroško razburjenje, so že od nekdaj najprivlačnejši prazniki leta. Ko sem bila še otrok, niso bila v naši veliki družini praznovanja rojstnih dnevov in godov nič v primerjavi z božičem, kajti božič vsebuje posebno simboliko in skrivnostnost; je družinski praznik, obenem pa za otroke poln veselega pri-
čakovanja. V spominu so mi najbolj ostale tri prekrasne stvari: Božiček, ki nam je pod božično drevo položil darila, priprava božičnega drevesa in jaslic, v kuhinji pa vonj po čudovitih jedeh, ki jih je skrbno pripravljala mama.
Priprave na praznike so se pri nas začele že nekaj tednov pred božičem. V soboto pred prvo adventno nedeljo smo spletli adventni venec, ga okrasili z vijoličastimi trakovi in štirimi belimi svečami. Na prvo adventno nedeljo smo prižgali prvo svečo, na drugo dve itd. Štiri adventne nedelje za kristjane pomenijo štiri obdobja zgodovine stare zaveze: prazgodovino od začetka do Abrahama, dobo očakov od Abrahama do kraljestva, dobo kraljestva od ustanovitve do babilonske sužnosti in dobo po vrnitvi iz babilonske sužnosti do Kristusa. Po krščanskem verovanju je Kristus luč sveta, zato se vsako nedeljo pri-
žiga na adventnem vencu ena sveča več.
Otroci smo prav tako že nekaj tednov pred božičem pripravljali vse potrebno za božično drevo in jaslice. Izdelovali smo okraske, iz gozda prinesli mah, razne vejice in drugo. Dan pred svetim večerom je oče prinesel smreko in pripravil vse potrebno. Jaslice (različne figurice iz gline) je s pomočjo modelov, ki mu
jih je posodil domači župnik, prav tako izdelal in pobarval sam. Dan pred božičem smo sredi največje sobe postavili božično drevo in jaslice. Bilo je to pravo doživetje. Drevo smo okrasili z različnimi okraski, bonboni in doma pečenimi medenjaki ter pisanimi lučkami, jaslice pa so bile celostna podoba Jezusovega rojstva.
Sveti večer nastopi, ko odzvoni avemarijo. Tudi božič se imenuje sveti dan. Oče in otroci smo na sveti večer po stari krščanski navadi prenašali prižgano kadilo po domu in škropili prostore z blagoslovljeno vodo. Ko smo opravili v hiši, smo stopili še v hlev in skedenj ter po vrtu, poljih in vinogradu. V vseh prostorih smo prižgali luči, ki so dolgo gorele. Prenašanje kadila, škropljenje z blagoslovljeno vodo in prižiganje luči pomeni nov čas, ki je nastopil s Kristusom. Kadilo pomeni Kristusa, hkrati odganja zle duhove, blagoslovljena
voda pa ponazarja njegov blagoslov za življenje ljudi. Med tem obredom smo molili veseli del rožnega venca.
Mama in teta sta medtem pripravljali slastne dobrote; pekli orehove potice in kvasenice (pogače iz kvašenega testa, ki ga razvaljamo na 2 cm debeline, nanj naložimo začinjeno skuto - vanjo vmešamo jajce, malo smetane, rahlo sladkamo in solimo,
po želji pa še vanilijin sladkor in limonino lupinico - in na vrh damo kislo smetano; to pečemo v pečici - mi smo pekli v krušni peči), spekel se je tudi kakšen puran ali petelin, pa veliko drobnega peciva. Potem smo večerjali in se pripravljali na odhod k polnočnici. Seveda peš, v 6 km oddaljeno farno cerkev v Videm ob Ščavnici (Sv. Jurij ob Ščavnici). V cerkvi je oče bil organist, mama, teta, dve sestri in jaz pa smo pele v cerkvenem zboru...
Glas mogočnih orgel je napolnil cerkev, občudovala sem očetovo mojstrsko igranje in poduhovljen izraz na njegovem obrazu... To so bili prelestni trenutki... Potem smo zapeli Sveta noč, blažena noč in še mnogo prelepih božičnih pesmi... Res se mi je zdela ta noč sveta...
Mojega dragega očeta ni več med živimi in orgle jurjevške cerkve samevajo; tudi mala pevka, ki je pela na polnočnici solo o malem Jezuščku, brez-
mejni ljubezni, ki nam je bila poslana z neba, je odrasla ženska. Skupaj z jurjevskimi orglami je utihnil tudi njen sopran... V naši družini nič več ni tako, kot je bilo...
Danes so praznovanja bo-žično-novoletnih praznikov povsem drugačna. Ni več tiste ponotranjenosti, veliko je zunanjega blišča in biznisa. Reklame nam na vsakem koraku ponujajo materialne iznajdbe, ki olepšajo praznike, vse je v lučeh in bleščicah... Le malokdo pa se ozre v srce, v dušo in poskuša praznike tudi notranje doživeti... Tudi cerkveno obredje (vsaj v cerkvi, kjer običajno grem k polnočnici) ni več to, kar je bilo; ni več tistega notranjega žara, tiste svetosti. A kljub vsemu želim vedno znova dati praznikom nek osebni čar, nekaj svojega. To je lahko intimen družinski krog, božično drevo, glasba, izbrana hrana in pijača, pa mir, razumevanje, ljubezen...
Silvestrovega in novega leta v naši družini nikoli nismo posebej praznovali. Na novo leto smo šli k maši in to je bil pač eden od številnih prazničnih dnevov, z nedeljskim kosilom, obiski in dobro voljo.
Danes je drugače: turistične agencije vabijo na sanjska potovanja in burna proslavljanja najdaljše noči, tudi bližnji gostinci se pripravljajo in vabijo goste. Zame pa je še vedno najlepše pričakovanje novega leta doma, v ožjem krogu prijateljev ali - še lepše - v dvoje z ljubljeno osebo. Pripravim izbrana jedila in pijače, okrasim stanovanje s prazničnimi ikebanami in raznobarvnimi prižganimi svečami, lahko dodam zanimiv televizijski program ali le glasbo.
In kakšo večerjo bi ponudila na intimen, romantičen silvestrski večer? Možnosti je veliko, ponujam vam le eno. Predjed: dimljeni losos (dobite ga v vseh boljših trgovinah, vsepovsod pa v sosednji Avstriji) z mnogo različne zelenjave in popečenim belim francoskim kruhom.
Glavna jed: mariniran ramstek. Sestavine:	2
ramsteka (zrezek iz govejega hrbta - feherpe-csenye) po 250 g, 1,5 dl olivnega olja, 3 stroki česna, 1 limona, nekaj rožmarinovih vejic, 3 paradižniki, 300 g šampinjonov, 2 žlici masla, sol, beli poper, bazilika. Priprava: Prejšnji večer damo ramsteka v skledo, ju polijemo z olivnim oljem ter dodamo sesekljan česen, limonin sok in rožmarin. Pokrijemo in pustimo stati čez noč. Preden pripravimo jed, očistimo paradižnike in jih razrežemo na 4 dele. Šampinjone operemo, narežemo na rezine, pokapamo z limoninim sokom. Dokončanje: V ponvi segrejemo maslo in na njem med mešanjem dušimo šampinjone; posolimo in popopramo. Nato primešamo paradižnikove kose, dušimo še 5 minut in odstavimo. V ponvi segrejemo preostalo maščobo. Ramsteka vzamemo iz marinade, obrišemo s papirjem in ju pečemo na vroči maščobi po 5 minut na vsaki strani. Meso damo na pogrete krožnike, dodamo zelenjavo, potresemo z baziliko in ponudimo. Zraven lahko ponudimo krompirjeve krokete in različne solate. Dober tek!
Tudi po polnoči smo lahko spet lačni. Za ta čas pa najraje pripravim štajersko kislo juho, moje prijateljice pa prisegajo na sarmo. O receptih za ti dve jedi pa kdaj drugič.
Verjamem pa, da vam dobrih vin in šampanjcev ne bo manjkalo, pa tudi dobre volje in veselega razpoloženja ne!
Mir, srečo in ljubezen v letu, ki prihaja, vam vsem želim!
Valerija
Porabje, 19. decembra 1997
10
LUSTRACIJSKA
RESOLUCIJA
ZAVRNJENA
Državni zbor je s 44 glasovi proti 41 na predlog matičnega odbora za notranjo politiko (po večdnevni burni razpravi) zavrnil sprejem resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, ki sta jo pripravila in v sprejem predložila predsednika Socialdemokratske stranke Slovenije in Slovenskih krščanskih demokratov, Janez Janša in Lojze Peterle.
NACIONALNI VARČEVALNI PAKET
Slovenska vlada je potrdila proračunski memorandum 1998 - program varčevanja in razvojnih spodbud za trajno gospodarsko rast in zaposlenost in ga je skupaj s predlogom državnega proračuna za leto 1998 ter skupnimi bilancami javnega financiranja poslala v državni zbor. Vlada je pripravila tudi prvi del nacionalnega varčevalnega paketa. V okviru paketa je sprejela 12 predlogov zakonov oz. njihovih sprememb.
Predviden proračunski primanjkljaj v letu 1998 naj bi bil 35 milijard tolarjev. Skupni proračunski odhodki so predvideni v višini 839 milijard, prihodki pa v višini 810 milijard.
SINDIKATI PA PROTESTIRAJO
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je v obrambi materialnih in socialnih pravic zaposlenih pripravila izredno konferenco in nato protestni shod pred sedežem vlade, kateremu so se solidarnostno pridružili tudi ostali slovenski sindikati gospodarstva in negospodarstva. Osnovno sporočilo s protestnega shoda, na katerem se je zbralo okrog 3000 ljudi in je v bistvu pomenil strnitev sindikalnih vrst, je, naj vlada upošteva zahteve sindikatov, sicer bodo kmalu še bolj strnili svoje vrste in pripravili splošno stavko.
D
A
R
Mali Jožek je toga ■ reda vsakši jden bola nemiren bio. Že je tüj április, pa majuša de prej k prvoj spauvedi üšo. Vsakši keden so prišli gospaud za toga volo, ka so včili deco, kak do mogli moliti, sé spovedavati na te den.
Dekličine so sploj čakale te svetek. One so bole flaisne bile kak pojbičke, bola brž so sé navčile vse tisto, ka de njim trbelo vedeti. Zdaj so pa že samo na te den mislile. Kakši lejpi gvant do mele, kakši venec. Med sebov so si že one tau vse zgu-čale, etak je pa doma Večkrat kakšo kordjenjé vövdarilo. Vsakša bi rada bila lepša. Podje so zatok nej tak nevarni. Oni dobijo kmičen gvant, bejlo srajco, nauve črejvle, pa kreda.
Mali Jožek sé je etognauk domau postavo pa etak pravo:	"Mama! Kakši
gvant küpiš meni na prvo spauved?" "Kakšoga, Kakšoga? Vej ga pa ti že küpimo. Drügi keden mo v Varaš pa ti ga vöode-bremo," pravi mama.
Mali Jožek je pa s tejm nej zadovolen Dio. "Mama! Ge mo tü leko s teov?" pita. "Ti moreš v šaulo ojti. Vej pa vejm tvoje lumare pa ti küpim tak gvant kak črejvle pa srajco," pravi mama. Jožek sé pa tadala krpi. "Ge mo tü s teov, ge mo tü s teov!" "Ne moreš. Vej pa na senje mo, pa te si ti ranč v šauli. Te mo te pa vöprosila? Ka pa eške nej! Sto je pa takšo vido! Rad moreš Diti, ka dobiš kaj, nej ka bi sé tam za menov motauso."
Do senja ie eške bilau tri dni. Jožek si je Vsefale premišlavo, kak bi leko tau napravo, ka bi ga mama püstila. Kak bi ji pravo, Zakoj on nateltja ške z njauv titi. Tau bi ona nej razmejla. Ovaditi ji tü nešče. Tau je njegva ga dejdekova skrivnost. Že je pá eden den odišo, pá je nika nej naprej prišo s svojim delom. Zdaj je pa njegva mala pamet tak ojdla kak spiš. Nika more naprajti, ka bi leko z mamov na senje. V šauli si je vzeo batrivnost pa si je pred školnika stano. Bau, ka bau. "Gospaud | školnik!" pravi. "Velko
prošnjo mam. Prvo spauved mo emo pa mi mama šké nauvo obleko küpiti. Rad bi z njauv üšo. Etak pa v petek ne morem v šaulo."
Školnik ga gleda pa ma že šké povedati, Zakoj so ga nej stariške vöprosili. Ma pa vidi v očaj tisto velko željo, ka je doj spisati nej mogoče. Etak ma pa sledkar eden papirček v roke potisne, gde je dovolenje gor napisano.
Jožek je tak leto domau, ka sé je skurok bujo. Doma v künji sé je samo pri špajeti doj Stavo, pa že kazo materi dovolenja. "Ka si pa zlažo v šauli, ka so te püstili?" pita mati. Jožek je pa natüma samo telko pravo: "Nika sam nej zlažo. Gospaud so nas tak včili, ka nej slobaudno lažati, pa če ja, sé moremo spovedati." "Na, dobro mali, dobro. Depa obečaj mi, ka na senji neš iz mene spravlo penaze. Skurok sam pozabila, Zakoj ti tak fejst škeš na senje z menov," pravi mama.
Mali Jožek je nej lažo, samo je nej skauz istino
Eravo. Telko je pravo, ka i rad pogledno, kakši gvant dobi. Mati sé je čüdivala. Tau je pri njij nej šega bila, ka bi deca, sploj pa takši mali pravo, ka njema trbej. Dobi eden gvant, šteri nede tak drugi, zatok ka so nej tak pri pejnezaj.
Mali Jožek je po podneva gnauk samo nikam mi-nau. No, takšo je tü nej šegau emo naprajti. Oča je etak pravo svojoj ženi: "Vse ma dopüstiš. Zdaj že pomaleg neš vedla, gde odi, ka dela. Mali čun-draš! Vej ga ge naprej vzemem, če domau pride!"
Mali Jožek je pa naskrivoma k dejdeki leto, sé je valo, ka je tanapravo, ka de leko z materjov na senje. Dejdek ma pa tak pravi: "Pa te mi takši gvant küpite, kak sam ti pravo. Ovak moj dar, ka ti na prvo spauved dam, nede dosta vrejden." Malomi Jožeki je dejdek samo telko ovado, ka takši gvant moreta küpiti, šteri ma proslejk. Brez proslejka naj ne ojdita domau. "Dejdek," pita Jožek. "Pa Zakoj trbej tisti proslejk. Mabiti, ka tej
drugi nedo meli proslejke pa do sé te smejali iz mene." "Ka sam pravo, sam pravo! Če tebi nej trbej dara, te si ne küpi proslejka," pravi dejdek. Pa s tejm so ga tam njali pa šli v štalo.
Jožek leti domou, srce ma že v guti bije. Ka de té dar, gde je potreben roslejg. Večer sé je brez omanae mujo, pa si je vlego brez prošnje.
V	noči sé ma je Vsefale senjalo. Z materjov sta odiía po senji, pa gvant kipüvala, depa proslejk je dukši bio kak rekli. Lače so ma kratke bile, gvant je pa žuti bio. Od nevolé sé je Prebüdo pa je voda samo tak tekla z njega. Več je nej mogo zaspati. Samo sé ie premetavo v posteli, tak ka na zranjek je len kraj skopo od sebe pa je samo na böntjiši ležo.
Zazrankoma ga nej trbelo gonit! Kumaj je Čako, naj oča gor stane, po tistim pa mati. Gda je mati not v špajet slamo klačila, ka de nalagala, je že v mrzloj künji stau. "Ne moreš spati? Vej si pa nazaj leži tačas, ka sé künja seg-reja," je pravla mati. On pa etak: "Mama, naj ti notprinesem drva pa malo künjo zametém?" Mati sé je kama nej mogla djati, ka tau znamenüje, ka je njeni mali pojbič etak kreda pomagati. Kumaj je odišlo par minutov, gda je Jožek že od tretjin pito, gda ta šla. Mati sé je oblekla, Jožek je zajtrik nej mogo pož-rejti, tak je na tešče ostano. Peški sta mela tak 5 kilomejterov, Jožek je stapo, stapo, nej djajcko, ka ne more titi, kakoli so ga kamni pikali. Črejvle si je samo prauto Varaši obüjo.
V	Varaši je velko senje bilau. Glavna poštija je zaprejta bila. Vse doj ao gimnazije so bili šatorje postavleni. Dobilo sé je vse. Gda je Jožek zagledno tau, je napona za maternimi petami skako, tak ma je sila bila. Prišla sta do gvantania. Mati prebera pa je rada, ka ga s seov ma. K njemi meri lače, reklin si pa leko nase deje. Mati sé je že skurok pogodila, gda Jožek pravi, ka je te gvant nej dober. Njemi takšoga
trbej, šteri ma proslejk ui. Trgauvec včasin prne sé takši gvant, depa te ie dragši. Jožek tak namiía leaa mater, ka sé več ne ram. Samo etak pravi: "Samo tau ne vejm, lca de oča na tau pravo. Vej si pa ti nikši gospaud nej." Mali Jožek, če bi sam vedo, bi ovado Zakoj ma etakši gvant trbej, liki etak sé samo vcuj k materi potegne pa je tak rad, kak ešče nigdar nej.
Na večer, gda so že vse oprajli, vidijo, ka sé dejdek, materni oča prebli-žavajo. Malomi Jožeki srce v guti bije. Tak misli, ka Zdaj zvej, Zakoj je njemi trbelo k gvanta proslejk. Dejdek si sedejo pa si prpovejdajo. Gnauk samo etak pitajo mater: "Marička, küpila si deteti gvant?" "Küpila sam, küpila. Gor na tau je eške z mene zdječo eden proslejk tü. Dobro vögledamo, že deca zapovejda, ka mo njim küpüvali. Depa tak na Silo je üšo," pravi mati. Dejdek, šteri so samo toga ednoga pojba meli za vnuka, so ma strašno radi bili, če so rejsan nej vöpokazali. Zdaj etak pravijo: "Ka sé pa žaurajaš? Vej že nika bau." Zdaj sé obernejo k malomi Jožeki pa ma pravijo: "Na, pri-nesi te gvant!" Jozek naj oprvin na mater pogledne, te dé v sobo pa prnese vö nauvi gvant. Dejdek ga pa prosijo, naj si malo proslejk nase deje. On sé pomaleg ravna, rauka ma drgeče, te a dejdek segnejo v žep-o pa naprej potegnejo svojo žlato vöro. Gor ma go zakapčijo na proslejk, vöro pa v malo žepko. Zlati lancek sé tak svejto na proslejk^ kak zvezde na nebi.
Kelkokrat je tau vöro on gledo. Misliti je ranč nej smo na tau, ka bi dejdek tau njema dali. Zdaj je zgrabo dejdeka za šinjek pa je tam viso eden cajt. Gda je püsto, je leto k materi pa k oči, tista ie tü stiskavo. Tak sam sebi si je pa obečo, ka de on najbaukši na svejti, ka on ma najbaukšoga dejdeka, očo pa mater. Oblübo je, ka de sé tau tü spo-vedavo, če je tau rejsan nej grej. Nikomi more ovaditi...
I. Barber
Porabje, 19. decembra 1997
11
"GDA TI LAGVO DÉ, TE FÜČKAJ PA POPEJVAM KAK SLAVIČEK"
Gnesden je vse menje takšni držin, gde so mladi s svojo držinov doma pri starišaj. Večkrat čüti od nisterni starišov, ka s cejlo močtjauv pomagajo mladim, samo naj posaba dejo. Tak prej nej trbej enoga drügoga kraužiti pa sé bojati, ka ne pridejo vö med seov. Dapa takšni sé tü najdejo, sterim v živlenji najvekšo veselje znamanüje, ka mladi z njimi vtjüper živejo. Eno takšno držino sam spoznala v Sakalovca, po domanje sé pišejo Lasoné (Domiter Jožef).
Gda sam je goraziskala, mi nej bilau vseeno, ka sam je večer basíla, gda že vsakši rad počivo. Pa tau že od drüdjin. Nej dugo, ka so za televizijo gordjamali v Porabji. Tej pojbom so sé tak povidli Senički Miklaužke, Licije, držine, gde so bili, ka smo sé namesto zadvečerka že skur vnoči es pritepli. Pa kak dugo so sé štja vcuj napelavali, goradjamali. Tau bi nam vsakši tü nej privolo. Lasona držina je pa kreda stala za vse. Marika néni! Gdakoli es pridem, ali Vas indrik srečam, ste furt dobre vole. Mate kakši recept za tau?
"Gda mi je trno lagvo šlau, tü v sausedi je bijo en dejdek pa sam sé ma dja fejs taužila. Dejdek so mi pa etak prajli: "Mo' dejte, gda ti lagvo dé, ti füčkaj pa popejva] kak slaviček." Nikoma nika ta ne gunči, naj sé ništje na tebi ne smedje. Od tistogamau tau v seba tak držini. Dja sam tak dje, ka sé z nitjim neščem koriti, raj sé meknem. Furt si tak mislim, če je eden nauri, drüdji mora čeden biti." Gda Vam je tak lagvo šlau? Malo mi prpovej-dajte o vašom žitki? "Miva z možaum sva Obadva iz Sakalouvec. Moj oče je v bojni spadno, drügoga očo sam dobila. Rano sam sé oženila. Sedemnajst lejt sam stara bila, gda sam že drugo dejte rodila. Te raum sva šentja dobila od moža botrine, ka so oni tavö odišli. Samo, ka nam je
rosag vkraj vzejo. Mogli smo ga nazaj tjüpiti. Dočas smo ga vö leko plačali, sé je na nas obrno. Žitek je sploj težtji bijo. Vardjam, ka je krü tri forinte košto, 10 filerov
mi je falilo pa sam ga nej mogla tjüpiti. Vala Baugi, ka sam takšno dobra sausedno ženo mejla, stera me je z navaule dostakrat vöpomogla. Mauž je sam slüžo. Dja sam mlajša mejla, vrtca štja nej bilau, sam mogla doma ostaniti. Kak smo mogli, tak smo si popravlali raum. Gda je mauž zazranka v tretjoj vöri delat išo, sam k sau-sadom išla spat, ka sam sé bodjala, ponjave so tak li šumatale. Gnauk so samo možej v cinglencaj prajli, če ne stane nota v part, ga vö z dela dejejo. Če smo živeti steli, je mogo notastaniti. Sledkar je prejk išo v kosno fabriko. Tü je dugo lejt delo, dapa sploj betežen je grato pa ma je barbejr tau delo dolazapovedo. Na srečo so ga v židano fabriko goravzeli za por-taša. 41 lejt je delo pa dun malo penzije ma.
Dja sam pa trideset lejt stara bila, gda sam v židano fabriko delat išla. Dvej leta sam v tjünji delala. Gda so tjünjo popravlali, so nas prejkdjali v fabriko. Trno dobro delo pa prejdnjoga (Ferenc Korpič) sam mejla. Prauto sam nikdar nika nej prajla, rada sam bila, ka delo mam. Tau sé je tö Zgodilo, ka sam na zadvečerek išla delat pa sam do zazranka ostala. Trno rada sam, ka sam si dun leko malo penzije spravila."
Ka pa mlajši?
"Kak sam že prajla, dva sina mava pa šest vnukov. Eden sin sé je v Varaš oženo, drüdji je pa tak tü doma. Toma sam tak najbola rada, ka so mlajši z nami, bar na stara lejta nekakoga ma-mo. Vnutje smo tü tak ranili, ka smo njim vse nej dopistili. Njim je tü baugše, ka je mi skrb mamo, kak lüctji."
Nej Vam je špajsno bilau, gda je sneja prišla k rami?
"Miva sva sé s snejauv brž vcuj vzela. Dja nika lagvoga ne morem prajti, trno dobro snejo mam. Sneja je baugša kak sin. Miva ena drügoj povejve, ka trbej, nikdar sé ne korive, ne srdive. Kamakoli leko dem, doma je taopravleno. Tjüjati mi nej trbej, samo za Sto vsesti. Tau je trno dobro. Naša sneja nam furt nika
nauvo tjüja pa speče. Ka ona vöpogledne iz knjig, tisto napravi, kakoli dosta dela prosi. Gda je es prišla, sam ji furt prajla, naj samo tjüja, če sé ji kaj ne prišika, naj na ograd vlaje, vej mi dosta sau-sadne kokauši mamo. Tau moškom vse nej trbej vedeti, če sé kaj ne posrečo No, depa brž sé je vcuj vzela, sploj frajt ma pečti pa tjüjati. Mi smo pa toma vsi radi."
Eržika, če že telko dobroga čüjamo od tebe, te leko bola spoznamo?
"Že osemnajset lejt, ka sam tü v Sakalauvca. Gda sam es prišla, sam že delat odla, sledkar sam tak rodila, lejta so brž odletela. Tri mlajše mam, Zdaj so že veltji. Mauž tü v vesi dela v skladišči FE-ZO-ja, dja sam pa v Varaši v bauti blagaj-ničarka. Ovak sam z Verice od Djirešini. Pet mlajšov nas je bilau. Zdaj je eden brat doma s starišami, etak so oni tü nej sami. Rejsan sé lepau mamo, dobro sé poraz-mejmo. Mlajšom je tü dobro, ka je furt nekak domanji z njimi."
Pomalek do tü Svetki. Kak sé kaj pripravlate?
"Dja, mi vsi težko čakamo svetke. Mlajši sé kumar včakajo. Omardje že vö-davajo. Sneja je tjüpila adventske vejnce, etak po nedelaj vužigamo svejče. En tjeden pred Svetki brojco sklademo kaulek oken pa dver. Pod Sto rastove vejčice pa brojco dejemo. Prvin, kak k stoli sedemo, malo furt posmo-dimo. Tau je že stara šega. Krispan že mlajši gora redijo. Vö na cintor tü nesemo mali borič pa svejčo. Na sveto nauč mrtvecom tü vužgemo svejčo, naj oni tü majo svetimo."
K. Fodor
Porabje, 19. decembra 1997
BOŽIČNI
KONCERT
Mešani pevski zbor Avgust Pavel in Zveza Slovencev na Madžarskem ter lokalne manjšinske samouprave vas vabijo 21. decembra na tradicionalne
BOŽIČNE
KONCERTE
Dolnji Senik:
11.30 (po maši)
Slovenska ves: 15.00
Monošter:
17.30 (pred mašo)
PRIREDITVE
•	13. decembra je imela Zveza ^ civilnih organizacij Orvideka celodnevni program v monoštrski gledališki dvorani. Ob okrogli mizi, razstavah in kulturnem programu, so podelili tuai "Priznanje za Orvidek". Med nagrajenci je bila tudi Marija Rituper, glasbena pedagoginja iz Murske Sobote.
•	16. decembra je imelo predsedstvo Zveze Slovencev zadnje zasedanje v 1. 1997. Glavna točka dnevnega reda je bil delovni in finančni načrt za 1. 1998.
•	28. decembra bo vsakoletna zaključna prireditev za slovenske ljubiteljske skupine v Porabju.
•	4. januarja bo imelo Društvo slovenskih upokojencev v Porabju svojo letno skupščino, in sicer v gledališki dvorani v Monoštru.
SPOŠTOVANI
BRALCI!
V imenu Uredništva našega časopisa Vam želimo prijetne božične praznike ter uspešno novo leto. Obveščamo Vas, da bo naša naslednja številka izšla 15. januarja 1998.
12
Ema Vogrinčič
"GE SE NE CÜDIVAM, KA NIŠKE NEŠKE DELATI"
Tak kak po cejlom svejti tüdi v Porabji stari obi-čaji, pa ške vse drügo, ka so liaje znali, dé v pozabo. Ena takših sprelnosti je delanje rouž iz papejra. Ema Vogrinčič z Gorenjoga Senika je ena tistih, ka je nej pozabila, kak sé korine delajo. O tom pa tüdi o drügom smo si z njauv pripovejdali.
Zdaj je že nekaj kednov minaulo ka so Ema, njena sestra Helga pa Ana Unti iz Varaša tüdi na senji v Maribori pokazale, ka so ške nej pozabile rouže delati.
"Že smo doma naredlo rouže, ka smo nesle v Maribor pa tisto že blüzi paudneva vse sfalilo. Te smo pá fejst mogle rejditi pa sükati. Ka ka smo prouti narejdle, tisto so nam odnesli. Pa so eške prosili, ka bi takšo pa takšo meli, ka sojao pauti vidli, ka stoj kakšo drügo emo, ka smo prej takšo vidli, ka bi takšo radi meli. Smo te probale, če je takša biila, pa smo takšo narejdile. Pa fejst dosta ji je bilou, ka so
Plejdali, kak sé tou dela.
a so je poznali tüdi, ka tau je zaaj dalija gé, pa klincec, narciska..."
Kelko vrst rouž pa Znate napravili ?
"Dosta vse lejko zasü-čam," pokaže na korine na mizi. "Tou Zdaj jau-žefova gé, dalija gé, pšeničen modrijac. Samo malo bole bi čören paper trbelo -nej ga te bilou -dapa Zdaj mamo, ka smo
že küpili, naj tak, kak živo vögleda. Pa dalija, pa žo-
farauža, trnjove, künčec-e, fuksije, narciske... dosta leko narejdi."
Sto vas pa je včiu?
"Gda smo takše dekličine bile, pri stari materi. Inda svejta so eške fejst vence delali, gda Sto mrau pa gda borovo gostüvanje
forintov daubili, ka so malo pejnezge bili. Gda
geste fašenek te tüdi elamo..."
Kak pa je s papejrom? "Paper sé dobi. Dapa prvle je osem, petnajset forintov biu, Zdaj že geste takši, ka košta več kak stau forintov. Baukše, če človik prvi papijre spokü-
bilou, smo tö kaj reidli. Te ie moja mama dale delala, pa tü smo vküper ojdli, ka je v vesi več žensk bilou, ka so rejdle." Zdaj vsi bole žive rauže nücajo. De pá prišo čas za te papernate?
"Dja tau ne vejmo. Zdaj so že žive rouže trno drage, slüjž je zato slabejši, leko ka tau tö baude, ka pa naprej pridejo. Na-zadnje smo takše kori-nice na Dolenjom Seniki, na borovom gostüvanji rejdli, ka so te tisto komi gor piknili, ka so deset
pi, ar barva ka lejpa bau, pa ka je nej preveč mejki, ka te s tistoga žmetno človek dela."
Kelko časa pa trbej, ka sé ena takša rouža napravi ?
"Za ene deset minut, gé tüdi štera frtau vöre prosi, zato trbej čas. Tau sé je največ v zimi delalo. Dosta ji je bilou, ka so tau delali, zato še gestejo ka znajo delati. Mladi, so tau ranč nej vidli. Naša sneja tö pravla, ka ona nej znala, če mi kaj takše znamo."
Pri Vogrinčičovih jih je Zdaj pet. "Ge pa mouž, sneja pa sin pa vnuk, pejt lejt je star pa odi v vrtec na Gorenji Senik."
Kak si pa kaj gučite? "Gučimo po domače, gda smo mi, dapa gda je vnuk takši mali biu, mi je sneja tak pravla, mati gučite z njim madžarski, ka gda v šaulo pride, tam zato bole madžarski gé. Gda dale pridejo, tam zato šteri sé slovenski vči, tiste zato malo gé, dva, trgé, te pa njim vogrska književnost bole žmetno dé. Zato doma si slovenski gučimo, dejte vse zna pa razmej, guči tö kaj, Sapa bole Vogrski nazaj guči."
Samo tau te pomejni, ka sé domači jezik pozabi ? "Smo meli lejpe slovenske pesmi, pa tau že tö bole malo spejvamo. Gda sam ge tü bila, ka sam spejvala, smo trno lejpe pesmi meli. Inda svejta tak bilou, ka so koškice lüpali, gerdje čejsat odli. Zdaj več toga nega. Mladi delat odijo, starejši pa so že trüdili,
ga sé že bole ta njavajo."
ma Vogrinčič je ena tistij, ka sé delo ma. "Vsaki den dvakrat dem, rano pa večer, pobejram mlejko, nej dosta dvej vöri, dapa doma zato geste delo, ka računati trbej. Sobote nega, nedele neea, nika nej, tau je pa bozno. Vsaki den trbej titi, če je tau vüzen ali je silvester, nauvo leto, ali kakoli, vsaki den trbej titi. Dva kilometera sé tá
pelam, dva kilometera nazaj s biciklinom. Delam eno vöro, večer gnako. Gda duže, ka trbej pucati, pa glaže prati, ka mejrim, kak je masno mlejko, te sam duže tam gé. Ka delo prosi, tisto trbej obrej-aiti," pravi.
Kelko litrov mlejka pa v enom dnevi Gomjesen-čarge prinesejo?
"220 litrov vküp pride, če je kakši božen cajt, te ne
{jrinesejo tak samo 190 itrov. Tau je, ka slabo plačajo, 29 forintov za liter, v bauti pa küpüjemo za 104. Zdignejo nafto, zdignejo bencin, mašini so aragi gé. Gnauk svejta sam tö pobejrala mlejko,
ga 14 forintov 60 filejrov ilou, za tau si dvej kili krüja daubo skor. Zdaj pa kelko trbej, krüj je že 220 forintov, liter mlejka pa 29. Ge sé ne čüdivam, ka niške neške delati. Pavar
B vsigdar grdi, zamazani, aten, tau mladina več neške, pa nej je vrejdno tau delo. Tau samo telko, ka človek dela. Ge pravim, če bi eške gnauk mlada bila, ge bi tau več tö nej delala. Dapa kama te svejt pride, ne vem. Kakoli človek oda, če tisto graj gé ali ne vem ka, tisto vse malo cejno ma, ka küpiti trbej, tisto pa je fejst zdignjeno."
Ema Vogrinčič je vesejla, ka prej v njihovom rami ške vsi delovno mesto majo. Doma malo svinj majo, vleti grbanje berejo pa ide.
Silva Eöry
MALO DEJTE
V Slovenskoj rejči malomi deteti, šteri ešče ceca, pravijo dojenček. Pa je etak istina. On žive iz svoje matere, ceca njeno mlejko. Tak pravijo, ka ie prej deteti najbole zdravo materno mlejko. Nega takšo gesti na svejti, štero bi tak slüžilo malomi za zdravje, kak materno mlejko. Moderna znanost tau svedoči, na gnes znajo, kakšefele vitamine ma materno mlejko, zatok je pa na svejti najbole zdravo maloj deci. Istina, ka je inda svejta tau bilau normalno pa šega, ka so matere s svojov mlejkov nadajale svoje male. Gde bi pa te stoj mogo kaj takšega vcuj pripraviti deteti, ka je namesto ma-ternoga mlejka. Nej je
bilau takšoga blaga pa če bi bilau, največ bi si nej moglo küpiti. Pri sploj srmački ižaj je ešče tau nevola bila, ka če sé je povejmo, materi mlejko dojšlo, so si kumaj mogli kravj o mlejko küpiti, štero so na polonja z vodauv mejšamo küjali malim. Zatok pa če je mati zadosta mlejka mejla, je vekše mlajše ešče itak s svojim mlejkom nadajala. Pripovejdala mi je edna mati, ka je njeni mali sin že tak velki bio, gda je ešče ceco, ka je že gučo, pa ji je pravo: "Mama, drugoga tü."
Tak ranč je gor rasla gospoda tü. Istina, ka so sploj bogati, kakši krali tü tak cecali kak srmacke, če rejsan so bogate ženske nej nadajale, gor so vzele
na tau valaun varuško. Depa cecati je vsakšo dejte znalo.
Prišli so pa bole moderni cajti. Sploj pa te, gda so mlade ženske začnile v slüžbo ojti, pa so ešče nej tri leta leko doma bile. Začnile so v patejkaj küpüvali Vsefale (hjrano pa so tisto küjale deci. Pa sledkar je tau tü naprej prišlo, ka prej če stoj dugo nadaja, vö iz forme pride, zgübi lejpe cecke, več nede fajn tenki pa tak naprej.
Zdaj je pa naprej prišla nauva generacija, stera že vse dobroga ma, pa itak. Nikša hiba je itak nav-zauča. Novine pišejo, ka prej dosta mladi pojDov je nej za sodaka. Tistoga reda, gda so mlajši cecali pa dober kusti močnik
djeli, sé je tau trnok rejd-ko Zgodilo. Pa buma, Baug vari, takšo zadobiti. Pojbom je tau Sramota bila, če so je prej nej vzeli za sodaka.
Gnes, gda je mati tri lejta leko doma, sé je tü nej dosta spremenilo. Sploj kratki cajt nadajajo ženske svoje male. Pa Vsakša si ranč ne more dopüstiti, ka bi tri leta doma bila. Pa moda je tü nej takša, ka bi si mlade ženske vzele cajt, bi si sedle z detetom pa ga krmile po staroj navadi.
Nej dugo, ka sam v Sombotel ojdla, mejla sem cajt, pa sam sé šetala po Varaša. Ka sam pa na pauti vidla, leko ka mi nete vörvali. Kak etak pomaleg Odim pa nagle-davam vöskladjeno blago, prauto meni dé edna sploj mlada ženska. Strašno sé je paškila, depa vidlo sé je, ka pred seov
nika nese. Pa kak je etak skrajek prišla pa na njau poglednam, sam nej vörvala svojim očam. Eden cecek je mejla naprej vzetoga, s tistoga je malo dejte cecalo. Etak je mimo mene zrogatala. Drugo sam nej vidla, prsi, malo glavau, pa tau, ka kak je brž stapala, malo dejte je gor pa doj skakalo na njeni prsaj. Na, sam si mislila, lejpo je, lejpo, ka nadaja svojo malo dejte. Ka bi pa tau na pauti trbelo delati...
Vej sta pa njau pa nje-noga maloga nej samo somar pa ajünec vidla, kak Marijo, liki pau Sombotela. Pa sé te čüdiva-mo, ka je naša deca ne-merna pa včasin razvüz-dana. Več mira, več potrplivost! bi nücala. Pa več lübezni.
I. Barber
Porabje, 19. decembra 1997
13
Milan Zrinski
GRÜŠKE
Inda svejta je mladina po večeraj nej pri televiziji ali pa v kakšon diskoji visila. Toga je nika nej bilou! Mladi so sé, ka ne bi bili samo doma, znali kaj zgučati pa kakše norije po kmici napravili. Najbole fajn je bilou, da so pojge pa dikline komi kakše sadno drejvo okolbali. Najboukši je pa biu ram sad, šteroga še gnesden nega glij po vouli, človik ga je pa fejst želen...
Karči pa Froncek sta bila slüžečkiva lapčiča na kmetiji na Goričkom, gde so meli vsega po vouli, pa sta tüdi njiva nej lačniva bila. Če glij sta vsakši den trnok dosta mogla delati, sta večer, gda je držina zaspala, po tüo odišla malo po vesi. Včasi so dečki spejvali okouli ouken svojim diklinam, včasi sé kaj naganjali, gda je pa bila prilika, so kakši dober sad pri kakšem veščari pobejrali. Razmi sé, ka na čarno, pa tüdi preveč gvüšno je tou nej bilou, ka je včasi vert s kolekom ali z bičom prileto pa je naganjo, včasi je pa psa doj püsto, ka je trbelo friško vujti, če si ščeu obdržati cejlo rit pa cejle lače. Bilou je
vleti, gda so mašini mlatili po vesi. Karči pa Fronci sta že v kmici šla od mašina, pa sta šče nej fejst trüdniva bila. Vleklo jiva je šče malo vö.
Rejč na rejč - pa sta si zgučala, ka ta nicou mela svojo akcijo. Pri vertovom šogori, Lujzeki so bile trnok dobre rane grüške, štere so sladke kak med, pa glij v mašinanje dobre. Znala sta, ka je Lujz sam doma. Vdovec je biu, dice je nej meu, živo je pa v staroj iži z debelimi stenami, tak ka so oukna pa dvera bile vzidane globoko notri v zijdi. Vidla sta tüdi, ka je Lujz ešče malo prlej biu v veškoj krčmej, ta je šou vsakši večer na palinko. Nej je biu lagvi človik, ali lepše je, če sad vkradneš, kak pa če ga sprosiš. Lujzova grüška je rasla na podoknaj, malo dale od praga glavni dver v ižo. Karči sé je že doj züo pa kelko je mogo potüma splezo na grüško, če glij je znau, ka Lujza nega, psa pa tüdi nej bilou pri iži. "Vaj, kak so dobre," je muvo sam pri sebi pa tri grüške naidnouk klačo v lampe, tak ka je vse brnelo. "Froncek, ka čakaš, odi! Son si je beri,
ges ti ji nemam časa brati," je šepetau z grüške. Froncek je Sedo pod grüškov pa sé müdo z odvežüvanjom sandale. Znjoura sé njemi je zavezala, gda si je ščeu friško doj züti. "Ej, navola prosneta, vej sé pa nemrem züti," je štenko pa sé čemeriu. No, ja, si je mislo, vej pa mava čas, vej pa Lujza tak nega. "Rejsan - ka te ti ne boš šou gor?" je ednouk samo nikak pito ščista poulek njega. Biu je globoki moški glas.
Kak sé je človik oglaso, je Karči že biu naklaj pa že tüdi bejžo prouti potoki za ižov. Froncek je gor skočo, kak če bi ga v rit pikno, pa za njim. Nej je vido Karčeka, liki je čüo, ka je pajdaš v potok pelisno, prekuno, pa dale bejžo na ovon kraji. Razmi sé, ka sta sé tej večer več nej srečala indri, kak na štalaj doma, gde sta spala. Mokriva pa blatniva sta sé zakopala v seno pa dugo nej mogla zaspati. Ka misliš, Lujz bi jiva lejko zaodo! Znala sta, ka je tou drügi nej biu, kak un, samo tou njima nej šlo v glavou, kak je li tak naidnouk doma biu, pa šče čüla sta
ga nej! Malo sta bila straj, pa sta na konci li gvüšniva bila, ka jiva je Lujzek nej spozno. Vej je pa trda kmica bila, pa včasi sta vujšla...
V gojdno bi lejko malo duže ležala, ka je bila nedela. Gda je Froncek oči oudpro, sé je Karči že mujvo pri stüdenci. Fronci je niti nej v pamet vzeu, ka je Karči bous. Da je pa Karči začo sandale iskati, sta sé pa oba ovedla: pod grüškov so znonkar ostali!
Brez sandalov je nej bilou mogouče delati v stali pa pri mašini, če glij dosta bous Odiš. Pa šče skoron nouve njima je vert küpo, gda je of mejsec bika oudo. "Nika nej," pravi Froncek, "ges sé tü doj züjem, pa va šla bousiva k meši. Spoutoma pa pri Lujzi pogledneva, če so sandali pod grüškov..." Zoubston - sandalov je nej bilou. Karči je ešče eno nouč bous spau. V pondelek gojdno sta pelala gnoj na požeto njivo. Gda sta sé obrnola s konjami po vratnici, pa kak gronska strejla s čiste vedrine - Lujz s koulami pred njima! Ka pa Zdaj? "Nika, čedno sé drži!" je šepetno Karči Fronceki pa Stavo konje, doj stoupo pa njim odzaja rmenje popravlo. Samo, ka bi Lujz mimo odpelo!
Froncek je pa tej čas malo gnoj popecko, ka ne bi raznok leto. "O, pojge, vi ste pa ram!" sé njima je poklono Lujz.
"Ja, Zdaj je nej tak vrouče," je zjeclo Froncek, Karči je pa vse zobe stiskavo, ka je po friško požetom strnišči pouleg vratnice na oset stoupo, pa so njemi pikaši vse v poplati ostali. "Ej, pojep, ti pa lekar plontaš?" je resno pito Lujz. "Dja, ka sé ti je pa te zgoudilo?" "A, nika, nika, somo sam malo naoupak stoupo," je v zadregi moto Karči pa sé li za konja vlejko.
Lujz pa potegne s koul Karčekove sandale pa pravi: "No, če bi si eto obüjo, bi pa mogouče vednako odo." Pa njemi porine sandale v roke, sede na koula pa požene konja, Fronceki pa pravi: "Ti pa drgouč tü včasi gor idi, ka bar grüške koštaš..." Pa sé odpela, v bajüsi njemi je pa smej počo.
Karči pa Fronci sta stala, kak da bi jiva z mrzlov vodouv polejo. Znala sta, ka Lujz nede verti nika pravo, ali ka jiva je tak nalejci zaodo na bolon-diji? Tou pač nej. Tej grüšek več neta brala. Pa sta tüdi nej. Samo Lujza sta sé malo ogibala. Če glij njima je nej nikdar nič pravo...
Porabje, 19. decembra 1997
14
Pismo iz Sobote
MENJE ZA ŠALO, BOLE
ZA ISTINO
Zgučavo sam sé po telefoni z našo Marijane, tisto Marijano, stera tej nase novine dela. Pa mi je prajla ta naša Marijana, naj za tou številki) Porabja gvüšno nika napišem. Zato, ka je tou Porabje, stero mate pred sebov, gnouk vekše, kak smo včeni, mi je ške prajla, naj nika več napišem, pa ka leko pišem, kak sam šegou emo ali pa napišem kaj bole resnoga, kaj tak bole za istino. Moram povedati, ka sam velke probleme v sebi rešavo, gda sam griinto, ka bi leko napiso. Ali kaj bole za šalo ali pa kaj bole načišnoga?
Te sam pa pravo, ge nika napišem, pa de že naša Marijana tou dala v tisti falat novin, v steroga de škela. Zbrodo sam si pa tou. Novine, televizija in radio majo šegou, ka na konci leta vöspišejo, ka sé je vse godilo v tom pre-minoučom leti. Zato pa, ka je Zdaj jako moderno, ka lüstvo čidale bole zanimle, ka ji čaka v časi, steri je pred njimi, mo ge napravo čistak nači. Probo mo zavaditi, ka de sé Zgodilo v leti, stero je pred nami.
Te pa demo lipou od mejseca do mejseca, ka de sé godilo in kaj nas čaka doma pa po svejti. Januar 1998 Zato ka do dugi Svetki, mo dosta geli in pili. Od gestija nam nika nede, od pijače pa mo sé ške dugo vračili in ojditi kouli z velkimi glavami. Te, po svetkaj, gda sé strejz-nimo, do nas ške bole strejznili naši prejdnji. Tej nouvi davki, porce, stere so si vözbrodili, do nas boleli cejlo leto. Prouti tomi, na žalost, nega vrastva.
Februar 1998 Tou, ka de sé podrakšo bencin pa elektrika, tou mo ške preživeli. Bole mo si k srci gemali tou, ka naši smučari (síelőink) več nejso tak dobri, kak od nji čakamo. Tak de sé cejla Slovenija trüdila, ka bi njim pomagala, naj nam ne delajo sramoto. V tom mejseci de vöprišo nauvi zakon, steri več nede püsto, ka bi k nam
prišo kakši cirkus. Tou pa zavolo toga, ka mamo najvekši in najbole špaj-zen cirkus v našom parlament!.
Po Porabski vesnicaj de začala kouli ojditi doma-nja gledališka držina Nindrik-Indrik s predstavo Gdé je meja.
Marec 1998
Tou de miren mejsec, bar na začetki, in sprtolejtje de brž prišlo v našo krajino. V Merki do vödali, ka majo tam moškoga, steri je že v tretjom mejseci in ka de gvüšno rodiu inouk v mejseci septembri.
April 1998
Pri nas do nam skur cejli mejsec gučali, ka nam tečeta med pa mlejko. Ške ne vem Zakoj do tak nagnouk tou začali lažati, ali tak si brodim, ka sé nam parlament fküp süne in mo palik mogli na volitve. Milana Kučana tej mejsec nede v Porabje, Jože Hirnök pa de sé z njim srečo v Lublani. Tam pri našom predsednik! de dobro obedo.
Maj 1998
Rejsan de sé Zgodilo, tou mi pravijo karte, palik mo volili. Gvinali do že pá tisti, steri vidijo med pa mlejko, tisti steri pa znajo, ka samo lažajo, pa zgibijo, kak dugi pa širki. Sprtolejtje de lejpo kak že dugo nej. Že v tom mejseci mo si leko nabrali grbanje za cejlo leto. Junij 1998
Ja, šesti mejsec, vrajži mejsec. Vej Znate, ka je šestka tista številka, stero vrag najrajši ma. Telko nevol, kak v tom mejseci, nede cejlo leto. Neškem vas poštüvati, ali skrb sé mejte! Najbole trbej paziti na Perünov den, tö je 23. den v tom mejseci. Drugo vam vö ne ovadim. Julij 1998
Po velki nevouli v prejš-njom mejseci, de tej sedmi, mejsec za počivanje. Pou lüdstva de na do-pustaj, pou pa de tak bole pomali delalo. Najbole do delali pavri, ka do njive ške bole pune, kak so bile v tom preminoučom leti. V tom velkom deli na poulaj in velkom vtrgli-vosti drugih, de rosag tak, ka sploj niške nede vedo,
proso ške več pejnez od svoji lidi.
Avgust 1998
Pou toga mejseca de puno deža, tak ka ranč nede trbelo ovim drugim na morje titi. Leko do Plavali kouli svoji kuč. Dapa nede velke nevoulé. Naši prejdnji do nas farbali, ka nam je Evropa obečala, ka cejli kvar vöplača. Mi mo vsi vörvati in mo včasi boukše volé. Pejnez nemo nigdar vidli pa brž mo na obečanje tö pozabili. Tak smo že včeni.
Na Gorenjom Siniki de velka veselica.
September 1998
Stariške do gemali peneze na pousadbo, ka do mlajše leko pošilali v šoule v stere je mujs ojditi. Tisti moški v Merki de rejsan rodiu. In nede rodiu eno dejte, liki tri. Tou de senzacija leta 1998. Tovarna Mura iz Sobote de začala prva v Evropi delati gvant za kuste moške. Ženske po cejlom svejti pa do začale protes-tejrati zato, ka mlajši ne morejo in ne smejo zvali moškoga, steri jih rodi, za mamo.
Oktober 1998
V tom mejseci de, kak vsikši oktouber, liske začalo gračüvati žlato in rjavo. V Monoštri de začo po svejti pošilati svoj glas radio Porabje. Francek Mukič de zavolo toga dosta več v domačoj krajini.
November 1998
Takšnoga mraza nedo poumnüi najstarejši lidje med Müro in Rabo. Ške sreča, ka de dosta vina in palinke. Tüdi pri nas mo že meli dvanajset kustih moškov.
December 1998
Miki Roš de začo pisati pismo iz Sobote v sterom de vöovado, ka sé je vse tou, ka je vido v kartaj, tak rejsan Zgodilo toga leta 1998, stero je pred nami.
Lipou mi bojte moji pajdaši v tom leü, stero je pred nami. Želim vam... želim vam čistak gnako kak sebi.
MIKI
GYULA KRAU
-RANO STAU, ]
GYULA KRAU - V MALÉV ŠAU,
GYULA KRAU
-	ŠENKI BAU,
GYULA KRAU
-	NEDE ŠAU?
Vrli krau Gyula iz pripovejsti. Gda sé je etognauk zrankoma v fligarski filmi (MALÉV) vsigder več stari lüdi zberalo, pa so pravli, ka so Uni prišli po šenki fligarske karte, ka je včera glavni minister Hom pravo, ka do sé aucigamau stari lidge po fligaraj tö leko šenki vozili, so voditelom MALÉV A vlaske kumas stali, kak če bi v lufti vö s fligara okne gledali. Uni prej o tom nika ne vejo. Od tistoga mau so že zvödali, pa tau tö, ka jim za tau država nikše dotacije ne dá več, naj tak delajo, ka s penazami vöpridejo. - Tau vredi, ka nekak na začetki volilne kampanje vsefele obečava, depa ka takše obečava, ka naj drugi plačajo, tak bi mi tö bili vrli krali.
Odürski Vogrski Rmji°- Delavci pri Vogrskom! Radioni (novinari, riporterge) so dobili takšo pogodbo (kontraktuš), ka gda svojo delo (reportažo, interju ptt.) dojdajo svojomi prejdnjomi, te tisto več njuma ne smejo dati. Te tö nej, če radio njino delo nede nüco eno leto, dvej leti, tri lejta, štiri lejta. Gda štiri lejta minéjo, pa go eške itak nedo nücali, te že leko dobijo svoj honorar pa svojo reportažo leko nesejo inak kam škejo. - Tau je pa rejsan pravi radio! Nej samo pravičen, pošteni do drugoga dela, liki strašno aktualen tö! Takšo fele formo novice, interjuni, reportažo duže tástogijo, kak konzerve! Leko zato Včasik tak vonjajo?
Tauvanski rosag. Na Vogrskom eno leto 80 gezaro redeči pravic vkradnejo. Je tau pravica? Vogrski pregovor (guč) pravi, ka od tistoga mau, ka je mrau Matjaž krau, je mrla pravica tö. - Po pravici povödano pa ne smejmo pozabiti, ka je prvi, šteri je "vkradno" drugomi človeki pravico (izkaznico), je büu ranč Matjaž krau, gda sé je nutri naravno za pavra pa tak po rosagi odo.
Dva deteta vküper zmejšali. V eni špitalaj v Budimpešti so medicinske sestre po kaupanji vküper zmejšale dva deteta. Toma je viso mincli med nogami, pa ovoma je viso mincli med nogami, te pa nej čüda, ka so sé dekline tázagledale. Eške dobro, ka je oča spozno svojoga sina. - Leko smo mi sami tö nej tau, ka mislimo o sebi, pa kak sé pišemo?
Ti si oča ali si nej ti oča? Yves Montand je že šejst lejt mrtev, pa do ga Zdaj don vö z zemle kopali, ka ena ženska pravi, ka je njeni 19 lejt stari dekli, un oča. Ta ženska je tau že te tö taužila, gda je poznam francuski igralec eške živo, depa te je prej Montand nej dopüsto, ka bi krv vzeli od njega. - Leko smo mi sami tö nej tau, ka mislimo o sebi, pa kak sé pišemo?
Nega mira na Miri. Telko tehnični nevaul vendrak ranč v 50-aj lejtaj nej bilau s klump traktorom, s sterimi so mlatit oditi, liki z rusoško vesoljsko postajo Mir, na šteroj so meli enoga merikanarskoga astronauta tö. Zdaj sam te vüdo eno merikanarsko karikaturo, na šteroj je doj namalano, ka vse de prej mogo s sebov vzeti tisti merikanarski astronaut, šteri de pá üšo na Mir: naužic, štrik, iglo za šivati, malo drauta... ja, pa eno padalo (ejtőemyő). - Mir naj baude, tistim fantičom, ki po zraki lejčejo.
Fr.M.
Porabje, 19. decembra 1997
15
Zvünredna želja
Naš Ödön si je tak skončo, ka ta z njegvov dragov Lujzov gnauk malo po svejti šla. Tak je mislo, ka tau lepau baude, če ta sé po maurji malo vozila s šiftom. GdS je üšo za šift karte küpüvat, ga je mlada gospa etak pitala, gda je dvej karti - sebi pa svojoj ženi - proso. "Gospaud, mate kakšo posebno, zvönredno prošnjo? Povejmo vsakšomi poseba kabino ali poseba postelo?"
Ödön pa etak: "Vsakšomi poseba šift."
Popravlanje
Naš Hugo je etognauk not üšo k vörari s svojim psaum pa ma etak pravi: "Es sam vam pripelo svojga Bodrina." Vörar pa z velkimi očami gor pogledne pa pita: "Bodrina? Pa ka mo delo ge z Bodrinom?"
"Ka te delali, ka te delali? Vej mi ga pa poglednite, ka za baja ma. Ne vejm, Zakoj vsakši pet minut stane."
Kesnau je prišla
V špitalaj edna ženska strašno djauče. Sestra go pita, Zakoj sé pa etak bridko djauče. Ona pa: "Draga sestra! Kaj bi sé pa nej djaukala. Ešče sam nej popravon not prišla v špitale, v lifti sam že porodila malo dejte." Sestra pa Zdaj etak: "Tau je ešče nej takša velka tragedija. Pred dvömi lejtami je edna ženska pred špitalaj, v parki rodila."
Naša ženska pa Zdaj etak: "Vej pa ranč tau je strašno. Tista ženska sam tü ge bila."
Vujznila sé je
Naša Irena je etognauk k doktori üšla pa ma pokazala, kak je vküp zmlačena, vse črna pa otečena po obrazi. "Ka sé je pa z vami Zgodilo, Irena?" pita doktor.
"Samo njajte, mauž me je vse vküp zmlato," pravi Irena.
Doktor pa: "Tau je nej mogauče, vej je pa on tak pravo, ka ga te cajt nede doma."
"Na vidte doktor, ge sam tü tak mislila," pravi Irena.
Penzija
Naša Kristina je etognauk k doktori üšla pa ma je prajla, ka bi rada mejla takšo vrastvo,
štero go bola mlado napravi. Doktor ji nika gor spiše, gda Kristina etak pita doktora: "Tau vrastvo me rejsan bola mlado napravi?” Doktor.pa: "Tau je gvüšno."
Kristina pa: "Pa te mi ne vzemejo vkraj mojo penzijo?"
Na ja
Naša Hilda pa naš Ludvig sta že dugo lejt zaročeniva. Vsakši spitava, Zakoj sé pa tejva ne oženita. Te je pa nakak etak pravo: "Tau je tak, ka dugo lejt, gda je Ludvig ešče fejst pijo, sé je Lujza nej stejla oženiti z njim. Zdaj, ka Ludvig več edno kaplo ne pije, Zdaj pa on neške njau vzeti."
Ešče gnauk
Naš Viktor sé sploj srečen čüti. Ranč na nauvo leto ma je žena rodila. Že vö dé iz špitala, gda vratari etak krči: "Gospauda! Dvojčka sta sé mi narodila."
Vratar pa etak: "Vreda človek, samo Zakoj mi pravite, ka gospaudja, če ge sam stojim tüj." "Sami?" pravi Viktor. "Hű, te mo ešče gnauk tanazaj pa poglednam, če sta rejsan dvojčka?"
Eva v Paradiži
Naša Trejza je etognauk na Silvestrovo pred svojga drugoga moža stanila pa ma etak pravi: "Vejš, dragi moj Rudi, pri tebi sé za istino tak čütim, kak Eva v Paradiži."
"Kak pa te ti tau razmejš," pita Rudi.
Trejza pa: "Tak razmejm, ka edno ronjo nejmam, ka bi si go oblejkla."
Sladki čemerje
Naš Franci je najoslednjim zvedo, ka je že vsakši vedo. Žena ga napona nauri z njegvim sausadom. Franci eden den taprejk de k sausedi pa sausedovi ženi pravi, ka je nauvoga. Kak tau vöspravlata, tak skunčata, ka njiva buma v čemeraj tü tak napravila. Nika dugo ne čakata, razmečata sé doj pa hajde not v postalo pa si začneta čemere vöspunjavati. Gda sta več nej čemerniva, sausedica etak pravi Francina: "Ti, Franci! Zavolo takše velke svinjarije sam ge eške itak strašno čemerna." No, Franci je tü v čemere prišo pa sta si je pá vöspunila. Sausadica za
par minutov tak pravi, ka bi trbelo ponoviti tau, ka sta delala. Naš Franci pa Zdaj etak pravi: "Draga moja ženska, vejš, ge sam nikak tak, ka sam več ranč nej čemeran."
Ranč na staro leto
Naša Ilonka je že dugo obečüvala svojim dragomi možej, našomi Pištaki, ka ga prej tüj nja. Ilonki je pa tak prišlo, ka ji ranč na Silvestrovo zavrelo, pa hajde, vküp sé je spakivala pa domau k materi.
Gda je domau prišla, etak pravi materi: "Zbrodi si mama! Kumaj sam vöstaupila iz rama, čüjem, ka tak deja v rami, kak če bi stoj strejlo."
"Tak misliš, ka sé je ta strejlo?" pita mati. Ilonka pa: "A, vraga sé je strejlo. Eden glaž šampanjca (pezsgő) si je gor vtrgno."
Prejkdavanja
Naš stari Janoš je na slednjom, etak si vzeme slednjo mauč, pa vküp prizove svoje mlajše, pa njim prejkdava. Zdaj njim ranč tau na dugi goči, Sto vse je dužan njemi. Eden sin pa Zdaj etak pravi: "Oča, vreda je, depa zatok tau nam tü povej, komi si pa ti dužan?" "Tau je nej potrejbno meni gučati. Tisti do sé tak sami od sebe glasili," pravi Janoš.
Ka je visko, je visko
Naš Djüra je etognauk doma delo, pá kak kak nej, po glavej sé je vdaro pa si je velko rano naredo. Nema cajta k doktori titi, etak je zadovolen s tejm, ka ma saused malo not zveže glavau pa ma etakše tanače dá: "Djüra, ta rana ti samo tak zacejli, če 's si go malo z ramom mazo."
Za par dni sé Djüra sreča s sausedom, steri ga pita: "Na, Djüra, ram ti je kaj valau?"
Djüra pa: "Leko, ka bi mi valau, samo ka sam tistoga reda tak slab grato, ka sam puno posanco nikak višeša nej mogo zdigniti kak do lampe (ustj."
Zakoj?
Naš Martin pa Andrej sta sé že dugo nej vidla. Etognauk sta sé pa v Varaša srečala, pa sta si malo doj sedla v Tromejnik!. Martin etak pravi Andreji: "Kumaj sam te spozno. Zakoj si pa tak brdanati?"
Andrej pa: "Prisildjeni sam. Vejš, sauseda pojbič je vsakši den vekši pa vsakši den sé bole vidi, ka sé je po meni vrgo. Etak sam si pa njau sakalo, naj saused gor ne pride na tau.
I. Barber
Porabje, 19. decembra 1997
Slovencem
na
Vsem
našim zavarovancem,
poslovnim partnerjem in prijateljem
želimo
srečno, uspešno in varno v letu 1998!
» Vse, kar dajete drugim, dajete sebi!«
Madžarskem
SREČNO 1998
pomurska banka
Pomurska banka d.d.. Murska Sobota bančna skupina Nove Ljubljanske banke
Zavarovalnica Triglav, d.d. Območna enota Murska Sobota
Moja domača banka
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov pfo 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denao pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.