Miljana Cunta
Pesmi
Potem
Ostra sapa diha se zapiči v vrat kot žebelj zime. Telo je ubito in cunja za prah. Razmetana po prostoru i{~em svoj utrip. V kote sobe so zalu~ani izdihi, vra~ajo se v usta kot vzdihi: tako se rodi, vselej na na~in strasti, ta smrt v zlati culi. Da s pesmijo, potem, počije noč med nama.
Vrata
Ne preostane nič, ko zaloputneš vrata.
Znotraj je zunaj in zunaj je no~. Olesenelo je ~akänje trka, ugreznjen v predpražnik je korak.
Iz shrambe že zaudarjajo
spomini,
kava se hladi.
Vrata težka sredi stene
režejo napol:
telo, ki se ugnezdi,
in misel, ki odleti.
Na steni glasno zamolči
zadržani čas.
Nič preostane, ko zaloputneš vrata. Zunaj je znotraj in znotraj je noč.
Vprašanje
Ko te zvečer, tik preden zaspim, vprašam, kdo si in kdo te je spustil v moj dom, se nasmehnes.
Sanjam o velikih vratih, kakor knjiga se razpirajo v domovanje. Slišim tvoj glas, ki oživlja meni neznane črke. Z vsem telesom se naslanjam na platnice, a pred vrati sem majhna in šibka. Kako, majhna in šibka, ubranim naj tišino?
Prepotena se zbudim in ti še vedno tu. Spet vprašam te, kdo si in kdo te je spustil v moj dom, a se nasmehneš,
misliš, da govorim v snu.
Obisk
Bronasta vrata med hrupom in tišino, nenadoma pretežka za četvero rok.
Ko zlomiva pe~at, oslepiva od kadila. Predse mežikava, se spotikava ob rob orgelskih glasov. Drug drugega loviva ljubeče in predano, a sram naju veže kot premajhen kos obleke, ko dvigava obraza proti stropu z angeli. Vsi razen naju sklanjajo glave. Prestopava se kot berača po zasneženih hrbtih cest, nazadnje morava iz mraza ven.
Bronasta vrata med tišino in hrupom, tesnobno lahka za četvero rok.
Izlet
Reče se otok,
a je gora, ki kaže svoj obraz
soncu in zvezdam.
Po njeni glavi se sprehajamo,
enoglava množica
s fotoaparati, v usta nosimo
lokalne dobrote, okoli vratu si ovijamo
unikatne izdelke
in razgaljamo svoja telesa.
Reče se telesa, a to so razdalje med osončji moči in predaje. Z žimnatimi vrvmi povezujemo nezdružljivo, kakor fižol s preklo, da se privadi bližine.
Reče se bližina, a je le zdrs
besede po toboganu želje do prve plime na otoku,
kjer se lahko proti večeru končno v miru okopas
sam.