• Dragocene niti
Vsi poznamo prelepe belokranjske narodne noše. Bele so tako, da se kar sve-tijo v soncu, kadar si jih mladi ob praznikih oblečejo, da bi se nepozabili stari običaji. Malokdo pa ve, koliko truda je vloženega vanje in po kako starem po-stopku jih izdelujejo. Ta obrt je stara, a žal nezadrino izumira.
Adlešiči so majhnc, priljudna vas na meji s sosednjo republiko Hrvaško. V njejzivi mojstrica te siare obrti Marija Cvitkovič. Lanenoplatno izdelujepopo-stopku, kakršnega je uporabljala še njena mama.
» Včasih so bile skoraj vse obleke in perilo iz lanene tkanine, dandanes pa ie kuhinjske krpe niso več,« večkrat potoži.
Vsako pomlad se njeno delo prične s sejanjem lanu. Okopava ga in pleve do srede poletja, ko ga poianje in razprostre po polju, da ga rosa in sonce nekoliko zmehčata. Polem ga ob Kolpi tre in spira, da se vlakna popolnoma zmehčajo. S kolovratom sprede niti, kasneje pa jih beli s kuhanjem. Ko so zvite in suhe še zadnje klobke, se lahko prične zelo zahtevno in zamudno delo — tkanje.
Marija Cvitkovič tke na starih statvah, kiprehajajo iz roda v rod njene dndi-ne.
» Večerza večerom smo, po končanem delu, ženske tako tkole, dokler nas ni premagal spanec. Podnevi namreč nikoli ni bilo časa,« glasno pomisli.
Iz lakega platna, sikanega iz lisočev utrganih irenutkov, se.Hjejo noše, ki s svojo lepolo poplačajo ves tkalčev trud, saj lahko ob pogledu nanje občutimo spoštovanje do tistih, katerih roke so jih naredile.
HELENA SERAŽIN, 8.a OŠ Ketteja in Murna