79 Samota in imaginacija Samota in imaginacija (O poeziji Justa Jorgeja Padrona) Njegovo poezijo so prevedli že v trideset jezikov. Od generacije sedemdesetih in osemdesetih let je Padron gotovo najbolj prepričljivo osvojil planetarno bralstvo poezije. Za poezijo je prejel številna najvišja priznanja, med njimi jugoslovansko nagrado za literaturo, poleti 1990 pa še Zlati pesniški venec struških večerov. Španska poetična ustvarjalnost je v dvajsetem stoletju globoko zaznamovala evropsko literaturo. Najprej z Generacijo 98, z Unamunom, z bratoma Machado, s tankočutnim pesnikom Jimenesom. Potem z Generacijo 27, ki so jo sestavljali tako pomembni poetje, kot je Lorca, Alberti, Aleixandre, Cernuda, Alonso, Diego, Guillen, Salinas, Prados in še nekateri drugi. Ta generacija je v poezijo prinesla ne samo nove pesniške postopke, drugačno pesniško imaginacijo, ampak tudi novo razumevanje umetnosti, tudi poezije, razkrila je enotnost duha, lepoto španske poetične tradicije, ljudske ustvarjalnosti, predvsem romance. Baročno slikovitost je oplemenitila z moderno senzibilnostjo. Pesniški jezik je prenovila do zavidljivih možnosti. S svojimi filozofskimi ekskurzi, z intelektualnim hermetizmom, pa tudi s komunikativnostjo novoromantičnega lirizma predstavlja enega od vrhov evropske poezije našega stoletja. Žal je krvava državljanska vojna usodno prekinila to bujno ustvarjalno vrenje. Frankistični režim je neusmiljeno pokončal življenja nekaterih najbolj vidnih ustvarjalcev, na primer Lorci, Hernandezu, Machadi in drugim. Mnogi so se umaknili v tujino, kjer so počasi usihali od domotožja. Poezija, ki je nastajala v času frankistične diktature, pa je le bled odsev klavrnih družbenih razmer in socialnih stisk. Zadnji dve desetletji skušata ugledu španske poezije vrniti nekdanji blesk. Mladi pesniki, med njimi zlasti Montalban, Aziia, Gimmferee, Panero in drugi, poskušajo bolj ali manj uspešno zapolniti tisto morečo praznino. Najmlajša pesniška generacija, tako imenovani postnovisimos, pa že obeta pravo renesanso. Od mnogih imen moramo omeniti predvsem pesnika in esejista Julia Llamazaresa. Justo Jorge Padron z ozirom na svojo starost pripada Generaciji 70, ki je preživela krizo in padec frankizma in si je poiskala nove poti za svojo ustvarjalnost že v novih socialnih in duhovnih razmerah. Justo Jorge Padron se je rodil leta 1943 na Kanarskih otokih, v mestu Las Palmas, na otoku Gran Canaria. Se pravi na križišču dveh svetov. Ko mu je bilo komaj šestnajst let, je prišel v Barcelono študirat pravo, filozofijo in literaturo. Z mladeniškim ognjem je začel prebirati poezijo Lorce, Nerude, Aleixandra, Machade in Rilkeja. Sam pravi, da so ga prav ti poetje zavezali poeziji, njenemu čaru. Potem je nekaj let živel v Skandinaviji. Dobro se je naučil švedsko in norveško, tako da je lahko prebiral in prevajal pomembne nordijske pesnike, predvsem Lagerkvista in Linde- Ciril Berglez 80 Ciril Bergles grena. Kasneje je objavil nekaj antologij nordijske poezije. Nordijska poezija in nordijski pejsaž so opazno vplivali na njegovo pesništvo. Nekaj let je opravljal advokaturo v svojem rojstnem mestu. Potem pa se je nenadoma odločil, da bo svoje življenje odslej napolnil samo s poezijo. Skrivnostni Kanarski otoki, skalnate obale z visokimi divjimi valovi, kraji samote in neizmerne svetlobe so v Padronu prebudili silovite pesniške izbruhe, ki jih enolična vsakdanjost in puščoba poklica nista mogli preglasiti. Padron se je preselil v Madrid, ker je vedel, da bo prestolnica ugodnejša za uresničenje njegove ustvarjalne nuje. Od leta 1983 je Padron generalni sekretar španskega PEN kluba. V Madridu izdaja znamenito revijo za poezijo Equivalencias, ki je pred leti prinesla kratek pregled slovenske sodobne poezije in daljši izbor poezije Cirila Zlobca. Zdaj ga vabijo v svojo sredo velika univerzitetna središča. Njegova bleščeča poezija je deležna najodlič-nejših priznanj. Njegova knjiga poezije Krogi pekla, leta 1976, je povzročila pravo evforijo. Nekaj najlepših ocen je izrekel celo argentinski pesnik Borges. Nobelovec pesnik Aleixandre pa je dejal, da je to delo »bleščeč, veličasten simbol človekove usode«. Že zdaj je treba zapisati, da se Padron v svoji poeziji vrača predvsem k misli in čustvu, k razumevanju sveta v vsej njegovi kozmični integriteti, k individualnemu bitju, k drami eksistence, k pesniški imaginaciji, v nasprotju z mnogimi, ki so po vzoru nekdanjega evropskega in ameriškega modernizma merili svoje pesniške mišice v delavnici drznih eksperimentov, ki niso mogli zajeti življenjskega utripa v vsej njegovi razsežnosti. To so priznali mnogi kritiki Padronove poezije in poudarjali, da Padron prav gotovo ne bo žrtev nekih novih iskanj, novih eksperimentov, ampak bo življenje razkrival bolj resno in poglobljeno. Prav je, da omenimo najpomembnejše Padronove pesniške zbirke. Tele so: Los Oscuros Fuegos (Temni ognji), 1971, Mar de la Noche (Nočno morje), 1973, Los Circulos del Inferno (Krogi pekla), 1976, Ningiin Ruido, Ningiin Silencio (Noben hrup, nobena tišina), 1978, El Abedul en Llamas (Breza v plamenih), 1978, Otesnita, 1979, La Visita del Mar (Obisk morja), 1984, Los Dones de la Tierra (Darovi zemlje), 1984, Šolo muere la Mano que te escribe (Umre samo roka, ki ti piše), 1989, Los Rostros Escuchados (Obrazi, ki jih slišim), 1989. Lahko zapišemo še to, da je vsako njegovo delo španska literarna kritika sprejela z opazno naklonjenostjo. Prav tako tudi bralci in ljubitelji poezije. Lahko rečemo, da je Justo Jorge Padron danes eden od najbolj priznanih španskih pesnikov. Prve Padronove knjige razkrivajo predvsem pesnikovo navezanost na svoj rojstni kraj, na svoje otoke svetlobe in samote, kjer se je za zmeraj zavezal poeziji, kot sam tolikokrat poudarja. Toda v tej zgodnji Padronovi poeziji ne gre toliko za golo opisovanje in opevanje rojstnega kraja, ampak za osebne izkušnje, ki so postale univerzalne in šele take tudi zanimive za poezijo. To poezijo je prepojil z bridkim domotožjem po otroštvu, po izgubljenem raju, neskončno lepem in sanjavem. Pesnik je prepričan, da je samo v teh letih živel eksistenco, polno harmonije med idealnim in resničnim. Toda čas je pesnika ločil od otokov otroštva. Življenje v velikem svetu pa nikakor ni mogel spraviti v sklad z izkušnjami, ki so ga zaznamovale tu. Tako je ta poezija v temelju zaznamovana z melanholijo in grenkobo, ki jo je pred njim premogel samo še perujski pesnik Cesar Vallejo. V jedru te poezije ostaja idealni čas otroštva, ki spočenja v pesniku zdaj občutje Samota in imaginacija osamljenosti. Osamljenost pa je za Padrona pravšnje stanje za pesniško ustvarjanje, za razcvet bujne pesniške imaginacije. Ze v zgodnji Padronovi poeziji je opaziti posebno pesnikovo prizadevanje po združevanju realnega in tega, kar je v pesnikovi zavesti, v njegovih otroških in sedanjih izkušnjah. Nastaja neka posebna meditacija o svetu. Tudi tiste pesmi, ki so nastale v daljni Skandinaviji, so nabite z neprestanim pesnikovim vračanjem, z neulovljivo bolečino, melanholijo. Ta občutja so polna vonjev, senc, nians, nedoločljivih. To nam lepo razkriva pesem Speči. V pesmi Vrnitev pravi: Prva svetloba, ki je stopila v moje življenje, je bilo toplo kraljestvo vonjev. Svetloba, toplota, vonji - čisti občutki, ki pesnika zasledujejo vse življenje in ga vračajo v sen, v domišljijo: In prideš in boječe odpreš domača vrata in nenadoma srečaš svojo preteklost, v znanem vonju, s katerim si se družil. Velik del Padronove poezije je inspirirala ljubezen. Ta je silovito zaposlila pesnikovo bit. Iz tega čustva so nastale nekatere najlepše Padronove pesmi antologijske vrednosti. Ljubezen rešuje pesnika pred mučno melanholijo in osamljenostjo in dviga njegovo poezijo v univerzalne in intelektualne sfere. O tem nas prepriča njegova pesem Severni sij na Islandiji. Ljubezen je v nekem smislu prečistila njegovo poezijo. Dovolila mu je svetlejše tone. To je razvidno iz dveh njegovih knjig poezije, iz Breze v plamenih in Otesnite. Zdi se, da je s temi pesmimi španska poezija spet dobila nekdanjo bleščavo luči, barv, duševnih stanj, notranjih in zunanjih, ki jih poznajo starejše generacije španske poezije. To je tisto soglasje z življenjem, z naravo, z ljubeznijo, ki prinaša stanja spokojnosti, daje možnost svetlih vtisov luči in upanja, kar je razvidno iz pesmi Jutro. To je poezija, ki že sili v metafizič-nost, v refleksijo, v iskanje višjega smisla obstoja. Omenili smo že, s kakšno naklonjenostjo je bila sprejeta njegova knjiga Krogi pekla. Z njo je Padron nepričakovano uvedel v špansko poezijo novo temo: svetovnega zla, bede in ničevosti, razpadanje posameznika in sveta. Pesnik je v svoji mladosti doživljal vso mračnost frankizma. O tem sicer izrecno ni nikjer govoril. Toda sledi tega mračnega časa so opazne prav v tej knjigi. Te pesmi se zde, da so napisane krčevito, v enem samem zamahu obupa in sumničenja v smiselnost tega sveta. Travmatičnost sveta je pesnik poznal. Srečamo jo pri Danteju, naslikal jo je Bosch, Goya, v sodobni dramatiki Beckett. Padron razkriva zlo, ki teče skozi samo središče sveta, skozi vizije lepote in skladnosti. Zlo je tisto, kar je občutil Kafka. Tista absurdnost. V pesmi Norost nam razkriva ta svet zla kot strašen labirint, v katerem je upepeljena tišina, v katerem glodajo vrtinci prahu človekove možgane, uničujejo vse lepo, barve in arhitekturo, spomine sveta. To je zaprt prostor. Ruševine sveta se širijo. Ta svet je kontaminiran in preostane mu samo še jok, vsesplošni jok, jok pesnika in človeka, jok človečnosti, ki ga nam tako pretresljivo razglaša pesem Jok. Padronova vizija pekla, vsesplošnega uničenja, zapuščenosti in obupa vsebuje tudi nekaj trenutkov upora, upanja, iskanja rešitve. Najdemo jih v pesmih, v katerih nam odkriva pokrajine otroštva, čiste in nedotaknjene pokrajine in toplino ljubezni. Nasproti uničenju, mori, samoti zoperstavlja 81 82 Ciril Bergles ljubezen, sanje, vizije, čiste in odrešujoče. Toda kljub temu je to le poskus obupanca, krik v prazen prostor, kot zvemo iz pesmi Ne vem, koliko časa. Ob tako mračni poeziji ne smemo prezreti Padronove izjemno svetle poezije, objavljene v knjigi Darovi zemlje. Kot da se je pesnik hotel nekako odrešiti, rešiti iz mračnega labirinta, pred invazijo atomov, je upesnil svetlobo zemlje. Knjiga pravzaprav predstavlja eno samo pesem v štirih spevih, od katerih vsak razkriva skrivnost zemlje, zraka, vode in ognja. To pa so štirje heraklitski elementi, ki gradijo življenje in so utelešali misel starih Grkov. Ti elementi si nasprotujejo, se mešajo in tako tvorijo enotnost sveta. Sem je torej pobegnil Padron. Leta 1989 je Padron v enem zvezku izdal dve pesniški zbirki, ki kažeta na pesnikovo zorenje, na enega od viškov njegovega bogatega ustvarjanja. Gre za zbirki Umre roka, ki ti piše in Obrazi, ki jih slišim. Z obema je Padron obogatil svojo motiviko in dokazal svojo nemirno pesniško radovednost, ki jo neprestano bogati tudi s svojimi življenjskimi izkušnjami. Obe knjigi hkrati kažeta na novo pesniško občutljivost tega pesnika. Osrednje sporočilo teh dveh knjig je najti že v pesmi Pred breznom praznega belega lista. Razkriva nam pesnikovo negotovost ob ustvarjalni avanturi, njene smiselnosti spričo neskončnosti, spričo brezna, te neoprijemljive metafizične skrivnosti, te silovite in čudovite privlačnosti. Opevanje takih stanj je sicer znano iz svetovne literature. Toda Padron to počne z nenavadno silovitostjo, s pretresenostjo, ki nas ne more pustiti neprizadete. Zaupanje v napisano besedo, v to vero besede sploh, lepo razodeva ena Padronovih najlepših pesmi Umre samo roka, ki ti piše. To, kar je umrljivo, minljivo, je samo roka. Roka biva zato, da bi izpolnila pesnikovo zemeljsko in kozmično funkcijo. Zapisano ostaja, sije od čustev, idej, jezika pesnikove roke. Pesnik se upre času in odpre vrata neskončnosti. Skozi zapisano. S pomočjo tega, kar je ustvarila minljiva roka. Kozmos nam je vendarle dosegljiv. Padrona je silno strah pred uničenjem, koncem, pred breznom, ki požira ta svet in posameznika. V pesmi V breznu svojega telesa hoče spoznati tisto silo, ki preti s svojim uničenjem. To je sfinga, je večno nerešljiva uganka, ki pušča posameznika v grozi, v zmedi. Ob tem spoznanju je vera v upravičenost pesniškega ustvarjanja še toliko bolj potrebna. Po težkih morah in grenkih izkušnjah hoče tej uganki priti do konca. Minljivost telesa in trajanje umetniškega dela, to sta vprašanji, ki do kraja zapolnjujeta obe zadnji Padronovi knjigi. Motiv minljivosti telesa Padron aktualizira in definira s svojo vero v besedo. Za Padrona pisanje ni kakšno neskončno uživanje. Ni zgolj uživanje. To je tudi stanje vrtoglavice, to je dejanje bolečine. To je zgoščevanje izkušenj človeka in sveta. In čimbolj je pesem sugestivna in premišljena, toliko bolj je njena moč trajna, njena resnica dobi značaj trajnosti in univerzalnosti. Tako Padron pred nami razvija svojo teorijo o moči besede, kreacije, pesniške avanture. Ki nenadoma dobi kozmični značaj. Pesem nas hkrati tudi varuje pred zlom, pred končnim razpadom, pred pozabo. Sprašuje se, kaj bi sploh ostalo od človeka, če bi ne bilo te njegove besede, ki odpira vrata v neke druge čase. Pesem je obramba pred notranjimi brezni, pred grožnjami, varuje nas pred zunanjimi silami destrukcije. Predvsem pa je pesem »rojevanje življenja«, je obnavljalka življenja, tista sila, ki razvija emotivno in refleksivno spiralo lepote in upanja. Tako se Padron pravzaprav vrača k Bibliji, k prvemu poglavju in k prvemu poglavju Janezovega 83 Samota in imaginacija evangelija: v začetku je bila Beseda. Beseda, ki ustvarja in obnavlja svet. Padron pravi: Rad bi opisal onkrajnost pijanosti, pisal o svetu, ki ruši svoje omejitve, da bi potolažil žejo vesolja. Padrona vznemirja želja premagati vse meje, ki omejujejo posameznika in ki delijo svet, premagati sterilno anonimnost človeka in razkriti človečnost, človekovo bistvo. Razkriti bistvo pesnjenja, soglasja med imaginacijo in besedo. Rad bi dosegel nedosegljivo. To lahko uresniči samo v pesmi. To je pesniški akt, akt vrtoglave kreativnosti, odprto za nemogoče. Nekje pravi: »Poslušaj, zapri oči, da boš videl bolj jasno, vse tiste dopustne sanje«. In zdaj se začenja ena sama prava pesnikova ljubezen, ljubezen za pesem. Po vseh mračnih morah, dvomih, travmatičnih iskanjih je zdaj tu ena sama blesteča luč pesnikove ljubezni za znak, simbol, besedo, imaginacijo, iz tega gradi lepo in večno zgradbo pesmi. Vse to nam sugerira pesem Zgodba o nekem gradbeniku z znaki: Moji vokali gradijo hišo iz ene same zgodbe. Soglasniki se blestijo po vseh stenah... Trudijo se molčeči roji glagolnikov, dinamični oziralniki. Sledijo jim silni in močni predlogi, ki zbijajo zgradbo, spuščajo svinčnico iz oblakov in struktur... Spet se spomnimo na pesem Umre samo roka, ki ti piše, na veliko odo pesniškemu dejanju. Svetloba, ki se iz te knjige širi v naslednjo, v Obraze, ki jih slišim. Morda je res, kar so zapisali nekateri kritiki, da je Z obrazi, ki jih slišim Padron prišel do srede svoje ustvarjalne poti. Le kdo to ve. Je pa res, da se pesnik vrača k nekaterim že znanim temam. Najbrž zato, ker ga izkušnje silijo, da jih emocionalno in intelektualno poglobi. To, kar pelje v skušnjavo vsakega resnega ustvarjalca. Padron ne želi narediti koraka v prihodnost, dokler ne bo preveril prehojene poti. Preveril svoje pesniške in človeške izkušnje. Padron zdaj ustvarja pesmi, v katerih je nekaj resnobnega, nekaj grenkega. Zdaj briše s človeka prah, da bi bil bolj viden pod zvezdami, opazen tudi večnosti. Zdaj meša svojo resnobnost s skepticiz-mom, z melanholijo, z ironijo. Izstopa tudi njegova psalmičnost in himnič-nost. Njegovi verzi so pogosto vročični. Zrel in resnoben se spet vrača v otroštvo. To pot v eni svoji najbolj žlahtni pesmi, v Gori Mentiscal. Boža svoje morje, obale otroštva, hodi po hiši svojih prednikov. Počenja vse to, kar normalno počne človek v letih, ko sluti resnost svoje usode na sredi življenjske poti. Gora Mentiscal je himna, je elegija. Polna bleščečih podob, ritmičnih kadenc, nenavadnih intonacij. V njenem jedru je boleča pesnikova ljubezen, obdana od čudovitega pejsaža. In na kraju je njegova Obljuba. Prisega otokom svojega otroštva, da bo tudi po izteku svoje fizične eksistence ostal prisoten v kraju, ki ga je ljubil. Justo Jorge Padron je že z dosedanjo pesniško bero pustil globoko sled v španski poeziji sedemdesetih in osemdesetih let. Pridobil si je ljubezen planetarnega občinstva. Najbrž predvsem zaradi svoje iskrene in resnične zgroženosti nad podiranjem tega sveta, pa tudi vere v moč zemlje in besede in ljubezni. V njegovi poeziji se mračni in žalostni toni mešajo s svetlobo, 84 Ciril Bergles prehajajo v himno. Vsakdanjost je dvignil v univerzalnost, v vizijo. Napisal je pesmi o samoti. Napisal jih je v samoti, ki je dopustila odprte meje njegovi bujni imaginaciji.