V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. „ pol leta . 3 „ 80 „ „ četert leta 1 , 70 , „ mesec . . — „ 00 „ Po pošti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 80 „ četert leta . 2 „ - „ „ mesec . , „70 „ Sl. tl Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat, 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) ssa 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. ______ .____________________% V Celovcu v saboto 16. septembra 1865. T«‘xelna skupina (Dalje.) 1. Kaj je deželna skupina (Lander-gruppef) Deželna skupina je zapopadek vet: dežel, ktere so v eno celoto z enim zborom združene. 2. Koliko takih deželnih skupin se lahko napravi v avstrijanskej der-žavi ? Napravi se jih lahko devet, in sicer skupina: Niže avstrijanska za dolenjo in gorenjo Avstrijo, — prednje avstri janska za Solnograd, Tirol in Pred-arlsko, - notranje - avstrijanska za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko, — beneška za beneško kraljevino, — lierva.ška za trojedino kraljevino, — sedmograška za Sed- jnograško, — ogerska za Ogersko. Serbsko in Temeski banat, — češka za dežele krone češke in gališka za Galicijo, Bukovino in Krakov. 3. Ktera skupina je za nas Slovence najimenitnejša ? Notranje-avstrijanska, ker tiste dežele obsega, po kterih Slovenci prebivajo. 4. Koliko pa Šteje ta skupina pre-bivavcev ? Šteje prebivavcev vseh vkup 2,496.000, med kterimi je 1,870.000 Slovencev, 946.000 Nemcev in 180.000 Italijanov. V 5. Čemu naj se napravi ta skupina ? Velik dobiček in velika sreča je, da ima kdo pri svitlem cesarju svojega zagovornika; to bi pa bilo vendar preveč in predrago, da ima vsaka posamna dežela na Dunaju svojega moža. Za torej se dene več dežel v eno skupino in ta ima svojega moža pri cesarju. Ogri ga imajo, Sedmigračani in Her-vatje ga imajo, torej naj ga imajo tudi Nemci, Slovenci, Cehi, Poljaki, Rusini in Italijani: to tirja ravnopravnost vseh dežel in narodov. —• Oktoberska diploma opira se na zgo dovinske spomine in povrača deželam stare pravice. Zgodovina nam pa priča, da so naše dežele: štajerska, koroška, kranjska in primorska, že od nekdaj, že od starodavnih časov v neki zvezi med seboj stale in delale so deržavo pravno skupino. Poglejmo le malo v zgodovinske bukve! Leta 650 po Kristusovem rojstvu so bile dežele, po kterih naše dni Slo- venci prebivajo, pridružene veliki slav-janski deržavi, ktere/ je bil slavni Samo osnoval in ktera je segala notri do Ce škega, Moravskega in severnega Oger skega. Samo pa umerje in po smerti njegovi je razpadlo slavjansko kralje stvo na drobne dele. V srednjem veku — v 8. 9. 10. in 11. stoletju — so nad temi deželami posebni knezi gospodovali, kakor rojvodi kranjski in koroški, groti celjski in goriški, mejni grof istrijanski in patrijarh oglejski V 12. in 13. stoletju so pa prišle vse te dežele — ena za drugo —• pod Habsburško rodovino. L. 1564 se je zgodilo nekaj imenitnega zastran notranje-avstrijanske sku pine. Cesar Ferdinand I. je pred svojo sinertjo dežele svoje cesarevine razdelil med svoje tri sinove. Maksimilijan H. je dobil Ogersko, Češko in Avstrijan-sko, — drugi sin Ferdinand je dobil Tiroljsko in dežele v Švabskem, Brajs-gavi in Elsasu, kar se je imenovalo: „Prednje-avstrijanske dežele," tretji sin Karol pa je dobil Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško, Primorsko in Istri-jansko pod imenom: „Notranje-- avstri -janske dežele." Vsaka imenovanih dežel je imela svoj posebni deželni zbor, pa vendar so se včasih in o posebnih priložnostih poslanci vseh teh deželnih zborov zbirali v enem, tako imenovanem generalnem ali občnem zboru. Tako je nadvojvoda Karl za 1. januar I. 1578 sklical tak občen zbor v mesto Bruck na Muri in 45 poslancev se je sešlo iz notranje-avstrijanskih dežel. In že prej — 1. 1565 — je ravno ta nadvojvoda „na prošnjo notranje-avstrijanskih dežel" v Gradcu tako imenovano „notranje avstrijansko vlado" ustavil in si mesto Gradec za svoje bivališče izvolil. Tudi od posebne notranje-avstrijanske vojske govori zgodovina. Beremo namreč, da se je 1. 1594 nadvojvoda Maksinilijan na čelo postavil „notranje-avstrijanski vojski." Od Karola VI., ki je izdal znano pragmatično sankcijo, vemo za gotovo, da je 1. 1728 sklenil, Notranje avstrijansko obiskati, naj mu dežele: Štajerska, Koroška, Kranjska in Primorska prisežejo zvestobo; kar se je tudi v resnici zgodilo. Zastran politične in sodnijske uravnave je Notranje avstrijansko v novejših časih doživelo marsiktere prenaredbe. L. 1747 se je za Notranje avstrijansko napravila posebna deželna oblastnija, ktera se je imanovala: „Visoka repre-sentacija", in od dvorske kancelarije na Dunaju odvisna bila. Tako je tudi bila za Notranje avstrijansko posebna viša sodnija. Za časov cesarja Jožefa II. so notranje avstrijanske dežele dobile eno in isto administracijo ali upravo. L. 1791 pod cesarjem Leopoldom II. je postalo Koroško spet samostalno, kar je trajalo do 1. 1809. Francoski cesar Napoleon je pa stvaril novo deželo in jo imenoval po starem: „Ilirijo". V to ilirsko deželo so spadale nektere notranje-avstrijanskih dežel. Vsled Pariškega miru je Avstrija te dežele spet nazaj dobila in jih je v večem obsegu 1. 1816 za „ilirsko" kraljestvo povišala. To kraljestvo je obsegalo vojvodino kranjsko in koroško, potem Furlansko, Istrijo, Goriško in Terst, zraven pa še imeniten kos Herva.škega. L. 1822 se je pa hervaški kos spet od Ilirije odločil, tako da Ilirsko kraljestvo sedaj ob sega sledeče dežele : vojvodino kranjsko, koroško in avstrijansko ilirsko primorje, ktero pa obstoji iz sledečih delov: iz poknežene grofije goriške in gradiš-kanske, — iz mejne grofije istrijanske s kvarnerskimi otoki, —• in iz mesta teržaškega ž njegovim obližjem. Leta 1848 so postale, vse te dežele samostojne, dobile so vsaka svoj deželni zbor in svoje deželno vlado. In tako je še sedaj naše dni, vendar med njimi še sedaj neka čudna pa nejasna zveza obstoji. Tako stanujeta šolska inšpektorja ali ogleda za ljudske in srednje šole na Koroškem le v Gradcu pri štajerski namestniji, — za goriške in primorske šole le v Terstu, —• viša sodnija za celo Notranje-avstrijansko je v Gradcu. — lz teh zgodovinskih razprav se jasno vidi in spozna, da je med vsemi deželami, po kterih Slovenci prebivajo, djansko obstajala neka zveza — zdaj tesneja zdaj širja, kakor so časne okoliščine nanašale. Ne samo narodna ravnopravnost in stara zgodovina, tudi zdrava politika tirja, da se te dežele zlijejo v eno skupino. Ni nobena skrivnost, da Nemci le preradi gledajo v Frankobrod in vpijejo po veliki Nemčiji, Italijani pa zijajo v Rim in kričijo po „zedinjenej Italiji". Le Slovenei so stali, stoje in bojo stali nepremakljivo za Avstrijo. Sreča bode za cesarsko rodbino in celo Avstrijo, ako so v občnem ali generalnem zboru notranje avstrijanske skupine zraven Nemcev in Italijanov — vselej zvesti Slovenci. Tudi bode to velik dobiček za po-sainne dežele imenovane skupine. Vsaka deželna skupina dobi gotovo svoje sre-diščicic ali centralne uradnije. Te so zdaj večidel na Dunaju, naj se postavijo po raznih mestih deželne skupine. Tako postavimo, naj stanuje najviša \ sodnijska gosposka za našo skupino — 282 — kakor nekdaj v Celovcu. •— za vojaške zadeve v Gradcu, za politične v Ljubljani, za financine v Terslu itd. . . . Koliko daljnih pisarij in potov bi se prihranilo; koliko denarja bi v deželi ostalo in prišlo med tiste ljudi, ki toliko davkov plačujejo, dozdaj pa od njih le pičlo dobička dobivajo. — Tudi generalni zbor bi se zdaj v to zdaj v uno mesto sklicati mogel, da se le ves denar v eno in isto mesto zmirej ne steka. — In slednjič kaj mislite, kterega zbora besede in sklepi več veljajo in tehtajo —• majhnega ali pa večega? Ves svet oči in ušesa napenja, kaj počenja in Sklepa ogerski, ali gališki deželni zbor. Tudi visoka vlada le težko podere, kar se tam sklene in tirja. Kdo pa kaj ntara za zbor v Solnogradu, Predarl skem, Gorici, Istri, na Koroškem itd. ? Ne zabite stare prislovice; „Divide et irh-pera,“ to je: Drobi in gospoduj. Vsak deržavnik, ki nima serca do ljudstva, do njegove svobode in sreče, drobi ljudstvo na male kose, da tem ložej nad vsemi gospoduje: Z malini in sla botniin nasprotnikom si kmalo in lahko pri kraju! Zatorej družimo se v teče in močnejše skupine! G. Ali pa ne bojo posamhe dežele tako prišle ob svojo avtonomijo in samostalnostf Naka; vsaka dežela ohrani svoj de želni zbor in vse, kar le to samo de želo zadeva, pretresa in sklepa se le samo na tem deželnem zboru. 7. Kaj bi pa občni deželni zbor cele skupine opraviti imel f Najpred bi pretresoval proračun ali budget sredi,ščinih ali centralnih uradnij za celo skupino; —• po tem bi sklepal o takih rečeh, ki se tičejo cele sku pine, na primer: da se napravi za celo skupino akademija ali vseučilišče, bol nišnica, norišnica, jetnišnica, družba za zavarovanje proti toči, živinski kugi itd. Besednik. Občni1 zbor kranjskega zgodovinskega (Irbštvn 6. julija 186*5. Resnico starega pregovora: „Navada je Železna sraica**, pam je zopet prav očitno pokazal veliki zbor zgodovinskega društva v Ljubljani 6. julija 1865. Ne zameri, ljubi „Slovenec1*, da o tern še le danes Spregovorim, ni mi bilo prej mogoče, čakati sem moral na „Mittheilungen**, ker nisem bil osebno pri občnem zboru v Ljubljani. Pa kako bi. mi bilo tudi to mOgoČe, saj nisem vedel, kedaj da bode! Druga društva vabijo z listi k zborom, a naše društvo ne poznč, te potre bne navade; po slov. časnikih pa tudi ni razglasilo dneva občnega zbora, kajti navada, storiti to po slavni „Laibacherici1*, je železna srajca. — Kar je pisal „Slovenec** v 22. listu o zborih tega društva, potrdilo se je prav sijajno v omenjeni seji 6. julija 1866. Če prebereš sporočilo o njej, res Ufe vqš, ali bi se jokal ali smejal; kajti bilo je blizo kakor v komediji, samo komplimente so si delali in težka odborova bremena drugi na drugega valili. Predsednik dr. H. Costa je' po stari riavadi ptedlagal nove častne in depišovavnfeudb, livmlil na vse kriplje in povzdigoval do nebes tiste, ki so kaj spisali (udi bi se mogel (a zbor zbrati, ako visoka vlada ali posamni deželni zbori (o želijo, slavimo o kake j nevarnosti, vojski itd. . 8. Kdo bi pa ta opravila opravljal ? Občni ali generalni zbor, h kleremu bi posamne dežele pošiljale postavno odmerjeno število poslancev. Kar ta zbor sklene in cesar poterdi, je za deželno skupino postava, ktero dvorski kancelar s svojimi dotičniini svetovavci izpeljuje. Dvorski kancelar je občnemu zboru odgovoren. 9. Ktere lastnosti mora imeti dvorski kancelar 'notranje-avstrijanske slcupine ? Rojen mbra biti v kake j deželi te skupine, — mora sloveti kot pervak na čše strani, in mora biti neodvisen. — Da pa nč bode razžaljena in v strahu nobena treh narodnost, ki v notranje-avstrijanskej skupini bivajo, naj se izvoli dvorski kancelar slaven gospod iz kterb koli teh treh narodnost, njemu na stran pa naj Se postavita dva pod-kancčlarja, za vsako unih dveh narod noSt eden. 10. Kteri jezik pa bode parlamen-tarični pri občnem zboru ? Vsi trije jeziki: nemški, slovenski in italijanski, bojo imeli tu enako veljavo in pravico. Taka je v Svajci, na Sed mograškem, taka ho na Ogerskcm, —• ni drugači v naiej mnogojezičnej Av striji, ako bode za vse deželne jeziki! v resnici veljala tolikokrat obljubljena ravnopravnost. (Dalje prih). Avstrijan.skd cesarstvo. Dežele niže-avstrijanske. ■ I* Uiiiiitjn. AV (Sedmograški ali erdeljski zbor. Avtonomisti. Budvanski. Fin. vodstvo za notranje-avstrijansko. Benedek). V najveČi za „Mittheilungen** , zraven pa z britkira sercem omenil, da učeni g03p. Elce v kratkem zapusti kranjsko deželo, itd. itd. Gosp. tajnik je povedal, da imajo 266 rednih udov, tedaj; 10 manj od lani in 46 manj ko leta 1844, 89 dopisovavnih in 34 častnih, vseh vkup 339, med temi 127 v Ljubljani bivajočih, od kterih jih je bilo v seji samo 18; potem je naštel dolgo rajdo dobrotnikov zgod. društva, zahvalil se vredniku „Mit-theilun£en‘*, g. Dimicu in županu Costu za podporo in dobre svete, ki sta mu jih dajala in slednjič položil težavno službo svojo v roke slavnemu zboru. Ali to ni nič pomagalo: po nasvetu Dimičnem moral je „per acclamationem** težavno breme tajništva zopet prevzeti. Bolje se je izteklo de-narničarju prof. yamejicu, kajti, ko tudi njega „per acclamationem** zopet izvolijo v odbor, ustavi se temu krepko — in mesto njega izvolijo si dr. Vončina potem, ko je še predsednik Zainejičeve zasluge in njegovo marljivost za društvo nekoliko poudarjal. — Priklanjanja tedaj res ni bilo ne konca ne kraja. — Nekaj pa se je godilo v tem zboru, o kterčin nikakor ne smem molčati. Gosp. vodja Gosta je omenil v svojem nagovoru nektere „Anforderungen**, ki se tirjajo od društva. „Aha! sedaj pridejo na vi sto zahtevanja, ki jih „Slovenec** tirja v 21. ih 22. listu,** mislim si, ko to berem. Ne veni šb sedaj ne, kdo mc je motil, da sem mogel V tistem hipu pozabiti zlatega naglici vam nekaj malega pišem. Ravno danes nam naznanja i.radni list cesarsko pismo, da je dozdanji sedmograški zbor, ki sta ga Šmerling in Nadazdy s takimi težavami sku-pej spravila, razpuščen, in da je novi na podlagi volilnega reda 1. 1791 na 19. novembra t. 1. sklican- Kdor plačuje 8 gld. direktnih davkov brez doklad, ima pravico voliti. Zboru se bode najprej predlog o združenju z Ogersko predložil. Tako se je tedaj zgodilo, kar jih toliko nikdar ni verjeti hotlo^Centralisti se ve da ne ved6, kaj bi počeli. Najljubše in najbolj slavljeno delo, kar jih je Šmerling doprinesel, poderlo se je in sicer poderlo brez usmiljenja. Kaj si neki g. vitez Hasner misli, če v duhu pogleda nazaj na tisti dan, na tisto veselo uro, ko je v zbornici pozdravljal Sedmo-graške poslance ter jim med drugim rekel, da so prišli kakor golob z zeleno vejico v Noetovo ladijo! Danes pa — sic transit gloria mundi! Bog daj, da bi jo zdaj bolje vozili. —■ Debelo smo se tudi tukaj gledali, ko smo brali, da se mislijo štajerski pa kranjski poslanci v Celju pogajati in nekaki program stlačiti. Kteri, kdo; kaj? se je slišalo eno za drugim. Da bi bilo res to j kranjskim narodnjakom v misel prišlo, nam ni šlo in ne gre v glavo; od drugih pa naravnost rečemo, kar mislimo: najbolje d i bi bilo, da bi se zanje pretežavni službi „poslanca** odpovedali, ker ves svet vč, da niso zato. Toliko patrijotizma jim moramo vendar pripoznati, da to prej ko mogoče domovini v prid storč, da se novi za važni bodoči zbor izvolijo. Da bi samo zavolj 1 denarja in kakor „divjaki** poslanci biti in ostati hotli, tega nikakor ne moremo razumeti. S Kaiserfeldom itd. pa se nima noben pošten slovensk poslanec o slovenskih zadevah nič pogajati. Ali ni res? —/Vsi Slovaki so žalostni in prestrašeni, ker je Majl&th spet enega najhujših nasprotnikov Slovakov, g. Radvanskega, za nadžupana izvolil. M. naj pač gleda, da se spekel ne bol —Zj Še nekaj novega pa veselega. Finančino mini-sterstvo je zaukazalo, naj bode deželno li-nančino vodstvo v Gradcu tudi kakor viša sodnija v dohodkinih zadevah ne samo za Štajersko, ampak tudi za Koroško, Kranjsko in Primorsko. To je že nekako znamnje, da vlada ni zoper notranje-avstrijansko skupino. —TV e s svet se čudi, zakaj da gre „očo“ Benedek v pokoj: Pravijo, da se nevjema s tem, kar misli zdaj vlada pri vojaških stroških zbrisati. — Gablenzje že odšel v Holštajn. pregovora: „Navada je železna srajca**, kajti vodja Costa ima menda geslo: Drži se starega denarja, starega vina in stare — nem-škutarije! Od onih temeljitih tirjatev, ki jih dosihmal nihče še ni ovrgel, v onih „An-forderungen** ni ne pičice. Gosp. vodja jih morebiti ni bral, ali pa se mu ne zdijo toliko vredne, da bi jih on predlagal, tedaj — ad actaž njimi! — Samo o izdavi „po-vestnice kranjske** je nekaj sprožil. Med drugimi rečmi je povedal namreč, da ni še čas prišel in da tudi tvarine še ni vkup za obširno zgodovino domačo in da nihče ne more nalagati društvu, naj da na svitlo obširno zgodovino, saj tudi druga društva ta posel pripuščajo posameznim možčm. To je vse res. Samo razumeti ne moremo, kdo kaj tacega zahteva od društva, ki še, le sedaj v 21. letu svojega obstanka vlado nadleguje s tem, naj ukaže Vodnikovo knjižico „Geschichte deB Herzogthumš Krain, des Gebietes von Triest und der Grafsehaft Gorz** predelati, na svitlo dati in ko učno knjigo v gimnazije in realke vpeljati. To je smentano slabo spričalo delovanja in moči društva, ki šteje 266 rednih in toliko in toliko imenitnih častnih in dopisovavnih udov! V razgovoru, ali bi se dalo pooblastilo odboru, naj stori kar je treba, da se vse to zgodi, vzdignil se je najprvi g. Kozina, učitelj na višei realki. Modroval je kaj ime-nitho, mislil bi človek, da je dhuštvu ptvi Dežele notranje-avstrijanske. I* Celovca. (Srednje Sole in slovenščina; — slov. obravnava; — mraz; — parobrod) „Slovenec11 je že večkrat povedal, kako se slovenščini po Koroškem godi. Ali časniki njegovim tožbam niso pritegnili, le slabo so jih podpirali. Zatorej nas je serčno veselilo, da so „Novice,“ pretresaje gimnazijin in realkin program, resnično svetu naznanile, kaka se slovenščini po srednjih šolah v Celovcu godi. Prav hvaležni smo „Novicam“, ako ravno pravijo terdih in grenkih besed, — pa saj so gola resnica. „Novice41 pišejo v 34. listu: Nekako tesno nam je.bilo pri srcu, ko smo čitali „Programm11 gimnazije in „Jahresbe-1’icht11 realkin, — ne, da bi ne čislali zanimivega članka „Die Feste der Republik Venedig11 od prof. R. Graf-a, čeravno nam pot železnice v Benetke, ktero zagovarja, nikakor ni všeč, kakor so „Novice14 to že jasno dokazale, — tudi ne, da bi nam ne bila všeč „die krummlinige Bewegung eines freien Punktes in der Ebene11, ktera kaže izvedenega fizikarja, — tudi ne, da bi morebiti učeniki ne bili možaki na pravem mestu. Da je vse to dobro in tako, kakor mora biti, radi vrjamemo, in vendar — pri vsem tem pravimo — nam je nekako tesno bilo pri srcu, ko smo prebirali oni sporočili. Prestavljene smo se mislili na Čisto nemško zemijo, skor, kakor bi Celovec bil deleč deleč zunaj v rajhu. Ali mar se ne uči slovenščina na ondašnji gim-nazii in realki? utegne prašati ta ali uni. Uči se, uči, — al če je iščeš v gimnazijskem „Lehrplanu11, kjer so našteti vsi redni nauki, latinski, grški in nemški jezik, — ne najdeš je! Svoj stransk kotiček ima, kakor ga imajo „ireie Gegenstande11 in tu je na 4 posebne „curse11 stisnjena. Taka je tudi v realki, kjer je v „Uebersieht der obligaten Lehrgegenstlinde11 ne dobiš, če tudi jo z lučjo iščeš! In vendar je nekoliko Slovencev ondi: v gimnazii zraven 290 Nemcev 96, v realki 36, pa morebiti še kak Slovenec več. Se ve, da tudi o pisavi slovenski slovenskih imen ni duha ne sluha; v realki se po pisavi le edini J enč ič kaže Slovenca, v gimnazii Janežič; povsod so naši c le tfd), naši * j, naši k so gej itd. Da! še cel6 Janežičeva slovenska slovnica ni našla milosti, da bi bila imenovana, kakor ji je ime, ampak opi so vaj e jo ravnatelj imenuje: „3. Auflage der in der slo-venischen Sprache verfassten Grammatik der steber. Zagovarjal je tisto šego zgodovinarki, ktere se je v letošnjem programu s tako ogromnim vspehom poprijel; rekel je namreč, da po 1. paragrafu društvenih pravil ni društvu naloga, deželno povestnico spisavati, ampak gradiva iskati, nabirati, kupičiti — to je poglavitni namen društvu. Spominja se pri tej priliki koroške družbe, kjer že 20 let spisujejo povestnico domačo, pa jej še sedaj niso prišli do konca. — Kaj pa pri nas? vprašamo. — Pri nas pa v 20 letih še do začetka nismo prišli. Pa to ni prav nič čudnega, saj pravi g. Kozina, da niso še vsi arhivi preiskani, vse listine kopirane, gradivo prerešetano itd. Kaj neki je delalo društvo celih 20 let, da se še to ni zgodilo? Ali je naša deželica tako obširna, ali ima toliko arhivov? Res je sicer, da nektera zgodovinska vprašanja še dandanes niso dognana, kakor pišejo „Novice14 v 31. listu, ali to samo kaže, da povestnica, če pride na dan, ne more biti precej popolna, ampak da se bode polagoma izvrševala, kolikor bolj bode kritično pre-preiskovanje napredovalo. Drugej ravno tako delajo. v Vsak začetek je težek in pomanjkljiv. Če pa bodemo čakali, da bodo vse zgodovinske zastavice do čistega dognane, \poveBtnice kranjske dežele ne bomo dočakali, če dosežemo tudiMetuzalemovo starost. Kon-čaje svoj govor pravi g. Kozina, da ni za-zadovoljen z Vodnikovo predelano knjižico. Iz celega govora pa smo izvedeli samo to- — 283 — slovenischen Sprache.14 Kako kratka je ta cireumscriptia! Veliko resignacijo moramo tedaj po vsem imenovati to, da tudi slovenski celovški časniki o taki mrvici slovenščine v celovških šolah ne črhnejo besedice; gotovo ni upati ondi nobenega zboljšeka. Lahko si iz tega tudi mislimo stan čitavnice celovške. Žalostna majka Slava ! — Učencev je imela gimnazija celovška 386, realka 221. Hvalevredna naprava na realki je družba v podporo ubozih učencev, v ktero se zapisati more vsak radodaren domoljub, ki plača naenkrat 25 fl., ali pa vsako leto vsaj 2 fl., pa tudi vsak učenec realkin, kteri v podporo svojih ubozih sošolcev more vsaki mesec vsaj 10 kr. strpeti.11 Veseli nas močno, da zamoremo danes svojim bravcem naznaniti, da jo bila 6. t. m. spet enkrat sodnijska obravnava v slovens kem jeziku brez tolmača, in sicer s Kat. Osojnik, domd iz Reberce, ki je bila zavdajavstva obdolžena. Vidi se iz tega, da Belcredijeva okrožnica vendar le pomaga, in lepo je tudi, da se je slavna naša sodnija tako hitro po njej ravnati začela. Le moško naprej, bo že šlo in veselila vas bode tudi zavest, da na vse strani natanko spolnujete dolžnosti svoje! „Uebung macht den Meister11, pravi Nemec, kar vsem v spomin kličemo. — 13. 14. in 15. t. m. so bila kaj merzla jutra. Ajda je okoli Celovca kaj poparjena videti. Ne obetajo si nič kaj dobre žetve, ker jej je poprej tudi suša zelo pritiskala. — Kotel za parobrod se pridno in ročno popravlja. Konec t. m. že mislijo spet vožnjo s parobrodom po jezeru pričeti. Iz fjiorlce. — Dopis v „Slovenca11 št. 69 iz spodnjega Štajerskega (Lazaristi v Celju) gotovo nobenemu pravemu duhovnu po volji ne bo. Slavno vredništvo v omenjeno reč rado ne drega, in najbolje bi bilo, da bi tudi ta pot ne bilo dregnilo. Ni sc zgodila pravica, ampak krivica. „Slov. Pri-jatel11 je 1. 1859 str. 572 celemu svetu povedal, kako so se častiti O. O. Lazaristi, gospodje Jakop Horvat, Jožef Premož in Anton Kovalek v Tominu obnašali, s kakim serčnim veseljem so jih bili Tominci sprejeli, s kako nenasiteno željo jih poslušali in s kakim spodobnim spoštovanjem jih pri odhodu počastili itd. Ad quid argumenta, si facta loquntur? Vsak pa naj dolžnosti svojega opravila zvesto spolnuje, in vse bo prav : Sapienti sat. — liko, da dobimo povestnico, obširno namreč, — ker s kratkim pregledom ni zadovoljen — še le ta čas, kedar bode g. Kozina vse arhive preiskal, vse nekrologe in druge listine prebral, prepisal in pretuhtal, ali z drugo besedo, da dobimo povestnico, kedar bodo k sodnemu dnevu trobili. — Za g. Kozinom oglasil se je ljubljanski župan dr. Costa. Z veseljem izrečemo, da je dobro spodbijal Kozinove puhle ugovore zoper predelavo Vodnikove knjižice ter moško in odkrito tirjal, naj je povestnica spisana v ljudstvu in mladini razumljivem, v slovenskem jeziku. Njegov nasvet je bil tedaj : visoka vlada naj napravi predelavo po-vestnice Vodnikove v slovenskem jeziku. Kar je finančini koncipist g. Dimic temu kljuboval, diši po birokratizmu; rekel je namreč, da se ne vč, ali se slovenska povestnica vjema z učilniin redom! Po Dimi-čnem načelu tedaj nista prav ravnala gg. Erjavec in Tušek, ko sta, prvi „Živalstvo11, drugi „Rastlinstvo11, v slovenskem jeziku spisala, ker se ne ve, ali se slov. živalstvo in slov. rastlinstvo vjemate z učilnim redom. In g. Jesenko v Gorici se je hudo oparil, ko je nedavno izdal slovensko začetnico zemljepisno, kajti ne ve se, ali se slov. zem-ljepisje pač vjema z učilnim redom. — Kaka bedarija! Sedaj se pa oglasi vrednik Triglavov, g. pl. Radies in poštima to stvar tako, da naj se posvetnica spiše y slovenskem in nem- En duhoven v imenu drugih pravi h duhovnov. Iz Kinjciokcgn. 6. sept. —k.— (Čehi in Slovenci v Gradcu. Maj lune ali veli ke občine?). „Česky zpčvicky spole k11, (češko pevsko društvo,) ktero se je v kratkem ustanovilo v Gradcu, v glavnem mestu naše vojvodine, kjer so vse više urad-nije, deželno poglavarstvo, viša deželna sodnija, deželni zbor i. t. d. tudi za nas štajerske Slovence, kjer pa še ni — slovenskega društva. Kar zamorejo naši vrli češki bratje, tega si ne upajo naši rojaki, kterih velika množica raznih stanov, Štajercev in Kranjcev, biva v Graškem mestu. In vendar je že leta 48 tam bila in cvetela „Slovenija?, in večkrat napravila krasne besede in veselice. Ali je res v preteklih nesrečnih letih pomrla vsa narodna zavest in je do korenine usahnila slovenska lipa, ki se je takrat začela tako lepo razvijati? Ni ne! Še jih je v Gradcu zvestih in poštenih domorodcev, kterim srce bije za svoj narod in kteri slovijo kot izvrstni pisatelji in skladatelji. Ker pa nam je to znano, tem bolje se čudimo, da si še niso osnovali „čitavnice11, ktere bi posebno v Gradcu jako treba bilo. V tamošnjih viših šolah je precej slovenskih dijakov, in vsak ve, kako velik upliv na mladino da imajo čitavnice. Zdaj dijaki večidel zahajajo v nemška društva, udje so nemških „Studenten - Verbindungen11, in ni se temu čuditi, ker v Gradcu ni nobenega središča narodnega življenja. Zato so pa tudi naši graški dijaki večidel vsi drugačni, kakor ti, kteri se učijo na dunajskem vseučilišču. To se mora priznati dunajskemu mestu, da se tam prav nobene zavire ne delajo gibanju raznih narodov. Dunajčan je že tako navajen, razne jezike okoli sebe slišati, da se mu to kar nič posebnega ne zdi, da ga velikoveč to še veseli. Vse dru-gači v Gradcu. Nemški Gradec ni samo nemško, ampak tudi nemškutarsko mesto in s tem je zadosti rečeno. In zato silno pogrešamo v njem „čitavnice41, da bode slovenska narodnost vsaj eno ognjišče imela v glavnem mestu štajerskih Slovencev. Za dobro petje ne bo sila, ker tam bivaslavno-znani skladatelj in umetnik g. Dr. B. Ipavic, kteri bode gotovo z veseljem petje vodil in pevce vadil. Ne odlašajte tedaj dalje vi, naši rojaki, ki imate domoljubja in upliva, lotite se te važne naprave in ne zaostajajte za našimi brati Cehi! — S političnim katekizmom, ki je izverstno in tudi škem jeziku. Resnično, g. Radics, je izver-sten poštimovec! — Dr. Vončinu in dekanu Hicingerju, ki sta bila tudi pričujoča, je pa menda ravno v tistem važnem trenutku pri-slovica: „molčati je zlato11, na misel prišla zato sta tudi rajši — molčala! Pri glasovanju je padel županov predlog in obveljal predsednikov. Gotovo bi se to ne bilo zgodilo, da bi bilo več res vnetih Slovencev sedelo v zboru. Torej ne odboru zgod. društva, ampak zanikrni vnemarnosti v Ljubljani bivajočih Slovencev imamo zahvaliti se, da je predlog domoljubnega dr. Etb. Costa padel. Resnično, ako bodemo čakali, da se nam drugi posilijo, čakali bodemo še dolgo in dolgo. Pomagajmo si sami in po-magano nam bode! Kako lepa prilika vendar ponudila se je 6. julija I860 ljubljanskim narodnjakom, da bi se bilo vsaj nekaj spolnilo, kar je tirjal „Slovenec11. Kor pa niso prišli, zgodilo se je, kar smo ravno s tužnim srcem povedali. Navada je pač železna srajca! Če ne bodemo slekli te srajce vnemarnosti, to se pravi, če bodemo prihodnjič še tako ravnali; če bodemo zmerom le čakali in čakali, da se nam drugi vrivajo s silo; če se sami ne bodemo polastili svojih pravic, nikdar ne bode drugačo. Volenti non fit injuria! — 284 — prostemu ljudstvu razumljivo pisan, jako ustrezate našemu narodu in se to delo res ne da prehvaliti. Želeli smo si že dolgo take knjižice, ki bi v podobi katekizma razlagala in podučevala prosti n.irod v po litičnih zadevah. Posebno dopada nam oddelek „od občine ali srenje". Mi smo ravno teh misli, naj ne bodo občine prevelike, pa tudi ne premajhine. Pri nas so zdaj povsod remajhine. Imamo jih takih po 100 — 200 uš. Razcepljene so nektere fare v 5 — 10 občin. Zato se že delj časa trudimo jih zediniti, da bi tako velike bile, kot so fare. Pa ie težko v tem oziru kaj opraviti z našim ljudstvom, ker je preveč konservativno, in mu ie geslo: Kakor je bilo pri očetih, tako naj bo pri nas! Prevelike občine, da bi jim potem treba bilo, najemati si posebnega pisarja, ne zdijo se nam ravno zalegadel koristne, ker nas že zdaj skušnja uči, da je župan potem večidel preveč podložen svojemu pisarju, kteri še tudi kot koten pisač hudo škoduje Tudi to je dobra misel in se ne sme prezirati, da se močno širi politična omika, če se napravi več občin; le manjše naj ne bodo, kakor so fare. Dežele gališke. * Zadnjič smo po „Meti" naznanili program galicijskih Rusinov, danes pa povemo, kakšnega programa se prihodnjič Poljaci mislijo deržati. (Jasnile „Haslo", ki govori za ravno-pravnost Poljakov in Rusinov, nam ga naznanja. „Vse le deželo zadevajoče reči, pravi „Haslo", kakor so šolske, cerkvene, denarne, občinske, društvene in dobrodelne, pripadajo edino le deželnemu zboru v Levovu. Oba deželna jezika se rabita v šolah in kancelijah, v vseh poštnih, daljnopisnih, in železniških uradirjah, itd., pa ne samo v pogovorih, ampak v vsem opravilstvu. Zatem tirja „H.“ za galicijsko dežele najvišo sodnijo s sedežem v Levovu in lastnega dvorskega kancelarja s takimi pravicami, kakor jih imajo ogerski, hervaški itd. To nam kaže, da so Rusini kakor Poljaci za federalizem in vzajemnost. Vsi deželani kaj zel6 tiščč, da bi se zbor skorej snidel, ker je toliko poravnati treba. Z deželnega poglavarja pravijo nekteri da pride grof Karnicki drugi pa pričakujejo gr. Goluehovskiga, ki ima. več simpatij, ko drugi, ki je menda velik nemškutar. - Pluje dežele. Francoska. Napoleon J e bil s cesarico konec meseca avgusta v Švajci v gradu „Arenenberg", kjer je dalj časa v svojih mladih letih s svojo materjo živel, in snove snoval, kako bi se na francoski prestol posadil. Ves svet se je radoVedno pa skerbno vpraševal, kaj neki to pomenja. Zlasti pa so bili tisti vsi nekako preplašeni, ki Napoleonovo politiko po vBeh njenih kertinah slede. Nekteri so terdili, da gre zdajci v jako zasluženi pokoj, drugi pa, da se snide z italijanskim kraljem in da gre od ontod tudi pruskega kralja obiskat, in šo več tacega. Najberže je pa prišel tje po nekem notranjem nagnjenju in da se enmalo oddahne v zdravem švajcar-skem zraku. Domil gredč se mu je v mestu Neufchateulu velika nesreča pripetila, ker so se pri drugi kočiji, v kteri so sedeli sjpremljevavci njegovi, konji splašili, in so bili vsi precej poškodovani. — Za pervo-sednika v postavdajnem zboru je izvoljen grof Vaievski. —Svečanosti na morju v Ser-burgu in Brestu so bile kaj sijajne, tako da so bili Angleži neki prav zadovoljni in so potem Francoze v mesto Portsmouth povabili, kjer spet gostij ni bilo konca in kraja. Večerni „Moniteur" piše o tem tako le: Te svečanosti so bile prilika najserčnej-šim veselicam. Z veseljem povemo, da je kraljica, ljudstvo in časništvo prav zadovoljno. Cesarjeva vlada ni perva na Francoskem, ki si za prijaznost in zaupanje z angleško vlado prizadeva. Tudi poprejšnja vlada si je prizadevala najprej za zvezo, potem pa za serčuo prijaznost in slogo; toda še le cesarjevi vladi je po sreči izšlo, vse to prav dognati, da bode za oba naroda na vse strani koristno. Angleški časniki so to euoglasno priznali. Da se Francoska z Angleško tako dobro zastopi, vzrok temu so mednarodni interesi. Pa še neka druga vez je, ki ju edini, in to je, da imate enaka načela gledč na javno pravo. Od tod prihaja, da ste se brez samopridnosti za neodvisnost Turčije bojevali (tu naj nam „Moniteur" nikar ne zameri, da imamo o tern druge misli. Vred.), in da Angleška potem ko je videla, kako se Francija za osvobodenje Italijanskega bojuje, ni hotla več jonske otoke v svoji oblasti imeti in jih je po njih volji in želji narodu izročila, kteremu po narodnosti pripadajo." Res lepe besede, s kterimi se ta prijaznost slavi! Ali je pa res tudi odkritoserčna, to je pa spet drugo vprašanje. Vidi se pa tudi, da imajo Angleži kakor Francozi strah pred Ameri-kanci, ki so tudi svoje brodovje po morju poslali. — Najveljavniši možje vseh starih strank se zelo za to potezajo, da bi centralizacijo odpravili. — Napoleon se je te dni pri sv. Boštjanu snidel s špansko kraljico. Kaj to pomenja, je še zdaj skrivnost. Česar je zdaj v Biariških toplicah, kamor 'pride tudi Bismark in več drugih diplomatov. Kaj bodo tam vganili, zvedelo se bo kmalo; da pa se ne zbirajo za prazen „nič", kažejo nam dogodki iz Plombijerskih toplic. — Žnani general Lamoricičre je oni dan umeri. Španska. Sedanja vlada je še vedno v zadregah. Dela pa na vso moč, da bi se vzderžala. Ali bo pa to tudi deržavi v prid, sam Bog ve. Tako je priznala novo italijansko kraljestvo, zdaj pa si prizadeva z Napoleonovo pomočjo tudi kaj denarja na posodo dobiti, in drugega sina italijanskega kralja, z imenom Amadeja, s špansko kraljičino oženiti. V vseh rečeh je Napoleonova roka videti! liazne noviee. *v G. dr. Gršak naznanja v ,,Novicah" o „Citavnici" tole: „Na prijazno interpelacijo v „Slovencu" odgovarjam, da se je 3. zvezek „Citavnice" le zavoljo prevelikih del malo zakasnil, da pa bo krnali zagledal beli svet. Prinesel bo res nekaj obrazov za naše župane; vendar čitavničini taki sestavki ne morejo nikakor nadomestiti knjige, ki bi po domače našim županom kazala, kako imajo po postavah županovati. Tako „županovanje" toraj pričakujemo iz druzih rok Zahvaljujem se tu javno za obilo mi podporo materialno, ki je drugemu zvezku prišla od vseh strani in prosim, da mi še 3. zvezek ravno tako zvesto podpirajo ter si ga med narodom širiti prizadevajo; saj brez omike ni svobode, ni avtonomije, ni narodnosti. Častitim svojim dopisovavcem naznanjam, da naj do 15, oktobra napisujejo: „St. Peter pri sv. gorah, pošta Podčetrtek (Wind. Lands-berg)“, od tistod pa sem v Mariboru kon-cipient pri dr. Dominkušu. Z Bogom, Herbersdorf! Srčno te pozdravljam, slovenski Maribor! V K o z j e m 26. avgusta 1865. * G. Zalar Jož., posestnik in gostilničar v Ljubljani, je dobil od finančinega minister-stva dovoljenje, da sme za zdravilni namen slanico iz Pirana brez plače dovažati. Misli namreč v svoji hiši napraviti tudi solinsko kopel, kar bode gotovo v velik prid ondot-nim prebivavcem, zlasti bolj ubožnim, ki se ne morejo morskih toplic posluževati. Slava neutrudljivemu in za vse dobro in koristno vnetemu g. Zalarju! * 13. t. m. pop. se je g. Janez baron Sluga, brat koroškega deželnega poglavarja, v svojem stanovanju v Celovcu sam ustrelil in pri tej priči mertev obležal. To je žalostno, in tolikanj bolj, ker je bil rajni tih pa miren gospod, * G. Nage le, kupec v Beljaku, je v zadnji veliki loteriji 200.000 gld. zadel, 5000 pa nek znan ljubljansk zdravnik. Pač srečna moža, ki jima je sedanje hudo dni ta denar gotovo prav prišel! * Ruska vlada se je z našo dogovorila in dopustila, da zamorejo avstrijanski učenci više realke in gimnazije rudarsko akaderpijo v Ljubnem (Leoben) na Zgornje-štajerskem obiskovati; plačevala pa bode zanje ruska vlada, če se zavežejo, da hočejo po dokončanih šolah osem let na Ruskem služiti. Vsak dobi letne plače 300 rubljev. Več o tem bo gotovo slavno vodstvo v Ljubnem vsakemu, kdor se nanj oberne, povedati zamoglo. * Te dni nas je v mestu srečal nek pri-jatel. „Pomisli — nam čudč pravi — včeraj sem dobil na neko pritožbo zastran vkvar-tiranja od magistrata slovensk odgovor, pa še slovenski brati ne znam". „Tolaži se, prijatelj, — mu odvrnem — z našimi ljudmi, ki nemške odgovore iz kancelij dobivajo, pa jih tudi brati ne znajo." — In omolknil je. („Nov".) * Odbor za ljubljansko deško bolnico je ravnokar razglasil njena pravila. — * Rozsa Š a n d o r, glasoviti madjarski razbojnik, pomiloščen je od Nj. Veličanstva in njegova kazen za vse žive dni v zapor znižana za 15 letno ječo, računa pa se k temu tudi to, kar je do zdaj sedel, in do znaša več ko 10 let. Ravno te dni so ga peljali skozi Dunaj v Terezin (Theresien-stadt) na Češko, kjer bo še 51/2 leta sedel. * „Novicam" naznanja g. Želko Vilinski, da nameravajo nekteri častitelji rajnega Jurja barona Vega obletnico po njem v njegovem rojstnem kraju v Zagorici Moravške fare na Kranjskem 26. septembra t. 1. t. j. na dan njegove žalostne smerti tako obhajati, da nepravijo spominek na rojstni hiši baronovi in da opravijo zanj ob 10. zadušnico v tamošnji cerkvi sv. Križa. — Nadjamo se, da se jih bo mnogo tega opravila udeležilo. * Sl. ministerstvo je 5. pr. m. določilo, da se za kranjsko vojvodino davkovski za-stanki preteklih let do januarja t. 1., skupej 63.321 gld. 89 kr. zbrišejo, ker se je dokazalo, da so nikakor ne morejo doplačati. — To je lepo in zasluži vso hvalo! * G. vitez Miklošič je bil one dni v Ljubljani in je „Matici" sporočil, da bo njeni knjižnici podaril 1 iztis knjig, ki jih je on na svitlo dal. Slava mu! Duhovs ke zadeve. Teržaška škofija:vG. Franc Lazar, pride za administr. v Sumberg. G. Ant. Saj dela gre v Gemin za koop. in g. J. Svet od tam v Dolino za koop. Goriška nadško fi j a: G. Jož. Pahor je postal vikar v Medani, g. Jan. Rog el i a v Opačjeselu, g Ant. Čibic pa v Kozani; za kaplane gredb gg.: Peter Kobal v Dornberg, Vinc. To m a g n in v Kvisko in Jan. Mondiui v Škocijan. Lavantinska škofija: G. Gregor Špenger gre za kaplana v Trebovlje, g. Šimen Gaberc pa v zgornjo Polskavo. Loterija. Krudeci «4 1« 79 77 44. Prihodnje srežkanje je 27. septembra 1866. Danajska borsa 15. septembra lbd5. 67„ metalike . 68.50 670 nacij onal . 7I.80 I860 derž. posoj . . 88.20 Bankino akcije i . 775 Kreditne „ . . . 17410 London . . 10» 10 Novi zlati . . 5.14 Srebro 167.60 ladate\j in odgovorni vrednik: J, E. Božič. - Natisnil Ford. žl. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom R. Bortschingor-j a.