Političen list za slovenski narod.
lf« polti prcjeraan velja: Za celo leto predplačan 15 strt., za poi leta 8 yld., za četrt leta
t sld., za en mesec 1 (rld. tO kr. T administraciji prejemu» veljii: Za celo leto 12 «Id., za pol leta fi gld., za četrt leta
I fld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posameine številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2, II., 28.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se een^ primerno zmanjša
llokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17.
Izhaja vsuk dan, izvzemši nedelje in praznike, ob uri popoludne.
fcsitev. tîlii.	V Ljubljani, v ponedeljek 1(3. septembra 1889.	Letnilc X."VII.
Od (!oiiia(<k^i omsjišcit.
—r—. Žalostno v resnici in malo pohvalno za slovensko politiko je, da smo primorani čestokrat na tem kraji odpreti predale lista strogo domačim, notranjim razmeram našim, ko vendar vsak trezno-misleč razbornik mora spoznati, da nam je vojskovati se krvavo potrebno z nasprotniki, ki silovito škilijo čez itak ozko odmerjene meje naših slovenskih dežela! Žalostno v resnici, toda za nazore svoje potegniti se, nam je prva časnikarska dolžnost.
Zadnji čas omenjal je najstarejši slovenski dnevnik, da se duhovniki odtegujejo shodom, ka-koršne sklicujejo poslanci, deželui in državni; še celo pri oddaji župnij skuša vplivati na zasobne „patrone", naj bi prezentovali za dotično župnijo moža, o kakoršuem mislijo nekateri zasobniki, da bode ustrezal zahtevam, ki jih stavijo v svojem „zasebnem mnenji" na katoliškega župnika. Tako daleč smo prišli. Ali ker taki napori sezajo posredno v verske zadeve, neposredno pa skušajo rušiti cerkveno disciplino in sporazuruljeuje med našo duhovščino, zato smo primorani takemu početju odločno po robu se postaviti.
Očita se kranjskim duhovnikom, da se ne vde-ležujejo javnih shodov. To pa — govorili bodemo, dasi nam silijo trdi izrazi v pero, povse miruo — po krivici. Zakaj uprav duhovnika veduo izzivati? On — je ne glede na javno njegovo duhovskih delovanje — državljan, ki se sme, kolikor hoče, brigati za politično delovanje. Kot državljana in kot inteligentnega človeka smemo ga v isto vrsto staviti z razumniki drugih stanov: advokati, sodniki, notarji, zdravniki, profesorji, inženerji itd. Vsi ti šolali so se dolgo in si s svojo pridnostjo in zmožnostjo pridobili toliko zmožnosti, da je le želeti od enega, kakor od druzega, naj posveti svoje moči ne le do-tičnemu stanu in njega interesom, marveč tudi javni blaginji. Da govorimo določneje: želeti je, da se osebito razumništvo naše briga za narodno politiko.
Tega se menda nihče ne bode drznil zanikavati. I Ali, če se duhovnik no vdeleži tega ali onega shoda, j j če ni pri vsakem banketu, mislil si bo vsak razumnik: , j mora imeti svoje vzroke, in zato ga nihče ne bo karal, niti izzival. Če pa vendar-le hočete udariti po stanovih, merite vsaj z eno in isto mero. Povejte tudi, kdaj niste opazili nijeduega jurista, filozofa itd. Potem smo zadovoljni. Dokler pa najstarejši duevuik udarja le po duhovnikih, bodemo v enomer trdili in po pravici, da se od triinsedemdesetega leta ni izpremeuil ter da je pisarjenje njegovo proti du-hovskemu razumništvu — animozno.
Ali, če se duhovniki sem in tje odtegujejo javnim shodom, nam se to prav nič čudno ne zdi. Pisec teh vrsla iz lastne skušnje ve, kako so ga v javnih shodih taki, ki se hočejo — toda po krivici — prištevati med razumnike, očitno ali zavratno napadali z raznimi pikrimi opazkami, celo psovkami. Vč pa tudi, da se je istotako godilo tovarišem njegovim. Taki cvetovi „narodue" omike pa uas kakor bodeč trn zbadajo do dna srca in marsikomu vzamejo vse veselje do javnega delovanja. A kdo je to provzročil? Sodi slovensko razumništvo! — — —
Pa še nekega druzega vzroka ne smemo za-molčati. Po novem letu jel je izhajati v „Narodni tiskarni" list, ki hoče biti humorističen in satiričen, ki je pa pač poln opravljivosti in obrekovanja. List ta, ki ga vreduje chef d' oeuvre pri „SI. Narodu", izvolil si je kot ualogo, kakor kažejo doslej izišle številke, v zasmeh staviti vse duhovnike, ki delujejo na javnem torišči v prospeh politične izomike našega naroda. Iz zanesljivega vira vemo, da se je vrednik njegov zaprisegel z vso odločnostjo zoper mlajšo duhovščino slovensko, češ, toliko časa jih bom pikal, da jih moraluo uničim in jim popolno zagreuim delovanje izvan cerkve. In — govorimo resnico — kdo se bode izpostavljal z veseljem raznim neslanostim — ne, izraz je premehek — recimo: raznim umazanim psovkam v javnem listu, kojega ue bero le razumniki, marveč ga vredništvo po svojih agentih
pošilja tudi med najniže slojeve ljudstva: mej delavke v tobačni tovarni. In človek se napadom pri najmirnejši vesti ne izogne. Kar čez noč ga polože na Prokrustovo postelj „Narodue tiskarne" pa ga brusijo in režejo tako neusmiljeno, da na jutro, ko se ogleda fotografovanega po vreduištvu „Brusoverir', niti zdravega uda na telesu javnega žitja in bitja svojega ne spozna. Potem pa še upijete, da se duhovniki odtegujejo javnim shodom 1 Dokler bodeta stali z revolverjem za nami, premislil si bode vsakdo desetkrat, stopiti z vami v zaupno zvezo političnega delovanja. Hic Rhodus!
Mimogredč omenimo tudi to. Ako se nameri pri tem ali onem shodu, da se ga duhovščina vdeleži v obilnejšem številu, vže se vse spogleduje, češ, kaj hočejo, zarota je tir. Prav odkritosrčno vprašamo najstarejšega svojega kolego: koliko duhovnikov na vsak javni shod? . . . Diflicile est satjram non seri-bere. Dne 2. t. m. je govoril g. dr. Slane: Čas je da se ognjevitost nekaterih kapelanov zaduši, ker jim srce prehudo po samovladi tolče." Te beseda so bile tudi tiskane v starejšem dnevniku. Torej, če se duhovnik poda v javnost, ali če doma sedi in od strani opazuje politično gibanje, nikoli prav na stori. Kdo in kdaj naj Vam ustreže? —
Manija je postala nekaterim dopisnikom, da se kaj radi zadevajo ob kandidate za to ali ono faro. Mi se nevednim dopisnikom čisto nič ne čudimo, če hočejo svoja „pia desideria" pošiljati mej svet, iu delati ž njimi javno mnenje. Ali tembolj se nam čudno zdi, da „glavni vrednik" dnevnika mora take dopise v list sprejemati. Saj je vendar znano, da v naši cerkvi župnike nastavlja cerkvena oblast, in naj bi tega ali onega še toliko „patronov" prezen-tovalo, odreče se mu slednjič še lahko kanonično poslanje, in vsa prejšnja moledovanja in priporoče-vanja so zaman. Duhovska oblast v katoliški cerkvi ni od ljudstva, marveč od Boga po naslednikih začetnika cerkve. Čemu torej po uepotrebuem vkladati v predale dnevnika
LISTEK.
Pripovedke za narod.
liuski spisal Lev Tolstoj; prevel M. V.
Kjer ljubezen, tam i Bos.
(Konec.)
Ženska je odšla; Avdjejič poje juho, vredi ter sede zopet k delu. Dela, a pazi tudi na okno. Kedarkoli potemui okno, pogleduje, kdo je prošal. Prošli so zuanci, prošli so i neznanci, a nič ni bilo osobitega.
In glej . Avdjejič vidi: baš pred njegovim oknom ustavila se je starka, branjevka. Nese košarico z jabolki. Mnogo jih ni več ostalo, viduo je vse razprodala, a na plečih nese vrečo trsak. Nabrala j'h je najbrže kje, kjer zdelujejo hišo, gro domov. Viduo jej je vreča ramo obtiščala: hotela jo je preložiti na drugo ramo. Spustila jo vrečo ua tla, postavila košarico z jabolki na stopnjice ter začela pretresati trske v vreči. Iu v tem, ko je ona pretresala vrečo, vzel se je nagloina od nekodi deček z raztrgano čapko, zagrabil iz košarice ja-belko ter hotel izmuzniti se. Toda starša ga je opazila, obrnila se in dečka zahvalila za rokav. Deček
se je ustrašil, hotel se jej je iztrgati, toda starka zagrabila ga je z obema rokama, zbila mu čapko iu ga prijela za lase. Dečko kriči, starka se mu roga. Avdjejič ni utegnil vtakniti šila, vrgel je je na tla, skočil skozi dveri, na stopnjicah se jo celo izpodtakuil in izgubil očale. Avdjejič plane na ulico; starka dečka lasa in se mu roga, hoče ga vesti na policijo; dečko se ogiblje in upira: „saj nisem vzel", reče, „Čemu me lasaš, pusti me". Avdjejič ju jo del vsaksebi, prijel dečka za roko ter rekel:
„Pusti ga, ženska, oprosti mu, radi Krista." „Jaz mu tako oprostim, da se več ne bo potepal. Na policijo ga odvedem, potepuha." Avdjejič je začel starko prositi: „Pusti ga za sedaj, ženska, saj ne bo nikoli več. Pusti radi Krista."
Starka ga je pustila, deček je hotel pobegniti, a Avdjejič ga je pridržal.
„Prosi ženske oproščeuja", reče. „V prihodu je ue stori tega nikdar več; jaz sem videl, kako si vzel." Dečko je zajokal, začel prositi oproščenja.
„No, tako. A sedaj nA jabolko, tvoje je." In Avdjejič ga je vzel iz košarice in dal dečku. „Plačam ti ga", reče starki.
„S tem daješ potuho tem grdobam", reče starka. „Treba ga tako nagraditi, da bi tedeu dni ne sedel."
„Jeh, babuška, babuška", odgovori Avdjejič. „Po našem je tako, a po božjem ni tako. če njega treba za jabolko tako nasekati, kaj treba z nami storiti zagrehe?"
Starka je obmolknila.
In Avdjejič je povedal starki povest o tem, kako je gospodar pustil najemniku ves dolg njegov, a najemnik je šel in začel stiskati svojega dolžnika. Slišala je starka, stal je poleg i dečko, slišal i on.
„Bog nam je velel opraščati", dé Avdjejič, „iuače se i nam ue bo oprostilo. Opraščati nam je vsem, nevednežem pa še bolj."
Starka je zmajala z glavo in vzdihuila.
„Tako je, tako", dé starka, „zelo so se že po-tépali."
„Nam, starim ljudem, treba torej učiti jih", odgovori Avdjejič.
„Tako tudi jaz mislim", reče starka. „Jaz sera jih imela sedmero — jedua sama hči mi je ostala." In starka je začela praviti, kje iu kako živi pri hčeri iu koliko ima uuukov. „Otroke, unuko imam rada, a so tudi dobri ; nihče mi tako ne postrež« kakor oni. Akojutka, ta celo k nikomur no gré od mene."
„Babica, mila babica, prisrčna ..." Iu starka se je vsa razmehčala.
„veto" kaeega prikritega sebičneža. Pa pravite, da Vas duhovščina ne briga, iu vera in kdo ve kaj še?
V tem smislu bi lahko napisali še na vatle dolgih člankov. A koučamo, ker zelo neradi spiramo umazano perilo od domačega ognjišča. Svojim prijateljem in čitateljem še to : vedno toži najstarejši duevnik o nestrpnosti vročekrvnih kapelanov, na dolgo in široko tiska tirade liberalcev po deželi, ki ognjeno šibo svojega jezika vihte nad politično nezrelostjo premalo narodnih kapelanov. Sodite sami, kdo bolj zasluži izraz nestrpnosti, vročekrvnosti, naš list ali gospoda pred turjaškim trgom? Da, slovenske duhovščine na Kranjskem ni nikdar publicistika grje ometavala z blatom, nego sedaj. Se emineutno lastnost: narodnost ji odrekajo. In vendar je v najhujših časih liberalne vlade znano bilo, da slovenska duhovščina kakor na trdni skali stoji na narodni podlagi. In sedaj? . . . Man merkt die Absicht und wird verstimmt.
Omagali pa ne bodemo, niti za las odjenjali od svojih nazorov, dobro vedoč, da so uajzdravejša duševna in gmotna podlaga narodu slovenskemu. Vse za vero, dom, cesarja 1
Politični pregled.
V Ljubljani, 16. septembra. ]$iotraz£)e dež®!©.
/Štajersko namestništvo je ptujsko „nemško društvo" razpustilo. O vzroku ne vedo poročati niti levičarski listi.
„Armee- und Marine-Zeitung" potrjuje, da bo bivši češki namestnik baron Kraus imenovan za predsednika najvišjemu vojaškemu sodišču.
„Neues "Wiener Tagblatt" poroča iz Olomuca, da bo sedanji poveljnik 10. kora/i/jZ. Iieinländcr prevzel dunajsko poveljništvo na mesto fem. Königa, ki je izbran za generalnega nadzornika pehote.
Hrvatski sabor jo po zagrebškem uradnem listu sklican v 1. dan decembra
Ogerski domobranski minister baron Fejervary namerava iz zdravstvenih ozirov dati ostavko. Zadnje zbornične obravnave o orožni postavi so mu provzročile žolčno mrzlico, ter se menda ne čuti več zadostno jakega, da bi se z nova ustavljal navalom vladi nasprotnih strank. Ko bi Fejervary vstrajal pri svojem odstopu, postal mu bo skoraj gotovo naslednik deželni poveljnik grof Pejačevic.
Tnanje države.
Papež Leon XIII. je dobil z Majorke adreso, podpisano od 150.000 oseb, t. j. od celega prebivalstva, ki ga prosi, naj za slučaj, ko bi zapustil Rim, da temu otoku prednost pred vsemi ostalimi kraji. — Govori se, da bo kardinal-državni tajnik Rampolla odstopil ter da ga bo nadomestil lisabonski nuncij Vanutelli, ki bo v kratkem imenovan za kardinala.
Srbska kraljica Natalija je včeraj iz Jalte odpotovala, vendar pa še ni dognano, kedaj bo prišla v Belgrad, ker se bo nekaj časa še mudila pri svojih sorodnikih v Rumuniji. Kakor poroča „Pol. Corr." iz Belegagrada, zatrjujejo merodajni krogi, da razgovora v Karlovih Varih mej kraljem Milanom in vzgojiteljem mladega kralja Aleksandra, Dokičem, o prihodu kraljice Natalije ni vdeležena niti vlada niti regentstvo. Prva kakor slednja stojita še vedno na podlagi meseca avgusta v Vranji sklenjenih dogo-
vorov, ki namerjajo spraviti v soglasje ustavne in naravne očetovske pravice Milanove z dolžnimi oziri nasproti Nataliji. — „Odjek" pravi, da je v dobi marcij — julij došlo davčnih zastaukov iz let 1S85 do 1888 v znesku dveh milijonov dinarjev, kar dokazuje tako napredek narodnega gospodarstva kako? tudi točnost sedanje finančne uprave.
Rumunski „Lloyd" poroča: „Vesti iz Bolgarija so jako vznemirljive. V notranje^ dežele je veliko gibanje in delovanje. Splošuje se sodi, da se bo Bolgarija dne 18. t. tn. proglasila za neodvisno. Na drugi straui pa se avstrijski vojaki na Ogerskem polagoma pomikajo proti jugu." „Svoboda" dobro označuje tako rusko rovanje v svojom članku, v katerem pravi: „Danes nikdo ne dvoji več, da je več manjših in večjih dogodkov, ki so se letos na Balkanu zgodili, izključno le vspeh delovanja ruske diplomacije. Po prevratu v Belemgradu je znani ruski apostol anarhije, gospod Hitrovo, z zavistjo zrl na vspehe svojega tovariša v Srbiji, gospoda Persianija, ter je zlorabil slabost nekaterih rumun-sk'li politikov, da je vrgel miuisterstvo Rosetti Oarp ter spravil na krmilo može, o katerih je bil pre pričan, da bodo mrtvo orožje v njegovih ruskih rokah. Ne glede na rovanje v Bosni in Ercegovini, agitacijo slovanskega društva v Peterburgu, za združenje Srbije iu Cmogore pod žezlom kneza Nikolaja in mnogo drugih spletk naglašamo samo to, kaj je rusko kovarstvo ravnokar uprizorilo na otoku Kreti." — Pasičevo posredovanje v Sofiji je doseglo vsaj toliko, da je vlada preklicala že izdano povelje o sklicanji rezervnikov v sofijskem in sosednjih okrajih. Sedaj se vrše vojaške vaje le v južni Bolgariji. Drugi, seveda nikakor ne nepristranski krogi pa trdijo, da ta korak bolgarske vlade ni dokaz njene miroljubnosti, marveč le neljuba posledica praznih državnih blagajnic. Nameravano posojilo je sicer že sklenjeno, toda denar še ni došel. Davčni dohodki so v Bolgariji ravno v mesecih avgustu in septembru najslabši ter se zboljšajo še v jeseni, ko pride v deželo iz inozemstva denar za vino in žito.
Rusija vedno odločneje postopa zoper Žide. Oblastnije so prepovedale židovskim učiteljem sprejemati službe bodisi v javnih bodisi v zasobnih šolah. Po odeških hišah so nabiti veliki plakati, poživljajoči krščansko prebivalstvo, naj ne izročajo svojih otrok židovskim učiteljem, ki spravljajo v nevarnost moralo iu vero. Rusi so pač pametnejši v tem oziru, kakor naši liberalci.
Mej Rusijo in Nemčijo bo, kakor se kaže, navstal z nova carinski boj. Nemška vlada je prepovedala uvažanje ruskih prašičev. To je Rusijo jako razkačilo ter je Nemčiji odgovorila s tem, da je zabranila uvoz nemškega denarja pod kaznijo zapora in konfiskacije, kakor tudi z drugimi gospodar-stvenimi naredbami. Tako bo tudi Rusija odpravila neposredne voznine od blaga ter podražila tarife na železnicah. Vprašanje je, ali ne bo Rusija vsled tega sama trpela največjo škodo? Kolike vrednosti pa so zatrjevanja, da so razmere mej peterburškim in nemškim dvorom „najboljše", kaže nam okoliščina, da se pričenja ta rusko-nemški carinski boj ravno v onem trenotku, ko se mudi veliki knez-prestolona-slednik kot gost cesarja Viljema na nemških tleh.
„Corriere della Serra" objavlja vest svojega be-rolinskega dopisovalca o tro-vladarskem sestanku. Pravi namreč, da bo prišel cesar avstrijski Franc Josip I. v Napolj, ko se bo tam mudil nemški cesar Viljem, in sicer vsled posredovanja Viljemo-vega. Ta vest je jako neverojetna ter je treba počakati, da se z merodajnejše strani potrdi potovanje avstrijskega cesarja, kakor je berolinski dopisovalec laškega lista.
Volilni oklici Boulangerjevi so se po ukazu francoskega ministra notranjih zadev odstranili.
„Res, po otročje je, Bog te nesi", reče starka dečuu.
Ko je hotela starka vzeti vrečo na ramo, priskočil je deček in rekel: „daj, bom jaz nesel, ba-buška, ker grem isto pot". Starka je zmajala z glavo in naložila dečku vrečo.
In šla sta vštric po cesti. Starka je pozabila od Avdjejiča vzeti denar za jabolko. Avdjejič je stal in zrl za njima ter poslušal, kako sta šla in kaj sta govorila.
Spremljaje ju nekaj časa z očrni, vrnil se je Avdjejič, našel naočnike na stopnjicah, ki se niso bili razbili, pobral šilo in sedel zopet na delo. Po-delal ni mnogo, začel je že zgrešavati s ščetinico, prišel je že prižigalec ter je začel prižigati svetil-nice. Treba prižgati luč, pomisli si, pripravi svetil-nico, obesi jo ter zopet začne delati. Jeden čevelj je popolnoma dodelal; obrnil ga je, pogledal dobro. Odložil je orodje, izmel obrezke, pobral ščetine in konce, šilja, vzel svetilnico, postavil jo na mizo ter vzel s police blagovestje. Hotel je odpreti knjigo na mestu, kjer je včeraj z obrezkom safjanovim zazna-menoval, toda odprla se je na drugem mestu. In ko je Avdjejič odprl blagovestje, spomnil se je včerajšnjega sna. Jedva pa se je bil spomnil, zazdelo se mu je znova, kakor bi se kdo gibal, z nogami prestopal za njim. Avdjejič se ozre in vidi: res stoji?
ljudje v temnem kotu — stoje ljudje, a ne more razbrati, kaki. In glas mu zašepeče na uho :
„Martin! A Martin! Me li nisi spoznal?"
„Koga?" izpregovori Avdjejič.
„Mene", odgovori glas. „Vedi: to sem bil Jaz." In izstopil je iz temnega kota Stepanič, nasmehnil se, in razplinil kakor oblaček in izginil . . .
„In to sem Jaz", ozove se glas. In izstopila je iz temnega kota ženska z detetom, in ženska se je nasmehnila, zasmehljal se je i deček in tudi ona sta izginila.
„In to sem Jaz", reče glas — izstopila je starka in dečko z jabolkom, oba sta se nasmehnila ter tudi izginila.
In razradostila se je duša Avdjejičeva, prekrižal se je, nadel naočnike in jel čitati blagovestje tam, kjer se je bilo razgrnilo. In na vrhu na strani pro-čital je: „Bil sem gladen, in vi ste Mi dali jesti; žejen, iu vi ste Me napojili; bil tujec, iu vi ste Me vsprejoli ..."
Niže na strani pa je še pročital:
„Karkoli ste vi storili jednemu izmej teh Mojih manjših bratov, to ste storili Meni," (Matej 25. gl.)
Tu Avdjejič je razumel, da ga sen ni varal, da jo v ta dan res bil prišel k njemu Odrešenik njegov in da je res Njega vsprejel.
Oklic jo bil zadnji manifest generalov pred volitvami ter je ostro napadal državno sodišče ter njega sodbo. Listi, ki so v zvezi z vlado, pravijo, da so so oklici zaradi tega odstranili, ker niso bih sestavljeni v obliki volilnih pozivov tox so žaluj državno sodišče. Rochefortovj oklici so se brez vladnih zaprek nabili v Bellevijla-u. — Nadškof avignonski je ministru Thevenetu poslal enak protest, kakor je oni škofa Seeza, trdeč, da ministrova okrožnica žali duhovščino na časti in rodoljubji. „XIX. Siècle" trdi, da je minister notranjih zadev v zadnjem minister-skom sovetu ostro prijel naučnega ministra Theve-neta zaradi te okrožnice, posebno pa še, ker je poprej ni predložil svojim tovarišem v potrdilo. Razpravljalo so je v sovetu, ali naj se ne postopa zoper škofa Seoza zaradi njegovega odgovora na okrožnico, toda konečno so izprevideli, da je najbolje, če so stvar pusti pri miru — seveda le z ozirom na bodoče volitve.
„Kolu. Ztg." poroča iz Carjigrada, da bo Anglija izdala modro knjigo o kretskih nemirih. — Irski protestantje strastno napadajo napovedano postavo o irskem katoliškem vseučilišči. Orangistiški vodja dr. Badenoch je izdal manifest, v katerem našteva irsko katoliške pridobitve od 1883. leta naprej ter nadaljuje: „Vlada sedaj uamerja izročiti šolo za razširjanje rimskih dogem jezuitom. Ali hočejo pot do angleškega prestola ugladiti katoličanom, dati korono na razpolaganje Vatikanu? Zoper to se bodemo bojevali na življenje in smrt!" — To je menda ona hvalisana protestantska strpnost iu pravičnost!
Meseca oktobra se bodo v Italiji vršile nove volitve v občinske in provincijalne sovete. Po novi postavi bode volilo 43.000 volilcev več, nego prejšnja leta. Volilno gibanje bo veliko. Vodstvo katoliške stranke je prevzel grof Vespigniani. Liberalcem je posebno na tem ležeče, da bi katoliški stranki v Rimu preprečili zmago. Vlada se trudi, da bi dosegla zvezo vseh liberalnih strank, in sicer tako, da bi se delile kandidature mej liberalci in radikalci, mej slednje na račun katoličanov. — Rana Crispi-jeva menda ni tako majhna, kakor se je prvotno poročalo. Dolga je 5 cm, globoka do kosti ter so jo morali zašiti. Ob enem se je Orispiju ulila kri iz ušesa ter so se mu celo nekoliko možgani pretresli. Ta napad ima svoj izvir v onem duhu, kateri je Crispi sam izzval mej narodom. Ost njegova se je prvotno obračala zoper cerkev, toda sedaj je zadela pa njega samega. To nekako priznavajo celo vladni listi. „Riforma" pravi: „Zdi se nam, da se tukaj ne gre uiti za posamičen čin, niti za dejanje kakega norca." „Italie" pa naravnost očita vladi nasprotnim strankam, da so s svojim rovanjem zoper Crispija vsaj posredno zakrivile to nesrečo. Vsi listi brez razločka strank, tudi katoliški, odločno obsojajo ta zločin. Napadnik, imenom Emil Caporali, je star 21 let ter je povedal, da je bil dijak arhitekture.
Izvirni dopisi.
Od Sv. Petra v Ljubljani, 16. septemb. Slavno znani, vzgledni izdelovalec orgelj, gospod Goršič iz Ljubljane, pokazal je zopet svojo izvanredno spretnost iu bistroumnost v tej stroki. Izprevidel je namreč tukajšnji prečast. gosp. župnik M. Malenšek, da so orgije, ki jih je ranjki Malohovski sestavil, jele pešati in da potrebujejo radikalne poprave. Za nizko ceno in v kratkem času glede tolike situosti in dela je gosp. Goršič orgije tako izvrstno popravil in uglasbil, da si v prijetno dolžnost štejem, javno se mu za to zahvaliti ter ga iskreno priporočiti. Gosp. Goršič je in ostane uzorni orgljarski mojster iu pravi umeteljnik. Bog ga živi !
Adamič, organist.
Iz Savinjske doline, meseca septembra. Prebral sem dva dopisa v „Slovencu"; jeden je natisnjen v št. 191. iz Polja, drugi v štev. 196. iz Trebnjega. Primerjal sem ju in zdaj se moram čuditi, da v onej zadevi od nikoder ne dojde niti besedica ! Nalašč sem govoril z odličnimi rodoljubi v naši dolini, spodnji, srednji in zgornji za časa počitnic, povsod pa sem moral slišati le eden glas: da družba sv. Mohor a si mora izbrati drugo tovarno, od katere bo dobivala papir, a opustiti mora L e y k a m e !
Ravno v knjigah družbe sv. Mohora brati je bilo že večkrat, da se je treba držati svojih, da nam ne donaša ni časti ni dobička, ako podpiramo take tvrdke, ki potem naš lep denar porabijo za svoj namen proti nam. To je gola resnica! Leykamovi obrtniki, njih uradniki in delavci so vsi skupaj jedna velika družina, katero spaja najbolj zagrizeno nemštvo. Vsak član te družine žanje pohvalo, ako psuje Slovenca ter se drži žida-gospodarja.
Nočem danes nekaj tistih prav ostrih in resnih sodeb navesti, katere 6em moral slišati o čudnem nagnjenji družbe do Leykamove tovarne; velika ve-■ čina naših narodnjakov še ni vedela, da največje našo društvo podpira ljutega sovražnika našo stvari.
Naj se odbor vendar malo ozre po svetu, ali res ni mogoče najti poštene, nam ue sovražne, čeravno nemške tovarne ali trgovine?
Vsaka tvrdka bo z veseljem segla po ponudbi, kajti družba sv. Mohora in njena tiskarna potrebujeta ogromno množino papirja, tako da bi si skoraj prikladno ustanovili lastno tovarno za papir.
V imenu Slovencev iz te doline priporočam tedaj, da odbor družbe sv. Mohora stvar vzame v resen pretres, sicer bode nezadovoljnost rasla in to po pravici!
Iz Blagovice, 14. septembra. (Nekaj o šoli.) V Blagovici je bil šolski pouk po sklepu ces. kralj, okrajnega šolskega sveta v Kamniku dne 13. junija t. 1. ustavljen, in tedaj do konca tekočega šolskega leta, to je šest tednov, ni bilo šole. Učiteljska služba v Blagovici je bila potem razpisana do 5. avgusta, in oglasili so se trije kompetenti, ali c. kr. okrajni šolski svet niti v seji dne 8. avg. niti v zadnji seji dne 12. septembra ni hotel vsaj provizorično nastaviti učitelja na naši šoli, tako da bo zopet morala šola najmauj še šest tednov praznovati. Če pomislimo, da se kmet, ki mnogokrat res iz potrebe svojega otroka doma pri delu obdrži, denarno ali z zaporom kaznuje, ako otrok le par ur v šoli zamudi, moramo so res čuditi temu poslovanju c. kr. okrajnega šolskega sveta, ki zakrivi, da toliko časa, tri mesece (!) v šoli ni rednega pouka.
Opozorimo osobito velečastna gg. J. Kersnika in Murnika, kot uda okr. šolskega sveta, ki sta imenovana po deželnem odboru, da zastopata p 1 a-č u j o č e šolske občine, na te nepravilne razmere. Ker krajni šolski svet v Blagovici vkljub mnogim pismenim vlogam do c. kr. okr. in deželnega šolskega sveta nič ne opravi, primorani smo nastopiti pot javnosti, in dovoljujemo si vprašati visoki c. kr. deželni šolski svet, oziroma tudi visoko c. kr. deželno vlado, kaj misli ukreniti, da se ta zadeva vendar enkrat reši, sicer bomo objavili še druge stvari.
S Trebeinega, 14. septembra. Pri nas imamo zraven podružnice sv. Petra tik ceste, ki drži iz Mokronoga na Trebelno, starodavno kapelo (karnar), o katerej ljudje pripovedujejo, da sta v njej maše-vala ss. Mohor in Fortunat (drugi, da ss. Ciril in Metodij). Ta kapela je natančneje popisana v izvrstni knjigi „Stavbinski slogi" str. 80 in 81. Bila je že blizu razpadu; le trdni obok iz lahkega kamna in močno ukoreninjeno grmovje, ki je raslo na njem, zadrževalo je, da se ni sesula. Rasla je razun dru-zega grmičevja na nji breza, ki jo je pred nekimi leti nekdo posekal ter porabil pri vozu za oje. Zaraščena je vsaj do polovice na okrog z močnim bršljinom, ki ima deblo 73 cm debelo. Ta jo je oklepal kakor obroč, da se zunajni zid ni mogel razrušiti. Kedaj da ji je zmanjkalo strehe, nikdo ne pomni. Vprašal sem prilično 911etnega moža, če kaj ve povedati o njej. Rekel mi je, da ne pozna drugačne, kakoršna je sedaj, le toliko je slišal praviti, „da bi bila imela v njej maševati ss. Mohor in Fortunat." Koliko je na tem resnice, ne vem, vendar starih ustnih sporočil, menim, da ne smemo popolnoma zavreči. Na nasprotnem homcu pod sedanjo cesto stala je (že ob \Valwasorjevem času razpadla) graščina Gorenji Mokronog (Obernassenfuss). Neki človek mi je pravil, da je njegovega očeta oče pripovedoval, da je bil graščak nekdaj na vojski. Ko njega ni bilo doma, prišla sta v graščino dva mniha in prosila gospo, da bi smela za čas svojega bivanja v. tem kraju iz kapelice „ajdovske" bogove ven djati in po svoje službo božjo v njej opravljati. Gospa jima to dovoli. Kmalu potem pa pride poročilo od gospoda graščaka, kjer mej drugimi rečmi tudi vpraša, kaj se je doma pripetilo, odkar je z doma, ker mu vse tako po sreči gre. „V silnih nevarnostih sem bil* pa nič hudega me ni zadelo, vedno sem vesel." Gospa mu na to sporoči, kako in kaj. Na to pride odgovor, naj le omenjena mniha pridrži, da on pride nazaj; hoče jima napraviti poseben „ternpel", kjer bosta lahko opravljala po svoje službo božjo. Je li potem njima prepustil omenjeno kapelico, ali je sezidal sedanjo cerkev sv. Petra, kdo ve? Zanesljivih sporočil nimamo nič. Walwasor našteva podružnice fare sv. Petra na Gorenjem Mokronogu (Trebelnem) in imenuje med njimi tudi podružnico sv. Mihela „so aber nur eine Kapelle ist". Menda je to ravno ta kapela, o katerej pišem, kajti ob istem času so imeli v več krajih na pokopališču kapele sv. Mihela (fct. Jernej, Dobernič itd.)
Kdorkoli je že kedaj po tej poti šel na Trebelno, gotovo si je že iz radovednosti šel ogledat to za-
puŠčeuo svetišče. Tako sem tudi jaz dostikrat šel ogledovat ta starinski spomenik in pri taki priliki sem čul reči priprostega kmeta: „Ko bi se vendar hotel kdo podstopiti, da bi to kapelo popravil; je silno imenitna, tukaj se je najprvo na Kranjskem sv. maša brala. Kakor je hudo za denar, pa vendar bi dal kak goldinar." Dobro, pravim, poskusimo. Sv. Štefana dan je tukaj sv. maša (žegnanje) in napravimo darovanje; če bo kazalo, se bomo lotili, če ne, pa ne. Kako se je obneslo in kako so rasli prostovoljni doneski, razvidno je iz priloženega izkazka. Ljudje so pripeljali lesa, kar ga je bilo potreba, za vino in kruh sem jaz skrbel. Naprosil sera g. Ant. Belca iz Št. Vida nad Ljubljano, ki je zuan kot spreten mojster za take stavbe, naj si pride karnar ogledat, naj naredi potem načrt iu po njem tudi delo zvrši. On je prošnji ustregel in nam kapelo popravil tako, kakoršna je morala biti nekedaj. Zid smo dozidali meter visoko na okrog, daje s svodom enako visok, postavili strešni stol nanj in ga pokrili z močnim pocinkanim železnim ploščakom. Ker je kapela popoln krog, je seveda tudi streha okrogla, z lepo blizo 2 metra visoko „važno" in t meter visokim pozlačenim križem na vrhu. Apsida, ki je zraven prizidana, ima posebno streho polokrožno. S tem pa nikakor nočem reči, da je to nekdanje svetišče sedaj popolnoma popravljeno, ampak največ dela še čaka, notranja oprava. Za kar je bilo naj-potrebneje, smo skrbeli: da se nam ni vse skupaj zrušilo, kar bi se bilo po mnenji zidarjev gotovo v kratkem zgodilo, in bi bil tako ta ediui spomenik te vrste na Kranjskem uničen.
Ker je zid silno razmočen in vlažen, torej bo treba, da se kako leto prav nič ne popravlja, da se dobro posuši. Mej tem pa se vsem prijateljem sta-rinarstva in ljubiteljem hiše božje prav toplo priporočam, naj po svoji moči kaj pripomorejo, da se ta starinska stavba zopet posveti za opravljanje službe božje. Vsem dosedanjim podpornikom pa naj Bog stoterno povrne!
Imeli smo tukaj 4. dan avgusta meseca tudi čez 36 let zopet novo mašo, ki jo je daroval č. g. Josip Žagar. Prav lep nagovor imel je č. g. Hugolin Sattner. Letino moramo imenovati bolj slabo, kakor dobro, kajti črv je hudo škodoval na polji, toča pa in pdlež po vinogradih. Dobro, da davkov črv ne sne in toča ne pobije.	Franc Zoreč.
kapclan.
Dnevne novice.
(Lavantinski škof.) Nespodobno je že ugibanje liberalnih listov glede imenovanja novega la-vantiuskega škofa. Vsak teden u la „Tagespost" objavljajo imena novih kandidatov, „N. F. P." je celo naznanila dan, ko bode objavljeno imenovanje I. I. Ti listi hočejo objavljati zanimive novice, a s tem le žalijo dotične duhovnike. Tako so liberalni listi prvi hoteli vedeti, da je že imenovan velečast. opat Murnik, a da se je odpovedal. — Imenovanje la-vantinskega škofa je stvar solnograškega knezonad-škofa, ki ni vezan ne na terno-predlog ne na ozire izven občnih cerkvenih ukazov. Mi s svojega stališča želimo pravega apostolskega moža, ki je ob jed-nem prijatelj narodu.
(Občine, pozor!) Pod tem naslovom pišejo „Dol. Nov.": Zemljiški davek se odpiše po sedanjih postavah, če so toča, povodenj, požar ali plazovi poškodovali pridelke. Če je pa strupena rosa storila škodo, utegne finančno ministerstvo dovoliti odpis davkov, ako je vsled tega med kmetovalci nastala beda. Letos je gotovo taka revščina nastopila po Dolenjskem. V nekaterih krajih ljudje že lanskega vina niso mogli prodati ali pa so ga morali prodati pod ceno. Kar ga niso prodali, pokvarilo se jim jo v slabih kleteh. O vsem tem se je osebno prepričal g. poslanec Viljem Pfeifer. Zaradi tega je v imenu krškega, kostanjeviškega, novomeškega, metliškega in črnomaljskega okraja, katere zastopa v državnem zboru, vložil prošnjo na finančno ministerstvo, da bi se odpisal davek od vinogradov, ki so poškodovani po strupeni rosi. Poslanec je v posebnem poročilu na finančno ministerstvo poudarjal žalostno stanje vinogradov vsled trtne uši in strupene rose ter priporočal, naj se dovoli odpis davkov tistim občinam, ki se oglasijo. Ugodno vreme more še marsikaj škode popraviti in pospeševati zorenje grozdja. Občine naj bi enake vloge izročile pri svojih c. kr. davkarijah ali naznanile poškodovanje vinogradov po strupeni rosi okrajnim glavarstvom v ravno taki obliki, kakor če bi bili poškodovani po toči, povodnji itd.
(Koledar) kat. tiskovnega društva v Lju-bljani za I. 1890 je pričela danes razpošiljati „Kat. Bukvama." Lepo vezana knjižica, ki jo vsi gospodje društveniki prejmo brezplačuo in frauko, podaje zraven drugih koristnih reči „Imenik" za več ko 400 učencev. Odbor bodo koledar za 1890 poslal tudi onim gg. udom letnikom, ki so na dolgu z ud-nino, pričakovaje, da prilično poravnajo zastanek Tudi novi udje dobe koledar brezplačno, ako dosti kmalu pristopijo društvu. Neudom je lepa knjiga naprodaj v „Kat. Bukvami" za 1 gld. 20 kr.
(David Starčevič) je bil v petek izpuščen iz kaznilnice v Lepoglavi, kjer je presedel svojo kazen. Ko se je v petek večer pripeljal v Zagrob, pričakovali so ga na kolodvoru njegovi prijatelji, poleg teh pa tudi redarstveni uradniki z desetimi mestnimi stražniki. Tako je vrhovni načelnik svojemu milemu gostu pripravil tudi „službeni doček", kakor piše „Obzor". Iz Zagreba se je Starčevič odpeljal v Jasko.
(Velikanska dedščina.) Neki ruski, v Smolensku izhajajoči list poroča nastopno: Meseca marca t. I. je odpotoval ruski poročnik Jakob Lesi i v Avstrijo, da poizve o zapuščini svojega pred leti v Gradci umrlega sorodnika. V Gradci je Lesli zvedel, da je j tam pred tridesetimi leti umrl njegov sorodnik brez j otrok in zapustil okoli 8 milijonov premoženja. Z i razglasili po listih je dobil potrebne listine, s katerimi bode mogel „vzdigniti zaklad". Sedaj je odpotoval srečni dedič na Angleško, kjer je nekda „bogati stric" zapustil še večje premoženje.
(Z Bleda) se poroča, da je zdraviško uačel-ništvo izvolilo predstojnikom zdravišča g. Emerika M ay er j a.
(G. prof. dr. Vatroslav Jagič) je poklonil cesarski ruski knjižnici v Petrogradu do IGO lastnoročnih listov Dobrovskega, ki so za slovansko j filologijo in zgodovino velike važnosti. Ona pisma j izdaje učeni vseučiliški profesor v svojem časopisu i „Archiv für slavische Philologie."
(V Krškem) je blagorodna gospa Hočevarjeva dala na pokopališči zidati novo kapelo.
(V Pazinu) je bila dne 2. t. m. učiteljska skupščina za pazinski okraj pod predsedstvom c. kr. okraj-j nega nadzornika g. Ivana Kosa. Predsednik je na-i govoril skupščino v talijanskem in hrvatskem jeziku. ; Istotako so se prvikrat obravnavale šolske stvari v obeh jezikih, in hrvatski učitelji niso bili le priče in pasivno orodje, temveč so marljivo sodelovali.
(Premembe pri učiteljstvu.) Gdč. učiteljica L. K o š e n i n a je premeščena iz Dragatuša v Mokronog, g. St. Novak iz Crnmošnjic v Dragatuš.
(Izpred sodišča.) V sredo sta v Trstu stala pred sodiščem Avg. Rocco, odgovorni vrednik lista „II Piccolo" in tiskar J. Werk, ker sta dne 25. maja v drugič priobčila že prej konfiskovani članek o kon-sulu Durandu. Sodišče je obsodilo vrednika na 150 gl. in tiskarja na 100 gl. kazni.
(Ostanki francoske vojne ladije „Danac") bodo še nekaj dni razstavljeni v Trstu na „fondu" poleg ljudskega vrta, potem jih bodo prepeljali na pariško svetovno razstavo.
Raznoterosti.
—	Eden milijon ponarejenega denarja Rimsko glavno redarstveno ravnateljstvo naznanja, da je neka mejnarodna četa denarnih ponarejalcev za eden milijon lir tako izvrstno ponaredila bankovce po tisoč lir, da je preteklo več mesecev, predno se je to uradno dognalo. Pravijo, da je denar ponarejen na Španjskem.
—	Taki so Prusi! Bavarec zabavlja, če le more, zoper Prusa. Njegov navaden izraz je potem: „So san die Preussenl" V tem oziru pripoveduje „Freisinnige Zeitung" nastopno dogodbico: V bitki krog Orleansa leta 1870 je navstal ljut boj pri Or-besu, kateri so napadli skupno vojaki 4. bavarske brigade in 94. pruskega polka. Francozje so jih krvavo sprejeli. Neki pruski pešec je dobil krogljo v nogo ter je obležal na jako nevarnem kraji. Ne daleč od njega si je neki Bavarec, skrit za drevesom, zavezoval lahko rano. „Oh, bratec Bavarec, nesi me iz strelne črte!" Dobrovoljno ga je tovariš naložil na hrbet ter ga pripeljal v lazaret. V hrumu bitke pa ni zapazil, da je Prusa potoma zadela krogija v glavo. Prijavil je zdravniku, da je prinesel v nogo ranjenega Prusa. — „Kaj pa hočete," odgovoril mu je zdravnik, „mož je že davno mrtev. Prestreljeue ima skozi in skozi možgane." Osupnjen je Bavarec pogledal mrtvega tovariša ter rekel: .Taki so ti Prusi! Vedno imajo široka usta. Pravi mi Prus, da je samo v nogo ustreljen, pri tem je pa že davno mrtev!"
—	Nesreča v Antverpni. Ves svet se sedaj šo-le čudi, kako je bilo mogoče 300 metrov visoko švigajoči ogenj omejiti in rešiti mesto aii
1 vsaj bližnje dela mesta in ladije. V bližini je bi!o>
mestno skladišče, v katerem je ležalo	20.000 ton
petroleja. Da Antverpa ni daues velik	kup pepela in razvalin, zahvaliti se morajo le božji previdnosti in pa hladnokrvnosti požarne brambe.
Telegrami.
Sarajevo, 15. septembra. Včeraj biskup Buconjič prvostolnico posvetil ter govoril prod cerkvijo. Stranska oltarja sta posvetila knezoškof Miss i a in škof Marko vi č. Danes so slovesno prenesli v krasnem sprevodu presveti zakrament. Bila je slovesna sveta maša in ganljiv govor nadbiskupa Stadler j a. Vdeležba velika. Baron Appel je bil navzoč z uradniki in častniki, dalje osem škofov, trije opati, več kanonikov in do osemdeset duhovnikov. Navdušenje nepopisno; drugoverniki strme.
Praga, 10. septembra. Namestnik Thun jo danes posle prevzel.
Kisber, 16. septembra. Cesar jo zjutraj z nadvojvodami, pribočniki in mnogoštevilnim spremstvom na vajaližče odhajal. Minister Fejervary je moral zaradi bolehnosti doma ostati. Cesar bo jutri ob 4. uri popoludno odpotoval v Grödölö, od kodar bo dne 19., 20. in 21. t. m. nadzoroval sklepčne vaje 4. kora mej Budimpešto in Weitzenom.
Neapolj, 16. septembra. Preiskava zoper napadnika se nadaljuje. Priznal je, da je izvršil čin, ker je republikanec in nesrečen. Kakor je dokazano, ravnal jo premišljeno ter je obrusil kamenje, da bi kolikor moč smrtno zadel. Crispi jo dosedaj deset tisoč brzojavk dobil.
Pariz. 15. septembra. Kakor trdi „Soir", odpeljal se je Boulanger na otok Jersey. V ministerstvu notranjih zadev se bojo, da bo Boulanger nenadoma prišel v Pariz. Minister Constans je svoje potovanje v Toulouse odložil.
Listnica vredništva:
Brezimnemu dopisniku iz Lj.: Hodi u krevet!
Tnj ©i.
10. septembra.
Pri Hat.iču : Weiss, Rosenberg, Füderl jun., Markovski, Kulka in baron Lederer s soprogo z Dunaja. — Franc Stimer, c. kr. dvorni svetovalec, z Dunaja. — Zalaznik in Korošec iz St. Petra.
Pri Slonu: Ana liogdanovič, zasebnica in Fanzion z družino, iz Trsta. — Karol Phillip, trgovec, iz Kolina.
Umrli so:
12.	septembra. Jera Venišnik, krojačeva vdova, 47 let, Rožne ulice 9, fibroma uteri.
13.	septembra. Marija Urbančič, paznikova žena, 45 let (Jesta na južno železnico i. srčna hiba.
Vremensko sporočilo.
Cas
Stanje
nnA7nvania ■ znlkomcni 1 toplomera opazovanja v mm , p() Colï(.u
Veter
14
7. u. zjut.i 2. u. pop.j 9. u. zveč.l
735 2 i
735	6 I
736	8 I
t 7. u. zjut. loj 2. u. pop. 9. u. zvec.
734!) 732 5 735 2
T4-0 17 2 14-8 12-6 17 0 10 6
brez v. si. vzh.
zap.
g u
.5 3 ~ Vreme J2§
o ^ <-
H rt
I o
megla oblačno
oblačno
000
1 20
dež
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 16. septembra.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	83	gl. 60 kr.
Srebrna „ 5% „ 100 „ „ 16 % „	84	„ 50 „
j 5% avstr. zlata renta, davka prosta . . .	110	„ 20 „
i Papirna ronta, davka prosta......99	„ 55 „
Akcije avstr.-ogerske banke......912	„ — „
Francoski napoleond..................9	„ 48'/j „
Cesarski cekini ....................5	„ 67 „
Nemško marke ..........58	„ 32"2 „
I si. vzh. I del. jasno
Srednja temperatura obeh dni 15 5° in 13-7" za 13" nad in 0'2° pod normalem.
Zahvala.
Nezmožni, da bi se vsakemu posamezniku zahvaljevali, čast nam je tem potom vsem, ki so se mej boleznijo iu pri pogrebu spominjali ranjkega gospoda
Josipa Kramer-ja,
izreči najtoplejšo zahvalo.
Posebno pa se zahvaljujemo polnošte-vilno došlun gospodom stanovskim tovarišem, gospodu ŠKofjeloškemu župauu, vsemu občinskemu zastopstvu, tukajšnjemu meščanstvu, prečastitemu uršulinskemu konventu, gg. pevcem za pretresujoče petje, kakor tudi za mnoge, dragemu pokojniku podarjene vence.
V ŠKOFJI LOKI, dne 14. sept. 1889.
Žalujoči ostali.
(i)
Prostovoljna razprodaja.
Podpisana daje slavnemu občinstvu na znanje, da bode v torek dne 24. sept. t. I. na svojem posestvu v Medvodah in na Svetji
iz prostovoljne roke pri očitni dražbi prodajala
vsakovrstno blago in orodje
kot n. pr.: okoli 600 stotov mrve, blizo 400—500 veder vina, malih in velikih sodov za 3000 veder, raznovrstnih težkih in lahkih vozov, veliko konjske in volovske oprave, suhega lesa za mizarska in ko-larska dela, verig in druge železnine ter sploh različnega gospodarskega orodja itd.
(3-1)
Maria Jamnik p. d. Tosenca.
XXXXXXXXXXXXXXXXXX
| Brata Elicrl, g
X Izdelovalca oljnatih barv, flrnežev, lakov g K	in napisov.
X Pleskarska obrt za stavbe in meblje.
X	K-J a» H» H.i so u sa,
ft za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. i.
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse M v nj'i" stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje ceno.
Posebno priporočilne za prekupee so oljnate barve ^ v ploščevinastih pušicah (Bleehbuohsen) v domačem fr lanenem oljnatem firneži najflneje naribane in bolišo
nego vse te vrste v prodajalnah.	(14) w
^ iCouilf« mi znlitcrniijo.
XXXXXXXXXXXXXXXXMX
Nič več mokro noop ali trdo usnje!
I. Bendiks iz Št. Valentina na Spodnjem Avstrijskem ima izk\jučno pravico v Avstro-Ogerski za ¡zdelo-vanje c. kra. priv. uepremočljive

hranilne masti za usnje
-ma

a
■ulje
katere vspehi so potrjeni s stotinami spričeval. Cone: cel; škatlja 1 gld., ' škatlje 50 kr., 1 , škatljo 25 kr., >„ škatli 12' 2 kr.
Za likanje usnja priporoča ravnokar patentovano
hranilno tinkturo za u saj s
ne lak za usnje ali momentni lik, tudi no apretura za usnje, marveč bolj oljnato likalno črnilo, katero jo preskusilo e. kr. državno vojno ministerstvo ter dovolilo, da se sme rabiti z» usnje v c. kr. armadi. Cene: 1 kilo 1 gld. 20 kr., 1 steklenica št. 1: 1 gld., št. 2: 40 kr., št. 3: 20 kr. Razprodajalcem rabat. Dobiva se v vseh večjih krajih monarhije, v Ljubljani pri gg. Schusnigu & Weberju in A. Krisperjui — Sva iiuo pred ponarejanji! Prosi so za ponudbe v razprodajanjo, kjer še ni založb.	(30—]!J>
in pouku.
1 11
SVET
ZABAVI IN POUKU
M. Gerber v Ljubljani
(.ios. O. <jrei»l>ei')
priporoča za šolsko leto 1880|i)()
knjige za ljudske šole,
kakor tudi vsakovrstno šolsko pisalno in risarsko orodje.
^T* Izkazi o šolskih knjigah dobivajo se
brezplačno, g	(5_2)
g I
Zobolek, prašek in pasta za zobe
preč. oo. Benediktincev
opatije Soiilac (Gii-omlo). Dom MAGUELONNE, prijor.
Največje odlikovanje: dve zlati svetinji: Jivu-setj JSSO, London /S'iS /.
Iznajdeno leta	P° P^ijoiji Pierrc Boursaud.
Vsakdanja raba zoboleka oo. Benediktincev (po nekoliko kapljic na vodi) ozdravi in zabrani gnji-tobo zob, jih obeli in utrjuje; okrepčuje in popolno ozdravi čel usti.
Zaros moiino u«trc/.emo našim p. n. ('•¡tatnljern, npozoflijo na to starodavno t«r prekoristno iznajdbo — najboljši in edini lek proti zobobolu.
Tvrdka gEClHIV
Bordeaux
(Francija) & 10*.
Kuc Croix de Segiie.v 100
Ustanovljena lota 1807. Dobiva se v vseh lel.arnali in prodajal ni ca h dlHav.	(5)

Vsi stroji za kmetijstvo in vinorejo!
Stiskalnice in mlini za olive, vinske iu sadne stiskalnice, mlini za grozdje in sadje
najnovejia sestava v raznih velikostih.
Mlatilnice, čistilnice in vitala,	stroi
za ropkanje turšice, sejalniki,	orala
itd. itd. Sušilne priprave za	sadjo in sočivje.
Škoporeznice v največji izbiri prodaja izvrstno izgotovljone in po tovarniških cenah
IG. HELLER, Dunaj,
PrfttorstrnNse 78 Katalogi in vsako pojasnilo mi zalite-viiuje ir m t is in frank».
ilazprodnjalceiu najugodnejši pogoji.	(20)
Sposobni zastopniki se iščejo ter dobro plačajo. "^H