štirinajstdnevnik
sreda, 6. avgusta 2014
letnik 5, št. 15-16
cena: 3,99 €
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Odlomek iz romana  
pred izidom
Drago Jančar:  
V temni zarji
Dunaj brez cesarstva
V bistvu je vse v redu
Pisma med  
Berlinom in Toskano
Mimi Podkrižnik  
in Vladimir P. Štefanec
Umetnost,  
tehnologija in jaz
Selfi Božidarja Jakca
Pravica
v sliki in besedi
No Vi ilu StriraN i izDaJi  
HlaP ca JerN eJa  
iN ŽiValS ke far Me
 Delo in Nedelo s prilogami od 30. 6. do 31. 8. 2014 
na večini prodajnih mest že na dan izida v večjih
hrvaških počitniških krajih.
Delo, d. d., Dunajska 5, 1509 Ljubljana, 576473
Na dan izida tudi v Istri, 
Dalmaciji in na otokih
www.delo.si
 6. avgusta 2014
3
Vsebina
Vse pravice so pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli medi-
ju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira.
Časopis Pogledi izhaja dvakrat mesečno, julija, avgusta in decembra pa enkrat mesečno dvojna številka. Letna naročnina s 
25-odstotnim naročniškim popustom je 49,35 EUR z DDV, za naročnike Dela in Nedela s 40-odstotnim naročniškim popu-
stom pa 39,47 EUR z DDV. V naročnino je vključena dostava na dom na območju Slovenije. Letna naročnina za tujino zajema 
naročnino in pripadajočo poštnino. Odpovedi naročnine sprejemamo samo v pisni obliki; odpovedi, prejete do 25. v mesecu, 
upoštevamo ob koncu meseca oz. ob koncu obdobja, za katero je plačana naročnina. Cenik in splošni pogoji za naročnike so 
objavljeni na www.etrafika.delo.si .
Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo 
Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta 
Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.
štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo
izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu
Pogledi issn 1855-8747
Leto 5, številka 15-16
odgovorni urednik: Boštjan Tadel
namestnica odgovornega urednika:  
Agata Tomažič
lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak
stalni sodelavec: Matic Kocijančič
fotografija: Jože Suhadolnik
tehnični urednik: Matej Brajnik
oblikovna zasnova: Ermin Međedović
oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja
naslov uredništva 
Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana
T: 01/4737 290
F: 01/4737 301
E: pogledi@delo.si
S: www.pogledi.si
izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana
predsednica uprave Dela, d. d.: Irma Gubanec
tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče
naročnine in reklamacije: 
T: 080/11 99, 01/4737 600, E: narocnine@delo.si
direktorica trženja
Dragica Grilj, T: 01/47 37 463, F: 01/47 37 504, 
E: dragica.grilj@delo.si
Oglasno trženje, Dunajska 5, Ljubljana: 
T: 01/47 37 501, F: 01/47 37 511, E: oglasi@delo.si
skrbnica blagovne znamke: Monika Povšič, 
T: 01/473 74 35, F: 01/473 74 06, E: monika.povsic@delo.si 
direktorica marketinga
Dolores Podbevšek Plemeniti, T: 01/47 37 580, 
F: 01/47 37 406, E: dolores.plemeniti@delo.si
tisk: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, Tiskarsko središče
število natisnjenih izvodov: 6000
4 DEJANJE
Uroš Grilc, minister za kulturo v odstopu
ZVON
5 Veš, pisatelj, svoj dolg do izbrisanih?
Gabriela Babnik ocenjuje roman Mihe Mazzinija Izbrisana, »suveren, s svojevrstno 
vehemenco izpisan roman o izbrisanih«.
6 Kundera ne more iz svoje kože
Čeprav se je v francoščini pišoči češki pisatelj Milan Kundera zaobljubil, da ne napiše 
nobenega romana več, so ga pri častitljivih štiriinosemdesetih letih znova zasrbeli 
prsti. Romaneskni scherzo Slavje nepomembnosti je prebral Jaroslav Skrušný.
7 Gospa Radojka
Že več kot pet let je, kar nas je zapustila izjemna prevajalka in pronicljiva 
intelektualka, »žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava« Radojka Vrančič, ki 
bi ob koncu avgusta praznovala rojstni dan. Spominja se je Aleš Berger.
8 Kljub vsemu nisem pesimist 
Stanislav Koblar se je pogovarjal s Klemnom Ramovšem, ki na področju stare 
glasbe že več kot tri desetletja deluje kot interpret, pedagog in kulturni menedžer.
9 Odlični rekviem in dve maši
Meja med Slovenijo in Italijo čedalje bolj izginja. To je dokazalo tudi sodelovanje 
slovenskih in italijanskih glasbenikov, ki so s koncertom obeležili stoto obletnico 
začetka 1. svetovne vojne. Piše Tomaž Gržeta.
10 Namesto erotike – ljubezen
Novi stripovski album Iztoka Sitarja prinaša deset krajših zgodb, ki se v nekaterih 
primerih navdihujejo pri literarnih predlogah slovenskih pisateljev (Möderndorfer, 
Pintar, Tavčar). Ocenjuje ga Gašper Rus.
11 Emancipirane da, svobodne ne
Knjiga Ane Frank Feminizem in islam 
po mnenju Maje Šučur prinaša tehtno 
kritiko homogenizirajočih interpretacij 
muslimanskih žensk in utemeljeno mehko 
kritiko paradigme zahodnega feminizma.
12 Danes mene, jutri tebe
Andrej Koritnik s pomočjo Cankarja 
in Orwella o tem, zakaj večno vračanje 
enakega ni le lastnost mitologij, ampak 
tudi politike in filozofije.
14 Dnevi poezije in vina
Predstavljamo osrednje goste festivala: s 
portretoma Elke Erb in Tomasa Venclovo, 
s Svetlano Makarovič pa se je pogovarjala 
Katja Perat.
17 POTOPIS
Dunaj od AO do EU
Dunaj je bil pred okroglim stoletjem mesto, v katerem so se v marsičem začrtale 
smernice prihodnjega razvoja evropske umetnosti in znanosti. Do leta 1914 je 
bil prestolnica nadnacionalne državne tvorbe, katere del smo bili tudi Slovenci. 
Obiskala ga je Agata Tomažič.
21-24 DIALOGI
Eksperiment se je izčrpal pred pol stoletja
Pogovor s poljskim skladateljem Krzysztofom Pendereckim
Večina slovenskih tekem je prirejenih
Pogovor z režiserjem Tonijem Cahunkom
25 IZ OČI V OČI
Mimi Podkrižnik & Vladimir P. Štefanec
31 ESEJ
Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti
32 KRITIKA
KNJIGA: Anja Golob: Vesa v zgibi (Tanja Petrič)
KNJIGA: Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (Ana Schnabl)
KNJIGA: Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat (Anja Radaljac)
KINO: Zora planeta opic, r. Matt Reeves (Denis Valič)
Koncert: Boris Berezovski: klavirski recital (Tomaž Gržeta)
PLOŠČA: Paco de Lucía: Canción Andaluza (Sara Virk)
34 AMPAK
Alenka Puhar dopolnjuje kolumno Marka Crnkoviča, Igor Grdina odgovarja Jerneju 
Kosiju, Vlasta Vičič z JAK pa se odziva na članka Eve Vrbnjak in Boštjana Tadla.
36 LITERATURA
Drago Jančar: V temni zarji; odlomek iz prihajajočega romana 
38 BESEDA
Rok svetlič: Simbolna vrednost primera patria za slovensko pravno kulturo
39 MCENZIJE
Marko Crnkovič: Foto Jakac: Vizualije od paleolitika do Instagrama
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Drago Jančar:  
V temni zarji
Odlomek iz romana 
pred izidom
Dunaj brez cesarstva
V bistvu je vse v redu
Pisma med  
Berlinom in Toskano
Mimi Podkrižnik  
in Vladimir P. Štefanec
Selfi Božidarja Jakca
Umetnost,  
tehnologija in jaz
Pravica
v sliki in besedi
NOVi il UstriraN i izdaji  
HlaP ca j erN eja  
iN ŽiValske farM e
NASlo VNIcA
Nedavno sta pri Mladinski knjigi izšli novi izdaji Hlapca 
Jerneja in Živalske farme. cankarjevo besedilo je ilustriral 
Damijan Stepančič (na naslovnici), orwellovo utopijo pa 
Peter Škerl.



 6. avgusta 2014
3
Vsebina
Vse pravice so pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli medi-
ju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira.
Časopis Pogledi izhaja dvakrat mesečno, julija, avgusta in decembra pa enkrat mesečno dvojna številka. Letna naročnina s 
25-odstotnim naročniškim popustom je 49,35 EUR z DDV, za naročnike Dela in Nedela s 40-odstotnim naročniškim popu-
stom pa 39,47 EUR z DDV. V naročnino je vključena dostava na dom na območju Slovenije. Letna naročnina za tujino zajema 
naročnino in pripadajočo poštnino. Odpovedi naročnine sprejemamo samo v pisni obliki; odpovedi, prejete do 25. v mesecu, 
upoštevamo ob koncu meseca oz. ob koncu obdobja, za katero je plačana naročnina. Cenik in splošni pogoji za naročnike so 
objavljeni na www.etrafika.delo.si .
Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo 
Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta 
Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.
štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo
izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu
Pogledi issn 1855-8747
Leto 5, številka 15-16
odgovorni urednik: Boštjan Tadel
namestnica odgovornega urednika:  
Agata Tomažič
lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak
stalni sodelavec: Matic Kocijančič
fotografija: Jože Suhadolnik
tehnični urednik: Matej Brajnik
oblikovna zasnova: Ermin Međedović
oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja
naslov uredništva 
Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana
T: 01/4737 290
F: 01/4737 301
E: pogledi@delo.si
S: www.pogledi.si
izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana
predsednica uprave Dela, d. d.: Irma Gubanec
tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče
naročnine in reklamacije: 
T: 080/11 99, 01/4737 600, E: narocnine@delo.si
direktorica trženja
Dragica Grilj, T: 01/47 37 463, F: 01/47 37 504, 
E: dragica.grilj@delo.si
Oglasno trženje, Dunajska 5, Ljubljana: 
T: 01/47 37 501, F: 01/47 37 511, E: oglasi@delo.si
skrbnica blagovne znamke: Monika Povšič, 
T: 01/473 74 35, F: 01/473 74 06, E: monika.povsic@delo.si 
direktorica marketinga
Dolores Podbevšek Plemeniti, T: 01/47 37 580, 
F: 01/47 37 406, E: dolores.plemeniti@delo.si
tisk: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, Tiskarsko središče
število natisnjenih izvodov: 6000
4 DEJANJE
Uroš Grilc, minister za kulturo v odstopu
ZVON
5 Veš, pisatelj, svoj dolg do izbrisanih?
Gabriela Babnik ocenjuje roman Mihe Mazzinija Izbrisana, »suveren, s svojevrstno 
vehemenco izpisan roman o izbrisanih«.
6 Kundera ne more iz svoje kože
Čeprav se je v francoščini pišoči češki pisatelj Milan Kundera zaobljubil, da ne napiše 
nobenega romana več, so ga pri častitljivih štiriinosemdesetih letih znova zasrbeli 
prsti. Romaneskni scherzo Slavje nepomembnosti je prebral Jaroslav Skrušný.
7 Gospa Radojka
Že več kot pet let je, kar nas je zapustila izjemna prevajalka in pronicljiva 
intelektualka, »žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava« Radojka Vrančič, ki 
bi ob koncu avgusta praznovala rojstni dan. Spominja se je Aleš Berger.
8 Kljub vsemu nisem pesimist 
Stanislav Koblar se je pogovarjal s Klemnom Ramovšem, ki na področju stare 
glasbe že več kot tri desetletja deluje kot interpret, pedagog in kulturni menedžer.
9 Odlični rekviem in dve maši
Meja med Slovenijo in Italijo čedalje bolj izginja. To je dokazalo tudi sodelovanje 
slovenskih in italijanskih glasbenikov, ki so s koncertom obeležili stoto obletnico 
začetka 1. svetovne vojne. Piše Tomaž Gržeta.
10 Namesto erotike – ljubezen
Novi stripovski album Iztoka Sitarja prinaša deset krajših zgodb, ki se v nekaterih 
primerih navdihujejo pri literarnih predlogah slovenskih pisateljev (Möderndorfer, 
Pintar, Tavčar). Ocenjuje ga Gašper Rus.
11 Emancipirane da, svobodne ne
Knjiga Ane Frank Feminizem in islam 
po mnenju Maje Šučur prinaša tehtno 
kritiko homogenizirajočih interpretacij 
muslimanskih žensk in utemeljeno mehko 
kritiko paradigme zahodnega feminizma.
12 Danes mene, jutri tebe
Andrej Koritnik s pomočjo Cankarja 
in Orwella o tem, zakaj večno vračanje 
enakega ni le lastnost mitologij, ampak 
tudi politike in filozofije.
14 Dnevi poezije in vina
Predstavljamo osrednje goste festivala: s 
portretoma Elke Erb in Tomasa Venclovo, 
s Svetlano Makarovič pa se je pogovarjala 
Katja Perat.
17 POTOPIS
Dunaj od AO do EU
Dunaj je bil pred okroglim stoletjem mesto, v katerem so se v marsičem začrtale 
smernice prihodnjega razvoja evropske umetnosti in znanosti. Do leta 1914 je 
bil prestolnica nadnacionalne državne tvorbe, katere del smo bili tudi Slovenci. 
Obiskala ga je Agata Tomažič.
21-24 DIALOGI
Eksperiment se je izčrpal pred pol stoletja
Pogovor s poljskim skladateljem Krzysztofom Pendereckim
Večina slovenskih tekem je prirejenih
Pogovor z režiserjem Tonijem Cahunkom
25 IZ OČI V OČI
Mimi Podkrižnik & Vladimir P. Štefanec
31 ESEJ
Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti
32 KRITIKA
KNJIGA: Anja Golob: Vesa v zgibi (Tanja Petrič)
KNJIGA: Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (Ana Schnabl)
KNJIGA: Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat (Anja Radaljac)
KINO: Zora planeta opic, r. Matt Reeves (Denis Valič)
Koncert: Boris Berezovski: klavirski recital (Tomaž Gržeta)
PLOŠČA: Paco de Lucía: Canción Andaluza (Sara Virk)
34 AMPAK
Alenka Puhar dopolnjuje kolumno Marka Crnkoviča, Igor Grdina odgovarja Jerneju 
Kosiju, Vlasta Vičič z JAK pa se odziva na članka Eve Vrbnjak in Boštjana Tadla.
36 LITERATURA
Drago Jančar: V temni zarji; odlomek iz prihajajočega romana 
38 BESEDA
Rok svetlič: Simbolna vrednost primera patria za slovensko pravno kulturo
39 MCENZIJE
Marko Crnkovič: Foto Jakac: Vizualije od paleolitika do Instagrama
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Drago Jančar:  
V temni zarji
Odlomek iz romana 
pred izidom
Dunaj brez cesarstva
V bistvu je vse v redu
Pisma med  
Berlinom in Toskano
Mimi Podkrižnik  
in Vladimir P. Štefanec
Selfi Božidarja Jakca
Umetnost,  
tehnologija in jaz
Pravica
v sliki in besedi
NOVi il UstriraN i izdaji  
HlaP ca j erN eja  
iN ŽiValske farM e
NASlo VNIcA
Nedavno sta pri Mladinski knjigi izšli novi izdaji Hlapca 
Jerneja in Živalske farme. cankarjevo besedilo je ilustriral 
Damijan Stepančič (na naslovnici), orwellovo utopijo pa 
Peter Škerl.



4
dejanje
 6. avgusta 2014
Kultura živi  
od notranjega dialoga
bOŠTJAN TADEL
o
dhajajoči minister za kulturo dr. Uroš Grilc je 
bil v primerjavi z večino svojih svojih pred-
hodnikov deležen večinoma naklonjenega 
odnosa tako samih kulturnikov kot medijev. 
Verjetno je bilo to posledica tako izrazito ak-
tivnega pristopa k ministrovanju kot bogatih 
izkušenj v kulturni politiki: Grilc je namreč po doktoratu 
iz filozofije najprej nekaj let služboval na ministrstvu kot 
strokovnjak za področje knjige, nato pa je bil dobrih šest 
načelnik oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana, kjer 
je med drugim vodil projekt Svetovna prestolnica knjige 
2010. Dediščina njegovega ministrovanja v vladi Alenke 
Bratušek bo Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki 
je v julija izšel tudi v knjižni obliki, z njim pa smo sprego-
vorili predvsem o več drugih zakonskih pobudah, ki zaradi 
padca vlade leto in pol pred zaključkom mandata niso bile 
speljane do konca.
Pred dvema letoma ste na vprašanje »Kaj bi bila vaša prva 
poteza, če bi postali minister za kulturo?« odgovorili: »Odprl 
bi kar najširšo javno razpravo, katere cilj bi bil nov nacio-
nalni program za kulturo kot ključni strateški dokument na 
področju kulture. Vedeti moramo, kam hočemo priti, potem 
je šele mogoče načrtovati kakovostne ukrepe.«
Kaj bi rekli, smo prišli do zavedanja, kakšne spremembe 
potrebujemo oziroma kakšne si želimo? Ne toliko na mini-
strstvu kot v najširši kulturni javnosti?
Rekel bi, da smo to, kar sem »kuvertiral«, tudi res nare-
dili: razprava je bila, njen rezultat je bil praktično soglasni 
sprejem Nacionalnega programa za kulturo 2014–17 (NPK) 
v parlamentu lani konec novembra. Zlasti pomembno se mi 
zdi, da smo odprli javno razpravo, saj so bile v zadnjih letih 
pred začetkom našega mandata s tem težave.
V nasprotju s prejšnjimi ta NPK zelo natančno kaže, kam 
si želimo, tako na posameznih področjih kot glede gene-
ralnih kulturnopolitičnih usmeritev. V njem so nastavki 
za spremembe zakonodaje glede vsebinskih prioritet, ki jih 
zasledujemo z različnimi instrumenti kulturne politike, 
predvsem pa določa sodelovanje stroke in civilne družbe 
pri oblikovanju kulturne politike – s prvim dnem na po-
novno samostojnem ministrstvu smo začeli krepiti dialog 
s civilno družbo in strokovno javnostjo: ustanovljeni sta bili 
dve dialoški skupini, za trajni dialog z nevladnim sektorjem 
v umetnosti in kulturi ter za obravnavo vprašanj, poveza-
nih s statusom samozaposlenih v kulturi, s spremembami 
ustanovnih aktov Filmskega studia Viba Film, Cankarjevega 
doma, Javne agencije za knjigo in Slovenskega gledališkega 
inštituta pa smo v njihovih svetih zmanjšali vlogo politike, 
obratno sorazmerno pa povečali vlogo stroke – vpeljali smo 
nov model angažiranja članov svetov na način, da se stroka 
sama imenuje in tako prevzema jasno odgovornost. Okrepili 
smo tudi dialog z lokalnimi skupnostmi, ki je rezultiral v 
rešitvi že dalj časa trajajočih odprtih vprašanj upravljanja 
in prezentacije javne kulturne infrastrukture (na primer 
Dominikanski samostan, grad Turnišče, grad Kostel).
Novi model kulturne politike je bil v NPK že zelo jasno 
orisan, seveda je pa veliko konkretnega dela še pred nami. 
Leto in pol za strukturne spremembe ni dovolj, sploh skladno 
z NPK, ki zdaj velja šele dobro polovico leta.
Se vam zdi, da se s tem strinjajo tudi akterji slovenske 
kulture? Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je za 
Poglede leta 2012 izjavil, da je »kulturno-umetniška elita 
hudo, hudo soodgovorna za sedanje stanje, ker ji to stanje 
maksimalno ustreza«. 
Bi rekli, da je ta elita dve leti pozneje kaj bolj pripravljena 
na spremembe?
Dejstvo je, da so se v teh dveh letih stvari glede financiranja 
kulture zelo spremenile tako po javnofinančni kot po tržni 
plati, zato sem prepričan, da se neizogibnosti sprememb 
danes vsi zavedajo. Leta 2009 je bil proračun ministrstva za 
kulturo 210 milijonov evrov, letos pa smo pri 165,7 – to pome-
ni, da se mora nujno nekaj premakniti v načinu razmišljanja, 
delovanja in povezovanja zlasti znotraj javne službe.
Smo pa seveda tudi pred zelo konkretnimi odločitvami 
o tem, kaj pravzaprav hočemo z javnim sektorjem, koliko 
javnih kulturnih dobrin želimo imeti in kako nameravamo 
za to poskrbeti, tako na ravni občin kot države. Časi so se res 
spremenili in mislim, da je zavedanje med kulturniki o tem, 
da poti nazaj ni, kar zelo jasno. Rekel bi, da to velja za ves 
javni sektor, tudi recimo za šolstvo, zdravstvo in tako naprej: 
od javnega sektorja danes zahtevamo več, kar je absolutno 
prav, moramo se pa zavedati, da so za takšno delovanje 
potrebni ustrezni temelji.
V kulturi smo na vsebinski ravni poskušali veliko nare-
diti v smeri odpiranja javnega sektorja ter povezovanja z 
nevladnimi organizacijami in ostalimi producenti, kar se 
mi zdi zelo pomembno, saj se tako javni sektor od zunaj 
dinamizira in tudi programsko kvalitativno krepi. V tem 
procesu je ključen seveda sprejem novega Zakona o uresni-
čevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), pri katerem nas 
je čas prehitel – je pa tako daleč, da ga bo novi minister dobil 
v primopredajnem zapisniku skupaj z novim Zakonom o 
medijih in osnutkom ključnih sprememb Zakona o varstvu 
kulturne dediščine. Prav ti akti prinašajo ključne spremembe 
v delovanju kulturne sfere.
Seveda pa to ni vse: bistveno se mi zdi, da smo v tem času 
kulturno politiko uspeli prestaviti v bistveno širši kontekst. 
Doslej je kultura pri nas obsegala to, kar je Jože Vogrinc 
povzel v maksimi: »Kultura je to, kar financira ministrstvo 
za kulturo.« Nam je preboj iz tega mentalnega okvira uspel 
z Zakonom o enotni ceni knjige, s katerim smo pomemben 
segment kulturnega trga, knjižnega, začeli regulirati s ciljem 
kar najbolj optimalnih rezultatov, pa tudi večje trdnosti zalo-
žniške panoge ter večje dostopnosti knjige. Pri tem je treba 
vedeti, da je šlo za precejšen mentalni premik v dojemanju 
kulturne politike ter njenega razmerja do gospodarske in 
finančne politike ter do vprašanj konkurenčnosti na trgu. S 
tem zakonom smo se pridružili tistim evropskim državam, 
ki dejansko stojijo na stališču, da je treba kulturno politiko 
izvajati celovito in aktivno. 
Drugi podoben projekt, ki ga je vlada potrdila in vložila v 
parlamentarno proceduro, pa je Zakon o Slovenskem avdiovi-
zualnem centru (SLA VC). Ta vpeljuje nov tip odgovornosti in 
zaveze za podporo financiranja filmske kulture in produkcije 
ne zgolj s strani države, temveč vseh tistih, ki na tem trgu 
delujejo in kakorkoli profitirajo od avdiovizualne produk-
cije. SLA VC bo prinesel podvojitev financiranja slovenske 
filmske produkcije, z davčnimi spodbudami tudi bistveno 
bolj ugodno okolje za tuje producente, ki snemajo pri nas, 
bistveno pa je, da bodo v njegovem delovanju vključeni vsi 
deležniki na filmskem področju v Sloveniji.
Ta dva primera jasno kažeta in v praksi zarisujeta nov 
kulturnopolitični model s posegom na kulturne trge ter s po-
vezovanjem javnega interesa in tržnega delovanja – cilj pa je 
tako okrepiti kulturno produkcijo kot njeno dostopnost.
Pred dvema letoma, ko sta kulturni resor vodila super-
minister Žiga Turk in državni sekretar za kulturo Aleksander 
Zorn, ste dejali: »Turk in Zorn nista dovolj za posodobitev 
javnega sektorja, ključni so drugi ministri, tu so ključni resorji 
javne uprave, dela in na koncu financ; še več, če tega za svoj 
projekt ne vzame premier, se to ne bo zgodilo.« 
Bi rekli, da ste vi v tej vladi imeli takšno podporo?
Ja, očitno, saj sem uspel spraviti skozi vladno proceduro 
zelo pomembne zakone. In to je bistvena razlika od prejšnjih 
mandatov. Trije ministri v zadnjem desetletju se tako am-
bicioznih projektov niti lotili niso, kaj šele, da bi jih spravili 
do vlade ali celo do parlamenta.
Povedal vam bom primer s seje vlade, ko smo razpravljali 
o enotni ceni knjige in SLA VC-u. Minister za finance je 
rekel: »Nikakor ne bom nasprotoval sprejemu programa, 
vas pa opozarjam, da s tem uzakonjamo zunajproračunsko 
financiranje filma in dajemo podlago za drugačno reguliranje 
knjižnega trga.« Vedeti morate, da je to res velik mentalni 
premik – enotna cena knjige je bila uzakonjena, SLA VC pa 
čaka novo vlado in če mu ta ne bo nasprotovala, ga parla-
ment lahko sprejme v dveh mesecih. Nujno bi bilo, da se to 
zgodi čim prej, saj bi tako z začetkom leta 2015 že delovali 
po njem in s tem načrtovali bistveno večjo produkcijo. Tej 
nalogi Slovenski filmski center ni kos.
Vsekakor torej lahko potrdim, da sem imel vso pod-
poro vlade. Po sprejetju NPK sem kolege v vladi prosil za 
»kredit«, saj smo uvajali res drugačno politiko, kot smo je 
bili doslej vajeni. Pojasnil sem jim, da sta oba zakona, ki 
smo ju na vladi potrdili, za dotedanjo politiko »čudaška«, 
natanko to besedo sem uporabil, sta »čudaška«, vendar sta 
nujna, če res želimo reformirati področje kulture in mu dati 
ustrezno spodbudo. Pri tem sem izhajal iz zavedanja, da 
bo s proračunom težko – in vlada me je soglasno podprla. 
To je bilo seveda mogoče le tako, da smo na ministrstvu 
res zavihali rokave in prišli z zelo konkretnimi rešitvami 
in z izdelanimi ter skozi javno razpravo usklajenimi za-
konskimi predlogi. 
Od daleč se zdi, da sta tako enotna cena knjige kot SLAVC 
sorazmerno brez večjih težav prišla skozi javno razpravo in 
usklajevanje. V zvezi z ZUJIK pa se bo verjetno treba soočiti 
s sindikati, ki veljajo za zelo trde pogajalce. Kaj pričakujete 
od te javne razprave?
Sprejemanje SLA VC-a je bilo vse prej kot gladko. S filmarji 
smo gradivo usklajevali še po tem, ko ga je vlada že potrdila. 
Na drugi strani pa smo z močnimi telekomunikacijskimi lobiji 
iskali ustrezno razmerje med posegom v ustavno pravico do 
gospodarske pobude in uresničevanjem javnega interesa v 
slovenski filmski kulturi. Rešitev v zakonu zadovolji oboje 
in je vzdržna.
Dr. Uroš Grilc, minister za kulturo v odstopu
Foto Jože Suhadolnik
Sicer pa gre pri novem ZUJIK-a za klasično 
zgodbo, javna razprava bo pokazala, kako 
daleč si upamo iti v smislu dinamizacije in 
drugačnih tipov zaposlitev, ki jih urejata 
krovna zakonodaja in specialni zakon na 
našem področju. Je pa zakon le ena zgodba: 
v NPK smo v delu, ki se ukvarja s trgom dela, 
orisali, kako si vse skupaj predstavljamo. 
Ključni cilj je, da na področju kulture pove-
čamo število vseh zaposlenih, ki danes šteje 
približno 24.000 zaposlenih. Pri tem smo 
zelo resni: prav povečanje števila zaposlenih 
bo ključni indikator uspešnosti reforme.
Javni sektor, ki šteje v kulturi 6300 ljudi, se 
v skladu z veljavnim dogovorom s sindikati 
ne bo povečeval, temveč zmanjševal za od-
stotek letno. Zelo pomembno bo omogočiti 
zaposlitve mladim, poleg tega pa razvijamo 
še par drugih nastavkov, pri katerih v pra-
ksi večinoma računamo na evropski denar. 
Naša strategija bolj dinamičnih zaposlitvenih 
oblik je namreč usklajena z evropsko, tako 
da sem glede črpanja evropskih sredstev 
precejšen optimist. Vseeno je za dokončne 
poteze treba počakati do finalizacije evropske 
finančne perspektive 2014–20. Novi ZUJIK 
in implementacija konkretnih modelov na 
osnovi ciljev NPK sta povezana tudi z začet-
kom vzpostavljanja kulturne zaposlitvene 
agencije ali podobnega posredniškega telesa, 
katerega ključna naloga ne bo zgolj pravna 
in strokovna podpora zaposlenim, dejavna 
politika posredovanja dela, temveč predvsem 
sistemsko spodbujanje sodelovanja in pre-
točnosti med programi in producenti, najsi 
gre za javni, nevladni, gospodarski sektor ali 
pa samozaposlene. 
Mislim, da s tem tudi sindikati dobivajo 
zelo konkreten odgovor na to, kaj spremem-
be pomenijo v praksi, zato si predstavljam, da 
bo dialog z njimi konstruktiven. V praksi to 
pomeni, da bi se recimo nekdo, ki je zaposlen 
v javnem sektorju, pa dalj časa ni angažiran, 
v delujočem podpornem programu lahko 
prezaposlil denimo kot mentor na področju 
ljubiteljske kulture. Prav to je poanta: ne 
metati ljudi iz služb ali zmanjševati zaposle-
nosti, temveč povečati pretočnost. Trdno pa 
zagovarjam stališče, da morajo javni zavodi v 
kulturi zagotavljati prostor za tiste najboljše 
in najbolj perspektivne ustvarjalce. Zato je 
za javni sektor ta pretočnost in živost kadrov 
vitalnega pomena. Če je kultura ultimativno 
polje ustvarjalnosti, potem mora najboljše-
mu od ustvarjalnosti dati prostor in možnost, 
da se razvije. Brez mladih ustvarjalcev ni 
ustvarjalnosti v njeni najčistejši formi.
Tudi za vse to je potrebna usklajenost z 
drugimi resorji: kako daleč so priprave za 
izločitev kulture iz krovnega sistema jav-
nih uslužbencev, pa plačilnih razredov itn., 
predvsem pa za uvedbo področju specifične 
zakonodaje? Mitja Rotovnik je v zvezi s tem 
govoril celo o »betonu skupnih zakonov za 
ves javni sektor«.
To v določeni meri seveda drži in tudi zato 
mislim, da mora krovni zakon na področju 
kulture kot lex specialis odgovoriti na vsa 
ključna vprašanja in dati takšno podlago, 
da bodo javni zavodi lahko delovali v smeri, 
kot sem jo nakazal doslej. In, seveda, to po-
meni, da morajo biti zaposleni na področju 
kulture v kar največji meri izvzeti iz siceršnje 
zakonodaje v zvezi z javnimi uslužbenci. 
Jasno pa ne iz celotne – mimo kolektivne 
pogodbe seveda ne moremo. Vedeti je treba, 
da stvari nikakor niso enostavne – in tudi 
zato je tako pomembno, da gre za celovit 
vladni projekt.
KLJUčNI CILJ Je, DA NA 
PODROčJU KULTURe 
POVečAMO šTeVILO 
VSeh ZAPOSLe NIh, KI 
DANeS šTeJe PRIBLIŽNO 
24.000 ZAPOSLeNIh: 
PRAV POVečANJe 
šTeVILA ZAPOSLeNIh 
BO KLJUčNI INDIKATOR 
USPešNOSTI RefORMe.
 6. avgusta 2014
5
Zvon
Veš, pisatelj, 
s Voj dolg do 
izbrisanih?
Izpod peresa Mihe Mazzinija smo dobili 
suveren, s svojevrstno vehemenco izpisan 
roman o izbrisanih.
Gabriela babnik
n
ovi Mazzinijev roman, ki 
je tokrat v svoj pisateljski 
repertoar uvrstil izbrisa-
ne, nenavadno spominja 
na naslednji prizor: ugle-
dna indijska profesorica 
Gayatri Chakravorty Spivak čaka v vrsti 
na letališču. Uslužbenka za pultom je se-
veda ne prepozna in ji v obraz moli potni 
list, s katerim naj bi bilo nekaj narobe. 
Upovedano s človeškim jezikom, profeso-
rica ne more odpotovati, pa naj bo njena 
pot še tako urgentna. Indijka privzdigne 
obrvi in v svoji znani maniri uslužbenko 
ošvrkne, da v dani situaciji žrtev ni samo 
ena, temveč sta žrtvi dve: uslužbenka in 
Spivakova sama. 
Miha Mazzini nam v fino naoljeni 
zgodbi, ki ji sicer tudi poetični vsadki 
niso tuji, predstavi Zalo Jovanović, ki je 
v ljubljanski porodnišnici ravnokar ro-
dila otroka. Skladno z naslovom, ki nam 
s prstom kaže, o čem bo govora v roma-
nu, se nahajamo v letu 1992, ko je država 
Slovenija iz registra izbrisala 25.671 ljudi. 
Podlaga teksta so torej realne okoliščine, 
ki so neskončno dolgo čakale na literar-
no obdelavo. In Miha Mazzini seveda ne 
bi bil kontroverzni pisatelj, če v roma-
nu ne bi izpostavil sprenevedajočega se 
molka različnih plasti slovenske družbe 
do izbrisanih; torej – čeprav pisatelj do 
svoje junakinje čuti globoko empatijo, se 
vendarle ne moremo otresti občutka, da 
je ta roman napisal tudi zato, da bi z njim 
potrdil nekakšno tezo.
Toda preden spregovorimo o seskih, 
na katere je po Mazzinijevem mnenju že 
dolga leta pripeta slovenska kulturna no-
menklatura, je pomembno še nekaj dru-
gega. Ker je pisatelj v nekem intervjuju že 
razkril iztek zgodbe, ne bo zelo narobe, če 
ga na kratko obnovimo tudi na tem mestu: 
Zala se, ko misli, da so jo vsi zapustili in da 
je bitka za otroka – ki ga je morala pustiti 
v porodnišnici, ker kot izbrisana v zdra-
vstvenem registru ni obstajala – končana, 
znajde pred mozoljavim uslužbencem. Ta 
se, podobno kot uslužbenka iz zgodbe o 
Spivakovi, skuša otresti odgovornosti in 
se sklicuje na navodila od zgoraj. Vemo 
torej, da je Mazzini z Zalo ustvaril atipično 
slovensko junakinjo, ker je tako najlažje 
pariral dehumaniziranemu birokratske-
mu monstrumu. Zala namreč predvsem 
z močjo svoje pameti, poguma, cinizma, 
pa tudi kančka sreče iz upravnika iztisne 
priznanje; ne samo, da uradnik prizna, da 
so ji prisluškovali po telefonu (tu imamo 
občutek, kot da bo zgodba zajadrala v sno-
wdnovske vode, pa tudi sicer je zgodba vsa 
»tukaj in zdaj«), Mazziniju je zaradi tega, 
ker je zaupal v svojo junakinjo, uspelo še 
veliko več.
Če si je država poskušala kupiti Zalino 
tišino s tem, da ji je vrnila državljanstvo, 
potem to lahko pomeni samo eno: kot 
piše Lana Zdravković v spremnem za-
pisu k romanu – izbris je bil namerno in 
sistematično sproduciran. Toda ker je 
Izbrisana roman o odgovornosti in ne 
na primer o Igorju Bavčarju ali Slavku 
Debelaku, namesto obtožb dobimo genezo 
slovenske družbe. Zali pri njenem aktiviz-
mu mestoma na pomoč priskoči pisatelj 
kolumnist in prostor romana izkoristi za 
sajenje svojih intelektualnih cvetk. Z nekaj 
pretiravanja bi se dalo reči, da Mazzini 
Slovence in njihov patos poskuša vzpo-
staviti kot nekakšen poklic ali slogan z 
negativnim predznakom. Slovenci v tem 
romanu so namreč prezentirani ne kot 
človeške figure, temveč kot karikature. 
Največje karikature pa niso negativni 
ženski liki, ki Zali ugrabijo otroka, niti 
urednik vodilnega časopisa, ki pisanje o 
izbrisanih zavrača z argumentom, da se 
vlada šele konstituira, temveč pisatelji, ki 
se kakor mule obračajo proti zidu zgodo-
vine. Zala po nasvetu svojega ameriškega 
ljubimca Marka obišče enega izmed njih; 
odgovor, ki ga prejme, je, da se mora pisa-
telj izogniti pragmatični vsakdanjosti in 
prenesti paradigmo na simbolno raven. 
Naj se zdi še tako malo verjetno, da bi Zala 
v danem trenutku velecenjenemu pisate-
lju v obraz zabrusila, da je »vid zamenjal 
za državne ugodnosti«, Miha Mazzini je v 
tej pasaži dokazal svoje: ker se pisatelji tež-
ko odrečejo roki, ki jih hrani, smo očitno 
morali čakati več kot dvajset let, da smo 
dobili suveren, s svojevrstno vehemenco 
izpisan roman o izbrisanih. ¾
Miha Mazzini
Izbrisana
Spremna beseda  
Lana Zdravković
Založba Goga,  
Novo mesto 2014
270 str. 24,90 €
 6. avgusta 2014
Kultura žiVi  
od notranjega dialoga
Zorn, ste dejali: »Turk in Zorn nista dovolj za posodobitev 
javnega sektorja, ključni so drugi ministri, tu so ključni resorji 
javne uprave, dela in na koncu financ; še več, če tega za svoj 
projekt ne vzame premier, se to ne bo zgodilo.« 
Bi rekli, da ste vi v tej vladi imeli takšno podporo?
Ja, očitno, saj sem uspel spraviti skozi vladno proceduro 
zelo pomembne zakone. In to je bistvena razlika od prejšnjih 
mandatov. Trije ministri v zadnjem desetletju se tako am-
bicioznih projektov niti lotili niso, kaj šele, da bi jih spravili 
do vlade ali celo do parlamenta.
Povedal vam bom primer s seje vlade, ko smo razpravljali 
o enotni ceni knjige in SLA VC-u. Minister za finance je 
rekel: »Nikakor ne bom nasprotoval sprejemu programa, 
vas pa opozarjam, da s tem uzakonjamo zunajproračunsko 
financiranje filma in dajemo podlago za drugačno reguliranje 
knjižnega trga.« Vedeti morate, da je to res velik mentalni 
premik – enotna cena knjige je bila uzakonjena, SLA VC pa 
čaka novo vlado in če mu ta ne bo nasprotovala, ga parla-
ment lahko sprejme v dveh mesecih. Nujno bi bilo, da se to 
zgodi čim prej, saj bi tako z začetkom leta 2015 že delovali 
po njem in s tem načrtovali bistveno večjo produkcijo. Tej 
nalogi Slovenski filmski center ni kos.
Vsekakor torej lahko potrdim, da sem imel vso pod-
poro vlade. Po sprejetju NPK sem kolege v vladi prosil za 
»kredit«, saj smo uvajali res drugačno politiko, kot smo je 
bili doslej vajeni. Pojasnil sem jim, da sta oba zakona, ki 
smo ju na vladi potrdili, za dotedanjo politiko »čudaška«, 
natanko to besedo sem uporabil, sta »čudaška«, vendar sta 
nujna, če res želimo reformirati področje kulture in mu dati 
ustrezno spodbudo. Pri tem sem izhajal iz zavedanja, da 
bo s proračunom težko – in vlada me je soglasno podprla. 
To je bilo seveda mogoče le tako, da smo na ministrstvu 
res zavihali rokave in prišli z zelo konkretnimi rešitvami 
in z izdelanimi ter skozi javno razpravo usklajenimi za-
konskimi predlogi. 
Od daleč se zdi, da sta tako enotna cena knjige kot SLAVC 
sorazmerno brez večjih težav prišla skozi javno razpravo in 
usklajevanje. V zvezi z ZUJIK pa se bo verjetno treba soočiti 
s sindikati, ki veljajo za zelo trde pogajalce. Kaj pričakujete 
od te javne razprave?
Sprejemanje SLA VC-a je bilo vse prej kot gladko. S filmarji 
smo gradivo usklajevali še po tem, ko ga je vlada že potrdila. 
Na drugi strani pa smo z močnimi telekomunikacijskimi lobiji 
iskali ustrezno razmerje med posegom v ustavno pravico do 
gospodarske pobude in uresničevanjem javnega interesa v 
slovenski filmski kulturi. Rešitev v zakonu zadovolji oboje 
in je vzdržna.
Dr. Uroš Grilc, minister za kulturo v odstopu
Foto Jože Suhadolnik
Sicer pa gre pri novem ZUJIK-a za klasično 
zgodbo, javna razprava bo pokazala, kako 
daleč si upamo iti v smislu dinamizacije in 
drugačnih tipov zaposlitev, ki jih urejata 
krovna zakonodaja in specialni zakon na 
našem področju. Je pa zakon le ena zgodba: 
v NPK smo v delu, ki se ukvarja s trgom dela, 
orisali, kako si vse skupaj predstavljamo. 
Ključni cilj je, da na področju kulture pove-
čamo število vseh zaposlenih, ki danes šteje 
približno 24.000 zaposlenih. Pri tem smo 
zelo resni: prav povečanje števila zaposlenih 
bo ključni indikator uspešnosti reforme.
Javni sektor, ki šteje v kulturi 6300 ljudi, se 
v skladu z veljavnim dogovorom s sindikati 
ne bo povečeval, temveč zmanjševal za od-
stotek letno. Zelo pomembno bo omogočiti 
zaposlitve mladim, poleg tega pa razvijamo 
še par drugih nastavkov, pri katerih v pra-
ksi večinoma računamo na evropski denar. 
Naša strategija bolj dinamičnih zaposlitvenih 
oblik je namreč usklajena z evropsko, tako 
da sem glede črpanja evropskih sredstev 
precejšen optimist. Vseeno je za dokončne 
poteze treba počakati do finalizacije evropske 
finančne perspektive 2014–20. Novi ZUJIK 
in implementacija konkretnih modelov na 
osnovi ciljev NPK sta povezana tudi z začet-
kom vzpostavljanja kulturne zaposlitvene 
agencije ali podobnega posredniškega telesa, 
katerega ključna naloga ne bo zgolj pravna 
in strokovna podpora zaposlenim, dejavna 
politika posredovanja dela, temveč predvsem 
sistemsko spodbujanje sodelovanja in pre-
točnosti med programi in producenti, najsi 
gre za javni, nevladni, gospodarski sektor ali 
pa samozaposlene. 
Mislim, da s tem tudi sindikati dobivajo 
zelo konkreten odgovor na to, kaj spremem-
be pomenijo v praksi, zato si predstavljam, da 
bo dialog z njimi konstruktiven. V praksi to 
pomeni, da bi se recimo nekdo, ki je zaposlen 
v javnem sektorju, pa dalj časa ni angažiran, 
v delujočem podpornem programu lahko 
prezaposlil denimo kot mentor na področju 
ljubiteljske kulture. Prav to je poanta: ne 
metati ljudi iz služb ali zmanjševati zaposle-
nosti, temveč povečati pretočnost. Trdno pa 
zagovarjam stališče, da morajo javni zavodi v 
kulturi zagotavljati prostor za tiste najboljše 
in najbolj perspektivne ustvarjalce. Zato je 
za javni sektor ta pretočnost in živost kadrov 
vitalnega pomena. Če je kultura ultimativno 
polje ustvarjalnosti, potem mora najboljše-
mu od ustvarjalnosti dati prostor in možnost, 
da se razvije. Brez mladih ustvarjalcev ni 
ustvarjalnosti v njeni najčistejši formi.
Tudi za vse to je potrebna usklajenost z 
drugimi resorji: kako daleč so priprave za 
izločitev kulture iz krovnega sistema jav -
nih uslužbencev, pa plačilnih razredov itn., 
predvsem pa za uvedbo področju specifične 
zakonodaje? Mitja Rotovnik je v zvezi s tem 
govoril celo o »betonu skupnih zakonov za 
ves javni sektor«.
To v določeni meri seveda drži in tudi zato 
mislim, da mora krovni zakon na področju 
kulture kot lex specialis odgovoriti na vsa 
ključna vprašanja in dati takšno podlago, 
da bodo javni zavodi lahko delovali v smeri, 
kot sem jo nakazal doslej. In, seveda, to po-
meni, da morajo biti zaposleni na področju 
kulture v kar največji meri izvzeti iz siceršnje 
zakonodaje v zvezi z javnimi uslužbenci. 
Jasno pa ne iz celotne – mimo kolektivne 
pogodbe seveda ne moremo. Vedeti je treba, 
da stvari nikakor niso enostavne – in tudi 
zato je tako pomembno, da gre za celovit 
vladni projekt.
Nalogo reforme ste pred dvema letoma 
formulirali takole: »Ključen preobrat je 
razmišljanje o kulturi in kulturni politiki 
v soodvisnosti od vseh deležnikov in ne 
le glede na želje kulturnih producentov: 
v prvi vrsti uporabnikov kulture, kar se 
neposredno odraža v delovanju kulturnega 
trga. Nadalje v kontekstu drugih javnih 
politik, tako kot šolstvo, sociala, turizem 
in gospodarstvo.« 
Bi rekli, da se je ta preobrat že začel ali 
se o njem še vedno le pogovarjamo?
Vrniti se moram na začetek: prepričan 
sem, da je strateški vidik na področju kul-
ture odločilnega pomena in da to pomeni 
predvsem jasnost usmeritve, kam želimo 
z razvojem kulture priti. Če nimamo cilja, 
potem je tudi razmišljanje o poti odveč. NPK 
to opredeljuje na ravni države, spremembe 
ZUJIK pa obveznost sprejema strateških 
aktov to uvajajo tudi na ravni lokalnih 
skupnosti. 
Še ena stvar je zelo jasno zapisana v noveli 
ZUJIK-a, in sicer obveznost javnih zavodov 
za izdelavo srednjeročnih strateških načrtov. 
To je prvi resen korak v smeri vsebinskih 
premislekov o razvoju kulture. Natančno 
branje NPK pokaže predvsem to, da na vseh 
področjih povezujemo vrhunskost z dosto-
pnostjo – to seveda ne pomeni, da bo odslej 
slovenska kultura zasledovala predvsem cilj 
popularnosti, daleč od tega: gre za dosto-
pnost kakovostnih kulturnih dobrin!
Ta zasuk je drzen predvsem zato, ker 
je seveda ravno to najtežje doseči. Ni bolj 
zahtevnega cilja kot reči: imel bom bolj 
dostopen program, več občinstva in bolj 
raznovrstno občinstvo, kajti to pomeni, da 
moram tako na ravni programa, vodenja 
zavoda in kadrov kot infrastrukture in ne 
nazadnje promocije svoje dejavnosti delati 
optimalno. Na to smo bili pozorni pri ime-
novanju novih direktorjev javnih zavodov: 
v tem mandatu je bilo imenovanih devet 
novih in ena nova vršilka dolžnosti, dva 
direktorja ostajata ista. Prepričan sem, da 
bodo novoimenovani direktorji kos nalo-
gi, kar se tiče kulturnega menedžmenta 
na najvišji ravni, predvsem pa medseboj-
nega sodelovanja. V smeri dostopnosti 
smo naredili še nekaj drugih potez, zlasti 
pomemben se mi zdi koncept, o katerem 
se veliko govori tudi na evropski ravni, 
namreč »audience development«, razvi-
janje, vzgajanja občinstva. Veseli me, da 
se marsikateri kulturni producent tega že 
loteva zelo zavzeto, saj je bila pred leti pri 
nas to še popolna neznanka. Odločitev za 
pridobitev določenega novega občinstva ali 
oblikovanje ciljnih občinstev je povezana s 
strateško odločitvijo in ustreznimi koraki 
v tej smeri. Zlasti v tem smislu dostopnost 
razumem kot kvalitativni premik in ne zgolj 
kot poceni populariziranje kulture.
Poleg tega pa smo na vladni ravni kulturo 
poskušali povezovati tudi z drugimi podro-
čji, kar je bil doslej velik problem oz. so bili 
uspehi bolj pičli. Nam je denimo uspelo kul-
turo bistveno tesneje povezati s turizmom 
in športom skozi sodelovanje v projektu 
»Active Slovenia« – te stvari so seveda pred-
vsem simbolne, ker širijo pojmovanje tega, 
kaj vse kultura danes dejansko je in kje de 
facto prispeva k razvoju družbe in posame-
znika. Odziv kulturnih inštitucij (do danes 
se jih je v projekt vključilo 37 in k njemu 
še pristopajo nove) je več kot spodbuden. 
Zanimivo, v tem so priložnost zase videli ne 
le muzeji, temveč tudi nekatera gledališča 
in denimo Slovenska filharmonija.
Prepričan sem, da je ravno zaradi ob-
čega stanja v državi zdaj pravi čas tudi za 
pozitivne premike v kulturi. Med produ-
centi je zavest o tem vedno močnejša, na 
ministrstvu smo se pa tudi zelo trudili, da 
bi spodbudili dogajanje v tej smeri. Pot do 
tega pa vodi skozi kar najbolj odprt jav-
ni dialog, kar se bo brez dvoma zapisalo 
kot pomembna razlikovalna poteza tega 
mandata: javni dialog na temelju dobro 
pripravljenih gradiv s konkretnimi podatki 
in analizami stanja, ki morajo bistveno bolj 
kot doslej postati redna naloga ministrstva, 
s soočanjem argumentov, na koncu pa tudi 
z jasnimi sklepi in ukrepi. Kultura živi od 
notranjega dialoga, zato tudi kulturna po-
litika te njene anime v nobenem trenutku 
ne sme zanemariti. Predvsem zato ostajam 
zmeren optimist. ¾
KLJUčNI CILJ Je, dA NA 
pOdROčJU KULTURe 
pOVečAMO šTeVILO 
VSeh ZAp OSLeNIh, KI 
dANeS šTeJe pRIBLIžNO 
24.000 ZApOSLeNIh: 
pRAV pOVečANJe 
šTeVILA ZApOSLeNIh 
BO KLJUčNI INdIKATOR 
USpešNOSTI RefORMe.
6
Zvon
 6. avgusta 2014
KUNDERA NE MORE IZ SVOJE KOŽE
»Že zdavnaj smo ugotovili, da sveta ni več mogoče vreči s tečajev, ga oblikovati na novo, 
zaustaviti njegovega nesrečnega napredovanja. Preostala nam je ena sama možnost odpora: 
da ga ne jemljemo resno. Ampak ugotoviti moram, da so naše šale izgubile svojo moč.« Milan 
Kundera, Slavje nepomembnosti
Jaroslav skrušný
Č
eprav se je v francoščini pišoči češki pisatelj 
Milan Kundera po izidu romana Nevednost 
(L'Ignorance, 2000) zaobljubil, da ne bo napisal 
nobenega romana več, in je tudi svojo predzadnjo 
knjigo esejev pomenljivo naslovil z besedico 
Zastor (Le Rideau, 2006), so ga pri častitljivih 
štiriinosemdesetih letih znova zasrbeli prsti; pisateljska žilica 
mu ni dala, da ne bi vnovič poprijel za pero in se lotil svoje 
najbolj priljubljene literarne zvrsti – romanopisja. In tako 
je letos spomladi pri Gallimardu izdal kratek romaneskni 
scherzo, neke vrste literarno šalo, v kateri je v obliki sklepnega 
rondoja povzel in strnil poglavitne téme, motive in variacije 
svojega romanopisnega udejstvovanja. Že z naslovom je jasno 
povedal, da gre tudi v tem tekstu za apologijo neresnosti, 
hvalnico nepomembnosti, apoteozo domišljijske poljubnosti 
in zagovor ustvarjalne svobode, za eksistencialno in avtorsko 
držo torej, ki ji je Kundera ostajal zvest skozi ves svoj pisateljski 
opus. Od prve novelistične zbirke Smešne ljubezni (Smešné 
lásky, 1963) je njegovo pisavo krasil blago posmehljiv (in tudi 
vseskozi prizanesljiv) pogled na dejanja in nehanja literarnih 
junakov, na blišč in bedo človekove usode v pasti, v katero se 
je – še posebej v burnem 20. stoletju – zaprl svet, kot je zapisal 
v svojem avtorefleksivnem eseju Umetnost romana (L'Art du 
roman, 1986). Smehu kot ključni konstituanti romaneskne 
pisave ostaja zvest tudi v tokratnem besedilu, nemara na še 
bolj poudarjen, malone programsko začinjen način: skozi 
prizmo solze, ki mu jo na oko izvablja smeh ob pogledu na 
protislovij polno condition humaine, se pisatelj v Slavju ne-
pomembnosti ozira na lastne literarne postopke, se ironično 
poigrava z lastnimi tematskimi zasnovami in motivnimi 
okrožji in se nazadnje hudomušno poroga na rovaš lastne 
pisateljske drže in zapuščine.
Kot rečeno, Milan Kundera v svojem (za zdaj!) zadnjem 
romanu poje hvalnico nepomembnosti, lahkotnosti, poljub-
nosti, skratka vsemu obrobnemu, neznatnemu, naključnemu, 
efemernemu in neresnemu, tistemu, čemur v vsakdanjem 
žitju in bitju ne posvečamo tako rekoč nobene pozornosti (češ 
da nima prave teže v našem življenju, prepolnem vsakršnih 
»tehtnih«, »usodnih«, »velepomembnih«, zares veljavnih, 
»zgodovinskih« in »resnih« dogodkov, stvari in ljudi), ti-
stemu, kar odrivamo v območje begotnega, naključnega, 
breztežnega, marginalnega, nezavezujočega, vsemu tistemu 
torej, kar na drugi strani od nekdaj predstavlja osrednjo 
témo njegovega romanopisja, tako rekoč nosilno os vse-
ga njegovega pripovedništva. Kot bi hotel v tem kratkem, 
skrajno zjedrenem in strnjenem besedilcu na neki način 
povzeti svojo pisateljsko izkušnjo, na zgoščen način povzeti 
nekatere téme, ki ga na malone obsesiven način spremljajo 
skozi romaneskno avanturo, in jih prepletene v navidezno 
povsem naključen in poljuben narativni vozel zaokrožiti 
okrog vodilne rdeče niti – samoironičnega posmeha na račun 
uboge človeške kreature, ki samo sebe in svojo eksistenco 
jemlje preveč zares. 
Pod lupo svojega prepoznavnega bridkega, a vendarle tudi 
vseskozi prizanesljivega smeha je vzel kar nekaj svojih »obse-
sivnih« pripovednih motivov oz. tematskih sklopov, od ven 
in ven tragikomično spodletelih samomorov svojih junakinj 
(Helena v Šali, Tamina v Knjigi smeha in pozabe, Tereza v 
Neznosni lahkosti bivanja, Agnès v Nesmrtnosti, Irena v Ne-
vednosti), prek parodično začinjenih esejistično-filozofskih 
vložkov o vsakršnih smešnih, zagatnih, vsekakor pa parado-
ksalnih položajih posameznega smrtnika v Stvarnikovem 
nedoumljivem vesoljnem načrtu, hudomušnih ekskurzov in 
duhovitih digresij o erotični in seksualni topografiji in simbo-
liki ženskega telesa, pa vse do skoraj blasfemično neresnega 
poigravanja z najbolj tragičnimi in usodnimi dogodki in poja-
vi iz človeške zgodovine (v Neznosni lahkosti bivanja je šlo za 
intervencijo sil Varšavskega pakta na tedanjo Češkoslovaško 
avgusta 1968, v Slavju nepomembnosti so predmet Kunderove 
jedke pisateljske ironije in suverene izmišljijske svobode 
nihče drug kot sam krvavi diktator Stalin in njegovi najožji 
sodelavci v politbiroju, Kalinin, Ždanov, Hruščov, Brežnjev). 
Vse te svoje »klasične« téme je pisatelj poljubno prepletel 
v nekakšen lahkoten, iskrivo poskočen pripovedni ples, 
rokokojsko eleganten stavčni rondo, v katerem se posame-
zne narativne sestavine in označevalski elementi med seboj 
prosto prepletajo, stopajo v najbolj neverjetne pomenske in 
zvočne konkordance, se kot razvezane variacije na poljubno 
témo vrtijo v raznorodnih pomenskih krogih, se skercozno 
spremenjeni neprestano odbijajo drug od drugega, pa se 
preobraženi in z novimi podtoni in spremenjenimi konteksti 
obogateni znova vračajo in sprevračajo; razbremenjeni teže 
enega samega in edino zveličavnega pomena in smisla se 
naslajajo nad svojo semantično mnogoterostjo in sporočilno 
dvoumnostjo ter na ta način ustvarjajo en sam živopisen in 
razposajen karneval radostnega besedja, razuzdano pogan-
sko obredje avtonomne literarne pisave. Pravzaprav niti ne 
gre za sklenjene motivne sklope ali zaključene tematske 
celote, ampak prej za zasnutke, skice, okruške, komaj prve 
nastavke nekih potencialnih zgodb, fabulativnih korpusov ali 
romanesknih zapletov; pisatelj kot da se ne meni za logični, 
vzročno posledični tok lastne pripovedi, kot da mu ni mar 
za konsekventni in konsistentni fabulativni lok in razplet 
zgodbene intrige, pač pa zgolj poslušno sledi asociativnim 
meandrom svoje uživaško sproščene ustvarjalne izmišljije in 
poetičnim kapricam razbohotene jezikovne fantazije, prislu-
škuje bolj zvočnim kot pomenskim korespondencam med 
posameznimi narativnimi sestavinami; poljubno meša med 
seboj različne govorne položaje in jezikovne plasti, zdaj iz no-
tranjega monologa zlahka preskoči v zgodovinsko anekdoto, 
zdaj spet iz banalnega dialoga v poetičen sanjski privid ali iz 
kvaziteološke razprave v hudomušen erotični namig. V tem 
razposajenem in samonavdihujočem se kalejdoskopu pisav, 
govoric in pomenov z »zaresnostjo« res ni nič več, kavzalno 
posledična mišljenjska logika je obrnjena na glavo, objektivna 
resnica vsakdanjega diskurza je v suspenzu: zgodovinski 
Stalin se kot oseba iz lutkovnega gledališča preoblečen v 
lovca sredi belega dne s puško v roki pojavi sredi današnjega 
Luksemburškega parka v Parizu; večno odsotna mati vodi 
z zapuščenim sinom – sedeč na zadnjem sedežu njegovega 
motocikla med vožnjo po prometno zatrpanih pariških uli-
cah – dolge, učene, a vendarle vseskozi namišljene pogovore 
o popkovini, ki da vse od svetopisemske Eve do danes drži 
skupaj človeški rod; spet drugi junaki si izmišljajo vsakršne 
eksotične idiome, s katerimi skušajo prikriti in zavarovati 
posebnost svoje individualnosti v svetu globalizirane vasi; z 
neba se spuščajo angeli, ki naznanjajo zaton moderne epohe; 
minulost meni nič tebi nič vdira v sedanjost, mitologija si 
suvereno podaja roko s stvarno resničnostjo, usodepolni do-
godki se sprevračajo v lutkovne predstave za otroke, govorica 
postaja sredstvo prikrivanja, mistifikacije in manipulacije (z 
eno besedo: nesporazumevanja ali diskomunikacije); govor 
romana postaja magično obredje označevalcev brez ozna-
čencev, skrivnostna glasba mnogoglasne polisemije, praznik 
diskurzivne večpomenskosti ali – s pisateljevo zagonetno 
naslovno sintagmo – slavje nepomembnosti … 
Literatura kot čista igra jezika, neresnost kot nazorsko 
stališče in način biti v sodobnem svetu, nepomembnost kot 
zadnje zatočišče posameznikove svobode. ¾
Nova knjiga MIlana Kundere: romaneskni scherzo
Milan Kundera
SLAVJE 
NEPOMEMBNOSTI
(La fête  
de l'insignifiance)
Roman
Gallimard,  
nrf, Pariz, 2014
144 str., 15,90 €
GOSpA RADOJKA
Že več kot pet let je, kar nas je zapustila izjemna prevajalka in pronicljiva intelektualka, 
»žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava« Radojka Vrančič, ki bi ob koncu avgusta 
praznovala rojstni dan.
aleš Berger, foto vinko avsenak
S
pomin zatiplje v študentska leta, najbrž kar v prvo, 
brucovsko, in vzpenjam se po stopnišču mogočne, 
majčkeno tudi skrivnostne hiše, in potem, v četr-
tem nadstropju, stopam po dolgem hodniku, malo 
navzdol in v levo, se mi zdi, in potem, za vrati, ve-
lika pravokotna soba, skorajda dvorana, in za vrati 
desno, precej daleč, prijazno stroga gospa svetlih las, gibko 
vraščena med visoke omare in dolge police knjig. Študent 
francoščine sem, novopečen, in v Francoski oddelek Narodne 
in univerzitetne knjižnice v Ljubljani sem se brumno nameril, 
da bi si sposodil bogve kateri naslov iz obveznega branja, ki 
ga je bil predpisal profesor Kotnik, in ne slutim še, da se s 
francosko knjigo povezujem za tako rekoč vse življenje, in 
pojma nimam, da je drobna, vitka dama, katere svetli lasje 
se blesketajo v svetlobi, ki pada skoz okno za njo (je mogoče, 
da se med sončne žarke meša cigaretni dim? je mogoče, da 
gospa bibliotekarka vneto kadí?), že tedaj znamenita Radojka 
Vrančič, katere naklonjenost si bom, srečni fant, pridobil in 
mi bo dolga leta v pomoč, veselje in ponos.
»La France vous est reconnaissante!« je vzneseno reto-
rično, a tudi človeško prepričljivo vzkliknila veleposlanica 
republike Francije na žalni seji, ki jo je Radojki Vrančič v spo-
min 16. aprila 2009 priredilo Društvo slovenskih književnih 
prevajalcev. S poklonom, ki mu v slovenski diplomaciji najbrž 
ne najdemo primere, je gospa Chantal de Bourmont izrazila 
hvaležnost pokojnici za njen prevajalski opus, predvsem za 
prevod Proustovega cikla romanov V iskanju izgubljenega 
časa, ki ga je – s presledki – izdelovala kar tri desetletja in 
ki velja za vrhunec izmojstrenosti slovenskega jezika. Prav 
lahko bi bil tisti hip – in gotovo, prej ali pozneje, tudi sem, a 
potihem – še sam dejal nekaj podobnega in se torej zahvalil 
pokojnici za ..., saj res: za kaj prav posebej? 
Radojko Vrančič sem doživljal in jo nosim (da, nosim, 
včasih jo spoštljivo poujčkam) v spominu kot z mnogih strani 
obrušeno dragotino; njene leskeče se ploskve so se odkrivale 
postopoma, kot je trajalo in se razvijalo najino vse bližje 
znanstvo. Najprej je bila skrbna, primerno odmaknjena, a 
tudi požrtvovalna knjižničarka; nekoč, kmalu na začetku, 
ji je ušla pohvala, ki mi je dobro déla (»no, vsaj eden, ki ga 
še kaj drugega zanima«), ko sem si s police desno sposodil 
pri nas manj poznanega pesnika (morda je bil Paul Fort?) iz 
tako mamljive zbirke Poètes d'aujourd'hui; čez leta, ko sem 
resneje nekaj raziskoval, ji ni bilo odveč prisloniti lestev in 
skoraj pod stropom odmikati knjige, da je z zaprašenimi 
dlanmi prišla do iskanega naslova iz leta 1931. Godilo mi je, 
kajpak, da se tako potrudi zame, a mislim, da sem že takrat 
spoštoval njeno prizadevnost, ki se je razdajala brezpogojno, 
enako univerzitetnemu profesorju kot svežemu diplomantu 
... Sama je svoj visoki knjižničarski credo čez čas formulirala 
takole: »Zmeraj sem se živo zavedala velikanskega bogastva, 
ki je zakopano v knjigah, in zdelo se mi je škoda, da bi ostalo 
neodkrito. Zato sem z največjim veseljem pomagala vsako-
mur, ki je iskal, vsakemu bralcu sem želela najti potrebno 
knjigo ali informacijo in vsaki knjigi bralca, ki ga bo prav ta 
knjiga zanimala.«
Francoski oddelek v NUK so razpuščali vrsto let in je tedaj 
posloval le nekaj ur na teden, menda predvsem popoldne, 
gospa Vrančič pa je postala vodja informacij in medbiblio-
tečne izposoje, kar je bil v časih (tehnološko in ideološko) 
omejenih komunikacij pomemben položaj, na katerem 
ni njena ustrežljiva vnema niti malo popustila, pa naj je 
poklicala v knjižnico na Dunaj ali prijatelja Jožeta Javorška, 
da je poizvedela o tej ali oni knjigi in jih zvečine tudi dobila 
v uporabo. Danes si je težko predstavljati čase, ko ni bilo 
kopirnih strojev in – kje neki! – elektronskih brskalnikov 
in katalogov, in se zato najbrž porazgublja zavest, da je bila 
knjižnica vozlišče tozadevnih podatkov in od drugod za 
kratek rok izposojenih knjig, knjižničar pa ključen upra-
vljavec v njej, a sam natanko vem, da bi bili moja diploma 
in prva prevajalska izbora (v antologijah Noč bliskov, 1974, 
in Afrika, mati moja, 1976) bistveno drugačni, se pravi dosti 
siromašnejši, če mi ne bi v NUK tisti čas (in že prej!) z nasveti 
in dejanji pomagala Radojka Vrančič.
Bogata zrela leta
Po letu 1990 se sprva največ srečujeva v Društvu sloven-
skih književnih prevajalcev, ki mu dve leti predsedujem; ne 
spomnim se, ali hodi na seje upravnega odbora, zanesljivo 
pa je zvesta obiskovalka društvenih prireditev, recitalov, 
predavanj ali debatnih večerov. Zvesta in zmeraj dobrodošla, 
saj smo je vsi po vrsti veseli in ona skromno občuti, da je 
 6. avgusta 2014
7
Zvon
KUNDERA NE MORE IZ SVOJE KOŽE
»Že zdavnaj smo ugotovili, da sveta ni več mogoče vreči s tečajev, ga oblikovati na novo, 
zaustaviti njegovega nesrečnega napredovanja. Preostala nam je ena sama možnost odpora: 
da ga ne jemljemo resno. Ampak ugotoviti moram, da so naše šale izgubile svojo moč.« Milan 
Kundera, Slavje nepomembnosti
zgodbene intrige, pač pa zgolj poslušno sledi asociativnim 
meandrom svoje uživaško sproščene ustvarjalne izmišljije in 
poetičnim kapricam razbohotene jezikovne fantazije, prislu-
škuje bolj zvočnim kot pomenskim korespondencam med 
posameznimi narativnimi sestavinami; poljubno meša med 
seboj različne govorne položaje in jezikovne plasti, zdaj iz no-
tranjega monologa zlahka preskoči v zgodovinsko anekdoto, 
zdaj spet iz banalnega dialoga v poetičen sanjski privid ali iz 
kvaziteološke razprave v hudomušen erotični namig. V tem 
razposajenem in samonavdihujočem se kalejdoskopu pisav, 
govoric in pomenov z »zaresnostjo« res ni nič več, kavzalno 
posledična mišljenjska logika je obrnjena na glavo, objektivna 
resnica vsakdanjega diskurza je v suspenzu: zgodovinski 
Stalin se kot oseba iz lutkovnega gledališča preoblečen v 
lovca sredi belega dne s puško v roki pojavi sredi današnjega 
Luksemburškega parka v Parizu; večno odsotna mati vodi 
z zapuščenim sinom – sedeč na zadnjem sedežu njegovega 
motocikla med vožnjo po prometno zatrpanih pariških uli-
cah – dolge, učene, a vendarle vseskozi namišljene pogovore 
o popkovini, ki da vse od svetopisemske Eve do danes drži 
skupaj človeški rod; spet drugi junaki si izmišljajo vsakršne 
eksotične idiome, s katerimi skušajo prikriti in zavarovati 
posebnost svoje individualnosti v svetu globalizirane vasi; z 
neba se spuščajo angeli, ki naznanjajo zaton moderne epohe; 
minulost meni nič tebi nič vdira v sedanjost, mitologija si 
suvereno podaja roko s stvarno resničnostjo, usodepolni do-
godki se sprevračajo v lutkovne predstave za otroke, govorica 
postaja sredstvo prikrivanja, mistifikacije in manipulacije (z 
eno besedo: nesporazumevanja ali diskomunikacije); govor 
romana postaja magično obredje označevalcev brez ozna-
čencev, skrivnostna glasba mnogoglasne polisemije, praznik 
diskurzivne večpomenskosti ali – s pisateljevo zagonetno 
naslovno sintagmo – slavje nepomembnosti … 
Literatura kot čista igra jezika, neresnost kot nazorsko 
stališče in način biti v sodobnem svetu, nepomembnost kot 
zadnje zatočišče posameznikove svobode. ¾
Nova knjiga MIlana Kundere: romaneskni scherzo
GOSpA RADOJKA
Že več kot pet let je, kar nas je zapustila izjemna prevajalka in pronicljiva intelektualka, 
»žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava« Radojka Vrančič, ki bi ob koncu avgusta 
praznovala rojstni dan.
Aleš Berger, foto Vinko AVsenAk
S
pomin zatiplje v študentska leta, najbrž kar v prvo, 
brucovsko, in vzpenjam se po stopnišču mogočne, 
majčkeno tudi skrivnostne hiše, in potem, v četr-
tem nadstropju, stopam po dolgem hodniku, malo 
navzdol in v levo, se mi zdi, in potem, za vrati, ve-
lika pravokotna soba, skorajda dvorana, in za vrati 
desno, precej daleč, prijazno stroga gospa svetlih las, gibko 
vraščena med visoke omare in dolge police knjig. Študent 
francoščine sem, novopečen, in v Francoski oddelek Narodne 
in univerzitetne knjižnice v Ljubljani sem se brumno nameril, 
da bi si sposodil bogve kateri naslov iz obveznega branja, ki 
ga je bil predpisal profesor Kotnik, in ne slutim še, da se s 
francosko knjigo povezujem za tako rekoč vse življenje, in 
pojma nimam, da je drobna, vitka dama, katere svetli lasje 
se blesketajo v svetlobi, ki pada skoz okno za njo (je mogoče, 
da se med sončne žarke meša cigaretni dim? je mogoče, da 
gospa bibliotekarka vneto kadí?), že tedaj znamenita Radojka 
Vrančič, katere naklonjenost si bom, srečni fant, pridobil in 
mi bo dolga leta v pomoč, veselje in ponos.
»La France vous est reconnaissante!« je vzneseno reto-
rično, a tudi človeško prepričljivo vzkliknila veleposlanica 
republike Francije na žalni seji, ki jo je Radojki Vrančič v spo-
min 16. aprila 2009 priredilo Društvo slovenskih književnih 
prevajalcev. S poklonom, ki mu v slovenski diplomaciji najbrž 
ne najdemo primere, je gospa Chantal de Bourmont izrazila 
hvaležnost pokojnici za njen prevajalski opus, predvsem za 
prevod Proustovega cikla romanov V iskanju izgubljenega 
časa, ki ga je – s presledki – izdelovala kar tri desetletja in 
ki velja za vrhunec izmojstrenosti slovenskega jezika. Prav 
lahko bi bil tisti hip – in gotovo, prej ali pozneje, tudi sem, a 
potihem – še sam dejal nekaj podobnega in se torej zahvalil 
pokojnici za ..., saj res: za kaj prav posebej? 
Radojko Vrančič sem doživljal in jo nosim (da, nosim, 
včasih jo spoštljivo poujčkam) v spominu kot z mnogih strani 
obrušeno dragotino; njene leskeče se ploskve so se odkrivale 
postopoma, kot je trajalo in se razvijalo najino vse bližje 
znanstvo. Najprej je bila skrbna, primerno odmaknjena, a 
tudi požrtvovalna knjižničarka; nekoč, kmalu na začetku, 
ji je ušla pohvala, ki mi je dobro déla (»no, vsaj eden, ki ga 
še kaj drugega zanima«), ko sem si s police desno sposodil 
pri nas manj poznanega pesnika (morda je bil Paul Fort?) iz 
tako mamljive zbirke Poètes d'aujourd'hui; čez leta, ko sem 
resneje nekaj raziskoval, ji ni bilo odveč prisloniti lestev in 
skoraj pod stropom odmikati knjige, da je z zaprašenimi 
dlanmi prišla do iskanega naslova iz leta 1931. Godilo mi je, 
kajpak, da se tako potrudi zame, a mislim, da sem že takrat 
spoštoval njeno prizadevnost, ki se je razdajala brezpogojno, 
enako univerzitetnemu profesorju kot svežemu diplomantu 
... Sama je svoj visoki knjižničarski credo čez čas formulirala 
takole: »Zmeraj sem se živo zavedala velikanskega bogastva, 
ki je zakopano v knjigah, in zdelo se mi je škoda, da bi ostalo 
neodkrito. Zato sem z največjim veseljem pomagala vsako-
mur, ki je iskal, vsakemu bralcu sem želela najti potrebno 
knjigo ali informacijo in vsaki knjigi bralca, ki ga bo prav ta 
knjiga zanimala.«
Francoski oddelek v NUK so razpuščali vrsto let in je tedaj 
posloval le nekaj ur na teden, menda predvsem popoldne, 
gospa Vrančič pa je postala vodja informacij in medbiblio-
tečne izposoje, kar je bil v časih (tehnološko in ideološko) 
omejenih komunikacij pomemben položaj, na katerem 
ni njena ustrežljiva vnema niti malo popustila, pa naj je 
poklicala v knjižnico na Dunaj ali prijatelja Jožeta Javorška, 
da je poizvedela o tej ali oni knjigi in jih zvečine tudi dobila 
v uporabo. Danes si je težko predstavljati čase, ko ni bilo 
kopirnih strojev in – kje neki! – elektronskih brskalnikov 
in katalogov, in se zato najbrž porazgublja zavest, da je bila 
knjižnica vozlišče tozadevnih podatkov in od drugod za 
kratek rok izposojenih knjig, knjižničar pa ključen upra-
vljavec v njej, a sam natanko vem, da bi bili moja diploma 
in prva prevajalska izbora (v antologijah Noč bliskov, 1974, 
in Afrika, mati moja, 1976) bistveno drugačni, se pravi dosti 
siromašnejši, če mi ne bi v NUK tisti čas (in že prej!) z nasveti 
in dejanji pomagala Radojka Vrančič.
Bogata zrela leta
Po letu 1990 se sprva največ srečujeva v Društvu sloven-
skih književnih prevajalcev, ki mu dve leti predsedujem; ne 
spomnim se, ali hodi na seje upravnega odbora, zanesljivo 
pa je zvesta obiskovalka društvenih prireditev, recitalov, 
predavanj ali debatnih večerov. Zvesta in zmeraj dobrodošla, 
saj smo je vsi po vrsti veseli in ona skromno občuti, da je 
tako; svoje priljubljenosti in avtoritete ne izrablja za to, da 
bi razglašala svoj prav, le včasih nevsiljivo, a odločno izrazi 
pomisleke ob tedaj bujno razvijajoči se vedi traduktologiji 
(»prevodoslovju«), saj je po njenem – in v tem prepričanju ni 
edina – premalo povezana z živo prevodno prakso. – Potem, 
pomladi leta 1992, slaba novica: Radojka ima, pri šestin-
sedemdesetih letih, hude težave s srcem (sama se potem 
spominja, da »sem bila na robu groba«), a medicina jo reši 
(»šest bypassov«) in kmalu pride iz Bohinja, kjer okreva, 
razglednica, na kateri obljublja, da bo jeseni spet pribicikli-
rala v Društvo. Ne vem, ali je po tistem res še sedla na kolo, a 
redno in z nezmanjšano vnemo in vedrino je prihajala med 
nas. Predvsem pa je ohranila prav neverjetno prevajalsko in 
emocionalno kondicijo, saj so v letih 1995–97 sveži iz njene 
delavnice izšli zadnji trije romani iz Proustovega cikla v 
skupnem obsegu čez tisoč knjižnih strani, in to v časih, ko 
je morala izkusiti najstrašnejšo materinsko bolečino, sinovo 
neizprosno bolezen in smrt.
Decembra 1994 sem povabljen v NUK, kjer se bo na bibli-
otekarskem večeru Zrinka Mirošević pomenkovala z gospo 
Vrančič. Po pogovoru, ki je dobro obiskan, je nekaj malega 
zakuske, tudi vino se ponuja z miz. Med prijetnim klepetom 
se Radojka obrne k meni in pravi, da bi rada pila bratovščino 
z menoj, da bova še bolj prijatelja. Močno sem počaščen, da 
bom smel tikati mladostno gospo, in še par dni se počutim, 
kot da bi ponovno in dokončno diplomiral ... Mogoče me 
ta nova bližina podžge in opogumi, da naslednjo pomlad 
predlagam Radojki, da bi napravila pogovor za Novo revijo, 
ki praviloma v vsaki številki natisne obsežen intervju; ko 
privoli, se še dodatno pripravim in se z majhnim magneto-
fonom prikažem pri njej na Ažbetovi 2, kjer se ob buteljki 
belega – francoskega, kajpak – in pod velikim Jakčevim 
barvnim portretom pogovarjava tri, štiri ure. Kdor se je kdaj 
ubadal z magnetofonskimi trakovi, vé, da ni posebno veselje 
prepisovati z njih, in sam tega nisem počel že skoraj dvajset 
let, kar sem se bil poslovil z radia, a prav nič odveč mi ni bilo 
nekajkrat »preposlušati«, kar je govorila izpraševanka, tako 
živahna, sočna, iskrena in spontana je bila Radojkina pripo-
ved o različnih obdobjih njenega življenja in dela. In še danes, 
če preberem tisti najin pogovor, objavljen v 159/160 številki 
Nove revije (1995), si polaskam, da ni slab, in celo pomislim, 
da je malo pomagal k večjemu zanimanju za vsestransko 
interesantno in očarljivo komunikativno gospo, v kateri sta 
se bogato prepletali minulost in sedanjost; kulminiralo je, 
to zanimanje, v izvrstnem dokumentarnem filmu Helene 
Koder z naslovom Magdalenice gospe Radojke Vrančič (1997), 
ki je dosegel tudi širše občinstvo.
Dosti je bilo še prijetnih druženj z Radojko, skupnih 
voženj na prevajalska srečanja in tamkajšnjih debat ali le 
snidenj v dvoje, ko mi je pomagala razrešiti prevajalsko 
nejasnost ali svetovala kak izraz. (Pri igri Yasmine Reze 
mi med drugim predlaga meni nepoznano besedo »bubi« 
za obliko ovratnika; ko jo povabim na premiero, jo peljem 
skozi uradni vhod in potem na dolgih hodnikih uživa, kako 
da »vse diši po teatru«.) Prisrčno se je razveselila mojih 
prevodov Asterixa, saj ni nič podcenjevala stripovskega 
žanra, in nekoč me je presenetila z razglednico iz Bohinja, 
na kateri me je imenovala »dragi Aljoša« in uporabila še 
kakšno nepričakovano besedo. Nisem pri priči dojel, da se je 
prijazno pošalila iz mojega takratnega prevajanja Perecovega 
romana Izgin, v katerem avtor ni uporabil črke »e«, in mi 
še sama poslala svoj lipogram. Pa tudi kot urednik sem se 
dvakrat srečal z njo: z Marijo Javoršek sta prevedli Hepta-
meron Margarete Navarske (in se ob tem konec leta 1997 
za dva meseca podali v prevajalsko središče v provansalski 
Arles), v zbirki Veliki večni romani pa smo ponatisnili njen 
prevod Laclosovih Nevarnih razmerij, za katerega sem ob 
ponovnem izidu izjavil, kot berem v stari številki Bukle, da 
»v njem štima vse do zadnje čipke«.
Naj se – z radostjo in ganotjem – spomnim še prav poseb-
nega datuma: 27. 8. 2006 sem bil povabljen na praznovanje 
Radojkine devetdesetletnice. (Dan prej je v Delu izšel moj 
sestavek o jubilantki, v katerem sem njena leta imenoval le 
po francosko, quatre-vingt-dix, kar je uredniška malobrižnost 
prevedla v naslov Ob osemdesetletnici Radojke Vrančič; po-
pravek v časopisu je sledil, ko smo se že dodobra nasmejali.) 
Bilo je sončno nedeljsko popoldne na Radojkinem vrtu na 
začetku Rožne doline, kjer so se nad zelenjem bočile bele ten-
de, ki so, skupaj s številnimi stoli, spominjale na impresivno 
gledališko scenografijo, in bil je programček, za katerega so 
menda poskrbeli vnuki (dekle s čudovitim glasom je popevalo 
po francosko), in tudi če ti kateri od gostov ni bil domač, te 
je z njim zbližalo poznanstvo s slavljenko. Proti večeru pa 
se začnó zgrinjati črni oblaki, znanilci nevihte; zapozneli 
gost pripoveduje, da je v Šentvidu pravcato neurje. Stopimo 
pod bele tende (zdaj bodo še za drugo rabo, ne le za slikovito 
senco), a do vrta privrši le nekaj kapelj, nebo se počasi raz-
jasni in, o čudo!, čez spet sinji nébes se vzpneta dve leskeči 
mavrici, da nam jemlje dih in je dodatno lepo. »Še od tam 
zgoraj ti pošiljajo voščilo,« se pošalimo s slavljenko in čisto 
malo mislimo zares, kajti vse je, kot da nikjer ni konca, kot 
da se življenje vzpenja po teh lestvah mavričnih barv prav 
tja – do nedoglednosti ...
Poslovilna tiskovna konferenca
Radojko sem zadnjikrat videl 25. 3. 2009; o tem mi priča 
posvetilo v knjigi Julija ali Nova Helioza J. J. Rousseauja, ki 
jo je DZS (v dvorani Slovenske matice) predstavljala tisti 
dopoldan in me je prevajalka povabila, naj bom zraven. 
Upravičeno ponosna je bila – pri dvaindevetdesetih! – na 
svoj novi, čisto sveži prevod (več kot 250 strani) in ni se 
branila iskrenih, občudujočih čestitk, ki sem se jim kajpada 
pridružil ... Potem, čez kakšno uro, klepetam s kolegi pred 
stavbo in s kotičkom očesa opazim Radojko, kako z ure-
dnico Majdo odhajata proti Univerzi; stečem za njima, da 
se poslovim, kot se spodobi in si tudi želim. – Natanko čez 
teden me je po telefonu poklical Jan Jona in povedal, da je 
nanagloma umrla.
Po žalni seji se ne gre kar domov, občutje mora odzveneti. 
Tistega aprilskega opoldneva se torej s prijateljem romani-
stom, ki je bil v študijskih letih tudi deležen naklonjene 
pomoči v francoskem oddelku NUK, odpraviva spit kozarček 
oziroma, kot pravi retorično bolj razkošni Jaroslav, »iskat zgu-
bljeni čas med bleščicami sončnih odsevov na oljni površini 
žametne črnine«. Šaliva se, da mila rajnica mogoče že sedi 
tam zgoraj na Proustovi desnici, pomakajoč magdalenice v 
čaj, in nemara kramlja z gospo Céleste Albaret, znamenito 
pisateljevo služabnico in družabnico (katere spomine je 
tudi prevedla) … Da, Radojka bi z lahkoto zmogla oboje: 
visoko aristokratsko konverzacijo in prijazen pomenek v 
vsakodnevnem jeziku; bila je žlahtna, starosvetno omikana 
in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, 
ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objoko-
vala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, 
samoumevno nosila in zgledno »izkoristila« – po prevajalski 
plati. »Mogoče,« pomodruje Jaro, »ji je bil pretanjeni Proust 
s svojo nostalgično spominsko prozo o 'diskretnem šarmu 
buržoazije' na neki način pisan na kožo«. Gotovo, se stri-
njam, in za povrh je pod to kožo utripalo toplo, darežljivo, 
nepozabno srce. ¾
8
Zvon
 6. avgusta 2014
Kljub vsemu nisem pesimist
Klemen Ramovš je na področju stare glasbe kot interpret, pedagog in kulturni menedžer 
dejaven že več kot tri desetletja. Po mednarodni poletni akademiji in festivalu stare glasbe 
v Radovljici je leta 1997 ustanovil festival stare glasbe v Brežicah, ki deluje nekaj zadnjih let v 
različnih krajih po Sloveniji pod imenom Seviqc, za katerim se skriva pomenljivo geslo semper 
viva quam creata (vedno živa kakor ustvarjena), ki je temeljno vodilo festivala.
StaniSlav Koblar
Festival Seviqc se je doma in na tujem uveljavil kot eden 
vodilnih festivalov stare glasbe. Kako vi osebno dojemate 
»staro glasbo«? 
Sam jo dojemam nekoliko širše od utečenih shem, ki jo 
običajno postavljajo v obdobje renesanse in baroka. Stara 
glasba je zame glasba vseh preteklih stoletij, ki se izvaja z 
avtentičnimi glasbili na avtentičen način.  
Je stara glasba v evropskem prostoru še vedno v stanju 
novodobne renesanse? 
Čeprav je zanimanja za staro glasbo vedno več, težko 
govorim o nekem podaljšanem preporodu. To obdobje je 
za Evropo že veliko let mimo. Prej bi rekel, da ta glasba 
postaja del tekoče prakse. Je pa kot pojav veliko dosegla 
za lastno boljše dojemanje, ne le z zavestno usmerjenostjo 
v konkretno historično avtentično interpretacijo, temveč 
tudi v primerih, ko gre za nehistorične izvedbe, v katerih je 
zaznati več pristnosti sloga, zvena in artikulacije.    
Sledite tem tokovom?
Scena stare glasbe na Slovenskem je danes bistveno boga-
tejša, kot je bila pred petimi leti. Tudi mi smo precej vplivali 
na to, da je ta glasba vedno manj neki glasbeni tabu in bolj 
prisotna v sporedih koncertov. Da je bila ne glede na raz-
širjenost spodbujevalec taiste scene, kaže pojav domačih 
solistov in ansamblov, ki se vključujejo v tovrstno evropsko 
produkcijo. Z njo nas že dve leti povezuje tudi skupni praznik, 
21. marec, ki ga je Evropski parlament na predlog Evropske 
mreže za staro glasbo REMA razglasil za evropski dan stare 
glasbe. Ob tej priložnosti smo postavili v ospredje izključno 
slovensko produkcijo stare glasbe. Tudi v programu za leto 
2015 ne bo manjkalo slovenskih izvajalcev, s katerimi se 
bomo predstavili Evropi.  
Kakšen je odnos izvajalcev in prirediteljev do slovenske 
stare glasbe?
Načeloma pozitiven. Problem slovenske stare glasbe je 
drugje, v skromnih virih. Zagotovo je bilo skozi stoletja na 
tem prostoru veliko ustvarjenega, toda materialnih ostankov, 
se pravi predvsem notnih predlog je zelo malo. Posledice 
zgodovinskih okoliščin, zlasti turških vpadov in zatrtja 
reformacije, ko je izginilo ogromno glasbenih del, so hude. 
To, kar je na voljo od Gallusovih del in drugih slovenskih 
mojstrov, Izaka Poša, Janeza Krstnika Dolarja …, je premalo, da 
bi programe gradili na slovenski stari glasbi. Zato obsežnejša 
prisotnost slovenske stare glasbe v sporedih koncertov, kljub 
potencialni dodani vrednosti glasbeni praksi, ostaja bolj kot 
ne hipotetična. In če ob tem pošpekuliram – dokler se nam 
ne posreči kakšno veliko odkritje v nekem samostanu ali kje 
drugje, se v tej smeri ne bo kaj bistvenega spremenilo. 
Kaj ima Seviqc skupnega z drugimi primerljivimi festivali 
in v čem je morda poseben? 
Dejansko gre za zelo široko primerljivo okolje, elito festiva-
lov stare glasbe, ki je zbrana pri REMA. Temeljna podobnost 
med našo skupino in drugimi glasbenimi festivali je jasno 
profiliran program, ki izhaja iz stare glasbe.
Kot festival pa se Seviqc od drugih razlikuje po razpršeno-
sti. Zelo malo je namreč festivalov v svetu, ki se razprostirajo 
na toliko različnih lokacij kot mi. So pa tudi določene vse-
binske razlike, ki izhajajo iz našega razumevanja stare glasbe, 
saj naši programi poleg jedra, renesanse in baroka, v širokem 
razponu od gregorijanskega korala pa do prve svetovne vojne, 
vključujejo vrsto drugih slogov. Posebnosti našega festivala 
so tudi lokacije koncertov, ki so izključno v prostorih naše 
kulturne dediščine – ti so rdeča nit festivala.   
Kje ob pisani množici poletnih dogodkov vidite njegovo 
dodano vrednost?
To bi lahko ocenjeval z več zornih kotov. Festival je iz-
jemna spodbuda razvoju te zvrsti v naši glasbeni praksi. 
Pomembno dodano vrednost vidim tudi v aktivnem povezo-
vanju festivala z lokalnim okoljem. S tem nastaja zelo širok 
krog dejavnikov, ki so vključeni v festivalsko dogajanje. Vselej 
smo delovali v tej smeri, od letos celo še bolj načrtno. Za 
vsako festivalsko lokacijo smo ustanovili kontaktno skupino, 
ki vključuje predstavnike razvojnih agencij, turističnih in 
kulturnih organizacij in občin, s katero si prizadevamo doseči 
čim več interaktivnih učinkov festivalskih dogodkov. 
Takšen dinamičen pristop presega okvire zgolj umestitve 
nekega vrhunskega dogodka v historično okolje in lokalnega 
ponosa nanj, prehaja v inventivno predstavitev Slovenije. 
Dodano vrednost festivala vidim tudi v povezovanju z jugo-
vzhodom Evrope, kar počnemo že nekaj časa. Ugled festivala 
in članstvo v REMA našemu delovanju v tem območju dajeta 
posebno težo. Pri tem ne gre le za sodelovanje z nekoč sku-
pnim jugoslovanskim kulturnim prostorom, temveč tudi z 
Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Albanijo. Tako letos 
v okviru Seviqca gostujejo umetniki in ansambli iz Romunije, 
obeh entitet Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške …, ki sicer 
ne bi v takem obsegu nastopili na naših odrih. 
Od glasbe preteklosti k aktualni stvarnosti ... Kako do-
življate »stabilizacijo« državnih financ pri delovanju vašega 
festivala, kako ukrepate, da bi ostali uspešni?
Ob vitki državi postaja vitka tudi kultura. Zato smo se 
obrnili k spodbujanju interesa za kulturo na lokalni ravni 
in s tem v zvezi povečanja obiska novega občinstva na naših 
dogodkih. Z razvojem nove poslovne politike poskušamo 
prek kontaktnih skupin pritegniti pod festivalsko blagovno 
znamko nova vlaganja in vso lokalno ponudbo na področju 
turizma. Logika je preprosta: več ko je lokalnih vlaganj in 
podpore gospodarstva v festivalske programe, nižja je lahko 
cena vstopnic. Tako letos prvič odpiramo marsikatera vrata, 
ki jih drugače ne bi, in smo prepričani, da se bo obrestovalo. 
Tu vidim naš veliki izziv. 
Toda bolj kot aktualno stabiliziranje državnih financ me 
skrbi splošno uveljavljeno mnenje, da se kulturo razume kot 
potrošnjo, kakor nekakšno jagodo na torti; ko bo denar, bo 
tudi za kulturo, pravijo, kar je v osnovi zgrešeno in ni res. Kajti 
ko bo denar, če sploh bo, ga ob takih nazorih za kulturo prav 
tako ne bo! Kultura je globoko v osnovi vsake družbe. Zato 
zelo dvomim v uspešnost nekega gospodarstva, v katerem 
so ljudje prazni, intelektualni in čustveni zombiji, vpeti le v 
kopičenje in delitev dobička. Dober lastnik kapitala razume 
širši družbeni pomen kulture, zato bo vanjo tako ali drugače 
vlagal. Kapitalizem, kakršnega trenutno živimo, zagotovo 
ni perspektiva. Če vse gradiš le na premisi, kako in koliko 
denarja boš zbasal v lastni žep, potem je to pot le navzdol. 
Tudi v našem primeru. 
To, koliko sredstev namenjamo kulturi, je le eden od 
indicev stanja našega gospodarstva. Manko sredstev za kul-
turo je posledica in ne vzrok stanja družbe. Da sta kultura 
in z njo tudi umetnost zelo pomemben korektiv družbe, se 
bolj razvite države še kako zavedajo. Evropska komisija je 
na primer oktobra 2006 izdala študijo Ekonomija kulture 
Evrope, ki so jo izdelale univerze in gospodarski razvojni 
centri v Turkuju, Saarbrucknu, Innsbrucku in Münchnu, 
kjer se jasno vidi, da je kultura ob umetnosti tudi eno naj-
pomembnejših gospodarskih področij. Ugotovitve kažejo na 
ogromen pretok denarja v kreativnem sektorju, ki presega 
celo denarne tokove naftne, gumarske, kemične ali tobačne 
industrije. Prav kreativna »industrija« omogoča z manj vložka 
več kakovostnih delovnih mest, prispeva več k BDP … Tem 
spoznanjem sledijo tudi novejši razpisi za evropska sredstva, 
ki so namenjena kreativnim dejavnostim v umetnosti, s 
katerimi se želi povečati število delovnih mest umetnikov. 
Žal ima ta dobra zamisel resno hibo: le 32 milijonov evrov 
Ustvarjalne Evrope v letu 2014 za vse države EU je zlasti v 
primerjavi z gromozansko sanacijo bančništva le kaplja v 
morje.  
Ste morda pri nas zasledili podobne vzgibe ali spod-
bude? 
Ko smo leta 2004 organizirali posvet na gradu Fužine, 
je predstavnik ministrstva za kulturo omenil, da je kultura 
po finančnem toku na drugem mestu, če jo primerjamo z 
fOTO sTANIsLAV kOBLAR
gospodarskimi panogami, kar pomeni, da ima tudi država 
koristi od kulture, če ne drugače vsaj od DDV. 
Pa se je od takrat kaj premaknilo?
V tej smeri ne, pač pa je bilo nasploh v zadnjem letu čutiti 
več dinamike kakor prej. V tem smislu bi z zadnjim man-
datom ministra za kulturo lahko bili zadovoljni. Po drugi 
strani pa je manj prostora za zadovoljstvo glede načina, 
kako se »režejo« proračunska sredstva. Gre za flagrantno 
kršenje štiriletnih pogodb z 20-odstotnim krčenjem sredstev 
v tretjem in četrtem letu že podpisane pogodbe, s katerim 
so številne organizacije med izvedbo zelo zahtevnih in na 
tesno finančno načrtovanih projektov pahnjene v nezavidljiv 
položaj. To velja tudi za Seviqc.
Pri tem pa je prišlo še do zaskrbljujočih nasprotij pri delu 
ekspertnih komisij. Res je v zadnjem času z javno objavo 
odločb komisij v zvezi s podelitvijo sredstev narejen po-
memben korak naprej v transparentnosti postopka. Toda 
problem nastane, ko se z ekspertno komisijo ne strinjaš in 
poveš svoje pripombe na njeno oceno, komisija pa enostavno 
odgovori: » Tako kot smo se odločili, smo se pač odločili.« In 
ne spreminja mnenja. Torej, ni dialoga. V takih primerih 
pogrešam nekega arbitra, ki bi presodil in stopil na mojo 
stran ali na stran komisije. To bi konec koncev lahko bil tudi 
minister, saj lahko ima svoje mnenje, naj presodi.  
Je višina sredstev edini problem aktualnih gmotnih težav 
v kulturnih dejavnostih?
Problema sta vsaj še dva: razpršenost in nesorazmernost 
pri delitvi sredstev. Če so sredstva razpršena na tisoče stra-
ni in pri tem delitev ne kaže sorazmerij med uporabniki, 
javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, potem ne 
dosegajo potencialnih učinkov. Sam vidim velik problem v 
finančnem favoriziranju javnih zavodov v odnosu do nevla-
dnih organizacij kljub bistveno drugačni uporabi sredstev 
pri slednjih.
Kje vidite razlike med njimi? 
Predvsem pri racionalnosti in učinkovitosti porabe sred-
stev. Nevladni sektor je zmožen z enakimi sredstvi ustvariti 
bistveno več – seveda če je zagotovljena vsaj minimalna 
osnova za delovanje. Švicarska ekonomista Bruno S. Frey 
in Werner W. Pommerehne, avtorja knjige Muze na trgu, 
trdita, da nevladne organizacije praviloma uspešneje poslu-
jejo od javnih zavodov. Na konkretnih primerih nevladnih 
producentov, pri katerih je prišlo do spremembe statusa iz 
nevladne organizacije v javni zavod, dokazujeta, da je prišlo 
do padca storilnosti. Zato je za uspešno kulturno produk-
cijo neke dežele zelo koristno ob javnem imeti še močan 
nevladni sektor. 
Je času, ko naše gospodarstvo po milijardnih izgubah, 
ki jih je natovorilo bankam, slednje pa državljanom, z 
megalomanskimi projekti v socrealističnem slogu »infra-
struktura + investicije = izhod iz krize« že nadaljuje s pritiski 
na prihodnjo vlado, realno pričakovati kaj več razumevanja 
za področje kulture? 
Tudi v kulturi so velika pričakovanja do nove vlade, nji-
hova uresničitev bo odvisna od njene sestave, na področju 
kulture pa od novega ministra. Upam, da bo to nekdo, ki 
bo zmožen širokega pogleda na problematiko, neodvisen 
od lobijev, s posluhom in zmožnostjo trezne presoje. Sam 
pričakujem predvsem to, da bo ohranil doseženo raven 
svobode komunikacije, prenehal z vztrajanjem pri nekate-
rih utečenih dogmah in da bo rešitve problemov bolj kot v 
kabinetu iskal v praksi, na terenu. Želim si, da bi bili vsi, ki 
delujemo v kulturi in dosegamo dobre rezultate ter imamo 
določene izkušnje, slišani; da ohranimo možnost izražanja 
pripomb in predlogov brez večjih zadržkov, ministrstvo pa 
nam prisluhne in nas preudarno upošteva. Novi Zakon o 
uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je v nastajanju 
in ki ga pripravlja kompetentna skupina, bo morda bolje 
uredil zadeve v tej smeri.  
Kako pa je z načrti za prihodnje leto? 
Program za leto 2015 imamo v dobršni meri že narejen. 
Čakamo še rezultate treh prijav na evropski razpis Ustvarjalna 
Evropa, kjer smo se prijavili kot vodilni partner, pri dveh pa 
smo partner v prijavah francoskega festivala v Ambronayju in 
Baročnega orkestra Evropske unije (EUBO). Če s temi prijavami 
uspemo, bomo lahko zelo popestrili naš program. A tudi če ne 
pridobimo evropskih sredstev, bo naš program še vedno lep in 
kakovosten, mednarodne koprodukcije so tako ali tako stalnica 
našega dela. Še širše bomo vključevali vse te čudovite lokacije 
po Sloveniji. Povsod imamo podporo in si jo želimo še krepiti. 
Zato nisem kakšen velik pesimist, prej obratno … ¾
V Primeru neS trinJ anJ a z 
Odl OčbO Str OKOVne KO miSiJe 
POgrešam arbitra: t O bi 
lahKO bil tudi miniS ter, 
SaJ ima g OtOVO SVOJe 
mnenJ e, na J PreSOdi. 
 6. avgusta 2014
9
Zvon
Kljub vsemu nisem pesimist
Klemen Ramovš je na področju stare glasbe kot interpret, pedagog in kulturni menedžer 
dejaven že več kot tri desetletja. Po mednarodni poletni akademiji in festivalu stare glasbe 
v Radovljici je leta 1997 ustanovil festival stare glasbe v Brežicah, ki deluje nekaj zadnjih let v 
različnih krajih po Sloveniji pod imenom Seviqc, za katerim se skriva pomenljivo geslo semper 
viva quam creata (vedno živa kakor ustvarjena), ki je temeljno vodilo festivala.
zelo dvomim v uspešnost nekega gospodarstva, v katerem 
so ljudje prazni, intelektualni in čustveni zombiji, vpeti le v 
kopičenje in delitev dobička. Dober lastnik kapitala razume 
širši družbeni pomen kulture, zato bo vanjo tako ali drugače 
vlagal. Kapitalizem, kakršnega trenutno živimo, zagotovo 
ni perspektiva. Če vse gradiš le na premisi, kako in koliko 
denarja boš zbasal v lastni žep, potem je to pot le navzdol. 
Tudi v našem primeru. 
To, koliko sredstev namenjamo kulturi, je le eden od 
indicev stanja našega gospodarstva. Manko sredstev za kul-
turo je posledica in ne vzrok stanja družbe. Da sta kultura 
in z njo tudi umetnost zelo pomemben korektiv družbe, se 
bolj razvite države še kako zavedajo. Evropska komisija je 
na primer oktobra 2006 izdala študijo Ekonomija kulture 
Evrope, ki so jo izdelale univerze in gospodarski razvojni 
centri v Turkuju, Saarbrucknu, Innsbrucku in Münchnu, 
kjer se jasno vidi, da je kultura ob umetnosti tudi eno naj-
pomembnejših gospodarskih področij. Ugotovitve kažejo na 
ogromen pretok denarja v kreativnem sektorju, ki presega 
celo denarne tokove naftne, gumarske, kemične ali tobačne 
industrije. Prav kreativna »industrija« omogoča z manj vložka 
več kakovostnih delovnih mest, prispeva več k BDP … Tem 
spoznanjem sledijo tudi novejši razpisi za evropska sredstva, 
ki so namenjena kreativnim dejavnostim v umetnosti, s 
katerimi se želi povečati število delovnih mest umetnikov. 
Žal ima ta dobra zamisel resno hibo: le 32 milijonov evrov 
Ustvarjalne Evrope v letu 2014 za vse države EU je zlasti v 
primerjavi z gromozansko sanacijo bančništva le kaplja v 
morje.  
Ste morda pri nas zasledili podobne vzgibe ali spod -
bude? 
Ko smo leta 2004 organizirali posvet na gradu Fužine, 
je predstavnik ministrstva za kulturo omenil, da je kultura 
po finančnem toku na drugem mestu, če jo primerjamo z 
fOTO sTANIsLAV kOBLAR
gospodarskimi panogami, kar pomeni, da ima tudi država 
koristi od kulture, če ne drugače vsaj od DDV. 
Pa se je od takrat kaj premaknilo?
V tej smeri ne, pač pa je bilo nasploh v zadnjem letu čutiti 
več dinamike kakor prej. V tem smislu bi z zadnjim man-
datom ministra za kulturo lahko bili zadovoljni. Po drugi 
strani pa je manj prostora za zadovoljstvo glede načina, 
kako se »režejo« proračunska sredstva. Gre za flagrantno 
kršenje štiriletnih pogodb z 20-odstotnim krčenjem sredstev 
v tretjem in četrtem letu že podpisane pogodbe, s katerim 
so številne organizacije med izvedbo zelo zahtevnih in na 
tesno finančno načrtovanih projektov pahnjene v nezavidljiv 
položaj. To velja tudi za Seviqc.
Pri tem pa je prišlo še do zaskrbljujočih nasprotij pri delu 
ekspertnih komisij. Res je v zadnjem času z javno objavo 
odločb komisij v zvezi s podelitvijo sredstev narejen po-
memben korak naprej v transparentnosti postopka. Toda 
problem nastane, ko se z ekspertno komisijo ne strinjaš in 
poveš svoje pripombe na njeno oceno, komisija pa enostavno 
odgovori: » Tako kot smo se odločili, smo se pač odločili.« In 
ne spreminja mnenja. Torej, ni dialoga. V takih primerih 
pogrešam nekega arbitra, ki bi presodil in stopil na mojo 
stran ali na stran komisije. To bi konec koncev lahko bil tudi 
minister, saj lahko ima svoje mnenje, naj presodi.  
Je višina sredstev edini problem aktualnih gmotnih težav 
v kulturnih dejavnostih?
Problema sta vsaj še dva: razpršenost in nesorazmernost 
pri delitvi sredstev. Če so sredstva razpršena na tisoče stra-
ni in pri tem delitev ne kaže sorazmerij med uporabniki, 
javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, potem ne 
dosegajo potencialnih učinkov. Sam vidim velik problem v 
finančnem favoriziranju javnih zavodov v odnosu do nevla-
dnih organizacij kljub bistveno drugačni uporabi sredstev 
pri slednjih.
Kje vidite razlike med njimi? 
Predvsem pri racionalnosti in učinkovitosti porabe sred-
stev. Nevladni sektor je zmožen z enakimi sredstvi ustvariti 
bistveno več – seveda če je zagotovljena vsaj minimalna 
osnova za delovanje. Švicarska ekonomista Bruno S. Frey 
in Werner W. Pommerehne, avtorja knjige Muze na trgu, 
trdita, da nevladne organizacije praviloma uspešneje poslu-
jejo od javnih zavodov. Na konkretnih primerih nevladnih 
producentov, pri katerih je prišlo do spremembe statusa iz 
nevladne organizacije v javni zavod, dokazujeta, da je prišlo 
do padca storilnosti. Zato je za uspešno kulturno produk-
cijo neke dežele zelo koristno ob javnem imeti še močan 
nevladni sektor. 
Je času, ko naše gospodarstvo po milijardnih izgubah, 
ki jih je natovorilo bankam, slednje pa državljanom, z 
megalomanskimi projekti v socrealističnem slogu »infra -
struktura + investicije = izhod iz krize« že nadaljuje s pritiski 
na prihodnjo vlado, realno pričakovati kaj več razumevanja 
za področje kulture? 
Tudi v kulturi so velika pričakovanja do nove vlade, nji-
hova uresničitev bo odvisna od njene sestave, na področju 
kulture pa od novega ministra. Upam, da bo to nekdo, ki 
bo zmožen širokega pogleda na problematiko, neodvisen 
od lobijev, s posluhom in zmožnostjo trezne presoje. Sam 
pričakujem predvsem to, da bo ohranil doseženo raven 
svobode komunikacije, prenehal z vztrajanjem pri nekate-
rih utečenih dogmah in da bo rešitve problemov bolj kot v 
kabinetu iskal v praksi, na terenu. Želim si, da bi bili vsi, ki 
delujemo v kulturi in dosegamo dobre rezultate ter imamo 
določene izkušnje, slišani; da ohranimo možnost izražanja 
pripomb in predlogov brez večjih zadržkov, ministrstvo pa 
nam prisluhne in nas preudarno upošteva. Novi Zakon o 
uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je v nastajanju 
in ki ga pripravlja kompetentna skupina, bo morda bolje 
uredil zadeve v tej smeri.  
Kako pa je z načrti za prihodnje leto? 
Program za leto 2015 imamo v dobršni meri že narejen. 
Čakamo še rezultate treh prijav na evropski razpis Ustvarjalna 
Evropa, kjer smo se prijavili kot vodilni partner, pri dveh pa 
smo partner v prijavah francoskega festivala v Ambronayju in 
Baročnega orkestra Evropske unije (EUBO). Če s temi prijavami 
uspemo, bomo lahko zelo popestrili naš program. A tudi če ne 
pridobimo evropskih sredstev, bo naš program še vedno lep in 
kakovosten, mednarodne koprodukcije so tako ali tako stalnica 
našega dela. Še širše bomo vključevali vse te čudovite lokacije 
po Sloveniji. Povsod imamo podporo in si jo želimo še krepiti. 
Zato nisem kakšen velik pesimist, prej obratno … ¾
V Primeru neS trinJ anJa z 
odločbo Stro KoVne KomiS iJe 
Pogrešam arbitra: to bi 
lahKo bil tudi miniS ter, 
SaJ ima gotoV o SVoJe 
mnenJ e, na J PreSodi. 
Odlični reKviem 
in dve maši
Meja med Slovenijo in Italijo čedalje bolj izginja. To je 
dokazalo tudi sodelovanje slovenskih in italijanskih 
glasbenikov, ki so s koncertom obeležili stoto obletnico 
začetka 1. svetovne vojne, ki je globoko sled pustila tudi na 
Goriškem in v Posočju.
Tomaž GržeTa
m
oški pevski zbor Vokalna akademija 
Ljubljana, italijanski moški pevski zbor 
Coro filarmonico Trentino ter člani 
Orkestra Slovenske filharmonije s so-
listi so pod vodstvom Stojana Kureta 
nastopili v amfiteatru pred gradom 
Kromberk pri Novi Gorici. Skupaj so izvedli tri kantate 
za vokalne soliste, moški zbor in pihalni orkester: Das 
Berliner Requiem, ki ga je na besedila Bertolta Brechta 
napisal Kurt Weill, Poljsko mašo (vojaško mašo na prostem) 
Bohuslava Martinůja, ki je uglasbitev liturgičnih in psalm-
skih tekstov ter izbora besedil Jiřija Muche, slišali smo pa 
tudi krstno izvedbo Missae pro Pace, ki jo je Ambrož Čopi 
napisal prav za to priložnost. 
Weillov Requiem je bil v izvrstni izvedbi predstavljen z 
vsemi svojimi dramatičnimi in tudi ironičnimi momenti 
ter je izzvenel kot grozljiva karikatura smrti – ne tiste 
naravne, temveč sprožene s človeško roko. Kot izjemno 
prepričljiv prenašalec globoke sporočilnosti tako glasbe 
kot tudi besedila je nastopil tenorist Martin Sušnik (v 
arijah Znamenje – Tukaj leži devica ter Prvo poročilo o 
neznanem vojaku pod slavolokom – Prišli smo z gora). 
Interpretacija arije Drugo poročilo o neznanem vojaku 
pod slavolokom – Vse, kar sem vam povedal baritonista 
Darka Vidica pa je pogrešala nekoliko več ekspresivno-
sti. Posebeno monumentalno in namenoma hladno je 
deloval začetni zbor Veliki zahvalni koral, ki se ponovi 
tudi na koncu kantate ter jo skladno sklene ter presune 
poslušalca s svojim hladnim sporočilom: »Poglejte kvišku: 
niste pomembni in zato lahko v miru umrete.« 
Kontrast prvi skladbi je postavila noviteta Ambroža 
Čopija Missa pro Pace za tenor, sopran, moški zbor in 
orkester. Kantata je slogovno prepoznavno Čopijevo delo, 
pa vendarle vsebuje veliko prvin, ki jo povezujejo s postro-
mantično, filmsko in popularno glasbo. Zato je mestoma 
zvenela nekoliko osladno, sploh v odsekih, v katerih je 
nastopila sopranistka Martina Burger. Njeno fraziranje je 
namreč nekoliko inertno, vibrato pa počasen, kar ustvarja 
privid precej bolj masivnega in dramatičnega glasu, kot 
je v resnici. Globljo dimenzijo je skladbi vdihnil nastop 
Martina Sušnika v arijah Slovo in Ognjeno morje – gre za 
izvirna besedila vojaka Alojza Praprotnika, ki je ta pisma 
napisal na soški fronti le nekaj dni pred smrtjo). V arijah 
je Sušnik izrazil vsebinsko in čustveno globino Praprotni-
kovega srhljivega poročila in tudi Čopijeve uglasbitve ter s 
tem vdihnil življenje najbolj uspelima deloma novitete. 
Kot še en kontrast prevladujoče sentimentalni Čopijevi 
maši je zvenela Martinůjeva Poljska maša, ki je izvajalcem 
omogočila veliko materiala za izražanje mogočnih čustev 
– od jezne in uničujoče maščevalnosti prek ledene groze 
do nostalgije za boljšimi časi ter nazadnje nežnega upanja. 
Tokrat je Vidic kot solist deloval veliko bolj prepričljivo 
ter je z jasno izgovarjavo in dramatičnim podajanjem 
melodije dodal osebno pričevalno moč. 
Skozi celoten koncert smo občudovali tehnično podko-
vanost in visoko raven izraznosti obeh zborov, prav tako 
pa tudi harmonično in natančno sodelovanje trobilcev, 
pihalcev in tolkalcev Slovenske filharmonije, kar je bil brez 
dvoma prigaran, a čudovit sad trdega dela glasbenikov in 
tudi zborovodij Sandra Filippija in Stojana Kureta. Kure-
tovo vodstvo odlikujejo natančnost, brezhibna slogovno 
razgledana in do detajla izpopolnjena interpretacija ter 
visoko zastavljen cilj, pretresljiva izraznost v jasni govo-
rici glasbe.
»Naša smrt bo vaše življenje,« so besede enega izmed 
odsekov Martinůjeve maše. In ravno v teh preprostih, 
skoraj banalnih besedah je bila zajeta simbolika celotnega 
dogodka – v počastitev spomina padlih v bitkah na soški 
fronti so se tokrat zbrali živi. Nihče izmed nas ni bil priča 
takratnemu dogajanju, vendar s spominom na krvave 
dogodke izražamo spoštovanje do padlih borcev ter hvale-
žnost za boljši svet, ki so nam ga poskušali zapustiti. Tako 
je ta dobro obiskani glasbeni dogodek poleg umetniške 
vrednosti dobil tudi humanistično dimenzijo. ¾
Počastitev spomina
Kurt Weill, ambrož č opi, bohuslav 
martinů
Koncert ob 100-letnici  
1. svetovne vojne
Vokalna akademija Ljubljana, Coro 
filarmonico Trentino, člani Orkestra 
Slovenske filharmonije
Martina Burger (sopran), Martin Sušnik 
(tenor), Darko Vidic (bariton), Stojan Kuret 
(dirigent) Mednarodni festival Poletje 
Imago Sloveniae 2014
Kulturni dom Nova Gorica. Grad Kromberk, 
6. 7. 2014
10
Zvon
 6. avgusta 2014
Namesto erotike – ljubezeN
Novi stripovski album v obsežnem opusu Iztoka Sitarja prinaša deset krajših stripovskih zgodb 
po avtorjevih lastnih scenarijih, ki se v nekaterih primerih navdihujejo pri literarnih predlogah 
slovenskih pisateljev (Möderndorfer, Pintar, Tavčar).
Gašper rus
N
aslov Čudaki ljubijo druga-
če obeta, da bomo v zbirki 
spoznali ljubezenske zgod-
be oziroma njihove prota-
goniste in protagonistke, ki 
tako ali drugače odstopajo 
od ustaljenih družbenih norm. Podnaslov, 
Ljubezenske zgodbe iz Poljanske doline, pa 
posameznim stripom dodaja še eno stičišče 
– Poljane nad Škofjo Loko, kjer koreninijo 
življenjske zgodbe junakov in junakinj (no, 
čudakov in čudakinj) in se v mnogih pri-
merih tam tudi nadaljujejo in razpletajo. 
V enem od stripov jih avtor takole označi: 
Poljane, zaspana katoliška vas v Loškem 
pogorju, kjer so tradicionalne družinske 
vrednote še vedno v modi in kjer je edino 
razvedrilo najstnikov tedenski obisk svete 
maše in enkrat na leto gasilska veselica. 
Tudi dogajalni čas ni pretirano razpršen: 
večinoma je osredotočen na slovensko so-
dobnost, od katere se kdaj pa kdaj oddalji 
za nekaj let ali desetletij v preteklost.
Pomenljiva podrobnost, ki utegne manj 
pozornemu bralcu uiti, je ta, da z albumom 
Sitar odpira novo tematsko enoto znotraj 
svojega opusa: Ljubezenske zgodbe. Da se 
ni odločil za že obstoječo zbirko, Erotiko, 
daje misliti, da to pot v središču njegovega 
zanimanja ne bo zgolj seks – pač pa ljubezen 
»z velikim L«, v vseh svojih razsežnostih 
in pojavnih oblikah, tako duhovnih kot 
telesnih. No, resnici na ljubo spolnost tudi 
tokrat ne igra majhne vloge, glavni liki se v 
večini zgodb prej ali slej znajdejo v postelji 
(oziroma na kakšnem manj konvencional-
nem prizorišču spolnega akta – v najbolj 
»odbitem« primeru je to kar grobi asfalt 
cestišča).
V sekundarnih planih se oglašajo tudi 
ostale priljubljene Sitarjeve teme (obsesije, 
če želite): (anti)katolicizem, komunizem, 
splošna slovenska provincialna zadrtost in 
fascinacija nad najstništvom. Temu lahko 
dodamo še njegovo značilno ikonografijo: 
dolgonoge najstnice, vegaste kmečke hiš(k)
e, stare avtomobile nedoločljivih znamk, 
utesnjujoče interjerje, masivna obuvala, 
obmorska letovišča, iz zemlje rastoče glave 
(aluzija na njegov zgodnejši album – Gla-
ve), temna, gmotasta pobočja škofjeloškega 
pogorja in golo kožo v ne ravno skromnih 
količinah. 
In kdo so Sitarjevi čudaki? Sanjač, ki 
lahko ljubezensko izpolnitev doživi le v 
domišljiji, strasten bralec stripov, edini 
organizator žurov v vasi, odrasel moški z 
okusom za mladoletnice, jecljav introver-
tiranec, ki se boji stika z nasprotnim spo-
lom, liberalno vzgajan umetnik, zaljubljen 
v katoličanko, režiser, ki si najde (pre)mla-
do muzo ... Oziroma čudakinje: najstnica, 
ki sprva neutolažljivo žaluje za izgubljeno 
ljubeznijo, nato pa jo čez noč pozabi (do-
besedno), dijakinja katoliške šole na pragu 
nove »kariere« (prostitucije) in soproga, ki 
dolga leta stoično prenaša moževo nasilje, 
dokler se mu nekoč v afektu ne upre – z 
nepredvidljivimi posledicami.
Ne preveč presenetljivo – za bralca, ki 
že pozna Sitarjeve stripe – zgodbe težijo k 
nesrečnim, ali vsaj nedorečenim razpletom, 
pa tudi redkejši »srečni« konci imajo prio-
kus tabuja (fant, ki se seksualno osvobodi 
skozi incest; žena, ki znova najde družinsko 
harmonijo, ko moževi nasilnosti napravi 
konec z njegovim popolnim fizičnim one-
mogočenjem).
Navkljub umeščenosti v realen geograf-
ski in časovni okvir bi zgodbe težko označili 
za izrazito realistične. Zapleti in razpleti so 
marsikdaj premalo verjetni, naivni, čustvo-
vanje likov preveč klišejsko, njihove akcije 
in reakcije pa mestoma izzvenijo nepriča-
kovano, premalo motivirano. Junak zgodbe 
To je le igra, stari!, denimo, se, ko njegova 
najstniška muza zavrne njegovo ženitno 
ponudbo, odzove s fatalno gesto, na katero 
nas nič poprejšnjega v zgodbi niti malo ne 
pripravi. Tudi mladoletnica iz Jesenske so-
nate, ki v nudenju spolnih storitev ne išče 
zgolj rešitve svojega gmotnega položaja, pač 
pa tudi – morda še bolj – potešitev svojega 
libida, bolj spominja na (moško) spolno fan-
tazijo kot na prepričljiv značajski profil.
Omenjeno bi bilo lahko glavni očitek 
zbirki, vendar avtorju svojevrsten »alibi« 
nudi njen naslov – navsezadnje imamo 
opravka s čudaki (ki se lahko torej »upravi-
čeno« vedejo in odzivajo iracionalno). Ka-
kšen cinik bi utegnil temu alibiju dodati še 
enega – da gre navsezadnje (samo) za strip, 
torej manj resno čtivo, ki mu pomanjkanje 
psihološke, socialne, politične in še kakšne 
druge prepričljivosti lažje odpustimo. A 
med vrhunci sodobnega stripa bomo našli 
dovolj del, nekaj tudi prevedenih v naš 
jezik (Odeje Craiga Thompsona, Gemmo 
Bovery Posy Simmonds, Špeh Dava Coo-
perja ...), ki ob vsej svoji »stripovskosti« 
ljubezenska razmerja, takšna in drugačna, 
obravnavajo z verodostojnostjo vrhunske 
literature – in s tem, hočemo ali ne, tovr-
stne standarde tudi v stripu postavljajo 
vse višje.
Ko smo že pri književnosti – formalno 
gledano to pot tudi Sitar izkazujejo neko-
liko »literarne« tendence, pri čemer mi-
slim na nemajhno vlogo »pripovedovalca«, 
torej pogoste sklope strnjenega besedila, 
ki spremljajo podobe, jih pojasnjujejo in 
dopolnjujejo. Žal Sitarjeva »proza« zvečine 
ne dohaja kvalitete njegovih akvarelira-
nih risb; senzibilnejši bralec bo, zlasti ob 
erotičnih prizorih, pogrešil nekoliko več 
subtilnosti, brez katere nekateri opisi iz-
zvenijo malce plehko, celo prostaško.
Omenjenim nevšečnostim navkljub so 
Čudaki (vsaj) kratkočasno čtivo, k čemur 
precej pomaga, da avtor tudi ob najbolj 
tragičnih in žalostnih epizodah ne pozablja 
na humor, pa čeprav v njegovih temnejših 
odtenkih. Nasploh se te stripe najlepše bere 
v njihovi humorni dimenziji. V kolikor pa 
je želel avtor zadostiti tudi potrebam bolj 
zahtevnih bralcev, njegovega poskusa ne 
moremo oceniti kot v celoti uspešnega. 
Na ključnih mestih – takrat, ko bi morali z 
junaki sočustvovati ali obžalovati njihove 
usode – njegove zgodbe pogosteje puščajo 
ravnodušne ali izzivajo hehet. A naj temu 
dodam opombo o svojem subjektivnem 
branju: seveda dopuščam možnost – celo 
upam, da je tako –, da so Čudaki zgolj v moji 
malenkosti našli neobičajno 'trdosrčnega' 
bralca in da bo kakšen drug naslovnik v 
njih našel kaj več, v najboljšem primeru 
celo relevantno pričevanje o realnosti lju-
bezni v določenem času in prostoru. Oseb-
no bi jim kaj takega le stežka priznal.
Na kratko še o likovno-formalnem 
vidiku Sitarjeve novitete: nehvaležno je 
veteranu, napol že klasiku slovenskega 
stripa, očitati elementarne napake v rabi 
njegovega izraznega medija – pa vendar. 
Dejstvo je, da so razporeditve kadrov v 
okviru posamezne strani – in besedilnih 
oblačkov v okviru posameznega kadra – 
mestoma konfuzne: ne predstavljajo logič-
nega zaporedja, ki bi bralčevo oko spontano 
vodilo od ene do druge postaje v vrstnem 
redu, kakršnega je predvidel avtor.
Sitar je med slovenskimi striparji brez 
dvoma eden tistih z najbolj razvito av-
torsko estetiko in ikonografijo, na račun 
katere je njegov avtorski dotik v trenutku 
prepoznaven. Z druge plati te medalje pa 
tudi – s svojim obsesivnim preigravanjem 
večno istega vizualnega repertoarja – re-
petitiven do mere, ko postaja že utrujajoč. 
V tem oziru lahko pozdravimo nekatere 
diskretne novosti, ki ob gmotah že po-
znanega v Čudake vseeno vnašajo kanček 
nečesa svežemu vetrcu podobnega. Najsi 
bo to postmodernističen hommage Igorju 
Kordeju, vdor kolaža (na dveh mestih; v 
drugem primeru, nevihtnem nebu v skle-
pnem prizoru zgodbe To je le igra, stari!, 
presenetljivo posrečen), ali avtentičen 
ljubljanski grafit v ozadju enega izmed 
prizorov. Zlasti slednji in peščica podob-
nih primerov dodajajo avtorjevi vizualni 
krajini ščepec tiste vrste naturalizma, ka-
kršnega bi si v njegovih bodočih stripih 
želeli videti več. ¾
Iztok Sitar
Čudaki 
ljubijo 
drugače 
UMco, 
Ljubljana 2014 
110 str., 22,90 €
V SekundarnI h 
planIh Se oglašajo 
prIljubljene 
SItarjeV e teme: 
(antI)katolI cIzem, 
komunIzem, 
Splošna SloVenSka 
proVIncIalna zadrtoS t 
In faScInacIja nad 
najStnIštVom.
emaNcipiraNe da, svobodNe Ne
Knjiga Feminizem in islam prinaša tehtno kritiko homogenizirajočih interpretacij muslimanskih 
žensk in utemeljeno mehko kritiko paradigme zahodnega feminizma.
Maja šučur
l
eta 1968 se je prvič zgodilo, da je bila študentka 
Teološke fakultete Ankarske univerze izključe-
na iz šole, ker je bila pokrita. Še pred tem, 1964, 
pa je bil pokriti študentki prvič onemogočen 
tradicionalni nastop z govorom, ki ga ima na 
podelitvi diplom najboljši študent oziroma štu-
dentka, kljub temu da je Medicinsko fakulteto končala kot 
najboljša med študenti.« Ah, to je bilo petdeset let nazaj, 
si mislim. »Leta 1999 je bila zaradi nošnje rute iz parla-
menta izgnana sicer legitimno izvoljena Merve Kavakçı. 
Zatem so lahko poslanke prvič vstopile pokrite v turški 
parlament 31. oktobra 2013.« Prav ste razumeli, narobe 
je bilo to, da se je sodobna in izobražena turška ženska 
lani oktobra odločila biti pokrita na javnem mestu. Kaj 
ni osvoboditve izpod patriarhalne nadvlade simbolizirala 
prav odvržena tančica? Smo se zaman borile/-i zanje? 
Da tokrat ne gre za nas, ujete v lastno zanko evropocen-
tričnih idej, ki nas tukaj in zdaj borba Za namesto Proti 
muslimanski ruti zmede, nam v tradicionalno dvojezični 
slovensko-angleški izdaji uveljavljene zbirke Mirovnega 
inštituta pojasni raziskovalka in poznavalka Bližnjega 
vzhoda Ana Frank.
Blago islamistična Stranka za pravičnost in razvoj (»AKP«), 
pod vodstvom premiera Recepa Tayyipa Erdo ğana je na 
letošnjih pomladnih volitvah prejela 43 odstotkov glasov, 
premier pa je tudi najverjetnejši zmagovalec prvih neposre-
dnih predsedniških volitev 10. avgusta (z malo verjetnim 
drugim krogom 24.). V primeru te in ponovne zmage po 
tem mandatu bo lahko na oblasti vse do leta 2023, to pa je 
slaba novica za Turkinje, saj naj bi v njegovi stranki vladala 
mizogina klima. Patriarhat se na krilih ponovne islamizacije 
še bolj krepi. Dogajajo se umori zaradi časti, v časopisih se 
pojavljajo poročila o ubojih žensk, ki so zaprosile za ločitev, 
ministrstvo, ki se je v preteklosti imenovalo ministrstvo za 
zadeve žensk in družine, je 'ženske' izločilo iz svojega naziva. 
Kljub naraščanju števila zaposlitev žensk v svetovnem merilu 
trend zaposlovanja turških žensk pada – leta 2008 je bilo 
zaposlenih le dobrih 26 odstotkov žensk (in 73 odstotkov 
moških), kar naj bi bilo dolgoletno turško povprečje. Tako 
je danes, kako pa je bilo nekoč?
Z reformami v sodobnost in sekularnost
Ana Frank bralca sprva uvaja previdno. Pojasni zgodo-
vinske in družbene spremembe od razpada Otomanskega 
cesarstva do nastanka nacionalne države leta 1923 ter na-
daljnje vladavine Mustafe Kemala Atatürka, ki je Turčijo z 
reformami usmeril v sodobnost in sekularnost, tj. k Evropi. 
Pa tudi k neke vrste krizi identitete, ki se nadaljuje vse do da-
nes. Kemalistične reforme, pojasnjuje Frankova, so ženskam 
prinesle veliko svoboščin – volilno pravico (Turkinje so je bile 
deležne prej (1934) kot Italijanke ali Francozinje), možnost 
izobraževanja in zaposlitve. Leta 1914 je bila ustanovljena 
prva univerza za ženske, sedem let zatem je bilo ženskam 
dovoljeno obiskovati univerzo skupaj z moškimi kolegi. A 
novonastale direktive so med ženske vnašale negotovost, 
saj jim je stari konservativni sistem zagotavljal stabilnost in 
Frankova nas seznani z očitki 
radikalnih feministk, ki so 
kemalističnim očitaL e njihovo 
seksistično ideoL ogijo, z 
islamskimi feministkami, ki si 
koncept enakosti razL agajo 
drUgače od z ahoda in 
si zato prizadevajo za 
reinterpretacijo korana, 
osredotočenostjo 
socialističnih feministk na 
neenakost Med spoL oMa, 
dodatno diskriM iniraniM i 
kurdskimi ter sa MosvojiM i 
neodvisnimi feministkami. 
 6. avgusta 2014
11
Zvon
Namesto erotike – ljubezeN
Novi stripovski album v obsežnem opusu Iztoka Sitarja prinaša deset krajših stripovskih zgodb 
po avtorjevih lastnih scenarijih, ki se v nekaterih primerih navdihujejo pri literarnih predlogah 
slovenskih pisateljev (Möderndorfer, Pintar, Tavčar).
erotičnih prizorih, pogrešil nekoliko več 
subtilnosti, brez katere nekateri opisi iz-
zvenijo malce plehko, celo prostaško.
Omenjenim nevšečnostim navkljub so 
Čudaki (vsaj) kratkočasno čtivo, k čemur 
precej pomaga, da avtor tudi ob najbolj 
tragičnih in žalostnih epizodah ne pozablja 
na humor, pa čeprav v njegovih temnejših 
odtenkih. Nasploh se te stripe najlepše bere 
v njihovi humorni dimenziji. V kolikor pa 
je želel avtor zadostiti tudi potrebam bolj 
zahtevnih bralcev, njegovega poskusa ne 
moremo oceniti kot v celoti uspešnega. 
Na ključnih mestih – takrat, ko bi morali z 
junaki sočustvovati ali obžalovati njihove 
usode – njegove zgodbe pogosteje puščajo 
ravnodušne ali izzivajo hehet. A naj temu 
dodam opombo o svojem subjektivnem 
branju: seveda dopuščam možnost – celo 
upam, da je tako –, da so Čudaki zgolj v moji 
malenkosti našli neobičajno 'trdosrčnega' 
bralca in da bo kakšen drug naslovnik v 
njih našel kaj več, v najboljšem primeru 
celo relevantno pričevanje o realnosti lju-
bezni v določenem času in prostoru. Oseb-
no bi jim kaj takega le stežka priznal.
Na kratko še o likovno-formalnem 
vidiku Sitarjeve novitete: nehvaležno je 
veteranu, napol že klasiku slovenskega 
stripa, očitati elementarne napake v rabi 
njegovega izraznega medija – pa vendar. 
Dejstvo je, da so razporeditve kadrov v 
okviru posamezne strani – in besedilnih 
oblačkov v okviru posameznega kadra – 
mestoma konfuzne: ne predstavljajo logič-
nega zaporedja, ki bi bralčevo oko spontano 
vodilo od ene do druge postaje v vrstnem 
redu, kakršnega je predvidel avtor.
Sitar je med slovenskimi striparji brez 
dvoma eden tistih z najbolj razvito av-
torsko estetiko in ikonografijo, na račun 
katere je njegov avtorski dotik v trenutku 
prepoznaven. Z druge plati te medalje pa 
tudi – s svojim obsesivnim preigravanjem 
večno istega vizualnega repertoarja – re-
petitiven do mere, ko postaja že utrujajoč. 
V tem oziru lahko pozdravimo nekatere 
diskretne novosti, ki ob gmotah že po-
znanega v Čudake vseeno vnašajo kanček 
nečesa svežemu vetrcu podobnega. Najsi 
bo to postmodernističen hommage Igorju 
Kordeju, vdor kolaža (na dveh mestih; v 
drugem primeru, nevihtnem nebu v skle-
pnem prizoru zgodbe To je le igra, stari!, 
presenetljivo posrečen), ali avtentičen 
ljubljanski grafit v ozadju enega izmed 
prizorov. Zlasti slednji in peščica podob-
nih primerov dodajajo avtorjevi vizualni 
krajini ščepec tiste vrste naturalizma, ka-
kršnega bi si v njegovih bodočih stripih 
želeli videti več. ¾
V sekundarnih 
planih se oglašajo 
priljubljene 
sitarjeVe teme: 
(anti)katolicizem, 
komunizem, 
splošna sloVenska 
proVincialna zadrtost 
in fascinacija nad 
najstništV om.
emaNcipiraNe da, svobodNe Ne
Knjiga Feminizem in islam prinaša tehtno kritiko homogenizirajočih interpretacij muslimanskih 
žensk in utemeljeno mehko kritiko paradigme zahodnega feminizma.
Maja Šučur
l
eta 1968 se je prvič zgodilo, da je bila študentka 
Teološke fakultete Ankarske univerze izključe-
na iz šole, ker je bila pokrita. Še pred tem, 1964, 
pa je bil pokriti študentki prvič onemogočen 
tradicionalni nastop z govorom, ki ga ima na 
podelitvi diplom najboljši študent oziroma štu-
dentka, kljub temu da je Medicinsko fakulteto končala kot 
najboljša med študenti.« Ah, to je bilo petdeset let nazaj, 
si mislim. »Leta 1999 je bila zaradi nošnje rute iz parla-
menta izgnana sicer legitimno izvoljena Merve Kavakçı. 
Zatem so lahko poslanke prvič vstopile pokrite v turški 
parlament 31. oktobra 2013.« Prav ste razumeli, narobe 
je bilo to, da se je sodobna in izobražena turška ženska 
lani oktobra odločila biti pokrita na javnem mestu. Kaj 
ni osvoboditve izpod patriarhalne nadvlade simbolizirala 
prav odvržena tančica? Smo se zaman borile/-i zanje? 
Da tokrat ne gre za nas, ujete v lastno zanko evropocen-
tričnih idej, ki nas tukaj in zdaj borba Za namesto Proti 
muslimanski ruti zmede, nam v tradicionalno dvojezični 
slovensko-angleški izdaji uveljavljene zbirke Mirovnega 
inštituta pojasni raziskovalka in poznavalka Bližnjega 
vzhoda Ana Frank.
Blago islamistična Stranka za pravičnost in razvoj (»AKP«), 
pod vodstvom premiera Recepa Tayyipa Erdo ğana je na 
letošnjih pomladnih volitvah prejela 43 odstotkov glasov, 
premier pa je tudi najverjetnejši zmagovalec prvih neposre-
dnih predsedniških volitev 10. avgusta (z malo verjetnim 
drugim krogom 24.). V primeru te in ponovne zmage po 
tem mandatu bo lahko na oblasti vse do leta 2023, to pa je 
slaba novica za Turkinje, saj naj bi v njegovi stranki vladala 
mizogina klima. Patriarhat se na krilih ponovne islamizacije 
še bolj krepi. Dogajajo se umori zaradi časti, v časopisih se 
pojavljajo poročila o ubojih žensk, ki so zaprosile za ločitev, 
ministrstvo, ki se je v preteklosti imenovalo ministrstvo za 
zadeve žensk in družine, je 'ženske' izločilo iz svojega naziva. 
Kljub naraščanju števila zaposlitev žensk v svetovnem merilu 
trend zaposlovanja turških žensk pada – leta 2008 je bilo 
zaposlenih le dobrih 26 odstotkov žensk (in 73 odstotkov 
moških), kar naj bi bilo dolgoletno turško povprečje. Tako 
je danes, kako pa je bilo nekoč?
Z reformami v sodobnost in sekularnost
Ana Frank bralca sprva uvaja previdno. Pojasni zgodo-
vinske in družbene spremembe od razpada Otomanskega 
cesarstva do nastanka nacionalne države leta 1923 ter na-
daljnje vladavine Mustafe Kemala Atatürka, ki je Turčijo z 
reformami usmeril v sodobnost in sekularnost, tj. k Evropi. 
Pa tudi k neke vrste krizi identitete, ki se nadaljuje vse do da-
nes. Kemalistične reforme, pojasnjuje Frankova, so ženskam 
prinesle veliko svoboščin – volilno pravico (Turkinje so je bile 
deležne prej (1934) kot Italijanke ali Francozinje), možnost 
izobraževanja in zaposlitve. Leta 1914 je bila ustanovljena 
prva univerza za ženske, sedem let zatem je bilo ženskam 
dovoljeno obiskovati univerzo skupaj z moškimi kolegi. A 
novonastale direktive so med ženske vnašale negotovost, 
saj jim je stari konservativni sistem zagotavljal stabilnost in 
varnost, od moških so lahko zahtevale izpolnitev tradicio-
nalnih (verskih) dolžnosti, kot je denimo skrb za družino. 
Čemu torej podpreti novega?
Kemalizem se seveda ni napajal zgolj iz dobrohotnih 
emancipatornih idej, nas ne preseneti avtorica. Žensko je 
instrumentaliziral, saj je zaradi simpatiziranja z Zahodom 
potreboval moderno žensko, ki ne bo več samo dobra družin-
ska delavka, temveč bo, izobraženka, izstopila iz zasebnega 
v polje javnega, kjer bo delovala denimo kot dobra učiteljica 
in s tem izpolnila pričakovanja vseh nacionalističnih struj 
– vzgajala bo ponosne mlade državljane in postala dobra 
dodatno obremenjena (!) državna delavka. Da bi dokazali, da 
mislijo resno, je bilo potrebno namere pokazati tudi navzven, 
z obleko. Modernisti so pokrivanje žensk prikazovali kot 
nazadnjaško tradicijo: leta 1982 niso le sprejeli zakona, ki je 
zapovedoval oblačenje na univerzah (izrecno prepovedano 
pokrivanje ali izstopajoča oblačila), temveč so v devetdesetih 
prirejali celo t. i. »sobe prepričevanja«, v katerih so vztrajne 
pokrite muslimanke zasliševali v zvezi s tem, kdo jim grozi ali 
plačuje, da se zakrivajo, koga predstavljajo, vse z namenom, 
da bi se odkrile.
Valovi feminizma
Drugi del monografije zbrano predstavi tri valove fe-
minizma v Turčiji: otomanskega, kemalističnega in tretje 
obdobje, ki se nadaljuje s kemalizmom in ga postopoma 
prerašča v času, ko so turške ženske potisnjene v shizofreno 
situacijo navideznih svobodnih izbir, kritika tega položaja 
pa se je zgodila šele po letu 1980. Alternativna osemdese-
ta tudi v Turčiji pomenijo pluralizacijo feminizma, ki se 
razveje na tiste konservativnejše in druge progresivnejše 
smeri. Frankova nas seznani z očitki radikalnih feministk, 
ki so kemalističnim očitale njihovo seksistično ideologijo, 
z islamskimi feministkami, ki si koncept enakosti razlagajo 
drugače od Zahoda in si zato prizadevajo za reinterpretacijo 
Korana, osredotočenostjo socialističnih feministk na neena-
kost med spoloma, dodatno diskriminiranimi kurdskimi ter 
samosvojimi neodvisnimi feministkami. 
Monografija tozadevno pritegne z razmislekom feministk 
o prepadu med moderno turško žensko v mestu in Turkinjo 
s podeželja, ki so jo nove reforme prizadele še bolj, četudi jim 
zaradi oddaljenosti od oblastnih centrov moči ni podvržena 
tako neposredno. Tranzicija, ki se primarno in najbolj očitno 
kaže v spremembah v oblačenju, je v urbanih okoljih pote-
kala hitreje kot v ruralnih, kar je rezultiralo v novo težavo 
razrednih delitev med ženskami. Predvsem kemalističnim 
feministkam je denimo lahko očitati, da so zaradi svojega 
družbenopolitičnega statusa pozabile na deprivilegirane 
ostale predstavnice ženskega spola. Kemalisti so spremembe 
legitimizirali tako, da bi meščanka čim manj ogrožala položaj 
prebivalke ruralne regije, saj so imeli med podeželskim pre-
bivalstvom veliko volilno bazo. To se je izkazalo kot dobra 
rešitev za vladajoče – zdaj so pozornost feministk speljali 
na pomen kriterija razreda in ne spola. Odkrivale so se tako 
predvsem hčere elitnega razreda, predstavnice nižjih slojev 
manj. Frankova smiselno pojasnjuje, da so se (kemalistične) 
ženske morda res nehale pokrivati, a je to na simbolični ravni 
ostalo del vsakdanjika.
Turban problem
Če smo v medijih zadnja leta vsaj priložnostno spremljali 
prispevke o nošenju muslimanskih rut v Franciji in Veliki 
Britaniji, nas bo zadnji del raziskave Ane Frank najbolj pri-
tegnil. » Turban problem« je znan kot pojav iz osemdesetih 
let 20. stoletja, ko je vse več žensk kljub prepovedim na 
univerze hodilo zakritih, saj so s tem izražale upor zoper 
omejujoča državna in univerzitetna pravila. Tako je »novo 
pokrivanje«, ki ga turški raziskovalci razumejo kot povsem 
ločeno od starega, paradoksalno, pridobilo pomen politič-
nega simbola. Pomeni »tranzicijo od ruralnega k urbanemu, 
od nižjih k višjim družbenim slojem, od neizobraženih k 
izobraženim«, služi pa tudi kot zaščita pred nadlegovanjem 
in percepcijo ženske kot zgolj seksualnega objekta, ne pa 
individuuma. Turške ženske, tako Frankova, poudarjajo, da 
pokrivanje še zdaleč ni edini označevalec njihove identitete, 
problematična je praksa ideoloških diskurzov, ki specifično 
značilnost (npr. pokrivanje) znotraj islama posplošuje na 
islam kot vzrok zatiranja žensk.  
V knjigi, ki se bere kot tehtna kritika homogenizirajočih 
interpretacij muslimanskih žensk in utemeljena mehka 
kritika paradigme zahodnega feminizma, je avtorica jasna. 
Feminizmi, ki privilegirajo zahodno belo žensko in skozi 
prizmo njenih (naših?) vrednot ocenjujejo situacijo žensk 
v muslimanskem svetu, so nadvse problematični. Evropo-
centrični so in nič manj imperialistični od diskurza tistih, 
proti katerim naj bi se borili, operirajo s položaja moči, s 
položaja Zahoda, ki še vedno uveljavlja tehnično, politično, 
kulturno prvenstvo. Koncepti osvoboditve, emancipacije in 
modernizacije se izkažejo za kulturno pogojene, prepoved 
pokrivanja je mnogokrat razumljena zgolj kot izpolnjeva-
nje zahodnih ukazov. Ker se feminizem redno ponuja kot 
produkt zahodne miselnosti, so (bile) turške feministke 
prisiljene misliti svojo feministično zavest, čeprav, kot pra-
vi Frankova, na nezahodni način. Z zahodno žensko tudi 
Turkinjo povezuje podrejenost moškemu, ki se v zahodnem 
svetu kaže v tradicionalističnem pogledu na žensko. Ta naj 
bo čustvena varuhinja svojega zakona in otrok, zavrta v jav-
nosti, živahna v kuhinji in podplačana na delovnem mestu. 
A sklepanje, da je pozicija zahodnega feminizma v primeru 
muslimanskega pokrivanja žensk ali recimo poligamije v 
islamu iz teh razlogov utemeljena, je izjemno pavšalno. 
Rešitev nikakor ni obravnavanje težav muslimanskih žensk 
po standardih zahodnega feminizma ali siljenje (turške) 
ženske v žrtveno pozicijo, kjer mora vedno znova izbrati 
med biti ženska ali biti muslimanka, med biti muslimanka 
ali biti izobraženka.
Del rešitve zahodnega feminizma so gotovo znanstvene 
monografije, kot je pričujoča: z dobro odmerjenim razmerjem 
zgodovinskih in sodobnih, tudi turških virov, ilustrativnimi 
podatki, s skrbnim prepletom zgodovinskih in družbeno-
političnih gibanj. ¾
ana frank
Feminizem  
in islam: 
Turške ženske med 
Orientom in Zahodom 
Mirovni inštitut 
(Zbirka Politike) 
Ljubljana 2014,  
200 str., 12 €
Istanbul, oktober 2012
Foto Jože Suhadolnik
Frankova nas seZ nani Z očitki 
radikalnih feministk, ki so 
kemalističnim očitaL e njihovo 
seksistično ideoL ogijo, Z 
islamskimi feministkami, ki si 
konceP t enakosti raZLagajo 
drugače od Zahoda in 
si Zato PriZadevajo Za 
reinterP retacijo korana, 
osredotočenostjo 
socialističnih feministk na 
neenakost Med sPoLoMa, 
dodatno diskriM iniraniM i 
kurdskimi ter sa MosvojiM i 
neodvisnimi feministkami. 
12
Zvon
 6. avgusta 2014
Danes mene, jutri tebe
Don Kihot razjarjeno napade mline na veter. Njegov boj z lastnimi blodnjami je kakor 
revolucija, ki žre svoje otroke, in kot kača, ki grize svoj rep. Večno vračanje enakega ni le 
lastnost nekaterih mitologij, ampak tudi politike in filozofije, kot lahko vedno znova beremo 
pri Orwellu in pri Cankarju.
Andrej KoritniK
Vedno bo vladajočim na voljo opojnost oblasti, ki bo 
stalno naraščala in postajala vse bolj prefinjena. Zme-
raj, vsak hip, boš lahko okušal srh zmage, občutek, da 
teptaš sovražnika, ki je brez moči. Če želiš imeti podo-
bo prihodnosti, si predstavljaj škorenj, ki tepta človeški 
obraz – za zmeraj.
George Orwell, 1984
m
achiavelli je v Vladarju neizprosno zapisal: 
» Težave so v tem, da ljudje rade volje me-
njajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na 
boljše; zavoljo te vere zgrabijo orožje proti 
prejšnjemu. Pri tem se seveda motijo, kajti 
pozneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli 
na slabše.« Tudi poetična resnica umetnosti z metaforami, 
zgodbami in s podobami ne pripoveduje nič drugega: ljudje 
ljubijo Velikega inkvizitorja, ne od mrtvih vstalega Kristusa, 
če med vsemi izberemo le Brate Karamazove. 
A tak brezupen položaj bi bil za človeštvo nevzdržen, 
zato nenehno išče druge možnosti, pa čeprav v realnosti 
niso mogoče; to so izmišljeni, idealni prostori, ki jih ni; so 
utopije, kakršno si je prvi med enakimi zamislil človek za 
vse čase Thomas More. Toda človek je človeku volk: nobena 
pastoralna pokrajina, v kateri se cedita med in mleko, nima 
že vnaprej vsajenega semena zla, skušnjave, da se nad mno-
žico enoglasja vedno dvigne močnejši, samostojnejši, sam v 
sebi zadostni jaz, ki nadvlada druge. Na »koncu zgodovine« 
pa odraste v Velikega brata. Zanimivo in protislovno je, da 
je renesansa najbolj kritizirala srednjeveško krščanstvo 
in njegovo vero v onstranstvo, v katerem bo v nasprotju 
z življenjem vse prav, in to célo večnost, hkrati pa je sama 
razočarana opustila upanje v tostranski svet in ga poiskala 
v utopičnih, nič manj neresničnih svetovih; vsaj strukturno 
zato ni bila nič drugačna, »boljša« kakor »temačni« svet tam 
nekje vmes.
Nekatere metafore so večne. Uporne živali v Orwellovi 
satirični pravljici Živalska farma so mlin na veter, ki so ga 
postavile s poletom revolucionarjev in muko egiptovskih 
sužnjev, razumele kot simbol revolucije proti tiranskemu 
človeku, kot znamenje svobode, enakosti in enakopravnosti. 
Podobno je tudi za Cankarjevega hlapca Jerneja nepremični-
na svetinja življenje sámo: »Ko je ugledal Jernej od daleč, tam 
pod klancem, belo hišo z zelenimi okni, in hlev in skedenj 
in kaščo, se mu je storilo težko pri srcu. /.../ Živi človek v 
hiši leto dni, živi deset let in štirideset let – in glejte, ljudje 
božji, hiša mu je podobna, kakor brat bratu, in ljubezen je 
med njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, 
bo jokal po hiši bolj kakor po bratu in bolj, kakor je nekoč 
jokal po materi.«
Knjigi za vse čase
Zdaj ko je za nami razviharjeno 20. stoletje in ko vidimo, da 
kača še vedno grize svoj rep, le da utopije niso več pozitivne, 
temveč samo še negativne, lahko ugotovimo, da sta Živalska 
farma Erica Arthurja Blaira (1903–1950) in Hlapec Jernej in 
njegova pravica Ivana Cankarja (1876–1918) dve mojstrovini, 
kratki, obe simbolični, obe satirični in kritični; sta knjigi 
za vse čase, morda celo za tiste, ki bodo šele prišli. Na novi 
ilustrirani izdaji obeh knjig Založbe Mladinska knjiga pa je 
treba posebej opozoriti vsaj iz dveh razlogov: ker nadaljujeta 
ne posebej imenovano zbirko ilustriranih izdaj, kakršni sta 
bili Hemingwayev Starec in morje in Camusov Tujec, in ker 
sta, kot kaže, neuničljivi literarni deli in ju doslej še noben 
»obrat v času« ni postavil v ropotarnico zgodovine. 
Tokratni izdaji še močno dišita po tiskarski barvi, tako 
kakor je silovito njuno »sporočilo«. Barvno bolj monotoni, a 
z ostrimi potezami izrisani svet Živalske farme, ter živopisne, 
pretresljive ilustracije Hlapca Jerneja bogatijo in pomensko 
poglabljajo na videz preprosti literarni svet obeh knjig. Zdru-
ževanje ilustracij in besed seveda ni nič novega, to ve vsak 
otrok. A način, kako lahko med sabo izmenjujeta pomene, 
ki jih ne le beremo, temveč tudi gledamo, je pri tem najbolj 
pomemben: ena sama poteza, morda celo prazna stran, pa 
udarni stavek, ki mu v tistem trenutku nič ne smemo dodati 
ali odvzeti, takšnim knjigam daje neizmerljiv čar; hkrati pa 
tudi zastavlja vprašanja nam, sodobnikom, in ta niso nova, 
temveč vedno enaka, saj so v resnici tudi odgovori vedno isti. 
Kljub temu pa jim moramo prisluhniti, kajti če si ogledujemo 
svet in ljudi in družbo okrog sebe, se ne moremo izogniti 
spoznanju, da vsak sistem vedno potrebuje revizijo, poprav-
ke, ker je njegov rok trajanja zaradi prirojenega človeškega 
egoizma omejen in se vse manj ujema z idealnimi načeli, ki 
imajo domovinsko pravico le v utopijah. 
Orwell se je, in to naj rečemo z besedami Alenke Puhar, 
dokončno pretihotapil na Kranjsko: če so leta 1947 Ljuba 
Sirca, Borisa Furlana, Angelo Vode, Pavlo Hočevar in Franca 
Snoja zaradi posedovanja in razmnoževanja Živalske farme 
postavili pred sodišče, je danes vedno bolj očitno, da ta svet 
(še) živimo, na poseben način, ne enako. Ne zanemarimo 
tudi, da smo Slovenci zadnja leta dobili kar nekaj novih 
prevodov Orwellovega opusa. Angleški pisatelj, ki ga je nje-
gov poklic izčrpal do smrti, je, razočaran nad ideali španske 
državljanske vojne, satirično razdelal bit in bistvo staliniz-
ma; danes pa nam mora biti razvidno, da preroška vizija 
Živalske farme ni le omejena na marksistično-leninistične 
sanje o utopični družbi enakih, na boljševistično revolucijo, 
pogrome, množične deportacije in usmrtitve resničnih in 
namišljenih nasprotnikov, temveč na sam način delovanja 
skupnosti, ki ji z neposrečenim izrazom rečemo družba. 
V histeriji sodobne ekonomske krize in v obupu deprivi-
legiranih ljudi so skriti nevidni vzvodi »višje upravljavske 
sile« in delujejo po svojih pravilih. Težko je verjeti, da so 
samo kapitalistična ali korporativna ali distopična; danes so 
drugačna, prežeta so z neizmerno in varljivo ljubeznijo do 
svobodne izbire. A ko je te izbire preveč, »nevidna« logika 
zna svetovati, kaj je najbolj primerno. Navsezadnje so ka-
kor v medmrežju, kibersvetu za slehernika in neskončnem 
blodnjaku nepovezanih informacij, vse neprimerne izbire 
neaktivirane hiperpovezave.
Zato ni mogoče več interpretirati Orwellove Živalske 
farme, ki žanrsko sodi med najodličnejše primere negativne 
utopije, le kakor satiro na stalinizem, temveč je treba nanjo 
gledati širše. Hannah Arendt v izvrstni študiji Izvori totali-
tarizma ugotavlja, da so »totalitarna gibanja /.../ množične 
organizacije atomiziranih, izoliranih posameznikov«. S 
telefoni in tablicami v roki ter z glasno glasbo v slušalkah, ki 
naj prevpije vso bolečino sveta, pa atomizirani, do skrajnosti 
individualizirani posamezniki, ne glede na to, kaj se dogaja 
na levi, desni, zgoraj ali spodaj, korakamo skozi prostor in ne 
zanima nas več, ali ga je mogoče izboljšati. Seveda: revolucija 
žre svoje otroke. Le zakaj bi spreminjali nespremenljivo? 
Zato je tudi vedno več prilagodljivosti.
Socializem za ljudstvo, 
kapitalizem za oblast
Živalska farma upodablja – če pozabimo, da so živali 
poosebitev Marxa, Engelsa, Stalina, Trockega, Molotova, 
ljudje pa alegorije Hitlerja, carja Nikolaja II. in drugih insti-
tucij – torej svet, v katerem tlačani nasilno vržejo diktatorja 
z oblasti. Vsi enaki, vsi enakopravni, in utopija se lahko 
začne. Ni treba dolgo čakati, da se obrne v svoje nasprotje; 
razblini se kakor milni mehurček, saj živali, ki so pregnale 
George Orwell
Živalska farma
Prevod Boris Grabnar
Ilustracije  
Peter Škerl
Mladinska knjiga, 
Ljubljana 2014
133 str., 24,94 €
Ivan Cankar
Hlapec Jernej in 
njegova pravica
Ilustracije  
Damijan Stepančič
Mladinska knjiga, 
Ljubljana 2014
149 str., 24,94 €
zapitega kmeta Jonesa z Graščinske farme, vedno več delajo 
in za svoje delo prejemajo vedno nižje plačilo. Mleko začne 
izginjati. Prvotna sloga med dvema najbolj inteligentnima 
voditeljema, seveda prašičema, je le še davni spomin, potem 
ko Napoleon prežene Debelinka in ga razglasi za državnega 
sovražnika. Dve svinji očitno ne moreta jesti iz istega korita. 
Spomin je sploh stvar, ki ji ne gre najbolj zaupati. V Orwel-
lovem 1984 na Ministrstvu resnice ves čas dotiskujejo in 
spreminjajo stare izdaje časopisov. Če spomin ne bledi sam 
od sebe, pa za to poskrbi nasilje: neposlušne živali je treba 
kaznovati za vsako malenkost, druge morajo blejati uradno 
resnico, tretje še več delati, četrte in pete pa je treba javno 
usmrtiti, za zgled. 
A oblastniki, ki vedno bolj prilagajajo temeljne postulate 
revolucije, s katerimi so živali za kratek čas uresničile uto-
pijo enakopravnosti in enakosti, morajo biti priljubljeni. 
Izmisliti si morajo »projekt«, v katerega bodo slepo verjeli 
vsi, žrtvovali vse, kar imajo, pa še več. Mlin na veter je sicer 
že lahko prispodoba samostojnosti, neuničljivosti, a je tudi 
slepilo, kakor pri Don Kihotu. To je opij za množico, ki več 
ne ve, ali oblastnike uboga zaradi strahu ali ker so ji izbrisali 
spomin do te mere, da ni več mogoče vedeti, kaj je resni-
ca in je najbolje prepustiti pametnejšim, da jo najdejo za 
nas. Ker je državni sovražnik vsega kriv, ima vsaka, še tako 
majhna stvar, ozadje, veliko kuliso zgodovine in volje do 
moči, za katero so skriti strici in tete. In če še to ni zadosti, 
naplavijo iz globočin pozabljenih arhivov dokumenti, ki 
dokazujejo, da je državni sovražnik kriv za vreme in druge 
nevšečnosti; razkrijejo agente, ki še danes kujejo zarote 
proti najboljšemu od vseh svetov. Hkrati pa ljubljenega 
vodjo, od ljudstva vedno bolj oddaljenega samodržca, ku-
jejo v nevenljivi spomin pesnitve, portreti, jubilejni članki, 
velike knjižne monografije. V Živalski farmi prašiči, ki jim 
pripada to častno mesto, hodijo po dveh in kadijo cigare in 
paktirajo z največjim sovražnikom: človekom. Obkrožajo jih 
lobisti in ta, ki je nasprotnik danes, je zaveznik jutri. Ostale 
živali so vpete v socializem po meri človeka, oblastniki pa 
se predajajo nebrzdanemu kapitalizmu. Orwellov sklep pa 
je nadčasoven: »Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili 
enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prašičjimi obrazi. 
Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka 
in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že 
je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.«
Zveni znano?
V nasprotju z Živalsko farmo pa Cankarjev Hlapec Jernej in 
njegova pravica ni utopija, temveč je vkopana v zemljo in kri 
slovenskega reveža, je politično-satirični pamflet, ki je hotel 
biti poduk s tezo. A že Cankar je ugotovil, da je ustvaril nekaj 
večjega: »Hotel sem napisati agitacijsko brošuro za volitve, 
pa je nastala moja najboljša novela,« je zapisal na začetku. 
Zgodbo o nesrečnem hlapcu Jerneju, ki se ga mladi dedič 
po očetovi smrti, tik preden bi Jernej postal preužitkar, brez 
slabe vesti znebi in ga postavi na cesto, nato pa hlapec išče 
pravdo in pravico od Poncija do Pilata, pozna vsak Slovenec. 
Nič čudnega: ljubezen do nepremičnin in pravdanja je pod 
Alpami večna, trdna in nespremenljiva. Spreminjajo se le 
 6. avgusta 2014
13
Zvon
Danes mene, jutri tebe
Don Kihot razjarjeno napade mline na veter. Njegov boj z lastnimi blodnjami je kakor 
revolucija, ki žre svoje otroke, in kot kača, ki grize svoj rep. Večno vračanje enakega ni le 
lastnost nekaterih mitologij, ampak tudi politike in filozofije, kot lahko vedno znova beremo 
pri Orwellu in pri Cankarju.
tudi, da smo Slovenci zadnja leta dobili kar nekaj novih 
prevodov Orwellovega opusa. Angleški pisatelj, ki ga je nje-
gov poklic izčrpal do smrti, je, razočaran nad ideali španske 
državljanske vojne, satirično razdelal bit in bistvo staliniz-
ma; danes pa nam mora biti razvidno, da preroška vizija 
Živalske farme ni le omejena na marksistično-leninistične 
sanje o utopični družbi enakih, na boljševistično revolucijo, 
pogrome, množične deportacije in usmrtitve resničnih in 
namišljenih nasprotnikov, temveč na sam način delovanja 
skupnosti, ki ji z neposrečenim izrazom rečemo družba. 
V histeriji sodobne ekonomske krize in v obupu deprivi-
legiranih ljudi so skriti nevidni vzvodi »višje upravljavske 
sile« in delujejo po svojih pravilih. Težko je verjeti, da so 
samo kapitalistična ali korporativna ali distopična; danes so 
drugačna, prežeta so z neizmerno in varljivo ljubeznijo do 
svobodne izbire. A ko je te izbire preveč, »nevidna« logika 
zna svetovati, kaj je najbolj primerno. Navsezadnje so ka-
kor v medmrežju, kibersvetu za slehernika in neskončnem 
blodnjaku nepovezanih informacij, vse neprimerne izbire 
neaktivirane hiperpovezave.
Zato ni mogoče več interpretirati Orwellove Živalske 
farme, ki žanrsko sodi med najodličnejše primere negativne 
utopije, le kakor satiro na stalinizem, temveč je treba nanjo 
gledati širše. Hannah Arendt v izvrstni študiji Izvori totali-
tarizma ugotavlja, da so »totalitarna gibanja /.../ množične 
organizacije atomiziranih, izoliranih posameznikov«. S 
telefoni in tablicami v roki ter z glasno glasbo v slušalkah, ki 
naj prevpije vso bolečino sveta, pa atomizirani, do skrajnosti 
individualizirani posamezniki, ne glede na to, kaj se dogaja 
na levi, desni, zgoraj ali spodaj, korakamo skozi prostor in ne 
zanima nas več, ali ga je mogoče izboljšati. Seveda: revolucija 
žre svoje otroke. Le zakaj bi spreminjali nespremenljivo? 
Zato je tudi vedno več prilagodljivosti.
Socializem za ljudstvo, 
kapitalizem za oblast
Živalska farma upodablja – če pozabimo, da so živali 
poosebitev Marxa, Engelsa, Stalina, Trockega, Molotova, 
ljudje pa alegorije Hitlerja, carja Nikolaja II. in drugih insti-
tucij – torej svet, v katerem tlačani nasilno vržejo diktatorja 
z oblasti. Vsi enaki, vsi enakopravni, in utopija se lahko 
začne. Ni treba dolgo čakati, da se obrne v svoje nasprotje; 
razblini se kakor milni mehurček, saj živali, ki so pregnale 
zapitega kmeta Jonesa z Graščinske farme, vedno več delajo 
in za svoje delo prejemajo vedno nižje plačilo. Mleko začne 
izginjati. Prvotna sloga med dvema najbolj inteligentnima 
voditeljema, seveda prašičema, je le še davni spomin, potem 
ko Napoleon prežene Debelinka in ga razglasi za državnega 
sovražnika. Dve svinji očitno ne moreta jesti iz istega korita. 
Spomin je sploh stvar, ki ji ne gre najbolj zaupati. V Orwel-
lovem 1984 na Ministrstvu resnice ves čas dotiskujejo in 
spreminjajo stare izdaje časopisov. Če spomin ne bledi sam 
od sebe, pa za to poskrbi nasilje: neposlušne živali je treba 
kaznovati za vsako malenkost, druge morajo blejati uradno 
resnico, tretje še več delati, četrte in pete pa je treba javno 
usmrtiti, za zgled. 
A oblastniki, ki vedno bolj prilagajajo temeljne postulate 
revolucije, s katerimi so živali za kratek čas uresničile uto-
pijo enakopravnosti in enakosti, morajo biti priljubljeni. 
Izmisliti si morajo »projekt«, v katerega bodo slepo verjeli 
vsi, žrtvovali vse, kar imajo, pa še več. Mlin na veter je sicer 
že lahko prispodoba samostojnosti, neuničljivosti, a je tudi 
slepilo, kakor pri Don Kihotu. To je opij za množico, ki več 
ne ve, ali oblastnike uboga zaradi strahu ali ker so ji izbrisali 
spomin do te mere, da ni več mogoče vedeti, kaj je resni-
ca in je najbolje prepustiti pametnejšim, da jo najdejo za 
nas. Ker je državni sovražnik vsega kriv, ima vsaka, še tako 
majhna stvar, ozadje, veliko kuliso zgodovine in volje do 
moči, za katero so skriti strici in tete. In če še to ni zadosti, 
naplavijo iz globočin pozabljenih arhivov dokumenti, ki 
dokazujejo, da je državni sovražnik kriv za vreme in druge 
nevšečnosti; razkrijejo agente, ki še danes kujejo zarote 
proti najboljšemu od vseh svetov. Hkrati pa ljubljenega 
vodjo, od ljudstva vedno bolj oddaljenega samodržca, ku-
jejo v nevenljivi spomin pesnitve, portreti, jubilejni članki, 
velike knjižne monografije. V Živalski farmi prašiči, ki jim 
pripada to častno mesto, hodijo po dveh in kadijo cigare in 
paktirajo z največjim sovražnikom: človekom. Obkrožajo jih 
lobisti in ta, ki je nasprotnik danes, je zaveznik jutri. Ostale 
živali so vpete v socializem po meri človeka, oblastniki pa 
se predajajo nebrzdanemu kapitalizmu. Orwellov sklep pa 
je nadčasoven: »Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili 
enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prašičjimi obrazi. 
Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka 
in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že 
je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.«
Zveni znano?
V nasprotju z Živalsko farmo pa Cankarjev Hlapec Jernej in 
njegova pravica ni utopija, temveč je vkopana v zemljo in kri 
slovenskega reveža, je politično-satirični pamflet, ki je hotel 
biti poduk s tezo. A že Cankar je ugotovil, da je ustvaril nekaj 
večjega: »Hotel sem napisati agitacijsko brošuro za volitve, 
pa je nastala moja najboljša novela,« je zapisal na začetku. 
Zgodbo o nesrečnem hlapcu Jerneju, ki se ga mladi dedič 
po očetovi smrti, tik preden bi Jernej postal preužitkar, brez 
slabe vesti znebi in ga postavi na cesto, nato pa hlapec išče 
pravdo in pravico od Poncija do Pilata, pozna vsak Slovenec. 
Nič čudnega: ljubezen do nepremičnin in pravdanja je pod 
Alpami večna, trdna in nespremenljiva. Spreminjajo se le 
vzroki in seveda posledice, in prav tako tudi vsakokratna 
branja Hlapca Jerneja.
Silovit uvodni akord – »Starega Sitarja so pokopali; Bog 
mu daj nebesa, blag človek je bil,« – še močneje zamolklo 
zazveni ob temačni Stepančičevi sliki groba, na katerem je 
napisana železna resnica življenja, pa tudi sistema družbe: 
danes mene, jutri tebe. Kakor pri Orwellu je mogoče tudi pri 
Cankarju v ozadju konkretne zgodbe zaslediti tezo o družbi 
prilagojencev in upognjencev. Nehvaležnost mladega Sitarja 
požene Jerneja čez prag, ker hlapec samozavestno trdi, da je 
zaradi desetletij dela na kmetiji postal njen lastnik. Zato pra-
vico išče, a je ne najde ne pri gospodarju, ne pri potepuškem 
revnem študentu, županu, pri vaščanih, otrocih na cesti, 
niti ne na ljubljanski sodniji ali pri meščanih na mestnih 
ulicah, kaj šele pri cesarju, ki je daleč, Bog pa je previsoko, 
da bi posredoval. Še več, bolj ko Jernej potuje po hierarhiji 
družbe »navzgor«, manj pravičnosti je deležen, zato pa toliko 
več prava, materializiranega v udarcih, brcah, zaporu, na-
silju nad slovenskim Don Kihotom, ki hoče zaobrniti tržno 
logiko na način, s katerim se sleherni slovenski oboževalec 
nepremičnin in neskončnega pravdanja za ped zemlje ne 
bi strinjal niti danes. Seveda, kapitalizem ni šel nikamor, 
vedno več ga je.
Tudi mejniki so še vedno tu.
Naravno pravo in sanje
Cankar je položil utopično upanje v Jerneja, ki bije bitko 
z mlini na veter. A najhujše šele prihaja – družbena struk-
tura nikoli ne bo dovolila, da se hlapčeve sanje uresničijo. 
Ker je tudi proza našega velikega predstavnika simbolizma 
prežeta s sanjami in nejasnimi prehodi med enim in drugim 
svetom, je težko biti povsem prepričan, ali hlapec Jernej 
išče lastninsko pravico in se tako bojuje proti kapitalizmu, 
ali razkrinka pakt s hudičem, ki so ga podpisali ljudje za-
voljo ljubega miru, ali pa si išče samo kanec spoštovanja 
in kót v hiši, kjer bo lahko preživel preostanek življenja. V 
nasprotju z živalmi pri Orwellu, in večini ni niti najmanj 
jasno, kaj se dogaja, je Jernej odločen, da bo obstoječo po-
litičnoekonomsko strukturo prisilil, da mu bo pritrdila in 
ga po naravnem pravu plemenitega divjaka spremenila v 
lastnika nepremičnine. Sanje so generator revolucije: Major 
je sanjal o krasnem novem svetu; kakor črepinje pa so Jer-
nejeve sanjske blodnje, zaradi katerih je Cankarjeva novela 
dvoumna, kajti sanje, pravzaprav konec novele, so lahko tako 
resnične kakor izmišljene. Hlapčev kruti revolucijski požig 
hiše – naj sosedu crkne krava! – pripelje do množičnega 
nasilja atomiziranih posameznikov, maščevalcev, ki so raje 
privolili v komoditeto materialnosti kakor v neudobnost 
kritičnega, sočutnega mišljenja, in Jerneja kaznovali tako, 
da so ga vrgli v razbeljeni ogenj zdaj že uničene svetinje 
vsakega Slovenca: domače hiše.
Andrej Rozman - Roza v spremnem zapisu svari pred 
tem, da ne bi res zagorelo. Socialna pravičnost pač ne pride 
z nasiljem in Hlapec Jernej in njegova pravica, kakor koli 
ga že beremo, ni dobesedni poziv k požiganju, uničevanju, 
razdejanju, moritvi, je pa, tako kot vsaka prava negativna 
utopija, opozorilo pred temačno prihodnostjo, ki se ima 
zgoditi, če ne bomo nenehno preobražali družbe, v kateri 
živimo. Ekonomija kapitalizma in z denarjem podmazanih 
interesov »velikih« ne more dopustiti utopij, sanj in idej 
o pravični prihodnosti, kajti, ne pozabimo, vse živali so 
enakopravne, nekatere pa so enakopravnejše od drugih. 
Izkoriščati je treba le slabosti, na primer željo po pravdanju 
za oslovo senco.
Zveni znano?
Seveda pa sta branje in interpretacija Cankarjeve novele 
odvisna od časa, v katerem nastajata; na to opozarja tudi 
Roza. V jugoslovanskem socializmu je bil Jernej paradi-
gmatski junak, danes pa je le še satirično oko slovenskih 
hib in napak, ki jih ne odplakne noben družbeni sistem. 
Po eni strani je simbol upora proti servilnosti družbe in 
temeljem nepravične razdelitve dobrin, po drugi pa smešna 
figura z vero, da je zemlja tvoja, če jo obdeluješ, tudi če nisi 
njen zakoniti lastnik. Lahko je alegorija o skupni lastnini 
človeštva, ali blodnje razočaranega, globoko prizadetega 
človeka, ki ima po logiki prava pravico do pokojnine, saj si 
jo je zaslužil. V vsakem primeru pa Cankar s svojim tipič-
nim, na bibličnih paralelizmih temelječem slogu, prizadeto, 
mojstrsko opiše vsakogar v družbi, s katerim se fantast ali 
idealist Jernej srečuje.
Portret slovenske ujetosti v spone močnejših ne sme biti 
učbenik, niti opozorilo ali zaprašen naslov iz zgodovine slo-
venske literature. Če o Cankarjevi noveli premišljujemo na 
ozadju distopične Živalske farme, v katerem odmeva kriza, 
večja od dobe, v kateri nastaja, vidimo, da sta ilustrirani izdaji 
Mladinske knjige zadeli v črno. Škerlove in Stepančičeve 
ilustracije delujejo kot nezamenljivi del teksta, obe knjigi 
pa fizično kot založniška »celostna umetnina«, saj poleg 
besede in slike intenzivno sodelujejo tudi domišljija, čut za 
pravičnost in smisel za refleksijo o sodobnosti.
Vse je nezanesljivo, če ni prave distance, so nas učili. A 
ker sami te oddaljenosti nikoli ne bomo dosegli, je treba 
Orwella in Cankarja »za današnjo rabo« razumeti kot vizio-
narja lastne dobe, ki sta v steklenico ujela duha vseh časov. 
Morda tudi naše civilizacije, v kateri pravičnosti ne bo, in 
četudi jo preženemo z ognjem in mečem in podremo kipe 
malikov preteklosti, slej ko prej postavimo nove. Perma-
nentna revolucija pa zvesto, tiho, neizprosno sledi načelu: 
danes mene, jutri tebe.
» Tako se je zgodilo na Betajnovi. Bog se usmili Jerneja in 
njegovih sodnikov in vseh grešnih ljudi!« ¾
KaKor pri orwellu je mogoče 
tudi pri CanKarju v ozadju 
KonKretne zgodbe zaslediti 
tezo o družbi prilagojenCev 
in upognjenCev.
14
Dnevi poezije in vina
 6. avgusta 2014
Tudi sama sem delček 
narodovega bogasTva
Katja Perat, f o to ajda Schmidt
s
vetlana Makarovič je zvezda letošnjega festivala 
Dnevi poezije in vina. Ena najbolj znanih sloven-
skih pesnic in pravljičark, čeprav še kako živa, je s 
svojim likom in delom tako potopljena v somrak 
urbanih legend in prehitrih zaključkov, da je v 
plazu predikatov (»kadi, sovraži farje, na balkonu 
ima rdečo zvezdo, živi z mački, menda je nekoč gola igrala 
kitaro sedeč na rožnodolski slivi pred hišo Gregorja Strniše«) 
včasih težko razpoznati resničnega človeka. Ko sem se skozi 
prometno konico prebijala proti trnovskemu domu starejših 
občanov, kjer nekajkrat na teden prenoči in reče kakšno s 
soborcem Stanovnikom, sem razmišljala predvsem o tem, 
ali se Svetlano Makarovič sploh sme povprašati o čem, kar 
je zunaj začrtanega kroga njene prepoznavne, ekscentrične 
osebnosti. No, ne da se. Pa nič ne de, bilo je imenitno. 
Čeprav že desetletja pripoveduje isto zgodbo, jo še vedno 
pripoveduje z enako ostrino, lucidnostjo in relevantnostjo 
kot vedno. O umetnosti ne govori rada, ker pravi, da o njej 
tako ali tako teoretizira preveč ljudi. Rada kramlja o politiki 
in rada zastavi kakšno dobro besedo za svoje muce, kadar 
se lahkomiselno poserjejo na predpražnik. V novi zasedbi 
državnega zbora bo pogrešala predvsem Jerovška (Kako si 
odpne gumbe – edinstveno!) in Pukšiča, rada ima njoke in 
pravi, da se smrti ne boji. Sicer pa – kaj bi razlagala. Naj vam 
razloži sama. 
Svetlana, kako ste? 
Oh, samo da lahko kadim.
Ste se že navadili na protikadilski zakon ali vas še vedno 
enako jezi, kot prvi dan, ko je stopil v veljavo?
Še vedno, še vedno. Ampak kadilci vedno najdemo svoj 
kot. Pa tudi odporni smo postali. Odkar moramo pozimi v 
viharju in snežnem metežu kaditi na prostem, smo se utrdili, 
ne zbolimo zlepa.
Se vam ne zdi nenavadno, da je slovenski protikadilski 
zakon v primerjavi s podobnimi ukrepi širom Evrope tako 
rigorozen? Na tujem kadilcem segregaciji navkljub omogoča-
jo neko osnovno toplino in udobje, mi pa smo, bolj papeški 
od papeža, kadilce postavili naravnost na cesto.
Tako je, taki smo. No, taki so.
Zakaj pa so taki?
Ker so čreda – in krdelo vedno uboga, kar reče poglavar.
Pa mislite, da smo Slovenci v tem posebej slabi ali je to 
lastnost ljudi nasploh?
Ne, to je človeška lastnost.
Bi znali na kratko oceniti, kaj je narobe z ljudmi?
Preveč jih je, preveč se plodijo. Nekontrolirano. Krive 
so seveda religije, ki spodbujajo rodnost in prepovedujejo 
kontracepcijo in splav. Tudi papež Frančišek je zdaj pokazal 
pravo lice. Toliko, da se ni zjokal ob misli, da tiste tri celice 
ne bodo ugledale luči sveta.
Se niste sami nekoč hoteli sterilizirati, pa vam komisija 
posega ni odobrila? Se spomnite, kakšni so bili njihovi 
argumenti?
To je bilo nekoč v šestdesetih. Rekli so, da si bom premislila 
in da je rojevati državljanska dolžnost. Neke bele halje so bile 
prav prekleto pametne. Takrat je bilo dobro kontracepcijo 
zelo težko dobiti, zato sem seveda takoj zanosila. Čeprav 
sem takrat rekla, da je to od prepiha.
Se vam zdi, da je dostopnost kontracepcije odločilno vpli-
vala na izenačitev položaja žensk s položajem moških?
Hja, vprašanje, če bo še dolgo dostopna. Če zmaga klero-
fašizem, bo vsega tega konec.
Ko sva že ravno pri tem – ste šli na volitve?
Seveda. Letos je bilo spet treba. Kot večina ljudi sem 
volila proti.
Pa smem vprašati, koga ste volili?
Rdečo zvezdo. Ker simbolizira svobodo in boj proti klero-
fašizmu. Nosila sem jo, odkar so janševci zahtevali prepoved 
razkazovanja totalitarnih simbolov. Takrat sem takoj sedla 
za šivalni stroj in si sešila zastavo z veliko rdečo zvezdo, ki 
sem jo imela do včeraj obešeno čez balkon.
Zakaj pa ste jo sneli?
Ker je ne potrebujemo več. Klerofašizem trenutno ni 
več grožnja.
Od kod pravzaprav vaš konflikt s klerofašizmom? Je 
bila kriva mamina pobožnjakarska vzgoja? Bi bili enako 
jezni nanje, če vas nekdo teh nazorov ne bi neposredno 
omejeval?
Verjetno se je res začelo z mamo. Ampak s tem sem opra-
vila že v puberteti.
Niste več jezni nanjo?
Kaj naj bom jezna, mrtva je. Kaj me briga, kaj je z njo. Imela 
sem pač to smolo, da sem imela neumno mater, ampak saj jo 
ima marsikdo. Iz tega se je treba nekako izkopati. Grozljivo 
je predvsem to, da je otrok od spočetja naprej materi izročen 
na milost in nemilost. Mati ima lahko strahotno moč, ker je 
otrok majhen in se ne zna ubraniti. Zato je mati absolutna 
avtoriteta, najboljša, najbolj pametna. Preden ugotoviš, da 
je butasta, lahko minejo leta.
Rekli ste, da se mora otrok naučiti upreti se. Kako ste 
se uprli vi?
Grizla, tulila, vreščala sem, pa ni dosti pomagalo. Če po-
gledam nazaj, je imela moja mati precej gestapovske metode. 
Mogoče je bilo to celo dobro, ker lahko zdaj kot odrasla oseba 
tovrstno nasilje prepoznam. Velja, da ima vsaka mati rada 
svoje otroke, da je vsaka mati pravična, da ima vse svoje 
otroke enako rada in podobne laži. To ne drži. Niti mačka 
nima enako rada vseh svojih otrok.
Ko sva ravno pri ljubezni do otrok – vi slovite po tem, 
da jih ne marate. To še drži?
Ne gre za to, da jih ne bi marala, ne bi jih hotela imeti. 
Nekateri otroci me očarajo in jih imam rada, nekateri me 
pa skrajno odbijajo. Tako kot pri odraslih. Veste, človek 
ni le tisto, v kar je vzgojen. Je tudi način, na katerega nosi 
svoje gene in dispozicije, ki so mu bile dane ob rojstvu. Če 
jih razvija in krepi, se lahko izvije iz primeža vzgoje. Zato je 
ta večen izgovor zlobnih, škodoželjnih, požrešnih ljudi, da 
so imeli hudo otroštvo … res samo izgovor.
Poznamo vas kot človeka, ki je izrazito kritičen do ljudi, 
hkrati pa zelo prizanesljiv do živali. Se vam zdi, da zlo v 
živalskem svetu ne obstaja? Živali niso zmožne izživljanja 
na enak način kot ljudje? Je zlo človeški konstrukt ali je 
prisotno v organskem svetu nasploh?
Zloba je izrazito človeška lastnost. Ne drži pa, da sem 
absolutno tolerantna do živali. Če ubijem komarja, recimo, 
sem zelo vesela.
Pa je tudi kakšna mucka lahko pokvarjena? Ali so vse 
mucke dobre?
Ah, ne. Muce so muce. Vsaka muca je nekaj posebnega, 
vsaka muca je krasna. 
Zakaj pa so toliko boljše od preostanka organskega 
sveta?
Ne znam odgovoriti. Vem samo, da že vse življenje živim 
z mačkami in tudi sebe vidim kot mačko.
Ker ne bi bili radi človek?
Jah, človek moram biti. To me je doletelo, to se je zgodilo, 
proti temu ne morem nič. Ampak prepoznam v sebi mačje 
lastnosti.
Katere pa so te lastnosti?
Mijav, me razumete? Mijav sem rekla. Potrebujeva pre-
vajalca? Eni imajo radi mačke, drugi jih ne marajo, eni jih 
obožujejo, drugi pa obožujejo Janšo.
Bi vi, ki ne obožujete Janše, znali opredeliti, zakaj je 
pomembno biti levičar?
Oh, saj ne vem, če sem levičarka. Jaz sem »zunaj«. Mogoče 
sem tisto, kaj že …. anarhist?
Skratka, najpomembnejša vam je svoboda, da se lahko 
vedno izrekate o tistem, kar se vam zdi prav, ne glede na 
to, pod katero zastavo to sodi?
Oh, saj se mi ni treba izrekati.
Pa kljub temu pogosto se. Se vam zdi za umetnika po-
membno ali celo nujno, da se izreka o političnih ali druž-
benih temah?
Ne, ni nujno. Pomembno se je pogovarjati, kot se pogo-
varjava zdajle, kot se pogovarjam s prijatelji, včasih je treba 
kaj reči tudi mački. Včasih tudi kaj strogega.
Pa ste pogosto strogi do svojih mačk?
Veste, nisem poročena, pa nimam nikogar, s katerim bi 
se lahko kregala.
Med tisoči urbanih legend, ki krožijo o vas, najdemo tudi 
to, da ste ušli pred lastno poroko. Kako je bilo s tem?
Kaj sem pa hotela drugega.
Ampak zakaj niste pobegnili že kakšen mesec ali pa vsaj 
dva tedna prej?
Ker sem si je takrat želela.
Je bila ljubezen?
Svetlana Makarovič, pesnica, pravljičarka in šansonjerka
Ni bila taka silna ljubezen. Želela sem si predvsem obreda 
pa obleke iz belega najlona, z volani.
Ste to obleko dobili?
Kupili so mi jo starši mojega zaročenca, saj sama nisem 
imela denarja. Kupili so bel najlon in potem smo šli skupaj 
k šivilji, ker sem narisala obleko, kakršno sem si želela.
Ste jo kdaj nosili?
Ne, seveda ne.
Ste po tem, ko ste ga pustili pred oltarjem, zaročenca 
še kdaj srečali?
Oh, ja, seveda. Prijatelja sva, včasih me tudi obišče, čeprav 
zdaj živi v Kanadi. Kdaj pa kdaj poklepetava in se zgroziva 
nad tem, kako sva drug z drugim vse počela narobe.
Ljudje pogosto počnemo vse narobe drug z drugim?
Kakor s kom. So ljudje, za katere vem, da moram biti do 
njih odljudna, mrzla, če je nujno, celo mrzlo vljudna. Lju-
dem, ki jih zaničujem, na primer, ne dam roke. Stisk roke 
nekaj pomeni, je koža na kožo, stik telesa s telesom in ima 
tudi simbolno vrednost. Nikoli se ne bi rokovala s kakšnim 
katoliškim klerikom. Tudi s papežem ne.
Nekoč ste rekli, da je nekatere stvari preprosto treba 
sovražiti. Zakaj je sovraštvo pomembno oziroma po vašem 
mnenju celo nujno?
Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna. Kdor pravi, da 
ne pozna sovraštva, ali laže ali pa se moti. Take ljudi bi rada 
vprašala: recimo, da imate otroka. Pa recimo, da vam tega 
otroka nekdo posili in ubije – bi znali sovražiti?
Enega vaših zadnjih projektov, v katerem ste sodelovali z 
glasbenikom Zlatkom Kavčičem, ste naslovili Horror mundi. 
Kaj je groza sveta? Smrt, zlo, kaj tretjega?
Tako vidim svet. Tisto najhujše, kar se lahko zgodi, je zlo, 
ki ga človek stori človeku. Nobeno drugo zlo ni tako pošastno. 
Obstajajo ljudje, ki se ne zadovoljijo s tem, da nekoga ubijejo, 
ampak hočejo slišati krike bolečine, krike strahu, hočejo 
videti solze. In ves čas so vojne, odkar obstaja človeštvo. 
In ker je ljudi tako ogromno, je tako ogromno tudi vojn in 
toliko več žrtev. Poleg tega smo način ubijanja izpopolnili 
do skrajnosti.
Od kod po vašem mnenju izvira človekova potreba po 
okrutnosti?
V nekaterih ljudeh je silna želja pokazati moč drugim. 
To se dogaja že pri otrocih, ki pretepajo manjše od sebe, 
šibkejše, bolj občutljive. Taki otroci so mi odvratni. Normal-
no je, da se mladički med sabo pretepajo, tudi v živalskem 
svetu se, tako se urijo in tako mora biti, a ne, kadar izvira 
iz zlobe. Če pri otroku opazim željo, da bi drugega otroka 
ponižal, me prizadene. Poniževanje silno sovražim. In 
škodoželjnost. Otroci, ki se norčujejo iz šibkejših ali dru-
gačnih, iz otrok z Downovim sindromom, tega je ogromno. 
Verjetno je tudi to po svoje naravno, vendar jih jaz vidim 
kot majhne pošasti.
Marsikaj sva rekli o grozi in zlu in o vsem, kar je na tem 
svetu grdega in neprijetnega. To me spomni na izjavo, ki 
jo pogosto slišimo od vas – da umetnost izhaja iz bolečine. 
Nam umetnost služi kot kompenzacija za vse slabo?
Umetnost ne služi, Katja.
Pa reciva v manj utilitarnem jeziku – jo potrebujemo za 
to, da bi ublažili našo žalost?
Ne vem, zakaj ustvarjam. Samo čutim, da moram ustvarja-
ti. O tem ne znam teoretizirati in mislim, da to tako ali tako 
že počne ogromno drugih ljudi. Jaz samo čutim, da je beseda 
moj nož, ki mora biti vedno nabrušen, tudi kadar govori o 
lepem, o dobrem, o nežnem, o ljubljenem. Rezilo mora biti 
vedno ostro, precizno. 
Spremljate sodobno slovensko književnost? Vam je 
všeč?
Seveda, všeč mi je Vojnović, pa Lainšček, Boris A. Novak, 
ogromno dobre literature imamo, ogromno literature, ki v 
meni odzveni. To je zame edini kriterij, na splošno mnenje se 
ne oziram. Ne glede na to, kako priljubljen je Paulo Coelho, 
je Paulo Coelho zame drek. Naj ga berejo z Manco Košir, če 
ga že morajo, samo mene naj pustijo pri miru.
Sicer ste velika ljubiteljica ljudskega slovstva in se nanj 
pogosto opirate tudi pri svojem ustvarjanju. Kako to, da vas 
kot deklarirano ateistko tako privlači tradicija, ki je tesno 
povezana z magičnim?
Imamo silno bogato ljudsko kulturo, kamor spadajo božič-
ne in romarske, pesmi o Mariji, balade. To so prave umetnine 
in ne verjamem, da so kar zrasle iz ljudstva. To so avtorska 
dela, ki jih je ustvaril posameznik, umetnik. Neka desetnica, 
potovka, kakšen hlapec ali slepec.
Pa je žalostno, da se ti ljudje niso zapisali v zgodovi-
no?
Mislim, da to ni tako pomembno. Če berem balado o 
Galjotu, ki je ena najlepših balad, kar jih obstaja v svetovni 
literaturi, za tem tekstom čutim avtorja. Čutim bolečino. 
Veste, vsaka balada ima vedno bolečinsko korenino.
 6. avgusta 2014
15
Dnevi poezije in vina
Tudi sama sem delček 
narodovega bogasTva
Pa je tudi kakšna mucka lahko pokvarjena? Ali so vse 
mucke dobre?
Ah, ne. Muce so muce. Vsaka muca je nekaj posebnega, 
vsaka muca je krasna. 
Zakaj pa so toliko boljše od preostanka organskega 
sveta?
Ne znam odgovoriti. Vem samo, da že vse življenje živim 
z mačkami in tudi sebe vidim kot mačko.
Ker ne bi bili radi človek?
Jah, človek moram biti. To me je doletelo, to se je zgodilo, 
proti temu ne morem nič. Ampak prepoznam v sebi mačje 
lastnosti.
Katere pa so te lastnosti?
Mijav, me razumete? Mijav sem rekla. Potrebujeva pre-
vajalca? Eni imajo radi mačke, drugi jih ne marajo, eni jih 
obožujejo, drugi pa obožujejo Janšo.
Bi vi, ki ne obožujete Janše, znali opredeliti, zakaj je 
pomembno biti levičar?
Oh, saj ne vem, če sem levičarka. Jaz sem »zunaj«. Mogoče 
sem tisto, kaj že …. anarhist?
Skratka, najpomembnejša vam je svoboda, da se lahko 
vedno izrekate o tistem, kar se vam zdi prav, ne glede na 
to, pod katero zastavo to sodi?
Oh, saj se mi ni treba izrekati.
Pa kljub temu pogosto se. Se vam zdi za umetnika po-
membno ali celo nujno, da se izreka o političnih ali druž-
benih temah?
Ne, ni nujno. Pomembno se je pogovarjati, kot se pogo-
varjava zdajle, kot se pogovarjam s prijatelji, včasih je treba 
kaj reči tudi mački. Včasih tudi kaj strogega.
Pa ste pogosto strogi do svojih mačk?
Veste, nisem poročena, pa nimam nikogar, s katerim bi 
se lahko kregala.
Med tisoči urbanih legend, ki krožijo o vas, najdemo tudi 
to, da ste ušli pred lastno poroko. Kako je bilo s tem?
Kaj sem pa hotela drugega.
Ampak zakaj niste pobegnili že kakšen mesec ali pa vsaj 
dva tedna prej?
Ker sem si je takrat želela.
Je bila ljubezen?
Svetlana Makarovič, pesnica, pravljičarka in šansonjerka
Ni bila taka silna ljubezen. Želela sem si predvsem obreda 
pa obleke iz belega najlona, z volani.
Ste to obleko dobili?
Kupili so mi jo starši mojega zaročenca, saj sama nisem 
imela denarja. Kupili so bel najlon in potem smo šli skupaj 
k šivilji, ker sem narisala obleko, kakršno sem si želela.
Ste jo kdaj nosili?
Ne, seveda ne.
Ste po tem, ko ste ga pustili pred oltarjem, zaročenca 
še kdaj srečali?
Oh, ja, seveda. Prijatelja sva, včasih me tudi obišče, čeprav 
zdaj živi v Kanadi. Kdaj pa kdaj poklepetava in se zgroziva 
nad tem, kako sva drug z drugim vse počela narobe.
Ljudje pogosto počnemo vse narobe drug z drugim?
Kakor s kom. So ljudje, za katere vem, da moram biti do 
njih odljudna, mrzla, če je nujno, celo mrzlo vljudna. Lju-
dem, ki jih zaničujem, na primer, ne dam roke. Stisk roke 
nekaj pomeni, je koža na kožo, stik telesa s telesom in ima 
tudi simbolno vrednost. Nikoli se ne bi rokovala s kakšnim 
katoliškim klerikom. Tudi s papežem ne.
Nekoč ste rekli, da je nekatere stvari preprosto treba 
sovražiti. Zakaj je sovraštvo pomembno oziroma po vašem 
mnenju celo nujno?
Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna. Kdor pravi, da 
ne pozna sovraštva, ali laže ali pa se moti. Take ljudi bi rada 
vprašala: recimo, da imate otroka. Pa recimo, da vam tega 
otroka nekdo posili in ubije – bi znali sovražiti?
Enega vaših zadnjih projektov, v katerem ste sodelovali z 
glasbenikom Zlatkom Kavčičem, ste naslovili Horror mundi. 
Kaj je groza sveta? Smrt, zlo, kaj tretjega?
Tako vidim svet. Tisto najhujše, kar se lahko zgodi, je zlo, 
ki ga človek stori človeku. Nobeno drugo zlo ni tako pošastno. 
Obstajajo ljudje, ki se ne zadovoljijo s tem, da nekoga ubijejo, 
ampak hočejo slišati krike bolečine, krike strahu, hočejo 
videti solze. In ves čas so vojne, odkar obstaja človeštvo. 
In ker je ljudi tako ogromno, je tako ogromno tudi vojn in 
toliko več žrtev. Poleg tega smo način ubijanja izpopolnili 
do skrajnosti.
Od kod po vašem mnenju izvira človekova potreba po 
okrutnosti?
V nekaterih ljudeh je silna želja pokazati moč drugim. 
To se dogaja že pri otrocih, ki pretepajo manjše od sebe, 
šibkejše, bolj občutljive. Taki otroci so mi odvratni. Normal-
no je, da se mladički med sabo pretepajo, tudi v živalskem 
svetu se, tako se urijo in tako mora biti, a ne, kadar izvira 
iz zlobe. Če pri otroku opazim željo, da bi drugega otroka 
ponižal, me prizadene. Poniževanje silno sovražim. In 
škodoželjnost. Otroci, ki se norčujejo iz šibkejših ali dru-
gačnih, iz otrok z Downovim sindromom, tega je ogromno. 
Verjetno je tudi to po svoje naravno, vendar jih jaz vidim 
kot majhne pošasti.
Marsikaj sva rekli o grozi in zlu in o vsem, kar je na tem 
svetu grdega in neprijetnega. To me spomni na izjavo, ki 
jo pogosto slišimo od vas – da umetnost izhaja iz bolečine. 
Nam umetnost služi kot kompenzacija za vse slabo?
Umetnost ne služi, Katja.
Pa reciva v manj utilitarnem jeziku – jo potrebujemo za 
to, da bi ublažili našo žalost?
Ne vem, zakaj ustvarjam. Samo čutim, da moram ustvarja-
ti. O tem ne znam teoretizirati in mislim, da to tako ali tako 
že počne ogromno drugih ljudi. Jaz samo čutim, da je beseda 
moj nož, ki mora biti vedno nabrušen, tudi kadar govori o 
lepem, o dobrem, o nežnem, o ljubljenem. Rezilo mora biti 
vedno ostro, precizno. 
Spremljate sodobno slovensko književnost? Vam je 
všeč?
Seveda, všeč mi je Vojnović, pa Lainšček, Boris A. Novak, 
ogromno dobre literature imamo, ogromno literature, ki v 
meni odzveni. To je zame edini kriterij, na splošno mnenje se 
ne oziram. Ne glede na to, kako priljubljen je Paulo Coelho, 
je Paulo Coelho zame drek. Naj ga berejo z Manco Košir, če 
ga že morajo, samo mene naj pustijo pri miru.
Sicer ste velika ljubiteljica ljudskega slovstva in se nanj 
pogosto opirate tudi pri svojem ustvarjanju. Kako to, da vas 
kot deklarirano ateistko tako privlači tradicija, ki je tesno 
povezana z magičnim?
Imamo silno bogato ljudsko kulturo, kamor spadajo božič-
ne in romarske, pesmi o Mariji, balade. To so prave umetnine 
in ne verjamem, da so kar zrasle iz ljudstva. To so avtorska 
dela, ki jih je ustvaril posameznik, umetnik. Neka desetnica, 
potovka, kakšen hlapec ali slepec.
Pa je žalostno, da se ti ljudje niso zapisali v zgodovi-
no?
Mislim, da to ni tako pomembno. Če berem balado o 
Galjotu, ki je ena najlepših balad, kar jih obstaja v svetovni 
literaturi, za tem tekstom čutim avtorja. Čutim bolečino. 
Veste, vsaka balada ima vedno bolečinsko korenino.
Je bolečina nujen predpogoj za to, da je človek sploh 
lahko dober? Mora človek izkusiti gorje, zato da je lahko 
bolj prizanesljiv do tujega gorja?
Ja, mora. V moji poeziji se najde verz: » Tuja rana ne boli.« 
Ljudje, ki so celo življenje živeli v vati, ki so imeli najbolj-
še pogoje, ki niso bili nikoli lačni, zaničevani, odrinjeni, 
mučeni ali poniževani, se ne razvijejo v celovite osebno-
sti. Ostanejo nekje v sredi, mogoče nikoli zares nesrečni, 
ampak nikoli tudi zares srečni. So samo zadovoljni ali pa 
sitni. Kdor nikdar ne občuti pravega gorja, nikoli ne bo 
občutil tiste nepopisne radosti, ki jo pozna samo tisti, ki 
je okusil bolečino. 
Ste bili kdaj zares srečni?
O, seveda. Pa kako.
Kaj pa osrečuje? Če lahko jasno pokažemo na to, kar nas 
prizadene, lahko enako jasno povemo tudi, kaj nas osrečuje? 
In ali je to vedno samo ljubezen?
Ah, ljubezen ni samo erotičen pojem. Ljubezen je, reciva, 
tudi razneženost. Na oknu svoje uborne kajžice hranim ptiče. 
Dolgo časa je prihajal samo en majhen plavček. Potem pa jih 
je nenadoma prišlo pet. Meni je bilo tako lepo.
Še živite v svoji kajži ali ste večinoma v Ljubljani?
Na obeh koncih.
Pa tu zelo pogrešate stik z naravo? 
Doma mi je seveda lepše. Moja kajžica sicer že malo raz-
pada, ampak saj jaz tudi.
Vas je strah smrti?
Ne. Toliko ljudi je že umrlo, da se po moje ni česa bati. Si, 
potem te pa ni več, to je vse. Tudi preden smo se rodili, nas 
ni bilo, skratka, zgolj vračamo se tja, kjer nas ni. Sploh pa 
se star človek nima kaj bati smrti. Smrt je grozljiva, kadar 
umirajo mladi.
Nekoč ste dejali, da boste odšli tako, da vas bo sedanji 
kardinal Rode sežgal na grmadi. Kako kaže? Se že dogo-
varjata za datum?
Ne vem, kdo bo na koncu komu podkuril. Z mano tudi 
ni šale, veste.
Ste oseba, ki jo vedno povezujemo z enimi in istimi 
temami: mucki, kajenjem, sovraštvom do Cerkve, naklonje-
nostjo do narodnoosvobodilnega boja. V tej javni podobi 
kaj pogrešate? Se vam zdi, da je kaj odločilnega ostalo 
spregledano?
Pomembno mi je, kaj o meni mislijo moji prijatelji, ljudje, 
ki me imajo radi in jih imam rada sama. Kaj pa si o meni misli 
kakšna bančna uradnica, me pa res ne zanima. 
Zadnje čase toliko slišimo o bankah in o tem, kako jih je 
treba reševati. Res? Treba je reševati banke in ne brezdomnih 
psov? Tudi novoizvoljeni Cerar nenehno govori samo o 
bankah. Kako me to dolgočasi …
Ni po svoje prav, da so politiki dolgočasni? Niso poli-
tiki, ki so preveč zanimivi, običajno samo korak stran od 
blaznosti? 
To drži, enega takega so ravno zaprli. Tovrstna zanimivost 
je nevarna.
Se vam zdi, da je slovenska družba zdaj na slabšem, kot 
je bila konec 20. stoletja?
Zame je Slovenija kot država popolnoma izgubila vso 
svojo kredibilnost s trenutkom, ko je tedanji zunanji minister 
podpisal Vilniško izjavo, s katero smo postali kolaboranti 
okupatorja tuje države. Amerika nima kaj iskati zunaj svojih 
meja in mi nimamo kaj iskati v Natu.
Kaj pa bi morala Slovenija početi, če bi hotela biti zares 
avtonomna?
Za začetek izstopiti iz Nata. Potem pa morda tudi iz 
EU, reči Angeli Merkel nasvidenje. Ogromno bi se lahko 
naučili recimo od Islandije. Predvsem ne nacionalne 
domišljavosti, ampak nacionalne zavesti. Beseda domo-
ljubje je bila pri nas že tolikokrat zlorabljena, poslinjena 
in podvržena kiču, da sploh ni več za nobeno rabo. Ne 
gre za ponos, Islandci niso ponosni, da so Islandci, am-
pak na svojo ljudsko kulturo, na svoje sage, na to, kar 
je narod ustvaril. Mi pa na to, kar smo ustvarili, nismo 
ponosni. Večina Slovencev sploh ne ve, da obstaja kaj 
takega, kot so naše ljudske balade. Islandci vedo, kaj je 
njihovo nacionalno bogastvo, mi pa imamo »oberkraj-
nersko« kulturo.
Si večina Slovencev samo obsedeno želi, da bi lahko bili 
kaj drugega?
Ja, to je to. Radi bi se amerikanizirali in prevzeli ameriški 
žargon. To je ogabno.
Imate radi slovenščino?
Slovenščina je krasen jezik. Krasen, bogat, očarljiv jezik. 
Dostikrat uporabljam arhaizme, stare besede, ki jih veliko 
ljudi ne razume, ali pa stare pregovore. To je narodno bo-
gastvo. No ja, na nek način sem verjetno tudi sama majhen 
delček narodnega bogastva. Res pa je, da ogromno ljudi ne 
zna ceniti lepote lastnega jezika.
Ali ga uporabljati na način, ki bi od sebe dal kaj lepo-
te?
Ja, to je velika škoda.
 (S fotografinjo Ajdo sva medtem blagoslovljeni z dvema 
kozarcema belega špricerja. Svetlana vztraja pri svojem ma-
cchiatu.)
Vi ne pijete alkohola, mar ne?
Ne, sploh ne. No, morda kakšen kozarec ob kosilu. Ob-
čutek, da me nekaj omamlja, da nisem pri sebi, da nisem 
prizemljena, me odbija. Ne maram početi stvari, za katerimi 
ne stojim.
Tudi kot mladenka niste nikdar popivali?
Oh, sem, ampak zato ker je bilo treba. Več kot dve leti 
sem živela z alkoholikom in sem si želela biti njegov pivski 
pajdaš. Seveda sem zelo hitro pristala pod mizo, on pa je 
šel naprej pit.
Ni nenavadno, da je ljubezen do alkohola močnejša od 
ljubezni do sočloveka?
Saj ne vem, če gre za ljubezen. Zasvojenost pač.
Pa ni ljubezen tudi neke vrste zasvojenost?
Seveda, zaljubljenost je intoksikacija. Vidite, zdaj sem pa 
cinik. Na vsem lepem se zgodi, da je ena oseba na vsem svetu 
najbolj pomembna, najbolj čudovita in najbolj zaželena, potem 
pa mine nekaj časa in kar naenkrat opaziš, da je kreten.
Mislite, da je težje biti ženska kot moški ali je za vse 
približno enko zaguljeno biti živ?
Meni se zdi lepše biti ženska, moram priznati.
Zakaj? Zaradi lepih oblek?
Oh, tudi zaradi lepih oblek. Na živce pa mi gre, kadar me 
skušajo kot žensko umestiti v nek ženski umetniški tabor. 
Nikoli nisem recimo dovolila, da me stlačijo v antologijo 
ženske poezije.
Ste sami sebi lepi?
Ko sem bila majhna, je k nam na obisk hodila teta z mojo 
sestričnico, ki je bila v baletni šoli in je bila zelo srčkana. Ko 
je šla, je moja mama rada komentirala, kako luštkana da je, 
jaz, butelj, pa sem seveda hotela vedeti, ali sem luštkana 
tudi sama. Mama je takrat rekla: »Zahvali se bogu, da nisi 
pohabljena.« S tem občutkom sem rasla in nekaj tega ostane 
za zmerom.
Torej se te popotnice niste nikdar zares znebili?
Oh, za svojo starost se še kar držim. Sicer pa sem sebi 
smešna. Nasploh mi je starost smešna. Marsikaj pozabim, 
zamešam. Vem, da je to naravno, da možgani usihajo.
Kaj si mislite o ljudeh, ki pred smrtjo nenadoma odkri-
jejo boga?
Od daleč bi rekla, da je to strahopetnost. Ne vem, upam, 
da me ne bo v zadnjem hipu razsvetlil sveti duh, kot je 
Manco Košir.
Vi ste izstopili iz Rimskokatoliške cerkve. Je to težko?
Najprej sem si kupila kanonsko pravo in ga preštudirala. 
Ugotovila sem, da sta možnosti dve: ali na javnem mestu 
blatiš vero in ti izrečejo anatemo, pri maši sveče obrnejo 
navzdol in potem si preklet. Malo sem čakala, če bo kakšna 
padla, pa se ni zgodilo nič, nato pa sem izstopila prek pisne 
izjave. Potem je seveda sledilo pismo: »Dobro premislite!«
Sicer pa star ruski pregovor pravi: Vsak ubija bolhe na svoj 
način. Saj je zadosti prostora za vse, za vernike in zame. Jaz 
svoj kotek imam, včasih potrebujem kakšen puder, kakšno 
muziko in svojo publiko. Publiko pa si je treba ustvariti.
Vi ste si ustvarili kar zvesto publiko.
Ja, to me zelo veseli.
Ker veste, da stvari ne delate v prazno? 
Ja, to. Osrečuje me tudi, da imam priložnost nastopati z 
vrhunskimi glasbeniki, kot je Kavčič, pa kvartet Mar Django 
ali Mirjana Šajinović, ki bo z mano v Medani pela sevdah. 
Komaj čakam.
Opažam, da se pogosto sklicujete na svojo starost. Je 
bilo bolje biti mlad?
Huje. Ko si mlad, vedno nekaj moraš. Preživeti, zaslužiti, 
cel kup dolžnosti je pred tabo. Zdaj je bolj komot. Zdaj nisem 
dolžna pisati in pišem res zaradi impulza, zaradi hrepenenja 
po tem, da bi, preden grem, naredila še kaj lepega. Zato sem 
zdaj napisala libreto za opero Deseta hči. Glasbo dela Milko 
Lazar, tako da slabo ne more biti. Orkester se menda že 
veseli. To bi rada še dočakala. 
Kaj pa veš, enkrat me je že zadela kap, tudi drugič me bo 
gotovo. Ne vem, bo že kako. Klinčeva smrt tako ali tako kar 
naprej zamuja. Pijanka, verjetno se je izgubila. Prasica pobija 
mlade ljudi v Gazi, zame nima časa.
Morda je izgubila naslov?
Morda je senilna, mogoče ima alzheimerja. »Kaj sem že 
mislila? Tista Markovič Zvezdana? Kje imam pa beležko? 
Kosa je tukaj, ampak beležka …« Na koncu bo prišla ravno, 
ko si bom skuhala njoke. ¾
16
Dnevi poezije in vina
 6. avgusta 2014
Tomas  
Venclova:  
Kjer se glas 
prelomi
j
osif Brodski je v eseju Poezija kot oblika odpora proti realnosti zapisal, da so dela enega 
najbolj znanih litovskih pesnikov, Tomasa Venclove, zaradi njegovega aktivističnega 
udejstvovanja »razrešena nepremišljenosti«. Venclova je bil rojen 11. septembra 
leta 1937, ob zatonu prve neodvisne litovske države (1918–40). Litva je bila sprva 
pridružena Sovjetski zvezi in že v prvem letu vojne so Rusi izselili približno 17 tisoč 
Litovcev. Junija 1941 so Litvo okupirali Nemci, poleti 1944 so se vrnili Sovjeti – v 
teh letih je bilo ubitih več kot 170 tisoč Litovcev, predvsem pa je niz okupacij zatrl 
litovske kulturne in nacionalne aspiracije. Venclova se je konec sedemdesetih pridružil 
civilnodružbenim gibanjem in nato vse od leta 1980 do upokojitve leta 2012 poučeval rusko 
in poljsko književnost v ZDA, četudi je Litva od 1990 znova samostojna.
»Na obzorju prepoznam mesto – kraj ruševin, hrepenenja in prepira«, pravi v pesmi Na 
grebenu nedaleč od Jordana, ki je vključena v pesniško zbirko Stičišče (Sankirta, 2005). Zanjo 
je značilno, da se v nasprotju s pesnikovimi prejšnjimi zbirkami ne drži tradicionalnega 
metruma in rime. To je še vedno predvsem povnanjena poezija, ki se izreka o svetu, ki se 
sklicuje na svetovno literarno in kulturno tradicijo, vendar z veliko več distance in ironije. 
Kot pravi Klemen Pisk, prevajalec in pisec spremnega zapisa k slovenskemu izboru Venclo-
vovih pesmi (gre za 27 kronološko razporejenih pesmi iz pesnikovega novejšega obdobja, 
največ iz zbirke Stičišče), se je pesniko-
va »vloga strogega, resnega oporečnika 
iztekla«.
Za omenjeno pesem iz leta 2004, pa 
tudi za mnoge druge iz zbirke Stičišče se 
na primer zdi, kot da pesnik na lastno 
situacijo gleda iz zraka. Venclova je v tej 
pesmi puščavnik, ki pozna le prhkost 
peska in ki je zaznamovan s tukajšnjim 
»Sem«. Samota je nadomestila domovi-
no, in čeprav se hrepeneče ozira k njej, 
iz nje ne ustvari mitologije; brutalnost 
enopartijskega sovjetskega komunistič-
nega režima je bila tako vseprisotna, da 
je v pesniku sprhnela želja po izrekanju 
nacionalnega patosa.
Čeprav je Venclova ves čas ohranjal 
visoko etično držo, je šel pri svojem 
brisanju monolitnih struktur tako 
daleč, da je tudi jeziku dodelil status 
minljivega. »Da, spodobi se, da spo-
štujemo jezik, njegovo zapletenost, 
skrite pomene, skrivnostnost, zaradi 
česar smo skoraj enakovredni Bogu. 
S k o r a j enakovredni. Čaka pa nas 
meja, ki je ni mogoče prestopiti. Jezik 
bo izginil tako kot mi vsi,« pravi pesnik v pesmi Po predavanju iz leta 2001, ki se začenja 
z verzom Venclovove prijateljice Ane Ahmatove; po diplomi na Filološki fakulteti v Vilni 
je Venclova potoval po Sovjetski zvezi, dlje časa prebival v Moskvi in Leningradu, kjer je 
spoznal Ahmatovo in Borisa Pasternaka.
Tomas Venclova je eden izmed tistih pesnikov, ki se zavedajo, da je sodobna poezija 
prepuščena opisnosti, zaradi česar lahko predvsem njegove zadnje pesmi iz zbirke Stičišče 
beremo kot z zgodovinsko izkušnjo 20. stoletja predihane podobe, iz katerih kot v počasnem 
posnetku izvrže božje in z njimi nacionalne kategorije. Pesnikom je ostalo popisovanje 
podrobnosti: »na primer čaplje na bregu, grdih obokov gotskega sloga iz obdobja depresije 
ali plevel pod balkonom«. Čas, ki je ušel spominu in biografom, je za Venclovo, sestavljavca 
svojevrstnega kozmosa in pesnika pripovednika, ki svoje pesmi zapisuje z epskim zamahom, 
najpomembnejši; je hkrati breme in talisman, predvsem pa naj bi – z močjo ljubezni – tolažil 
tako žive kot tudi mrtve.
Kljub temu da je Tomas Venclova opustil anahronistično formalno obliko pesmi, s katero 
je nasprotoval destruktivnim silam zgodovine, ter zavzel držo pesnika argonavta, ki večno 
išče nova, nenavadna odkritja, gravitacijsko središče njegovega pesniškega kozmosa še 
naprej ostaja homogeno zlivanje kultur. Verjetno ni naključje, da pesem Stičišče, po kateri 
je poimenovan tudi slovenski izbor, predstavlja nekakšno torišče; v njej nam pripoveduje 
o kraju blizu poljsko-ruske meje, ki ga je obiskal po padcu komunističnega režima; gre za 
stičišče litovske, poljske in nemške (vzhodnopruske) kulture. Figura pesnika povratnika 
na nevsiljiv način kaže srednjeevropski milje, iz katerega izhaja in ki mu po svoje še vedno 
pripada, prežeta je z melanholijo, mestoma tudi z bližino smrti, vendar v tistem neizreče-
nem slutimo tudi pomiritev. 
Glede na to, da je bil preveden v številne jezike, med drugim ga je v ruščino prevajal 
Brodski in v poljščino Czesław Miłosz, hkrati pa je veliko prevajal tudi sam (od Ahmatove, 
Mandelštama, Baudelaira, Pounda, Eliota do Miłosza in Brodskega), ne preseneča, da je 
tudi med slovenskim občinstvom dokaj dobro znan. Že leta 1990 je prejel mednarodno 
nagrado vilenica, leto pozneje pa je v posrednem prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove 
poezije Čistost soli. 
Gabriela Babnik
Tomas Venclova: Stičišče. Prevod in spremna beseda Klemen Pisk. Beletrina, 
Ljubljana 2014
elke erb:  
od poliTične 
poezije do 
refleK sije 
o jeziK u
e
lke Erb, drobna, živahna šestinsedemdesetletnica, sodi med najpomembnejše 
nemške avtorice. Pesnica, pisateljica, esejistka, literarna prevajalka in urednica 
se je rodila v zahodnonemškem Scherbachu. Ko se je oče, navdušeni marksist, 
leta 1949 vrnil iz angleškega vojnega ujetništva, se je družina preselila z Zahoda 
na Vzhod, v tedanjo Nemško demokratično republiko, v mesto Halle ob Saali. 
Tu je Elke Erb študirala germanistiko, slavistiko, pedagogiko in zgodovino in 
nato dve leti, do leta 1965, vztrajala kot urednica pri partijski založbi Mitteldeutsch Verlag, 
nato pa obupala nad nesmiselnostjo besedil in službo pustila. Preselila se je v Vzhodni 
Berlin, kjer je leta 1966 zaživela kot svobodna pisateljica. Leto pozneje se je poročila s pe-
snikom Adolfom Endlerjem, s katerim sta bila poročena deset let. Okoli njiju so se kmalu 
začeli zbirati literati in Elke je med mlajšimi hitro zavzela vlogo vzornice in mentorice, še 
posebej pri tako imenovani Prenzlauer Berg Connection (po istoimenski berlinski četrti). 
Zaradi kritičnosti do sistema, podpore neodvisnim mirovnim gibanjem, izdajanja neuradnih 
pesniških antologij in demonstracij ob odvzemu državljanstva novinarju Rolandu Jahnu ji 
je začela slediti služba državne varnosti Stasi. 
Za svojo zgodnejšo poezijo Elke Erb pravi, da je politično orientirana; piše namreč o 
temah, ki bolijo, in to so prav politične teme. Po nemški združitvi je osrednja tema njenih 
del, tako kot pri številnih drugih vzhodnonemških avtorjih, postal občutek tujosti v lastni 
deželi. Gre za opažanja in refleksije vznikajočega notranjega kaosa. Erbova evocira podo-
bo zmedene osebe, ki se v lastni deželi ne znajde več, saj je ta postala blodnjak raznolikih 
tujosti in nagrmadenih življenjskih usod. V času preobratov in negotovosti je treba osebne 
in kolektivne življenjske izkušnje interpretirati na novo.
Elke Erb je v nemških literarnih krogih priljubljena med pesniki in pesnicami vseh 
generacij in znana po intenzivnih poetičnih korespondencah, med drugim tudi s Friede-
rike Mayröcker, Ulrike Draesner in Sarah Kirsch. Slednja ji je poleg nemške predstavnice 
bidermajerja Annette von Droste-Hülshoff (1797–1848) še posebno blizu, kar se odraža v 
obsežnih spremnih besedilih k njunima antologijama, katerih urednica je bila. Pomembno 
je tudi njeno prevajalsko delo. Prvi daljši prevod iz ruščine – Marine Cvetajeve – je nastal 
leta 1974, odtlej je med drugim podpisala še nemške prevode in prepesnitve Puškina, Bloka, 
Jesenina, Pasternaka, Ane Ahmatove in Olge Martinove.
Elke Erb smo imeli v Sloveniji prvič čast spoznati leta 2004, ko je ob odprtju Goetheje-
vega inštituta v Ljubljani obiskala Ljubljano, Maribor in Kočevje. Ob tej priložnosti se je v 
reviji Sodobnost s svojo poezijo prvič predstavila tudi slovenskim bralcem v prevodu Urške 
P . Černe. 
Letos se Elke Erb po natanko desetih letih vrača v Slovenijo kot častna gostja festivala 
Dnevi poezije in vina, v prevodu Braneta Čopa pa je pri založbi Beletrina izšla pesniška 
zbirka Bezeg v taktu oblakov. Izbor poezije je pripravila avtorica sama in obsega pesmi iz 
zbirk Sonanca: 5-minutne notacije (Sonanz. 5-Minuten-Notate, 2007), Moje (Meins, 2010), 
Kuža gre naprej po treh (Das Hündle kam weiter auf drein, 2013) ter nekaj novih pesmi. 
Ideja za prvo knjigo, zbirko petminutnih zapisov, izhaja iz anekdote o Ulrike Draesner, ki 
ji je jeseni 2002 povedala, da vsak dan pet minut piše – kar ji pač pride na misel. Ko je Elke 
Erb menila, da sama česa takega ne bi bila sposobna, ji je Ulrike Draesner odvrnila, da je 
pri vsem skupaj najlepše to, da ko ne veš več, kaj bi pisala, prepisuješ zadnjo besedo, dokler 
pet minut ne poteče. Poskusila je tudi sama in ugotovila, da je prav to, ne spodbuda, ampak 
ta draž: nič, ki premaga blokado, odločilnega pomena. 
Poezija Elke Erb je prežeta s senzibilnim, a prodornim humorjem, s prikrito ironijo, v 
njej mrgoli neologizmov in lastnih sestavljenk ter zahteva vztrajnega bralca. Nemalokrat 
pesmi izidejo skupaj z avtentičnimi komentarji in razmišljanji, ki nastajajo ob pisanju in, kot 
poudarja, puščajo bralcu prostor za razmislek in refleksijo o jeziku. Kajti jezik je po njenem 
nekaj živega in ne nekaj, kar bi bilo določeno vnaprej.
Tina Štrancar
Elke Erb: Bezeg v taktu oblakov. Prevod Brane Čop, spremna beseda Živa Borak. 
Beletrina, Ljubljana 2014 
Častna gosta Dnevov poezije in vina 2014
dasdasdasdas …
asdasd
asdasd
asdasd
asdasd
asdasd
 6. avgusta 2014
17
PotoP is
Dunaj meD multikulturnostjo 
in zatohlostjo
Dunaj je bil pred okroglim stoletjem mesto, v katerem so se v marsičem začrtale smernice 
prihodnjega razvoja evropske umetnosti in znanosti. Do leta 1914 je bil prestolnica 
nadnacionalne državne tvorbe, katere del smo bili tudi Slovenci. Pred natanko sto leti se je 
v vojni, ki se imenuje svetovna (tudi) zato, ker je v njej izginil svet, kakršnega so ljudje dotlej 
poznali, avstro-ogrska monarhija razletela na sestavne dele. Obletnice pa so vedno priložnost 
za ocenjevanje s primerne zgodovinske razdalje ali celo risanje vzporednic s sedanjostjo.
aGaTa TOMaŽIČ
z
godovino radi poosebljamo. Včasih je učiteljica 
(življenja), drugič dekla (politike). Kdorkoli že 
je, se je tistega 28. junija 1914 peljala v avtu po 
sarajevskih ulicah. Das Auto v tem primeru ni 
volkswagen, temveč 28/ 32 Doppelphaeton 
dunajskega avtomobilskega proizvajalca Gräf 
& Stift. Zdaj stoji na častnem mestu v dunajskem muzeju 
vojaške zgodovine, kjer se okoli njega, postavljenega na 
odrček iz granitnih kock, tre obiskovalcev. Mularija najstni-
ških let sklene malone živo verigo in odprtih ust prisluhne 
vodnici, kako se je Franc Ferdinand, prestolonaslednik v 
habsburški monarhiji, podal v Bosno in Hercegovino na 
obisk na manevre, tam pa mu je grof Franz von Harrach 
iz vrst cesarskih prostovoljcev odstopil v uporabo svoje 
vozilo. Z njim so se odpravili na vožnjo po Sarajevu, potem 
pa je iz neke ulice nanje planil Gavrilo Princip in streljal 
z razdalje nekaj metrov. Ostalo je zgodovina. 
Vodničina pripoved o devetnajstletnem gverilcu in članu 
Mlade Bosne, pa o tem, kako je na prestolonaslednika in 
spremstvo najprej priletela ročna granata, ki so se ji izo-
gnili (in se je Franc Ferdinand iz tega še celo norčeval, češ 
stavim, da nam bodo danes okoli ušes letele še krogle), o 
zlovešči usodi doppelphaetona, ki so ga potem prodali in 
je med nadaljnjimi lastniki sejal prekletstvo skoraj tako 
kot Tutankamonova grobnica med člani odprave Howarda 
Carterja, je mladino posrkala za nekaj dolgih minut. Prve 
glave so se začele obračati stran šele, ko je prešla na manj 
krvave teme, recimo na prestolonaslednikov morganatični 
zakon s Sofijo. In ko je ob tem začela razpredati še, da Sofija 
ni bila modre krvi, kar dokazuje, kako zelo rad jo je moral 
imeti in kako je bil v tem pogledu moderen vladar, so se 
najstniki že preusmerili k vitrini, v kateri je bila razstavlje-
na prestolonaslednikova uniforma, ki ji jo imel na sebi ob 
atentatu. Kri je že malce obledela, a obrise madežev se je 
dalo slutiti. Oboje, avto in uniforma, sta v muzeju vojaške 
zgodovine med najbolj obleganimi eksponati. Pregledna 
razstava o prvi svetovni vojni, katere del sta, nosi naslov 
Vojne sodijo v muzej. 
Bi monarhija lahko še obstajala?
Ena najintrigantnejših tez, ki jih v knjigo Prestolonasle-
dnikova smrt: Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega 
atentata (Cankarjeva založba, 2014) vplete avtor, dr. Andrej 
Rahten, je tista, da bi avstro-ogrska monarhija morebiti še 
vedno obstajala, če se »jastrebi« v njeni administraciji na 
atentat ne bi tako impulzivno odzvali in razglasili ultimata 
Srbiji. Po tistem so vojne napovedi padale kot domine, saj so 
bile evropske velesile tistega časa ujete v sistem zavezništev 
(kako je Evropa bliskovito zgrmela v vojno, dobro popisuje 
tudi Christopher Clark v The Sleepwalkers, 2012). Monarhija 
da je preživela že marsikatero krizo, tako da se je potuhnila, 
in morebiti bi tudi to, se sprašuje Rahten, ki je danes velepo-
slanik Republike Slovenije na Dunaju. Že zelo udomačena 
namigovanja, da je bil habsburški imperij tako in tako na 
kolenih, da se je tako rekoč sesedal in je bila svetovna vojna 
zanj pač zadnji, milostni udarec, se mu zdijo neumestna. V 
resnici pa bi morebiti ravnali pametneje, če bi preskočili 
ultimat in kar takoj napadli, ker bi se potem res vse končalo 
do božiča 1914, kakor so napovedovali, meni Rahten. Ampak 
ker niso izrabili prvotnega šoka, ki je zajel evropske dvore 
po atentatu prestolonaslednika – monarhična solidarnost je 
vendarle še nekaj pomenila –, se je izcimilo, kar se je izcimilo. 
Dokler je bila monarhija pasivna, je obstajala. A balkanski 
vojni, ki sta od nje zahtevali nove in nove mobilizacije, sta 
jo drago stali. Toda Franc Ferdinand je poskrbel, da so iz 
proračuna monarhije postrgali zadnje fičnike in da se 
OD AO DO eu
☛
Foto tadeja tomažič
18
PotoP is
 6. avgusta 2014
je avstro-ogrska pomorska flota oplemenitila z dreadnoughti, 
bojnimi ladjami, ki so bile tisti čas najnaprednejši tehnološki 
izdelek in ponos vsake vojne mornarice. Slovenci in Hrvati 
so prestolonaslednika pri tem podpirali, zamisel o močni 
mornarici se jim ni zdela napačna, sovražnikov pa niso 
videli v Rusih, temveč v Italijanih, razlaga Rahten. Druga, 
mnogo pomembnejša težnja, pri kateri si je mogel Franc 
Ferdinand obetati podporo Slovencev in Hrvatov, pa je 
bila reforma monarhije in uvedba trializma. Prav v tem bi 
utegnil tičati vzrok za gverilsko akcijo na sarajevskih ulicah 
pred stotimi leti. 
Avstro-Ogrska, »ječa narodov«
Knjiga Prestolonaslednikova smrt Franca Ferdinanda 
opisuje kot Habsburžana z državniško vizijo in nesojenega 
rešitelja Slovencev oziroma vseh južnih Slovanov. Cele 
generacije šolarjev, ki so šle skozi slovenski šolski sistem, 
so si o avstro-ogrski monarhiji skladno z učnim načrtom 
zapomnile predvsem to, da je bila »ječa narodov«. Da so 
v njej ječali tako Slovenci kot drugi Slovani, ki so se po 
koncu prve svetovne vojne naposled izvili iz zatiralskega 
germanskega primeža. Ali nekaj podobno slikovitega, kar 
si je lahko predstavljati in se zasidra v šolarjevem spominu 
na veke vekov, amen. Nadalje se je zavedanje o Dunaju kot 
prestolnici osovražene države krepilo pri pouku slovenšči-
ne, kjer ni bilo mogoče zaobiti Ivana Cankarja in njegove 
dunajske učne dobe, zaznamovane s pomanjkanjem de-
narja in prezirom, ki ga je bil med dunajsko visoko družbo 
deležen živelj Ottakringa, znane dunajske delavske četrti, 
kjer je Cankar stanoval. Kot piše Drago Medved v knjigi 
Slovenski Dunaj (Mohorjeva založba, 1995), je Cankar »XVI. 
okraj opisal kot eno samo delavnico in kot dom uboštva in 
jetike«. Takole je popisal šiviljo in njeno stanovanje, kjer 
je bival na prelomu stoletja: »Stanoval sem pri šivilji, ki je 
izdelovala kravate za moške; delala ni le sama, vpreženi 
so bili tudi njeni otroci, koj ko so prišli iz šole pa vse do 
noči. Zaslužila je po petindvajset do trideset krajcarjev za 
tucat kravat. Če je bil trgovec čemeren, ker je slabo spal, 
je odtegnil, kolikor je hotel, zato ker je bilo lačnih delavk 
na izbiro. In kljub vsemu je še za silo izhajala – pozimi; 
toda poleti, ko ni bilo dela, je romalo v zastavnico, kar 
je moglo romati: najprej ponižni 'luksus' delavke, prsti 
in uhani, naposled pa obleka in perilo kos za kosom. To 
družino so smatrali sosedje za 'boljšo', najbrž zato, ker je 
vsaki dan obedovala, ker se je spodobno oblačila in ker 
ni bila jetična.« Ena sama beda in tek za vozom, torej – 
Dunaj je pisatelj v svojem življenju označil za tisto mesto, 
v katerem je postal socialist. 
Toda vsi Slovenci na Dunaju le niso trpeli in se mukoma 
prebijali čez študij (sploh pa bi za popolnejši Cankarjev 
potret morali dodati še, da je veliki književnik o revščini in 
pomanjkanju denarja tarnal tudi v Ljubljani, leta pozneje, 
ko se je že etabliral kot slaven in gmotno dobro nagrajevan 
pisatelj s to hibo, da je honorarje za svoje knjige z neverjetno 
virtuoznostjo tudi pognal; znan je primer, ko je naročil do 
Rožnika dve kočiji – eno zase, drugo za svojo sprehajalno 
palico). Nekateri so se znašli bolje, drugi slabše, nesporno je, 
da jih je bilo ogromno in da si – vsaj do ustanovitve slovenske 
univerze v Ljubljani, morebiti pa še pozneje – ni bilo mogoče 
zamišljati, da bi se Slovenec med svojimi ljudmi povzpel do 
statusa izobraženca, ne da bi se vsaj nekaj časa izpopolnjeval 
na Dunaju, razlaga Rahten. Tudi slovenska univerza, ustano-
vljena leta 1919 v Ljubljani, je zrasla na ramenih profesorjev, 
ki so se vsi po vrsti šolali na Dunaju. 
In mnogo je bilo Slovencev, ki so ugled uživali med 
dunajsko elito, pri čemer jih slovansko poreklo ni prav nič 
onemogočalo. Dunaj je bil tako in tako že dolgo mesto, 
po katerega ulicah in trgih so odzvanjale besede v vseh 
jezikih monarhije. Eden slovensko govorečih uglednežev 
je bil dr. Ivan Šusteršič, zadnji kranjski deželni glavar in 
vodja slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu. 
Danes je povsem neznan, pa vendar je sodil v tisto ligo 
velmož, kjer so Janez Evangelist Krek, Anton Korošec ipd. 
Ivan Šusteršič, po rodu Ribničan in po stroki odvetnik, 
je v vsem živel kot najvišji sloj politikov v avstro-ogrski 
monarhiji na začetku 20. stoletja, kar je med drugim 
vključevalo zimski oddih v Monte Carlu, v poletni mesecih 
pa hlajenje ob izviru Drave na južnem Tirolskem, v kraju 
Dobiacco/Toblach, razlaga dr. Rahten. Življenje in delo 
tega slavnega rojaka ga je tako pritegnilo, da je o njem 
(in njegovem času) napisal knjigo, ki je izšla (v nemšči-
ni) pri Avstrijski akademiji znanosti (Ivan Šusteršič: Der 
ungekrönte Herzog von Krain, 2012). 
Naslednji v vrsti uspešnih Slovencev, ki so na Dunaju 
dosegli tudi profesionalno potrditev, je bil arhitekt Maks 
Fabiani. Bil je profesor na dunajski tehnični univerzi, na 
Dunaju je imel svoj arhitekturni biro, postal je umetnostni 
svetovalec Franca Ferdinanda. Vendar je leta 1917 bleščečo 
dunajsko kariero pustil za sabo in se vrnil na rodni Kras. 
Še prej naj bi, pravi Rahten in se skorajda zaupno skloni 
k mizi, preprečil umetniško kariero kandidatu z imenom 
Adolf Hitler. Vendar Hitlerjeva dunajska biografinja Brigitte 
Hamann to označuje kot »mit«, še doda. 
Smrt nesojenega reformatorja
Druga prezrta prvina prestolonaslednikovega delovanja, 
ki jo Rahten osvetljuje v svoji knjigi, je njegova reformatorska 
usmerjenost. Natančneje: Franc Ferdinand bi najbrž obveljal 
za velikega reformatorja, če ga ne bi s strelom zatrli. Tako 
kot se med razbiranjem zgodovinskega drobirja razkrije, 
da Avstro-Ogrska za Slovence morda le ni bila najslabši 
od vseh možnih svetov, je resneje treba proučiti tudi tezo, 
da je bil Franc Ferdinand umen vladar. Na voljo je kar ne-
kaj arhivskega gradiva, v katerega se je zakopal Rahten, iz 
katerega se da razbrati, da se je prestolonaslednik zavedal 
nujnosti reform. Bilo mu je jasno, da je dualistični princip, 
po katerem je cesarstvo delovalo od leta 1867, ko se je prei-
menovalo v avstro-ogrsko monarhijo, preživet in da bi kazalo 
več teže pri odločanju nakloniti tudi slovanski komponenti. 
Blizu mu je bil trialistični koncept, s tem zavzemanjem pa 
si je po nekaterih tezah podpisal smrtno obsodbo, saj bi 
tako nevtraliziral revolucionarno vrenje v bližnji soseščini, 
predvsem Srbiji, zato ga je bilo treba eliminirati. Takšna teza 
bi pojasnila tudi vzroke za sarajevski atentat, ki do danes 
niso stoodstotno jasni in se zgodovinarji gibljejo predvsem 
v območju verjetnosti in predvidevanj. Kako bi bila videti 
preoblikovana monarhija in kakšno mesto bi v njej dobili 
Slovenci, pa ne bomo nikoli izvedeli. Vzporednice med Av-
stro-Ogrsko in Evropsko unijo se ponujajo same od sebe; že 
v Kapucinski grobnici (Mladinska knjiga, 1984), Joseph Roth, 
avstrijski novinar in pisatelj judovskega porekla, svojemu 
junaku Trotti pripisuje razmišljanje o tem, kako je avstro-
ogrsko cesarstvo v marsičem harmonično povezano in kako 
se more njegov prebivalec počutiti enako doma na Dunaju 
kot v daljni Galiciji, navsezadnje so ob železniškem omrežju 
po celotnem ozemlju posejane tipizirane, izjemno podobne 
si postajne stavbe: »Rumene in majcene so bile podobne 
lenim mačkom, ki poležujejo pozimi na snegu, poleti na 
soncu, kakor da jih ščiti stara kristalno jasna streha perona 
in straži črni dvojni orel na rumeni podlagi«. V resnici je 
bilo cesarstvo zaznamovano tudi z velikanskimi razlikami 
med svojimi sestavnimi deli. »Leta 1920 je bilo v najmanj 
razvitih Galiciji in Bukovini kar 73 odstotkov prebivalcev 
zaposlenih v kmetijstvu, državno povprečje pa je znašalo 
55 odstotkov. V industrijsko najrazvitejši Spodnji Avstriji je 
znašal dohodek na prebivalca 850, v Dalmaciji pa samo 264 
kron«, piše Rahten v Prestolonaslednikovi smrti. 
O mrtvih vse dobro, je bil najbrž rek, po katerem so se 
ravnali številni pisci, ki so se po propadu cesarstva začeli 
nostalgično ozirati v preteklost in blagodati nekdanje skupne 
države. To »literarno zvrst« je izpopolnil veliki Stefan Zweig, 
ki v Včerajšnjem svetu (Mladinska knjiga, 2008) takole popi-
suje življenje v izginuli državi, nad katerim je bedela varnost 
z velikim V: »Naša valuta, avstrijska krona, je krožila v obliki 
svetlih zlatnikov, in tako dajala poroštvo za svojo stalnost. 
Vsakdo je vedel, koliko ima in koliko mu pripada, kaj je 
dovoljeno in kaj prepovedano. Vse je imelo svoje pravilo, 
svojo določeno mero in težo. Kdor je imel premoženje, je 
lahko natančno izračunal, koliko obresti bo prineslo letno, 
uradnik in oficir pa sta lahko v koledarju zanesljivo našla 
leto, ko bosta napredovala in ko se bosta upokojila.« Če iz-
vzamemo zanimivo podobnost z jadikovanji predstavnikov 
današnjega izginjajočega srednjega sloja, ki se iz preteklosti, 
tudi v nekdanji skupni državi, spominjajo samo najboljšega, 
velja opozoriti še na hudo gospodarsko krizo, v katero se je 
svet odvrtinčil po koncu prve svetovne vojne. Zaradi recesije 
je zlahka razumeti poveličevanje preteklosti, o (prvi) svetovni 
vojni pa je Roth zapisal, da je »tako niso poimenovali, ker se 
je vanjo zapletel cel svet, temveč zato, ker so v njej izgubili 
svet, kakršnega so poznali«. V svetu brez pravil in varnosti, 
v katerega je Rothov junak vržen, ko obmolkne orožje, se 
čuti tako izgubljenega, da se ne more zateči nikamor drugam 
kot v kapucinsko grobnico in na zadnjih straneh istoimen-
skega romana ves opit otožno blodi med sarkofagi mrtvih 
vladarjev. Tam se danes sprehajajo turisti z vseh koncev 
sveta, a očitno spomin na Avstro-Ogrsko še živi; da mrtvim 
Habsburžanom hodijo izkazovat spoštovanje tudi potomci 
podanikov, pričajo sveži cvetlični aranžmaji pri Francu 
Jožefu, njegovi ženi Elizabeti (Sisi) in Ottu von Habsburgu, 
poslednjemu prestolonasledniku.
Titov vzornik
Podoba Franca Jožefa, ki je podložnim narodom, med 
njimi tudi Slovencem, vladal skoraj sedem desetletij, je v 
galeriji Habsburžanov ena najmogočnejših. Pripisuje se 
mu marsikaj, izpod sivih francjožefovskih brkov kot da ni 
mogla priti zla beseda na račun kogarkoli; bil je pač pro-
totip strogega, a pravičnega vladarja. Zgodovina s svojimi 
neprizanesljivimi arhivi in listinami takšna prepričanja spet 
postavlja na laž; z distance je Franc Jožef precej konserva-
tiven, tečen vladar, razlaga Rahten. A zasluži si vsaj nekaj 
naklonjenosti, prav nič mu ni bilo prizaneseno, proti koncu 
ga je življenje postavljalo pred vsakovrstne preizkušnje, od 
smrti žene Sisi (na katero je italijanski separatist izvedel 
atentat) do samomora sina Rudolfa (razvpita afera z baronico 
Mario Vetsero). Franc Ferdinand, ki so ga po tem incidentu 
določili za prestolonaslednika, nikoli ni užival prav veliko 
naklonjenosti Franca Jožefa. Menda je stari brkač nekoč celo 
dejal, da bi že davno abdiciral, če ga ne bil imel naslediti prav 
njegovi nečak: »Rad bi odstopil, če bi imel zaupanja polnega 
sina, v korist tega nevarnega norca pa nikoli,« piše Rahten v 
knjigi. Ironija je hotela, da je bil Franc Ferdinand v marsičem 
stričevo popolno nasprotje, vsaj po reformatorskih težnjah. 
Vseeno pa ju je družila značajska poteza, ki je po današnjih 
merilih prav zlovešča: neverjetna lovska strast. »Po izraču-
nih Ivana Hribarja, ki jih je pridobil na gradu Konopište, je 
menda nadvojvoda ustrelil poleg kakih 300.000 zajcev in 
pernate divjadi še več kot 6000 jelenov, 4000 damjakov, 
800 gamsov, 1200 srnjakov in 1800 kosov črne divjačine,« 
v Prestolonaslednikovi smrti navaja Rahten. 
Kdo je že v polpretekli zgodovini tako rad pritiskal na 
petelina, sploh če so se mu na muhi znašle živali na kr-
mišču? Seveda, Tito! Lahko bi rekli, da se je Josip Broz v 
marsičem zgledoval po Francu Ferdinandu, poleg lovskih 
odprav ju druži še fascinacija z uniformami (pred očmi se 
nam takoj prikaže podoba Tita v beli admiralski uniformi), 
pa navdušenje nad bojnimi ladjami – Franc Ferdinand je 
poskrbel za nakup dreadnoughtov, Tito se je rad sončil 
na palubi Galeba. Na Brionih je pred Titom počitnikoval 
Franc Ferdinand. Zares zanimivo naključje pa je, da sta se 
v nekem zgodovinskem trenutku oba znašla na Dunaju, 
pravi Rahten. Tito, takrat še Josip Broz, je namreč delal 
v avtomobilski delavnici v Wiener Neustadtu, kjer je bil 
zadolžen za uvajanje novih motorjev (kar ni bilo navadno 
fizično delo, poudari sogovornik). Svetovljan, kakršen je 
že takrat bil, seveda ni ostajal samo v Dunajskem Novem 
mestu, ampak ga je vleklo tudi na Dunaj, na plese. To pa še 
ni vse: indici kažejo, da so se v približno enakem obdobju po 
Dunaju premikale tri ključne osebnosti, ki so krojile usodo 
sveta v prihodnjih desetletjih, pravzaprav kar v dobršnem 
delu 20. stoletja. To so bili Tito, Stalin in že omenjeni Adolf 
Hitler, letnica pa 1913 – o tem piše Frederic Morton v svoji 
knjigi Thunder at Twilight. To je vsekakor podatek, ki da 
krila domišljiji in zažene celo vrsto ugibanj v slogu, kaj bi 
se zgodilo, če …? Razpredati se da dneve in noči, ampak 
ena nesramnejših hipotez kar sama od sebe izleti iz ust: kaj 
bi se zgodilo, če bi vsi trije zgodovinski težkokategorniki 
namesto po svojih običajnih dunajskih poteh nekega dne 
zavili na Berggasse, kjer je imel ordinacijo takrat že zna-
meniti dr. Freud? Rahtenu se ta možnost niti ne zdi tako 
zabavna, Tito da psihoanalize ni potreboval, ker je bil čisto 
uravnotežena osebnost, za ostala dva pa je malo verjetno, 
da bi zašla tja, čeprav bi kak nasvet najbrž potrebovala … 
Pa vendar je bil Dunaj v prvem desetletju 20. stoletja tudi 
zaradi Sigmunda Freuda in njegovega dela kališče novih 
idej … Nekaj podobnega je pozneje, po koncu prve svetovne 
vojne, postal Pariz, kamor se je med drugim zatekla obu-
božana ruska aristokracija, ki so jo z revolucijo pregnali 
boljševiki. Freud je na Berggasse, kjer je danes po zaslugi 
njegove hčere Anne urejen muzej, sprejemal paciente do 
leta 1938, ko se je proti plačilu nekakšne obvezne takse za 
izselitev, zatekel v London. In zdi se, da si Dunaj še dolgo 
zatem ni povrnil slovesa progresivnega, naprednega, kultur-
no in intelektualno navdihujočega mesta … » Tu so se stekali 
vsi tokovi evropske kulture; na dvoru, med plemstvom in 
med ljudstvom se je nemški element spajal s slovanskim, 
madžarskim, španskim, italijanskim, francoskim, flandrij-
skim …« piše Zweig v Včerajšnjem svetu. 
V desetletjih po drugi svetovni vojni so na Dunaju začeli 
odpirati sedeže mednarodnih ustanov, ki so mestu povrnile 
nekaj izgubljene svetovljanskosti. Na obhod po Ringu se 
zaradi nenavadno velikega števila vidno imovitih Arabcev, 
ki izstopajo iz stavbe, zaveš, da je tam sedež Opeca; pred 
palačo Coburg, nedaleč stran od slovenske Knafljeve usta-
nove, policisti stražijo Catherine Ashton, iranske jedrske 
pogajalce in predstavnike IAEA, ki ima domicil na Dunaju; 
omeniti velja še OZN in Ovse. Prav zdaj se Dunaj poteguje za 
organizacijo prihodnjega izbora za pesem Evrovizije, pravi 
Rahten. Morda se sliši banalno, a takšna prireditev bi lahko 
dodatno utrdila imidž mesta, ki se razglaša za odprto, strpno, 
multikulturno. Takšno, skratka, kakršnega so že od nekdaj 
radi videli tudi Slovenci, pristavi sogovornik.  
Prišli so vzhodnjaki s trabanti
Anton Levstek, predsednik upravnega odbora Knafljeve 
ustanove in vodja Slovenskega kulturnega centra Korotan, 
na Dunaju živi in skrbi za slovensko-avstrijsko kulturno 
izmenjavo že več kot petindvajset let. Prepričan je, da je 
Dunaj preporod doživel s padcem berlinskega zidu. » Takrat 
so Dunaj preplavili trabanti in z njimi so prišli vzhodnoe-
vropski izobraženci, ki so nekdanjemu cesarskemu mestu 
vdihnili novo življenje.« Prestolnica avstro-ogrske monarhije 
je imela tik pred prvo svetovno vojno ravno dva milijona 
prebivalcev, po izbruhu vojne in premirju pa je ta številka 
precej uplahnila, razlaga Levstek. Ljudje, ki so na Dunaj 
prihajali z vseh delov cesarstva, so se razbežali vsak na svoj 
konec. Mesto je v dvajsetih in tridesetih letih, še bolj pa po 
priključitvi Avstrije tretjemu rajhu (1938), utrpelo velikanski 
eksodus judovske skupnosti – prav tiste, ki je tvorila kul-
turno ogrodje mesta. In to je bilo mnogo bolj pogubno kot 
samo zmanjšanje prebivalstva. Dunaj je bil že zelo zgodaj 
in zelo daljnovidno zasnovan kot megalopolis: konec 18. 
stoletja so na Južnoavstrijskem zgradili vodovod, ki je imel 
zmogljivost preskrbeti z vodo 4,5 milijona ljudi. Za gradnjo 
prvega vodovoda, namenjenega preskrbi Dunajčanov, je bil 
sicer odgovoren Albert Saški iz Teschina (taisti, ki je dal ime 
Albertini). Šele tedaj, po letu 1805, se je Dunaj lahko začel 
razraščati kot mesto, katerega meščanom po življenju niso 
več stregli izbruhi kolere. In rasel je še bolj skokovito, ko so 
podrli obzidje in zgradili notranji obroč – Ringstrasse, na 
obodu katere so postavili velike palače. 
Ponovno je bilo dunajsko prebivalstvo zdesetkano v drugi 
svetovni vojni, ko so ga zapustili (ali so bili odpeljani v tabo-
rišča) še preostali Judje. Odšli so najbolj izobraženi in najbolj 
svobodomiselni, Dunaj je bil do leta 1955 pod okupacijo 
zaveznikov. Razdelili so ga na štiri dele, podobno kot Berlin, 
in tedaj se je v mestu razmahnila vohunska dejavnost, raz-
laga Levstek, čigar enciklopedično znanje sega daleč onkraj 
Dunaja. Dunaj je prizorišče znamenitega romana Grahama 
Greena Tretji človek (1949), tajni agenti pa se po dunajskih 
ulicah in trgih streljajo tudi v enem od nadaljevanj sage o 
Jamesu Bondu, ki pa se dogaja tik pred padcem berlinskega 
zidu, leta 1987 – The Living Daylights. Šele nekako po letu 
1970 – in dotlej na Dunaju ni bilo omembe vrednega kul-
turnega življenja, nadaljuje sogovornik – je mesto doživelo 
vsaj gospodarski razmah. Kot v mnogih drugih državah, je 
to pomenilo, da je naenkrat začelo primanjkovati delovne 
sile, Dunajčani (in tudi drugi predeli Avstrije) so jo šli iskat 
– kam drugam kot v nekdanje sestavne dele avstro-ogrske 
monarhije. »Po Prekmurju so križarili avstrijski avtobusi in 
iskali delavce,« razlaga Levstek. 
Dunaj je enega največjih udarcev doživel z razpadom 
Avstro-Ogrske, državo, ki jo je nasledila – Avstrijo, je neki 
francoski zunanji minister označil za »tisto, kar je ostalo 
od monarhije«. Stefan Zweig je v Včerajšnjem svetu zapisal, 
da je bila Avstrija po koncu prve svetovne vojne verjetno 
edina država v zgodovini, ki ni želela samostojnosti in se 
je je branila, a naposled so ji jo vsilili: »Kolikor mi je zna-
no, se je prvič v zgodovini zgodil paradoksni primer, da so 
neki državi vsiljevali samostojnost, ki jo je sama ogorčeno 
odklanjala. Avstrija je želela živeti spet združena s starimi 
sosednjimi deželami ali s sorodno Nemčijo, nikakor pa ni 
hotela beraško životariti v tej okrnjeni obliki.«
Obdobje ponovnega razcveta se je za Dunaj začelo, kot 
že rečeno, z razpadom vzhodnega bloka. Takrat niso prišli 
samo vzhodnoevropski intelektualci, temveč so na Dunaju 
predstavništva začele odpirati tudi mednarodne korpora-
cije, ki so od tu načrtovale osvajanje novih trgov, pove Jan 
Ciglenečki, vodja slovenskega turističnega predstavništva 
(ki samostojno deluje od leta 1998) v Avstriji in že skoraj 
četrt stoletja eden od pripadnikov slovenske skupnosti na 
Dunaju. »Dunaj je po razpadu vzhodnega bloka končno spet 
zadihal z vzhodnimi pljuči.« 
Baragova pranečakinja in drugi Slovenci
Slovanskega porekla je po ocenah sogovornikov danes 
na Dunaju okrog četrtina od približno 1,7 milijona prebi-
valcev. Največ je Srbov, in teh je bilo na Dunaju veliko že 
pred razpadom SFRJ. »Spominjam se, kako sem nekoč konec 
osemdesetih vzel v roke nekaj, česar danes ni več mogoče 
dobiti – telefonski imenik –, in bil zaprepaden, ko sem od-
kril, da so v njem cele strani Miloševićev!« pravi Ciglenečki. 
Dunaj ni zaman oziroma iz kakšne nerazumljive avtorjeve 
kaprice tudi prizorišče srečanja med junakom Vojnovićevega 
romana Jugoslavija, moja dežela, in njegovim očetom, vojnim 
zločincem. Sestati bi se bila morala v restavraciji Stomach, 
katere ime pa je varljivo, saj – kot je mogoče sklepati iz zapisa 
s ch namesto k (stomak) – ne streže čevapčičev, pleskavic in 
ražnjičev kot nešteto drugih kulinaričnih ambasad nekdanje 
SFRJ, temveč ponuja standardni avstrijsko-dunajski nabor 
jedi. In to je najbrž tudi razlog, da je legendarni gospod 
Draško, voznik, zaposlen pri slovenskem veleposlaništvu 
 6. avgusta 2014
19
PotoP is
800 gamsov, 1200 srnjakov in 1800 kosov črne divjačine,« 
v Prestolonaslednikovi smrti navaja Rahten. 
Kdo je že v polpretekli zgodovini tako rad pritiskal na 
petelina, sploh če so se mu na muhi znašle živali na kr-
mišču? Seveda, Tito! Lahko bi rekli, da se je Josip Broz v 
marsičem zgledoval po Francu Ferdinandu, poleg lovskih 
odprav ju druži še fascinacija z uniformami (pred očmi se 
nam takoj prikaže podoba Tita v beli admiralski uniformi), 
pa navdušenje nad bojnimi ladjami – Franc Ferdinand je 
poskrbel za nakup dreadnoughtov, Tito se je rad sončil 
na palubi Galeba. Na Brionih je pred Titom počitnikoval 
Franc Ferdinand. Zares zanimivo naključje pa je, da sta se 
v nekem zgodovinskem trenutku oba znašla na Dunaju, 
pravi Rahten. Tito, takrat še Josip Broz, je namreč delal 
v avtomobilski delavnici v Wiener Neustadtu, kjer je bil 
zadolžen za uvajanje novih motorjev (kar ni bilo navadno 
fizično delo, poudari sogovornik). Svetovljan, kakršen je 
že takrat bil, seveda ni ostajal samo v Dunajskem Novem 
mestu, ampak ga je vleklo tudi na Dunaj, na plese. To pa še 
ni vse: indici kažejo, da so se v približno enakem obdobju po 
Dunaju premikale tri ključne osebnosti, ki so krojile usodo 
sveta v prihodnjih desetletjih, pravzaprav kar v dobršnem 
delu 20. stoletja. To so bili Tito, Stalin in že omenjeni Adolf 
Hitler, letnica pa 1913 – o tem piše Frederic Morton v svoji 
knjigi Thunder at Twilight. To je vsekakor podatek, ki da 
krila domišljiji in zažene celo vrsto ugibanj v slogu, kaj bi 
se zgodilo, če …? Razpredati se da dneve in noči, ampak 
ena nesramnejših hipotez kar sama od sebe izleti iz ust: kaj 
bi se zgodilo, če bi vsi trije zgodovinski težkokategorniki 
namesto po svojih običajnih dunajskih poteh nekega dne 
zavili na Berggasse, kjer je imel ordinacijo takrat že zna-
meniti dr. Freud? Rahtenu se ta možnost niti ne zdi tako 
zabavna, Tito da psihoanalize ni potreboval, ker je bil čisto 
uravnotežena osebnost, za ostala dva pa je malo verjetno, 
da bi zašla tja, čeprav bi kak nasvet najbrž potrebovala … 
Pa vendar je bil Dunaj v prvem desetletju 20. stoletja tudi 
zaradi Sigmunda Freuda in njegovega dela kališče novih 
idej … Nekaj podobnega je pozneje, po koncu prve svetovne 
vojne, postal Pariz, kamor se je med drugim zatekla obu-
božana ruska aristokracija, ki so jo z revolucijo pregnali 
boljševiki. Freud je na Berggasse, kjer je danes po zaslugi 
njegove hčere Anne urejen muzej, sprejemal paciente do 
leta 1938, ko se je proti plačilu nekakšne obvezne takse za 
izselitev, zatekel v London. In zdi se, da si Dunaj še dolgo 
zatem ni povrnil slovesa progresivnega, naprednega, kultur-
no in intelektualno navdihujočega mesta … » Tu so se stekali 
vsi tokovi evropske kulture; na dvoru, med plemstvom in 
med ljudstvom se je nemški element spajal s slovanskim, 
madžarskim, španskim, italijanskim, francoskim, flandrij-
skim …« piše Zweig v Včerajšnjem svetu. 
V desetletjih po drugi svetovni vojni so na Dunaju začeli 
odpirati sedeže mednarodnih ustanov, ki so mestu povrnile 
nekaj izgubljene svetovljanskosti. Na obhod po Ringu se 
zaradi nenavadno velikega števila vidno imovitih Arabcev, 
ki izstopajo iz stavbe, zaveš, da je tam sedež Opeca; pred 
palačo Coburg, nedaleč stran od slovenske Knafljeve usta-
nove, policisti stražijo Catherine Ashton, iranske jedrske 
pogajalce in predstavnike IAEA, ki ima domicil na Dunaju; 
omeniti velja še OZN in Ovse. Prav zdaj se Dunaj poteguje za 
organizacijo prihodnjega izbora za pesem Evrovizije, pravi 
Rahten. Morda se sliši banalno, a takšna prireditev bi lahko 
dodatno utrdila imidž mesta, ki se razglaša za odprto, strpno, 
multikulturno. Takšno, skratka, kakršnega so že od nekdaj 
radi videli tudi Slovenci, pristavi sogovornik.  
Prišli so vzhodnjaki s trabanti
Anton Levstek, predsednik upravnega odbora Knafljeve 
ustanove in vodja Slovenskega kulturnega centra Korotan, 
na Dunaju živi in skrbi za slovensko-avstrijsko kulturno 
izmenjavo že več kot petindvajset let. Prepričan je, da je 
Dunaj preporod doživel s padcem berlinskega zidu. » Takrat 
so Dunaj preplavili trabanti in z njimi so prišli vzhodnoe-
vropski izobraženci, ki so nekdanjemu cesarskemu mestu 
vdihnili novo življenje.« Prestolnica avstro-ogrske monarhije 
je imela tik pred prvo svetovno vojno ravno dva milijona 
prebivalcev, po izbruhu vojne in premirju pa je ta številka 
precej uplahnila, razlaga Levstek. Ljudje, ki so na Dunaj 
prihajali z vseh delov cesarstva, so se razbežali vsak na svoj 
konec. Mesto je v dvajsetih in tridesetih letih, še bolj pa po 
priključitvi Avstrije tretjemu rajhu (1938), utrpelo velikanski 
eksodus judovske skupnosti – prav tiste, ki je tvorila kul-
turno ogrodje mesta. In to je bilo mnogo bolj pogubno kot 
samo zmanjšanje prebivalstva. Dunaj je bil že zelo zgodaj 
in zelo daljnovidno zasnovan kot megalopolis: konec 18. 
stoletja so na Južnoavstrijskem zgradili vodovod, ki je imel 
zmogljivost preskrbeti z vodo 4,5 milijona ljudi. Za gradnjo 
prvega vodovoda, namenjenega preskrbi Dunajčanov, je bil 
sicer odgovoren Albert Saški iz Teschina (taisti, ki je dal ime 
Albertini). Šele tedaj, po letu 1805, se je Dunaj lahko začel 
razraščati kot mesto, katerega meščanom po življenju niso 
več stregli izbruhi kolere. In rasel je še bolj skokovito, ko so 
podrli obzidje in zgradili notranji obroč – Ringstrasse, na 
obodu katere so postavili velike palače. 
Ponovno je bilo dunajsko prebivalstvo zdesetkano v drugi 
svetovni vojni, ko so ga zapustili (ali so bili odpeljani v tabo-
rišča) še preostali Judje. Odšli so najbolj izobraženi in najbolj 
svobodomiselni, Dunaj je bil do leta 1955 pod okupacijo 
zaveznikov. Razdelili so ga na štiri dele, podobno kot Berlin, 
in tedaj se je v mestu razmahnila vohunska dejavnost, raz-
laga Levstek, čigar enciklopedično znanje sega daleč onkraj 
Dunaja. Dunaj je prizorišče znamenitega romana Grahama 
Greena Tretji človek (1949), tajni agenti pa se po dunajskih 
ulicah in trgih streljajo tudi v enem od nadaljevanj sage o 
Jamesu Bondu, ki pa se dogaja tik pred padcem berlinskega 
zidu, leta 1987 – The Living Daylights. Šele nekako po letu 
1970 – in dotlej na Dunaju ni bilo omembe vrednega kul-
turnega življenja, nadaljuje sogovornik – je mesto doživelo 
vsaj gospodarski razmah. Kot v mnogih drugih državah, je 
to pomenilo, da je naenkrat začelo primanjkovati delovne 
sile, Dunajčani (in tudi drugi predeli Avstrije) so jo šli iskat 
– kam drugam kot v nekdanje sestavne dele avstro-ogrske 
monarhije. »Po Prekmurju so križarili avstrijski avtobusi in 
iskali delavce,« razlaga Levstek. 
Dunaj je enega največjih udarcev doživel z razpadom 
Avstro-Ogrske, državo, ki jo je nasledila – Avstrijo, je neki 
francoski zunanji minister označil za »tisto, kar je ostalo 
od monarhije«. Stefan Zweig je v Včerajšnjem svetu zapisal, 
da je bila Avstrija po koncu prve svetovne vojne verjetno 
edina država v zgodovini, ki ni želela samostojnosti in se 
je je branila, a naposled so ji jo vsilili: »Kolikor mi je zna-
no, se je prvič v zgodovini zgodil paradoksni primer, da so 
neki državi vsiljevali samostojnost, ki jo je sama ogorčeno 
odklanjala. Avstrija je želela živeti spet združena s starimi 
sosednjimi deželami ali s sorodno Nemčijo, nikakor pa ni 
hotela beraško životariti v tej okrnjeni obliki.«
Obdobje ponovnega razcveta se je za Dunaj začelo, kot 
že rečeno, z razpadom vzhodnega bloka. Takrat niso prišli 
samo vzhodnoevropski intelektualci, temveč so na Dunaju 
predstavništva začele odpirati tudi mednarodne korpora-
cije, ki so od tu načrtovale osvajanje novih trgov, pove Jan 
Ciglenečki, vodja slovenskega turističnega predstavništva 
(ki samostojno deluje od leta 1998) v Avstriji in že skoraj 
četrt stoletja eden od pripadnikov slovenske skupnosti na 
Dunaju. »Dunaj je po razpadu vzhodnega bloka končno spet 
zadihal z vzhodnimi pljuči.« 
Baragova pranečakinja in drugi Slovenci
Slovanskega porekla je po ocenah sogovornikov danes 
na Dunaju okrog četrtina od približno 1,7 milijona prebi-
valcev. Največ je Srbov, in teh je bilo na Dunaju veliko že 
pred razpadom SFRJ. »Spominjam se, kako sem nekoč konec 
osemdesetih vzel v roke nekaj, česar danes ni več mogoče 
dobiti – telefonski imenik –, in bil zaprepaden, ko sem od-
kril, da so v njem cele strani Miloševićev!« pravi Ciglenečki. 
Dunaj ni zaman oziroma iz kakšne nerazumljive avtorjeve 
kaprice tudi prizorišče srečanja med junakom Vojnovićevega 
romana Jugoslavija, moja dežela, in njegovim očetom, vojnim 
zločincem. Sestati bi se bila morala v restavraciji Stomach, 
katere ime pa je varljivo, saj – kot je mogoče sklepati iz zapisa 
s ch namesto k (stomak) – ne streže čevapčičev, pleskavic in 
ražnjičev kot nešteto drugih kulinaričnih ambasad nekdanje 
SFRJ, temveč ponuja standardni avstrijsko-dunajski nabor 
jedi. In to je najbrž tudi razlog, da je legendarni gospod 
Draško, voznik, zaposlen pri slovenskem veleposlaništvu 
na Dunaju in že nekaj desetletij Dunajčan, ne pozna. Kar si 
silno žene k srcu, saj je sicer pravi Zagat za dunajske čevap-
čičarne in lokale, kjer vrtijo turbofolk, ve pa tudi povedati, 
v kateri gostilni kuha človek, ki je nekoč skrbel za prehrano 
samega Josipa Broza. 
Danes je na Dunaju okrog 5000 Slovencev, številka bi bila 
višja, če bi prišteli še tiste, ki so se že asimilirali v avstrijsko 
okolje, pravi Levstek. Nekaj je takih, ki se na vabila na kul-
turne prireditve ne odzivajo, včasih pa doživi presenečenje 
– tako kot takrat, ko je k njemu pristopila gospa, ki se je (sicer 
v nemščini, pa vendar) predstavila za potomko slovenskega 
misijonarja med Indijanci Friderika Ireneja Barage. Cigle-
nečki pa je imel čast spoznati slovensko soprogo nekdanje-
ga predsednika avstrijskega računskega sodišča, še danes 
uglednega strokovnjaka, ki ga mediji redno povprašujejo 
za mnenje v finančnih zadevah. Res pa je, da Slovenci na 
Dunaju ne izstopajo in da »jih na ulicah ne boš slišal«, v en 
glas zatrjujeta sogovornika. Kar ima najbrž nekoliko opraviti 
tudi z narodovim značajem, pristavi Levstek. Kakšnih 3000 
jih tvori živo jedro, ti se med seboj povezujejo, obiskujejo 
kulturne prireditve. Ostalo so gospodarstveniki, za katere 
je narodnostna pripadnost pri sklepanju poslov bržčas bolj 
postranskega pomena, in slovenski študenti, ki so lahko vo-
zači. Ali pa stanujejo v Knafljevi ustanovi v prvem dunajskem 
okraju, ki ime nosi po slovenskem duhovniku iz Ribnice Luki 
Knaflju (1621–1671). Svoje premoženje je v oporoki namenil 
skladu za podporo slovenskim študentom na Dunaju in v 
ta namen so na današnji ulici Seilerstätte sredi 19. stoletja 
prenovili stavbo z nekaj deset stanovanji, ki jih dajejo v na-
jem, izkupiček pa gre za štipendije. Hiter pogled na ploščo s 
priimki pove, da tu resda stanuje kar nekaj Slovencev – niso 
pa Slovenci vsi. Kakorkoli že, nikakor ne gre oporekati, da 
ni mogočna petnadstropna stavba nasproti palače Coburg 
simpatično domovanje najemnikom, ki po vzoru nekakšnega 
razširjenega kroga Prijateljev tu živijo v srečnem sožitju. 
»Vsak naj si vzame, kar potrebuje,« je (v nemščini) pisalo na 
kartonasti škatli, ki se je nekega julijskega jutra znašla poleg 
nabiralnikov. Z ne preveč pretiravanja bi lahko zapisali, da 
je bila še najbolj uporabna reč v njej plišasta žirafa …
Prestolonaslednikova smrt, 
blagodejna za moderno
Za mesto bivanja si je Dunaj izvolil tudi Boris Podrecca, 
arhitekt, ki bi se glede na svoje poreklo in jezikovno zmožnost 
lahko odločal vsaj med tremi različnimi državami. Njegov 
atelje je v sedemnajstem dunajskem okraju, v preurejeni 
fabriki. Pročelje je z ene strani opleskano na belo, z druge 
pa opečnato – podobno kot pri mnogih drugih Podreccovih 
arhitekturnih stvaritvah odraža dvojni princip, bela za me-
diteranskost, opečnata fasada za nordijskost. 
Pisarna Borisa Podrecce, ki ga tajnica naslavlja s Herr 
Architekt, kar se iz njenih ust sliši še bolj spoštljivo kot Herr 
Doktor ali Herr Richter, je v drugem nadstropju ateljeja. V 
prostoru dominira pisalna miza s ploščo iz grškega marmorja, 
na njej pa skladovnice papirja, spete s plastičnimi spiralami, 
svinčniki in nalivna peresa ter, jasno, nobenega računalnika. 
Herr Architekt še vedno riše na roko! 
»No, treba je reči, da Franc Ferdinand nikakor ni bil po-
zitiven lik za dunajski modernizem na prelomu stoletja,« 
začne, ko mu povem, kateri so zgodovinski mejniki članka 
v nastajanju. »Veste, kaj je prestolonaslednik rekel, ko si je 
prišel na otvoritev cerkve Otta Wagnerja v Steinhofu? 'Aber, 
Herr Professor, ohne Ornamenten …? Es fehlt die Mystik!'« 
Wagner mu je odbrusil: 'Majestet, tudi na vaših topovih 
ni več ornamentov.' « Wagnerju je potem odklenkalo in 
dokler je bil prestolonaslednik živ, ni več dobil omembe 
vrednega naročila. Ko je Otto Wagner v časopisu prebral 
vest o sarajevskem atentatu, je v nekem pismu svojemu 
stanovskemu kolegu zapisal: »Das ist das grösste Glück für 
die österreichische Moderne!« O Oskarju Kokoschki pa se 
je prestolonaslednik na odprtju njegove slikarske razstave 
takole izrazil: »Dem Kerle muss man alle Knochen im Leibe 
zerbrechen.« 
»In to je rekel Kokoschki, ki je bil neke vrste prvi psihoa-
nalitičen portretist, ni bil avantgardist tipa Picasso, ampak 
značilen za Dunaj – neke vrste retroavantgardist. Kokoschka 
je z upodabljanjem ljudi segal v globino, pred sabo ni gledal 
samo formalnega sveta,« pripoveduje Podrecca. Plečnikovo 
cerkev sv. Duha v Ottakringu, ki je bila na zunaj, kakor je za-
pisal Izidor Cankar, »ostalim hišam kakor sestra in tovarišica, 
ki z njimi živi v ponižnosti in ne v bogastvu, a daje občutek 
trdnosti«, je Franc Ferdinand gladko razglasil za konjušnico. 
Tudi umetniki besede Joseph Roth, Theodor Csokor, Ste-
fan Zweig, … nobeden od njih ni imel Franca Ferdinanda 
preveč v čislih, nadaljuje Podrecca. In izpostavi zanimivo 
protislovje, da je bil po drugi strani prav prestolonaslednik 
edini, ki ni hotel vojne, temveč se je zavzemal za nekakšen 
»avstrijski Commonwealth«, pa so ga ubili. »In Franc Jožef, 
ki je poslušal tega norca, nemškega cesarja Wilhelma II., je 
umrl od pljučnice.« 
Že pred izbruhom prve svetovne vojne se je monarhija 
začela nekako razkrajati, stanje v državi bi lahko primerjali 
s tumorjem, ki človeka razjeda od znotraj, meni Podrecca. 
Ena od silnic, ki je Avstro-Ogrsko vlekla narazen, je bil naci-
onalizem. Plečnik ni bil izbran za naslednika Otta Wagnerja 
prav zaradi nacionalističnih vzrokov, zato jo je leta 1911 
popihal v Prago. 
Torišče novih idej
V letih tik pred prvo svetovno vojno je bil Dunaj neke vrste 
težišče, torišče novih idej. Podrecca opozarja, da se danes 
preveč poudarja samo nekatere, recimo Freuda, pozablja pa 
recimo na t. i. znanostno filozofijo (beweisbare Philosophie; 
med bolj znanimi predstavniki sta Rudolf Carnap in Ernst 
Mach). Za Freuda je Carnap govoril, da je Geschichtenerzähler, 
na Dunaju tistega časa sta se torej izoblikovali dve veji: ena 
je bila ta, recimo ji psihološka, ki so jo Francozi z Lacanom 
potem nadgradili (»zanje je Freud točka, iz katere izhaja 
vse«); potem pa so bili tu še stvarnejše teorije, ki so teme-
ljile na fiziki, matematiki. Loos je razvil svojo teorijo ☛
20
PotoP is
 6. avgusta 2014
o prostoru (Raumplan), Gottfried Semper (sicer arhitekt 
Burgtheatra) je postavil tezo o vozlih (Sempersche Knoten), 
tu so bili še Einstein in njegov krog. Ampak potem se je 
zgodil neke vrste Gongschlag in Dunaj so drug za drugim 
začeli zapuščati arhitekt Adolf Loos, pisatelj Karl Kraus (ki je 
umrl), publicist Alfred Polgar, zbežati je moral kot Einstein v 
Princeton tudi njegov prijatelj Gödel, genialni matematik, ki 
je znorel in mislil, da ga hočejo zastrupiti. » To so bili ljudje, 
ki so bili zelo delikatni, genialni in tudi nori,« pristavi Po-
drecca. Predvsem pa jih je bilo – in o tem je pisal že Zweig v 
Včerajšnjem svetu – neverjetno veliko med njimi judovskih 
korenin: »Prav v zadnjih letih – podobno kot v Španiji pred 
enako tragičnim zatonom – je postalo dunajsko judovstvo 
umetniško produktivno, toda nikakor ne na izrazito judo-
vski način, temveč je po zaslugi čudežne zmožnosti vživetja 
svojim stvaritvam vlivalo avstrijskega in dunajskega duha. 
/…/ Po zaslugi Freuda in drugih znanstvenikov se je začel 
svet zanimati za starodavno univerzo – povsod so Judje 
zasedali visoke in najvišje položaje v duhovnem življenju 
Dunaja kot učenjaki, virtuozi, slikarji, režiserji, arhitekti 
in časnikarji.« 
Dunaj je takrat ječal pod napetostjo, »čutiti je bilo neko 
tensione«, in stvari, ki so se dogajale takrat, unovčujemo 
še danes, nadaljuje Podrecca. »Brez zgodovine ni mogoče 
živeti. Toda danes, v dobi turbokapitalizma in globalizacije, 
se nove generacije ne zanimajo več za preteklost. Vendar bi 
raje kot o preteklosti govoril o širši temporalnosti. Danes 
si lahko povezan s celim svetom, sediš pa v svoji majhni 
sobici in si absolutno sam. Ampak kar na Dunaju še vedno 
drži, je ta širša temporalnost. Živiš v več obdobjih oziroma 
uživaš sadove prejšnjih dob. Jaz kot arhitekt sem na primer 
odgovoren za tri dobe – da so ljudje, ki zdaj živijo v mojih 
stavbah, srečni. Odgovoren sem tudi za svoj milje, se pravi 
za širšo temporalnost; nočem biti arhitekt niti Bielefelda niti 
Kuala Lumpurja niti Montreala. Sem tu, in Tu pišem z veliko 
začetnico. Kot tretje pa moram predvidevati prihodnost; v 
mojih stavbah morajo biti srečni tudi ljudje, ki bodo prišli, 
ko mene več ne bo.«
Preveč kulture …
Boris Podrecca se je na Dunaj preselil v šestdesetih letih 
prejšnjega stoletja, v intervjujih pa je že večkrat izjavil, da 
je življenje v tem mestu zanj »privilegij«. »Ja, med drugim 
zato, ker se tu lahko skrijete,« zatrdi tudi tokrat. A opozori 
tudi na drugo, ne tako pozitivno plat življenja na Dunaju: 
preveč kulture. Kar se morda sliši čudno, hiti pojasnjevat in 
našteva, kako je bil v istem tednu na neki generalki v Burg-
theatru, pa kako se veseli večernega koncerta v poklon Vinku 
Globokarju v nekem dunajskem jazzovskem lokalu, kako je 
kulturi vedno izpostavljen tudi na službenih potovanjih v 
tujino, vsaj v obliki kulturnih strani v časopisu, ki jih vedno 
odpre … Kultura in kulturni dogodki na Dunaju nanj prežijo 
z vseh koncev in krajev, »nimam časa, da se ta stvar uleže, da 
te vsebine prebavim. To je negativna plat življenja na Dunaju, 
ta fobija prezentizma – biti prisoten. Mesto prireja ogromno 
kulturnih dogodkov in zanje namenja milijone, še zlasti za 
glasbo in gledališče, več kot v Nemčiji in v Švici, ki veljata za 
bogati deželi … Ampak ker življenje ni samo Unterhaltung, je 
za nekoga, ki kreativno dela in potrebuje premore, to lahko 
naporno. Če si ne vzamete pravice do pavze in se ne izločite 
tu pa tam iz tega toka kulturnega dogajanja, potem izgubite 
kreativno hrbtenico, ker se raztreščite na tisoč koncev. Treba 
pa je do neke mere spremljati kulturno dogajanje, ker se 
med ljudmi o tem govori. Če ne veste, o čem teče beseda, 
ste izločeni iz tega kroga.«
In spet mu iz Včerajšnjega sveta pritrjuje Stefan Zweig, ki 
je zapisal, da je bil Burgtheater »za Dunajčana, za Avstrijca, 
več kot zgolj gledališče, kjer so igralci prikazovali gledališka 
dela; to je bil mikrokozmos, svet v malem, v katerem se je 
zrcalil makrokozmos – veliki svet; to je bil živopisani odsev, 
v katerem je družba opisovala sama sebe«. Kako so bili 
Dunajčani resnično globoko predani kulturi, »kot poseb-
no umetnost so tu gojili glasbo, ples, dramske uprizoritve, 
konverzacijo, okusno in vljudno vedenje«, pa veliko pove 
tale stavek: »Po dunajskih ulicah je lahko hodil ministrski 
predsednik ali najbogatejši velikaš, ne da bi se kdo ozrl za 
njim; toda dvornega igralca ali operno pevko je prepoznala 
vsaka prodajalka ali vsak kočijaž.« 
Ni svetovljanski, je pa prijeten za bivanje
Kljub vsemu se zdi, da je Dunaj v stoletju po razpadu 
monarhije nekoliko izgubil svetovljanski lesk, da ne uživa 
slovesa najbolj liberalne in odprte evropske prestolnice – 
pečata rahle zatohlosti bi se morda otresel, če bi na Dunaju 
prihodnje leto potekal izbor za Eurovizijo, njegova tekmeca 
pa sta Innsbruck in Bregenz. Podrecca se strinja, da Dunaj, »če 
ga primerjate z Londonom ali Parizom, seveda ne premore 
tistega malce razvajenega in dekadentnega Bürgertum. Tiste-
ga, ko je kulturni dogodek v bistvu bolj družaben in ne seže v 
globino. Dunaj tega nima. Premore pa skrito oziroma prikrito 
avantgardo.« Ima tudi velike talente v glasbi, še vedno je v 
svetovnem merilu le nekako prisoten, veliko bolj kot kultura 
in umetnost Italije, ki je ne tako daleč nazaj risala smernice 
za cel svet; v kinematografiji s Fellinijem, v slikarstvu z arte 
povera, v književnosti z Italom Calvinom, če naj tu omenimo 
samo nekatere, ki jih sogovornik gostobesedno našteva, pa 
je danes žalostno strmoglavila na obrobje, na dno. »No, če 
vzamemo Dunaj, te emorragie ni imel. Dunaj dosega neke 
kulturne standarde, sicer bolj na površini, čeprav so tudi 
ljudje, ki si upajo seči v globino problemov. Ampak seveda ni 
tisto chic mesto, kot sta Pariz ali London. Najdražji kvadratni 
meter stanovanja na Dunaju – pravkar sem končal hotel 
Kempinski na Ringu in tam smo napravili tudi stanovanja, 
ki jih prodajamo po 25 tisoč evrov za kvadratni meter. Ko 
pa sem bil pred nedavnim v Londonu, sem bil pri Normanu 
Fosterju, ki je zraven svojega ateljeja sezidal objekt, kjer so 
stanovanja naprodaj po 45 tisoč evrov za kvadratni meter. 
Najdražje stanovanje v Londonu pa stane 112 tisoč evrov za 
kvadratni meter!«
Toda če Dunaj ni pri vrhu lestvice najdražjih mest na 
svetu, se uvršča na prva mesta na mnogo bolj pomembnem 
seznamu – tistem, ki razvršča mesta na podlagi kakovosti 
bivanja. 
»Dunaj je v evropskem merilu na prvem mestu, drugi je 
Zürich, ki se je neverjetno lepo razvil. V svetovnem merilu 
je prvi spet Dunaj, na drugem mestu pa New Yorku. Dva 
Bloombergova mandata sta to mesto neverjetno ekologi-
zirala, imate community centre v Bronxu, imate tisti walk 
oz. sprehajališče, kjer je bila nekoč podzemna železnica. 
Celo v Centralnem parku imate kojote! Ki vam lahko iz 
roke jedo! Ekologiziranje življenja je zelo pomembna stvar, 
tudi za Slovenijo, in župane slovenskih mest bi bilo treba 
malo poslati okoli, da bi videli, kaj se dogaja, kajti do mesta 
ne smeš imeti samo merkantilnega odnosa. No, in če se 
vrnemo na Dunaj – Dunaj ima v tej ligi mest, ki ni prva, 
superturbokapitalistična liga, še vedno nek kulturološki 
odnos do življenja. Zato je tu biti privilegij. Je pa tudi nevarno 
mesto – ko pride maj, greste na Heurigen in je mlado vino 
in tisto lepo življenje in je tako lepo, topiš se kot sladoled 
na soncu. Jaz pa moram takrat vedno iti proč!« Življenje ni 
samo zabava, ne moreš biti vedno srečen, saj se potem ne da 
ustvarjati, razlaga sogovornik, ki priznava, da skoraj v vsaki 
svoji stvaritvi vidi nekaj, kar bi se dalo izpopolniti, narediti 
bolje – čeprav drugi tega morda ne vidijo. »Arhitekti pač 
nismo umetniki, ne moremo delati sami, odvisni smo od 
vlagatelja; nekdo, ki mi da 60 milijonov evrov … Veste, jaz 
pravim, da je arhitektura inteligenten kompromis.« 
Dunaj je imel leta 1910 dva milijona in deset tisoč ljudi; da-
nes ima 1,750.000 ali 1,8 milijona prebivalcev, pravi Podrecca, 
ki je svoj pečat mnogim mestom vtisnil tudi z urbanističnimi 
ureditvami. »Prvič smo nad ničlo z rodnostjo, obenem pa 
si prizadevamo, da število prebivalcev ne bi preseglo dveh 
milijonov, ker je to že teže obvladljivo. Pomembno je vedeti, 
da je Dunaj edino velemesto v Evropi, ki nima 'grdih', 'raz-
burjenih periferij', kakršne imajo London, Pariz, Milano. 
Pri nas je vse čedno in čisto, imamo izjemno transportno 
mrežo, ki se še izpopolnjuje.« Sogovornik prikimava, da je 
vse to brez dvoma zasluga dolgoletna tradicije socialdemo-
kratskih županov Dunaja, čeprav »smo zdaj v obdobju rahlo 
dekadentne socialdemokracije«, kar se prej ali slej zgodi s 
strankami, ki so bile toliko let na oblasti. Vsekakor pa Dunaj 
postaja internacionalno mesto, tu se dogajajo veliki kongresi, 
tudi sedeži mednarodnih organizacij, vendar je »še vedno 
bolj komorno središče kot simfonično središče«. London je 
simfonično središče, Dunaj pa je »še vedno Schubert«. Poleg 
tega ima »Dunaj to prednost, da je nekoč že bil Evropa« – 
če bi poskušali izvesti malce neizvedljivo primerjavo med 
Brusljem kot prestolnico EU in Dunajem kot prestolnico 
Avstro-Ogrske. »Če vzamemo tisto diagonalo, ki je šla od 
Piemonta do Galicije, je bil Dunaj na sredi. Ta dimenzija je 
ostala v psihi ljudi. Tudi jaz, ki sem živel v Trstu – med ka-
toliško, anglikansko, srbsko pravoslavno, grško pravoslavno 
cerkvijo, sinagogo –, sem že bil v Evropi. Moje življenje je 
od nekdaj bilo evropsko obarvano. Slovenščina je nekaj, 
kar vas drži, je neka druga globina, ampak jaz sem moral iti 
v svet, ker kot arhitekt nisem mogel ostati v svojem mestu 
in delati direktorjem bank hišice na Opčinah. Toda v tem 
svetu sem se znal premikati, ker sem že bil Evropejec. Dunaj 
mi je dal to možnost, da nekaj naredim – da ne spim pod 
mostom. Čeprav sem po naravi len človek, življenje me je 
bičalo in primoralo do tega, da reagiram, kot arhitekt. Jaz 
nikoli nisem agiral, vedno reagiral. Če me pustite dva dni, 
lahko gledam v strop in si zamišljam stvari in se ne zgodi 
nič. Dunaj mi je dal odlično šolo. Za mojega očeta, ki je bil 
slovenski Primorec, je bil Rim mesto mafije, metropola je 
bila zanj Dunaj in ko je prišel sem, je bil najsrečnejši človek. 
Jaz tega kot mlad nisem razumel, v Trstu se je lepo živelo, 
morje, horizont, hrana … Dunaj nam je le dal neke prvine. Jaz 
sem tako že zelo zgodaj postal gostujoči profesor v Lozani, 
Parizu, Londonu, Benetkah … na koncu sem bil na Harvardu 
v Bostonu. In nazadnje ordinarij na univerzi v Stuttgartu. 
Ampak odskočna deska je bil vsekakor Dunaj.«
Mitteleuropa ima preveč sentimentalnosti
Sklepati je, da je v Podreccovem identitetnem mozaiku 
Dunaj zastopan s kar precej kosci, preostali so še Trst, Beo-
grad, Ljubljana … Zame je to svet Srednje Evrope, odgovarja. 
»Ne maram ga imenovati Mitteleuropa, ker ima to zame 
preveč sentimentalnega prizvoka, melanholije, Strudla in 
Wienerschnitzla. Sem proti temu, moj horizont mora biti 
širši, če hočem kreativno delati. Ampak Dunaj le predstavlja 
neki srednjeevropski center, nekaj, kar me bogati, me oplaja. 
V meni pa je tudi substrat sveta, ki je lokalen, nacionalen, 
regionalen; ko potujem iz Ljubljane proti morju in pride 
Kras – takrat v mojem trebuhu nekaj zabobni in mi reče: 'Tu 
si doma'. Ampak tu se moram ustaviti, ne smem se potapljati 
v melanholijo, domačnost, paziti, da uporabljam dvojino, ne 
smem se preveč zatakniti v tem. Ne da bi bil univerzalist, 
ampak ta svet me zanima in ga kot arhitekt moram interpre-
tirati v dobi, v kateri živim. Verjetno bom ostal na Dunaju, 
nimam potrebe, da bi menjal svoje središče. Imel pa sem tudi 
srečo, da sem v vseh teh kulturah vedno bil na meji: Stuttgart 
je na meji med južno in severno Nemčijo, ki ju zaznamuje 
tudi različna miselnost. Tudi Dunaj je na meji; vedno sem 
živel z eno nogo tu in drugo tam …« pripoveduje v očarljivi 
slovenščini s primorskim naglasom, v katero vpleta izraze 
še vsaj štirih, petih jezikov – skušnjava, da bi njegov osebni 
idiolekt poimenovali srednjeevropščina, je velika (in to brez 
slabšalnih asociacij na cimetov vonj jabolčnega zavitka in 
drobtinasti ovoj dunajskih zrezkov). »Ko gledate na horizont 
in se pomikate proti njemu, se vedno oddaljuje. Zato mora 
človek imeti nekaj v sebi, nekaj, kar ti da centričnost. Človek 
brez centra ni človek, ampak je krava, ki se pase, kjer je naj-
boljša trava. Moja centričnost ni jezik ne podnebje ne kultura 
ali geografija, temveč fizičnost zemlje, prsti. Rad bi letel kot 
Ikarus, vendar ne morem, ker me magnetno polje drži na 
zemlji, kjer bom nekega dne tudi končal. Perforirani kamen 
Krasa, tista prostornost med votlim in polnim, prostornost 
in paleta makije, kjer so vse barve … Včasih grem na Kras, 
tudi sam, in samo hodim po landscape. In tisto je potem 
moja mama. Če brez mame ne morete živeti, morate imeti 
neki oslon, nekaj, kar vas drži. Ampak obenem morate teči 
na ta horizont, ga iskati vedno znova, in bolj ko tečete, bolj 
se odmika. Vsaj moje življenje je tako. In v moji identiteti je 
slovenski svet seveda prisoten, tu se je zgodil moj prvi fuzbal, 
moji prvi prijatelji, s katerimi se še vidimo. Le da do Ljubljane 
morda ne čutim več toliko, kot sem včasih. Tudi tam so se 
ljudje spremenili; prej je bilo veliko več družabnosti, zdaj je 
drugače. Prej mi je bil ta svet bolj blizu.«
Odsotnost rasizma, odsev monarhije
Biti Slovenec na Dunaju danes ni (več) nekaj sramotnega, 
tako kot je v Trstu, kjer so slovensko govoreče včasih obkla-
dali z zmerljivko schiavi. »Včasih vam ta eksotičnost lahko 
celo pomaga,« se strinja Podrecca. Dunaj namreč ni »fobijsko 
mesto nacionalnosti«, mesto, kjer bi se kresali nacionalizmi 
in bi uspevalo sovraštvo do pripadnikov drugih narodnosti. 
»Dunaj je od nekdaj imel etnije, vendar niso bile razpršene, 
temveč so imele svoj center. Etnije so določale tudi poklic. 
Od tega je še malo ostalo, včasih pa je recimo veljalo, da je 
drugi Bezirk nekakšen Mistkübel, okraj, kamor so iz ime-
nitnega, monarhijskega Dunaja metali 'smeti'. Drugi okraj 
je bil okraj krojačev, leta 1910 jih je bil na Dunaju kar 210 z 
Meisterprüfung, danes je samo eden. V drugem okraju pa je 
bil tudi judovski geto. Nadalje je, kar se nacionalnosti tiče, 
veljalo, da so bili vsi čevljarji Madžari. Madžari so delali čevlje 
najboljše od vseh! V Budimpešti obstaja firma Wass, kjer izde-
lujejo prekrasne čevlje, reče se jim der Budapester. Slovenci 
so prodajali kostanje, marone, Italijani so bili konštrukterji 
in so delali hiše, mostove, ulice – Baravalle je bil recimo moj 
profesor na univerzi na Dunaju. In ta dunajski mozaik danes 
obstaja v drugi, ne samo nacionalni dimenziji.« Prihajajo 
tudi nove nacije, Srbov je, recimo, 160.000, pove Podrecca. 
Nato poudari, da težav z manjšinami, s kakršnimi se spopa-
dajo Francozi, na Dunaju ni, kajti »Francija je imela samo 
magrebince, ni imela te diagonale, ki jo je imela monarhija, 
od Piemonta do Galicije. Seveda so tudi tu Haiderji in taki 
fenomeni, ampak če jim dobro gre, zberejo na volitvah do 20 
odstotkov. Ni pa tako kot v Nemčiji, sploh v vzhodni, kjer so 
danes največji antisemiti, čeprav tam ni niti enega Juda! Takih 
stvari na Dunaju ni, zasluge za to gredo socialdemokraciji in 
liberalnosti, ki sta prinesli neko kulturo življenja, obenem 
pa odnesli fobijo nacionalizmov in rasizmov. To je odmev 
monarhije. Vse te dobrine in vse, kar temelji na znanosti, 
pozitivizem v filozofiji, za nas je to še vedno realnost. Mi ži-
vimo v neki širši temporalnosti, nismo izključno avantgarda. 
Ali pa smo retrogradna avantgarda, kot jo je imenoval Egon 
Friedell – ker si upamo tudi misliti nazaj!« ¾
Boris Podrecca
Foto tadeja tomažič
 6. avgusta 2014
21
Dialogi
EkspErimEnt 
sE jE izčrpal 
prEd pol 
stolEtja
Boštjan tadel, f o to jože Suhadolnik
n
ekaj mesecev po svojem osemdesetem roj-
stnem dnevu (rojen je bil 23. novembra 1933) 
je ugledni in po vsem svetu izvajani poljski 
skladatelj Krzysztof Penderecki polno zapo-
slen: je še vedno iskan dirigent, ima pa tudi 
polno beležnico naročil za nove skladbe, med 
drugim tudi opero in vsaj simfonijo in pol. 
Penderecki prihaja iz visoko kultivirane in dobro situirane 
družine z zelo široko razvejenimi koreninami, njegova babica 
po materini strani je bila armenskega rodu. Kot skladatelj se 
je hitro uveljavil v avantgardnih varšavskih krogih in tudi 
na Zahodu, tako da je med drugim poučeval tudi v ZDA 
(univerzi Berkeley in  Yale). Že več desetletij svoje intenzivno 
skladateljsko delo dopolnjuje z dirigentskimi nastopi, na 
katerih običajno predstavlja tudi svoje skladbe, ki pogosto 
nastajajo po naročilih zelo uglednih solistov (denimo Anne-
Sophie Mutter, Mstislava Rostropoviča ipd.). V Ljubljani je 
nastopal že večkrat, nazadnje maja z Orkestrom Slovenske 
filharmonije.
Prebral sem, da naj bi pisali opero o Fedri. Kdaj in kje 
lahko pričakujemo krstno izvedbo?
Dogovorjen sem z Dunajsko državno opero, natančnega 
roka pa še nismo določili. To pomeni, da je zadeva odvisna 
od mene, meni pa se ne mudi in zato delam počasi. Ampak 
tudi sicer nisem rad pod pritiskom, sploh pa nastajanje opere 
zahteva svoj čas. Za zdaj je glavno, da imam dokončan libreto, 
kar je že zelo veliko.
Seveda pa vse to ne pomeni, da se mi ne bi dogajalo, da ne 
bi delal pod pritiskom. Trenutno moram denimo dokončati 
veliko zborovsko reč, naročeno za prav orjaški zbor ob stoti 
obletnici prve svetovne vojne. Krst bo jeseni, izziv pa sem 
sprejel predvsem zato, ker imam z njim prvič možnost pisati 
za zbor z več kot tisoč pevci, mislim, da naj bi jih bilo okrog 
tisoč dvesto. Tako mogočnega ansambla še nisem imel na 
razpolago, izvedba pa je predvidena novembra v bruseljski 
katedrali.
Je bilo določeno tudi besedilo?
Niti ne, bilo je seveda več predlogov, predvsem poezije, ki 
je nastala v tistih časih. Ampak jaz sem se na koncu odločil 
za klasični Dies irae, tekst, ki je sestavni del vseh rekviemov. 
Pri tem me je predvsem vodila želja napisati skladbo, ki ne 
bo priložnostno izvedena le enkrat. 
V zgodnjih sedemdesetih letih, se pravi pred skoraj pol 
stoletja, sem tudi ta del Apokalipse že uglasbil v svojem is-
toimenskem delu, tedaj v spomin žrtvam iz Auschwitza. So 
pa to tako močne besede, da se k njim lahko vedno vračaš, 
po več kot polovici življenja še toliko bolj. Seveda sem nekje 
na polovici te poti napisal še svoj Poljski rekviem (1984), prav 
tako z Dies irae, ki sem ga še dvakrat dopolnjeval, nazadnje 
ob smrti Janeza Pavla II.
V tem času pa izpolnjujem še eno naročilo, a cappella 
pesem za obeleženje stoletnice armenskega genocida, pa še 
prav tako naročena koncerta za trobento in harfo. Šele ko 
bo vse to končano, se bom lahko vrnil k operi.
Menda premišljujete tudi o Simfoniji št. 9?
Najprej moram dokončati Št. 6, ki sem jo odložil in med-
tem napisal Sedmo in Osmo. Se pravi, da imam še kar nekaj 
dela, preden se lotim Devete, h kateri se mi prav nič ne mudi, 
saj je po navadi zadnja. Glede tega sem malo vraževeren. 
No, Šostakovič jih je napisal petnajst.
Ja, res je, Haydn pa sto štiri (smeh). Tisto so bili drugačni 
časi.
Ste imeli priložnost Šostakoviča spoznati osebno?
Ja, večkrat sem ga srečal, pa tudi njegova glasba mi je 
zelo blizu; zlasti pozna dela iz šestdesetih in sedemdesetih. 
Mislim, da je predvsem s svojimi simfonijami vplival tudi 
na moje delo.
Zanimivo je, da njegovih simfonij nisem nikoli dirigiral, 
sem pa koncerte za violino in violončelo. V teh mi je zelo 
pri srcu njegov humor, se pa tako tragika kot groteska, tra-
dicionalno in moderno pri njem res nenehno prepletajo. To 
je seveda predvsem posledica orjaškega Mahlerjeva vpliva. 
Šostakovič ga je oboževal.
Ste vpliv Šostakoviča na svoje delo zaznali že pred svojim 
odmikom od visokega modernizma ravno v letih okrog 
njegove smrti (1975) – ali že prej?
Poglejte, v svojem dolgem življenju sem se velikokrat od-
maknil od »svojega« sloga. Skladati sem začel že s sedmimi 
leti, potem sem imel avantgardno obdobje, ki je sovpadlo 
z globalnim glasbenim jezikom petdesetih in šestdesetih, 
istočasno z elektronsko glasbo, s katero sem bil tudi tesno 
povezan.
Sem pa po desetih ali petnajstih letih pisanja zelo avantgar-
dnih skladb začutil potrebo po vrnitvi k svojim koreninam. 
Lotil sem se simfonij in klasičnih koncertov za solista in 
orkester, za klavir, več za violončelo, violino, za klarinet, 
flavto itn. Mislim pa, da se je moj slog tudi po tem kar precej 
spreminjal – rekel bi, da delam na določen način približno 
deset let, potem pa začnem odkrivati kaj novega. 
Pred leti je Vinko Globokar dejal, kako je »pri sedeminse-
demdesetih letih prestar, da bi prenehal biti avantgardist«. 
Bi rekli, da ste bili vi s srcem avantgardist?
Ne vem, takrat me je pač zanimalo pisati tako, kot sem, in 
tudi kar uspešen sem bil s svojim delom, potem pa sem sča-
soma prišel do spoznanja, da je visoki modernizem s svojim 
eksperimentalnim imperativom prišel do svojega logičnega 
konca. Dlje se v tistem jeziku enostavno ni dalo.
Meni je odmik od avantgarde omogočil, da sem nadalje-
val svojo skladateljsko pot. Kot dosleden avantgardist ne bi 
mogel pisati simfonij in vseh drugih reči, ki sem jih naredil 
v zadnjih štirih desetletjih. 
Menite, da so pri tem pomembni tudi lokalni vplivi? 
Zdi se, da je vzhodni del Evrope hitreje opravil z visokim 
modernizmom kot denimo Francija.
Seveda, v Franciji je tako zaradi orjaškega vpliva Pierra 
Bouleza. On nikoli ni imel nobenih pomislekov glede avant-
gardnega absoluta, desetletja je pisal na enak način – ampak 
poglejte, kako se je to razpletlo, kaj je napisal v zadnjem času. 
Že skoraj deset let čisto nič, prej pa dolgo tudi komaj kaj. 
Ste ne le dedič vsaj treh tradicij, temveč ste v vseh treh 
tudi dejansko živeli in delali: prva je poljska, druga je ka-
toliška in tretja že omenjena modernistična. Kako ste v 
prepletu vseh treh iskali svoj lastni jezik?
Zame je bilo vse to naravno. Ni bilo tako, da bi se en dan 
odločil, danes bom pa pisal drugače kot včeraj – že vse ži-
vljenje pišem tako, kot si želim. Sem pa z modernističnimi 
sredstvi prišel do konca in naprej se ni več dalo. Glasbo smo 
reducirali do tišine, zažigali smo instrumente, kaj bi lahko 
še naredili – morda le še zažgali koncertno dvorano?
Zanimivo pa se mi zdi, da so pred kratkim mojo glasbo iz 
šestdesetih odkrili progresivni rokerji iz skupine Radiohead in 
da me je njihov kitarist Jonny Greenwood povabil na koncert 
pred več desettisočglavo množico v Vroclavu. Na odru je bil 
kompleten simfonični orkester, jaz sem dirigiral svoje 
Krzysztof Penderecki, skladatelj
Na PolJSKEM SMo i MEli ŽE 
Pr Ed Ko MuNiZMo M ŽE 150 l Et 
o KuPaci JE iN SMo B ili NaVaJENi, 
da JE duho VNa SVo Boda 
Po MEMBNEJŠa od VSa KE dru GE.
☛
22
Dialogi
 6. avgusta 2014
skladbe, Greenwood pa svoje, nastale po vzoru mojih. Koncertov 
je sledilo potem še nekaj, bila je prava turneja, najbolj zanimiva 
posledica pa je, da zdaj na Poljskem nekaj mlajših skladateljev 
piše podobno, kot sem jaz pred petdesetimi leti.
Modernistična ideologija je univerzalistična in podobna 
povsod po svetu, poljska tradicija pa je prav tako izjemno 
močna. V kolikšni meri vas je sooblikovala? 
Verjetno je bilo na začetku res vsega skupaj preveč – kako 
naj si mlad človek najde svoje mesto ob tako rekoč božanskem 
Chopinu? Ko sem se odločal za skladateljsko pot, je bil skoraj 
enako velik tudi tedaj nedavno umrli Karol Szymanowsky 
(1882–1937). V mladih letih sem bežal pred obema, zdaj pa 
razumem, kako daleč pred svojim časom sta bila. 
Moji nekoliko starejši kolegi, zlasti Witold Lutosławski (1913–
94), so iskali avtentični glasbeni jezik v ljudski glasbi, zanimivo 
pa je, da je prav Witold pot v avantgardo našel šele potem, ko 
jo je že dobro utrla moja, se pravi naslednja generacija. Prej, 
denimo v Koncertu za orkester iz zgodnjih petdesetih, pa je zelo 
blizu istoimenskemu Bartókovemu zadnjemu delu. 
Človeka v življenju nosi v različne smeri in v šestih de-
setletjih mojega ustvarjalnega življenja se je glasba večkrat 
spremenila. Mislim, da sem bil eden prvih, ki je spoznal 
izčrpanost modernizma in se lotil iskanja novih poti, za 
zadnjih dvajset let pa bi rekel, da se bolj ali manj držim 
sloga, ki sem ga razvil do sredine devetdesetih. Morda sem 
tudi jaz že prestar za spremembe, tako kot Globokar. Imam 
pa še veliko idej znotraj tega sloga, tako da mislim, da ga še 
nisem izčrpal. 
Kako sestavljate svoje koncertne sporede? Zakaj ste 
izbrali denimo Dvořákovo Sedmo simfonijo?
Zelo rad imam Dvořáka in še prav posebej to, po mojem 
mnenju premalo cenjeno simfonijo. Mislim, da je tudi naj-
boljša izmed njegovih zadnjih treh (7. do 9.), ki so ostale v 
rednem repertoarju.
Se vam zdi, da ob glasbi drugih slovanskih skladateljev 
občutite določeno bližino s slovanskimi koreninami? Prej 
sva govorila o Šostakoviču, Dvořák je Čeh, omenjali ste 
poljske skladatelje – se da reči, da obstaja nekakšen slo-
vanski pečat, ki nas Slovane bolj intenzivno nagovori kot 
kakšna druga glasba?
Ja, verjetno bo nekaj na tem. S tem da bi jaz zraven takoj 
dal še vsaj Finca Jeana Sibeliusa. Verjetno se da to nekako 
ubesediti, rekel bi, da gre za svojevrsten sentiment, tudi 
dramatičnost – najbrž pa bi morali korenine tega iskati pri 
Čajkovskem. Z Dvořákom sta bila rojena le leto narazen (1840 
in '41), a Čajkovski je prej dozorel, Dvořák pa je pomembna 
dela napisal po svojem štiridesetem letu, tudi vse tri velike 
simfonije. In zanimivo, tudi sam sem svojo Prvo simfonijo 
zasnoval ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu.
Chopin pa je seveda zgodba zase.
Šostakoviča je močno zaznamovala tudi izkušnja staliniz-
ma, vsaj dvakrat je bil prepričan, da mu tako kot številnim 
drugim umetnikom grozi gotova nasilna smrt. Ta izkušnja 
je tudi skupna vsem slovanskim narodom – je sooblikovala 
tudi vas?
Veste kaj, na Poljskem je bilo to precej drugače. Nam se to 
ni zdel kakšen posebej trd totalitarizem. Imeli smo recimo 
celo vrsto festivalov avantgardne glasbe, nihče nam ni govo-
ril, kaj smemo in česa ne. V Varšavi smo igrali, kar smo hoteli, 
in k nam so prihajali tudi denimo na Češkem prepovedani 
skladatelji. Ždanov pri nas ni imel nobenih možnosti.
Je bila poljska oblast toliko bolj razsvetljena ali bolj 
tolerantna?
Pri nas smo imeli sredi preteklega stoletja že 150 let izku-
šnje nekakšne okupacije, večinoma ruske, le med vojno slabih 
pet let nemške. Enostavno tega nismo sprejeli in smo se na-
vadili, da je duhovna svoboda pomembnejša od vsake druge. 
Komunistična oblast se nam pač ni zdela nekaj, kar bi bilo 
upoštevanja vredno. Pa tudi res ni bilo nič groznega, razen 
morda prvih par let, potem pa so neproblematično financirali 
naše delo in festivale in nas bolj kot ne podpirali.
Poljaki smo imeli od sredine šestdesetih let tudi možnost 
potovanja na Zahod, kar za večino drugih socialističnih 
držav ni veljalo. 
Se pravi, da se vam izkušnja totalitarnega nasilja ne zdi 
zanimiva operna snov, kot je bila denimo v operah Sofijina 
odločitev Nicholasa Mawa ali 1984 Lorina Maazela, ki sta 
obe nastali že v tem stoletju?
Ne, čeprav mi je opera zelo blizu, tudi nekaj sem ji že na-
pisal, kot že rečeno, pa se ukvarjam s Fedro, ki me zanima že 
dvajset, petindvajset let. Ko sem izbiral snov za opero, sem 
razmišljal še o več drugih zgodbah, a sem se vedno znova 
vračal k njej. Očitno si jo res želim uglasbiti.
Ste že izbrali pevko naslovne vloge?
Ne še, kar je verjetno del razlage, zakaj nisem bolj aktiven 
na tem projektu: navajen sem pisati za točno določene izva-
jalce, denimo za violinistko Anne-Sophie Mutter ali flavtista 
Jean-Pierra Rampala.
Mislim, da bom iskal v smeri dramske mezzo-koloraturne 
pevke. To je fantastičen glas, ima izjemen razpon, v 19. sto-
letju je bil zelo priljubljen. Pred dvajsetimi, celo tridesetimi 
leti je bila takšna pevka Agnes Baltsa, čeprav si predstavljam 
še bolj masiven glas, kot je bil njen. Tudi Cecilia Bartoli ni 
čisto ustrezna, imam pa v načrtu, da kmalu za nekaj časa 
odpotujem na Dunaj in se posvetim iskanju točno določene 
pevke, ki bo zmogla udejanjiti mojo idejo.
Poučevali ste na uglednih ameriških univerzah še v času, 
ko je nesporno veljalo, da je 20. stoletje – »ameriško sto-
letje«. Zdaj se govori o izčrpanosti zahodne civilizacije, 
uveljavlja se multikulturalizem – kako vi gledate na to?
Sam brez dvoma pripadam srednjeevropski kulturi. Ta 
je seveda utemeljena na grško-latinski osnovi, na italijanski 
renesansi in na razsvetljenski ideji – to je moj temelj in to je 
tudi univerzum, ki me zanima. 
Res sem nekaj let živel v Ameriki, ampak se nikoli nisem 
res navadil na tamkajšnje življenje – razen seveda v kulturnih 
krogih, ki pa so zelo podobni evropskim. 
Mislim, da moramo sprejeti svoje korenine, se sprijazniti s 
tem, da smo tam, koder smo. Seveda lahko romamo v Indijo 
ali kamorkoli že zapovedujejo aktualni trendi, ampak to je 
bolj površina. Morda se prav v tem kaže moje srednjeevro-
pejstvo, da ne morem sprejeti toliko novega.
Se vam zdi, da dobro skrbimo za to srednjeevropsko 
dediščino? Prav glasbeno šolanje je zanimiv primer – zadnja 
leta se veliko govori o venezuelskem modelu. Verjetno sta 
si Poljska in Slovenija zaradi podobne preteklosti tukaj 
precej podobni.
Verjetno res, najbrž imamo oboji sistem glasbenega 
šolstva, ki temelji na ruskem. Ta je seveda zelo dober, 
venezuelski pa prav tako. Že leta sodelujem z njimi, in 
pobudnik njihovega »El Sistema« José Antonio Abreu 
je moj dober prijatelj. Vsako leto dirigiram pri njih in 
gre za res fantastičen projekt, za katerega upam, da se 
bo razširil tudi drugod po svetu. Res odlično igrajo, kar 
ni nič čudnega, če vemo, koliko vadijo. Toliko pa lahko 
vadijo, ker imajo ta čudovit pristop, da je tudi glasbeni 
dril svojevrstna igra, v kateri drug drugega spodbujajo. 
Je pa dejstvo, da je ta sistem precej odvisen od državne 
podpore – po Chavezovi smrti še nisem bil tam, ampak 
upam, da bodo tudi zaradi izjemno pozitivnega medna-
rodnega odmeva ta program negovali še naprej, morda pa 
ga bo znala zagnati tudi kakšna druga država. Še toliko 
bolj, ker gre v osnovi za socialni projekt, glasba je pred-
vsem pripomoček za vključevanje deprivilegiranih otrok 
v normalno družbo. Ker pa je glasba čudež, ima projekt 
čudežno nepričakovane in presežne rezultate.
In seveda je res originalna ideja to, da se učijo v skupinah 
– zelo malo je stresnega individualnega pouka, instrument 
je zanje igra kot nogomet. ¾
Originalna ideja venezuelske 
glasbene šOle je učenje 
v skupini – zelO malO je 
stresnega individualnega 
pOuka, instrument je zanje 
igra kOt nOgOmet.
Večina sloVenskih 
tekem je prirejenih
Matic kocijančič
t
oni Cahunek je sprva opozoril nase kot igralec 
v komediji Tu pa tam (2004, r. Mitja Okorn), 
nadaljeval je z novinarsko in voditeljsko kariero 
na RTV, je tudi velik poznavalec nogometa in 
že osem let komentira prenose tekem na Sport 
Klubu, danes pa je njegova energija usmerjena 
predvsem v ustvarjanje dokumentarcev. Pred nekaj tedni je 
vzbudil veliko pozornosti s svojim zadnjim dokumentarnim 
filmom Svet stav, ki je ob zaključku nogometnega svetovnega 
prvenstva slovenski javnosti ponudil vpogled v eno izmed 
najtemnejših plati sodobnega športa.
Vsi smo že slišali za prirejanje tekem, redki pa vedo, kako 
pravzaprav poteka in zakaj je tako dobičkonosno. Cahunek 
to razumljivo pojasni, obenem pa ga temeljita in celovita 
raziskava – intervjuje je opravil tako s samimi prirejevalci 
tekem kot tudi s strokovnimi preiskovalci tega področja 
– privede do zaskrbljujočega zaključka: stave na prirejene 
tekme so postale pomemben vir zaslužka za nezanemarljiv 
delež slovenskih športnikov. Dokumentarec obdela teniško, 
košarkarsko in nogometno prirejanje tekem, pri čemer 
največ pozornosti nameni zadnjemu. Prav nogomet naj 
bi bil namreč pri nas najbolj na udaru podkupovalcev in 
prirejevalcev; po eni strani zaradi slabih in nerednih plač 
naših profesionalnih nogometašev, po drugi strani pa zaradi 
dolge tradicije prirejanja nogometnih tekem, ki jo delimo 
in sooblikujemo z narodi bivše Jugoslavije.
Najbrž prirejevalci tekem niso najbolj navdušeni, da ste 
o njih posneli dokumentarec. Ste imeli kakšne neprijetne 
izkušnje?
Najbolj neprijetna izkušnja je prišla že kar na začetku 
snemanja. Ko sem začel delati na projektu, sem dobil ano-
nimno SMS-sporočilo, da mi bodo polomili noge, če takoj ne 
neham z raziskovanjem. K sreči takšnih groženj pozneje več 
ni bilo, najbrž zato, ker sem začel poudarjati, da moj namen 
ni izpostaviti posamezne akterje, temveč zgolj predstaviti 
sistem, po katerem se ta kriminalna zgodba odvija. Precej 
poguma mi je vlil tudi kanadski raziskovalni novinar Declan 
Hill, eden največjih svetovnih strokovnjakov za problematiko 
prirejanja tekem; glede na to, kaj vse je obelodanil, pa jih še 
ni skupil, je očitno, da se kriminalne organizacije tovrstnega 
raziskovanja v resnici pretirano ne bojijo. Najbrž so preprosto 
premočne, da bi jim lahko resno škodovalo. 
Dokler novinar ne začne sistematično vrtati v kon-
kretna imena in konkretne tekme, ga pustijo pri miru. 
Iz dokumentarca sem na koncu tudi izrezal nekatere pretira-
no konkretne obtožbe, ki so jih izrekli moji sogovorniki – ne 
zato, ker bi se kogarkoli bal, temveč predvsem zato, ker se mi 
zdi nepošteno s prstom kazati na dve tekmi in na tri ljudi, 
ko pa vem, da so številke v resnici stokrat višje.
Ali v Sloveniji obstajajo nogometni klubi, ki so povsem 
imuni na mamljive ponudbe prirejevalcev tekem?
Med klubi so gotovo velike razlike. Ekipa, ki vstopi v 
svet prirejanja tekem, mora imeti dobre povezave. Lju-
di, ki so sposobni organizirati dobičkonosno prirejanje, 
bi lahko v Sloveniji našteli na prste dveh rok. Nekatere 
poznamo – med njimi so celo znani bivši športniki –, dru-
gim pa je uspelo ohraniti določeno mero anonimnosti in 
širša javnost ob njihovih imenih ne bi zastrigla z ušesi. 
Glavno vprašanje za klube, ki se želijo okoristiti s prire-
janjem, je, ali poznajo takšnega »zaupanja vrednega« člove-
ka, ki jih bo znal povezati s singapursko stavnico, s tajsko 
ilegalno stavnico, z malezijskim stavnim sindikatom … Ti 
ljudje so za goljufive klube izjemno dragoceni in slednji so 
jih za njihove usluge pripravljeni dobro plačati; v zadnjem 
času jih celo zaposlujejo kot člane svojih strokovnih ekip. 
Zakaj? Ne zato, ker znajo prirejati tekme – to sploh ni težko 
–, temveč zato, ker znajo podatke o prirejanju posredovati 
in uskladiti s prirejevalci stavnih trgov. Šele tu se skriva 
resen zaslužek.
To je simbioza, ki jo izčrpno obdelate v dokumentarcu: 
med prirejevalci tekem iz držav bivše Jugoslavije in azijski-
mi prirejevalci stavnega trga. Zakaj naši lokalni goljufi za 
uspešen zaslužek potrebujejo azijske partnerje?
Zato, da se stavnicam neka tekma ne zazdi sumljiva. Med 
ljudmi, ki prirejajo stavni trg, je npr. sto aktiviranih le za 
eno tekmo v Sloveniji. Tem ljudem vodja določene stavne 
operacije iz Azije sporoči, kako naj vplačujejo stavne listke, 
Toni Cahunek, novinar in režiser
 6. avgusta 2014
23
Dialogi
Mislim, da bom iskal v smeri dramske mezzo-koloraturne 
pevke. To je fantastičen glas, ima izjemen razpon, v 19. sto-
letju je bil zelo priljubljen. Pred dvajsetimi, celo tridesetimi 
leti je bila takšna pevka Agnes Baltsa, čeprav si predstavljam 
še bolj masiven glas, kot je bil njen. Tudi Cecilia Bartoli ni 
čisto ustrezna, imam pa v načrtu, da kmalu za nekaj časa 
odpotujem na Dunaj in se posvetim iskanju točno določene 
pevke, ki bo zmogla udejanjiti mojo idejo.
Poučevali ste na uglednih ameriških univerzah še v času, 
ko je nesporno veljalo, da je 20. stoletje – »ameriško sto-
letje«. Zdaj se govori o izčrpanosti zahodne civilizacije, 
uveljavlja se multikulturalizem – kako vi gledate na to?
Sam brez dvoma pripadam srednjeevropski kulturi. Ta 
je seveda utemeljena na grško-latinski osnovi, na italijanski 
renesansi in na razsvetljenski ideji – to je moj temelj in to je 
tudi univerzum, ki me zanima. 
Res sem nekaj let živel v Ameriki, ampak se nikoli nisem 
res navadil na tamkajšnje življenje – razen seveda v kulturnih 
krogih, ki pa so zelo podobni evropskim. 
Mislim, da moramo sprejeti svoje korenine, se sprijazniti s 
tem, da smo tam, koder smo. Seveda lahko romamo v Indijo 
ali kamorkoli že zapovedujejo aktualni trendi, ampak to je 
bolj površina. Morda se prav v tem kaže moje srednjeevro-
pejstvo, da ne morem sprejeti toliko novega.
Se vam zdi, da dobro skrbimo za to srednjeevropsko 
dediščino? Prav glasbeno šolanje je zanimiv primer – zadnja 
leta se veliko govori o venezuelskem modelu. Verjetno sta 
si Poljska in Slovenija zaradi podobne preteklosti tukaj 
precej podobni.
Verjetno res, najbrž imamo oboji sistem glasbenega 
šolstva, ki temelji na ruskem. Ta je seveda zelo dober, 
venezuelski pa prav tako. Že leta sodelujem z njimi, in 
pobudnik njihovega »El Sistema« José Antonio Abreu 
je moj dober prijatelj. Vsako leto dirigiram pri njih in 
gre za res fantastičen projekt, za katerega upam, da se 
bo razširil tudi drugod po svetu. Res odlično igrajo, kar 
ni nič čudnega, če vemo, koliko vadijo. Toliko pa lahko 
vadijo, ker imajo ta čudovit pristop, da je tudi glasbeni 
dril svojevrstna igra, v kateri drug drugega spodbujajo. 
Je pa dejstvo, da je ta sistem precej odvisen od državne 
podpore – po Chavezovi smrti še nisem bil tam, ampak 
upam, da bodo tudi zaradi izjemno pozitivnega medna-
rodnega odmeva ta program negovali še naprej, morda pa 
ga bo znala zagnati tudi kakšna druga država. Še toliko 
bolj, ker gre v osnovi za socialni projekt, glasba je pred-
vsem pripomoček za vključevanje deprivilegiranih otrok 
v normalno družbo. Ker pa je glasba čudež, ima projekt 
čudežno nepričakovane in presežne rezultate.
In seveda je res originalna ideja to, da se učijo v skupinah 
– zelo malo je stresnega individualnega pouka, instrument 
je zanje igra kot nogomet. ¾
Večina sloVenskih 
tekem je prirejenih
Matic kocijančič
t
oni Cahunek je sprva opozoril nase kot igralec 
v komediji Tu pa tam (2004, r. Mitja Okorn), 
nadaljeval je z novinarsko in voditeljsko kariero 
na RTV, je tudi velik poznavalec nogometa in 
že osem let komentira prenose tekem na Sport 
Klubu, danes pa je njegova energija usmerjena 
predvsem v ustvarjanje dokumentarcev. Pred nekaj tedni je 
vzbudil veliko pozornosti s svojim zadnjim dokumentarnim 
filmom Svet stav, ki je ob zaključku nogometnega svetovnega 
prvenstva slovenski javnosti ponudil vpogled v eno izmed 
najtemnejših plati sodobnega športa.
Vsi smo že slišali za prirejanje tekem, redki pa vedo, kako 
pravzaprav poteka in zakaj je tako dobičkonosno. Cahunek 
to razumljivo pojasni, obenem pa ga temeljita in celovita 
raziskava – intervjuje je opravil tako s samimi prirejevalci 
tekem kot tudi s strokovnimi preiskovalci tega področja 
– privede do zaskrbljujočega zaključka: stave na prirejene 
tekme so postale pomemben vir zaslužka za nezanemarljiv 
delež slovenskih športnikov. Dokumentarec obdela teniško, 
košarkarsko in nogometno prirejanje tekem, pri čemer 
največ pozornosti nameni zadnjemu. Prav nogomet naj 
bi bil namreč pri nas najbolj na udaru podkupovalcev in 
prirejevalcev; po eni strani zaradi slabih in nerednih plač 
naših profesionalnih nogometašev, po drugi strani pa zaradi 
dolge tradicije prirejanja nogometnih tekem, ki jo delimo 
in sooblikujemo z narodi bivše Jugoslavije.
Najbrž prirejevalci tekem niso najbolj navdušeni, da ste 
o njih posneli dokumentarec. Ste imeli kakšne neprijetne 
izkušnje?
Najbolj neprijetna izkušnja je prišla že kar na začetku 
snemanja. Ko sem začel delati na projektu, sem dobil ano-
nimno SMS-sporočilo, da mi bodo polomili noge, če takoj ne 
neham z raziskovanjem. K sreči takšnih groženj pozneje več 
ni bilo, najbrž zato, ker sem začel poudarjati, da moj namen 
ni izpostaviti posamezne akterje, temveč zgolj predstaviti 
sistem, po katerem se ta kriminalna zgodba odvija. Precej 
poguma mi je vlil tudi kanadski raziskovalni novinar Declan 
Hill, eden največjih svetovnih strokovnjakov za problematiko 
prirejanja tekem; glede na to, kaj vse je obelodanil, pa jih še 
ni skupil, je očitno, da se kriminalne organizacije tovrstnega 
raziskovanja v resnici pretirano ne bojijo. Najbrž so preprosto 
premočne, da bi jim lahko resno škodovalo. 
Dokler novinar ne začne sistematično vrtati v kon-
kretna imena in konkretne tekme, ga pustijo pri miru. 
Iz dokumentarca sem na koncu tudi izrezal nekatere pretira-
no konkretne obtožbe, ki so jih izrekli moji sogovorniki – ne 
zato, ker bi se kogarkoli bal, temveč predvsem zato, ker se mi 
zdi nepošteno s prstom kazati na dve tekmi in na tri ljudi, 
ko pa vem, da so številke v resnici stokrat višje.
Ali v Sloveniji obstajajo nogometni klubi, ki so povsem 
imuni na mamljive ponudbe prirejevalcev tekem?
Med klubi so gotovo velike razlike. Ekipa, ki vstopi v 
svet prirejanja tekem, mora imeti dobre povezave. Lju-
di, ki so sposobni organizirati dobičkonosno prirejanje, 
bi lahko v Sloveniji našteli na prste dveh rok. Nekatere 
poznamo – med njimi so celo znani bivši športniki –, dru-
gim pa je uspelo ohraniti določeno mero anonimnosti in 
širša javnost ob njihovih imenih ne bi zastrigla z ušesi. 
Glavno vprašanje za klube, ki se želijo okoristiti s prire-
janjem, je, ali poznajo takšnega »zaupanja vrednega« člove-
ka, ki jih bo znal povezati s singapursko stavnico, s tajsko 
ilegalno stavnico, z malezijskim stavnim sindikatom … Ti 
ljudje so za goljufive klube izjemno dragoceni in slednji so 
jih za njihove usluge pripravljeni dobro plačati; v zadnjem 
času jih celo zaposlujejo kot člane svojih strokovnih ekip. 
Zakaj? Ne zato, ker znajo prirejati tekme – to sploh ni težko 
–, temveč zato, ker znajo podatke o prirejanju posredovati 
in uskladiti s prirejevalci stavnih trgov. Šele tu se skriva 
resen zaslužek.
To je simbioza, ki jo izčrpno obdelate v dokumentarcu: 
med prirejevalci tekem iz držav bivše Jugoslavije in azijski-
mi prirejevalci stavnega trga. Zakaj naši lokalni goljufi za 
uspešen zaslužek potrebujejo azijske partnerje?
Zato, da se stavnicam neka tekma ne zazdi sumljiva. Med 
ljudmi, ki prirejajo stavni trg, je npr. sto aktiviranih le za 
eno tekmo v Sloveniji. Tem ljudem vodja določene stavne 
operacije iz Azije sporoči, kako naj vplačujejo stavne listke, 
tako da nobena od stavnic, kjer bodo vplačevali, ne bo dojela, 
da se dogaja nekaj čudnega in nezakonitega. Čim bo namreč 
dojela, bo v hipu umaknila tekmo iz svoje ponudbe, in tako 
bo goljufija nazadnje nedobičkonosna.
Mislite, da bi lahko našli povezave med stopnjo no-
gometne korupcije pri nas in stopnjo splošne korupcije 
v državi?
Poleg Azijcev smo države s področja bivše Jugoslavije tra-
dicionalno svetovna velesila v poslu prirejanja tekem. Sam 
menim, da smo Slovenci zaradi razumljivih močnih športnih 
povezav s tem območjem še vedno dosti bolj problematični v 
športni korupciji kot pa v političnem ali družbenem smislu. 
Imamo seveda skupine in prakse, ki nam tako v politiki kot 
v gospodarstvu na podoben način kvarijo državo, se mi pa 
vseeno zdi, da je v nogometu to še dosti bolj prisotno in je zato 
nivo korupcije toliko večji kot v širši družbi. Nočem reči, da 
je Slovenija perfektna država, menim pa, da vseeno ni tako 
ekstremno koruptivna, kot je na nogometnem področju.
Kako se je jugoslovanski prostor znašel v svetovnem 
vrhu prirejanja tekem?
Gre za dolgo tradicijo, ki ne izvira iz sodobnega stav-
nega posla, temveč iz specifične politične situacije naše 
preteklosti. Jugoslovanska partijska oblast je šport – po-
sebno nogomet – razumela kot eno izmed tistih družbenih 
orodij, s katerim se lahko močno pripomore k vzdrževa-
nju sloge in miru med jugoslovanskimi narodi. S prireja-
njem tekem se je tako v prvi ligi ohranjalo nekatere klube, 
ki so tam »morali« biti, kljub svoji nezadostni kvaliteti. 
Poskrbeli so za to, da so imeli npr. prebivalci Prištine vsaj dva-
krat letno možnost gledati, kako njihova ekipa premaga bistve-
no močnejši beograjski klub. Po celi Jugoslaviji so bile posejane 
umetno vzdrževane ekipe, ki so igrale v prvi ligi in s tem tudi 
v športnem smislu pomagale ohranjati »bratstvo i jedinstvo«. 
Zadnja kola pa so bila sploh razred zase. Znamenita tekma z 
rezultatom 134 : 1, ki jo obravnavam v dokumentarcu, nam da 
slutiti, kako nedotakljivi in brezbrižni so bili jugoslovanski 
prirejevalci. 
Še enkrat bi rad poudaril, da takrat tega nihče ni počel 
zaradi stav. Prirejanje se je odvijalo v vednosti in po volji po-
litičnega vrha, zato prirejevalcev tudi nikdar niso preganjali. 
Ob razpadu Jugoslavije pa je ta izjemno razvejena mreža 
zgolj zamenjala svoje politične botre z azijskimi stavnimi 
sindikati in tako izvedla edinstveno tranzicijo v »globalni 
kapitalizem«.
Na kakšen način se danes vršijo te globalne »operacije« 
prirejanja tekem in stav?
Gre predvsem za usklajevanje časovnih razmerij: eden sta-
vi danes, drugi jutri, tretji naslednji dan. Narejeni so različni 
računi, nekdo stavi na fizičnem mestu, drugi kliče, tako da 
stavnice ničesar ne posumijo. Če bi namreč sto posameznikov 
na stotih različnih mestih vplačalo na določeno tekmo tristo 
evrov, bi bila stava preklicana v petih sekundah. Prirejevalci 
torej želijo preprečiti, da bi stavnica zaznala kakršnokoli 
pretirano odstopanje od običajnih vplačil.
Toni Cahunek, novinar in režiser
Foto Polet
☛
24
Dialogi
 6. avgusta 2014
Kako v to shemo vstopijo naši lokalni prirejevalci in 
športniki?
Izmisliva si primer: neki slovenski prirejevalec tekem 
pride do nogometašev Olimpije in jim namigne, da v kratkem 
potrebuje en fiks (tj. prirejeno tekmo). Nogometaši – če so 
pokvarjeni in pohlepni – mu za ustrezno plačilo zagotovijo, da 
na noben način ne bodo dobili tekme proti Triglavu (recimo, 
da so se tako odločili zato, ker omenjeno srečanje v niče-
mer ne more spremeniti Olimpijine pozicije v državni ligi). 
V Singapurju se nato najde človek, ki ima nekaj sto tiso-
čakov za vplačila na stavnicah. Najti mora način, kako bo 
ta denar skril na legalnih stavnicah. To lahko sicer stori 
tudi na ilegalni stavnici, kjer mu denarja seveda ni treba 
skrivati. V obeh primerih pa stavnice ne smejo zaznati, 
da se dogaja nekaj nenavadnega. On je torej investitor, za 
realizacijo svojega plana pa potrebuje t. i. stavni sindikat. 
To je opisana organizirana mreža stavcev, ki listke za pri-
rejeno tekmo vplačuje na različnih stavnicah po takšnem 
sistemu, da tekma stavnicam ni videti sumljiva, a je obe-
nem na koncu zagotovljen dobiček (ali v primeru pranja 
denarja vsaj enak izkupiček) njihovemu klientu ter posle-
dično tudi stavnemu sindikatu in sodelujočim športnikom. 
Veriga je torej običajno takšna: mecen, ki ima denar in ga 
želi investirati ali oprati; stavni sindikat, ki pomaga prirediti 
stavni trg; prirejevalci tekem, ki delujejo kot povezava med 
sindikati in svetom športa; ne nazadnje pa še tisti, ki celotno 
strukturo s svojo koruptivnostjo omogočajo, torej podkuplje-
ni športniki, trenerji, klubi, sodniki in celo celotne lige.
Kako velike so največje izmed teh mrež?
Čisto odvisno od tega, kako velik je sindikat. Tudi po 
nekaj sto ljudi.
Za eno specifično stavno goljufijo se lahko naenkrat 
angažira nekaj sto ljudi?
To se dogaja, da. Moramo se zavedati, da imajo največji 
sindikati – ki jih ni prav veliko – svoje ljudi po vseh državah 
sveta. Takšni sindikati imajo svoje ljudi tudi v Sloveniji. 
Slovenci bi npr. v okviru tovrstne operacije preprosto stavili 
– točno določene vsote, ob točno določeni uri – na Športni 
loteriji. Tistih nekaj deset avstrijskih članov tega sindikata 
pa bi po naročilu stavilo na neki avstrijski stavnici itn.
Poanta te masovnosti je torej v tem, da se lahko stavi 
čim več denarja in da so stave vseeno videti čim bolj re-
gularne?
Če bi gledali za nazaj, ne bi bile videti regularne. Poanta 
je torej predvsem v tem, da stavnica tega do konca tekme 
ne zazna. Da nikoli ne pride do pretiranih vplačil na neko 
stavo. Na legalnih stavnicah bi se to zelo hitro ugotovilo – 
ker so tam vzpostavljeni sistemi, kakršna sta Betradar in 
Sportradar –, na ilegalnih stavnicah pa je to težje zaznati, 
a je vseeno mogoče. Tudi tam je treba najti način, kako 
vplačevati in kje.
Kot trdite v dokumentarcu, lahko stavnice po končanih 
tekmah v večini primerov vidijo, katere bi utegnile biti 
prirejene, vendar teh podatkov ne razkrijejo, ker jim to ne 
koristi. Ali s prirejenimi tekmami vendarle ne delajo izgube 
in bi zato to moral biti njihov interes?
Legalne stavnice so zelo zaščitene, ker je pri njih delež 
vplačil in izplačil omejen. Na Športni loteriji je ta omejitev 
pet tisoč evrov, nadzor je tako bistveno lažji. Ob »odpr-
tju« stave, tj. ko stavnice prvič objavijo kvoto – npr. dva 
tedna pred tekmo –, lahko običajno vplačaš le sto evrov. 
Dokler se skupni proračun vplačil ne poveča na nekaj 
tisoč vplačanih evrov, ne bodo povečali maksimuma. 
Zato jim je pravzaprav vseeno, kaj se dogaja v ozadju. Ne 
glede na to, ali je tekma prirejena ali ne, bodo stavnice za-
služile, kajti kvoto upravljajo tako, da imajo na koncu vedno 
pozitivni izkupiček. Zanje bi bilo sicer bolje, da tekma ne bi 
bila prirejena, a če izvejo, tega ne bodo javno razglašali, ker 
bi s tem le odvrnili potencialne stavce in si tako naredili še 
večjo škodo.
Ali prihaja celo do kakšnih prepletov interesov med 
stavnicami in kriminalnimi stavnimi sindikati?
Pri ilegalnih stavnicah zagotovo. Nekatere obstajajo le 
zato, da na zadnjih vratih sprejemajo sumljiva vplačila. »Po-
nesreči« npr. za tekmo Manchester United proti Southamp-
tonu za nekaj minut razglasijo kvoto deset in v tem času »po 
naključju« pride mimo lokalni mafijski šerif, vplača denar in 
ga na ta način opere. Podobno se je včasih denar masovno 
pral tudi na legalnih stavnicah, a danes je to že tako močno 
nadzorovano, da je tega gotovo precej manj.
Namignili ste, da je zlata doba prirejanja tekem v Sloveniji 
že za nami. Je bilo pred desetimi leti pri nas res bistveno 
več prirejanja?
Ko sem začel snemati dokumentarec, sem bil prepričan 
v nasprotno – da je tega zdaj bistveno več kot včasih, celo 
vedno več. In da je to zdaj bistveno bolj prisotno kot pred 
petimi ali desetimi leti. Šele ko sem se pogovarjal z ljudmi, 
ki so takrat prirejali tekme, mi je postalo jasno, da se je zlata 
doba prirejanja na naših tleh začela že pred desetimi leti in 
je trajala približno do sezone 2008/2009 – takrat se je na-
mreč to področje pri nas začelo malce bolj resno preiskovati. 
V zadnjih letih so – zaradi nepreglednega števila sumljivih 
tekem – slovensko ligo umaknili z ilegalnih azijskih stav-
nic in posledično se tudi lovke stavnih sindikatov počasi 
umikajo iz naših krajev, ker se jim preprosto ne izplača več: 
te tekme so že jasno označene kot sumljive; na mednaro-
dnih stavnih trgih se z njimi ne da več prav dosti zaslužiti. 
Tukaj seveda govorimo o prirejanju, s katerim so večji del 
zaslužka pobrali tujci. 
Še vedno pa je močno prisotno prirejanje, s katerim slu-
žijo zgolj domačini – ponavadi zato, ker imajo nizke plače 
in se tako nekaj igralcev (ali celoten klub) med seboj zmeni, 
kako bodo odigrali, potem pa prek prijateljev in sorodnikov 
na ilegalnih stavnicah stavijo vsote, s katerimi si ob svojem 
slabem finančnem položaju zagotavljajo pomemben dodaten 
prihodek. S tovrstnim prirejanjem (brez tujih pomagačev) 
pa so na lastno pest sposobni zaslužiti le dvajsetkrat, tri-
desetkrat manj denarja, kot so ga lahko dobili, ko so bili 
v posel vpleteni še stavni sindikati iz tujine. Stavnicam je 
tako povzročena bistveno manjša škoda, zato je to za njih 
še manjši problem.
Kakšna škoda pa je povzročena nogometu?
Nogometu se zaradi opisane spremembe sheme prire-
janja seveda ne pozna bistvena razlika. Z vidika stavnic je 
oškodovanega dosti manj denarja, delež prirejenih tekem 
pa je še vedno dokaj podoben.
Če bi rekli na pamet, koliko slovenskih nogometnih 
tekem je prirejenih?
Definitivno več kot pol.
Na več kot polovici tekem slovenske prve lige torej ena 
ekipa že pred tekmo ve, da bo izgubila?
Ni nujno, da gre za prirejanje poraza ali zmage. Dovolj je, da 
se igralci domenijo za en element igre, ki ga lahko unovčijo na 
stavnicah. Koliko bo kotov; v katerem polčasu bo več golov; 
»oni bodo dali prvi gol, potem začnemo igrati normalno«; ob 
polčasu bo rezultat nič proti nič … Opcij je nešteto, ampak 
vsaj nek element tega posla nogometaši zagotovo vključijo v 
več kot pol tekem. Od tega namreč živijo. Približno polovica 
igralcev v naši ligi za svoje »profesionalno« igranje nogometa 
sploh ne prejema plačila. To je njihovo plačilo.
Dotakniva se še najbolj popularnega posamičnega športa, 
ki mu v dokumentarcu namenite vsaj toliko pozornosti 
kot nogometu. Kako v tenisu prepoznamo potencialno 
prirejeno tekmo?
Stavnicam so v tenisu najbolj sumljive tekme, ko igralec 
izgubi prvi niz proti sicer slabšemu nasprotniku, potem pa 
ga gladko premaga. Če namreč izgubiš prvi niz in na koncu 
zmagaš, gre na stavnicah za precej višji zaslužek, kot če bi 
samo zmagal. Preobrati in presenečenja so vselej dobičkono-
sni. Največkrat gre seveda za naključje. Ne pa vedno. In ko ni 
naključje, se to – spet, pustimo ob strani imena – vsekakor 
dogaja tudi v najbolj vrhunskem tenisu.
Zakaj bi vrhunski igralec tenisa, ki z vsako tekmo zasluži 
izjemne vsote, privolil v kaj takega?
Če igralec ve, da je boljši, lahko v eni igri priredi toliko 
dobičkonosnih kombinacij, da kar lepo število ljudi okrog 
njega mastno zasluži. Razlogov za takšno odločitev je seveda 
veliko. Tenis ni poceni šport. Igralec tenisa mora uspeti v 
mladosti in ni nujno, da imajo njegovi starši in sorodniki 
dovolj denarja za zagon kariere. Takrat se najdejo investitorji, 
ki jim s svojim denarjem in poznanstvi omogočijo vzpon; 
pogosto imajo celo ključne zasluge za to, da je današnjim 
zvezdnikom uspelo. Nekatere med njimi so vseskozi spon-
zorirali ljudje, ki so vključeni tudi v malce temnejše plati 
športa. Ti ljudje pa hočejo povračilo. Če jim športniki lahko 
vrnejo uslugo tako, da v desetih tekmah en domenjen niz 
odigrajo malce slabše in jim to vnaprej sporočijo, bodo to 
marsikdaj tudi storili. Podobnih povezav je seveda veliko 
tudi v nogometu.
Tretji šport, ki ga podrobneje obravnavate, je košarka. 
Kako se tekme prireja pod obroči?
V košarki je ponavadi najboljša stava, da moštvo zmaga 
potem, ko je pri polčasu rezultatsko že zaostajalo. Recimo, da 
Krka igra doma proti Zadru – kvota bi bila npr. 1,5 na Krko, kvo-
ta, da bo Krka zaostajala ob polčasu in na koncu zmagala, pa 
bi bila 6. To pomeni, da s takšno stavo dobiš dvanajstkrat več 
denarja. Kaj bodo naredili igralci, ki jim je zaslužek pomemb-
nejši od poštenosti? Igrali bodo na preobrat in stavili nanj. 
V nogometu je takšne preobrate težko suvereno na-
povedati, če nista domenjeni obe ekipi, v košarki pa je to 
bistveno lažje, če si boljša ekipa na igrišču in če so igral-
ci dobro uigrani. V zadnjih minutah pred polčasom na-
sprotniku pustiš, da te ujame in te prehiti za točko ali dve, 
kar lahko v drugem polčasu že v enem napadu izničiš. 
Tudi odbojka je s tega vidika genialen šport za prireja-
nje. V petindvajsetih točkah boš pač boljši, če si dejansko 
boljši. Tukaj ni dileme. In dejansko lahko izgubiš prva dva 
niza, lahko izgubiš tudi z visoko razliko, in se potem zlahka 
vrneš. Tudi našim ekipam se dogajajo primeri, ko naspro-
tnike suvereno premagajo v gosteh, potem pa te iste ekipe 
odločno zmagajo pri nas. Tu ni logike. In takšnih primerov 
je bistveno preveč, da bi lahko verjeli v čistost športa. Kar 
je še huje, teh anomalij nihče ne vzame pod drobnogled, 
ker tisti, ki bi to lahko storili, vedo, za kaj gre in imajo od 
tega tudi korist.
Pred kratkim je po spletu zakrožil posnetek tekme med 
Koprom in črnogorskim klubom Čelik Nikšić, ki da slutiti, da 
je šlo za prirejeno tekmo. Kakšno je vaše mnenje?
Od tega je zdaj že kar nekaj časa, nihče od vpletenih ni 
dal nikakršne izjave, vsi pa vemo, za kaj gre. Razmišljal sem, 
da bi se te dni preprosto odpravil v Koper in vodstvo kluba 
ter nogometaše vprašal, kaj se je dogajalo na tej čudaški 
tekmi. Kdaj bomo to raziskali, čez štiri leta? Kako očitneje 
še mora biti? V času priprave na svoj film sem pregledal 
številne posnetke slabo prirejenih tekem, a ta tekma sodi 
v sam vrh bizarnosti, ki sem jih imel priložnost videti. Še 
posebej zato, ker zdaj vem, da je tako goljufijo mogoče dosti 
bolj elegantno prikriti; na tej tekmi pa se zdi, kot da se jim 
sploh več ne ljubi prikrivati.
Po vašem prepričanju je prirejanje tekem v povezavi 
s stavami že postalo sestavni del športnega posla. Kako 
visoko se je prikradlo? Te dni smo spremljali zaključek 
svetovnega prvenstva v Braziliji; je mogoče, da se na tako 
velikih tekmovanjih dogaja kakršnokoli prirejanje?
Prepričan sem, da se kakršnakoli možnost prirejanja 
konča na odločilnih tekmah, v katerih vsaka ekipa prepozna 
potencial za življenjski podvig. Še vedno torej romantično 
verjamem, da je zadnji del svetovnega prvenstva povsem 
čist. Obenem pa je povsem jasno, da se tekme v skupin-
skem delu prodajajo tudi na svetovnih prvenstvih. Morda 
je najbolj očiten primer Gane s prvenstva leta 2006, ko 
imamo prepričljive dokaze, da so prodali dve tekmi. Gana 
je takrat ponudila šablonski primer, kdaj lahko neka ekipa 
začne razmišljati o tem, da bi prodala tekmo na velikem 
tekmovanju. To se zgodi, ko ni urejenih odnosov med igralci 
in nogometno zvezo; ko so igralci že tako ali tako premalo 
plačani za igranje v reprezentanci, po pogovorih s svojimi 
kolegi iz klubskih moštev pa ugotovijo, da slednji dobijo 
desetkrat več denarja za nastop na istem prvenstvu, in ko 
že vedo, da v tej fazi turnirja tudi ne bodo prišli naprej. Pod 
temi pogoji so morda nazadnje pripravljeni prodati celo 
tekmo na svetovnem prvenstvu. 
Kamerun – ki se ga na letošnjem prvenstvu preiskuje 
v povezavi s tekmo proti Hrvaški – je bil v podobni situ-
aciji: neurejene razmere v reprezentanci, izgubili so prvo 
tekmo proti Mehiki, čakala pa jih je tekma proti Brazili-
ji, ki je realno gledano ne bi mogli dobiti. Vedeli so torej, 
da je edino, kar jim še lahko koristi, to, da gredo domov 
z denarjem v žepu. Take ekipe je sila lahko podkupiti. 
Moramo pa se tudi zavedati, da je količina denarja, vpla-
čanega na stavnicah v času svetovnega prvenstva, tako 
enormna, da je mahinacije še bistveno lažje prikriti. Prav 
zato je tudi stavnim goljufom v večjem interesu prirejanje 
tekem, na katere stavi veliko število ljudi. Tudi na nogo-
metnem svetovnem prvenstvu ali na teniških Grand Slam 
turnirjih, če in ko jim to uspe. Če ekipo, kot je Kamerun, 
podkupiš za pol milijona, boš ta denar na tako pomemb-
ni tekmi, na katero stavijo množice amaterskih stavcev, 
zelo hitro in zelo neopazno povrnil, tudi če je kvota nizka. 
V tekmi med Gano in Italijo kvote najbrž niso bile zelo 
visoke. Še vedno pa je obstajal odstotek možnosti, da bi ekipi 
nekako presenetili in ne bi šlo vse po načrtih. Kaj narediš 
kot investitor oz. kot stavni sindikat? Angažiraš prirejevalca 
tekem, ki Gani obljubi pol milijona in s tem odkupi odstotek 
možnosti, da bi Ganci morda presenetili. Tako lahko povsem 
suvereno investiraš dvajset milijonov dolarjev v to tekmo. 
Tudi če je kvota le 1,2, boš še vedno zaslužil štiri milijone. 
Ko daš pol milijona Gani, je to tri milijone in pol čistega 
dobička. Obstaja torej jasna logika, zakaj prirejevalci tekem 
oprezajo za podhranjenimi nogometaši in ekipami – tudi na 
medijsko tako izpostavljenih tekmovanjih, kot je svetovno 
prvenstvo. ¾
Po celi JugoS l AviJi So B ile 
Po SeJANe umeTNo v ZDržev ANe 
eKiPe, Ki So igr Ale v P rvi 
ligi iN S Tem v š Por TNem 
SmiSlu PomAg Ale ohrANJATi 
»Br ATSTvo i J eDiNSTvo«.
Približno Polovica 
igralcev v naši ligi za svoje 
»Profesionalno« igranje 
nogometa sPloh ne Prejema 
Plačila. stavni sindikati 
skrbijo za njihovo Plačilo.
 6. avgusta 2014
25
Iz očI v očI
MiMi podkrižnik, Cortona
VladiMir p. štefaneC, berlin
Foto leon vidic
Mimi Podkrižnik je diplomirala iz no-
vinarstva ter francoskega jezika in književ-
nosti, magistrirala pa iz nadrealizma. Od 
leta 1998 je zaposlena pri časniku Delo, od 
leta 2008 kot novinarka zunanjepolitične 
redakcije. Za Delo je med drugim intervjuvala 
avtorje, kot so Michel Butor, Alain Finkiel-
kraut in Andreï Makine, lansko jesen pa je 
s soavtorico Matejo Gruden objavila knjigo 
Na sončni strani Slovenije.
Vladimir P. Štefanec je diplomiral iz 
filozofije in umetnostne zgodovine. Do sedaj 
je objavil vrsto knjig, večinoma romanov, dva 
od njih sta bila nominirana za nagrado kre-
snik. Kot publicist piše predvsem o likovni 
umetnosti, fotografije in ostalih vizualnih 
umetniških praksah. Je tudi visokošolski 
predavatelj, letos spomladi pa je izšel njegov 
mladinski roman Sem punk čarovnica, debela 
lezbijka in ne maram vampov.
Draga Mimi,
tole najino dopisovanje bo pravzaprav pre-
cej podobno klasičnemu. Dva človeka, vsak v 
svojem kraju, si sporočata svoje misli, opažanja, 
vtise, včasih pustita besedam, da stečejo po 
svoje … Po osnovni vsebini bi te najine pisarije 
sodile v rubriko Dom in svet, med tema se bova 
namreč vrtela, čeprav se mi zdi, da naju bo bolj 
neslo ven, v novo, neznano, še nedoživeto, da 
se bova uklanjala radovednosti, si dopustila ši-
roko odpreti oči. Konec koncev je čas dopustov 
(ta beseda je po svoji etimologiji zelo zgovorna, 
govori o nečem, kar je dopuščeno, dovoljeno, 
kar že samo po sebi predpostavlja, da ni ves čas 
tako), ko si dovoljujemo več kot navadno, ko 
so čisto uradno dovoljeni pobegi iz takšnih in 
drugačnih rutin, vsakdanjosti, čeprav mislim, 
da se na te uradne dopustitve ne bi smeli pre-
več ozirati in bi si »dopuste« morali dopustiti 
čim večkrat, čim pogosteje, čim intenzivneje, 
da bi morali iznajti svoje načine za bivanje 
med nujnostjo in osvobajajočimi pobegi iz 
nje, svoje načine osrečujočega vrvohodstva. 
Kar pa seveda ni lahko, ne človeku, ki službu-
je, kot ti, ne takšnemu, ki »svobodnjaka«, kot 
jaz. A vrvohodstva seveda ni brez poguma, 
ne brez vaje.
Midva se pravzaprav poznava le bežno, 
seznanila sva se šele pred tem dopisovanjem, 
da bi se dogovorila o njem. Pri nas večinoma 
sodelujejo ljudje, ki se poznajo, so med seboj 
kako povezani, jih družijo dovolj otipljive 
stvari. Z nama pravzaprav ni tako oziroma 
o tem za zdaj še ne moreva biti prepričana, 
četudi se mi zdi, da imava marsikaj skupnega. 
K temu dopisovanju sem te povabil na pod-
lagi tvojih člankov, tistega, kar sem prebral 
v njih in med njihovimi vrsticami, zaradi 
odprtosti, širine, kultiviranosti …, na katere 
sem postal pozoren, saj pri nas niso ravno 
samoumevne, pa še glede na izhodiščno te-
matiko si se zdela primerna izbira. In zdelo 
se mi je zanimiveje dopisovati si z nekom, ki 
ga še ne poznam (nekoč sem nekje prebral, da 
bi za normalno psihično zdravje morali vsak 
dan spoznati novega človeka, kar je pri nas 
težko dosegljiv standard), se spustiti v nekaj 
novega, nepredvidljivega, tudi to je nekakšen 
»dopust«, kakršni so vse preredki. Zdi se mi 
namreč, da raje igramo na zanesljive, pred-
vidljive variante, ob tem računamo otipljive 
koristi, vnaprej tehtamo svoje dobitke, se 
zgrozimo ob možnosti, da bi stvari šle po 
svoje. Pri nama bodo šle, domnevam, saj 
drugače skoraj ne more biti …
Sam sem še vedno v Ljubljani, ujet v te-
gobno realnost tukajšnje družbenopolitične 
burke, v katero so se izjalovile sanje o naši 
neodvisni državi kot prizorišču neslutenih 
novih možnosti. Kot mnogi drugi ugota-
vljam, da se nam prehod iz naroda v nacijo 
ni ravno posrečil, da se še vedno vedemo kot 
ljudstvo, ki slepo uboga ali nagaja svojim go-
spodarjem, samo da zdaj že dolgo nagajamo 
drug drugemu in samim sebi. Zdi se mi, ☛
26
Iz očI v očI
 6. avgusta 2014
da se je pri nas razmerje med domom in svetom zasukalo 
ravno v obratno smer, kot smo si mnogi želeli, da v resnici 
nismo postali bolj odprto, s svetom prežeto okolje, ampak 
smo se pravzaprav začeli zapirati. Pred dvema, tremi leti 
sem po televizijskem dnevniku (gledanje tega je, priznam, 
precej slaba, samodestruktivna navada) prepozno preklopil 
s kanala nacionalne televizije in bil zato deležen uvodnega 
napeva popularne razvedrilne oddaje. »Svet prevelik je za 
nas …,« so peli narejeno razigrani glasovi in potem dodali 
še nekaj o tem, da je torej najbolje kar ostati na domačem 
kavču in gledati tisti program. Ker če bi šli iz svojih sob ali, 
bognedaj, kar v svet, bi se nam lahko še kaj hudega zgodilo. 
Ta navidezno banalna zadevica se mi je zazdela precej gro-
zna, a žal tudi zelo zgovorna in značilna za stanje duha, ki 
sem ga zaznal in ki ga promovirajo tudi institucije, ki naj bi 
zatohlost kvečjemu preganjale. Načelno …
Zadnjič sva malo pokomentirala nerazveseljivo raven 
kultiviranosti našega okolja. V zvezi s tem sem se spomnil 
tiste stare, modre: »Moj oče je bil kmet, da sem jaz lahko 
trgovec, da bo moj sin lahko umetnik ...« Recimo, da shema-
tično govori tako o razvojnih stopnjah družine kot družbe. 
Upam, da v fazi kmeta kot družba vseeno nismo več, a v fazi 
trgovca (gospodarstvenika) se, milo rečeno, nismo izkaza-
li in zastavlja se mi vprašanje, kaj sledi tej, če trgovcu ne 
uspe, če propade. Je njegov sin potem, namesto da bi postal 
umetnik, spet kmet, se nam lahko zgodi kaj takega, se nam 
že dogaja? Midva si vsekakor želiva, da ne bi bilo tako, in 
mislim, da oba na polno upava, da »ves raj še ni zgubljen«, 
kot bi rekel Breton.
Breton in nadrealisti (vem, da so ti blizu) so tudi posvojili 
Baudelairov vzklik »Na pot!«, ga nadvse zagnano upoštevali, 
a njihove »poti« so bile seveda raznovrstne. Zanimiva misel 
o potovanju se mi zdi tudi tista Jima Morrisona, ki je z Do-
orsi prepeval o tem, da pozna le dva načina bivanja, ko se ni 
potrebno upirati: prvi je spanje (tudi eden od priljubljenih 
načinov nadrealističnih pobegov), drugi potovanje. Sam 
zadnja leta najbrž premalo potujem – ujetost v zahteve 
vsakdana, delo, jarem možnosti pač – se mi pa zato poraja 
toliko več misli o potovanjih. Sprašujem se na primer, koliko 
gre pri tem za običajno odpiranje, odstiranje novih obzorij, 
koliko za pobege, eskapizem pred kdo ve čim, morda tudi 
pred samim seboj, koliko za iskanje samega sebe, koliko le 
za »zračenje«, napihovanje pljuč na polno?
Kar zadeva zračenje: ko sva se zadnjič poslovila, sem šel 
mimo antikvariata in v izložbi zagledal odličen katalog raz-
stave, posvečene vplivom japonske umetnosti in kulture na 
evropsko. Katalog sem kupil (dobra stran manjše prepišnosti 
našega okolja je ta, da imajo tukaj rabljene tiskovine s širšo 
tematiko relativno nižje cene od tistih z domoznansko, ki je 
pri naših knjigoljubcih najbolj zaželena), saj je vizualno zelo 
bogat in tema je obravnavana zelo na široko. Med drugim 
je dokumentiran tudi vpliv japonskega bivalnega okolja, 
njihovih tradicionalnih hiš z velikimi okni in drsnimi vra-
ti. Na Zahodu so bila okna manjša, prednost je pač imela 
ekonomičnost, omejevanje stroškov ogrevanja, a sčasoma 
so začeli arhitekti posnemati japonski način in panoramska 
okna ter drsna vrata so danes pri novogradnjah skoraj že 
norma. Hvalevredno oplajanje »doma« s »svetom« torej, 
če odmislim zoprno podrobnost, da vse več sodobnih hiš 
prezračujejo skozi različne reže, avtomatsko torej, in da 
odpiranje oken na stežaj pravzaprav sploh ni več zaželeno. 
A prav za to naj bi šlo, za odpiranje, odstiranje, za dihanje 
na polno in ne na škrge …
Jaz ti tole pišem ob oknu, ki je seveda odprto. Na Ljubljano 
dežuje, čisto pomladansko je. Če ti je šlo vse po načrtih, si 
zdaj že nekaj dni v Toskani. Prav zanima me, kakšni so tvoji 
vtisi in kaj se ti dogaja. Si našla tam tisto Toskano, ki si jo 
pričakovala, tisto, ki si jo šla iskat?
V Berlin odpotujem v začetku naslednjega tedna. 
Veselim se tvojega pisma, 
Vladimir 
Dragi Vladimir,
chi più conosce più ama, più amando più gusta.
Z mislijo svete Katarine Sienske se z velikim navdušenjem 
spuščam v dopisovanje s tabo, Vladimir, ki te komaj spozna-
vam, a se nadejam, da se bova šla iskreno igro misli in besed. 
Hkrati že poskušam z enim zamahom nekako oplaziti vsa ta 
obširna vprašanja, ki jih odpiraš, in iztočnice, ki mi jih daješ. 
Več kot človek ve, raje ima, bolj kot je ljubeč, bolj uživa.
Da, v Toskani sem, po šestnajstih letih spet. Tokrat nisem 
pripotovala sama niti se ne učim italijanščine na Università 
per Stranieri v bližnji Perugii (Perugia je, seveda, že v Umbri-
ji), ampak v vasici San Lorenzo nedaleč od Cortone počitniku-
jem z družino. Štirje M smo v najeti stari hiški s prekrasnim 
vrtom, da o Mufi, ki nam je že pol leta ves čas zvesto za 
petami, niti ne govorim. Prišli smo, da bi si oddahnili in bi se 
nekoliko odmaknili od domačih tem, predvsem pa da bi se 
dopustniško zamaknili. Otroka ne razmišljata tako, zame in 
mojega moža pa je Slovenija nekako premajhna, da bi lahko 
bila edini center naših zanimanj in srečevanj, profesionalnih 
in zasebnih. Odmiki – lahko jim rečemo, kakor praviš, tudi 
pot, pobegi ali še kako drugače – denejo dobro. V današnjih 
časih, ko je svet bolj kot kdaj prej povezan in zato nekako 
manjši, niso odhajanja nič posebnega ... 
Fino je, kadar ni človek zataknjen le v eno okolje, ampak 
se dobro znajde tudi v drugih: ker ga zanimajo kultura in 
literatura, zgodovina, politika, gastronomija in še marsikaj; 
ker pozna jezik – domujemo lahko v različnih jezikih – in 
ker ga vznemirja, kako živijo še drugje. Bolj kot koplješ po 
manj znanem, več veš o njem, mlajši kot začneš, prej se znebiš 
strahov: in raje imaš širni svet. Zleze ti pod kožo. Mene v 
resnici ne priteguje kar cel svet po dolgem in počez, ampak 
mi »zadošča« romanski, saj je izjemno lep univerzum in 
neskončen: Francijo sem izbrala že v mladosti, Portugalska 
mi je pred leti padla z neba, za Španijo se vedno potrudim, 
Italija se mi zdi svetla. Svetloba pa je, kakor praviš, ključ do 
dobrega počutja in je bistvena: dare alla luce, pravijo Italijani. 
Rojstvo je pot v svetlobo.
Pod toskanskim soncem smo, brž ko nam je mladi Da-
niele razkazal hišo, odprli vsa okna in odstrli smo tudi za-
vese: povsod so dvojne, polken ni bilo treba, ta so bila že 
razmaknjena. Vedno naredim tako, naj bom v hotelu ali, 
kakor tokrat, v tuji hiši. Tudi naš ljubljanski dom je svetel 
z velikimi okni in, za mnoge začuda, brez zaves; obračamo 
in ponoči spuščamo le žaluzije. Včasih koga zasačim, kako 
z ulice radovedno opreza v notranjost, in mu pomaham. Ne 
zgodi se, da bi mi pomignil nazaj, samo potuhnjeno pogleda 
stran, navadno sunkovito. 
Potrebo po svetlobi, pravi ali po luči v prenesenem pome-
nu, čutim poudarjeno v ospredju, kakor imam nasploh rada 
odprtost, odkritost, prostodušnost, tudi določena naivnost 
mi je všeč pri ljudeh. Vedno zaigram z odkritimi kartami, 
drži pa, da jih odložim, takoj ko začutim, da sogovornik 
ravna drugače ali da hoče igrati predvsem sam. Blef me ne 
zanima, površna blebetavost tudi ne, cinizma ne razumem 
kot znamenje inteligentnosti, čeprav ga ponavadi razumem. 
Svetli so zame ljudje, ki iskreno kažejo zanimanje. Prebereš 
jim ga v očeh. Zaman pa v njih iščeš ihtavo tekmovalnost in 
neotesano samodokazovanje ...
Verjetno je že tako, da se mora človek najprej znebiti 
precej intimne navlake, da ga začnejo iskreno zanimati 
drugi. Te dni srečujemo zelo sončne ljudi: Daniele, njegov 
oče Sergio in mama Rosella sijejo, vsaj zdi se mi tako. Lju-
beznivost jim vračamo s prijazno naklonjenostjo.  Nemara 
tudi drži, da ljudje niso povsod enaki, nismo povsod enaki, 
različna okolja kličejo iz nas druge lastnosti. Zveni kot kliše, 
a v tujini se počutim svobodnejša, bolj samosvoja in polna, 
celo všeč sem si bolj …
Naj še malo zrem v svetlobo ... Tukaj v Toskani, in mi 
smo na vzhodu dežele, je svetlobe ogromno, njena igra je 
magična in kliče k umetniškemu posnemanju. Tudi to je 
slišati klišejsko, vendar je res tako: pokrajina je prekrasna, v 
tem letnem času se v dolini, Val di Chiana se imenuje, zelena 
barva nežno ljubi z zlato. Daleč naokrog se razprostirajo žitna 
polja, ki prehajajo v oljčne nasade in poljščine, vmes se v nebo 
strumno dvigajo mogočne ciprese in ogromno je tudi trte. 
Nekdaj je bilo tukaj, kakor nam ponosno razkazuje Sergio, 
močvirje, zdaj zemlja dobro obrodi, predvsem pa je prežeta 
z izjemno zgodovino. Bogata je in sega daleč v preteklost. 
Občutek je, da se čas meri drugače, da tudi teče drugače: 
Cortono imajo za babico Rima in mater Troje, kajti sledi 
etruščanske civilizacije so očitne in še vedno dobro vidne, 
pa čeprav na prastare podstavke že več kot dve tisočletji in 
pol vztrajno legajo novi sloji. 
Bi kot umetnostni zgodovinar želel prebrati kaj več o 
tukajšnji zakladnici umetnosti? ... ko pa skorajda na vsakem 
koraku stoji cerkev z dragoceno ikonografijo, duhovnost je 
v teh mističnih koncih malone otipljiva, vsako mestece na 
hribčku je učna ura iz zgodovine, sakralna arhitektura pa 
primer, kako svetloba premaguje temo in onostranstvo tu-
zemstvo. Jasno da se takoj spustim z višav, ko Sergio spomni 
na pedofilske afere med lokalno duhovščino pred leti. Notra-
njost je vse prevečkrat drugačna in bolj fuj, kakor je videti od 
zunaj, ko je vse nekako uj ... Zato pa ne maram zaves.
Lahko si predstavljaš, da me, ker sem pač novinarka, še 
nekoliko bolj kot toskansko zidovje vlečejo zgodbe: ljudje 
torej. Štejejo pogovori z domačini, pa čeprav bežni in obrobni; 
tudi nasveti v lokalni trgovinici, kako pripraviti testenine 
pici, denimo, mi nekaj pomenijo; dragoceno je, ko nas Rosella 
(tako nežna, da bi jo lahko veter odpihnil) preseneti s torto 
mantovano; pravi užitek je sedeti na mestni piazzi, opazovati 
mimoidoče, vmes pa srkati kapučino ... Zgodbe, da! Pa čeprav 
klišejske! Kaj zato! Saj so lepe in sončne!
Takoj prvi dan sem zavila v knjigarnico na osrednji ulici 
v Cortoni in se zakadila med knjige, ki jih piše Frances 
Mayes. V Sloveniji ni znana, čeravno so si verjetno mnogi 
ogledali film Pod toskanskim soncem. Tukaj jo poznajo vsi, 
kakor mora za ameriško pisateljico, ki že 25 let domuje 
streljaj od Cortone, vedeti vsakdo na tem planetu, ki se 
je kdaj zanimal za nonno di Roma ali jo je obiskal. Knjige 
Under the Tuscan Sun, Every Day in Tuscany in In Tuscany 
so zdaj prav tako moj vodnik ... Veliko sanjarim, ko jih 
prebiram, silijo me v slikovite sanjarije, kajti avtorica piše 
tudi o tujcih: od literatov in novinarjev do prevajalcev in 
drugih, ki so se usodno zagledali v toskansko pokrajino in 
so ostali. Nekateri za vedno, drugi za nekaj mesecev vsako 
leto. Do prekrasne hiše Frances Mayes nas je včeraj dopol-
dne popeljal Sergio; videti je, kakor da ni te dni nikogar 
doma, mogoče so v Ameriki … Bi živel tako privilegirano: 
malo tukaj in malo tam?  
...
Zdaj si verjetno že v Berlinu. Sama ga ne poznam prav 
dobro, pred leti sem v njem preživela le nekaj dni, mesto mi 
je bilo všeč, in to je vse, kar želim povedati na tem mestu. 
V germanskem svetu se ne počutim doma, saj skorajda ne 
govorim jezika in predvsem zato ne, ker si nikoli nisem 
dala priložnosti, da bi ga bolje spoznala. Romansko je zame 
nad germanskim, je moj notranji svet, eden od vzporednih: 
verjetno tudi zato, ker si želim, da bi bilo v meni več priro-
jene lahkotnosti in frivolnosti. In kako je pri tebi? Za koga 
navijaš?
Radovedno čakam na tvoje naslednje pismo. 
Vse dobro, 
Mimi
Draga Mimi,
v Berlinu se je naredilo prepišno jutro. Veter kuštra drevesa 
na dvorišču med večstanovanjskimi hišami, šumljanje listov 
kdaj pa kdaj povozijo zvoki tramvajev, ki drdrajo po ulici. 
Kastenienallee, Aleja kostanjev. Ko sem za ta naslov izvedel 
v Ljubljani, mi je v misli najprej primigotal zlohotni napev iz 
Orwellovega 1984: »Pod krošnjo razvejanega kostanja, prodal 
sem te in ti prodala mene.« Ja, vsi imamo svojo prtljago, ki 
se je zavedamo ali pa ne in se je le težko znebimo. A zdaj je 
Orwell že zelo daleč, kar izpuhtel je, naredil prostor novim 
vtisom.
Zbudil sem se zgodaj; z leti spreminjam navade in vse bolj 
odveč mi postaja jutranje poležavanje. Še posebno, kadar 
sem kje v tujini, sem že navsezgodaj na kakšnem balkonu 
ali ob oknu, opazujem, prisluškujem, se polnim z novim 
okoljem. Pravzaprav me je zbudilo vreščanje srak, zvok, ki 
ga pogosto slišim tudi doma, v Berlinu pa ga niti slučajno 
nisem pričakoval, kmalu za njimi pa so se oglasile še sive 
vrane, tudi ljubljanske znanke.
V svojem svetlem toskanskem pismu (tamkajšnja svetlo-
ba je res posebna, prav eterična) me sprašuješ, ali sem kaj 
dovzeten za umetniške zaklade, nakopičene v tistih krajih. 
Seveda sem, v Toskani se je nekoč zgodil pravi izbruh pre-
tanjene ustvarjalnosti, katerega oprijemljive rezultate sem 
se, s skupinico navdušencev nad renesanso, prvič odpravil 
spoznavat že pred tridesetimi leti. Takrat smo se vrteli pred-
vsem po Firencah in okrog njih in tempo je bil tako hud, da 
sem si komaj uspel izboriti kakšno kavo. Zdi se mi namreč, 
da je nujni del vsakega potovanja tudi sproščeno posedanje 
na kakšnem gostinskem vrtu, kjer lahko v miru vsrkavaš 
vzdušje, moji sopotniki pa niso bili ravno prepričani o tem. 
Takrat smo bivali v Fiesolah, zgodovinsko pomembnem 
naselju na vzpetini nad Firencami, kjer stoji veličastna in 
hkrati asketska romanska katedrala. V njej človek res občuti 
duhovnost. Priporočam!
Kar zadeva tvoje drugo vprašanje … Seveda, ni mi težko 
predstavljati si, da bi del svojega časa preživljal v toskanski vili 
(kot ameriška pisateljica), je pa to za slovenskega pisca eko-
nomsko precej zahteven podvig. Odkar imamo samostojno 
državo, »utemeljeno na kulturi«, so nam honorarje namreč 
zmanjšali kar za trikrat, in že prej niso bili ravno bajni. 
Precej lažje si je omisliti dislocirano zatočišče za ustvarjanje 
v izbranem kotičku domačije, kar zadnja leta prakticiram 
tudi sam. Kar zadeva »tujino« (beseda je precej neprijetno 
povezana s »tujstvom«, midva pa se najbrž marsikje počutiva 
doma), pa se trenutno bolj nagibam k menjavanju prizorišč, 
najsi bodo romanska, germanska, slovanska …, kot k enemu 
samemu. Najbolje se mi zdi premakniti se zdaj sem, zdaj 
tja, nekam, kamor te pač potegne, v kraj, pokrajino, ki ti gre 
v trenutni kontekst ali pa zanjo čutiš, da bi ti lahko odprla 
nove. V tem smislu se mi zdijo zelo dobrodošla rezidenčna 
stanovanja našega ministrstva za kulturo, v enem od njih 
sem se danes prebudil tudi sam.
In zdaj nazaj v Berlin. Sem smo potovali z vlakom, tudi sam 
sem v družbi družinice in tudi k nam sicer sodi še eden, ki 
nam je, kot praviš za vašo Mufi, »ves čas zvesto za petami«, a 
ga tokrat nismo vzeli s seboj. Ime mu je Ninjo (vidiš, roman-
sko ime, ki pa ga, zaradi njegove večpomenskosti, najbrž ne 
bi povsod sprejeli z naklonjenostjo), je pa že prileten, vedno 
bolj ujetnik svojih navad in razvad, zato smo mu prihranili 
stres in ga prepustili zanesljivemu varstvu. Z vlakom nismo 
skupaj potovali še nikoli, do zdaj smo se premikali po cestah, 
vodi ali po zraku, a tokrat se zdi prava izbira. V mestu bomo 
precej časa, avto bi bil le v breme, letalske povezave, vsaj 
tiste cenejše, med Ljubljano in Berlinom pa so presahnile. 
In precej bedno se mi zdi, da mora človek iz prestolničnega 
mesta na letalo v regionalni Trst, Gradec ali pa k »najboljšemu 
sosedu«, v Zagreb. »Balkanski ekspresi«, s kupeji, polnimi 
vonja po pečenih paprikah, rakiji in smrdljivih nogavicah, so 
preteklost, Deutsche Bahn zdaj pošiljajo svoje vlake že tudi na 
naše tire in z njimi je mogoče čisto spodobno puščati za sabo 
kilometre. In kar je najpomembnejše, vagoni so naluknjani 
z velikimi okni, za katerimi se premikajo pokrajine, se »vrti 
film« dežel, skozi katere potuješ. 
Mene ne priteguje kar cel svet 
po dolgeM in počez, aMpak Mi 
»zadošča« roManski: Francijo 
seM izbrala že v Mladosti, 
portugalska Mi je pred leti 
padla z neba, za španijo se 
vedno potrudiM, italija se Mi zdi 
svetla. 
Mi M i
 6. avgusta 2014
27
Iz očI v očI
Pri hrumenju po zraku me moti, da pokrajin, razen kakšne-
ga ptičjega pogleda, ne vidiš, da se na enem koncu Evrope 
ali sveta vkrcaš in potem na čisto drugem izkrcaš, vmes pa 
ni vsega tistega, kar bi tam sicer moralo biti. Vseh prizorov 
z naravo, naselji, značilnosti in premen posameznih okolij, 
zamudiš, izpustiš pravzaprav tisto, kar bi moralo biti zelo 
pomembno, potovanje samo namreč. Vendar mi tokrat 
nismo šli na limanice, lepo smo sedli na vlak in se nagledali 
najprej koščka Slovenije, nato Avstrije in na koncu zelo dolge, 
konkretne panorame nemških dežel. Pasli smo se na dolini 
hotelov v Bad Gasteinu, na izborno oblikovanih litoželeznih 
stebrih salzburške železniške postaje, na turinških naseljih z 
lepo obnovljenimi značilnimi zgradbami, izbranih primerih 
industrijske arhitekture 19. stoletja v Leipzigu … Med potjo 
sem, s kilavim olajšanjem, opazil, da kričeče fasade niso le 
naša, ampak širša domislica. Seveda, k nam jo je uvozil tuji 
proizvajalec fasadnih barv, a pri nas se je razpasla, da kar boli. 
Precej manj pa boli spoznanje, potrjeno z nešteto primeri, 
da so naši grafitarji boljši od svojih germanskih kolegov, in 
to tako kar zadeva barvno kot oblikovno izraznost. Bravo, 
fantje in punce!
Po dolgi panoramski vožnji, h kvaliteti katere je pomemb-
no prispevalo dejstvo, da so železnice speljane skozi naselja 
ali tesno ob njih in jih ne obidejo kot avtoceste, smo se 
Berlinu približali šele pozno zvečer, kar je naredilo prihod 
skoraj dramatičen, vsaj v moji glavi. Tam notri velja namreč 
Berlin za zelo težko dejstvo, za pojem za marsikaj dobrega 
in še več grozljivega, za kompleksen preplet navdihujočih 
in strahotnih človeških zmožnosti … Morda sem ga prav 
zato pustil tako dolgo čakati, čeprav sem se vanj nekoč že 
odpravljal, a po spletu okoliščin potem nisem odpotoval. 
Berlin je, uf!, zame precej krvoločna pošast, s katero se bo 
treba pošteno boriti. In v njeno žrelo sem prišel ponoči, 
najprej dolgo gledal, kako pada mrak, pa tema na nemška 
polja žita in vetrnic, in nato, ko je bilo že povsem temno – v 
Berlin. Počutil sem se zelo ranljivega, priznam, veliko raje 
bi prišel podnevi, oprezujoč.
A kmalu so začele mesto razsvetljevati neonske luči, v 
glavi, resda nekje v ozadju, sem zaslišal Kraftwerke, njihovo 
Neon Lights, na glavni železniški postaji pa se ti tako in tako 
zazdi, vsaj ko se končno vzpneš tisti dve, tri etaže iz njenega 
podzemlja, da si ugledal prizor iz Langovega Metropolisa, ti-
stega s prometom v več nivojih. In potem v taksi, vožnja med 
mnogimi novimi palačami, zaradi katerih je mesto Berlin 
še precej bolj zadolženo od Ljubljane … Na Aleji kostanjev 
pa na vsakih nekaj metrov lokal in pred njim velik zaslon, 
na njem pa, seveda, Fußball, svetovno prvenstvo. In tisti 
Berlin, ki sem ga prinesel v težkem kovčku v svoji glavi, je 
začel dokončno izginjati. Čeprav … V petek igra Nemčija, in 
to s svojim Urfeindom, prasovražnikom, »tvojimi« Francozi. 
Slišim, da pred Brandenburškimi vrati tekme spremlja po 
več kot sto tisoč navijačev. Ne morem in ne želim se otresti 
primerjave med nogometom in vojno, in ko bi videl tistih 
sto tisoč kot eden tulečih Germanov, v sicer sodobno zdi-
zajniranih dresih, ki pa v osnovi povzemajo belo in črno 
barvo pruske zastave, bi najbrž dobil občutek, da je Prusija 
spet v vojni. Bi si upala priti pogledat, v modrem francoskem 
dresu, na primer?
Pozdrav v Toskano, Berlin steht fest (Berlin trdno stoji), 
Vladimir
Dragi Vladimir,
da bi se med razvnete germanske navijače podala v mo-
drem dresu Francije? Ni zelo verjetno. Ne bi izzivala, že zato 
ne, ker me plaši energija, ki jo oddaja preveč moških na kupu; 
čeprav je res, da včasih naredim tudi kaj trapastega. Zgodi 
se, da mi po surrealistično ponagaja nezavedno, beseda in 
misel se nepričakovano razčesnita, potem pa gresta kakor 
da spuščena s povodca, vsak po svoje … Pred časom sem v 
intervjuju s simpatičnim katalonskim piscem kriminalnih 
romanov Marcom Pastorjem sredi njegove Barcelone pro-
stodušno bleknila, da navijam za Real Madrid. Kakšen Messi, 
Ronaldo je dober! Lahko si predstavljaš, kako je človek za 
hip obmolknil, srepo pogledal, potem pa je sledil teater, da 
ne rečem kar cirkus prepričevanja …. 
O nogometu vem, kajpada, čisto premalo, a jasno mi 
je, da je v njem ogromno politike in preveč »vojne proti 
miru«. Kadar igrata Real in Barcelona, je v zraku vedno 
tudi vprašanje identitete in sobivanja, od nekdaj je tako. 
»Neodvisnost, neodvisnost!« začnejo vzklikati navijaške 
množice Kataloncev v 17. minuti in 14. sekundi tekme, v 
spomin na zgodovinsko prelomni 11. september 1714, ko 
je v španski nasledstveni vojni padla Barcelona … Letošnja 
jesen bo spet odločilna, najsi se bo razpletlo tako ali 
Under the Tuscan Sun, Every Day in Tuscany in In Tuscany 
so zdaj prav tako moj vodnik ... Veliko sanjarim, ko jih 
prebiram, silijo me v slikovite sanjarije, kajti avtorica piše 
tudi o tujcih: od literatov in novinarjev do prevajalcev in 
drugih, ki so se usodno zagledali v toskansko pokrajino in 
so ostali. Nekateri za vedno, drugi za nekaj mesecev vsako 
leto. Do prekrasne hiše Frances Mayes nas je včeraj dopol-
dne popeljal Sergio; videti je, kakor da ni te dni nikogar 
doma, mogoče so v Ameriki … Bi živel tako privilegirano: 
malo tukaj in malo tam?  
...
Zdaj si verjetno že v Berlinu. Sama ga ne poznam prav 
dobro, pred leti sem v njem preživela le nekaj dni, mesto mi 
je bilo všeč, in to je vse, kar želim povedati na tem mestu. 
V germanskem svetu se ne počutim doma, saj skorajda ne 
govorim jezika in predvsem zato ne, ker si nikoli nisem 
dala priložnosti, da bi ga bolje spoznala. Romansko je zame 
nad germanskim, je moj notranji svet, eden od vzporednih: 
verjetno tudi zato, ker si želim, da bi bilo v meni več priro-
jene lahkotnosti in frivolnosti. In kako je pri tebi? Za koga 
navijaš?
Radovedno čakam na tvoje naslednje pismo. 
Vse dobro, 
Mimi
Draga Mimi,
v Berlinu se je naredilo prepišno jutro. Veter kuštra drevesa 
na dvorišču med večstanovanjskimi hišami, šumljanje listov 
kdaj pa kdaj povozijo zvoki tramvajev, ki drdrajo po ulici. 
Kastenienallee, Aleja kostanjev. Ko sem za ta naslov izvedel 
v Ljubljani, mi je v misli najprej primigotal zlohotni napev iz 
Orwellovega 1984: »Pod krošnjo razvejanega kostanja, prodal 
sem te in ti prodala mene.« Ja, vsi imamo svojo prtljago, ki 
se je zavedamo ali pa ne in se je le težko znebimo. A zdaj je 
Orwell že zelo daleč, kar izpuhtel je, naredil prostor novim 
vtisom.
Zbudil sem se zgodaj; z leti spreminjam navade in vse bolj 
odveč mi postaja jutranje poležavanje. Še posebno, kadar 
sem kje v tujini, sem že navsezgodaj na kakšnem balkonu 
ali ob oknu, opazujem, prisluškujem, se polnim z novim 
okoljem. Pravzaprav me je zbudilo vreščanje srak, zvok, ki 
ga pogosto slišim tudi doma, v Berlinu pa ga niti slučajno 
nisem pričakoval, kmalu za njimi pa so se oglasile še sive 
vrane, tudi ljubljanske znanke.
V svojem svetlem toskanskem pismu (tamkajšnja svetlo-
ba je res posebna, prav eterična) me sprašuješ, ali sem kaj 
dovzeten za umetniške zaklade, nakopičene v tistih krajih. 
Seveda sem, v Toskani se je nekoč zgodil pravi izbruh pre-
tanjene ustvarjalnosti, katerega oprijemljive rezultate sem 
se, s skupinico navdušencev nad renesanso, prvič odpravil 
spoznavat že pred tridesetimi leti. Takrat smo se vrteli pred-
vsem po Firencah in okrog njih in tempo je bil tako hud, da 
sem si komaj uspel izboriti kakšno kavo. Zdi se mi namreč, 
da je nujni del vsakega potovanja tudi sproščeno posedanje 
na kakšnem gostinskem vrtu, kjer lahko v miru vsrkavaš 
vzdušje, moji sopotniki pa niso bili ravno prepričani o tem. 
Takrat smo bivali v Fiesolah, zgodovinsko pomembnem 
naselju na vzpetini nad Firencami, kjer stoji veličastna in 
hkrati asketska romanska katedrala. V njej človek res občuti 
duhovnost. Priporočam!
Kar zadeva tvoje drugo vprašanje … Seveda, ni mi težko 
predstavljati si, da bi del svojega časa preživljal v toskanski vili 
(kot ameriška pisateljica), je pa to za slovenskega pisca eko-
nomsko precej zahteven podvig. Odkar imamo samostojno 
državo, »utemeljeno na kulturi«, so nam honorarje namreč 
zmanjšali kar za trikrat, in že prej niso bili ravno bajni. 
Precej lažje si je omisliti dislocirano zatočišče za ustvarjanje 
v izbranem kotičku domačije, kar zadnja leta prakticiram 
tudi sam. Kar zadeva »tujino« (beseda je precej neprijetno 
povezana s »tujstvom«, midva pa se najbrž marsikje počutiva 
doma), pa se trenutno bolj nagibam k menjavanju prizorišč, 
najsi bodo romanska, germanska, slovanska …, kot k enemu 
samemu. Najbolje se mi zdi premakniti se zdaj sem, zdaj 
tja, nekam, kamor te pač potegne, v kraj, pokrajino, ki ti gre 
v trenutni kontekst ali pa zanjo čutiš, da bi ti lahko odprla 
nove. V tem smislu se mi zdijo zelo dobrodošla rezidenčna 
stanovanja našega ministrstva za kulturo, v enem od njih 
sem se danes prebudil tudi sam.
In zdaj nazaj v Berlin. Sem smo potovali z vlakom, tudi sam 
sem v družbi družinice in tudi k nam sicer sodi še eden, ki 
nam je, kot praviš za vašo Mufi, »ves čas zvesto za petami«, a 
ga tokrat nismo vzeli s seboj. Ime mu je Ninjo (vidiš, roman-
sko ime, ki pa ga, zaradi njegove večpomenskosti, najbrž ne 
bi povsod sprejeli z naklonjenostjo), je pa že prileten, vedno 
bolj ujetnik svojih navad in razvad, zato smo mu prihranili 
stres in ga prepustili zanesljivemu varstvu. Z vlakom nismo 
skupaj potovali še nikoli, do zdaj smo se premikali po cestah, 
vodi ali po zraku, a tokrat se zdi prava izbira. V mestu bomo 
precej časa, avto bi bil le v breme, letalske povezave, vsaj 
tiste cenejše, med Ljubljano in Berlinom pa so presahnile. 
In precej bedno se mi zdi, da mora človek iz prestolničnega 
mesta na letalo v regionalni Trst, Gradec ali pa k »najboljšemu 
sosedu«, v Zagreb. »Balkanski ekspresi«, s kupeji, polnimi 
vonja po pečenih paprikah, rakiji in smrdljivih nogavicah, so 
preteklost, Deutsche Bahn zdaj pošiljajo svoje vlake že tudi na 
naše tire in z njimi je mogoče čisto spodobno puščati za sabo 
kilometre. In kar je najpomembnejše, vagoni so naluknjani 
z velikimi okni, za katerimi se premikajo pokrajine, se »vrti 
film« dežel, skozi katere potuješ. 
v Berlinu je utopičnost 
vsekakor ogrožena, celo na 
področju umetnosti, ki naj 
Bi Bila njeno privilegirano 
zatočišče. ja, Berlin se mi 
zdi odlično mesto za mlade 
pragmatike. 
Vladi M ir
☛ Foto Veronika n. ŠteFanec
28
Iz očI v očI
 6. avgusta 2014
drugače, kajti 9. novembra naj bi Katalonci na posebnem 
referendumu odločili o svoji prihodnosti. Še prej, septembra, 
bodo podobno storili Škoti.   
Mi se tukaj ob vznožju prastare Cortone že nekaj dni, po 
malem in kadar ne raziskujemo naokoli, družimo z zanimivo 
škotsko družino, ki jo veter nosi po različnih koncih sveta, 
zdaj pa jih je za kratek čas počitnic odložil še čisto blizu nas. 
Povezali so nas prijazni italijanski gostitelji … Starejša gospa, 
prepričana, da Škotom ne more spodleteti na referendumu, 
se že veseli neodvisnosti, srednja generacija je previdnejša, 
najmlajša še ne glasuje. Sprašujejo o Sloveniji, radovedni so, 
veliko hočejo vedeti o izkušnjah naroda, ki mu je pred več kot 
dvajsetimi leti uspelo, da se je uokviril po svoje; kakor je hotel 
sam. Večinoma so prednosti, povemo, jasno, da je pravica o 
samoodločbi ena temeljnih in da prevladujejo dobre plati, a 
tudi slabih je nekaj, ni mogoče samo idealizirati, predvsem 
pa ima vsako okolje svoje zakonitosti, isti vzorci nikjer ne 
delujejo enako, vsak prostor pozna svoj narek … S političnimi 
podrobnostmi ne utrujamo predolgo drug drugega, tradicio-
nalna italijanska večerja, s katero nas počastijo gostitelji, nam 
radostno razveže jezike, sploh ker se iz nas polagoma oglašajo 
tudi vino in še limoncello ali domača grappa čisto na koncu. 
Klepetamo o Italiji, sončni Toskani in bližnji Umbriji, o koncih, 
ki smo jih že obiskali, o vsem, kar bi radi še spoznali. 
Meni je v tukajšnjih mehkobnih koncih všeč in se počutim 
dobro – tudi zaradi spominov na nekatera mesta in ljudi. 
Kako smo, na primer, pri zaletavih dvajsetih tri nekdanje 
sošolke stopile z vlaka, ki je sopihal proti Siciliji, da bi za 
nekaj dni ostale v Firencah in bi se mladostniško potikale po 
njih. Neki ulični »umetnik« mi je takrat grobo potisnil pod 
pazduho v zvitek stisnjeni Ponte Vecchio, potem ko sem bila 
zanj pokazala za kakšno sekundo preveč zanimanja; seveda 
mi ga ni vsilil kar zastonj. Upodobitev se mi je dolga leta zdela 
prekičasta, da bi jo obesila na steno, sram me je bilo »okusa« 
in predvsem, da se nisem odločneje uprla »kvazislikarju«; ta 
me je strogo, če ne kar zlovešče gledal izpod čela. A v smeti 
je nikoli nisem zmogla vreči, zdaj pa sloviti firenški most, 
ki se rahlo pne nad reko Arno, že nekaj let visi, uokvirjen, v 
domačem knjižnem prostoru. Ni več samo sled in dokaz za 
eno od prigod življenja, po dveh desetletjih, ko nikoli ni imel 
»statusa« spominka, si je pridobil vrednost dragocenega spo-
mina – na takratne Firence. In kako mi šele te dni, ko sem po 
dolgih letih  spet česala ulice univerzitetne Perugie, v mislih 
plešejo mladi obrazi nekdanjih sošolk in sošolcev! Julija 1998 
smo skupaj osvajali italijanščino, potem pa smo se, kaj pa bi 
drugega, raztepli po različnih koncih sveta: vrnili smo se do-
mov. Adam, ki mi je poklonil enega najlepših komplimentov, 
je odšel v San Francisco, vesela María v Madrid, zadržana 
Mirna, s katero sva še v rednem stiku, v Alep v Siriji; zdaj je 
z družino, ki si jo je ustvarila, resda že nekaj časa v Kanadi 
in je varna pred vojno, ki absurdno surovo divja v njeni 
domovini, a v duši je hudo ranjena, zdi se mi še otožnejša, 
kot je bila, kar zadušena. Kako je bila takrat navdušena nad 
svetlo Italijo! Bila je njena prva izkušnja Evrope, opazovala 
jo je s široko odprtimi očmi, občutila jo je kot fantastično 
sproščeno okolje, gostoljubno, mlado ... 
Joj, koliko nostalgije vleče iz mene sproščeni čas počitnic. 
Da, nežne nostalgije. Navadno se je otepam in niti ne maram, 
ker me prevečkrat moti, s koliko vsakodnevnega zanosa se 
ljudje zatekajo vanjo, hkrati pa počez jadikujejo, se pritožujejo 
nad sedanjostjo in vnaprej izmikajo priložnosti prihodnosti. 
In v kakšnem razmerju si ti s svojimi spomini? Vlak, s katerim 
ste potovali v Berlin, jih je nemara priklical. Je klical glasno? 
Kot vozilo, četudi je sodobno in super moderno, jih vedno 
prebudi, vsaj jaz čutim tako: dokaz je Modifikacija Michela 
Butorja. Sediš v kupeju, zreš skozi okno, opazuješ, kako se 
spreminja pokrajina, in premišljuješ o minevanju, kako se 
preobražaš tudi sam. Ne, nisem nostalgična, nočem biti, le 
prostore, ki jih poznam, želim vedno znova lupiti nekoliko 
drugače. Zato rada hodim po poteh, ki mi niso več tuje, se 
vračam – kajti z vsako naslednjo lupino sem bliže resničnemu 
in pristnemu pa dlje od površinskosti, površnosti.                                       
Čas beži hitro, štirinajst dni Toskane je minilo, kot bi trenil, 
že čez nekaj ur se odpravljamo nazaj: mož počasi v službo, 
mi trije in jorkširska terierka Mufi, »majhen kuža velikega 
srca«, pa še za teden dni v svoje istrsko domovanje. Istro 
imam še najmanj rada poleti, saj preveč ljudi dere vanjo, 
kakor mi je tudi morje po svoje ljubše v drugih letnih časih. 
Poleti plavam v njem, jeseni, pozimi in na pomlad pa sanja-
rim ob njem. Takrat je tudi Istra vsa tiha, kakor da povsem 
zapuščena in pozabljena: in prav zato je magična. Dobro 
dene, vedno znova in za krajši čas, težko pa si predstavljam, 
vsaj za zdaj, da bi me lahko uročila za zmeraj. Prepočasna 
je in preveč samo ruralna, v nasprotju s Toskano, ki je prav 
tako zelo podeželska, vendar ima izjemno zgodovinsko in 
umetniško zakladnico in potem še ta dolce vita pa lepota, 
v genih zapisana estetika … Bolj kot vas potrebujem mesto, 
veliko mesto, hitro mesto, anonimno mesto, kjer lahko 
vedno znova zdrsneš vase. Ti si zdaj v Berlinu, pošteno se 
ga loti, »krvoločne pošasti«, kakor praviš. A saj je tudi Berlin 
nadvse navdihujoč, zelo čuten in muzikaličen. Kaj pa David 
Bowie in njegovo berlinsko obdobje pa Iggy Pop in pozneje 
tudi U2, njihov Achtung Baby ...?       
Naj končam s sinočnjim nogometom. Si zadovoljen z 
rezultatom? Nisem ga spremljala. V Cortoni sem za slovo, 
v gledališču Signorelli, s sinom poslušala Puccinijevo La-
stovko.
Lepo se imej, 
Mimi                                        
Draga Mimi,
iz Toskane se torej seliš v »svojo« Istro, najbrž kar prime-
ren prehod, zložnejši, kot če bi šla naravnost v Ljubljano. 
Jaz sem v Berlinu komaj dobro vrgel sidro, še malo, pa bo 
prijelo. Za to, da se po nekem okolju za silo razgledam, se v 
njem toliko udomačim, da se lahko začnem potapljati glo-
blje vanj, navadno potrebujem kak teden, potem se začne 
zares, in v velemesto, kot je Berlin, se je mogoče kar globoko 
potapljati …
Nisem si mislil, da bo v najinih pismih toliko nogometa, 
a ta je pač pomemben globalni fenomen, ki odseva mar-
sikaj, pa še svetovno prvenstvo se dogaja. Praviš, da imaš 
celo svoj najljubši klub – hm, potem si glede tega hujša od 
mene. Sam ne navijam za nikogar, nogometne cirkusarije 
občasno opazujem z mešanico zanimanja in distance, na-
vadno v širšem kontekstu. V petkovi tekmi med Nemci in 
Francozi so zmagali prvi, z 1:0, kar gotovo že veš. Praviš, da 
si bila takrat v operi, jaz pa tekme tudi nisem gledal in mi 
je pravzaprav sploh ni bilo treba, da bi vedel, kaj se dogaja, 
ker je bil v Berlinu takrat nogomet vsenavzoč.
Jaz in moji punci se te dni divje podimo od galerije do ga-
lerije, od razstavišča do razstavišča, se srečujemo z aktualnim 
in starejšim dogajanjem na vizualnih področjih in tudi na 
dan tekme je bilo tako … No, ko sem že pri umetnosti, in k 
njej gotovo sodijo tudi grafiti, moram nujno dopolniti svojo 
omembo le-teh v prejšnjem pismu. Tam zapisano seveda velja 
le za grafite, ki sem jih videl z vlaka, na poti skozi Avstrijo in 
Nemčijo, Berlin pa je glede tega čisto druga zgodba, je prava 
grafitarska republika, eno svetovnih središč tovrstne ustvar-
jalnosti. Gotovo jo je pomembno spodbudila povojna usoda 
mesta, tisti zid, ki ga je dolgo delil in o katerem danes priča 
kar nekaj pomnikov. Postal je magnet za svetovno grafitarsko 
smetano, ki je imela na voljo tudi ogromno požarnih zidov 
hiš, ki so preživele medvojna bombardiranja. Zdaj je že veliko 
mestnih »škrbin« zapolnjenih, precej znamenitih grafitov 
uničenih, a scena je na tem področju še vedno vrhunska in 
razvejena, tako vsebinsko kot formalno, nekatere stvaritve 
pa dosegajo prav veličastne razsežnosti.
Na dan nogometne tekme smo si ogledali Bauhausov arhiv, 
zapuščino te znamenite šole vizualnih praks, oblikovanja, 
arhitekture, ustvarjanja novega, polnega življenja. Dejavnost 
Bauhausa, ki so jo nacisti brutalno prekinili, pomeni zame 
enega od vrhuncev sproščene in hkrati tehtne človeške 
ustvarjalnosti, polnokrvne kreativnosti, namenjene dobrobiti 
celotne družbe tako na čisto vsakdanjih področjih, ki vplivajo 
na življenje slehernika, kot tudi na manj oprijemljivih, ki se 
iz »fizike« bivanja vzpenjajo proti njegovi »metafiziki«. In 
zato sem bil še toliko bolj jezen, ko sem spet enkrat opazil, da 
ima dandanes že vsepovsod prste vmes »štacuna«. Pa tu ne 
mislim na tisto, ki si je po znameniti šoli nadela ime, ampak 
na dejstvo, da replike stvaritev Bauhausovih profesorjev in 
študentov v muzejski trgovini prodajajo po škandaloznih 
cenah, ki iz predmetov, namenjenih najširši rabi, delajo 
luksuzne trofeje. O luksuzu še to: pot nas je iz Bauhausovega 
arhiva vodila tudi mimo Galeries Lafayette, pregrešno drage 
prodajalne razkošja, ki se, tako kot sredi Pariza, diči tudi 
v središču Berlina. Francozi in Nemci znajo torej odlično 
sodelovati, vsaj na nekaterih področjih …
Še prej smo med pohajanjem zavili v ultramoderni Sony 
center, ki stoji nasproti prostorov Berlinskega filmskega festi-
vala in gosti tudi tukajšnji odlični Muzej filma in televizije. 
Ravno smo na zaslonu nad nami opazili črno-belo obličje 
Marlene Dietrich, ene od neomadeževanih osebnosti iz 
preteklosti, na katere se opira sodobna nemška identiteta, ko 
se je iz lokalov pod veliko kupolo centra zaslišalo huronsko 
vpitje. Takrat sem ugotovil, da se je tekma že začela in da je 
Nemčija kmalu po začetku povedla.
Šli smo naprej in hoja je bila sprva zelo prijetna, saj so 
bile ulice v središču precej manj polne kot navadno, za se-
znanjanje z rezultatom tekme pa je bilo dovolj s pogledom 
ošvrkniti zaslon pred katerim od lokalov ob poti. Mednjo smo 
vrgli pogled tudi na nekaj monumentalno pustih stvaritev 
»arhitekturnega biroja Hitler-Speer«, potem pa smo se znašli 
že zelo blizu bulvarja Unter den Linden, Pod lipami (lipe še 
zdaleč niso pomembne le za Slovence), najpomembnejše 
ulice v mestu. Ta se z enim koncem drži Brandenburških 
vrat, in ker smo bili že tam, smo se odločili, da nekaj pogledov 
privoščimo tudi tem. Predstavljal sem si, da bo to mogoče 
storiti iz daljave, s sredine bulvarja, a so to onemogočila 
prenovitvena dela (Berlin je še vedno veliko gradbišče). Šli 
smo torej po pločniku, med bohotnimi krošnjami lip ugledali 
prvega, pa drugega od čokatih stebrov znanega slavoloka, 
potem pa – kovinska pregrada in ob njej policaji. Spomnili so 
me, da je ob Brandenburških vratih navijaška cona s tistimi 
sto in nekaj tisoč razvnetimi dušami. Mislil sem, da so ograde 
postavljene šele tam, okrog tistih razgretežev, a zadeva je 
očitno precej resnejša, okrog prizorišča so namreč vzpostavili 
tudi polkilometrsko tamponsko območje in noter tujcev 
ne spuščajo, zavračajo pa tudi starejše, družine z mlajšimi 
otroci … Raje si ne predstavljam, do kakšnih patriotskih in 
alkoholnih izbruhov prihaja v tistem kotlu …
Med ostankom naše poti je napetost v vse bolj opustelem 
mestu opazno naraščala. Bil je že drugi polčas, rezultat še 
vedno enak, Francozi so očitno pritiskali za izenačenje. Ko 
med kilometrom hoje skozi sicer živahno velemesto, polno 
pešcev, kolesarjev, a z manj avtomobili, kot bi pričakoval, 
srečaš le nekaj ljudi, je občutek prav tesnoben, stanje se zdi 
nenaravno, preteče. Pred lokali z zasloni so se zagrizeni gle-
dalci odzivali na vsako potezo na igrišču, burno pozdravili 
vsako izbijanje žoge izpred nemških vrat … Smo pa blizu 
»naše« ulice naleteli tudi na čisto drugačen lokal, edinega 
brez zaslona z možički, tekajočimi po zeleni podlagi. V njem 
so sedeli sproščeni ljudje, ki niso želeli biti del nogometne 
norosti, so se pa s tem kar nekoliko izpostavljali – in da so se 
tega zavedali, so kazali zarotniški pogledi, ki so si jih izmenjali 
z nami. Imelo me je, da bi sedel med njih, a družinica se je 
odločila, da bi bilo pred koncem tekme dobro biti za varnimi 
zidovi stanovanja, kar se je izkazalo za trezno presojo, saj je po 
tekmi zunaj izbruhnila prava vojna, s pokanjem vseh kalibrov 
petard in steklenic, tuljenjem, trobljenjem, trobentanjem 
bojnih trobelj in vsem, kar še sodi zraven. Pa ne bivamo v 
kakšnem delavskem predmestju, ampak v predelu, ki deluje 
spodobno svetovljansko in na katerega ulicah je pogosto 
skoraj toliko angleščine kot nemščine. Res pa je, da francosko 
in rusko govoreči – teh pravzaprav ni veliko – govorijo tišje, 
Španci in Italijani pa so glasni kot povsod.
Pogrešam pa temnopolte, v središču mesta jih je zelo 
malo, kar se zdi čudno. Včeraj sem na drugi strani ene od 
širokih ulic opazil osamljeno temnopolto »demonstrantko«. 
Nisem razločil vsega, kar je vpila v angleščini, a mimoidoče 
je kar povprek obtoževala nestrpnosti, rasizma, na čelu pa 
je imela pritrjen neki listek … No, v multikulturnem Kre-
uzbergu, kamor še nisem šel, je prebivalstvo gotovo precej 
bolj mešano in vzdušje manj navijaško. Morda bi se veljalo 
tja zateči do konca prvenstva.
Za spomine, po katerih sprašuješ, pravzaprav nimam 
veliko časa, toliko je novih stvari, ki jim dajem prednost. 
Spomini se v meni sicer budijo na podoben način, kot so se 
tebi v Toskani, ko se znova znajdem nekje, kjer sem že bil, 
tam nekoč pustil košček sebe in še kaj … Bowie je v Berlinu 
trenutno navzoč v obliki multimedijske razstave, na katero 
pa ne bom šel. V alternativno glasbeno sceno Zahodnega 
Berlina (Bowieja imam sicer za malo boljši »srednji tok«) sem 
se nameraval podati takrat, ko sem se sem odpravljal prvič, 
pred mnogimi leti … To je pač nekaj, kar sem v živo zamudil, 
poznal le prek plošč in člankov, a se zaradi tega ne sekiram. 
Bowiejevih suhih nogic pa sem se nagledal že na zadnjem 
Beneškem bienalu, kjer so Britanci v svojem paviljonu pred-
stavili fotoreportažo z ene njegovih zgodnjih turnej.
Se mi zdi, da je tole moje pismo predolgo, pa nisem še niti 
dobro začel … Najbrž bi moral tudi o Berlinu napisati knjigo, 
tako kot sem jo nekoč o Parizu. Velemesto igra name kot 
na čudno, neuglašeno glasbilo, nemogočo mešanico harfe, 
saksofona, električne kitare, bobnov … Toliko gre vame in 
toliko iz mene, da tega ne morem na kratko ubesediti. Tu 
so Käthe Kollwitz, Georg Grosz, revija Der Sturm, Brecht in 
Weil, Café des Westens (ja, tudi Berlin ima in je imel svoje 
znamenite kavarne, eminentno boemo), Kiefer, Beuys, pa 
sodobna umetnost, ki se na telečjih nogah lomi sredi vsega 
tega bogastva zavezujočih tradicij … Potapljam se na dah in 
brez maske, kisika mi še ne zmanjkuje.
Pozdrav iz Berlina,
Vladimir
Dragi Vladimir, 
nastavim ti kljukice, da nanje obesiš svoje spomine in 
reminiscence – morda kakšne z vlaka –, ti pa jo mahneš po 
berlinskih destinacijah?! :)No, bom pa jaz tekla za tabo, saj 
popolna neznanka mi Berlin ni.     
Bauhausov arhiv. Ob mojem edinem obisku Berlina pred 
nekaj leti sva vanj vstopila tudi z možem, nedaleč od stavbe, 
kjer ima sedež CDU, se mi zdi, da stoji. Takole po spominu 
lahko zapišem, da nisem bila preveč presunjena nad videnim, 
sem pač laik, na žalost, pričakovala sem več, nemara neu-
pravičeno. (Teoretično sem se šole Bauhaus dotaknila samo 
pred leti, ko sem se poglabljala v francoski surrealizem in sem 
imela izpit tudi iz drugih avantgardističnih tokov in »izmov« 
20. stoletja po Evropi; deloma prav tako iz ekspresionizma, 
zato poznam revijo Der Sturm, ki jo omenjaš). Mnoge makete 
hiš in stavb, ki sva jih takrat videla, so zanimivo »časne«; ne-
kateri razstavljeni kosi pohištva so me spominjali na prastaro 
babičino jedilnico: očitno so odmevali v njej; kakšen stol bi 
še danes z veseljem vzela s seboj … V nasprotju s tabo sem 
vstopila v »štacuno«, kakor praviš muzejski trgovinici, ni me 
zmotila ali motila, še več: v njej sem skromno zapravljala. 
Za dom si želim čednih kosov iz sveta, ki ga poznam: da ga 
imam nekako ves čas ob sebi; in ker so lepi. Zato v muzejskih 
trgovinicah neredko kaj kupim, resda še najpogosteje knjigo. 
Z njo vedno dobim zgodbo. Pa kaj ni vse okrog nas ena sama 
trgovina? Od nekdaj ni nič drugače, nenehno trgujemo, vsi 
smo na trgu, tudi midva sva.  
Seveda imaš prav, ko se jeziš, da je trgovina moteča, sploh 
kadar ni na pravem mestu ali je je preveč na kupu, če ni 
mere, prave mere. Srednjeveški Assisi v Umbriji, na primer, 
je središče duhovnega romanja k božjemu in vase, je rojstni 
kraj svetega Frančiška, ki je prestiž zavrgel za skromnost, je 
zakladnica sijajne renesančne umetnosti, in vendar asiške 
uličice glasno kličejo k odpiranju debelih denarnic. Najvišje 
se pač rado peča s pritlehnim … Kaj nima tudi vsak božji 
hram blagajne? Celo v magičnem samostanu Eremo Le Celle 
lučaj stran od Cortone, ki je kotiček duhovne globine in 
tišine, so med gluhim zidovjem, koder je ohranjena celica 
svetega Frančiška Asiškega, uredili prodajalno. V njej so 
spominki, nabožne podobice, cenik, zvonec, s katerim se 
da v primeru nakupa priklicati redovnika, in še škatla z 
napisom offerta : molče kliče k darežljivosti, da bi v njej kaj 
zažvenketalo … Brž ko stopiš ven pod milo nebo, pozabiš 
nanjo, saj te blagozvočno objame idilična narava, tako 
zelo milo in skrivnostno te stisne, da si je mogoče precej 
nazorno predstavljati, kako se je Frančišek nekoč pomen-
koval s ptički in drugimi živalmi. V bližini je mostiček, ki 
se pne nad pravljičnim izvirom, iz katerega so se ob času 
našega obiska glasno oglašale žabe. Kakor da so nam nekaj 
dopovedovale, vztrajno in odločno, bogve o čem so kvakale. 
Mogoče celo o kakšni kupčiji … 
Ne slepim se: Toskana je turizem, resda turizem, kjer se 
denar obrača s slogom, nekakšna veleblagovnica je. Marsi-
kje – recimo v San Gimignanu, ki mu pravijo tudi toskanski 
Manhattan – mi je šlo pošteno na živce, ker stoji trgovinica 
ob trgovinici in potem spet butik pa še eden za njim, zgoraj 
in spodaj, povsod ob prastarih kamnitih uličicah in med 
petnajstimi še ohranjenimi stolpi bogatih družin. Kmalu 
spoznaš, da v večini prodajajo bolj ko ne isto: ali domače 
dobrote, ali tekstil, ali usnjene izdelke, ali keramiko. Ker je 
princip isti, so me zelo hitro nehali zanimati tudi odtenki. In 
zato smo hodili predvsem po poteh, ki so nam jih priporočili 
Daniele, Sergio in Rosella. Manj znani Anghiari, na primer, 
nas je prevzel … 
In kakor sem si iz glave dokaj hitro in uspešno izbrisala 
prodajalne, se da v italijanskih srednjeveških ali še starejših 
mestih in vaseh – v Cortoni, Sieni, Arezzu, Monticchiellu 
– brez težav odmisliti tudi vse fičkote, vespe in še druga so-
dobna vozila … in si predstavljati, da živiš več stoletij, morda 
celo tisočletje ali dva pred svojim štetjem. Čas je zanimiv 
pogled, počasi steče hitro naprej, ljudje prihajajo in odhaja-
jo, naselja pa so že davno okamenela in še kar stojijo. Zato 
ne preseneča, da je tudi v besednjaku sodobnih Toskancev 
in Umbrijcev, da ne govorim o Rimljanih, celo Hanibal še 
vedno pred vrati. Hannibal ante portas. Pred katerimi od 
vseh vrat že?!
Pred Galeries Lafayette, ki jih omenjaš, že ne, teh v Italiji 
še ni, čez nekaj let so predvidene za Milano. Morda te bom 
razočarala, a v Sloveniji bi si veliko bolj želela luksuza in 
prestiža, kakor pa da gledam, kdo vse si ceneno mane roke 
v samih središčih naših mest. V resnici so mi všeč družbe, 
v katerih ni malo denarja in je veliko zelo premožnih ljudi. 
Bogokletje, za Slovence? Menda ne misliš tako. Seveda mi 
Ne, Nihče se Nima za le 
povprečNega, Ne bi hotel iN 
Noče biti, a večiNa je veNdarle 
samo povprečNa. Ne more 
biti drugače, saj si meNda Ne 
domišljamo, da smo družba, 
kjer bi morali prevladovati 
geNialci. 
MiMi
 6. avgusta 2014
29
Iz očI v očI
potem pa – kovinska pregrada in ob njej policaji. Spomnili so 
me, da je ob Brandenburških vratih navijaška cona s tistimi 
sto in nekaj tisoč razvnetimi dušami. Mislil sem, da so ograde 
postavljene šele tam, okrog tistih razgretežev, a zadeva je 
očitno precej resnejša, okrog prizorišča so namreč vzpostavili 
tudi polkilometrsko tamponsko območje in noter tujcev 
ne spuščajo, zavračajo pa tudi starejše, družine z mlajšimi 
otroci … Raje si ne predstavljam, do kakšnih patriotskih in 
alkoholnih izbruhov prihaja v tistem kotlu …
Med ostankom naše poti je napetost v vse bolj opustelem 
mestu opazno naraščala. Bil je že drugi polčas, rezultat še 
vedno enak, Francozi so očitno pritiskali za izenačenje. Ko 
med kilometrom hoje skozi sicer živahno velemesto, polno 
pešcev, kolesarjev, a z manj avtomobili, kot bi pričakoval, 
srečaš le nekaj ljudi, je občutek prav tesnoben, stanje se zdi 
nenaravno, preteče. Pred lokali z zasloni so se zagrizeni gle-
dalci odzivali na vsako potezo na igrišču, burno pozdravili 
vsako izbijanje žoge izpred nemških vrat … Smo pa blizu 
»naše« ulice naleteli tudi na čisto drugačen lokal, edinega 
brez zaslona z možički, tekajočimi po zeleni podlagi. V njem 
so sedeli sproščeni ljudje, ki niso želeli biti del nogometne 
norosti, so se pa s tem kar nekoliko izpostavljali – in da so se 
tega zavedali, so kazali zarotniški pogledi, ki so si jih izmenjali 
z nami. Imelo me je, da bi sedel med njih, a družinica se je 
odločila, da bi bilo pred koncem tekme dobro biti za varnimi 
zidovi stanovanja, kar se je izkazalo za trezno presojo, saj je po 
tekmi zunaj izbruhnila prava vojna, s pokanjem vseh kalibrov 
petard in steklenic, tuljenjem, trobljenjem, trobentanjem 
bojnih trobelj in vsem, kar še sodi zraven. Pa ne bivamo v 
kakšnem delavskem predmestju, ampak v predelu, ki deluje 
spodobno svetovljansko in na katerega ulicah je pogosto 
skoraj toliko angleščine kot nemščine. Res pa je, da francosko 
in rusko govoreči – teh pravzaprav ni veliko – govorijo tišje, 
Španci in Italijani pa so glasni kot povsod.
Pogrešam pa temnopolte, v središču mesta jih je zelo 
malo, kar se zdi čudno. Včeraj sem na drugi strani ene od 
širokih ulic opazil osamljeno temnopolto »demonstrantko«. 
Nisem razločil vsega, kar je vpila v angleščini, a mimoidoče 
je kar povprek obtoževala nestrpnosti, rasizma, na čelu pa 
je imela pritrjen neki listek … No, v multikulturnem Kre-
uzbergu, kamor še nisem šel, je prebivalstvo gotovo precej 
bolj mešano in vzdušje manj navijaško. Morda bi se veljalo 
tja zateči do konca prvenstva.
Za spomine, po katerih sprašuješ, pravzaprav nimam 
veliko časa, toliko je novih stvari, ki jim dajem prednost. 
Spomini se v meni sicer budijo na podoben način, kot so se 
tebi v Toskani, ko se znova znajdem nekje, kjer sem že bil, 
tam nekoč pustil košček sebe in še kaj … Bowie je v Berlinu 
trenutno navzoč v obliki multimedijske razstave, na katero 
pa ne bom šel. V alternativno glasbeno sceno Zahodnega 
Berlina (Bowieja imam sicer za malo boljši »srednji tok«) sem 
se nameraval podati takrat, ko sem se sem odpravljal prvič, 
pred mnogimi leti … To je pač nekaj, kar sem v živo zamudil, 
poznal le prek plošč in člankov, a se zaradi tega ne sekiram. 
Bowiejevih suhih nogic pa sem se nagledal že na zadnjem 
Beneškem bienalu, kjer so Britanci v svojem paviljonu pred-
stavili fotoreportažo z ene njegovih zgodnjih turnej.
Se mi zdi, da je tole moje pismo predolgo, pa nisem še niti 
dobro začel … Najbrž bi moral tudi o Berlinu napisati knjigo, 
tako kot sem jo nekoč o Parizu. Velemesto igra name kot 
na čudno, neuglašeno glasbilo, nemogočo mešanico harfe, 
saksofona, električne kitare, bobnov … Toliko gre vame in 
toliko iz mene, da tega ne morem na kratko ubesediti. Tu 
so Käthe Kollwitz, Georg Grosz, revija Der Sturm, Brecht in 
Weil, Café des Westens (ja, tudi Berlin ima in je imel svoje 
znamenite kavarne, eminentno boemo), Kiefer, Beuys, pa 
sodobna umetnost, ki se na telečjih nogah lomi sredi vsega 
tega bogastva zavezujočih tradicij … Potapljam se na dah in 
brez maske, kisika mi še ne zmanjkuje.
Pozdrav iz Berlina,
Vladimir
Dragi Vladimir, 
nastavim ti kljukice, da nanje obesiš svoje spomine in 
reminiscence – morda kakšne z vlaka –, ti pa jo mahneš po 
berlinskih destinacijah?! :)No, bom pa jaz tekla za tabo, saj 
popolna neznanka mi Berlin ni.     
Bauhausov arhiv. Ob mojem edinem obisku Berlina pred 
nekaj leti sva vanj vstopila tudi z možem, nedaleč od stavbe, 
kjer ima sedež CDU, se mi zdi, da stoji. Takole po spominu 
lahko zapišem, da nisem bila preveč presunjena nad videnim, 
sem pač laik, na žalost, pričakovala sem več, nemara neu-
pravičeno. (Teoretično sem se šole Bauhaus dotaknila samo 
pred leti, ko sem se poglabljala v francoski surrealizem in sem 
imela izpit tudi iz drugih avantgardističnih tokov in »izmov« 
20. stoletja po Evropi; deloma prav tako iz ekspresionizma, 
zato poznam revijo Der Sturm, ki jo omenjaš). Mnoge makete 
hiš in stavb, ki sva jih takrat videla, so zanimivo »časne«; ne-
kateri razstavljeni kosi pohištva so me spominjali na prastaro 
babičino jedilnico: očitno so odmevali v njej; kakšen stol bi 
še danes z veseljem vzela s seboj … V nasprotju s tabo sem 
vstopila v »štacuno«, kakor praviš muzejski trgovinici, ni me 
zmotila ali motila, še več: v njej sem skromno zapravljala. 
Za dom si želim čednih kosov iz sveta, ki ga poznam: da ga 
imam nekako ves čas ob sebi; in ker so lepi. Zato v muzejskih 
trgovinicah neredko kaj kupim, resda še najpogosteje knjigo. 
Z njo vedno dobim zgodbo. Pa kaj ni vse okrog nas ena sama 
trgovina? Od nekdaj ni nič drugače, nenehno trgujemo, vsi 
smo na trgu, tudi midva sva.  
Seveda imaš prav, ko se jeziš, da je trgovina moteča, sploh 
kadar ni na pravem mestu ali je je preveč na kupu, če ni 
mere, prave mere. Srednjeveški Assisi v Umbriji, na primer, 
je središče duhovnega romanja k božjemu in vase, je rojstni 
kraj svetega Frančiška, ki je prestiž zavrgel za skromnost, je 
zakladnica sijajne renesančne umetnosti, in vendar asiške 
uličice glasno kličejo k odpiranju debelih denarnic. Najvišje 
se pač rado peča s pritlehnim … Kaj nima tudi vsak božji 
hram blagajne? Celo v magičnem samostanu Eremo Le Celle 
lučaj stran od Cortone, ki je kotiček duhovne globine in 
tišine, so med gluhim zidovjem, koder je ohranjena celica 
svetega Frančiška Asiškega, uredili prodajalno. V njej so 
spominki, nabožne podobice, cenik, zvonec, s katerim se 
da v primeru nakupa priklicati redovnika, in še škatla z 
napisom offerta : molče kliče k darežljivosti, da bi v njej kaj 
zažvenketalo … Brž ko stopiš ven pod milo nebo, pozabiš 
nanjo, saj te blagozvočno objame idilična narava, tako 
zelo milo in skrivnostno te stisne, da si je mogoče precej 
nazorno predstavljati, kako se je Frančišek nekoč pomen-
koval s ptički in drugimi živalmi. V bližini je mostiček, ki 
se pne nad pravljičnim izvirom, iz katerega so se ob času 
našega obiska glasno oglašale žabe. Kakor da so nam nekaj 
dopovedovale, vztrajno in odločno, bogve o čem so kvakale. 
Mogoče celo o kakšni kupčiji … 
Ne slepim se: Toskana je turizem, resda turizem, kjer se 
denar obrača s slogom, nekakšna veleblagovnica je. Marsi-
kje – recimo v San Gimignanu, ki mu pravijo tudi toskanski 
Manhattan – mi je šlo pošteno na živce, ker stoji trgovinica 
ob trgovinici in potem spet butik pa še eden za njim, zgoraj 
in spodaj, povsod ob prastarih kamnitih uličicah in med 
petnajstimi še ohranjenimi stolpi bogatih družin. Kmalu 
spoznaš, da v večini prodajajo bolj ko ne isto: ali domače 
dobrote, ali tekstil, ali usnjene izdelke, ali keramiko. Ker je 
princip isti, so me zelo hitro nehali zanimati tudi odtenki. In 
zato smo hodili predvsem po poteh, ki so nam jih priporočili 
Daniele, Sergio in Rosella. Manj znani Anghiari, na primer, 
nas je prevzel … 
In kakor sem si iz glave dokaj hitro in uspešno izbrisala 
prodajalne, se da v italijanskih srednjeveških ali še starejših 
mestih in vaseh – v Cortoni, Sieni, Arezzu, Monticchiellu 
– brez težav odmisliti tudi vse fičkote, vespe in še druga so-
dobna vozila … in si predstavljati, da živiš več stoletij, morda 
celo tisočletje ali dva pred svojim štetjem. Čas je zanimiv 
pogled, počasi steče hitro naprej, ljudje prihajajo in odhaja-
jo, naselja pa so že davno okamenela in še kar stojijo. Zato 
ne preseneča, da je tudi v besednjaku sodobnih Toskancev 
in Umbrijcev, da ne govorim o Rimljanih, celo Hanibal še 
vedno pred vrati. Hannibal ante portas. Pred katerimi od 
vseh vrat že?!
Pred Galeries Lafayette, ki jih omenjaš, že ne, teh v Italiji 
še ni, čez nekaj let so predvidene za Milano. Morda te bom 
razočarala, a v Sloveniji bi si veliko bolj želela luksuza in 
prestiža, kakor pa da gledam, kdo vse si ceneno mane roke 
v samih središčih naših mest. V resnici so mi všeč družbe, 
v katerih ni malo denarja in je veliko zelo premožnih ljudi. 
Bogokletje, za Slovence? Menda ne misliš tako. Seveda mi 
je jasno, da smo lahko bogati na tisoč in en način, navzven, 
navznoter in bla bla, o bogastvu se da res na dolgo in ši-
roko nakladati. A če ostaneva pri denarju v dobesednem 
pomenu besede: kaj ne živimo pri nas še vedno v utvari, 
da smo vsi enaki in bi zato tudi po novcih morali biti. 
Ni tako, nikoli ni bilo, utopije ni nikjer. Že zato ne, ker 
tudi potrebujemo različne stvari: midva verjetno knjige, 
časopisje, kulturo, pot in še kaj, nekdo drug drag avto ali 
vpadljivo fasado, spet tretji živi po svoje, morda si dela 
kakšno zbirko … In ljudje smo tudi različno spretni, kako 
bi potem lahko bili vsi enako finančno okretni? Pa še pod 
različnimi zvezdami smo rojeni. Ne, denar po definiciji ni 
zlo, čeprav ga v teh časih predvsem demoniziramo ali smo 
vsaj sumničavi, zaslužen pošteno in porabljen modro, je 
gonilo razvoja. Zagotovilo je, da uspešne zgodbe postanejo 
še uspešnejše: zasebne in z njimi (če jih je čim več) tudi 
socialna država. Ali pa se ga tako ali drugače zakocka … 
Da, za denar je nujna družbena zrelost, ne pohlep malega 
človeka. In tudi v tem so si okolja, ki jih midva posvajava 
vsak po svoje, različna. 
Istra, na hrvaški strani, ki jo od blizu opazujem že vse 
življenje, se mi zdi še vedno bolj čriček kakor mravljica. 
Jasno, da je nočem primerjati z Dalmacijo, kajti vedno se je 
treba zgledovati po boljših in zanimivejših, toda Toskana 
in Provansa, s katerimi bi se hoteli rimati Istrani, sta res 
svetlobna leta daleč – drugje. Ni mogoče, da bi se naprezali 
samo nekaj mesecev na leto, potem pa molili, da je možno 
preskočiti tisočletja drugačne kulture in kultiviranosti, tr-
dega dela v turizmu, odkar se je ta pojavil, rokovanja s samo 
svetovno aristokracijo in za povrhu še povsem drugačnih 
genov. A imam rada Istro.
Lepo se imej v Berlinu in napiši knjigo o njem, tako kot 
si literarno začutil Pariz. Z veseljem jo bom prebrala. Še prej 
pojdi v pisani Kreuzberg. Takrat, pred leti, sva se tam fino 
zabavala z možem, pa čeprav ga je bil kolega z nemškega 
vzhoda posvaril, da je četrt nekoliko nepredvidljiva, rekel 
je nevarna. Še najbolj sva se »ustrašila« Jacka Nicholson, ki 
je »sijal« z urbanega grafita. Saj je še tam?
Odštevam dneve dopusta. Sproščenost počasi popušča. 
Čutim popuščanje: v sanje mi že hodijo obrazi iz službe. 
Pozdrav, 
Mimi      
P . S.: Nogomet in jaz. Kot mama desetletnika se vsaj malo 
zanimam tudi za nogometaše, kar moram se, tako kakor se 
vedno znova razveselim svežih risbic, ki nam jih vsak dan 
riše sedemletnica. Njuna strast je moja radost.             
Draga Mimi,
vidim, da si polnokrvna novinarka, tudi ko si na dopustu, 
če nekaj vprašaš ali na kaj namigneš, hočeš tudi odgovor; na 
primer moje spomine, povezane z vlaki. Jaz pa sem človek, 
ki zelo selektivno biva v pokrajinah spominov, daje prednost 
sedanjosti, še posebno na potovanjih, med bivanji v tujini, ko 
sem soočen s toliko novega. Madame de Staël, Francozinja, 
ki je pred dvema stoletjema potovala po Nemčiji in o njej 
pisala, izpostavlja pomen »navdušenja«, ki ga je občutila na 
potovanjih. Nekaj takšnega občutim tudi sam, željo po zano-
snem spoznavanju, povezano s povečano dojemljivostjo za 
vse okrog mene. Spomini so takrat v drugem planu, čeprav 
priznam, nekako vendarle prisotni. Zadnjič sem na cesti 
tako opazil obraz, ki se mi je zdel nejasno znan (v velemestu 
srečaš množico vseh mogočih tipov obrazov). Kar prepričan 
sem, da tistega človeka nisem še nikoli srečal, a hkrati vem, 
da sem nekoč poznal nekoga zelo podobnega, nekoč nekje 
… Nisem se spomnil, kdo bi to bil, in se s tem tudi nisem 
obremenjeval. Nekoč se mi bo tisti obraz že znova prikazal, 
če se pač bo, s pojasnili vred. Pravijo, da se to človeku zgodi 
na stara leta, da spomini kar izplavajo, te kar preplavijo, še 
preveč da jih je. Mene bodo takrat preplavljali tudi tisti z 
vlakov, dogodivščine, prijateljstva, ljubezni, slovesa, ki so 
se godila na njih in ob njih …
V svojem pismu si mi prijazno sledila v Berlin, zato ti 
bom, za skromno povračilo, še jaz v Toskano, v San Gimi-
gnano, kjer sem tudi sam pred leti gledal tiste slikovite 
stolpe. Pri njih me moti edino to, da jih je zgradil napuh, 
saj so z njimi družine dokazovale svojo moč, vsaka je hotela 
imeti najvišjega. Mislim, da so pošteno presegli meje zdrave 
tekmovalnosti.
Strinjam se s teboj, da se ponudba tam ponavlja, in naj 
pridam še svoj primer: v mestecu imajo tudi muzej starih mu-
čilnih pripomočkov, nisem si mogel kaj, da ne bi zavil noter. 
Saj ne pravim, da sem užival, a tudi spoznavanje človeških 
temin sodi k razgledanosti. No, in ko sem pozneje hodil po 
tistih uličicah in s težavo prebavljal videno, sem naletel še 
na dva muzejčka z enako, mučilno ponudbo. Očitno se tam 
držijo preverjenih zadev.
Vidim, da sem te nekoliko zbodel s tisto »štacuno«, a je nisi 
čisto prav razumela. S tem izrazom označujem širši pojav, 
splošno prevlado trgovskega, finančnega interesa, ki zasenči 
vse druge. Proti muzejskim trgovinam nimam nič, sem njihov 
redni obiskovalec, tudi v Bauhausovem arhivu sem kupil 
bogato ilustrirano knjigo, me pa pogreje, ko mi na primer 
stol, ki mi je všeč, ponudijo za ceno petih slovenskih plač. 
Morda je problem v neusklajenosti mojih želja in finančnih 
zmožnosti, trdovratno zakoreninjenih »utopičnih« pogledih 
v meni in dejstvu, da je bil pravzaprav tudi Bauhaus precej 
utopičen, zdaj pa takšne, prav nič utopične cene.
In ko sem ravno pri utopičnosti; v Berlinu je ta vsekakor 
ogrožena, celo na področju umetnosti, ki naj bi bila njeno 
privilegirano zatočišče. »Zlati časi za umetnike«, razglaša 
naslov v tukajšnjem Kunstzeitungu, a članek potem pojasni, 
da so časi zlati predvsem za nove generacije umetnikov, ki 
svojo »utopičnost« brez pomislekov podredijo pragmatizmu. 
Ja, Berlin se mi zdi odlično mesto za mlade pragmatike.
V Kreuzbergu sem bil, še preden sem prejel tvoje pismo, 
dva dni zapored. Se nam je nabralo nekaj neprijetnih dogod-
kov, opažanj z uniformiranci v glavnih vlogah. S paznikom 
v muzeju, na primer, ki je starega Japonca, sprašujočega po 
delih slikarja Vermeerja, kdo ve zakaj pošiljal v Milano, pa 
z njegovim kolegom, ki se je grozeče razkoračil ob črnki, ki 
si je drznila skicirati razstavljeni kip, pa s kontrolorji kart na 
podzemeljski, ki s posebnim veseljem grenijo življe-☛
Foto Veronika n. ŠteFanec
30
Iz očI v očI
 6. avgusta 2014
nje tujim turistom … In potem se jaz grem dobrega angela 
in Japoncu razložim, kje bo našel priljubljenega slikarja, 
in pristopim k risarki, opazujem njeno delo, toliko, da se 
razkoračeni hrust umiri … In nato pridemo v stanovanje 
in hči skozi okno vidi policijski vozili, ki parkirata ravno 
pred hišo, in čez nekaj časa policaji odpeljejo temnopoltega 
mladeniča. Še preden ga potisnejo v avto, pa ta žalostno 
pogleda mojo punco ob oknu, ki jo ob tem pošteno stisne; 
in mene tudi, smo le v mestu, kjer so nekoč takole odvedli 
ogromno ljudi. Je bilo skoraj nujno iti v Kreuzberg, čeprav 
seveda ni noben raj.
Tudi sam sem se tam kar fino imel, namesto nemške-
ga pil italijansko pivo, Jacka Nicholsona nisem srečal. 
Smo pa ob vsem mednarodnem živžavu naleteli tudi na 
precej žalostno in nevarno zadetih osebkov, na enem od 
vogalov so viseli kar v grozdih, in ni bilo ravno prijetno. 
Najbrž so jih (kot alibija) še najbolj veseli nepremični-
narji, ki zadnja leta pospešeno pritiskajo na ta del mesta, 
poskušajo »optimizirati« tamkajšnje nepremičninske 
potenciale in donose, a za to se je treba najprej znebiti 
sedanjih, plačilno manj sposobnih prebivalcev. Zdi se, 
da se sanje o drugačnem življenju, ki so nekoč pognale v 
Kreuzbergu, dokončno iztekajo, sem pa izvedel, da naj bi 
nove poganjale v Friedrichshainu.
Zdaj ko smo se v Berlinu že za silo udomačili, ko imamo že 
svoje najljubše kotičke, ko smo se navadili, da sosed, najbrž 
nogometni navijač, ob jutrih včasih glasno bruha, pa tudi 
na to, da lahko ceste prečkamo skoraj kjerkoli, ne da bi se 
morali bati, da nas bo za to kdo kaznoval, kot se hitro zgodi 
pri nas, sem na plan privlekel tudi svoje knjige. S pomočjo 
njih si bom ustvaril svojo realnost, mešanico med stvarnostjo 
in literarnimi zapisi, povezanimi z Berlinom. Ali tudi ti kdaj 
počneš kaj takega?
Omenjeno Madame de Staël sem bral že pred odhodom, 
knjiga se mi je zdela prevelika za v kovček. Avtorica v njej 
med drugim ugotavlja, da so v Nemčiji »povprečneži ve-
činoma tiho, v družbi pa ne kažejo drugega kot prijazno 
dobrohotnost«. Zadevo sem si zapomnil, saj se mi zdi, da je 
pri nas ravno obratno, da so ravno povprečneži najbolj glasni 
in da nam prav nič prijazno in še manj dobrohotno grenijo 
življenje, saj so se povzpeli že skorajda na vse pomembne 
položaje.
Tukaj bom bral tudi Walterja Benjamina in Alfreda Döbli-
na. Benjaminovega Berlinskega otroštva doma nisem mogel, 
saj je preveč vpeto v konkretno geografijo mesta. Tukaj bo 
šlo gotovo bolje. Döblinovega romana Berlin, Alexanderplatz 
pa še nisem bral zaradi odlične Fassbinderjeve nadaljevanke, 
posnete po njem, po ogledu katere bi težko bral neobremenje-
no. A zdaj sem ta roman le odprl in glej!, že na prvih straneh 
se znajde junak na Rosenthaler Strasse, hodi navzdol po njej, 
po istih ulicah in trgih, kot vsak dan hodim jaz … Ja, ta knjiga 
je zares čakala, da jo vzamem s seboj v Berlin.
Že kmalu po začetku romana položi Francu Biberkopfu 
rdečebradi Jud na srce tole misel: »Ampak glavna stvar na 
človeku so oči in noge. Svet moraš videti in stopiti k njemu.« 
Se strinjaš, ne?
Draga Mimi, to je moje zadnje pismo. Upam, da so obrazi 
iz službe, ki se ti prikazujejo v sanjah, prijazni in da bo pri-
stanek doma mehak. Sam še nekaj časa ostajam v Berlinu, 
še o marsičem se imava za pomeniti in tudi ravsati se bo z 
njim morda še treba. S Francem Biberkopfom ob strani bo 
vse lažje …
Se vidiva v Ljubljani, v Parizu, Berlinu, Toskani … in se 
takrat morda pomeniva še o Sehnsuchtu, nemškem hrepe-
nenju, koprnenju, najbrž podobnemu tistemu, ki ga označuje 
portugalska beseda saudade, ki jo gotovo poznaš.
Vse dobro,
Vladimir
Dragi Vladimir,
dopisovanje je pri koncu, ne bom te več spraševala, ne 
iščem novih odgovorov, ampak le zapiram tvoja zadnja 
poizvedovanja. Pa bi me zanimalo še marsikaj.
Da, spet sem v Ljubljani, v znani delovni rutini, zato je 
vse manj časa za opazovanje, za motrenje obrazov prav 
tako. Lahko prikimam, da rada gledam ljudi, še zlasti na 
tujem – tam je človek prost vsakodnevnega balasta in skrbi –, 
potem pa iščem podobnosti z bitji iz domačega asortimenta. 
Igram se. Igra je zanimiva (in verjetno še marsikomu pri 
srcu), kajti brž se najde kdo, ki je videti podoben znanemu 
obrazu ali spominja nanj, po tipu, če že ne drugače. Včasih 
se mimoidočim zapičim v nos, drugič pregledujem gube na 
čelu, v oči jih ne gledam vedno, z očmi se neznanci, vsaj po 
nekaterih koncih sveta, raje ne stikamo … Očitno je, da mnogi 
igramo to isto igro, tudi sedemletno hčer je zadnjič nedolžno 
zanimalo, kam gledam ljudi, ko stopajo mimo. Sama pravi, 
da jim pregleduje čevlje. Nisem je vprašala, kaj potem počne 
z vsemi temi brezštevilnimi pari: modnimi, zloščenimi, 
umazanimi, pošvedranimi, prevelikimi, premajhnimi; kakor 
ji nisem povedala, kaj delam z nosovi in gubami. Morda pa 
podzavestno še vedno po najstniško lepšam svojega in že 
gladim svoje …
Se s tem vsaj malce tudi mučim? Ali mrcvarim druge? Tako 
krvavo kakor v muzejih mučenja, ki jih omenjaš, prav gotovo 
ne. Pred leti sem zavila v nekega češkega, v Pragi, kjer sem 
nato videla preveč, da bi me srednjeveške mučilne naprave 
zanimale še kdaj. V zbirki človeške sprevrženosti sem se 
sama sebi zazdela perverzna. Sta si trpinčenje in užitek res 
tako in sprijeno blizu? Seveda sta si, vsaka nova vojna je star 
dokaz. Sebe še najbolj uživaje trpinčim takrat, ko, recimo, 
iščem in lovim prave besede, a se popolnoma zavedam, da 
so presahnile. In vendar sedim kakor pribita na stolu, pred 
računalnikom in se glodam, čakam, stokam in cmokam, 
kopljem in se bojujem s sabo, da bi izrazi v vsej obilici končno 
spet pljusknili vame, kakor iz požiralnika. Vedno pridejo, 
enkrat prej, drugič pozneje, včasih potrebujejo le poseben 
odriv, vselej niti ne. Zagotovo uspešno jih spodbudim z 
branjem, torej z besedami, ki so jih zapisali drugi, zgodi se, 
da zadošča časopisni članek ali še bolje: nova stran v knjigi. 
Pipa se odpre, izrazi stečejo … Treba je brati, da bi bilo lažje 
pisati. Pisanje je samotno početje v široki družbi besed.
Zato podobno kot ti ali kakor menih Sveto pismo tudi jaz 
nosim s seboj knjige. Skoraj vedno, ko grem na pot, in kamor 
koli grem, jih vzamem. Primerno izbranim in smiselno pove-
zanim s tistim, kar mi roji po glavi, jim dodajam nove: knjige 
morajo biti moje, hočem svoje. Še v službo redno odnesem 
kakšno, čeprav je potem ne utegnem odpreti in se vedno znova 
pokaže, da ni bilo racionalno. A papirji, prav tako časopisni, 
hodijo zvesto z menoj: v roki ali pod pazduho in še v torbici, 
od doma in spet nazaj, predvsem pa brez zamere, da jih vedno 
pošteno ne premečem. Občutek imam, da njihova navzočnost 
»zaznamuje mojo realnost drugače«, kakor bi jo, če bi naokrog 
hodila praznih rok. Podobno je s pisalom, mora biti v bližini, 
moram ga vrteti med prsti, tudi takrat, ko ga ne potrebujem 
in čeprav resno pišem samo v računalnik …
Vladimir, najino dopisovanje je bilo prekratko, da bi se 
lahko obesila na vse, s čimer si me po svoje izzival. Veliko tem 
je zbežalo mimo, ušle so nama: tudi surrealizem, na primer, 
ki mi je v precejšnjo uteho, pogosto in vedno znova takrat, 
ko se začnem jemati prestrogo resno. V izmučenosti, tudi od 
lastne strogosti in nenasmejanih besed, si zamišljam, kako se 
povabim domov k Bretonu (že davno pokojnemu, kajpada) 
na pariško Rue Fontaine, da bi mu pobrala vse keramične 
kropilnike s sten ... Zato ker je bila njegova zbirka obsežna, 
moja pa komajda nastaja. Ali pa si predstavljam, kako ku-
ham nepomembni škandal: vržem rozine v svečano juho, se 
namenim s psom v opero, z zlatimi drobtinicami posladkam 
kavo in vabim besede na najbolj nemogoče zmenke. Poetične 
sestanke prirejam na magnetnih poljih, tam se besede spet 
znajo smejati, potem pa o njih poročam v svojo modro belež-
ko, ki, jasno, ni orakeljska … »Mimi, literatura je strast,« me 
je, nevednico, pred nedavnim podučil starejši kolega (želel je 
reči: literatura je polje izbrancev) in me, po naše, sklatil tja, 
kamor sodim, v povprečje. Potem me je še nekajkrat lopnil 
po glavi: da bom tiho in bo književni mir. 
Tudi zato bom nekoliko postala pri povprečnosti, ob katero 
se literarno spotikaš v svojem zadnjem pismu, resda prisrč-
no skozi Madame de Staël, ki te je spodbudno pospremila 
v Berlin. Morda ti ne bo prav … Da, lahko si predstavljam, 
kako te sivo povprečje na položajih živcira, a odkar pri nas 
že malone vrabčki čivkajo o negativni selekciji in vladavini 
mediokritete, me – da vsaj malce uničim zabavo – zmeraj 
bolj zanima ta vražja definicija povprečnosti. Ne, nihče se 
nima za le povprečnega, ne bi hotel in noče biti, a večina je 
vendarle samo povprečna. Ne more biti drugače, saj si menda 
ne domišljamo, da smo družba, kjer bi morali prevladovati 
genialci. Sploh pa se zdi, da sta za vrtoglavi vzpon vsakega 
povprečneža vsaj malce kriva tudi nadpovprečnež in še 
podpovprečni kolega: kaj pa sta ga pripustila mimo vseh 
vrat meritokracije! 
Greh je biti povprečen, ambiciozen in častihlepen, udri-
hamo in se naslajamo nad padlimi junaki sivine, medtem 
pa v svojem malem svetu (če je le mogoče) kršimo pravila, 
da bi se prerivali ob koritih, do katerih se nam uspe prebiti. 
Kaj pa če nam sodobni čas transparentnosti samo kaže, kar 
so nam nekoč pridno skrivali: da smo v resnici od nekdaj 
podobno šibki. Premalo stvari se zgodi čez noč, da tudi pov-
prečneži ne bi rastli dlje … Povprečnost je beseda, ki je pri 
nas preveč v obtoku: kot zmerljivka. Morda pa bi nas precej 
bolj od ambicioznega povprečja moralo motiti povprečje, 
ki taca na mestu in je za povrhu povsem zadovoljno s seboj 
in nezahtevno.                        
Saj »saudade« nisi namenoma prihranil za konec? Krasna 
beseda je, kakor je sploh sijajna Portugalska. Pri nas doma 
hrepenimo po njej, sanjarimo, jaz še s posebno mehkobo 
in nostalgijo. Kaj ne bi koprnela, ko pa je Portugalska naša 
lepa družinska zgodba: o bivanju, zanimivem delu, vračanju, 
soncu, prijateljih. Ob kakšni priložnosti ti jo povem.   
Lepo se imej in hvala za izkušnjo,
Mimi            
MadaMe de Staël Med drugiM 
ugotavlja, da So v NeMčiji 
»povprečNeži večiNoMa tiho, v 
družbi pa Ne kažejo drugega 
kot prijazNo dobrohotNoSt«. 
VladiM ir
Foto MIMI PodkrIžnIk
Arheologij A sedAnjosti
Uroš ZUpan
»Ji reče, hči moja, in ko izreče ti besedi, v ton svojega 
glasu ovije vso ljubezen, kar jo premore, ji reče, hči moja, 
vedno moraš gledati z obema očesoma in poslušati z 
obema ušesoma. Ji reče, svet je zelo velik in veliko reči 
lahko zgrešiš, če nisi pozorna. Ji reče, ves čas se dogajajo 
izjemne stvari, neposredno pred nami, vendar imajo 
naše oči nekakšne oblake, ki zastirajo sonce, in če jih ne 
vidimo, kakršne so v resnici, so naša življenja zato bolj 
bedna in revnejša.«
Jon McGregor, Če nihče ne govori o izjemnih stvareh
I
Bili so časi, ko ni bilo zmede in je bil bilo svet mogoče 
nadzorovati, ga imeti na dlani, ga obvladovati. Kajti svet je 
bil pregleden. Ta dva stavka nista čista abstrakcija, nanašata 
se na knjige, ki so se pojavljale v knjigarnah. Kajti bili so 
časi, ko sem imel občutek, da sem nekako na tekočem, 
da si lahko zapomnim naslove in avtorje, tako prevedene 
kot tudi domače, katerih knjige so se znašle v knjigarnah, 
predvsem v eni knjigarni: v Konzorciju.
Slovenija je postajala ali pa je že postala samostojna 
država in v enem letu je izšlo kakšnih 15 domačih roma-
nov in malo več pesniških zbirk in na pamet smo poznali 
imena piscev in tudi večino izdaj večine založb in najbolj 
znani privatni založniki so bili Dušan Cunjak, Lojze Wi-
eser in Jaro Mihelač. In večino (spet večina) teh knjig, 
kar ni zanemarljiv podatek, smo tudi prebrali in se o njih 
pogovarjali. 
Moram reči, da sem se v takšnem svetu počutil precej 
udobno in varno, v svetu, kjer so uredniki delali selek-
cijo, kaj bo izšlo in kaj bo romalo v koš ali pa se vrnilo k 
pošiljatelju, preden so šle knjige v tiskarne in preplavile 
police v knjigarnah in police v knjižnicah, v nasprotju s 
sedanjostjo, ko se primarna selekcija dela šele po izidu, ko 
knjiga že dobi svojo fizično podobo in hkrati z njo skoraj 
tudi status čevlja. 
In ko danes vstopim v Konzorcij in se povzpnem po 
stopnicah in ozrem po policah in mizah, ki se šibijo pod 
težo novih in novih knjig, nimam v sebi več tiste pomirje-
nosti, ravnotežja in zanesljivosti, ampak sem vedno znova 
nemočen, frustriran, da ne rečem odkrito jezen, česar niti 
ne poskušam skriti. Kajti te hiperprodukcije ne morem 
obvladovati, in svet knjig, ki ga imam pred sabo, še zdaleč 
ni več pregleden, in zdi se mi, da bom zaradi te »neskončne 
izbire«, zaradi te obilice naslovov, kaj temeljnega spre-
gledal, izpustil, izgubil. Da bo knjiga, ki ima vse lastnosti 
knjige, v katero se zaljubiš, potonila v temo. Na neznano 
dno. Se skrila in ostala skrita za vse večne čase, se pravi 
za toliko časa, kolikor mi ga je še ostalo, da preberem vse 
tisto ali pa vsaj del tistega, kar je branja vredno. 
Z domačim pisanjem težave sicer obstajajo, a niso tako 
velike. V nebo vpijoče. Knjig je za slovenske razmere sicer 
ogromno (okrog 300 pesniških zbirk, malo več kot 100 
romanov …), a tu v enem letu na površje slej ko prej splava 
(preko horizonta pričakovanja, ki ga gojimo do domačih 
avtorjev, preko ustnega izročila, preko redkih zanesljivih 
recenzentov, če bog da, tudi preko nominacij za nagrade) 
tistih pet, včasih več, včasih pa tudi manj naslovov, ki 
so vredni, da si človek zanje vzame čas in vso potrebno 
pozornost. 
Bistveno večji problem je s prevedenimi knjigami. Po-
zornost, ki jim je namenjena, je manjša. Manjša na vseh 
prej omenjenih ravneh in sitih, ki so »odgovorna«, da 
točno določena knjiga pride do točno določnega bralca. 
Še najbolj se mi zdi, da je zanimanje za prevedene knjige 
pogojeno s kontekstom, kjer so te knjige izšle, z renomejem 
posamičnih zbirk. Recimo: izdaja v Modernih klasikih naj 
bi bila jamstvo za kvaliteto. Obstaja pa še ena možnost za 
srečanje bralca s knjigo, govorim o prevedenih knjigah: 
naključje, ki pa se v nekem vesolju, katerega temeljna 
lastnost je nagnjenost k mitologizaciji, imenuje – čudež, 
ali pa vsaj nekaj, kar si pod to besedo hote ali pa nehote 
predstavljamo.
II
Nekega dopoldneva sem na Erjavčevi (uredništvo revije 
Literatura) poslušal plošče in odpiral knjige, ki so tam v 
različnih predalih in jim je namenjena različna usoda. 
Usoda, merjena v večji ali pa manjši pozornosti. Nekatere 
bodo deležne resnih recenzij, ki naj bi jih napisali resni 
recenzenti, druge malo manj resnih in predvsem krajših re-
cenzij, ki jih bodo napisali pripravniki za resne recenzente, 
spet tretje pa bodo nekaj časa ležale po predalih in potem 
skrivnostno izginile brez vsake sledi, kot da ne bi nikoli 
izšle in poležavale v tistih predalih, v tistih vicah. 
Iskal sem kaj, kar bi bral, kar bi moglo vsaj za kratek čas 
pritegniti mojo pozornost in bi potem na podlagi teh zna-
menj začel resno razmišljati, ali naj vztrajam ali naj knjigo 
odložim in je nikoli več ne odprem ali pa naj nadaljujem v 
upanju, da bom šel s pomočjo teksta na potovanje, ne da 
bi zapustil sobo, kavč, posteljo, naslanjač. Brskal sem in 
odpiral debele in tanke knjige, broširane in tiste s trdimi 
platnicami, prebral odstavek ali dva, se namrdnil, zmajeval 
z glavo, še največkrat pa ostajal čisto brezbrižen in knjige 
spet vračal na njihova mesta. V njihove vice.
Potem pa sem vzel v roke knjigo, ki se je nekako pri-
legala dlani. Knjigo finega formata, a v resnici precej 
neugledno izdajo v svetlorjavi in beli barvi, katere naslov 
in ime avtorja sta bila napisana na roko ali pa sta ta napis 
precej uspešno simulirala. V spodnjem delu naslovnice 
so bile ilustracije fetusa, okna in okenske police in na njej 
lončnice, pa ptice z razprostrtimi krili, še najbolj podobne 
golobu. V knjigarni, v Konzorciju, v tisti množici novih 
in novih naslovov in izdaj, mi knjiga zagotovo nikoli ne 
bi padla v oči in je nikoli ne bi vzel s police, četudi bi bila 
razstavljena na izpostavljenem mestu.
Ne spomnim se, ali sem pogledal tudi na platnice in 
prebral dva kratka odlomka iz recenzij, ki naj bi imela 
dvojno vlogo: pritegniti pozornosti, a hkrati ujeti bral-
ca, da bi postal ne samo bralec, ampak tudi potencialni 
kupec – »Izredno dovršena, močna, ganljiva knjiga, ki jo 
zlahka primerjamo z največjimi« in pa: »s samozavestjo 
in prefinjenostjo beleži rahle čustvene nihaje, ki morejo 
odnose spreminjati s silo potresnih valov […], njegova 
tekoča proza je ravno prav natančna, da bi mogla ustaviti 
čas, raztegniti trenutke in popisati prostore med njimi«. 
Odlomka sta bila iz resnih časopisov, kjer naj bi, vsaj tako 
si predstavljam, pisali resni recenzenti, ne tisti, ki se šele 
pripravljalo, da bi to postali, iz Sunday Timesa in Timesa. 
Ampak v resnici vemo, kako je s temi odlomki iz recenzij 
in kako je s teksti, ki se pišejo za zavihke. 
Avtorju knjige, ki sem jo odprl in začel brati, je bilo ime 
Jon McGregor, in zanj nisem še nikoli slišal, naslov pa je 
bil rahlo zagoneten in si ga je bilo težko zapomniti in je 
malo spominjal na naslove knjig Raymonda Carverja: 
Če nihče ne govori o izjemnih stvareh. Seveda nisem šel 
preverjat in raziskovat, kdo ja avtor, kako je videti, kakšna 
je originalna naslovnica knjige, ki je v Angliji izšla leta 
2002. To sem storil šele takrat, ko me je knjiga resnično 
»potegnila«.
Pri knjigah obstaja trik in s tem trikom tudi čas, reak-
cijski čas bralca, v katerem se začne njegova radovednost 
spreminjati v občudovanje, občudovanje v osuplost, vse 
skupaj pa v trdno in zanesljivo gotovost, da bo vztrajal 
do konca. V vse te občutke pa se neprestano tihotapi 
trepet, se tihotapi še toliko močneje, če je bralec tiste 
vrste bralec, ki obsedeno išče zdrse in napake in to počne 
tako vztrajno, da ga iskanje začne ovirati, mu krasti in 
odtegovati bralski užitek.
Reakcijski čas je različno dolg, in v vsaki knjigi, ki jo 
vzljubimo, zagotovo obstaja točno določeno mesto, trnek, 
ko nas pisatelj in njegovo pisanje ujameta. Si nas prisvojita. 
Je to prvi stavek? Nekaj takšnega kot: »Nekdo je moral 
Josefa K. očrniti, zakaj ne da bi bil storil kaj slabega, so ga 
nekega jutra prijeli.« Ali pa: »Sem v sobi svoje matere.« 
Klasična otvoritev, kot pri šahu? Mogoče, a dvomim, čeprav 
pri okušanju besed in branju veljajo podobna pravila kot 
pri okušanju in pitju vina; ni nam namreč treba popiti 
celega soda, da bi se prikopali do nekega okusa, do vtisa, 
dovolj je, da ga damo malo na jezik, ga požvrkljamo po 
ustih, dovolj je, da popijemo en kozarec.
III
Knjiga, ki sem jo vzel v roke in sklenil, da ji dam prilo-
žnost – mogoče je bilo ravno narobe in je knjiga sklenila, 
da bo dala ona priložnost meni –, se je začela z opisom. Z 
opisom mesta, ki poje: »ponoči, ko se zvok ostreje zarezuje 
po površini reči, ko pesem seže proti nečemu v tebi, poje 
brez besed, večinoma brez besed, a vseeno je to pesem in 
nihče, ki jo sliši, ne bi mogel dvomiti, o čem poje.«
Potem so sledili katalogi podob, in jezik, v katerega so 
se ujele, je dobival pospeške, se dvigoval in spuščal in bil 
zlepljen skupaj z vezniki. Vse skupaj je precej spominjalo 
na poezijo, na plastično in čutno nazorno poezijo, saj je 
bralec dobil občutek, da se lahko vsake opisane stvari, ki 
jo je jezik oblikoval iz zraka, dotakne z mislijo, z očmi, a 
hkrati tudi z rokami, in potem se je to gibanje nenado-
ma prekinilo, zaustavilo. Zaustavilo tudi na oblikovni 
ravni. 
Kar naenkrat ni bilo več masivnih odstavkov, polnih 
podob iz urbanega okolja, ampak praznina, presledek, 
belina: »redek in posvečen mrtev trenutek, ukleščen med 
tiste, ki hodijo pozno spat, in tiste, ki zgodaj vstajajo, tre-
nutek, v katerem se zgodi čudež tišine in vse ustavi.« » To je 
bil premor, v katerem je vredno uživati, saj bo svet kmalu 
postal zapleten.« In potem se je začela počasi uresničevati 
napoved. Svet je dejansko postal zapleten.
Sem se ujel tu, na tem mestu? Mogoče. Ali pa malo 
pozneje, ko sem iz teksta razbral, da gre za čas, ko se zora 
prikrade v zadnji poletni dan. In s tega mesta je sledil neka-
kšen skok, preskoki po dnevu, skok v popoldan, v nekakšno 
zaporedje prizem, ki so sestavljale en sam trenutek, ki bo 
odločilen za razvozlavanje vsebine, za razrešitev, ki nam 
jo bo pisatelj dovršeno odmikal in dovršeno razkrival od 
začetka do konca besedila. 
Se je že tu pokazal in občutil namen, ki se ga je dotaknil 
tisti blurb na platnici, »ustaviti čas, raztegniti trenutke 
in popisati prostore med njimi«? In v tem zaustavljanju 
časa, v tem zamrzovanju trenutkov, v tem hiperrealizmu 
detajlov se je nakazovalo nekaj zloveščega, neki dogodek, 
ki bo zaznamoval tiste, ki so bili zraven, ko se je zgodil. 
Pred očmi bralca so se pojavljali še dodatni stavki, na 
katere bi se moral na vsak način ujeti, če se seveda ni ujel 
že na mestu beline, v konici mirovanja, stavki, kot je tale: 
»In tisti fant s številke osemnajst se je skozi zaustavljeni 
trenutek premikal kot blagoslov.« Sem se ujel na ta stavek? 
Na stavek, ki bralca nagradi s kurjo kožo in ki si ga, ko ga 
prebere, vedno znova ponavlja v mislih?
In potem izvemo, da je to spomin, spomin mlade žen-
ske, ki pripoveduje zgodbo, in da se njeno pripovedovanje 
dogaja s časovne razdalje treh let in nekajstokilometrske 
oddaljenosti. In v knjigi se s tem začneta neprestano mešati 
sedanjost in življenje izpred treh let, ki je kulminiralo v 
dogodku, na katerega se pripravljamo skozi drobne na-
mige, ki so podobni nekakšnemu pršenju. 
Junakinja, ki mogoče sploh ni junakinja, je brez ime-
na. (Pravzaprav je glavni junak odsotni brat, tekač, ki se 
premika skozi zaustavljeni trenutek kot blagoslov, ki s 
svojim početjem nenehnega fotografiranja in shranjeva-
nja stvari na metaforičen način razkriva McGregorjevo 
poetiko, način njegovega pisanja, ki bi se lahko imenoval 
tudi: arheologija sedanjosti.) Od pomembnih oseb v 
knjigi imajo imena zares le tri, ostale so označene po 
tem, na kateri hišni številki živijo v soseski velikih hiš, 
ki so bile zgrajene za lastnike tekstilnih tovarn na koncu 
19. stoletja in so zdaj razbite in razdeljene na manjša 
stanovanja. 
Ženska je noseča in se mora nekako soočiti s tem novim 
stanjem in mora s tem novim stanjem soočiti tudi starše, 
prijateljico. Mora to novo stanje vključiti v svoje življenje. 
In v tem novem stanju spozna Michaela, brata dvojčka 
tistega fanta, ki je bil njen sosed in je pred tremi leti živel 
na številki osemnajst in je bil vanjo zaljubljen.
V spominskih pasažah, ki se osredotočajo na zadnji 
poletni dan, a refleksivno pokrivajo precej večji segment 
časa in prekinjajo to soočanje z novim stanjem, pa se 
pred bralčevimi očmi izrišejo natančni portreti ostalih 
stanovalcev: starejšega para, družine s tremi otroki, mo-
škega z majhno hčerko, ki je ženo izgubil v požaru, ☛
 6. avgusta 2014
31
esej
32
KritiK a
 6. avgusta 2014
fanta, ki si je kupil nov avto, moškega, ki prisega na red 
in čistočo in se odloči, da bo z elastiko skočil z žerjava in 
s tem nehote, v nekakšnem prepletu naključij in usode, 
povzročil tragedijo … 
Ves čas se pripravljamo na kulminacijo, na zlovešče 
spoznanje, na tragedijo, in to počasno stopnjevanje se 
odvija na obeh ravneh; na ravni, ki opisuje preteklost, in 
na ravni, ki opisuje sedanjost (tu kulminacija ni tragična, 
ampak odrešitvena, saj svet nekako vrača v ravnotežje), 
vendar pa tragedija ni samo tam, kjer jo pričakujemo in 
slutimo in kamor smo vodeni, ampak pisatelj v nekakšnem 
obratu, malo pred odprtim koncem, ko se ponovijo stavki 
z začetka knjige, to tragedijo razširi in bralcu pravzaprav 
izda, zakaj je Michael poiskal pripovedovalko in zakaj se 
v njegov govor tako pogosto mešajo skrivnosti, premolki 
in tišine.
IV
David Foster Wallace je leta 1987 v eseju Fikcijske priho-
dnosti in generacija vpadljivo mladih zapisal, da so se časti-
tljive tradicije stradanja in vajeništva, ki so se povezovale 
z usodo pisateljskega poklica in bile v veljavi v prejšnjih 
časih, postavile in obrnile na glavo, kajti bližina piscev 
lastni puberteti kar naenkrat ni bila več pomanjkljivost, 
ampak se jo je začelo dojemati kot prednost. To njegovo 
formulacijo sem uporabil, ko sem pisal o generacijskih 
romanih, ki so izšli v osemdesetih letih, a sem se nanjo 
ponovno spomnil, ko sem šel na splet iskat podatke in 
»skrivnosti«, ki bi jih lahko izvedel o Jonu McGregorju, 
avtorju knjige, ki me je tako »potegnila«. In res sem, ob 
podatkih, da se je rodil leta 1976 na Bermudih, da piše 
kratke zgodbe in romane in živi v Nottinghamu, našel 
nekaj, kar me je dobesedno osupnilo. 
Ko je McGregor pisal to knjigo, je imel verjetno 25 let 
ali pa še manj. Zraven je seveda stal podatek, da je bil v 
zgodovini podeljevanja Bookerjeve nagrade ravno on 
najmlajši pisatelj, ki se mu je uspelo »prebiti« na širšo 
listo nominirancev. Po navadi ljudje pri tej starosti pišejo 
»mladinske romane«, kar je nekako razumljivo, saj sta 
jim ta milje in to stanje duha najbližja, poznajo ju iz prve 
roke, ker ju živijo. Če se ne motim, je Peter Handke nekoč 
rekel, da mora biti romanopisec, če hoče napisati dober 
roman, star vsaj štirideset let, kar naj bi nekako pomenilo, 
da se mu je v življenju že kaj zgodilo. To verjetno drži, če-
prav obstaja v zgodovini književnosti kopica primerov, ki 
spoznanje negirajo, med njimi tudi sam Handke s svojim 
romanom Kratko pismo, dolgo slovo ali pa Thomas Mann 
z Buddenbrookovimi. 
McGregor nima teh težav. Seveda gre v knjigi pretežno 
za svet mladih ljudi, a obstajajo tudi deli, ko govorijo o 
otrocih in njihovem doživljanju sveta, o ljudeh v zreli dobi, 
ali pa tistih, ki se spuščajo, o starcih. In v vseh teh različnih 
starostnih miljejih se pisatelj znajde enako dobro, tako 
dobro, kot bi šlo za njegove izkušnje in bi opisano doživel 
in izkusil na lastni koži. Pri takšnih stvareh je izkušnja 
seveda pomembnejša od domišljije. In če stopim še korak 
dalje – nobena domišljija si ne more izmisliti tistega, kar 
si lahko izmisli življenje.
Podobno različnost srečamo tudi na tehnični ravni, na 
ravni uporabe jezika. (Prevod Alenke Ropret se bere gladko 
in tekoče in fino deluje v slovenščini.) Jezik v romanu je 
večino časa, sploh pa pri čisto določenih opisih, recimo 
opisih mesta ali pa naravnih pojavov, izrazito poetičen, 
da ne rečem sublimen, a v nekaterih drugih delih knjige 
spremeni svojo naravo (v prizoru s prometno nesrečo), po-
stane tehničen, kar je verjetno edino mogoče in ustrezno, 
in s to transformacijo prizoru samo doda neko suspenzično 
dimenzijo, saj z uporabo tehničnega besednjaka vstopamo 
v prostor in življenje stvari, s katerimi sicer upravljamo, a 
imajo vseeno neko svoje obnašanje in se zaradi različnih 
vzrokov in naključij našemu upravljanju izmikajo. In to 
dostikrat privede do tragičnih posledic.
Ali lahko McGregorjevo pisanje v knjigi Če nihče ne 
govori o izjemnih stvareh primerjamo z največjimi, kot 
piše v blurbu? Katera so sploh njihova imena? Se imenu-
jejo James, Virginia, George, Larry …? Ali je mogoče nekaj 
proglasiti za veliko, če do tega ni vzpostavljena resnična 
časovna razdalja? Mar ni predvsem in ravno čas tisti, ki 
izpira in na koncu pokaže, ali je na njegovem situ ostalo 
kakšno zlato zrno? Kaj lahko povem o McGregorjevi knjigi? 
Zagotovo lahko rečem, da je zelo dobra in da je izjemno 
dobro napisana. In že samo dejstvo, da je tako, ji obljublja 
neko možnost trajanja, pa čeprav gre pri trajanju vedno, 
kot je napisala Luise Glück, za razkorak med sanjami in 
dokazi. 
V
Ko bom ponovno prišel v Konzorcij, bo tam spet precej 
knjig, ki so jih dobili od mojega zadnjega obiska, in ver-
jetno bo Majda Kne ravno v tistem trenutku mimo pulta 
porivala voziček z novimi knjigami. Dvomim, da bom 
tiste, ki so šele prispele, gledal in jih jemal v roke in jih 
odpiral in se šel pokuševalca besed in stavkov, kajti moji 
računi s preteklostjo in klasičnimi deli še zdaleč niso 
poravnani. A nekako me bo, po izkušnji z McGregorjem, 
verjetno obletavala misel, da je med njimi tudi kakšen 
zaklad in da ta zaklad ne bo šel mimo mene, ampak mi 
bo po nekem čudežu prišel v roke in me priklenil nase in 
me očaral in razveselil. ¾
Knjiga …
»Ni še zares, zares.«
Anja Golob: Vesa v zgibi. Mladinska knjiga (Zbirka 
Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2013, 71 str., 24,94 €
Druga pesniška zbirka Anje Golob je v primerjavi z 
avtoričinim odmevnim prvencem V roki bolj homogena 
in dramaturško domišljena. Nenavaden naslov po telova-
dni vaji vzdrževanja ravnotežja na drogu povzema osišče 
zbirke in stanje subjekta v njej – gre namreč za »lovljenje 
ravnotežja« med različnimi danostmi – med družbo in 
intimo, telesno in duhovno sfero, čutnostjo in čustvi, 
hrupom in tišino, dinamiko in statiko.  
Uvodna pesem »Še« kot poetološki moto najnatanč-
neje ponazarja zlitje vsebine in oblike na način carmen 
figuratum in opredeli avtoričino poetiko kot poetiko 
»koincidence«: »Vse / visi / na / tankem / lasu / možnosti 
/ koincidence / Je / nujnost / kar / me / žene / je / moč / 
je / strahopetnost«. Ponavljajoča se verza »vse / visi« pa 
se zlijeta v za-ključno poanto: »da vsaj to nizanje preide 
samo vase v smisel še / še / še«.
Pogost avtoričin slogovno-vsebinski prijem je zasuk 
perspektive (»toda kaj je z drogom?«), ki meri na uka-
lupljenost družbe in njena nesmiselna pravila, s tem pa 
razgalja družbene stereotipe, čeprav subtilno le stremi k 
pripadnosti ali vsaj sprejetosti v svoji drugačnosti in/ali 
drugosti: » Ta absolutna neznosnost nenehnega / izenače-
vanja, ta absurdna potreba dvojega, vsaj po nečem soditi 
v isto, pripadati.« Vaja na drogu je ne nazadnje vaja v 
psihofizični vzdržljivosti – in, »kaj drugega je življenje?«, 
ki se najbolj konkretno razkriva v posameznikovem (ču-
stvenem) odnosu do okolice in lastnega jaza. 
Poezija Anje Golob pa še zdaleč ni mukotrpno znojenje 
na telovadnem orodju, temveč domala očarljiva poezija 
življenjskih srečic, ki se skrivajo v drobnih rečeh, dotikih, 
srečanjih in malih smrtih, začinjenih z dobro mero (samo)
ironije ter prežetih z (otroškim) motrenjem in čudenjem 
nad svetom, ki v svojem najbolj sentimentalnem zasuku 
vliva upanje: »Vse stoji, / v drobnem hipu / za droben hip / 
deček droban / simetrija ziblje / celo neskončno / veso-
lje – // no, to je Sreča.« Ne nazadnje up, četudi z ironično 
distanco, preveva govorkino željo po branosti, po nekem 
idealnem, a na način »južnega otoka« obstoječem bralcu.  
Pesniški subjekt je predvsem pretočna, metamorfozna 
identiteta, razdvojena zavest, ki premore tako člove-
ško kot tudi animalično in celo androgino plat. Takšna 
identiteta pa »živi v zarezi in iz zareze« in je zato vselej v 
precepu med zunanjim, aktivnim, glasnim življenjem in 
sestopom vase, v tišino in osamo: » Tako vstopamo vase, / 
srečna, pozabljiva bitja brez dežnika, / in zadržujemo dan, 
mesec, leto, ta čas / za trenutek, da bi mogli slišati, kako 
tiho, tiho škreblja po stenah tam zunaj / bučna, prebuč-
na samota.« Poezija Anje Golob pogosto »obravnava« 
vprašanje istovetnosti in zamenljivosti, kar se izraža tudi 
na strukturno-slogovni ravni, v antitetičnih metaforah in 
kontrastiranju nasprotij, hkrati pa zaobjema vse pomen-
ske kategorije pojma identitete: identiteto kot samopodo-
bo, kot kompleks lastnosti, ki jih posamezniku pripisujejo 
drugi (v pesmih, ki upesnjujejo medčloveške odnose), in 
identiteto kot značilnost družbenih sistemov, tj. kolektiv-
no identiteto, ki preseva skozi družbenokritične pesmi. 
Slednje tematizirajo deziluzorno družbenopolitično in 
socialno situacijo – od splošnega družbenega podcenje-
vanja umetnika in umetnosti do patriarhalnosti sodobne 
družbe.  
Če družbena realnost posameznika pušča v »škrbini 
zraka« razdvojenega od sebe in sveta, se zdi, da se zmore 
ta razpoka vsaj utopično sklopiti in zaceliti (zgolj) v 
ljubezni, tako erotični kot do soljudi, ki je je v poeziji Anje 
Golob na pretek. Kajti mi, »ki ljubimo«, »mi smo ta brv, ki 
stika, kar se ljubi, s tem, ki ljubi«, in mi, ki ljubimo, smo 
hkrati telovadci na drogu in drog sam. Zbirka izzveni 
v »Koncertu debele gospe«, močni, emocionalno nabiti 
pesmi, polni črnega humorja, ki bralca, tega novčiča 
med drobižem, postavi na veliko prizorišče odtekajočega 
življenja, poligona neznatnih dobitkov in obilnih porazov. 
A še pred odločitvijo za nakup štrika pride tisti odrešilni, 
dramaturško spretni in obetavni »toda dokler«: »[D]okler 
v najbolj oddaljenem kotu dvorišča pred vrtcem še stoji / 
tih, vase zazrt otrok, ki s palico ali ročajem lopatke / skoz 
špranjo ograje z resno / zavzetostjo beza v prst tam zunaj, 
na drugi strani, / dotlej smo varni. Ni še zares, zares.«
Pesniška zbirka Vesa v zgibi preteče vse lege, od di-
namičnega nizanja stvarnosti (v zaklinjevalnem tonu z 
geminacijami, paralelizmi, refreni itn.) do kontemplativ-
ne statičnosti v negibnosti in tišini, od nežno-intimnega 
izpovednega sloga do humorne ironizacije, in se tako 
izmika enoznačnim opredelitvam. Zagotovo pa gre za 
avtentično poezijo, ki se bralca s svojo iskrenostjo dotakne 
do bolečine, in za verze, ki ostanejo (v spominu), ko je 
akt branja že zdavnaj zaključen. En sam verz seveda še ne 
naredi dobre poezije, a vendarle lahko na enem samem 
verzu posamezna pesem pade ali uspe, slednjih pa pri Anji 
Golob ne manjka. 
P . S.: In, oprostite sentimentu, ne nazadnje je dobro 
slišati, da še ni zares, zares.
Tanja Petrič
Knjiga …
Kdo naj vendar pride domov?
Andrej E. Skubic: Samo pridi domov. Založba 
Modrijan, Ljubljana 2014, 268 str., 24,80 €
Eksistencialna tesnoba ne izbira svojih žrtev. Ugled, 
denar ali trenutna sreča ji nikoli ne bodo prekrižali načr-
tov, na posameznike, ki imajo vse ali nimajo ničesar, lega 
v enakem tempu in z enako lahkoto. V takšno spoznanje 
se ovija novi Skubičev roman Samo pridi domov. Osre-
dnji konflikt romana s hrepenečim naslovom je konflikt 
med posameznikom in skupnostjo ter posameznikom in 
družino; ker pa je takšen antagonizem tisto, kar v romanu 
pogosto srečujemo (ker je to ne nazadnje njegova razloče-
valna lastnost), ga Skubic poglobi še z vprašanji avtentič-
nosti, pripadnosti in ljubezni.
Pripovedovalec in glavni protagonist, Skubičeva sodob-
na verzija brodnika čez Stiks, je odvetnik Leon Berden, 
ki ima privlačno, uspešno in samosvojo ženo ter razigra-
no deklico z imenom – in izbira imena je tu morda tudi 
posmeh tipiki slovenskih sodobnih družin, ki se na vse 
kriplje trudijo biti sodobne – Naomi. Ne samo nenavadno 
hčerino ime, temveč tudi širši milje protagonistov, vzhaja-
joče tajkunske zgodbe, korupcija, novinarski amaterizem, 
če ne celo diletantizem, prikrivanje, laži, skrb za status in 
prevare, vse nas lahko prehitro zavede v sklep, da je Samo 
pridi domov roman na ključ, ki pregleduje podpodje zgolj 
slovenske kulturne in politične, pa tudi intimne stavbe. 
To k sreči ni tako, še vedno imamo opraviti z razplastenim 
delom, ne s kroniko nekega zgodovinskega trenutka mile 
domovine.
Leon nam o tem, kako je razkril sporne načrte po-
membnega klienta odvetniške družbe, ki ga je, nadarje-
nega in delavnega zaposlenega, imenovala za partnerja, 
poroča zlagoma, vizir vseskozi nastavlja tako, da do konca 
romana pravzaprav ne vemo, kaj vse se je odvijalo do 
spektakularne tiskovne konference, zaradi katere se mora 
Berden naposled zagovarjati na sodišču. Celoto sestavlja 
skozi več optik, ki vselej vsebujejo odnos – bodisi odnos 
do nekoliko zoprnega starajočega se očeta, odnos do 
avantgardne tašče, do zvedave male punčke, šefa odvetni-
ške firme, ljubljene žene Agnes in želene ljubice Agnes. Da 
obe ženski Leonovega življenja nosita isto ime, je na eni 
strani učinkovito metaforično sredstvo, ki delo oskrbuje 
z nekaj času primernega identitetnega razcepa (ki utegne 
zmesti tudi bralca!), po drugi strani pa nakazuje na Leono-
vo hrepenenje po magičnem biti-z-nekom. Biti z nekom 
in nekomu pripadati, možnost vezi in možnost zveze 
predhaja vsebino razmerja, Agnes je vedno lahko neka 
druga Agnes, važno je, da nekdo vendarle lahko pride 
domov.
Leonu zaradi profesionalnega posega zastaneta tako 
poklicni kot intimni razvoj, zato z njim sprva ni težko 
sočustvovati. Pripoveduje o krivcih in zlobi in ignoranci 
drugih ljudi, v tem, kako razume svoje lastne okoliščine, 
se zdi izjemno pronicljiv, v tej pronicljivosti pa neinhi-
biran. Toda Skubičeva spretnost prikazovanja (show) je 
tu sijajna, saj nam Leon skozi vse zamolčano in prikrito 
vseeno odstre svoje lastno dno ali, bolje, resnico svoje 
nekonsistence; tu nam Skubic poroča o zagonetki istove-
tnosti (le kako se lahko zanesemo na to, kar mi sami vemo 
o nas samih, če pa ne vidimo daleč), dilemi pristnosti (je 
Leon bolj Leon, kadar je z Agnes, ali, kadar je z Agnes?) 
in o vseživljenjskem projektu osebne odgovornosti (če ne 
prepoznaš svojega zdrsa, se potem resnično ni zgodil?) ali, 
na kratko, zanima ga, h komu se vrnemo, ko se vrnemo (k 
sebi) domov.
Skubičev roman je roman dialoga in pretanjenega 
fokusa. Pripoved se med nevralgičnimi točkami suče 
oprezno, s prizorom pogosto začne in medias res ali pa 
ga konča brez sklepa, kar gradi kriminalnemu romanu 
sorodno napetost in berljivost. Obenem je govorica 
povsem Leonova – če ne bi bilo tako, potem Skubica ne 
bi imenovali mojster identifikacije; gre za besedni zaklad 
urbanega, izobraženega moškega srednjih let, ki se mu 
mudi stvari ubesediti na način, kakor stojijo. Ključna opre-
ma Leonove govorice je metonimija, nikakor metafora, 
kar je glede na to, v kako tesni službi metafore je njegovo 
življenje, pravzaprav čudovit paradoks. Skubicu je s Samo 
pridi domov uspelo priti tja, kamor Leonu ni: do avtentič-
nega dejanja. 
Ana Schnabl
Knjiga …
Dvoživke s presečišč 
Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat. 
Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 159 str., 22,95 €
Na brutalni kulisi uboja in odiranja majhnega belega 
kozlička se riše zgodba o okrutni, avtoritarni očetovski 
figuri in sinu, migrantu, ki si poskuša v obljubljeni deželi 
– Sloveniji – izgraditi drugačno, svetlejšo prihodnost. 
Očitno problematičen odnos do avtoritete, ki ga ne zmore 
preseči, ga zaznamuje dvojno; na osebni ravni v intimnem 
odnosu s starši, pa tudi v družbenem – lažje prenosljivem, 
splošnejšem – smislu; protagonist ne more najti svojega 
mesta v svetu, pripravljen je na večno podrejeno vlogo, na 
nenehno zaničevanje – ne pripada niti slovenskemu niti 
rodnemu, srbskemu narodu, oboji ga ponižujejo, sam pa 
dopušča, da mu zadajajo psihične bolečine. Podrobni, sko-
rajda naturalistični opisi klanja so odlična kulisa tudi zato, 
ker so koline motiv, ki se znajde več kot le na presečišču 
obeh kultur; so značilne za »ta« in »oni« svet, so muč-
ni povezovalni člen, ki na stičišče dobesedno postavlja 
mučenje, pritiske in zadajanje travm tistim, ki so se v tem 
presečišču znašli. 
Prav v slednjem – presečišču bolečine, v katerem se 
stakneta obe kulturi, pa je tudi razrešitev naslova zbirke 
Dvoživke umirajo dvakrat. Tisti, ki so ujeti med »nekoč« 
in »danes«, med »tam« in »tukaj«, in na katere izvajajo 
pritisk z obeh strani, ker niso ne »njihovi« ne »naši«, ker 
so nevidni ali pa – bolje – izbrisani. So dvoživke, ki se 
ne najdejo ne »doli« ne »v beli Ljubljani« in ki umirajo 
dvakrat, ko so zavrnjeni tako »na rodni grudi« kot tudi v 
»obljubljeni deželi«.
Obravnavane tematike tujstva ter priseljevanja, pred-
vsem iz držav nekdanje Jugoslavije, so v sodobni slovenski 
prozi precej popularne – od Vojnovićevega romana Čefurji 
raus! dalje se zdi, da so nas te teme skorajda preplavile. 
Podobna vprašanja se denimo zastavljajo še v enem od 
kratkoproznih prvencev, ki so izšli v zadnjem letu, in sicer 
v zbirki V imenu očeta Dijane Matković, ki se prav tako 
kot Knežević loteva motivov, kot so avtoritarni (srbski) 
oče, patriarhat, izseljenstvo oziroma priseljenstvo. 
Kar je pri Kneževiću morda zanimivo v tem kontekstu, 
je prav ta uvrščenost na mejo, na stičišče, s čimer kratke 
zgodbe (morda nekoliko paradoksalno) pridobijo na uni-
verzalnosti. Kneževićevi junaki niso trdno vpeti v noben 
prostor – prav to je njihovo veliko breme –, obloženi 
so s težo preteklosti, s težo sedanjosti, z nostalgijo in še 
neuresničeno (a vendar živo) željo po boljšem življenju 
in pomiritvi. S to neuvrščenostjo Knežević na eni strani 
vzpostavlja dialog s tematiko izbrisanih, kot subtilno kuli-
so nastavlja balkanske vojne, hkrati pa je to ozadje dovolj 
nejasno, da bi se zgodbe lahko dogajale tudi marsikje 
drugje na svetu in bile umeščene v druge zgodovinske in 
kulturne prostore. S tem so odprte navzven, sporočilnost 
pa se s prehodom v drug kulturni prostor ne izgubi. 
Ta očitna prednost pa je morda lahko v nekaterih 
primerih tudi slabost – tu in tam so zgodbe premalo trdno 
umeščene v širši zgodovinski kontekst in se zdi, da jim 
popularnost izpostavljenih tematik morda prinaša preve-
liko uslugo oziroma bi zgodbam, v kolikor bi jim odvzeli 
ključ branja, značilen za naš kulturni prostor, odvzeli tudi 
določeno mero pomena. 
Vse zgodbe namreč nimajo tako trdnega, večpomenske-
ga ozadja, kakor v uvodu povzeta zgodba Miki ali šepavec 
na kolinah, temveč se gibljejo po polju predvidljivega in 
preverjenega »novega socialnega realizma«. Prinašajo 
sicer ganljive, vendar že slišane ali nekoliko patetične 
pripovedi o »malem človeku«, ki bi se lahko zgodile 
kjerkoli, kadarkoli, komurkoli. Črpajo predvsem iz bogate 
zakladnice »nesrečnih družin« in družinskih odnosov ter 
ne ponujajo veliko novega. Srečamo se z avtoritarnim, 
zatiralskim očetom in upornim sinom, zapuščeno mater-
jo, arogantnim izseljencem v deželo novih priložnosti, z 
usodno žensko, zavrženim otrokom, revnim delavcem, ki 
prestaja družinsko tragedijo ipd.
Gotovo je to nekolikšna hiba zbirke, ki je sicer slogovno 
tekoča, prijetno berljiva in ima nevsiljivo, a vendar jasno 
prepoznavno konceptualno povezanost, prinaša pa nekaj 
več svežine Kneževićevo menjavanje fokalizatorjev in 
tipov pripovedovalca; pogosto je uporabljen celo drugoo-
sebni pripovedovalec, fabule pa se razkrivajo na raznovr-
 6. avgusta 2014
33
KritiK a
do bolečine, in za verze, ki ostanejo (v spominu), ko je 
akt branja že zdavnaj zaključen. En sam verz seveda še ne 
naredi dobre poezije, a vendarle lahko na enem samem 
verzu posamezna pesem pade ali uspe, slednjih pa pri Anji 
Golob ne manjka. 
P . S.: In, oprostite sentimentu, ne nazadnje je dobro 
slišati, da še ni zares, zares.
Tanja Petrič
Knjiga …
Kdo naj vendar pride domov?
Andrej E. Skubic: Samo pridi domov. Založba 
Modrijan, Ljubljana 2014, 268 str., 24,80 €
Eksistencialna tesnoba ne izbira svojih žrtev. Ugled, 
denar ali trenutna sreča ji nikoli ne bodo prekrižali načr-
tov, na posameznike, ki imajo vse ali nimajo ničesar, lega 
v enakem tempu in z enako lahkoto. V takšno spoznanje 
se ovija novi Skubičev roman Samo pridi domov. Osre-
dnji konflikt romana s hrepenečim naslovom je konflikt 
med posameznikom in skupnostjo ter posameznikom in 
družino; ker pa je takšen antagonizem tisto, kar v romanu 
pogosto srečujemo (ker je to ne nazadnje njegova razloče-
valna lastnost), ga Skubic poglobi še z vprašanji avtentič-
nosti, pripadnosti in ljubezni.
Pripovedovalec in glavni protagonist, Skubičeva sodob-
na verzija brodnika čez Stiks, je odvetnik Leon Berden, 
ki ima privlačno, uspešno in samosvojo ženo ter razigra-
no deklico z imenom – in izbira imena je tu morda tudi 
posmeh tipiki slovenskih sodobnih družin, ki se na vse 
kriplje trudijo biti sodobne – Naomi. Ne samo nenavadno 
hčerino ime, temveč tudi širši milje protagonistov, vzhaja-
joče tajkunske zgodbe, korupcija, novinarski amaterizem, 
če ne celo diletantizem, prikrivanje, laži, skrb za status in 
prevare, vse nas lahko prehitro zavede v sklep, da je Samo 
pridi domov roman na ključ, ki pregleduje podpodje zgolj 
slovenske kulturne in politične, pa tudi intimne stavbe. 
To k sreči ni tako, še vedno imamo opraviti z razplastenim 
delom, ne s kroniko nekega zgodovinskega trenutka mile 
domovine.
Leon nam o tem, kako je razkril sporne načrte po-
membnega klienta odvetniške družbe, ki ga je, nadarje-
nega in delavnega zaposlenega, imenovala za partnerja, 
poroča zlagoma, vizir vseskozi nastavlja tako, da do konca 
romana pravzaprav ne vemo, kaj vse se je odvijalo do 
spektakularne tiskovne konference, zaradi katere se mora 
Berden naposled zagovarjati na sodišču. Celoto sestavlja 
skozi več optik, ki vselej vsebujejo odnos – bodisi odnos 
do nekoliko zoprnega starajočega se očeta, odnos do 
avantgardne tašče, do zvedave male punčke, šefa odvetni-
ške firme, ljubljene žene Agnes in želene ljubice Agnes. Da 
obe ženski Leonovega življenja nosita isto ime, je na eni 
strani učinkovito metaforično sredstvo, ki delo oskrbuje 
z nekaj času primernega identitetnega razcepa (ki utegne 
zmesti tudi bralca!), po drugi strani pa nakazuje na Leono-
vo hrepenenje po magičnem biti-z-nekom. Biti z nekom 
in nekomu pripadati, možnost vezi in možnost zveze 
predhaja vsebino razmerja, Agnes je vedno lahko neka 
druga Agnes, važno je, da nekdo vendarle lahko pride 
domov.
Leonu zaradi profesionalnega posega zastaneta tako 
poklicni kot intimni razvoj, zato z njim sprva ni težko 
sočustvovati. Pripoveduje o krivcih in zlobi in ignoranci 
drugih ljudi, v tem, kako razume svoje lastne okoliščine, 
se zdi izjemno pronicljiv, v tej pronicljivosti pa neinhi-
biran. Toda Skubičeva spretnost prikazovanja (show) je 
tu sijajna, saj nam Leon skozi vse zamolčano in prikrito 
vseeno odstre svoje lastno dno ali, bolje, resnico svoje 
nekonsistence; tu nam Skubic poroča o zagonetki istove-
tnosti (le kako se lahko zanesemo na to, kar mi sami vemo 
o nas samih, če pa ne vidimo daleč), dilemi pristnosti (je 
Leon bolj Leon, kadar je z Agnes, ali, kadar je z Agnes?) 
in o vseživljenjskem projektu osebne odgovornosti (če ne 
prepoznaš svojega zdrsa, se potem resnično ni zgodil?) ali, 
na kratko, zanima ga, h komu se vrnemo, ko se vrnemo (k 
sebi) domov.
Skubičev roman je roman dialoga in pretanjenega 
fokusa. Pripoved se med nevralgičnimi točkami suče 
oprezno, s prizorom pogosto začne in medias res ali pa 
ga konča brez sklepa, kar gradi kriminalnemu romanu 
sorodno napetost in berljivost. Obenem je govorica 
povsem Leonova – če ne bi bilo tako, potem Skubica ne 
bi imenovali mojster identifikacije; gre za besedni zaklad 
urbanega, izobraženega moškega srednjih let, ki se mu 
mudi stvari ubesediti na način, kakor stojijo. Ključna opre-
ma Leonove govorice je metonimija, nikakor metafora, 
kar je glede na to, v kako tesni službi metafore je njegovo 
življenje, pravzaprav čudovit paradoks. Skubicu je s Samo 
pridi domov uspelo priti tja, kamor Leonu ni: do avtentič-
nega dejanja. 
Ana Schnabl
Knjiga …
Dvoživke s presečišč 
Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat. 
Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 159 str., 22,95 €
Na brutalni kulisi uboja in odiranja majhnega belega 
kozlička se riše zgodba o okrutni, avtoritarni očetovski 
figuri in sinu, migrantu, ki si poskuša v obljubljeni deželi 
– Sloveniji – izgraditi drugačno, svetlejšo prihodnost. 
Očitno problematičen odnos do avtoritete, ki ga ne zmore 
preseči, ga zaznamuje dvojno; na osebni ravni v intimnem 
odnosu s starši, pa tudi v družbenem – lažje prenosljivem, 
splošnejšem – smislu; protagonist ne more najti svojega 
mesta v svetu, pripravljen je na večno podrejeno vlogo, na 
nenehno zaničevanje – ne pripada niti slovenskemu niti 
rodnemu, srbskemu narodu, oboji ga ponižujejo, sam pa 
dopušča, da mu zadajajo psihične bolečine. Podrobni, sko-
rajda naturalistični opisi klanja so odlična kulisa tudi zato, 
ker so koline motiv, ki se znajde več kot le na presečišču 
obeh kultur; so značilne za »ta« in »oni« svet, so muč-
ni povezovalni člen, ki na stičišče dobesedno postavlja 
mučenje, pritiske in zadajanje travm tistim, ki so se v tem 
presečišču znašli. 
Prav v slednjem – presečišču bolečine, v katerem se 
stakneta obe kulturi, pa je tudi razrešitev naslova zbirke 
Dvoživke umirajo dvakrat. Tisti, ki so ujeti med »nekoč« 
in »danes«, med »tam« in »tukaj«, in na katere izvajajo 
pritisk z obeh strani, ker niso ne »njihovi« ne »naši«, ker 
so nevidni ali pa – bolje – izbrisani. So dvoživke, ki se 
ne najdejo ne »doli« ne »v beli Ljubljani« in ki umirajo 
dvakrat, ko so zavrnjeni tako »na rodni grudi« kot tudi v 
»obljubljeni deželi«.
Obravnavane tematike tujstva ter priseljevanja, pred-
vsem iz držav nekdanje Jugoslavije, so v sodobni slovenski 
prozi precej popularne – od Vojnovićevega romana Čefurji 
raus! dalje se zdi, da so nas te teme skorajda preplavile. 
Podobna vprašanja se denimo zastavljajo še v enem od 
kratkoproznih prvencev, ki so izšli v zadnjem letu, in sicer 
v zbirki V imenu očeta Dijane Matković, ki se prav tako 
kot Knežević loteva motivov, kot so avtoritarni (srbski) 
oče, patriarhat, izseljenstvo oziroma priseljenstvo. 
Kar je pri Kneževiću morda zanimivo v tem kontekstu, 
je prav ta uvrščenost na mejo, na stičišče, s čimer kratke 
zgodbe (morda nekoliko paradoksalno) pridobijo na uni-
verzalnosti. Kneževićevi junaki niso trdno vpeti v noben 
prostor – prav to je njihovo veliko breme –, obloženi 
so s težo preteklosti, s težo sedanjosti, z nostalgijo in še 
neuresničeno (a vendar živo) željo po boljšem življenju 
in pomiritvi. S to neuvrščenostjo Knežević na eni strani 
vzpostavlja dialog s tematiko izbrisanih, kot subtilno kuli-
so nastavlja balkanske vojne, hkrati pa je to ozadje dovolj 
nejasno, da bi se zgodbe lahko dogajale tudi marsikje 
drugje na svetu in bile umeščene v druge zgodovinske in 
kulturne prostore. S tem so odprte navzven, sporočilnost 
pa se s prehodom v drug kulturni prostor ne izgubi. 
Ta očitna prednost pa je morda lahko v nekaterih 
primerih tudi slabost – tu in tam so zgodbe premalo trdno 
umeščene v širši zgodovinski kontekst in se zdi, da jim 
popularnost izpostavljenih tematik morda prinaša preve-
liko uslugo oziroma bi zgodbam, v kolikor bi jim odvzeli 
ključ branja, značilen za naš kulturni prostor, odvzeli tudi 
določeno mero pomena. 
Vse zgodbe namreč nimajo tako trdnega, večpomenske-
ga ozadja, kakor v uvodu povzeta zgodba Miki ali šepavec 
na kolinah, temveč se gibljejo po polju predvidljivega in 
preverjenega »novega socialnega realizma«. Prinašajo 
sicer ganljive, vendar že slišane ali nekoliko patetične 
pripovedi o »malem človeku«, ki bi se lahko zgodile 
kjerkoli, kadarkoli, komurkoli. Črpajo predvsem iz bogate 
zakladnice »nesrečnih družin« in družinskih odnosov ter 
ne ponujajo veliko novega. Srečamo se z avtoritarnim, 
zatiralskim očetom in upornim sinom, zapuščeno mater-
jo, arogantnim izseljencem v deželo novih priložnosti, z 
usodno žensko, zavrženim otrokom, revnim delavcem, ki 
prestaja družinsko tragedijo ipd.
Gotovo je to nekolikšna hiba zbirke, ki je sicer slogovno 
tekoča, prijetno berljiva in ima nevsiljivo, a vendar jasno 
prepoznavno konceptualno povezanost, prinaša pa nekaj 
več svežine Kneževićevo menjavanje fokalizatorjev in 
tipov pripovedovalca; pogosto je uporabljen celo drugoo-
sebni pripovedovalec, fabule pa se razkrivajo na raznovr-
stne načine – preko vloženih zgodb, počasnega odkrivanja 
dogodkov in živahnega, neumornega toka dogodkovno 
nabite pripovedi.
Kljub izpostavljenim primanjkljajem zbirka nekatere 
pogosto uporabljene teme in motive približa arhetipske-
mu, občemu in s tem presega pogosto kulturno in prostor-
sko omejeno obravnavo, kar pa je gotovo tudi prvi korak k 
preseganju ustaljenih vzorcev, ki ne vodijo drugam, kakor 
v slepe ulice. 
Anja Radaljac
Kino …
Brez ideje
Zora planeta opic (Dawn of the Planet of the Apes). 
Režija Matt Reeves. ZDA, 2014, 130 min. Cineplexx, Koper, 
Kranj, Celje, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto
Eden najbolj očitnih stranskih učinkov hiperpro-
dukcije, v katero je zaradi podrejenosti kapitalski logiki 
prisiljena filmska industrija, je kronično pomanjkanje 
dobrih zgodb. Pri spopadu s tem filmska industrija ubira 
različne strategije (od iskanja primernih zgodb na drugih 
področjih ustvarjalnosti do npr. vpeljave različnih oblik 
serialnosti) in je pri tem enkrat bolj drugič manj uspešna.
Da imamo pri Zori planeta opic opraviti s primer-
kom dela, ki je bilo ustvarjeno v obdobju manka zgodb, 
kažejo številni momenti, predvsem seveda dejstvo, da je 
Zora drugi del že tretjega poskusa recikliranja literarne 
predloge Pierra Boulla, romana Opičji planet (La Planète 
des singes) iz leta 1963 (slovenski prevod je pri Prešernovi 
družbi izšel že leta 1967). A ta mračna satira, porojena v 
obdobju burnega družbenega dogajanja, nosi izrazit pečat 
svojega časa, saj je avtor v njej obdelal večino takrat pere-
čih tem (od grožnje jedrskega spopada, rasizma, suženj-
stva, do družbene revolucije in sprave). Že prva filmska 
priredba, Planet opic Franklina J. Schaffnerja iz leta 1968, 
pa se je začela oddaljevati od literarne predloge in ta trend 
se je pozneje samo še stopnjeval. Tako je Tim Burton leta 
2001 s svojim Planetom opic ponudil reinterpretacijo 
prve, Schaffnerjeve filmske priredbe in ne romana, v 
zadnji reciklaži, katere del je tudi Vzpon planeta opic (ki 
je reinterpretacija interpretacije), pa se je sploh že povsem 
izgubila vsaka sled za literarnim izvirnikom. A reciklaža 
že recikliranega ni edini simptom pomanjkanja dobrih 
zgodb. Prav Burtonov Planet je pokazal, da se tovrstna 
dela ob pomanjkanju zamisli, kako osvežiti osnovni fabu-
lativni okvir in mu vcepiti nekaj idejne svežine, pogosto 
oprejo na tehnološke dosežke in njihovo spektakelsko 
dimenzijo. A Burtonu kljub nedvomno navdušujoči vizu-
alni stilizaciji filmske podobe in osupljivim tehnološkim 
dosežkom nikakor ni uspelo prekriti dejstva, da nam je 
ponudil idejno povsem prazno delo.
S tretjo vrnitvijo k mitu o planetu opic so si ustvarjalci 
zadali ustvariti niz, ki bo podal njegovo predzgodovino, 
torej razlago dogodkov, ki so pripeljali do tega, da so se 
razmerja med opicami in ljudmi na Zemlji postavila na 
glavo. Prvi v tem novem nizu, Vzpon planeta opic, je tako 
vpeljal lik Cezarja, opičnjaka, ki je najprej testni subjekt v 
iskanju zdravila za alzheimerjevo bolezen, nato pa začne 
razvijati izjemne mentalne sposobnosti in se vesti vse bolj 
človeško. Že s tem je postalo jasno, da ustvarjalci tudi to-
krat ne bodo ponudili drznejših, bolj provokativnih zami-
sli in da bodo ostali ujeti v tradicionalne antropocentrične 
predstave, kjer je človek merilo vsega. Težko je namreč 
razumeti, zakaj bi se morala inteligentna opica začeti 
obnašati kot človek in ne ostati tisto, kar je. Kakorkoli že, 
Cezar je v ujetništvu okrog sebe zbral opičjo vojsko in jo 
kmalu popeljal k uporu, nato pa pobegnil v gozd poleg San 
Francisca. V izteku filma, med odjavno špico se za kratek 
čas pojavi podoba, iz katere je razbrati, da je bil med obo-
roženim uporom opic na človeka prenesen smrtonosni 
virus. Tako se Zora začne v času, ko je virus človeštvo že 
skoraj povsem izbrisal z obličja Zemlje. Po nekem čudnem 
naključju se je prav v San Franciscu utaborila peščica 
tistih, ki so preživeli, in seveda je bila konfrontacija z 
v bližnjih gozdovih živečim tropom opic, ki ga je vodil 
Cezar, neizbežna. Že ta oris izhodišča zgodbe dovolj jasno 
pokaže, da tudi tokrat v njen ne moremo iskati nobenega 
presežka. Morda je za spoznanje manj stupidna, kot so 
bile prejšnje, in premore celo nekaj zanimivih momentov, 
a kaj ko se ustvarjalci nikakor niso znali osvoboditi ujeto-
sti v svoje lastne predsodke (poleg tropa, ki začne živeti 
organizirano, skoraj »urbano« življenje in za sporazume-
vanje uporablja znakovno govorico, ima Cezar celo svoj 
dom in družino, ljubečo ženo, s katero pričakujeta otroka, 
in že prej rojenega sina, ki se, očitno sredi pubertete, 
upira očetovi avtoriteti). Pa vendar nam Zora ob znova 
izjemnem delu na tehnološki ravni (t. i. tehnika motion-
capture oz. performance-capture je na povsem novi ravni) 
ponudi tudi nekaj osupljivih, emotivno silovitih momen-
tov, kot je na primer prizor, v katerem iz Cezarjevih prsi 
prvič gromko zadonijo besede (seveda opice spregovorijo 
v pravi ameriški angleščini), njegov obraz pa iz osuplosti 
in prestrašenosti skoraj neopazno preide v izraz zaveda-
nja silovite moči, ki jo je s tem pridobil. Že zaradi takih 
trenutkov je ogled filma na koncu vendarle poplačan. 
Denis Valič
Koncert …
Sproščenost suverenosti
Boris Berezovski: klavirski recital. Spored: Bach, 
Chopin, Debussy, Čajkovski, Schubert, Liszt. Ljubljana 
Festival, Slovenska filharmonija, 15. 7. 2014
Svetovni, pa tudi slovenski glasbeni javnosti dobro 
znan ruski pianist Boris Berezovski se je julija za dva dni 
ustavil pri nas in 14. nastopil z Orkestrom Slovenske fil-
harmonije in dirigentom Georgeom Pehlivanianom, dan 
kasneje pa še s solističnim recitalom.
Pripravil je obsežen in zahteven program, kot se »spo-
dobi«  za pianista, čigar ime dobro poznajo na vsaj treh 
celinah: Berezovski je na spored uvrstil izjemno zanimiv 
repertoar manj znanih del 19. stoletja, denimo Lisztove 
priredbe Bachovih in Schubertovih skladb. Te so bile 
večini slovenskih poslušalcev zagotovo »nove«, večina 
pianistov se jih namreč otepa, češ da so le priredbe skladb, 
ki izvirno ne sodijo v klavirsko literaturo. Pri tem (morda 
nalašč?) pozabljajo, da gre za skladbe klavirskih virtuozov 
(tako Bacha in Schuberta kot seveda Liszta) ter se jim 
spretno izogibajo. 
Koncert se je tako začel z izvedbo Listzove priredbe 
Bachovega Preludija in fuge v C-duru za orgle BWV 547. 
Berezovski je takoj očaral s prepričljivim, umirjenim in 
zbranim nastopom, predvsem pa s čudovito lepim tonom in 
preglednim fraziranjem, ki je Bachovi glasbi dalo primeren 
slogovni značaj. Zbranost ga je le na trenutek izdala pri fugi, 
ki jo je s spretno improvizirano krajšo kadenco zaključil 
že na začetku izpeljave. V nadaljevanju koncerta ni bilo 
več podobnih (pravzaprav nobenih) lapsusov, pa še tega so 
opazili le poznavalci Bachovega orgelskega opusa. Sledil je 
Chopinov Impromptu v As-duru, op.69 št. 1, ki ga je pianist 
izvedel zgledno, vendar brez zaznavnega osebnega pristopa. 
Prva in tretja iz Debussyjeve Prve knjige slik (Odsevi na vodi 
in Gibanje) sta pianistu dali priložnost, da je razkazal ne le 
svojo izvrstno prstno tehniko, temveč tudi izjemno fin in 
natančen dotik, s katerim je glasbenim miniaturam zares 
podal skoraj slikarski značaj. Enako velja tudi za izvedbo 
izbora iz Prve knjige preludijev: te programsko naslovljene in 
vsebinsko zgolj sugerirane prizore je Berezovski predstavil 
kot glasbeno dogajanje, ki kljub slikarskemu, skoraj fotograf-
skemu značaju, vendarle predvsem »teče«. 
Po odmoru smo slišali Temo in variacije iz Šestih skladb 
za klavir Čajkovskega. Izvedba je bila temperamentna, 
pianist pa je vsaki posamezni variaciji podal jasen značaj 
in lasten »življenjski moto«. Barvni svet, ki ga je s tem 
odprl poslušalcem, je naenkrat zadišal po pianistovi 
domovini, njeni melanholiji, prostranstvih, mehkobi barv 
in linij njene narave ... Prav takšno nežno občutljivost in 
osupljivo lepoto je izvabil tudi iz znane Dumke v c-molu 
istega skladatelja. Schubertove Tri pesmi so v spretni 
Lisztovi priredbi in zgledni izvedbi obdržali svoj pevski 
značaj: Berezovski je muziciral lahkotno, ekspresivno, 
kantilene je oblikoval z dolgim dihom, spremljave pa kot 
v drugi plan postavljene, a vendar življenjsko pomembne 
za značaj skladb. 
Zadnji sklop je bil posvečen Lisztu: prek Poročnega 
obreda iz druge knjige Let romanja, dveh koncertnih etud 
(Lahkotnost in Vzdih) do Plesa škratov. Pri Poročnemu 
obredu smo občudovali nežnost, transparentnost in bar-
vitost tona najtišjega dinamičnega spektra ter veličastne 
učinke mogočnega, masivnega fortissima. V etudah pa je 
pianistova izjemna tehnična virtuoznost stopila povsem 
v ozadje, na račun muzikalnosti in povednosti njegove in-
terpretacije, kar pa je povsem v skladu z želenim učinkom 
in značajem teh del; čeprav njihov naslov sugerira, da gre 
za didaktične skladbe, njihova vsebina jasno kaže, da so to 
študije skoraj programskega značaja. 
Borisa Berezovskega smo torej doživeli kot izjemnega 
klavirskega virtuoza, ki ga odlikujejo briljantna prstna 
tehnika, zmerna uporaba pedala, globoko poznavanje 
sloga, izjemno fin touché ter posledično barvno bogat in 
mehek ton, pa tudi odrska prezenca, ki odseva glasbeni-
kovo notranjo zbranost in hkrati sproščenost. Pod njego-
vimi prsti klavir poje, žubori, lebdi, šumi, zvoni ... O ☛
34
KritiK a
 6. avgusta 2014
Slovanov. To kaže, da so Karniolci iz Frankovskih državnih 
analov le Slovani, ki prebivajo v Karnioli. V srednjeveški 
državi, katere del je bila Karniola–Kranjska, so plemena 
pač oblikovala plemenske vojvodine in imela svoje lastno 
pravo. Kranjska ni bila plemenska vojvodina, pa tudi lastnega 
plemenskega prava ni izoblikovala. Enako velja za Karanta-
nijo–Koroško. Pomenljivo je tudi Štihovo opotekanje okoli 
Vojnomirja Slovana: najprej mu je ta bil dober kandidat za 
karniolskega kneza, potem pa se je pri Kosiju tako čislani 
zgodovinarski multifunkcionar le ovedel logične nesmi-
selnosti svojih izvajanj: s Franki kolaborirajoči mož je v 
virih izpričan kot Slovan! Karniolci pa naj ne bi bili samo 
prebivalci Karniole, marveč že oblikovano pleme s speci-
fično identiteto. In potem Vojnomir Slovan, seveda, ni več 
bil dober kandidat za njihovega kneza. Tako se pač zgodi, 
kadar misel sopiha za besedo.
Slovani, Slověni, Slovenci in Slowenzen
Ne razumem, čemu mi Kosi zameri rabo besede Slovan v 
pisanju o srednjem veku, saj jaz ne zagovarjam izključne rabe 
citatnih oznak. To deloma počne Štih, ki v srednjem veku 
ne prenese Slovencev (niti izpričane Slovenke!), so mu pa – 
značilno – sprejemljivi pri nas ravno tako tedaj neizpričani 
Slovani. Zanj je zares čudno, da ne uporablja oznake Slověn, 
ki jo lahko izpelje iz cirilmetodijske tradicije.
Kosiju rad verjamem, da sem neznosno neprijeten za pro-
motorje monologističnega historiografskega rokovnjaštva. 
Zato me tudi ne čudi pri njem neprikrito izražena želja po 
moji eliminaciji iz zgodovinskega prostora. A zgodovina je 
resna in poliloška veda, ne pa poligon za revizionistične 
ambicije in izničevalske ekshibicije. Glede polemičnosti pa: 
s Toporišičem sem izmenjeval misli in mnenja tedaj, ko je 
bil pri polni moči, ne pa tako kot Kosi, ki obračunava z njim 
zdaj, ko se ne more več braniti.
Kosi s pravo agitpropovsko ihto docira o svoji ideologiji 
nezgodovine in o njeni genealogiji. On se je učil, on nas zna 
poučiti! Tolikšnega strokovnjaka na polju javne (zlo)rabe 
zgodovine pri nas še ni bilo. A v najini izmenjavi mnenj je 
vse to tako aktualno kot vprašanje sončevega spola. Kosi 
preprosto ne obvlada gradiva, o katerem docira. Njegov 
chef d'oeuvre ne izkazuje vednosti, da je oznaka slovenski 
narod izpričana že v 18. stoletju. Bilo je to pri enem pre-
kmurskih piscev. (Naj ga Kosi sam poišče; mogoče se mu 
mimogrede še kaj razjasni.) Lahko bi kakšno rekla tudi 
o J. Ž. V. Popoviču in njegovih oznakah »Slowenzen« in 
»to Slovensko« v nemškem tekstu iz istega časa. Kosiju se 
ideologija nezgodovine prav tako hudo zatika pri večpla-
stnosti identitet: njihove deželne in etnične prvine razume 
kot nespravljivo konkurenčne. Takšne so bile kvečjemu 
na višku dobe integralnega nacionalizma, pa še to ne za 
vsakogar. Za Matijo Murka je bil npr. vzgojitelj cesarjeviča 
Rudolfa Josip Zhishmann »Slovenec, toda še bolj v smislu 
starega 'ein Krainer'«. Kosi pa ima neznanske težave tudi z 
dojemanjem abecede strukturalnega jezikoslovja: povsem 
nelogično je, da samo nekatere besedne zveze opremlja z 
oznako »tako imenovano«. Kaj pa ni »tako imenovano«? 
Pisatelj Vojnović – ne znameniti conte Ivo, poslednji knez 
dubrovniške književnosti, temveč ustvarjalec nekaj manj-
šega formata – je nekoč duhovito zagrozil, da bo za »tako 
imenovane« označeval imena in priimke tistih ljudi, ki 
bodo rabili to distanciranost izražajočo frazo.
Ad personam
Kosi neresnično zatrjuje, da delam popoldansko na za-
sebnem inštitutu. V svoji polemiki stvari očitno ne izreka 
zato, ker držijo, ampak le, ker učinkovito mažejo. Moje 
delo na vseh inštitutih je (bilo) redno. Na matični ustanovi 
kljub 25 samostojnim knjigam namreč ne morem biti več 
zaposlen 100-odstotno. Od inavguracije sedanjega sestava 
Znanstvenega sveta Javne agencije za raziskovalno dejavnost 
tam pač ne smem biti uspešen na nobenem projektnem 
razpisu. Zaradi tega se ne jezim, ker stvar razumem: pri 
dodeljevanju projektov so na historiografskem področju na 
delu marksistična ideologija in njeni derivati ter eliminaci-
onistična politika. In to toliko in toliko let po Maxu Bornu, 
ki je o tovrstnih izmaličenih slikah sveta že zdavnaj izrekel 
vse, kar se pametnega da reči o njih. Zdaj je veliko poldne 
zgodovinarskega esteblišmenta: Kosijeva mentorica in en 
Kosijev recenzent sta pred kratkim že bila deležna blagodati 
novih projektov. Avtor tu obravnavane subvencionirane 
knjige je potemtakem pri meni tematiziran v ustreznih 
koordinatah. In kot je dal vedeti A. J. P . Taylor: nič ni bolj 
komodnega, a tudi ne bolj korumpirajočega kot živeti v 
miru z esteblišmentom. Če k temu dodam še, da sta Kosijev 
drugi recenzent in ena najvišjih uradnic Javne agencije za 
knjigo brat in sestra, so stvari vsakomur jasne. Jaz jih sicer 
ne tematiziram z oznako klika in (najbrž mafijski) sindikat, 
a Kosi bo že znal dati prava imena tem fenomenom. On se je 
učil, on nas zna poučiti! Pri njem je »tako imenovano« samo 
vse, kar je izrecno slovensko, drugo pa ne.
Javna izmenjava mnenj je za vednost blagodejna. Le Javna 
agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) ter Jernej Kosi in 
njegovo obširno zaledje sodijo radikalno drugače (vsaj po 
kriteriju ad personam, tj. ko gre zame). Čemu tak apriorizem? 
Še zmerom zato, ker štejem nenavajanje naslanjanja na di-
plomske naloge v razpravah profesorjev za zavrženo dejanje? 
Pa saj sem se zadovoljil samo z moralno obsodbo takega 
početja v dokumentu št. 101-07/04-JM-tp, ki ga je izdal rektor 
ljubljanske univerze Jože Mencinger 9. IX. 2004, kar je več 
AMPAK
Borut in Viktor Blažič
Lepo in ganljivo, kar je 
Marko Crnkovič napisal v 
prvi koloni besedila, ki ga 
je posvetil Nežmahovi Časo-
pisni zgodovini novinarstva 
(Pogledih, 9. julija 2014). 
Uvodni del je vzet iz osebne 
izkušnje in izhaja iz globokih 
emocij: gre za opis srečanj z 
vrstnikom, ki mu je bilo ime 
Borut Blažič. Spomine nanj 
je izklicala nedavna smrt 
Viktorja Blažiča. Nekega dne 
se je Borut prijatelju Marku 
potožil, kako se mu je meša-
lo od jeze in sramu, ko so očeta zaprli.
»Verjetno je bilo v Unionu, ko mi je pripovedoval o svojem 
očetu in njegovem zaporu. Borut je bil štirinajstleten fant, ko 
so očeta aretirali in po famoznem 133. členu obsodili na dve 
leti zapora – ker je pri Delovi založbi izdal knjigo, ki oblasti 
ni bila všeč. Pogovora se spomnim le napol: meglen je, kot 
je bila kavarna zakajena in glava polna piva. Najprej se mi 
je zdelo, da si izmišlja ali vsaj pretirava. A bolj ko je zgodba 
postajala kompleksna in srhljiva, bolj mi je bilo jasno, da 
ne more biti drugega kot resnica. Pravil mi je, da se mu je 
mešalo od mešanice jeze in sramu.«
Čustva so v zapisu gotovo avtentična, s fakti pa je nekaj 
narobe. Ali jih lahko popravim, pri trezni pameti, to je ne-
zakajena in neokajena? Malo iz spoštovanja do Viktorja in 
Boruta, nekaj tudi zaradi teme, ki so jim bile besede o njuni 
usodi le uvod; v zgodovini časopisov se povojno novinarstvo 
(to je po maju 1945) »odlikuje« s hudo zanikrnim, oholim, 
vzvišeno sovražnim odnosom do vseh »padlih«, to je do are-
tiranih, obsojenih, zaprtih, nesodno kaznovanih, izobčenih, 
»sovražnikov ljudstva«, »gobavcev« skratka. Boljši odnos 
lahko izkažemo že s tem, da smo pri opisih usod natančni 
in pri izbiri besed pazljivi.
V besedilu (in spominu) Marka Crnkoviča sta pome-
šani dve poglavji. Viktor Blažič je bil zaradi objave nekaj 
preostrih knjig v založbi Dela, zlasti spominov Vladimirja 
Vauhnika, kaznovan s premestitvijo. (O preprečeni objavi 
atentata na Leva Trockega sem pred tremi leti pisala v Po-
gledih). Založbo so ukinili, Viktorja Blažiča pa prestavili v 
dnevno redakcijo Dela, kjer je skrbel za objavo zunanjepo-
litičnih vesti. To je bilo pozimi 1972/73. Sodnih pregonov, 
povezanih z Delom, je bilo v vsej zgodovini prav malo. 
Zakaj? No, psov čuvarjev je bilo v hiši zmeraj toliko, da so 
o pravem času avtocenzurno in preventivno poskrbeli, da 
sodniki niso imeli veliko dela.
Tisto, kar je Viktorja Blažiča spravilo na hladno, je bil 
esej in ne časopisni članek. Poslan je bil in sprejet v objavo 
v reviji Zaliv, se pravi pri Borisu Pahorju, v Trstu, na drugi 
strani meje. To je bilo leta 1975/76. Naslov eseja je bil Ustvar-
janje in svoboda – zares, nič drugače! – in Boris Pahor ga je 
z veseljem objavil, v dveh delih.
Partijski velmožje so se sprva ogrevali za obsodbo zaradi 
ilegalnega protidržavnega združevanja – no, potem pa so 
pristali na »sovražni propagandi«. In Viktor Blažič je pristal 
v zaporu.
O Borutu Blažiču, izredno nadarjenem študentu režije, ki 
je nenadoma naredil samomor, v nasprotju z Markom Crn-
kovičem ne vem veliko. Zdi se mi pa vseeno važno povedati 
ali vsaj ne zamolčati, da je njegova smrt Viktorja Blažiča zelo 
bolela, da si je tako rekoč ni mogel odpustiti, saj je domneval, 
da je tesno povezana z njim in njegovimi »grehi«. Mislil je, 
da so sina zalezovali, izsiljevali, trpinčili – vse v zvezi s tem, 
da je »otrok svojih staršev in njihovega socializma«, kot se 
je domiselno izrazil Crnkovič. Nekaj tednov pred smrtjo 
je Viktor Blažič poslal v prijateljski krog prošnjo, da bi kdo 
raziskal samomor njegovega sina Boruta. To je bila tako 
rekoč njegova poslednja želja.
To zapisujem, kot že omenjeno, da z nekaj treznimi stavki 
uvedem več reda in točnosti v kronologijo dogodkov. In da 
splošno razširjenemu posmehu nad ljudmi, ki »brskajo po 
zaprašenih arhivih«, dodam malo resnejšo noto: veliko sa-
momorov se je zgodilo v hudo sumljivih okoliščinah. Viktor 
Blažič je utemeljeno domneval, da so z usodo njegovega 
sina šahirali tovariši iz državne varnosti in da so bili pri tem 
tako vešči, da so ga prignali do roba šahovske plošče – in 
končno čez njo.
Alenka Puhar
Jerneju Kosiju  
v spominsko knjigo
Jernej Kosi je hud. Po njegovem Slovencev ni, dokler 
jim on ne dovoli biti. Pa je Slovenka vendar že izpričana 
v srednjem veku na Koprskem (o tem je pisal S. Vilhar v 
Jadranskem koledarju). Razumem gnev, ker se je pod težo 
stvarnosti porušil vegasti stolp Kosijeve nezgodovine, ki 
zanika slovensko samoidentifikacijo Primoža Trubarja. V tej 
zadevi navajam še naslednje primere iz reformatorjevih del: 
»nas [u]boge Slovence« – 1550, 1574, 1579, 1584, 1595; »nam 
Slovencem«, 1578; »mi Slovenci« – 1558, 1575 (dvakrat), 1579, 
večkrat tudi v Hišni posti-
li. Vse zapisujem sodobno, 
da mi bo lahko Kosi očital 
lapsuse, ker bo moral, ko 
jih bo iskal, vsaj ohlapno 
prebrati tekste, ki doka-
zujejo nehistorični značaj 
njegovega pisanja. Tako 
mu bodo urice soočanja z 
lastnim početjem vsaj mal-
ce oslajene. Na kratko: Ko-
sijevo ne enkrat zapisano 
zatrjevanje (na str. 20 in 
44 njegove subvencioni-
rane knjige), da se Trubar 
nikoli ni imenoval za Slo-
venca, je revizionizem nihilističnega tipa. On ga označuje za 
modernizem. Logično: nihilizem je v tej epohi pač močan.
Mojemu poudarjanju pomena branja namenja Kosi vzklik 
o sveti preproščini. Zato pa je podobno, le nekoliko ožje na-
čelo, ki ga uporabi v svojem umotvoru na str. 23 – govori o 
ovrženju nečesa z »golim branjem historičnih virov« –, zanj 
kolosalna znanost. Znanost iz prešernega sveta »slamnatega 
moža«, kajpak. Kosi, vi ga pa pihnete! Kljub izrabi ideologije 
zamišljene nezgodovine in metodološkega pristopa ad per-
sonam niti mojih, baje tako slabo argumentiranih misli ne 
zmorete ovreči. Tu se vidi, kako prav je imel mojster Goethe, 
ki je menil: »Prijatelj, sive vse so teorije …« 
Za Kosija je usodno, da ni kar najminuciozneje preučil 
opusa Žižkovega študijskega kolega Staneta Grande, ki je v 
Prvi odločitvi Slovencev za Slovenijo dokazal, da je bila podpora 
zahtevi za oblikovanje Zedinjene Slovenije 1848 množična. 
Taka pa ne bi mogla biti, če bi veljale trditve iz knjige, o kateri 
teče beseda. Za Kosija je dejansko čudno, da svoje pisanje 
utemeljuje na Gellnerju (ki je trdil, da so ljudje nacionalisti 
zaradi dobrih služb, čeprav so bili pod peto internacionalizma 
zaradi svojih nazorov večinoma zatirani), Hobsbawmu (ki 
mu je bila bojne strupe uporabljajoča wilhelminska Nemčija 
tako pri srcu, da je štel njen koncept vrnitve v mir po veliki 
vojni za boljšo ponudbo od nepopolno wilsonističnega sveta 
Versaillesa) in podobnih simplicifirajočih avtorjih, saj bi do 
enakih rezultatov prej prišel z naslonitvijo na nemškona-
cionalne in italijanske iredentistične pisce. Koristilo bi mu 
poznavanje načela Ockhamove britve.
Kar zadeva Kosijevo strumno brambo Petra Štiha (str. 
20 subvencionirane monografije), je treba reči, da izvajanja 
slednjega o Karniolcih kot plemenu niso utemeljena. Pavel 
Diakon namreč Karniolo izrecno označuje za domovino 
umetn ost
kultur a
družba
www.pogledi.si
Darovi Andreja Trobentarja
Zvok, slika in besede
Od kdaj smo Slovenci?
Problemi knjige  
Jerneja Kosija
Človeška tragedija
Goyeve grafike v Lendavi
Pozabimo liberalizem
Veliki inkvizitor  
in Rado Pezdir
Berem, torej sem?
Knjižnice, javni interes in cenzura
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Miha Šalehar & BoŠ tjan narat
Brezbrižni pizdun  
in plemenski kavboj
Pišem, torej nisem
tovarna svinčnikov  
Zagreb
Kaj bo po 13. juliju?
nujne točke  
koalicijske pogodbe
Beneški bienale 2014
arhitektura  
brez arhitektov
E-knjiga prihodnosti?
Stopnjevanje  
vojne paradigem
 6. avgusta 2014
odzivu navdušenih poslušalcev, ki so dosegli še dodatek 
(Rahmaninova), ni treba izgubljati besed, zanimivo pa bi 
bilo izvedeti, kje so bili slovenski pianisti? V (sicer polni) 
dvorani jih ni bilo več kot pet. Jih ne zanima, kako igra 
eden izmed najboljših pianistov našega časa? 
Tomaž Gržeta
Plošča …
Poslednje darilo 
velikega mojstra
Paco de Lucía: Canción Andaluza. Universal Music 
Spain, 2014. Od 7,99 $
Devetindvajsetega aprila, dva meseca in tri dni po smrti 
legende flamenka, je sočasno s predstavitvijo njegove 
poštne znamke v diskografsko orbito zaplulo tudi težko 
pričakovano zadnje delo znamenitega kitarista. Gre za 
Pacovo edino studijsko ploščo v zadnjih desetih letih, 
zato še toliko bolj preseneča njena unikatnost: »Canción 
Andaluza« ali po naše »andaluzijska pesem« je poleg 
oznake »Canción Española« (»španska pesem«) eden od 
sinonimov za tipično špansko glasbeno zvrst coplo, ki je v 
daljnem sorodu z nam bolj poznanim flamenkom. Zaradi 
kanček bolj specifičnega karakterja, pa tudi zaradi krivič-
ne stigmatizacije, da naj bi bila paradna glasba Francovega 
režima, ta zvrst ni prodrla tako globoko v zavest svetov-
nega občinstva, kot je to uspelo (in še vedno uspeva) 
flamenku, leta 2010 razglašenemu za Unescovo nesnovno 
kulturno dediščino človeštva.
Copla (ime izhaja iz latinske besede copula, ki pomeni 
vez, zvezo) je že v času pred špansko državljansko vojno 
in torej pred časom politične diktature vzklila iz zemlje, 
prepojene s flamencom, cupléjem in tonadillo. Ob svojih 
začetkih se je pogostoma izvajala ob orkestrski spremljavi, 
njeni najbolj opevani temi pa sta bili ljubezen in smrt. 
Kot pravijo, je vselej odsevala duh časa in bila nekakšen 
termometer družbenega stanja; je oblika, ki se je rodila 
iz nedrij španske druge republike in bila eden njenih 
simbolov. Tudi za časa totalitarnega režima – ki si je ta 
simbol poskušal prisvojiti – je nemalokrat nosila vonj po 
revoluciji. Podobno kot flamenko, a na svojstven način, je 
včasih opevala tiste strasti, ki bi sicer bile podvržene cen-
zuri in je v domove slehernikov ob večerih prek radijskih 
sprejemnikov prinašala nekaj poezije, toplote in luči. Svoj 
razcvet je doživela v štiridesetih in petdesetih letih prej-
šnjega stoletja, ravno v času odraščanja Paca de Lucíe (roj. 
1947), ki je imel coplo (poleg flamenka, seveda) za glasbo 
svojega otroštva in je do nje gojil prav posebno ljubezen. 
Paco, legendarni kitarist iz Algecirasa, prav gotovo 
ni fenomen, ki bi ga bilo treba slovenskemu občinstvu 
podrobneje predstavljati. Andaluzijec, ki ga je svetovno 
občestvo poznavalcev in ljubiteljev flamenka bolj ali manj 
enoglasno krstilo za največjega med geniji kitare, se je 
nekajkrat ustavil tudi v Sloveniji (leta 2010 kar dvakrat) 
in vsakič znova požel navdušenje. Človek, ki je za kulturo 
in glasbo flamenka naredil toliko, kot še nihče pred njim, 
ni bil le neizčrpen inovator na področju kitarske tehnike 
in harmonije: ob tem, da je zarisal nova in prej neslutena 
glasbena obzorja, v do tedaj razmeroma zaprto tradicio-
nalno obzorje flamenka povabil nove inštrumente ter bil 
vzor in navdih celi generaciji kitaristov (pa tudi pevcev, 
plesalcev in tolkalcev), je bil tudi največji promotor ter 
svetovni veleposlanik flamenka. Umetnik, ki je posnel 
široko paleto studijskih plošč (te variirajo od žanra bolj 
klasičnega pa do t. i. novega flamenka, ki poleg kitare, 
petja in ploskanja vključuje še inštrumente, kot so cajón, 
flavta, električni bas ipd.) in mu nikakor niso bili tuji izleti 
na področje klasične (magična interpretacija Rodrigovega 
Concierto de Aranjuez ali izvedbe kompozicij Manuela de 
Falle), južnoameriške (več albumov z aranžmaji standar-
dov) in jazz glasbe (sodelovanje v triu z Johnom McLau-
ghlinom in Alom di Meolo na eni in projekti s Chickom 
Coreo na drugi strani), v vode cople pa se je aktivno 
potopil šele zadnje leto pred smrtjo.
S snemanjem materiala za ploščo je zaključil že pred 
koncem leta 2013. Posthumno objavljena mojstrovina 
vsebuje osem aranžmajev nekaterih najbolj znamenitih 
klasik cople, večinoma v instrumentalni verziji, tri pa 
so pospremljene s petjem nekaterih najpomembnejših 
glasov španske in »latino« glasbene scene. Delo se odpre 
z znamenito María de la O, ki ji sledi prav nič manj znana 
Ojos Verdes; obe v instrumentalni izvedbi, močno zazna-
movani s potezami flamenka, prešiti z nezamenljivim 
zvokom mojstrove virtuozne kitare, a s prepoznavnim 
prvinskim karakterjem. Po melosu bolj zvesta izvirne-
mu žanru je tretja – prav tako izključno instrumentalno 
aranžirana – skladba Romance de la valentía z izrazitimi 
vložki kastanjet, ki so v nasprotju z laičnim prepričanjem 
značilne bolj za coplo kot za flamenko. Sledi Te he de 
querer mientras viva v interpretaciji neponovljive Estrelle 
Morente, ki jo je umetnik posvetil svoji drugi ženi Gabrieli 
Canseco. Peta po vrsti je izvrstno interpretirana klasika La 
Chiquita Piconera, ki si je ime sposodila pri znamenitem 
delu andaluzijskega slikarja Julia Romera de Torresa. Sledi 
Zambra Gitana v izvedbi flamenko pevca Parrite, ki sklad-
bo s svojo markantno interpretacijo odpelje v samosvoj 
avtorski svet. Najbliže Pacovemu izvirnemu glasbenemu 
stilu od vseh je predzadnja Quiroga por bulerías, drzen 
in odlično opravljen eksperiment, v katerem uporabi 
nekatere ideje velikana med skladatelji cople, Manuela 
Lópeza-Quiroge, in jih prestavi v priljubljeno flamenko 
zvrst bulerías. Zgodba se zaključi s skladbo Señorita, inter-
pretirano v ritmu med salso in rumbo ob petju Venezuelca 
Óscarja D'Leóna.
V Španiji so posthumni izid Pacovega zadnjega albuma 
razumljivo pričakali kot velik in pomemben glasbeni 
dogodek. Večina odzivov je v njem prepoznala novo ume-
tnino, nekoliko bolj zadržani so bili le nekateri najbolj 
ortodoksni privrženci flamenka, saj gre v osnovi za coplo, 
interpretirano skozi medij flamenko kitare. Lahko jih ra-
zumemo, a moramo v isti sapi dodati, da je Paco s Canción 
Andaluza ustvaril globalno noviteto, izrazito netipično 
delo ter se z njo več kot uspešno znašel v dvojni vlogi 
aranžerja in izvajalca, s tem pa tudi uresničil svoj dolgo 
želeni projekt: poklon copli, ki je hkrati tudi njen »ponov-
ni izum«. Čeprav se delo po svoji naravi precej razlikuje 
od vsega, kar je v svoji karieri počel Paco, predstavlja 
pomembno referenco za oba žanra, v zakladnico svetovne 
glasbe pa prispeva unikatni zvočni zapis. 
Genijev odhod je v svetu flamenka za seboj pustil pra-
znino, ki je dolgo ne bo mogoče zapolniti, a hkrati odprl 
prostor novemu poglavju, v katerem bo Pacov umetniški 
testament prav gotovo eden od svetilnikov, ki kažejo pot k 
novim obzorjem. Teh osem uspavank (kakor jih ljubko-
valno imenujejo Španci) je zadnje, kar smo dobili v dar od 
tega velikana, septembra pa se bo temu kot vizualno-zvoč-
ni komentar pridružil še družinski hommage umetniku, 
dokumentarec Paco de Lucía, todo una gira (Paco de Lu-
cía, življenje kot turneja) njegovega sina Curra Sáncheza.
Sara Virk
ampak
Slovanov. To kaže, da so Karniolci iz Frankovskih državnih 
analov le Slovani, ki prebivajo v Karnioli. V srednjeveški 
državi, katere del je bila Karniola–Kranjska, so plemena 
pač oblikovala plemenske vojvodine in imela svoje lastno 
pravo. Kranjska ni bila plemenska vojvodina, pa tudi lastnega 
plemenskega prava ni izoblikovala. Enako velja za Karanta-
nijo–Koroško. Pomenljivo je tudi Štihovo opotekanje okoli 
Vojnomirja Slovana: najprej mu je ta bil dober kandidat za 
karniolskega kneza, potem pa se je pri Kosiju tako čislani 
zgodovinarski multifunkcionar le ovedel logične nesmi-
selnosti svojih izvajanj: s Franki kolaborirajoči mož je v 
virih izpričan kot Slovan! Karniolci pa naj ne bi bili samo 
prebivalci Karniole, marveč že oblikovano pleme s speci-
fično identiteto. In potem Vojnomir Slovan, seveda, ni več 
bil dober kandidat za njihovega kneza. Tako se pač zgodi, 
kadar misel sopiha za besedo.
Slovani, Slověni, Slovenci in Slowenzen
Ne razumem, čemu mi Kosi zameri rabo besede Slovan v 
pisanju o srednjem veku, saj jaz ne zagovarjam izključne rabe 
citatnih oznak. To deloma počne Štih, ki v srednjem veku 
ne prenese Slovencev (niti izpričane Slovenke!), so mu pa – 
značilno – sprejemljivi pri nas ravno tako tedaj neizpričani 
Slovani. Zanj je zares čudno, da ne uporablja oznake Slověn, 
ki jo lahko izpelje iz cirilmetodijske tradicije.
Kosiju rad verjamem, da sem neznosno neprijeten za pro-
motorje monologističnega historiografskega rokovnjaštva. 
Zato me tudi ne čudi pri njem neprikrito izražena želja po 
moji eliminaciji iz zgodovinskega prostora. A zgodovina je 
resna in poliloška veda, ne pa poligon za revizionistične 
ambicije in izničevalske ekshibicije. Glede polemičnosti pa: 
s Toporišičem sem izmenjeval misli in mnenja tedaj, ko je 
bil pri polni moči, ne pa tako kot Kosi, ki obračunava z njim 
zdaj, ko se ne more več braniti.
Kosi s pravo agitpropovsko ihto docira o svoji ideologiji 
nezgodovine in o njeni genealogiji. On se je učil, on nas zna 
poučiti! Tolikšnega strokovnjaka na polju javne (zlo)rabe 
zgodovine pri nas še ni bilo. A v najini izmenjavi mnenj je 
vse to tako aktualno kot vprašanje sončevega spola. Kosi 
preprosto ne obvlada gradiva, o katerem docira. Njegov 
chef d'oeuvre ne izkazuje vednosti, da je oznaka slovenski 
narod izpričana že v 18. stoletju. Bilo je to pri enem pre-
kmurskih piscev. (Naj ga Kosi sam poišče; mogoče se mu 
mimogrede še kaj razjasni.) Lahko bi kakšno rekla tudi 
o J. Ž. V. Popoviču in njegovih oznakah »Slowenzen« in 
»to Slovensko« v nemškem tekstu iz istega časa. Kosiju se 
ideologija nezgodovine prav tako hudo zatika pri večpla-
stnosti identitet: njihove deželne in etnične prvine razume 
kot nespravljivo konkurenčne. Takšne so bile kvečjemu 
na višku dobe integralnega nacionalizma, pa še to ne za 
vsakogar. Za Matijo Murka je bil npr. vzgojitelj cesarjeviča 
Rudolfa Josip Zhishmann »Slovenec, toda še bolj v smislu 
starega 'ein Krainer'«. Kosi pa ima neznanske težave tudi z 
dojemanjem abecede strukturalnega jezikoslovja: povsem 
nelogično je, da samo nekatere besedne zveze opremlja z 
oznako »tako imenovano«. Kaj pa ni »tako imenovano«? 
Pisatelj Vojnović – ne znameniti conte Ivo, poslednji knez 
dubrovniške književnosti, temveč ustvarjalec nekaj manj-
šega formata – je nekoč duhovito zagrozil, da bo za »tako 
imenovane« označeval imena in priimke tistih ljudi, ki 
bodo rabili to distanciranost izražajočo frazo.
Ad personam
Kosi neresnično zatrjuje, da delam popoldansko na za-
sebnem inštitutu. V svoji polemiki stvari očitno ne izreka 
zato, ker držijo, ampak le, ker učinkovito mažejo. Moje 
delo na vseh inštitutih je (bilo) redno. Na matični ustanovi 
kljub 25 samostojnim knjigam namreč ne morem biti več 
zaposlen 100-odstotno. Od inavguracije sedanjega sestava 
Znanstvenega sveta Javne agencije za raziskovalno dejavnost 
tam pač ne smem biti uspešen na nobenem projektnem 
razpisu. Zaradi tega se ne jezim, ker stvar razumem: pri 
dodeljevanju projektov so na historiografskem področju na 
delu marksistična ideologija in njeni derivati ter eliminaci-
onistična politika. In to toliko in toliko let po Maxu Bornu, 
ki je o tovrstnih izmaličenih slikah sveta že zdavnaj izrekel 
vse, kar se pametnega da reči o njih. Zdaj je veliko poldne 
zgodovinarskega esteblišmenta: Kosijeva mentorica in en 
Kosijev recenzent sta pred kratkim že bila deležna blagodati 
novih projektov. Avtor tu obravnavane subvencionirane 
knjige je potemtakem pri meni tematiziran v ustreznih 
koordinatah. In kot je dal vedeti A. J. P . Taylor: nič ni bolj 
komodnega, a tudi ne bolj korumpirajočega kot živeti v 
miru z esteblišmentom. Če k temu dodam še, da sta Kosijev 
drugi recenzent in ena najvišjih uradnic Javne agencije za 
knjigo brat in sestra, so stvari vsakomur jasne. Jaz jih sicer 
ne tematiziram z oznako klika in (najbrž mafijski) sindikat, 
a Kosi bo že znal dati prava imena tem fenomenom. On se je 
učil, on nas zna poučiti! Pri njem je »tako imenovano« samo 
vse, kar je izrecno slovensko, drugo pa ne.
Javna izmenjava mnenj je za vednost blagodejna. Le Javna 
agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) ter Jernej Kosi in 
njegovo obširno zaledje sodijo radikalno drugače (vsaj po 
kriteriju ad personam, tj. ko gre zame). Čemu tak apriorizem? 
Še zmerom zato, ker štejem nenavajanje naslanjanja na di-
plomske naloge v razpravah profesorjev za zavrženo dejanje? 
Pa saj sem se zadovoljil samo z moralno obsodbo takega 
početja v dokumentu št. 101-07/04-JM-tp, ki ga je izdal rektor 
ljubljanske univerze Jože Mencinger 9. IX. 2004, kar je več 
kot viteško. Zlasti v primerjavi z ravnanjem zgodovinarskega 
esteblišmenta, ki je v največjo škodo ljubljanske Filozofske 
fakultete na njej izvedel – v pristnem duhu ekosocializma, 
ki ga je s svojimi čistkami izumil J. V. Stalin – diferenciacijo 
Franceta M. Dolinarja in Petra Vodopivca.   
O ARRS so stvari obče znane: v svojem delovanju onstran 
zakona stavi na mrak, meglo in temo, s katerimi prikriva 
ideološko preparirane ocenjevalce, ki v svojih recenzijah z do-
kazljivimi lažmi pomagajo sipati zlati dež na svoje miljenčke. 
Je potem kaj čudnega, da se skupina občanov pod resolutnim 
vodstvom Boža Repeta že debelo desetletje neuspešno poti ob 
izdelavi peteroknjižja z naslovom Slovenska zgodovina? Prav 
v njenem krogu pa se je kalila nezgodovina Jerneja Kosija. 
Čemu? Bržčas zaradi utemeljevanja teze, da se zgodovine, ki 
je opredeljena kot slovenska, ne da napisati – ker da je v njej 
vse samo »tako imenovano« slovensko. In da se ne pozabi: 
Kosijev mladoraziskovalni status se je financiral iz sredstev 
ARRS, za prvo monografijo pa mu je sredstva po recenzijah 
Roka Stergarja in Marka Zajca primaknila Javna agencija za 
knjigo. Pri Kosiju je potemtakem vse javno. 
Za (upam, da le začasno) slovo pa še uganka: Kosi nas po-
skuša prepričati, da njegove misli sploh niso bogvekako nove. 
To je čudno zatrjevanje, saj so doktorske teze opredeljene 
kot dela, ki širijo znanstvena obzorja. Kosijeva nezgodovina 
nastanka slovenskega naroda pa je derivat disertacije. Je 
torej zdaj za doktorat dovolj že obnova starih tez (v slovarju 
subvencionistične pravšnjosti)? A molčimo dalje in se ne 
vpletajmo v opravke avtonomne Univerze v Ljubljani  ...
Igor Grdina
Berem, torej sem? 
Radikalno nov 
kulturnopolitični 
model – nujno!
V Pogledih z dne 24. 6. 2014 je Eva Vrbnjak v prispevku 
z naslovom Berem, torej sem? obširno predstavila delovanje 
slovenske knjižnične mreže, zlasti kar zadeva vprašanje 
nabavne politike knjižnic ter v luči majskega strokovnega 
srečanja v Mestni knjižnici Ljubljana na temo vrednotenja 
književnosti za odrasle.
V prispevku izraža stališča do nabavne politike knjižnic 
več strokovnjakov za področje, proti koncu prispevka pa 
postane tema tudi Javna agencija za knjigo RS (dalje: JAK) in 
ustvarjen je vtis, kot da pomemben problem v zvezi z naba-
vami (nekvalitetnih) knjig v splošnih knjižnicah predstavlja 
prav JAK. Ker se avtorica prispevka ni obrnila na strokovne 
sodelavke agencije za področje knjižne produkcije in bralne 
kulture ali na direktorja JAK g. Aleša Novaka, ki je ne na-
zadnje sodeloval na okrogli mizi ob zaključku omenjenega 
strokovnega srečanja MKL, v nadaljevanju na kratko nava-
jamo nekaj dejstev glede navedb v članku. 
JAK je v zadnjem triletnem obdobju sofinancirala med 300 
in 400 knjižnih del, večina je izšla v okviru triletno sofinan-
ciranih knjižnih programov. Ker v Sloveniji letno izide blizu 
6000 publikacij, med slednjimi pa je »le« okrog 3.500 knjig, 
ki pridejo v javni obtok, zajema sofinanciranje JAK komaj 
kakih 10 odstotkov teh knjig in potemtakem ne more imeti 
ključnega vpliva na kvaliteto celotne knjižne produkcije. Med 
sofinanciranimi knjigami naj bi se po navedbah v članku zna-
šle tudi knjige, ki naj ne bi dosegale minimalnih založniških 
standardov. Vsakdo, kdor vsaj nekoliko sledi sofinanciranim 
programom in projektom knjižnih založnikov v okviru JAK, 
je lahko opazil, da se nekateri založniki ne pojavljajo več na 
seznamih pogodbenikov JAK ali pa se pojavljajo z (bistveno) 
nižjim številom sofinanciranih knjig. JAK ima v besedilih 
razpisov ter sklenjenih pogodbah vključene vse mehanizme 
in postopke, s katerimi lahko sankcionira neustrezne knjižne 
izdelke in njihove izdajatelje – in to tudi počne. Pristojna 
svetovalka za knjižno in revijalno produkcijo sprotno spre-
mlja sofinancirano knjižno produkcijo, prav tako tudi člani 
strokovne komisije, končna evalvacija že izdanih knjig pa 
vpliva tudi na oceno na razpisih JAK; posledično to pomeni, 
da JAK ne sofinancira založnikov, ki ne dosegajo minimalnih 
založniških standardov. 
Avtorica članka ugotavlja, da »v združenju zadnja leta 
opažajo tudi velik padec založniških standardov …, vendar 
pa proti založnikom, ki ne upoštevajo standardov in stroke, 
ni mogoče uvesti nikakršnih sankcij«. S tem v zvezi majhna 
opomba: na razpisih JAK ne morejo kandidirati samozalo-
žniki – to bi bilo lahko izhodišče, po katerem bi knjižničarji 
lahko iz nakupa izločali del knjižnih izdaj. Za ugotovitev, da 
knjige, izdane v samozaložbi brez urednika, katerih avtor je 
neredko še sam sebi oblikovalec in lektor, ki za povrh izhajajo 
v nakladi 60–100 izvodov in so torej namenjene izrecno 
nakupu v knjižnicah, težko dosegajo minimalne založniške 
standarde, najbrž ni potrebna visoka strokovnost.
Naj dodamo, da so vsi založniki, ki pridobijo CIP , dolžni 
NUK dostaviti od enega do šestnajst (16) izvodov izdane 
knjige, največkrat pa je ta številka štiri (4), torej so prak-
tično vse knjige dostopne v knjižnicah (ob NUK potem še 
v osrednjih knjižnicah, tu je še medknjižnična izposoja) in 
potemtakem knjižnicam ni potrebno kupovati vseh knjig. 
Kot dobro šalo pa razumem govor o cenzuri – v prvi vrsti gre 
namreč za minimalne založniške standarde, ki jih najbrž ni 
treba posebej naštevati – ali pač?
Članek navaja, da »na selekcijo vplivajo tudi finance, ki 
se iz leta v leto nižajo, zaradi česar so knjižničarji nekako 
dolžni odločati se za gradivo, ki bo dlje časa v obtoku«. Bi-
stroumni paradoks – razumeli bi, da bi to pomenilo nakup 
knjižnih del, ki bodo svojo vrednost oz. zanimanje bralcev 
ohranjala dolga leta, ne pa nakup (instant) bestsellerjev v 
večjih količinah.
Še pojasnilo glede vključevanja posebnega člena v po-
godbe sofinanciranih založnikov z JAK, da bi ti morali 
obvezno pripravljati informativna gradiva o svojih knjižnih 
izdajah (in jih pošiljati knjižnicam in najbrž knjigarnam). 
JAK založnike zavezuje k obveščanju o vseh dogodkih in 
dejanjih, povezanih s sofinanciranimi knjižnimi in drugimi 
programi in projekti, kar bi seveda vsak resen založnik oz. 
akter na polju knjige počel tudi brez pogodbenega člena, saj 
je to pomemben del njihovega dela, ki v primeru založnikov 
ni le izdajanje, ampak tudi promocija in prodaja knjig. 
Vsekakor pozdravljamo nastanek portala dobreknjige.
si in upamo, da bo zaživel tudi v praksi. Dodajamo pa, da 
JAK že od nastanka sofinancira revijo Bukla, ki tekoče 
predstavlja in informira o knjižnih novitetah, med kate-
rimi je dobršen delež sofinanciranih knjig, prav tako JAK 
sofinancira Priročnik za branje kakovostnih knjig Pionir-
ske, strokovne srede v MKL ter vrsto drugih dejavnosti za 
spodbujanje bralne kulture (vse sofinancirane projekte je 
mogoče najti na naši spletni strani www.jakrs.si).
Za konec pa še omenjena problematika šolskih knjižnic 
in pristojnega ministrstva: po našem mnenju ni problem 
v urniku teh knjižnic in podobnih bolj ali manj birokrat-
skih zadevah, pač pa v enostavnem dejstvu, da bi morale 
šolske knjižnice imeti svojo postavko, sredstva, izrecno 
namenjena za nakup knjižničnega gradiva, pa naj bodo 
ta sredstva še tako mizerna. Dokler so šolski knjižničarji 
odvisni od miloščine ravnateljev ter prosjačenja pri starših, 
bodisi za sredstva bodisi za odpisane knjige, dokler ne bodo 
imeli možnosti izobraževanja na temo sodobne kvalitetne 
književnosti za otroke in mladino, do takrat ne bodo mogli 
strokovno izvajati svojih pomembnih nalog, pa tudi nivo 
pismenosti v OŠ in SŠ bo na takih in drugačnih lestvicah 
bolj pri dnu.
Ob rob zapisanemu: ob sprejetju ZOECD bi morda veljalo 
ponovno razmisliti o zamiku šest (6) mesecev, po katerem 
bi knjižnice lahko kupovale knjige. Ta zamik bi seveda 
povzročil najhujše finančne težave prav založnikom, ki 
izdajajo knjige v prvi vrsti za odkupe v knjižnicah in temu 
ustrezno tudi nastavijo cene. Morda bi tak korak prinesel 
večjo kvaliteto knjig in nižje cene (tako za knjižnice kakor 
za druge kupce)?
In zdaj še k prispevku Boštjana Tadla, avtorja članka z 
naslovom Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno! 
(Pogledi, 9. 7. 2014), ki prav tako piše o JAK, in sicer se spra-
šuje: »Ali mislimo, da je nujno, da prek JAK letno zagotavljati 
izid več kot petsto naslovov, izmed katerih marsikateri 
ne dosega niti tehničnih založniških standardov, kaj šele 
vsebinskih – ali bi raje dostojno podprli nekaj res izstopa-
jočih avtorjev …« In dalje: »V času, ko bo e-samozaložba 
vedno bolj enostavna, je to vprašanje še bolj aktualno kot 
doslej.« Med temi ne petsto, ampak malo več kot 300 na-
slovi, so mimogrede nominiranci za kresnika, vključno z 
nagrajencem (pa ne le letos, in upamo si trditi, da bo tako 
tudi v prihodnje), eminentna zbirka Studia humanitatis, 
Moderni klasiki in še bi lahko naštevali. 
Ne srečujemo se prvič z napačnim navajanjem in ne-
poznavanjem delovanja JAK oz. z oženjem njegovih nalog 
zgolj na podporo izdajanju knjig. Če bi ukinili sofinanciranje 
revij (Sodobnost, Literatura, Maska, Dialogi idr.), festivalov 
(Vilenica, Dnevi poezije in vina, Pranger idr.), pa podporo 
bralni kulturi (Bralna značka, Bukla idr.) in se odpovedali 
nacionalnim stojnicam na knjižnih sejmih v tujini (Fran-
kfurt, Leipzig, Bologna, 2013 in 2014 tudi Moskva in Praga) 
in še čemu, kar počne JAK, bi pa morda lahko še kakšnemu 
avtorju več zagotovili pogoje za ustvarjanje. (Mimogrede: 
bivši direktor JAK Slavko Pregl in eden največjih poznaval-
cev področja knjige pri nas je seveda o podpori avtorjem 
večkrat govoril in pisal, a z drugačno poanto in zlasti v 
kontekstu knjižničnega nadomestila). 
Ne dvomimo, da je v skupnem interesu vseh javna 
podpora kvalitetnim knjigam, zato pozivam avtorja obeh 
člankov, Evo Vrbnjak in Boštjana Tadla, da JAK in njegovi 
strokovni komisiji za področje knjižne in revijalne produk-
cije (dr. Milena Mileva Blažič, dr. Nada Grošelj, dr. Vanesa 
Matajc, dr. Mladen Dolar in dr. Štefan Vevar) pomagata 
pri »sekundarni evalvaciji« ter navedeta konkretne knji-
žne naslove in njihove založnike, sofinancirane s strani 
JAK, ki ne dosegajo minimalnih tehničnih in vsebinskih 
založniških standardov, seveda z navedbo mankov teh 
knjig. Zlasti nam bo njuno ekspertno mnenje v pomoč v 
zvezi z nedoseganjem vsebinskih standardov, kar zna biti 
tudi tehten prispevek k načeti debati o cenzuri. Prepričani 
smo, da bomo s skupnimi močmi lahko prispevali k dvigu 
kvalitete na področju založništva, če pa nam ne bo povsem 
uspelo, kajti naloga je zelo zahtevna, pa bodo tu na srečo 
e-samozaložbe, ki bodo nedvomno dosegale vrhunske 
tehnične in vsebinske standarde.
Vlasta Vičič, področna sekretarka
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
ampak
večkrat tudi v Hišni posti-
li. Vse zapisujem sodobno, 
da mi bo lahko Kosi očital 
lapsuse, ker bo moral, ko 
jih bo iskal, vsaj ohlapno 
prebrati tekste, ki doka-
zujejo nehistorični značaj 
njegovega pisanja. Tako 
mu bodo urice soočanja z 
lastnim početjem vsaj mal-
ce oslajene. Na kratko: Ko-
sijevo ne enkrat zapisano 
zatrjevanje (na str. 20 in 
44 njegove subvencioni-
rane knjige), da se Trubar 
nikoli ni imenoval za Slo-
venca, je revizionizem nihilističnega tipa. On ga označuje za 
modernizem. Logično: nihilizem je v tej epohi pač močan.
Mojemu poudarjanju pomena branja namenja Kosi vzklik 
o sveti preproščini. Zato pa je podobno, le nekoliko ožje na-
čelo, ki ga uporabi v svojem umotvoru na str. 23 – govori o 
ovrženju nečesa z »golim branjem historičnih virov« –, zanj 
kolosalna znanost. Znanost iz prešernega sveta »slamnatega 
moža«, kajpak. Kosi, vi ga pa pihnete! Kljub izrabi ideologije 
zamišljene nezgodovine in metodološkega pristopa ad per-
sonam niti mojih, baje tako slabo argumentiranih misli ne 
zmorete ovreči. Tu se vidi, kako prav je imel mojster Goethe, 
ki je menil: »Prijatelj, sive vse so teorije …« 
Za Kosija je usodno, da ni kar najminuciozneje preučil 
opusa Žižkovega študijskega kolega Staneta Grande, ki je v 
Prvi odločitvi Slovencev za Slovenijo dokazal, da je bila podpora 
zahtevi za oblikovanje Zedinjene Slovenije 1848 množična. 
Taka pa ne bi mogla biti, če bi veljale trditve iz knjige, o kateri 
teče beseda. Za Kosija je dejansko čudno, da svoje pisanje 
utemeljuje na Gellnerju (ki je trdil, da so ljudje nacionalisti 
zaradi dobrih služb, čeprav so bili pod peto internacionalizma 
zaradi svojih nazorov večinoma zatirani), Hobsbawmu (ki 
mu je bila bojne strupe uporabljajoča wilhelminska Nemčija 
tako pri srcu, da je štel njen koncept vrnitve v mir po veliki 
vojni za boljšo ponudbo od nepopolno wilsonističnega sveta 
Versaillesa) in podobnih simplicifirajočih avtorjih, saj bi do 
enakih rezultatov prej prišel z naslonitvijo na nemškona-
cionalne in italijanske iredentistične pisce. Koristilo bi mu 
poznavanje načela Ockhamove britve.
Kar zadeva Kosijevo strumno brambo Petra Štiha (str. 
20 subvencionirane monografije), je treba reči, da izvajanja 
slednjega o Karniolcih kot plemenu niso utemeljena. Pavel 
Diakon namreč Karniolo izrecno označuje za domovino 
umetn ost
kultur a
družba
www.pogledi.si
Darovi Andreja Trobentarja
Zvok, slika in besede
Od kdaj smo Slovenci?
Problemi knjige  
Jerneja Kosija
Človeška tragedija
Goyeve grafike v Lendavi
Pozabimo liberalizem
Veliki inkvizitor  
in Rado Pezdir
Berem, torej sem?
Knjižnice, javni interes in cenzura
 6. avgusta 2014
35
mu žanru je tretja – prav tako izključno instrumentalno 
aranžirana – skladba Romance de la valentía z izrazitimi 
vložki kastanjet, ki so v nasprotju z laičnim prepričanjem 
značilne bolj za coplo kot za flamenko. Sledi Te he de 
querer mientras viva v interpretaciji neponovljive Estrelle 
Morente, ki jo je umetnik posvetil svoji drugi ženi Gabrieli 
Canseco. Peta po vrsti je izvrstno interpretirana klasika La 
Chiquita Piconera, ki si je ime sposodila pri znamenitem 
delu andaluzijskega slikarja Julia Romera de Torresa. Sledi 
Zambra Gitana v izvedbi flamenko pevca Parrite, ki sklad-
bo s svojo markantno interpretacijo odpelje v samosvoj 
avtorski svet. Najbliže Pacovemu izvirnemu glasbenemu 
stilu od vseh je predzadnja Quiroga por bulerías, drzen 
in odlično opravljen eksperiment, v katerem uporabi 
nekatere ideje velikana med skladatelji cople, Manuela 
Lópeza-Quiroge, in jih prestavi v priljubljeno flamenko 
zvrst bulerías. Zgodba se zaključi s skladbo Señorita, inter-
pretirano v ritmu med salso in rumbo ob petju Venezuelca 
Óscarja D'Leóna.
V Španiji so posthumni izid Pacovega zadnjega albuma 
razumljivo pričakali kot velik in pomemben glasbeni 
dogodek. Večina odzivov je v njem prepoznala novo ume-
tnino, nekoliko bolj zadržani so bili le nekateri najbolj 
ortodoksni privrženci flamenka, saj gre v osnovi za coplo, 
interpretirano skozi medij flamenko kitare. Lahko jih ra-
zumemo, a moramo v isti sapi dodati, da je Paco s Canción 
Andaluza ustvaril globalno noviteto, izrazito netipično 
delo ter se z njo več kot uspešno znašel v dvojni vlogi 
aranžerja in izvajalca, s tem pa tudi uresničil svoj dolgo 
želeni projekt: poklon copli, ki je hkrati tudi njen »ponov-
ni izum«. Čeprav se delo po svoji naravi precej razlikuje 
od vsega, kar je v svoji karieri počel Paco, predstavlja 
pomembno referenco za oba žanra, v zakladnico svetovne 
glasbe pa prispeva unikatni zvočni zapis. 
Genijev odhod je v svetu flamenka za seboj pustil pra-
znino, ki je dolgo ne bo mogoče zapolniti, a hkrati odprl 
prostor novemu poglavju, v katerem bo Pacov umetniški 
testament prav gotovo eden od svetilnikov, ki kažejo pot k 
novim obzorjem. Teh osem uspavank (kakor jih ljubko-
valno imenujejo Španci) je zadnje, kar smo dobili v dar od 
tega velikana, septembra pa se bo temu kot vizualno-zvoč-
ni komentar pridružil še družinski hommage umetniku, 
dokumentarec Paco de Lucía, todo una gira (Paco de Lu-
cía, življenje kot turneja) njegovega sina Curra Sáncheza.
Sara Virk
36
Literatura
 6. avgusta 2014
Drago Jančar:
V temni zarJi
Tri poglavja iz romana, ki bo septembra izšel pri založbi Modrijan
mladost! vender po tvoji temni zarji
srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
 France Prešeren, Slovo od mladosti
P
očasi je peljal v kraj, ki so mu 
rekli mesto; ko je bil deček, je 
tudi on mislil, da je to mesto, 
čeprav je vedel, da so tudi večja 
mesta, Maribor in Ljubljana in 
Trst. Kupi snega so ležali ob ce-
sti, nehalo je snežiti, a videti je bilo, kakor 
da je tu snežilo še bolj kot v Ljubljani. Na 
nebu so se pokazale zvezde. Ko je zapeljal v 
ozko ulico, so bili kupi vse večji, plug jih je 
tukaj odrinil prav na zidove hiš. In od tod 
na velik trg, popolnoma prazen, osvetljen 
z mesečino, pomešano z rumeno svetlobo 
brlečih uličnih svetilk. Na avtobusni postaji 
sta samevala dva avtobusa, pred katerima 
se bodo prav kmalu, že čez nekaj ur, v ju-
tranjem mrazu prestopale temne postave 
delavcev in dijakov. Kako je poznal te ulice, 
ta sneg, stlačen ob stene, shojen od težkih 
čevljev, ta trg, to avtobusno postajo in tisto 
dolgo cesto, ki pelje proti poljem in mrzlemu 
pobočju tam zadaj za njihovo hišo. Poznal je 
jutranji mraz in redkobesedne sopotnike, ki 
čakajo, da se bodo oprla vrata avtobusa, ki 
glasno brni in ga motor že nekaj časa ogreva, 
da bodo čim prej sedli na sedeže in na njih 
zadremali ali gledali svoje zaspane obraze v 
okenskih steklih, dokler ne bodo luči uga-
snile in bodo zunaj brzele mimo oken luči 
samotnih kmetij.
Tu je njegov dom.
Tu sem se zbudil v življenje, je utrujeno 
pomislil. Otrok, ki gre z mamo in njeno toplo 
dlanjo skozi sveže pomladno jutro, pridi k 
nam tvoje kraljestvo, kraljestvo življenja, 
ki je pred tabo.
Lahko bi rekel, da hiša stoji v predmestju, 
če mesto ne bi bilo tako majhno, da pravza-
prav ne more imeti predmestja. Vse hiše so 
mesto, če se Bistrica sploh lahko imenuje me-
sto, bolje bi bilo reči trg. Bistrica se imenuje 
zato, ker skozi kraj teče bistra reka, majhna 
reka, rečica, večji potok. Tu je vse majhno, 
tudi on je bil tukaj majhen, in ko je bil maj-
hen, so mu razložili, da je bila najprej bistra 
reka in potem mesto, ljudje so si tu postavili 
hiše, ker je tukaj tekla bistra reka. In ko so 
hiše že stale in jih je bilo že veliko, je kraj 
moral dobiti tudi ime in dali so mu ime po 
bistri reki Bistrici. Takrat je bila Bistrica še 
vas, potem pa so v njej bogati kmetje, ki so 
postali tudi trgovci in gostilničarji in učite-
lji in duhovniki, postavili velike hiše, šolo, 
cerkev, gasilski dom, kulturni dom, zadružni 
dom, širok tlakovan trg, majhno graščino na 
pobočju Bukovja; ko je bil Ciril majhen, si je 
predstavljal, da se je vse to zgodilo v kakšnem 
letu dni. Za malega Cirila je bilo leto zelo 
dolgo, trajalo je od zime do zime, od prvega 
sankanja do naslednjega. Zdaj je spet zima, 
ta november je zimski, sneži, je pomislil, 
zima mojega skorajšnjega tridesetega leta 
in trideset let je trideset zim. Sanke so še 
zmeraj v drvarnici na dvorišču, kovinski deli 
so zarjaveli, les morda že plesni.
Hiša stoji na robu trga, tam, kjer se zače-
njajo polja in travniki in se poti, ki peljejo 
čeznje, hitro izgubijo v bukovem gozdu, 
ki prekriva pobočje hriba. Hrib se imenu-
je Bukovje, ker ga preraščajo stara bukova 
drevesa.
Obsedel je v avtu s prižganim motorjem. 
Ni se mogel odločiti, da bi vstal, stopil do vrat 
in pozvonil. Videl je očeta, kako se zdrzne v 
snu, prižge luč na nočni omarici in pogleda 
na uro. Potem potegne odejo s sebe in išče 
copate ob postelji. Sede na posteljo in gle-
da predse. Čaka, da bo ponovno pozvonilo, 
morda se mu je samo sanjalo. Kdor živi toliko 
let sam, kogar nihče ne obišče, tudi lastni 
sin ne, temu nočni zvonec ne pomeni nič 
dobrega. Lažja je misel, da sploh ni resničen, 
morda je bil sen.
Zima njegovega šestega leta. Sedijo v go-
stilniški sobi, ki ji pravijo kavarna. Gostilna 
in njena kavarna sta na velikem trgu sredi 
trga, ki mu pravijo mesto in so ga tako hitro, 
v enem letu, zgradili ob reki Bistrici. Oče je 
rdeč v lica, ker pije vino. Mama se smeje in 
položi dlan na kozarec, ko hoče oče tudi 
njej natočiti vina, ona ne mara vina, raje 
ima kavo z mlekom, tudi kamilični čaj ima 
rada. Ciril pije malinovec. Profesor pa igra. 
To je tisti veliki gospod z metuljčkom, ki ga 
kličejo profesor, čeprav oče pravi, da sploh ni 
profesor. Je pa njegov prijatelj in igra violino. 
Tudi na Dunaju je igral. Zato zna valčke pa še 
marsikaj. Zdaj igra cigajnarja in kapucinarja. 
Tako igra, da so vsi dobre volje in pri sosednji 
mizi cigajnarja začnejo tudi peti. Jaz bi rad 
cigajnar bil, pa rdeče kapce nimam. Oče po-
loži prst na ustnice, ne smejo peti, kadar igra 
profesor, zelo lepo igra, vso noč bi ga poslušal, 
pravi oče in si natoči še en kozarec. Ciril si 
je zapomnil tisto pesem. Ko so šli skozi tiho 
zasneženo mesto domov, je na ves glas pel, da 
je otroški glas odmeval med hišami malega 
mesta: Jaz bi rad cigajnar bil, pa rdeče kapce 
nimam, rdečo kapco že dobim, pa pušeljca 
še nimam. Cigajnarja si je zapomnil, ko že 
ni bil več tako majhen, prav velik pa tudi še 
ne, oče mu je razložil, da je to neka ljudska 
pesem s Koroškega. Glede kapucinarja pa 
nikoli ni mogel ugotoviti, kaj je profesor 
takrat igral. Kapucinarja? je rekel oče, ne 
spomnim se, da bi kaj takega igral. Ciril pa 
se je spomnil, dobro se je spomnil, da je igral 
profesor cigajnarja in kapucinarja. Preden 
je zaspal, je videl profesorja z rdečo kapo 
na glavi. Tudi zdaj, ko je sedel v avtu pred 
hišo, ga je lahko videl, z metuljčkom okrog 
vratu in rdečo kapo na glavi. In slišal. Tudi 
mamo, ki reče: pač ni imel nobene kape, kaj 
pa govoriš! Imel jo je, kliče mali Ciril, rdečo 
kapco je imel na glavi.
Drugo jutro je rekel, da bi tudi on rad igral 
cigajnarja in kapucinarja, ko bo velik. Če je 
tako, je rekel oče, moraš začeti že zdaj.
In je začel. Pozimi se je začel učiti violino, 
poleti mu je umrla mama.
Ni razumel.
Mogoče se je zato, ker ni razumel ali ni 
hotel razumeti, tega komaj spominjal. Tudi 
zdaj, ko je sedel v brnečem avtomobilu v 
zimski noči, ki se je nagibala v jutro, še zme-
raj ni dobro razumel in se je spominjal zgolj 
ljudi s preplašenimi očmi, ki so prihajali v 
hišo, nekih sorodnikov in tovarišic in oče-
tovih kolegic, ki so pozneje postale njegove 
učiteljice in so se vse po vrsti imele neko-
liko tudi za njegove mame. Ni razumel, da 
mame ne bo več nazaj iz bolnišnice. Nekoč 
pozneje, imel je že petnajst let, mu je oče 
pripovedoval, kakšna navodila mu je dajala, 
preden so jo odpeljali. Skoraj vsa so bila 
povezana z njim. Prehladi in vitamini. Spat 
ob desetih. Ne mrzle vode sredi poletja. 
Bilo je poletje, ko je odšla, ni razumel, da 
je ne bo, tudi krste ni videl, za nekaj dni so 
ga preselili k teti Minki, ki je živela sama. 
Nikoli več ni maral poletja. Poleti je odšla 
mama. Leto je zanj teklo od zime do zime. 
Zdaj je spet skoraj zima. Ni hotel misliti na 
čas, ko sta bila z očetom sama. Ko je padel 
sneg, je mislil na sneg. Ko je igral violino, je 
mislil na profesorja, ki ni bil profesor. Imel 
pa je rdečo kapo.
Pogledal je k oknom. Oče spi. Mogoče 
se mu sanja o Marijici, njegovi mami. Kako 
položi dlan na kozarec, ker noče vina. Ali 
kako zavija s šalom njegovega sina. Pije kavo 
z mlekom in se smeje.
K njima se je preselila teta Minka, očetova 
sestra. Znala je ravnati s pralnim strojem in 
v nedeljo skuhati govejo juho. Vidi jo, kako v 
predpasniku stoji pri štedilniku in se obrne, 
ko Ciril vpraša, kdaj bo prišla mama. Gleda 
očeta v oči, potem steče ven. Kaj pa ji je, reče 
Ciril, zakaj je zbežala?
V oknu sosednje hiše se je prižgala luč. 
Tam stanuje njegov sošolec Sašo. Odlično je 
igral nogomet, na levem krilu. Šah pa malo 
slabše, Ciril ga je zmeraj premagal. Ker ga je 
premagal, mu je od jeze zadaj za hišo potisnil 
glavo v sneg. Ni mogel dihati, Ciril je mahal 
z rokami in ga močno sunil s komolcem, 
udaril ga je, če se temu lahko reče udarec. 
Vseeno sta bila prijatelja, vse sta si sproti 
odpuščala, poraze pri šahu in glavo v snegu. 
Takšnih človek nima nikoli več, ne zna več 
odpuščati. Morda je Sašo prižgal luč, ker ga 
je prebudil hrup brnečega avtomobila. Ali 
pa njegovo ženo.
Obrnil je ključ, motor je utihnil. Stopil je 
iz avtomobila, streslo ga je od mraza, a hkrati 
je začutil svežino, ki mu je v hipu zbistrila 
glavo. Mrzel veter je razgnal nočne oblake, 
posijala je luna. Z zadnjega sedeža je potegnil 
plašč in ga oblekel. Ovil se je s šalom in si 
nataknil rokavice. Napotil se je čez zasne-
ženo ravnico, po spluženi cesti, malo mu je 
spodrsavalo. Mesečev ščip je razsvetljeval 
znano zimsko pokrajino, snežni kristali so se 
srebrno lesketali v mesečevi svetlobi. Pravza-
prav je lepo, je pomislil, lepše kot v Ljubljani 
in lepše kot na Dunaju, tam ni nobenega 
prostora, tam človeka pritisnejo ob steno, 
kakor je plug zdruzgal sneg ob zidove ozkih 
ulic tam zadaj. In vsa vrata so zaprta.
Ko se je vračal, je bila očetova hiša še 
zmeraj v temi, tudi luč v Saševem oknu je 
ugasnila.
Razločno je zaslišal, kako je lok narahlo 
potegnil po strunah, zvok se je dvigal in 
spuščal, ni bila melodija, mali Ciril je va-
dil durovsko lestvico. Oče mu je kupil lepo 
violino, yamaha, to so zdaj tvoje goslice, je 
rekel. Najlepši inštrument. Na samo štirih 
strunah lahko človek zaigra najbolj zapletene 
skladbe. Vražji trilček, nekoč ga boš igral. 
Ampak najprej lestvice, najprej to. Za hip je 
obstal, ravno toliko, da je slišal še očetov glas, 
ki je tolikokrat odmeval po tej predmestni 
ulici, ki se tukaj končuje, poleti se je skozi 
odprta okna razlegal po poljih in travnikih 
za hišo.
»Je to G-dur? Kako je mogoče, da še zdaj 
ne znaš durovske lestvice?«
O ja, pa jo je znal. Učiteljica v glasbeni šoli 
je rekla, da je fant noro nadarjen. Menjava 
leg, prsti, vibrato, vse obvlada mimogrede. 
Sploh ne rabi not. Po spominu zaigra, kar 
sliši. Ampak durovske lestvice in tretje lege 
čez eno oktavo z razloženimi akordi se mora 
vseeno naučiti.
»Vadi lestvico,« kliče oče, »vadi lestvico! 
Ne moreš igrati etud, dokler ne znaš lestvice. 
Za božjo voljo!«
On pa je znal etude in Concertino in Va-
riacije, ne da bi vadil lestvico.
Za božjo voljo.
Po mamini smrti je oče začel hoditi v cer-
kev. Najprej tu in tam kakšno nedeljo s teto 
Minko, potem zmeraj pogosteje. Tudi Ciril je 
hodil k verouku, včasih sta se po šoli srečala 
kar v cerkvi, videl je očeta sedeti v klopi, 
stopil je k njemu in vprašal, kaj bo za kosilo. 
Za učitelja tisti čas ni bilo najbolj spodobno, 
da hodi k cerkev, takšni časi so bili, a so že 
šli proti koncu. Ravnateljici to ni bilo všeč, 
ampak ni tako nenavadno, je govorila, če 
človek postane malo čuden, skoraj čudak, 
žena mu je umrla. Pavla Kraljeviča, njegove-
ga očeta, so imeli za nekoliko čudnega, res 
je pretiraval s svojim posedanjem v prazni 
cerkvi. Ko je bil Ciril že skoraj odrasel fant, 
mu je rekel, da se tam najlažje pogovarja z 
Marijico, njegovo mamo. Ona je hodila k 
maši takrat, ko se je on še posmehoval temu 
praznoverju. Zdaj verjame, da ju ona gleda, 
ve, kaj počneta, še več, na neki način, ki ga 
sam ne razume, skrbi za njiju.
Pomislil je, da bi bila očetu klezmer glasba 
všeč. V prtljažniku ima violino. Zjutraj, ko 
se bo oče zbudil, bo šel noter in mu zaigral 
Veselega krojača.
Rekel bo:
»Ko bi te zdaj mama slišala.«
In Ciril bo rekel, ne zato, ker bi verjel – 
zato, da bi ga razveselil, bo rekel:
»Saj me sliši.«
Oče se bo nasmehnil:
»Saj tega ne verjameš.«
»Kako, da ne? Vse je vedela, kaj sva počela 
vsa ta leta.«
»Upam, da vsega pa le ne,« se bo zasmejal 
oče.
Smejala se bosta in Ciril bo igral.
Lepo je bilo, kar je govoril oče o mami, a 
njemu ni bilo dano, da bi to razumel. Pozneje, 
na Dunaju in tudi v naglo hitečih zadnjih 
mesecih življenja v Ljubljani, si je včasih 
želel, da bi razumel, kar razume oče, najbrž 
bolj verjame, kot razume. Želel si je, da bi 
bil tam v hladni cerkvi, kjer je mir, da bi bil 
otrok in da bi mu bilo dano verjeti, kar je 
verjel oče v starosti. Ni mislil na te stvari, 
iskal je vrata, skozi katera bo nekam vstopil, 
Foto Voranc Vogel
v svet; in če že ni vrat, mora obstajati vsaj 
špranja, skozi katero se zavlečeš v svet in 
začneš zares živeti.
Violina ima dušo, je govoril oče, in Ciril je 
to pripisoval isti nerazumljivi stvari, kakršna 
so bili njegovi pogovori s pokojno Marijico. 
Pravzaprav dve duši, je rekel. Ena je tisti 
stebrič pod kobilico, od katerega je odvi-
sno, ali bo zvok rezek ali mehkejši. Druga 
pa je violinistova. Moj prijatelj, profesor, on 
je imel obe duši. Saj si ga slišal, cigajnarja 
presnetega.
Z naglo hojo skozi prazno mesto se je 
skušal nekoliko ogreti. Na avtobusni po-
staji so odprli bife. Nobenega gosta še ni 
bilo. Zaspana natakarica je morala priklo-
piti avtomat, precej časa je trajalo, da mu je 
skuhala dvojno kavo. Spil je kavo in se vrnil 
k avtu. Okna očetove hiše so bila še zmeraj 
v temi. Ne bo ga budil. Ob enajstih mora 
biti v Johann Cafeju na Dunaju. Če ga zdaj 
zbudi, bosta sedela pri mizi v kuhinji in oče 
bo mežikal pod medlo svetlobo žarnice v 
novembrskem jutru in postavljal vprašanja. 
Kaj delaš, sine? Ne vem, neko kuverto nesem 
na Dunaj. Nositi kuverto, to ni nič, povej mi, 
kaj znaš? Nič ne znam, oče. Še vadiš violino? 
Malo. Ne malo, nič.
Spet je začel naletavati sneg, mrzle snežin-
ke so se raztapljale na prednji šipi. Odpeljal 
se je.
…
Z Dimitrijem Kostadinovom sta se dobila v 
kavarni v Mestnem parku. Bil je videti kot ne-
koliko mlajši Dobernik, s poslovnim kovčkom 
in v temni obleki, vsi ti ljudje so si podobni, je 
pomislil, mogoče sem jim tudi jaz že nekoliko 
podoben. Naročila sta kavo in Kostadinov je 
odprl pokrov kovčka, pogledal je vanj in ga 
zaprl, kot da v njem ni česa videti, nobene 
od skrbno zloženih map ne bo treba odpreti. 
Videti je bilo, da je Kostadinovu vse jasno.
»Vse je jasno,« je rekel. Po naših podatkih 
tisto vaše stanovanjsko naselje, kako se mu 
že reče ... Zelenite ...?«
»Green Slopes. Zeleno Pobočje.«
» To, ja, Zelenite sklonove. A veste, da 
imamo tudi pri nas krasna gorska pobočja? 
Ampak pri nas na njih smučamo. Borovec. 
Pamporovo. Moj prijatelj Dobernik pa gra-
di na hribu stanovanjsko naselje. Tudi prav, 
njegova stvar. Ampak zastopnik iz Ljubljane 
nam sporoča, da ta vaša Zelena planina ni 
več košer.«
»Kdo to pravi?«
»Zastopnik. Gospod Trifunović.«
To je tisti v usnjeni jakni in koničastih če-
vljih, je pomislil Ciril, Špičak. Ni bil videti kot 
kakšen gospod, tisti Trifunović, bil je videti 
kot nekdo, ki bi inženirja Piščanca zavezal 
v vrečo, jo privezal na cementni blok in ga 
spustil na savsko dno.
Kostadinov je vsul sladkor v skodelico s 
kavo in z žličko počasi mešal.
»Gospod Dobernik pravi, da je vse v 
redu.«
»Ni v redu.«
Ciril je molčal. Kaj naj bi rekel? Če Špičak 
pravi, da ni v redu, pač ni v redu. Ni njegova 
stvar. Sporočil bo gospodu Doberniku, da 
gospod Kostadinov misli, da ni v redu. Ni 
košer.
Kostadinov je še zmeraj zamišljeno gledal v 
kavno skodelico, bil je videti kot človek, ki ga 
na svetu ne zanima nič drugega kot vprašanje 
o tem, ali je kava že dovolj sladka, da bi jo 
človek lahko začel piti.
»Predlagam, da odprete nov projekt. To 
bi morda šlo.«
Cirilu se je zdelo, da s takšnim sporočilom 
ne more Štefanu pred oči.
Rekel je, da je Zeleno Pobočje še zmeraj 
dobra možnost za investitorje. Zgrajeno je, 
kolikor je, iz najbolj solidnih materialov. Ima 
dobro prihodnost, v njem bo življenje.
Kostadinov ga je pozorno poslušal.
Sedemnajst stanovanj je že prodanih, osta-
la gotovo še bodo. V Arhitekturnem vestniku 
je izšel članek, ki hvali novo naselje, napisali 
so, da se sodobna arhitektura odlično zliva z 
naravnim okoljem in da so bivanjski pogoji 
za zahtevne naročnike, zlasti tiste z družino, 
naravnost idealni.
Kava očitno ni bila dovolj sladka, Kostadi-
nov je to vedel, ne da bi jo pokusil. Raztrgal je 
še eno vrečko sladkorja in jo vsul v skodelico. 
Spet je začel mešati z žličko.
 6. avgusta 2014
37
Literatura
Drago Jančar:
V temni zarJi
Tri poglavja iz romana, ki bo septembra izšel pri založbi Modrijan
prostora, tam človeka pritisnejo ob steno, 
kakor je plug zdruzgal sneg ob zidove ozkih 
ulic tam zadaj. In vsa vrata so zaprta.
Ko se je vračal, je bila očetova hiša še 
zmeraj v temi, tudi luč v Saševem oknu je 
ugasnila.
Razločno je zaslišal, kako je lok narahlo 
potegnil po strunah, zvok se je dvigal in 
spuščal, ni bila melodija, mali Ciril je va-
dil durovsko lestvico. Oče mu je kupil lepo 
violino, yamaha, to so zdaj tvoje goslice, je 
rekel. Najlepši inštrument. Na samo štirih 
strunah lahko človek zaigra najbolj zapletene 
skladbe. Vražji trilček, nekoč ga boš igral. 
Ampak najprej lestvice, najprej to. Za hip je 
obstal, ravno toliko, da je slišal še očetov glas, 
ki je tolikokrat odmeval po tej predmestni 
ulici, ki se tukaj končuje, poleti se je skozi 
odprta okna razlegal po poljih in travnikih 
za hišo.
»Je to G-dur? Kako je mogoče, da še zdaj 
ne znaš durovske lestvice?«
O ja, pa jo je znal. Učiteljica v glasbeni šoli 
je rekla, da je fant noro nadarjen. Menjava 
leg, prsti, vibrato, vse obvlada mimogrede. 
Sploh ne rabi not. Po spominu zaigra, kar 
sliši. Ampak durovske lestvice in tretje lege 
čez eno oktavo z razloženimi akordi se mora 
vseeno naučiti.
»Vadi lestvico,« kliče oče, »vadi lestvico! 
Ne moreš igrati etud, dokler ne znaš lestvice. 
Za božjo voljo!«
On pa je znal etude in Concertino in Va-
riacije, ne da bi vadil lestvico.
Za božjo voljo.
Po mamini smrti je oče začel hoditi v cer-
kev. Najprej tu in tam kakšno nedeljo s teto 
Minko, potem zmeraj pogosteje. Tudi Ciril je 
hodil k verouku, včasih sta se po šoli srečala 
kar v cerkvi, videl je očeta sedeti v klopi, 
stopil je k njemu in vprašal, kaj bo za kosilo. 
Za učitelja tisti čas ni bilo najbolj spodobno, 
da hodi k cerkev, takšni časi so bili, a so že 
šli proti koncu. Ravnateljici to ni bilo všeč, 
ampak ni tako nenavadno, je govorila, če 
človek postane malo čuden, skoraj čudak, 
žena mu je umrla. Pavla Kraljeviča, njegove-
ga očeta, so imeli za nekoliko čudnega, res 
je pretiraval s svojim posedanjem v prazni 
cerkvi. Ko je bil Ciril že skoraj odrasel fant, 
mu je rekel, da se tam najlažje pogovarja z 
Marijico, njegovo mamo. Ona je hodila k 
maši takrat, ko se je on še posmehoval temu 
praznoverju. Zdaj verjame, da ju ona gleda, 
ve, kaj počneta, še več, na neki način, ki ga 
sam ne razume, skrbi za njiju.
Pomislil je, da bi bila očetu klezmer glasba 
všeč. V prtljažniku ima violino. Zjutraj, ko 
se bo oče zbudil, bo šel noter in mu zaigral 
Veselega krojača.
Rekel bo:
»Ko bi te zdaj mama slišala.«
In Ciril bo rekel, ne zato, ker bi verjel – 
zato, da bi ga razveselil, bo rekel:
»Saj me sliši.«
Oče se bo nasmehnil:
»Saj tega ne verjameš.«
»Kako, da ne? Vse je vedela, kaj sva počela 
vsa ta leta.«
»Upam, da vsega pa le ne,« se bo zasmejal 
oče.
Smejala se bosta in Ciril bo igral.
Lepo je bilo, kar je govoril oče o mami, a 
njemu ni bilo dano, da bi to razumel. Pozneje, 
na Dunaju in tudi v naglo hitečih zadnjih 
mesecih življenja v Ljubljani, si je včasih 
želel, da bi razumel, kar razume oče, najbrž 
bolj verjame, kot razume. Želel si je, da bi 
bil tam v hladni cerkvi, kjer je mir, da bi bil 
otrok in da bi mu bilo dano verjeti, kar je 
verjel oče v starosti. Ni mislil na te stvari, 
iskal je vrata, skozi katera bo nekam vstopil, 
v svet; in če že ni vrat, mora obstajati vsaj 
špranja, skozi katero se zavlečeš v svet in 
začneš zares živeti.
Violina ima dušo, je govoril oče, in Ciril je 
to pripisoval isti nerazumljivi stvari, kakršna 
so bili njegovi pogovori s pokojno Marijico. 
Pravzaprav dve duši, je rekel. Ena je tisti 
stebrič pod kobilico, od katerega je odvi-
sno, ali bo zvok rezek ali mehkejši. Druga 
pa je violinistova. Moj prijatelj, profesor, on 
je imel obe duši. Saj si ga slišal, cigajnarja 
presnetega.
Z naglo hojo skozi prazno mesto se je 
skušal nekoliko ogreti. Na avtobusni po-
staji so odprli bife. Nobenega gosta še ni 
bilo. Zaspana natakarica je morala priklo-
piti avtomat, precej časa je trajalo, da mu je 
skuhala dvojno kavo. Spil je kavo in se vrnil 
k avtu. Okna očetove hiše so bila še zmeraj 
v temi. Ne bo ga budil. Ob enajstih mora 
biti v Johann Cafeju na Dunaju. Če ga zdaj 
zbudi, bosta sedela pri mizi v kuhinji in oče 
bo mežikal pod medlo svetlobo žarnice v 
novembrskem jutru in postavljal vprašanja. 
Kaj delaš, sine? Ne vem, neko kuverto nesem 
na Dunaj. Nositi kuverto, to ni nič, povej mi, 
kaj znaš? Nič ne znam, oče. Še vadiš violino? 
Malo. Ne malo, nič.
Spet je začel naletavati sneg, mrzle snežin-
ke so se raztapljale na prednji šipi. Odpeljal 
se je.
…
Z Dimitrijem Kostadinovom sta se dobila v 
kavarni v Mestnem parku. Bil je videti kot ne-
koliko mlajši Dobernik, s poslovnim kovčkom 
in v temni obleki, vsi ti ljudje so si podobni, je 
pomislil, mogoče sem jim tudi jaz že nekoliko 
podoben. Naročila sta kavo in Kostadinov je 
odprl pokrov kovčka, pogledal je vanj in ga 
zaprl, kot da v njem ni česa videti, nobene 
od skrbno zloženih map ne bo treba odpreti. 
Videti je bilo, da je Kostadinovu vse jasno.
»Vse je jasno,« je rekel. Po naših podatkih 
tisto vaše stanovanjsko naselje, kako se mu 
že reče ... Zelenite ...?«
»Green Slopes. Zeleno Pobočje.«
» To, ja, Zelenite sklonove. A veste, da 
imamo tudi pri nas krasna gorska pobočja? 
Ampak pri nas na njih smučamo. Borovec. 
Pamporovo. Moj prijatelj Dobernik pa gra-
di na hribu stanovanjsko naselje. Tudi prav, 
njegova stvar. Ampak zastopnik iz Ljubljane 
nam sporoča, da ta vaša Zelena planina ni 
več košer.«
»Kdo to pravi?«
»Zastopnik. Gospod Trifunović.«
To je tisti v usnjeni jakni in koničastih če-
vljih, je pomislil Ciril, Špičak. Ni bil videti kot 
kakšen gospod, tisti Trifunović, bil je videti 
kot nekdo, ki bi inženirja Piščanca zavezal 
v vrečo, jo privezal na cementni blok in ga 
spustil na savsko dno.
Kostadinov je vsul sladkor v skodelico s 
kavo in z žličko počasi mešal.
»Gospod Dobernik pravi, da je vse v 
redu.«
»Ni v redu.«
Ciril je molčal. Kaj naj bi rekel? Če Špičak 
pravi, da ni v redu, pač ni v redu. Ni njegova 
stvar. Sporočil bo gospodu Doberniku, da 
gospod Kostadinov misli, da ni v redu. Ni 
košer.
Kostadinov je še zmeraj zamišljeno gledal v 
kavno skodelico, bil je videti kot človek, ki ga 
na svetu ne zanima nič drugega kot vprašanje 
o tem, ali je kava že dovolj sladka, da bi jo 
človek lahko začel piti.
»Predlagam, da odprete nov projekt. To 
bi morda šlo.«
Cirilu se je zdelo, da s takšnim sporočilom 
ne more Štefanu pred oči.
Rekel je, da je Zeleno Pobočje še zmeraj 
dobra možnost za investitorje. Zgrajeno je, 
kolikor je, iz najbolj solidnih materialov. Ima 
dobro prihodnost, v njem bo življenje.
Kostadinov ga je pozorno poslušal.
Sedemnajst stanovanj je že prodanih, osta-
la gotovo še bodo. V Arhitekturnem vestniku 
je izšel članek, ki hvali novo naselje, napisali 
so, da se sodobna arhitektura odlično zliva z 
naravnim okoljem in da so bivanjski pogoji 
za zahtevne naročnike, zlasti tiste z družino, 
naravnost idealni.
Kava očitno ni bila dovolj sladka, Kostadi-
nov je to vedel, ne da bi jo pokusil. Raztrgal je 
še eno vrečko sladkorja in jo vsul v skodelico. 
Spet je začel mešati z žličko.
»Če je v Arhitekturnem vestniku,« je rekel 
in skrivil ustnice v nekaj, kar bi lahko bil na-
smeh, če ne bi bil posmeh, »potem pa je res 
treba investirati.«
»Saj to pravim,« je veselo rekel Ciril, tudi 
gospod Dobernik je prepričan, da je to naj-
boljša možnost ... da nadaljujemo in dokon-
čamo.«
»Dobernik mi je veliko dolžan,« je rekel 
Kostadinov. »Ko sva se nazadnje srečala tu-
kaj, bilo je meseca maja, sem mu rekel, da 
bomo nadaljevali, ko bo prišlo nakazilo. Vas 
zanima, koliko?«
Ciril je odkimal.
»Bolje, da ne. Bi se vam zvrtelo v glavi.«
Končno je pokusil kavo. Zacmokal je. Rekel 
je, da pri njih kuhajo boljšo kavo, v džezvah, 
vsaj nekaj dobrega so dobili od Turkov. Pa 
sladice, ratluk, poznate ratluk?
Ciril je pokimal. Pozna ratluk. In kebab. 
V Grinzingu sta ga jedla s Štefanom. Mese-
ca maja, gotovo sta se takrat Kostadinov in 
Dobernik pogovarjala o Turkih, Dobernik je 
mislil, da od njih nismo dobili nič dobrega. 
Samo obleganje Metlike in kečap, ki ga človek 
spravi na obleko, kadar jé kebab.
Kostadinov je rekel, da je ratluk zelo sla-
dek, pravzaprav ravno prav sladek. Sicer pa 
bi Štefan moral vedeti, da tudi njemu, Di-
mitriju, ni več prav lahko. Stvari ne tečejo 
dobro, zatikajo se.
»Gospod Ciril,« je rekel, »od kod pa imate 
tako ime? To je bolgarsko. Mi rečemo Kiril.«
»Najbrž staroslovansko,« je rekel Ciril.
»Bolgarsko,« je rekel Kostadinov. »Gospod 
Kiril, to so občutljivi posli in v njih mora biti 
vsak projekt absolutno košer. Saj veste, kaj 
to pomeni.«
Seveda je vedel. Če ve, kaj je klezmer in ga 
je celo nekoč v tem mestu igral, potem tudi 
ve, kaj je košer. In kaj je falafel. Pa tudi, kaj je 
halal, halal je tudi nekakšen košer.
»Ampak glede dolga – to bi se še dalo po-
čakati. Ko vlagaš, tvegaš. Čakaš, da se denar 
obrne. Štefan je slabo obračal. Vseeno bi po-
čakal. Ampak zdaj je nova situacija, Kiro, stvar 
ni več košer. Povejte tam doli, ko se vrnete, 
da smo to zadevo ustavili.«
Ubogi Štefan, je pomislil Ciril. Ne bodo 
zbrisali samo črke P , tudi črko D bodo izbrisali, 
in tudi od besedice In, ki stoji vmes, ne bo nič 
ostalo, izbrisali jo bodo, pa če je stokrat zapi-
sana z veliko začetnico. Tudi angleško verzijo 
z &, tudi angleška beseda Investments bo šla s 
table in vseh papirjev, vse bo šlo. O tem, da ne 
bo nobenega podjetja D In K, niti pomisliti ni 
hotel. Mislil je na ubogega Štefana: žena mu 
dela samomor, hčerka je v Londonu ali na 
Tahitiju, gospa Tatjana pa se samotna in osa-
mljena pred televizorjem baše s čokolado.
»Lahko poveste, Kiro, če hočete, da tudi 
nam ne teče več gladko.«
Ta Kiro ga je začel malce nervirati, noben 
Kiro nisem.
»Zatika se. Ena ladja iz Kolumbije še zdaj 
tiči v Odesi. Med Odeso in Burgasom stvari 
dobro tečejo, a kaj, ko je ladja obtičala v pri-
stanišču.«
Kaj se zatika, kaj ne teče gladko? Je to tisto, 
česar, kot je naročil Štefan, Kostadinova v 
nobenem primeru ne sme spraševati. Ker 
tudi njega, Štefana, to ne zanima. Ampak če 
njegov prijatelj Dimitrij o tem govori, kako 
pa naj mu to prepreči? Kaj se zatika, kaj ne 
teče? Skozi Cirilovo glavo so švistnile čudne 
besede: nafta, cigarete? Zmeraj hujše bese-
de: mamila, orožje? Nad glavo pa so švisteli 
biči peklenskega preddverja. Kamor ne sme 
vstopiti, nikoli stopiti čez ta prag. Kaj pa, če 
je že stopil čezenj? ga je spreletela hladna 
zona po hrbtu. Samo nič več, gospod Dimitrij 
Kostadinov, če je to sploh vaše ime, samo 
ničesar več mi ne povejte. To je vaša stvar in 
stvar gospoda Dobernika in gospoda Špičaka, 
se pravi Trifunovića. Moja ni. Nisem Kiro. 
Piščanec je nekaj vedel in še dobro jo je odne-
sel, ne leži na savskem dnu, njegov telefon še 
dela, zdaj izdeluje pohištvo z intarzijami in z 
bratom pije kostanjeviški cviček. Spoznal je, 
da se ne more boriti s svinjami in merjasci, 
če noče sam postati svinja ali merjasec, raje 
ostane piščanec.
Naj tale Dimitrij ne reče nič več, niti o ra-
tluku niti o falaflu.
Rekel je o kosilu. Da sta nazadnje s Štefa-
nom jedla pri Plahuti kostni mozeg. Iz govejih 
kosti. In pila belo vino, neko tukajšnje.
»Veltlinec,« je rekel Ciril samo zato, da ne 
bi Kostadinov rekel kaj drugega, da bi ostal 
pri vinu in ratluku in Turkih, da tudi besede 
košer ne bi več izrekel, predvsem pa nič o 
geografiji, kjer so takšne besede, kot sta Odesa 
ali Kolumbija. Ali Trabzon, Bodrum, Dnepro-
petrovsk, nobene.
Rekel je o kosilu. Da žal nima časa za kosilo, 
prav rad bi spil z njim kozarec vina, z mladim 
človekom iz Slovenije, ki ima lepo staro kr-
ščansko ime Kiril, ne pa Lai, Su ali Aja, kakršna 
dajejo danes ubogim otrokom. V Marriotu ga 
čaka znanec iz Poljske, no ja, poslovni znanec. 
Kava pa je zanič, je rekel, pozdravite Štefana. 
Oblekel je plašč in stoje plačal natakarju v 
črni obleki obe kavi, tudi Cirilovo, ki je bila 
še zmeraj nedotaknjena.
Vesel je bil, ker je pogovora konec. Ne bo 
mu treba jesti kostnega mozga. Manj bo vesel 
Dobernik, tole ni več dunajska opereta. Na 
hišah Zelenega Pobočja se bodo začele stre-
he sesedati, okenski podboji in vrata gniti, v 
prazne hiše se bodo naselili miši in dihurji, na 
koncu bodo vse skupaj odplavili hudourniki. 
A saj tam nikoli ne bo nobenih streh, samo 
kovinski štrclji in betonske plošče, to ne raz-
pade tako kmalu. Cirilovih deset odstotkov 
pa bo izpuhtelo, preden so se sploh pojavili. 
Nikoli jih ni bilo. Gospa Tatjana nikoli ne 
bo delala v podjetju Dobernik In Kraljevič, 
oziroma D In K, oziroma D & K Investments. 
Kar je tudi prav.
…
V novembrskem mrazu ga je naenkrat 
preplavilo čudno veselje. Ne samo zaradi 
drobnih žarkov sonca, ki so se prebili skozi 
nizke oblake in posijali na opusteli Mestni 
park. Čeprav so se mu prav ti žarki zdeli 
kot nekakšno nebeško znamenje, ki pravi: 
tako je prav. Še najbolj zato, ker s stvarmi, 
s katerimi se ukvarja gospod Kostadinov in 
mu med Odeso in Burgasom dobro tečejo, 
če izvzamemo ladjo, ki je obtičala v prista-
nišču, resnično noče imeti več nobenega 
opravka. Zdaj ga tudi ne bo mogel imeti, 
kajti tudi Dobernikova ladja bo dokončno 
obtičala, to je bilo zdaj Cirilu jasno. Plula je 
z bolgarskim gorivom, zdaj ko ga ne bo več, 
bo obstala sredi nemirnega morja. Vihar-
jev, ki jo bodo potopili, celo tisti Neptun, 
ki se piše Pšeničnik, ne bo mogel umiriti. 
In Cirilu njegovega imena ne bo več treba 
pozabljati, kajti njega na tej ladji več ne bo. 
Zapeljal se bo nazaj dol, vrnil bo avto in 
ključe stanovanja, pobral svojo mornarsko 
culo in adijo, Ljubljana.
Zunaj je bilo svetlo in mrzlo, sončni žarki 
so se prebijali skozi oblake, a hkrati je skozi 
park bril mrzel veter, poznal ga je, preko 
panonske nižine vleče, s sibirskega vzhoda, 
kjer je peklenski mraz. V odpetem plašču je 
hodil po parku, naj me prepiha, da se zbudim: 
kaj pravzaprav počnem tukaj, kaj je ta Burgas 
in ratluk in košer in vse to skupaj?
V glavi mu je utripal metronom. V svojem 
enakomernem ritmu mu je tolkel ob lobanjo. 
Enakomerno, a prehitro, je pomislil, to je 
kakšnih sto dvajset, preveč. Če imaš utrip 
sto dvajset, je to preveč, za violino bi bilo 
sto dvajset presneto hitro, allegro molto, 
allegro assai, a tolče, prav v tej hitrosti tolče 
ob lobanjski svod.
Počasi se je med hojo umiril.
Nekaj redkih sprehajalcev, ovitih v šale, 
je vlačilo za seboj svoje drgetajoče in voha-
joče kužke in lovilo tiste redke žarke, ki so 
pokukali izza oblakov in se spet umikali. 
Poleti so včasih tukaj posedali, ottakrinški 
muzikantje, po kakšni dolgi premuzicirani 
noči. Med kipi glasbenikov, ki so jim dobro-
hotno kimali: saj vemo, kako je to, če vso noč 
muziciraš. Ciril je pokimal Stolzu, ki je prišel 
iz Maribora sem okamnet. Kapelnik, ki je po-
toval skozi čudne čase. Nekdanji časi so bili 
čudni. A nobeni časi niso kakor sedanji.
Nenadno veselje, ki ga je obšlo malo prej, 
ko se je znebil Kostadinova, ga je minilo. Spet 
je zaslišal švist tistih bičev, kar malo se mu 
je zvrtelo v glavi, čeprav mu Kostadinov ni 
povedal, koliko mu Dobernik dolguje, a rekel 
je, da bi se mu zvrtelo v glavi. Ampak zdaj 
se mu vrti od švista bičev tega časa v predd-
verju mrzlega pekla, ob misli, da nobeni časi 
niso bili kakor sedanji. Sedanji časi so samo 
sedanji in jaz sem v njih. In Dobernik me 
ne bo kar tako izpustil, zdaj ko sem slišal 
geografska imena, kot so Odesa, Kolumbija 
in Burgas. In slišal o ladji, ki tiči v pristanišču. 
In me kličejo Kiro.
Sedel je pred kip zlatega človeka z violino. 
Tudi tega je dobro poznal. Kraljevič starejši je 
imel v razredu na steni njegovo fotografijo. 
In Kraljeviču mlajšemu, še prav majhnemu, 
kadar ta ni hotel vaditi durovske lestvice, je 
govoril: poglej, kam se pride z violino. Človek 
se spremeni v zlat kip. Ciril si je v postelji 
pred spanjem zamišljal, kako bi bilo, ko bi 
se spremenil v zlat kip. Najprej bi mu otrdeli 
lasje, potem nohti, potem prsti na nogah, a ja, 
še prej violina, najprej violina, ki bi jo trdno 
držal in njen podbradek stiskal k obrazu: na 
koncu bi bil negiben kot tale zlati dunajski 
gizdalin tukaj. On pa se ni hotel spremeniti v 
zlat kip, hotel je igrati kot profesor, ki je o sebi 
rekel, da je samo goslač, igral bi cigajnarja in 
kapucinarja in mama bi ga poslušala. To je 
hotel: da bi ga poslušala mama.
Okrog zlatega violinista so gola telesa, v 
glavnem ženska, bela telesa golih deklet se 
kot kače vijejo in vzpenjajo v opoju neslišne 
valčkaste glasbe, glasbe, ki je ni treba slišati, 
saj jo vsi poznajo. Brez nje ne bi bilo tega 
kipa, tega parka in tudi tega mesta ne. Začel 
je drgetati od mraza. Saj se bom res spremenil 
v kip, leden, je pomislil. Zavil se je v plašč in 
naglo odšel v hotel.
Ležal je na veliki postelji in pretikal tele-
vizijske kanale. Pomislil je, da bi telefoniral 
v Ljubljano in Doberniku sporočil, da je ladja 
obtičala v Odesi. In da Dimitrij Kostadinov 
sporoča, da je stvar ustavljena. Razen če zač-
nejo nekaj novega. Kar bo absolutno košer. 
Falafel. Halal. Kebab. Klezmerl. In da ga ne 
bo nazaj, tu bo ostal. Ne v hotelu Bristol, že 
kje. Naj pride kdo po avto. A zdaj je že toliko 
časa Dobernikov sodelavec, da ve: nobenega 
telefona.
Če bi imel pištolo ali revolver, bi bila ta 
stvar, ena ali druga, zdaj na mizi. Gledal bi 
jo, eno ali drugo, in se spraševal, kako ta 
stvar deluje. Morda bi sploh že vedel. Sicer 
pa ni težko, pritisneš na petelina, to vsakdo 
ve. Cev daš menda v usta ali na sence. V 
marsikaterem filmu se je to že zgodilo, tudi 
v marsikateri hotelski sobi. Na srečo ni imel 
ne pištole ne revolverja. Tudi ne uspavalnih 
tablet, ki bi jih uporabil skupaj s kakšnim 
Chivasom Regalom.
Pogreznil se je v kratek spanec. Prebudili 
so ga razburjeni klici. Kakor da nekdo kliče 
na pomoč. Res je klical – na televizijskem 
ekranu se je odvijal finalni prizor filma: na 
robu gozda se človek pogreza v močvirje. 
Močvirje ni navadno močvirje, kakršno je 
povsod okrog nas, na Ljubljanskem barju in 
drugod, to močvirje je živo blato. Človek na 
ekranu televizorja v hotelu Bristol je zabredel 
v mehko zemljo, ki se je začela pogrezati pod 
njim. Udrl se je do kolen. Njegove oči so bile 
zbegane, pogled nekoliko obupan, a v njem 
je bilo še zmeraj nekaj upanja. Upanje je bila 
veja, ki je molela z roba gozda nad blato, v 
katero je zabredel na begu pred zasledovalci. 
Z vsem telesom je zanihal, da bi z rokami do-
segel tisto vejo, dosegel jo je, potegnil k sebi 
in jo zgrabil z obema rokama. Trdno je držal, 
toda testasta mehka zemlja pod njim se je še 
zmeraj ugrezala. Zdaj je bil v živem blatu že 
do pasu, a vejo je še zmeraj držal. Cirilu se je 
človek smilil. Bil je zlikovec, veliko hudega 
je že storil v tistem filmu, a zato še ni treba, 
da ga pogoltne mokra in mehka zemlja. Toda 
zemlja se ni zmenila za Cirilova čustva. V 
kakšnem filmu se dober in pošten človek s 
pomočjo tiste rešilne veje potegne na suho, 
v kakšnem pa se človeku, ki je hudoben in 
je ljudem veliko slabega storil, ta veja zlomi. 
V tem filmu se je veja zlomila. Človek, ki je 
tonil v požrešno zemeljsko snov, je divje 
mahal z rokami, da bi se osvobodil, zdaj bi že 
moral začutiti z nogami dno, a spodaj je bilo 
isto blatno testo kot zgoraj, zdaj je bil njegov 
pogled že povsem obupan. Zadnje, kar je Ciril 
videl, je bil ta pogled, živo blato mu je segalo 
do brade. Ciril je zaprl oči. Ko jih je odprl, 
so na platno pritekli ljudje, pred katerimi 
je zlikovec bežal, dva policista, moški v beli 
obleki in ženska, ki ji je v blatu utapljajoči 
se človek storil največ hudega. In na temni 
površini, osvetljeni s snopi svetlobe iz ba-
terijskih svetilk, ki sta jih policista držala v 
rokah, je bilo videti samo še mehurčke, blum 
blum je naredilo in ničesar ni bilo več. Nič 
hujšega, je pomislil, nič hujšega se človeku 
ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo 
blato. In še veja, ki jo ulovi, se zlomi. Vse 
se zlomi, vse utone. Kadar človek zatava v 
močvirje. ¾
38
Beseda
 6. avgusta 2014
080 11 99, 01 47 37 600,
www.pogledi.si ali narocnine@delo.si
Naročila 
iN dodatNe
iNformacije:
naslednja številka izide
24. junija 2014
080 11 99, 01 47 37 600,
www.pogledi.si ali narocnine@delo.si
Naročila 
iN dodatNe
iNformacije:
naslednja številka izide
24. junija 2014
10. septembra 2014
Simbolna vrednost primera patria 
za slovensko pravno kulturo
Rok Svetlič
Pravni red je, 
vrednostno sidro 
skupnosti in 
neizogibno je, da se 
občasno zoperstavi 
(trenutni) »volji 
ljudstva«. Napetost 
med (subjektivnimi) 
prepričanji in 
(objektivnim) 
pravom spremlja 
prav vsako skupnost. 
Ni napaka, pač pa 
prej znamenje, da 
pravo neomajno 
sledi vrednostni 
severnici. Zadrega 
je, če se ta napetost 
stopnjuje v uničujoč 
razkol.
t
radicija pravnega pozitivizma od 19. 
stoletja dalje je želela pravo zapreti 
v hermetični znanstveni sistem. Po 
vzoru strogih znanosti, temelječih 
na metafiziki prezence, naj bi kon-
ceptualno konstrukcijo prava z vso 
jasnostjo ločila od kontingence nji-
hove aplikacije. Iz tega je preprosto moralo slediti 
zanemarjanje funkcije pravosodja, ki ga ima za ži-
vljenje prava. Najznamenitejši avtor, ki je razgrnil to 
enostranost, je bil Ronald Dworkin. Jasno je prikazal 
pomen razsojanja za sam pojem prava: razsojanje ni 
odtis originala (splošnega in abstraktnega pravnega 
pravila) na nepomembno empirijo (kontingentni 
dejanski stan). Nasprotno, le v kompleksni situaciji 
razsojanja v resnici izvemo, kaj pravo pravzaprav je. 
Nikjer ni »originala«, ki bi predhajal sodni praksi. 
Original nastane z vsako razsodbo na novo. 
Pri opozarjanju, da pravo nikakor ni izoliran sis-
tem, ki bi mirno počival na nebu abstrakcije, gre 
(sicer starejši avtor) Hegel še mnogo dlje. Pokaže, da 
pravo in država lahko obstajata le v zavesti ljudi. Na 
ta način ne izpostavlja (le) vloge pravosodja za življe-
nje prava, pač pa vanj vključi tudi (običajne) ljudi. 
Pravo in država ne obstajata v natisnjenih zakonih 
in na hišnih številkah, kjer uradujejo državne insti-
tucije. Če kje, potem obstajata pravo le v mišljenju 
ljudi. Strašanska napaka bi bila, če bi pravni sistem 
opisovali mimo sodb povsem običajnega človeka – 
laika. Še večja napaka je, če pravo celo definiramo 
kot branik zoper te sodbe. To se žal dogaja pri nas 
v delu stroke, ki kazensko pravo razume predvsem 
kot brzdanje »maščevalnosti« ulice. 
objektivna in subjektivna 
legitimnost prava
Odnos med prepričanji laikov in življenjem prava 
je mnogo bolj zapleten. Četudi je sodba laika nepo-
grešljiva, lahko vseeno pride navzkriž s temeljnimi 
načeli pravnega sistema. O kompleksnosti te sopripa-
dnosti je nedavno spregovorila prof. Nina Peršak na 
II. konferenci slovenskih pravnikov iz sveta in Sloveni-
je (SSK, 12. in 13. junija 2014) skozi optiko ločevanja 
subjektivne in objektivne legitimnosti pravnega reda. 
Če je na eni strani cilj vsake demokratične skupno-
sti, da čim več ljudi (subjektivno) občuti legitimno 
(objektivno) delo institucij, pa se ti ravni vseeno 
ne smeta nikoli v celoti prekriti. Ta ireduktibilna 
diskrepanca je odraz tistega »nedemokratičnega« 
momenta demokracije, ki je posledica dinamike 
laičnih prepričanj, podvrženih nepredvidljivim osci-
lacijam. Pravni red je, nasprotno, vrednostno sidro 
skupnosti in neizogibno je, da se občasno zoperstavi 
(trenutni) »volji ljudstva«.
Napetost med (subjektivnimi) prepričanji in 
(objektivnim) pravom spremlja prav vsako skupnost. 
Ni napaka, pač pa prej znamenje, da pravo neomajno 
sledi vrednostni severnici. Zadrega je, če se ta nape-
tost stopnjuje v uničujoč razkol. Vse kaže, da se bo 
nekaj takega zgodilo – oz. se že dogaja – pri nas. Na že 
tako slabo zaupanje v pravosodje, ki ga vedno znova 
potrjujejo javnomnenjske raziskave, se bo odložilo 
neznansko breme. Sodba v primeru Patria – ki jo z 
zadnjim pravnim sredstvom na nacionalni ravni 
lahko zaključi le še vrhovno in ustavno sodišče – je 
simbolnega pomena. Hkrati pa je ujeta v nerešljivo 
aporijo. Na eni strani je interes javnosti ogromen. 
Za mnoge na tej sodbi zdaj stoji ali pade »dokaz«, da 
sodstvo deluje tako, kot bi moralo. Na drugi strani pa 
je za Slovenijo značilna srdita bipolarnost političnega 
prostora, tako da bo sodba za razočarane neizogibno 
dokaz za »političnost« pravosodja. Zdi se, da smo v 
lose-lose situaciji.
To je breme, ki je ta trenutek položeno tako na 
vrhovno sodišče kot tudi na demokratično skupnost 
kot tako. Na vse nas. Zato je izjemnega pomena, da 
se izjemnosti te situacije zavedamo. Zrela demokra-
tična skupnost se od nezrele ne ločuje po tem, da se 
s takimi primeri ne sooča, temveč po načinu, kako se 
nanje odzove. Tu nam lahko pomaga branje ključnih 
filozofov, ki so sooblikovali našo (pravno) kulturo. 
Pogledali bomo, kako obravnavajo diskrepanco med 
javnim mnenjem in pravno pravilnostjo – oz. med 
subjektivno in objektivno legitimnostjo – Jeremy 
Bentham, Immanuel Kant in Georg W. F. Hegel.
»Demokratizacija« prava 
Da gresta lahko resnica prava ter javno mnenje 
vsaksebi ni nič novega. Vprašanje je, ali naj se življe-
nje prava za to diskrepanco meni. Na to vprašanje 
sta možna dva ekstremna odgovora. Prvega, nega-
tivnega, poda celotna tradicija naravnega prava. 
Na najbolj dovršen način pa ga formulira nemška 
klasična filozofija: pravo ima nasebno resničnost 
in prepričanje javnosti mora biti absolutno ločeno 
od nje. Odgovor na drugi skrajnosti je redkejši in 
za našo problematiko bolj zanimiv, saj opisuje si-
tuacijo, v kateri se nahaja sodišče v primeru Patria: 
enormni pomen – politični, družbeni, spravni itn. 
–, ki ga bo imela razsodba, neizogibno vsiljuje vpra-
šanje o njenih posledicah. Vprašanje, kaj bo sodba 
povzročila.  
Točno to – učinke – postavi v središče svojega 
koncepta prava J. Bentham, angleški razsvetljenski 
filozof. Na prvi pogled gre za všečen koncept prava, 
ki prelamlja s kakršnokoli podvrženostjo človeka 
avtoritetam: religiji, zgodovini, tradiciji itn. Nego-
vo delo An Introduction to the Principles of Morals 
and Legislation (1960) se začne z znamenitim stav-
kom: »Narava je človeštvo podvrgla vodenju dveh 
suverenih gospodarjev, bolečini in ugodju.« Edina 
etična naloga upravljavca sobivanja je večati ugodje 
in zmanjševati bolečino. Kratko: dosegati pozitivno 
bilanco sreče v skupnosti. 
Težko je spregledati optimistični, razsvetljenski 
naboj tega koncepta. Ne le, da odkloni služenje člo-
veka »iracionalnim« avtoritetam (pravičnosti-zaradi-
pravičnosti, principov-zaradi-principov), vsi smo v 
svoji težnji po sreči enakopravni: če odredba oblasti 
nekoga prizadene, se njegova deprivacija vključi v 
enačbo celokupne skupnosti. In taka odredba bo 
upravičena le, če prinese izboljšanje celotne bilance. 
Glavni instrument za vodenje te bilance je pravo. 
Njegova naloga ni nič drugega kot dvig – danes bi 
rekli – blagostanja skupnosti v najširšem smislu. 
S tem so vrata za vstop prepričanj vsakdanje-
ga človeka v pravo odprta na stežaj. Objektivne 
legitimnosti v pravem pomenu besede tako pra-
vo nima. Njegova naloga ni, da ljudem vsiljuje 
nasebni prav-in-narobe, pač pa, da v čim večji 
meri spoštuje njihova mnenja, sodbe, težnje itn. 
Na prvi pogled je to »demokratični« koncept par 
exellece, saj življenje ljudi povabi v svoje osrčje 
in ga ne poskuša od zunaj preoblikovati. Toda 
pristop obeta nerešljive težave, ki vodijo v razpust 
temeljnih pravnih institutov. 
»Demokratično« izničenje prava
Prvi med njimi je pojem krivde. Iz zastavka 
Benthamove utilitarne etike izhaja, da storilca zlo-
čina ni dopustno kaznovati, če bi tako kaznova-
nje povzročilo deficit v družbeni enačbi sreče. To 
Bentham eksplicitno zapiše in našteje niz arhetipskih 
primerov. Če gre denimo za pomembnega znanstve-
nika ali če bi obsodba sprožala veliko ogorčenje, jo je 
treba opustiti. Poudarjamo, to ni le dopustno, denimo 
v izrednih razmerah. To je etična nujnost, ki izhaja 
iz utilitarnega koncepta etike. Iz »demokratičnega« 
pojma prava, ki pozna le subjektivno legitimnost 
pravnega reda. 
Utilitarna enačba družbene sreče dopušča tudi 
zrcalno situacijo, ki jo Bentham prav tako eksplicitno 
omeni v delu On Penal Law: obsodbo nedolžnega. 
Če ulica hoče nekoga za rešetkami, če je v general-
no-preventivni učinek treba nekaj storiti, če je 
čas, da se utrdi zaupanje v pravo itn., je žrtveno 
jagnje ne le upravičeno, je – ponovno – etično 
nujno. Poskus, da bi pravo »demokratično« sle-
dilo prepričanjem ljudi se sprevrže v izničenje 
osnovnih pravnih institutov. Oziroma prava kot 
takega. Med kaznovati in nekaznovati zločinca 
(oz. navsezadnje: kogarkoli) ni vnaprej nobene 
razlike: vse je odvisno od učinkov, ki bi jih (ne)
obsodba prinesla. 
Bentham spregleda, da sama pojmovna 
struktura prava narekuje, da je pravo pojmov-
no nekaj drugega od volje posameznika. Vselej 
kadar ljudje (ne)odobravajo neko razsodbo, jo 
pri tem ves čas ločujejo od svoje volje. Velika 
večina ljudi – naj bodo še tako angažirani v 
svojem prepričanju – ne bi nikoli privolila v to, 
da bi (ne)obsodba, denimo v primeru Patria, 
postala neposredna preslikava njihove zasebne 
volje. Da bi nekoga, ki jim ni po volji, država 
samovoljno zaprla, ne glede na to, ali je kriv. 
Ali obratno, da bi njim omiljeni osebi preprosto 
omogočila odhod iz zapora, ne glede na njeno 
krivdo. Ljudje hočejo svojevrstno protislovje: 
razsodbo ločujejo od svoje volje – tj. ji pripisujejo 
nasebno pravilnost –, hkrati pa želijo, da bi bila 
z njo skladna. 
To je pojmovna struktura svobode po Heglu: 
biti v drugem pri sebi. Svoboden je, kdor se 
zmore prepoznati v svetu. In zato je pravna 
kultura nekaj tako zapletenega in izmuzljivega. 
Gradi se počasi in je ni mogoče izsiliti. Njen 
nepogrešljivi temelj pa je zaupanje institucijam: 
» Ta državotvorno prepričanje (Gesinnung) je 
nasploh zaupanje (ki lahko preide v bolj ali manj 
izobražen uvid), zavest, da je moj substancial-
ni in posebni interes ohranjen ter vsebovan v 
interesu in smotru drugega (tukaj: države), v 
njegovem odnosu do mene kot posamičnega; 
zaradi česar to drugo ni neposredno zame neko 
drugo in v tej zavesti sem svoboden.« Le tako 
je lahko sodba subjektivno in objektivno legiti-
mna: nekaj drugega od moje volje, toda vseeno 
s strani slednje pripoznana.
Zaupanje kot temelj 
demokratične kulture
Mohamed in gora: mi moramo k pravu in ne 
pravo k nam. Sicer se zgodi katastrofa: pravo, 
s temeljnimi instituti na čelu, se sesuje. Nazaj 
k primeru Patria. Kakršnakoli že bo sodba, bo 
v obstoječi duhovni situaciji neizogibno imela 
posledice: za politični balans, za gospodarstvo, 
za potek tranzicije, za zaupanje v pravo itn. Toda 
videli smo, da obstaja še hujša nevarnost: da bi 
se sodišče menilo za to. Če bi javnost kakorkoli 
samo zaslutila, da je sodišče pri razsodbi sledilo 
pritiskom, ki so s primerom povezani, da je žele-
lo prispevati k »umiritvi razmer« ali »zaključiti« 
z zgodbo, je to recept za katastrofo. 
Edino, na čemer stoji in pade pravno-civili-
zacijsko dostojanstvo skupnosti, je pripoznanje 
nasebne resničnosti prava. To najlepše upovesta 
klasična avtorja, Kant in Hegel: pravo ima svojo 
notranjo – apriorno – resničnost, ki jo moramo 
ves čas jasno ločevati od mnenja ljudi. Kot ni 
definicija geometrijskega lika v ničemer odvisna 
od mnenj, tudi pravna resnica ne sme biti. Toda: 
s tem človek ni vržen iz življenja prava. Ravno v 
tem, ko nekdo pripozna nasebno veljavo prava, 
postane del igre. Medsebojni odnosi so kralje-
stvo paradoksov: v pravu se lahko prepoznam, 
kolikor ga spoštujem kot nekaj neodvisnega od 
mene. Le tako sem tudi sam spoštovan s strani 
prava. Čim nastane enačaj med mojo kaprico 
in pravom, se sesujeta v prah tako pravo kot 
svobodni človek. ¾
 6. avgusta 2014
39
Mccenzije
R
azstavo fotografij Božidarja Jakca sem hotel 
videti z določenim namenom. Po vsem, kar 
sem prej vedel in videl, sem šel v Moderno ten-
denciozno, po potrditev za drzno, a z razdalje 
iztegnjene roke vidno domnevo: Jakac je delal 
selfije in instagrame. In jih je res – približno 
1930.
Ko sem pred pisanjem tega teksta obnavljal snov o foto-
grafiji – Charles Baudelaire: Moderna javnost in fotografija, 
Walter Bendix Schönflies Benjamin: Umetniško delo v dobi 
tehnične reproduktibilnosti, Susan Sontag Bloody Sontag: O 
fotografiji –, sem naletel tudi na Johna Bergerja in njegov 
BBC-jev dokumentarec Ways of Seeing iz leta 1972. V prvem 
delu prikaže odlomek iz tako rekoč propagandnega doku-
mentarca sovjetskega filmarja Davida Abeleviča Kaufmana, 
z. t. k. Dziga Vertov, z naslovom Čelovjek s kinoapparatom 
iz leta 1929. Besedilo v offu iz avtorjevega šest let prej napi-
sanega manifesta se glasi takole:
»Jaz sem oko, mehanično oko. Jaz, stroj, ti kažem svet, kot 
ga vidim samo jaz. Enkrat za vselej sem se osvobodil človeške 
nepremičnosti. Sem v nenehnem gibanju, približujem se 
predmetom in se od njih oddaljujem, plazim se pod njimi. 
Premikam se ob gobcu konja v diru. Padam in vstajam s 
padajočimi in vstajajočimi predmeti. Jaz, stroj, sem tisti, ki 
manevrira med kaotičnimi gibi in beleži enega za drugim 
v najbolj zapletenih kombinacijah. Osvobojen spon časa 
in prostora koordiniram vse in vsako točko univerzuma, 
kjerkoli že hočem, da so. Moja pot vodi k ustvarjanju novega 
dojemanja sveta. Tako na nov način razlagam svet, ki ti je 
bil doslej neznan.« (Prevod iz angleščine.)
Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje na razstavi ume-
tniških, dokumentarnih, novinarskih fotografij. Če sem 
čisto odkrit, me na stenah viseče, analogne, v elaboriranem 
kemičnem postopku razvite ali preprosto natisnjene podobe, 
posnete z obskurno kamero – bodisi na film ali na slikovno 
tipalo CMOS –, ne zanimajo več iz podobnega razloga, kot 
ne berem več tiskanih časopisov in revij. Tako kot tekste 
berem samo še z ekrana, gledam tudi podobe.
Domnevne in donedavne prednosti oz. vrednosti, ki jih 
podobam (pa ne samo fotografijam) daje njihov omejeni in 
sankcionirani obstoj v konkretnem času in prostoru, njihova 
fizična prisotnost ob moji fizični prisotnosti, unikatnost 
primerka ali omejenost naklade/serije, umetniška in obrtna 
ekspertiza njihovega nastanka, to so samo finese, ki me ne 
zanimajo (pre)več.
Načeloma nimam nič proti temu, ker se zavedam, da je to 
tisto, kar v bistvu konstituira umetniško delo. Lepo bi bilo 
na lastne oči videti recimo olje na šestdesetih platnih Davi-
da Hockneyja z naslovom A Bigger Grand Canyon – nalašč 
tak ekstremen primer –, toda za to bi se moral potruditi do 
Avstralske državne galerije v Canberri. Če bi se ponudila 
priložnost za potovanje, me tudi to ne bi motilo, a do takrat 
bom raje užival v reprodukcijah, kot jih vidim na ekranih, 
stokrat ali tisočkrat manjših od originala (207 × 744,2 cm).
Toliko o konzumaciji fotografij. Zdaj pa še nekaj o ustvar-
janju.
Pri osemnajstih sem se imel za umetnika. Ne, nisem 
bil »fotoamater« in nisem se ukvarjal z »amatersko foto-
grafijo«, kot se je temu reklo. To je bilo za tiste, ki niso 
imeli pojma. Jaz pa sem bil umetnik. Vedel sem, da sem 
umetnik, govoril sem, da sem umetnik – in sem bil. Le 
kdo bi se prepiral z mano in mi dokazoval, da nisem? Niti 
oče se ni, čeprav se mu je sicer zdelo preneumno zapra-
vljati tisoče šilingov za moje domnevno profesionalne 
fotografske potrebe.
Moj prvi javno objavljeni tekst je bil v bistvu tekst o 
fotografiji. Natisnjen je bil na zloženki ob razstavi, ki sva 
jo imela s Petrom Bratušo leta 1982 v Galeriji Avla na Prvi 
gimnaziji v Mariboru. Z današnjim režiserjem in filmskim 
snemalcem in avtorjem Življenj Tomaža Kajzerja sva bila 
sošolca in sva vsa tista leta prej tekmovala, kdo je večji ume-
tnik in kdo ima boljšo opremo. On canona, jaz minolto. 
Kratek esej o fotografiji z naslovom Poraz stvarnika in 
medija sem napisal – na roko, v zvezek – v kasarni v Sme-
derevski palanki. Zloženka je nekje spravljena, a četudi bi 
mi bila ta hip dostopna, se ne bi citiral niti v sanjah.
To omenjam zato, ker sem že pred tridesetimi leti in več – 
toliko se pa že spomnim in mi ni nerodno – očitno dojemal 
fotografijo kot poljudno, ne sicer amatersko v običajnem 
kulturološkem pomenu, a neprofesionalno, neobvezno in 
zabavno, celo prepotentnim smrkavcem kot jaz dostopno, 
uresničljivo in predvsem legitimno umetnost.
Moj umetniški nazor o fotografiji je bil nedorečen in 
zasilen, da ne rečem diletantski, a nagonski in intuitiven. 
Nevede in po ovinku se je ujemal s tem, kar je fotografija 
že od nastanka bila in je še danes – ne glede na spremembe 
od Niépceovih ali Daguerrovih izumov mimo mainstream 
revolucije s poceni in preprostimi aparati in filmi pa do 
digitalizacije in ultraprenosljivosti na telefonih.
Božidar Jakac je med letoma 1929 in 1931 potoval po ZDA. 
V New Yorku se je nastanil v hotelu in z okna fotografiral 
ulico in križišče. Klasičen geometrični vzorček linij cest 
in tramvajskih tirov na cestišču, posejan s škatlicami avto-
mobilov ter pikami kanalov, hidrantov in ljudi. Točno tak 
motiv posname danes kdorkoli, ki gre v New York in ima 
priložnost slikati iz dovolj ptičje perspektive.
Razlike so zanemarljive, obenem pa bistvene.
Preden je Jakac videl fotografijo, ki jo je posnel, je minilo 
precej časa, nekaj pa ga je to tudi stalo. Danes jo vidimo 
takoj in zastonj. Če sta se mu zdela bistvena, je moral 
zabeležiti čas in lokacijo, danes pa sta z astronomsko na-
tančnostjo avtomatično vključena v sam posnetek.
Ko je fotografije razvil, jih je kazal prijateljem in znan-
cem. Domnevamo lahko, da jih ni imel za umetnost, zato 
ni razmišljal o tem, da bi jih razstavil – in še danes, po 
skoraj stoletju, je razstava mišljena kot dokumentaristični 
kuriozum za sladokusce.
Naprej. Leta 1925 je Jakac živel v Parizu in z okna svoje 
mansarde v Latinski četrti posnel panoramo. Iz štirih fo-
tografij je minuciozno sestavil eno, ki po razmerju stranic 
spominja na Hockneyjev Grand Canyon. Meni bi panoramo 
zašil sam telefon.
Ampak od kod mu sploh ideja panoramskega posnetka? 
Od kod mu ideja posnetka ulice iz visokega nadstropja? 
Od kod mu ideja portreta iz spodnjega rakurza, čepe pred 
človekom v kadru od pasu navzgor? Od kod mu ideja 
selfija v ogledalu?
Jakac je bil umetnik, slikar, zato je tudi znal fotografirati. 
Kaj pa jaz? Kaj pa mi? Vsa ta milijarda ljudi z umetniškim 
izraznim sredstvom v žepu?
Začetek 21. stoletja je v umetniško-socialnem smislu – 
zlasti na področju demokratizirane fotografije – podoben 
času futurizma pred sto leti. Takratne težnje, da bi življenje 
spremenili in estetizirali s tehniko in umetnostjo, niso 
imele trajnega naboja, saj so hoteli doseči cilj z utopičnim 
pomasovljenjem umetniško vzvišenega. Danes pa vidimo, 
da je treba umetnost najprej banalizirati in jo dati ljudem 
dobesedno v žepe: šele zdaj, ko lahko vsakdo, ampak res 
vsakdo posname magari štorast selfi ali trivialno tihožitje 
ali kičast pejsaž in ga multiplicira v tisoče, v milijone, in ko 
to dela na milijone ljudi naenkrat, lahko resno pričakujemo, 
da se bo naš način gledanja in videnja spremenil.
Obča mesta današnjega afnanja s telefoni so ne samo 
bolj človeški fenomen, kot si s skeptičnim pogledom od 
strani predstavljamo, temveč tudi bolj umetniški, kot nas 
poskušajo prepričati kunsthisterični puristi. Tako kot 
Steven Pinker dokazuje, da je skupna podlaga vseh jezi-
kov pranagon, nekaj podobnega obstaja tudi v likovnem 
ustvarjanju. Z neumnostmi, ki jih vizualiziramo in šeramo, 
izpostavljajoč se posmehu preveč resnih, se vračamo k 
stenskim grafitom v prazgodovinskih jamah. Jaz. Jem. Dom. 
Orodje. Človek. Žival. Narava. To so te osnovne podobe že 
od kamene dobe in bodo do konca človeštva.
Jakčev nauk za današnjo rabo, ki sem ga izluščil iz nje-
govih še preveč človeških in še preveč modernih fotografij 
na razstavi, pa je naslednji: izogibajmo se cloud pornu, 
kontrastom in nasičenim barvam. Sivo je lepo. Kar fo-
tografiramo, je lepo. Vse je umetnost. Če fotografiramo, 
smo umetniki.
Ni res, kar je rekla Laurie Anderson: »Ethics is the esthe-
tics of the few … of the few … of the few … of the future.« 
Ravno obratno: estetika je etika prihodnosti – in to ne 
maloštevilnih, temveč množic. ¾
Božidar Jakac: Avtoportret, 1929–31. Imetnik avtorskih pravic Primož Pablo Miklavc Turnher. Z razstave Božidar Jakac 
in fotografija, Moderna galerija, Ljubljana, do 19. 10. 2014. Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in Krka, d. d.
Foto Jakac: 
VizualiJe  
od paleolitika 
do instagRama
Marko Crnkovič
Prenova Narodne galerije v Ljubljani
30. julij 2014
Foto Voranc Vogel