A D .0% I «* K^A
DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI XX. L.
TROP BREZ ZVONCEV
JANEZ JALEN
DRUGO LETO
Široka svatba
Vas ol» Mostnici se je vznemirila, kakor bi bila spet zažarela pred kratkimi leti ugasla peč, ki je topila železo, ali če bi se bilo pod Hudičevim mostom prebudilo staro kladivo, ki je že davno obmolknilo. Nad sto hiš je prisluhnilo harmoniki in bronastim zvoncem. Mimo cerkve svetega Pavla so pri-vriskali Češnjani in se ustavili na vrhu klanca. Pripeljali so se k Čudniku po Franckine bale.
S prvih sani je poskočil v novem, dolgem kožuhu starešina Špan, po materi ženinov stric, z drugih pa drug, ženinov brat, Staretov Miha. Izpod odpetega suknjiča, za katerega je bilo sukno stkano na domačih statvah, mu je pogledoval zelen žametni telovnik. Ob debelo srebrno verižico je pocingljaval velik šmarni tolar. Miha si je popravil zasrežene odganjajoče brke in zavriskal, da se je razleglo prek vse vasi daleč na jezero. Harmonika je utihnila, sosedje Brdar, Cesar in Koroščev Janez, ki so tudi vozili bale, so pa že pogrinjali od teka pregrete kobile z zelenimi kosmatimi odejami. Pod podkvicami visokih škornjic je škripal z mrzel sneg.
Harmonika in veseli vriski so sklicali otroke. Čimdalje bolj so se bližali okrašenim sanem. Klančarjev Cenek se je v jazbeca in kuno in lesketajoče kolute na komatu Španove kobile kar zaveroval. Z na pol odprtimi usti je hodil z ene strani na drugo in se kar načuditi ni mogel. Odrasli so gledali samo zdaleč.
Skrb za konje je prevzel nevestin brat Jernejček. Pred vse je postavil seno. Balarji sami pa so jim odpeli brzde in odšli v hišo.
Kaj kmalu so prinesli na starešinove sani predalnik. Da bo z licem obrnjen k hiši, ko ga pripeljejo na ženinov dom, je poskrbel Špan. Na lepo izrezljano preslico vrh kolovrata je bilo navezano okrašeno po-vesmo prediva. Boga je pa na svoj voz pritrdil sam starešina.
Drug je vozil težko, rožasto skrinjo. Posteljnino so naložili na tretje sani. Za dva voza je bilo pa še kuhinjske in gospodinjske opreme.
Vozovom so se čimdalje bolj bližali fantje iz domače vasi. Prišli so oprezat za petim kolesom. Nevesta je bila posebej naročila Hribarjevemu Petru, da bo užaljena, če ne izmaknejo petega kolesa. Le kje bi utegnilo biti skrito? Pogledali so pod predalnik, se prepričali, da je skrinja zaklenjena, odprli so miznico, stikali zavoljo lepšega okrog posteljnine. Hribarjev Peter pa je stopil na zadnje sani in dvignil škafe iz čebra. Na dnu se mu je zasmejalo peto kolo, velik hleb visoko pečene pogače. Ob glasnem odobravanju vseh gledalcev so fantje veseli odnesli svoj plen.
Iz hiše je prišla nevesta s polnim rešetom narezane pogače. Prišla jo je delit vsem od kraja. Še siliti je morala nekatere, da so jo vzeli. Žmitka pa je naprosila, da je tik za njo hodil s kozarcem in vrčem in natakal vino.
Veter je razgnal oblake in v Bohinj je pogledalo popoldansko sonce, kakor bi bilo radovedno, kakšne bale je naredil skrbni gospodar Jernej svoji brhki in najstarejši hčerki Francki, ki jo izmed otrok prvo daje od hiše.
Tri rešeta pogače je razdala Francka. Revni otroci so proti zadnjemu dobili vsak še en kos. S praznim rešetom se je vrnila v hišo, kjer je ob obilno obloženi mizi Čudnik gostil ženinove sorodnike in sosede. Starešina je vedel, da je prišel čas odhoda. Videl je skozi okno, da Jernejček že brzda konje. Vstal je, dvignil kozarec, nazdravil gospodarju in se mu zahvalil. Prijel je nevesto za roko: »Pojdiva, Franca!« Stopila sta čez vežni prag prav takrat, ko je Čudnica pred hlevom z blagoslovljeno vodo kropila lepo cikasto kravo, ki jo je na novo vrv za roge otvezeno vodil iz hleva Jernejček, bodoči gospodar. Tomaževčev Lovrenc jo popelje za Franckinimi balami na njen novi dom k Staretu v Češnjico. Ob prvem vozu je stala praznično oblečena Zetkova Johanca, dekletce, ki še ni hodilo v šolo. »Kaj boš ti sedla na bale?« je prijazno povprašal Špan otroka. Deklica je samo prikimala. Starešina jo je pa dvignil in posadil na vrh predalnika. »Trdo se primi, da ne omahneš!« je še opomnil, vzel s sani težek bič in ga podal nevesti: »Pa poženi v božjem imenu!«
Sonce se je odbijalo od blestečega snega in slepilo pogled. Francki je postalo čudno tesno v grlu. Naredila je z bičem v razhojen sneg pred kobilo križ in si
241
Mladika, julij 1939
morala dokaj prizadejati, da je mogla razločno izreči: »Bog in sveti božji križ.« Stopila je nazaj k sanem in prijela za voj. Še tesneje jo je stisnilo za grlo: Komaj komaj je glasno pognala: »Hi!« Kobila je pretegnila. Zapeli so zvonci. Francka je pa naglo izročila bič in voj starešini. Nič več se ni mogla premagati. Milo se ji je storilo. Zajokala je. Pritajeno ihtenje pa je utonilo v poskočnih glasovih harmonike, v glasnih vriskih in v smehu in trušču ob zadnjem vozu. Koroščevemu Janezu se je bilo posrečilo za Franckine bale izmakniti še petelina z grede. Dvigal ga je visoko nad glavo. Petelin je pa kikirikal, da so se v vrišču skoraj konji plašili. Svatovsko veder je vzel Špan Zetkovo Johanco z voza in postavil otroka pred nevesto: »Nič ne veka j, Fi^ancka, in vesela bodi petelina, dobrega znamenja. Kakor kaže, boš ti hlače nosila.« Francka se je skozi solze nasmejala.
S Čudnikovega dvora je odzvonilo pet sani bal. Zadaj pa je debelo nabijal velik kravji zvonec. Visoko je nesla cika z zelenim vencem okrog rog ovito glavo in se prestopala, kakor bi vodila rejen trop s planine.
Ob cerkvi svetega Pavla so balarji morali ustaviti. Fantje so jim zavrli. Debel smrekov hlod so bili zavalili prek globoko izvožene gazi. Na obeh konceh ga je opiral odmetan zmrzel sneg. Za vatel svetlobe je bilo med sanincem in lesom. Zgoraj na snegu je stala na sren postavljena majhna miza. Na njej pa Štefan vina s kozarci. Starešina se je naredil hudega in ugovarjal, da morajo biti po cesarskih postavah ceste proste. V imenu fantov se je pričel prerekati s Španom Hribarjev Peter. Da ne oporekajo cesarju, še manj pa deželi, je povedal. Da pa ne morejo odstopiti nikomur na ljubo od stare fantovske pravice, po kateri smejo pobirati tovornino od bal, posebno če jih odpeljejo iz	vasi	in če so tako bogate,	kakor jih	je
Čudnik dal narediti svoji brhki hčerki	Francki.
Špan je pohvalil sklicevanje na postavo, utrjeno v domačih šegah. S srebrnim denarjem si je odprl zavrto pot. Hribarjev Peter je napil starešini, potem pa zapovrstjo še vsem drugim. Veter se je na rahlo poigraval s krivcem za njegovim klobukom. Koroščevemu Janezu je nehote prišlo na misel: »Ni čuda, da ga Jerca rada vidi.« Prijel je lovca za zeleni našiv na rami, pomežiknil in skoraj šepetaje vprašal Petra: »Kdaj pa k tebi pripeljemo bale od Tkalca?«
Prijazno mišljeno besedo je Peter sprva vzel za nagajivo. Zmedlo ga je. Preveč je nagnil Štefan in vino se je razlilo čez rob kozarca. Kar nejevolja ga je obšla. Napil je Janezu in mu iz oči razbral: »Ne, nič ne ve, da z Jerco že od adventa, od takrat izpod Izgarjev, nisva govorila.« Odgovora ni hotel ostati dolžan, izdati se pa	tudi	ni maral. Hudomušno se	je nasmejal:
»Kam naj	bi z	balami in ptičko, če pa	še gnezdo	ni
spleteno in niti grm ni izbran?«
Janez je izpil in poprijel besedo: »Seveda, če na lastno streho misliš —«
Petru je bilo nerodno, da je Koroščev njegov izgovor razumel kot resen odgovor. Pritrditi mu ni kazalo, tajiti pa še manj. Jasni besedi se je ognil z izrekom, ki ga je bil slišal pri vojakih od prijaMja Franceta Žurge, doma iz Toplic na Dolenjskem:
»Dober je dom’k, če ga je le za bob’k; kdor ga pa nima, pa za njim kima.«
Urno se je obrnil in odšel napivat še Tomaževče-vemu Lovrencu, ki je peljal kravo za balami.
Spredaj so bili fantje odvalili zavoro in starešina je pognal. Praznično so se nesle rejene kobile z zavezanimi in okrašenimi repi. Daleč po zasneženem polju so doneli bronasti glasovi zvoncev. Vrane, ki so stikale za hrano v razbrskanih konjskih figah na zamrzli poti pod strmim Studorom, so molče odletale v goščavo Rudnice. Medlo sonce je stalo komaj še za dober se-ženj visoko nad robom Bukovskih gora. Mraz je spet pričel pritiskati. Fantje so odnesli mizico, izpraznjen Štefan in kozarce nazaj v krčmo. Radovedni so že bili, kako je Peter sestavil pismo za ženina.
Hribarjev Peter pa je postal nekam zamišljen. Kljub ostremu mrazu bi bil najrajši zadel puško in odšel v goi*e. Pa sedaj je, kar je. V kar se je dal vpreči, mora izpeljati do konca. Preveč bi se zameril Čud-niku, Staretovemu Šimnu in domačim fantom, najbolj pa nevesti Francki: »Nerodno bi ji res bilo, zaslužila pa bi. Le kaj se vtika med naju z Jerco.« Peter je jasno zaslutil, da ju hoče Francka prav na svoji svatbi spet zbližati. Da bi se prijateljici ne bili vsega pogovorili, o tem niti malo ni dvomil. Seveda. Prav Jerci na ljubo naj pusti stalen kruh in lov: »Nak! Nikoli.« In sedaj naj še Koroščev Janez raznese, da misli že na svoj dom, ko mu še v sanjah kaj tako drznega nikoli ni hodilo na mar. Sicer pa —. »Lepo bi bilo in nemogoče tudi ni.« Pričel je računati. Tesati zna sam. Če bi se mu posrečilo kupiti nekaj rjuh sveta in če bi mu srenja dovolila posekati nekaj lesa: »Saj ni treba, da bi prav za Tkalčevo znašal gnezdo. Je še dokaj drugih brhkih dekličev v Bohinju.«
Peter in fantje so prispeli v krčmo. Sedli so okrog velike mize. Češnjani so prav takrat peljali bale skozi Studor. Vsa vas jih je hitela gledat. Tkalčeva Jerca seveda tudi. Koroščev Janez bi bil rad razveselil nevestino prijateljico. Zaklical ji je s sani: »Jerca! Hribarjev Peter te prav lepo pozdravlja.« Ni se mu zahvalila. Zardela je, se obrnila in odšla: »Seveda. Še norčeval bi se rad iz mene. Če misli, da bom jaz tiščala za Petrom, se hudo moti.« Tudi Jerco je minilo veselje, biti družica na Franckini svatbi. Pa —. Odreči ni več mogla. Bi ji prijateljica zlepa ne pozabila.
242
Ob Šenklavžu pred veliko mašo. (Fot. Fr. Krašovec.)
Starešina Špan je imel prav, da je priganjal. Kar pohiteti so morali, da so pri Staretu še za dne znosili bale v zgornjico. Drug jih je zaklenil in spravil ključe, kakor je bila že od nekdaj navada.
Po večerji sta drug in ženin odšla na nevestin dom po žido in šopke. Zapreči nista marala. Da pojdeta kar naravnost čez polje, ko drži sren in sveti luna, sta rekla.
Pod Srednjo vasjo je Miha zavriskal. »No,« ga je dregnil ženin in koj utihnil. Spomnil se je, da se brat in Grmova Minca rada vidita.
»Khav, kliav, kliav,« se je v Praznici zateglo oglasil lisjak. Klical je lisico. Pod podkovanimi škornji-cami pa je hreščal zmrzel sneg in mraz je rezal v ušesa.
Od jezera se je razleglo zamolklo bobnenje: počil je led. Za Ribnico je tekel zajec. Bledo osvetljene gore so se pa kar nekako sklonile nad stisnjene vasi, kakor bi jih hotele, kot skrbne matere nedorasle otroke, obvarovati mraza.
♦
Pri Čudniku sta se ženin in drug hitro ogrela. Peč je bila zakurjena, kakor bi gorela grmada, in namesto z mrzlim vinoni jima je nevesta postregla z vročim
čajem. Miha je pravkar razmišljal, kaj bi veselega povedal, da bi poživil zatikajoči se pogovor, ko je prihitel v hišo Jernejček in v eni sami sapi povedal: »Fantje gredo. Šimen, sedaj se pa pripravi.« Edinega, šele na pol odraslega nevestinega brata je na tihem skrbelo, da bi se morebiti ženin preslabo odrezal. Šimen pa je samozavestno segel v žep irhastih hlač in pocingljal z denarjem: »V hišo naj pridejo, da se dogovorimo.«
V	veži so se oglasili trdi koraki. Odprla so se vrata in vstopili so Hribarjev Peter, Hubadov Matija in Srednikov Balant: »Dober večer!«
»Bog daj!« so hkrati odzdravili Čudnikovi in Staretova dva. Čudnik je fante povabil k mizi. Matija in Balant sta sedla na klop, Peter je pa položil pred ženina popisan papir. »Šimen! Tole pisanje smo ti prinesli.«
»Danes nekam slabo vidim. Posebno kaj takega, kar mi morebiti ni povsem po volji. Se mi utegnejo črke zmešati. Bo najbolj prav, če nam kar ti na glas prebereš.« Šimen se je narejeno zaskrbljeno popraskal za ušesom.
»Ne boš nam ušel iz precepa, v katerega si sam silil.« Peter si je popravil klobuk in stopil pod luč.
243
Delal se je hudega, ustnice pa so se mu širile na smeh. Pričel je brati z glasom, kakor bi obtoževal ženina, da je razžalil najmanj pol sveta:
»Najmlajšemu zeinljaku v Zgornji dolini Šimnu Staretu na znanje in v vednost, v preudarek in nadaljnje ravnanje.
Prelepa je slovenska zemlja, je Bohinj njen planinski cvet.
Ob Starem klad'vu vas je zrasla, ki lepše nima celi svet.
Na vrhu klanca je vzcvetela nedolžna, mlada deklica.
Da rož'ca ne bi ovenela, skrbela j’ fantov bratovšč’na.
Njen oča modro gospodari, darov za hčer je dokaj zbral, še kravo ji je bil odredil in doto težko bo prid‘jal.
Preverjeni smo bili trdno in tak je šel po fari glas, da bale, dote in neveste deležna bo domača vas.
Kljub budnemu očesu našem’ zadelo zlo nas je gorje.
Iz Češnjice Staretov Šimen premotil mlado je srce.
Kesati zdaj se je prepozno, se spremeniti več ne da.
Ne damo pa pravice svoje, navada stara naj velja.
V	zlatu, srebru zdaj odtehtaj vso našo skrb za Frančka čast.
Bog pa naj vaj’na pota vodi in da družin’ obilno rast.
Zloženo in napisano ob Starem kladivu pod Hudičevim mostom in barona Cojza gradom in v imenu vseh fužinarskih fantov ženinu Šimnu Staretu v roke izročeno skozi Petru Hribarja, zapriseženega lovca, drugo predpustno soboto v letu hudega mraza in trdo zamrzlega snega.«
Peter je razgrnjeno pismo položil na mizo pred ženina, ki se je čutil nenavadno počaščenega. Razvezal je mošnjo in položil na mizo tri cekine: »Ste zadovoljni?«
Fantje so bili presenečeni. Petru je skoraj ušlo, da je preveč. Razžalil bi ženina in nevesto, najbolj pa Čudnika. Hitro se je domislil pravega odgovora: »Res
je dokaj, Šimen. Pa takega zaklada, kakršnega si znal poiskati v naši vasi, ne odkupiš s kupi zlata.« Peter iu Šimen sta si trdo segla v roke in si povedala vse. Francka je nehote primerjala oba fanta. Oba sta ji bila všeč. Bila je uverjena, da bi se ne možila le k Staretu v Češnjico, če bi bil Hribarjev Peter zemljak. Pa kaj, ko še kočar ni. Da bi takega fanta, ki kar v pesmico zna zložiti pismo, ne dobila njena prijateljica Jerca za moža: »Naka! Ne bosta dolgo trmoglavila.« Pristopila je k ženinu: »Šimen! Še ti Petru reci, da mora priti zaplečevat. Meni se nekaj upira.«
Staretov je začuden pogledal tovariša in mu požugal: »Peter! Če mi to narediš —. Prav za prav bi te moral vabiti na svatbo.«
Peter je moral za trdno obljubiti, da pride v ponedeljek pod noč v Češnjico.
Fantje so spili vsak kozarec vina in kmalu odšli. So se dobro zavedali, da se na tak dan domači ljudje marsikaj radi med sabo pogovore, kar druge prav nič ne briga.
Kljub mrazu se je pri nekdanjem Starem kladivu pozno v noč razlegala na vasi fantovska pesem.
Pa se je mraz unesel. V nedeljo popoldne je že sonce tajalo sneg.
♦
Trarom, trarom, tataa, titi, titi titii, bu bu buu —.
Izpred Stareta v Češnjici so se odtrgale velike sani »bovčanov«. Harmonika in klarinet, škant in bas in še dve trobenti. Za njimi se je odpeljalo enajst sani vriskajočih svatov. Zdrveli so proti Srednji vasi, prevozili klanec pod cerkvijo v korak, pognali skozi Stu-dor in se ustavili pred Čudnikom pri Fužini. Svatje so se zbrali pred zaklenjenimi durmi. Moški v visokih škornjicah in irhovini, starejši tudi v kožuhih, ženske pa temno oblečene in vse pokrite v bele peče. Sonce se je poigravalo na razšopirjenih grebenih in Žida je pošumevala na poškrobljenih spodnjih krilih.
Drug je stopil na prag, prijel za kovano kljuko in skušal odpreti. Znotraj se nihče ni oglasil. Miha je potrkal s pestjo na duri: »Odprite, če še ne spite. Pri nas je že davno dan.«
V	veži za durmi je odgovorila teta: »Smo dokaj prej vstali kakor vi.«
»Vasje mar pri belem dnevu strah, da se zaklepate?«
»Takih že, ki pred mirni dom prihrume kakor turška vojska.«
»Vam nič kaj prav ne verjamemo. Saj dobro veste, morebiti bolje kakor mi, da Turki še v starih časih nikoli niso mogli v Bohinj in da so se vselej na Obrnah obrnili. Od kod naj bi sedaj prišli, vas vprašam?«
Kakor je bil drug zgovoren, ni mogel tete spraviti v zadrego. Brž mu je vedela odgovoriti: »Tam od češnjiške strani, kjer dokaj zrelih je ljudi.«
244
»Tam smo mi doma. Pa na tisti strani smo sami kristjani.«
»Kaj pa potem tiščite v pošteno krščansko hišo?«
»Naj mar v ajdovskem stanišču iščemo nevesto za krščanskega ženina.«
»Pa ste se zmotili. Pri nas ni neveste za vas.«
»Holio!« je oporekal Miha. »Ne boste je utajili. Tri nedelje zapovrstjo so jo s prižnice klicali. Nič se ne obotavljajte. Kar odprite.«
»Če je pa tako, naj pa bo.«
Znotraj je podrsnil zapah in duri so se odprle samo za moža široko. Miha je stopil ob stran, da je nevesta mogla prvega zagledati ženina, da bo čim več ljubezni v zakonu. Francka je oprezovala, še vedno delavno oblečena, med hišnimi vrati. Nasmehnila se je Šimnu in stopila nazaj v hišo. Ženinu so ponudili »prvo nevesto«, Čotovo Marino. Bila je našemljena. Na glavi je nosila povrhu rute tudi slamnik. Sprenevedala se je, se sladkobno smejala in namenoma kazala škrbasta usta. Govorila je, kakor bi voda tekla. Precej so se nasmejali svatje, preden se je ženin s precejšnjim darom odkrižal napačne neveste. Proti koncu so kar skoraj vsi že posegali v besedo in uganjali burke še potem, ko je Šimen že Francki podal roko. In kakor po navadi prvi pogon pokaže, kakšen bo uspeh lova, tako so se svatje po posrečenem začetku nadejali vesele svatbe. Koj pri Čudniku je začela ob dobri postrežbi Židana volja rasti. Obrazi vseh so kar zažareli, ko je stopila v hišo poročno oblečena nevesta. Ženske so se najbolj čudile bogastvu zlata na avbi. Franckin obraz pa je bil resno zamišljen. Glas se ji je zatikal,
Bara Remčeva: Starka.
ko je pi‘osila domače odpuščanja. Ko jo je pa mama pokropila z blagoslovljeno vodo, ni mogla več zadržati joka. Pa jo je drug Miha hitro odvedel na voz in ji pripovedoval tako vesele, da se je morala smejati.
Izpred Hudnikovih vrat je vrsto veselih svatov gledal tudi Hribarjev Peter. Videl je nevesto Francko in videl tudi družico Jerco. Z ženinom se je peljala pokrita z nizko zavijačko. Res, nejevoljen je bil na Tkalčevo. A kakor je premišljeval, mu je bila pa le bolj všeč kakor nevesta: »Ko bi Jerca le tako čudna ne bila.«
Svatje pa so drveli po dolini navzgor, kakor bi vozili s sabo vse veselje, kar ga je Bog stresel v Bohinj.
Pri poroki Francka ni jokala. Med sveto mašo je blagoslov za nevesto zbrano prejela. Iz cerkve grede ji niso nikjer zavirali. Pri Staretu seveda so bila vrata zaprta. Miha se je čutil doma. Še vse drugače je znal brusiti jezik kakor na nevestinem domu. Nazadnje je moral pa le zlepa prositi, naj odprejo poštenim ljudem. »Kdo pa je porok za vašo poštenost?« so hoteli vedeti znotraj. Pristopil je starešina in povedal: »Poroki so trije: Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh.«
Duri so se odprle in ženinova mati je napila nevesti: »Sedaj si pa naša in pa Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha.« Obema se je milo storilo.
Pa že so »bovčani« udarili koračnico in zavili na skedenj. Starešina je prijel teto in jo peljal za njimi. Vrgel je godcem petak, prekrižal s peto tla in odplesal tri prve plese sam s teto. In so plesali in jedli in pili in peli, da jim je sapa pohajala. Le nevesta se prvi dan ni nikoli zavrtela.
♦
Sonce je vrglo z gora v gore sence gora, pozlatilo vrhove in oblake nad njimi in utonilo v zaton. Čez most pri Svetem Janezu se je pa peljal na lahkih saneh, zavit v težak lisičji kožuh, Vencelj Hrubečka. Namesto puške je stiskal k sebi gosli. Pred Žmitkom pri Stari fužini je ukazal ustaviti. Poklical je Petra. Naj prisede, da gresta zaplečevat, mu je bolj ukazal kakor ga pa povabil. Zdelo se mu je pa še prezgodaj. Da počaka noči v gostilni, je rekel in naročil sebi in Petru in še vozniku jedi in pijače.
»Veš, Peter,« se je že v temi nagnil Vencelj na saneh v studorskem klancu k lovcu: »Saj me je Šimen vabil na svatbo, pa sem odrekel. Grem rajši samo zaplečevat kakor fant. Tega si pa ti kriv, ko si mi svetoval, naj si izberem kakšno brhko Bohinjko.«
»Lahko jo boste dobili.«
»Bova malo pogledala. Se mi zdi, da bo pri Staretu danes zbran kar ves cvet iz Zgornje doline.«
»Nemara res.« Peter se je nehote spomnil Jerce.
Venceljna so se svatje, posebno pa ženin hudo razveselili. Nevesta pa bolj Petra. Tkalčevi Jerci je bilo
Bara Remčeva: Moja mati.
malce nerodno. A ni utegnila dosti premišljevati. Jo je Vencelj že prosil za ples. In jo je vrtil, kakor bi jo veter nosil, in jo zabaval, da se je glasno smejala. Nato je ukazal ples samo zase in za družico. In čeprav si je Peter skušal dopovedati, da mu za Jerco ni nič mar, mu vendar ni bilo prav: »Kaj, če si je Vencelj prav Jerco izbral? Prav. Saj ji privoščim. Pa naj bo gospa.« Peter se je pomešal med plesalce, nekajkrat plesal z drugimi dekleti, družice se je pa izogibal, čeprav se je bil namenil vsaj nekaj besedi spregovoriti z njo, že zavoljo neveste, Čudnikove Francke.
Kuharice so poklicale k večerji. Tudi pred godce so postavile polno skledo mesnine. Godba je utihnila. Pa Vencelj je uglasil svoje gosli in igral, kakor bi se smejal in jokal, kakor bi rajska ptičica pela in burja cvilila, kakor bi se nebesa odpirala in bi z zobmi škripalo peklo. Svatom so žlice zastajale. Družica se je pa kar nekako zamaknila.
Petru je bilo hudo. Čimdalje bolj se je odmikal. Proti polnoči ga je pa vzela tema. Vina, katerega je ženin dal postaviti fantom pred hišo poln škaf, niti pokusil ni.
Vencelj je lovca pogrešil. Ko j je uganil, kaj mu ni bilo prav: »Buča bohinjska,« se je po tihem jezil. »Sem hotel počastiti njegovo dekle, je pa golida narobe razumel. Morebiti pa res verjame, da se mislim ženiti.«
Prihodnji ples je Jerca Venceljnu odklonila. Tisto noč ni več plesala. Vencelj si je pa gladil brado in se v dlani smejal: »So že kar prav zapele moje gosli. Kar brusita se. Trmoglava sta oba dovolj. Vama bo pa
zakonski jarem manj škripal.« Bil je dobre volje prav do jutra. Še družico je spet pripravil v smeh. Potem se je pa izgovoril, da mora v pisarno, in je čez Senožeti odšel domov.
Z vrha Rudnice ga je pa na daljnogled opazoval Hribarjev Peter. Skoraj bi bil prezrl košatega lisjaka, ki je prišel po stezi navzgor. Ustrelil ga je.
Vencelj je pok njegove puške prepoznal. Zamislil se je v svoja mlada leta. Če kdo, je on čutil s Petrom.
Pri Staretu so še dva dni svatovali. Zadnji so se razšli prav takrat, ko si je Hribarjev Peter v samotnem stanu na Ovčariji kuhal žgance. (y drugo naprej.)
PODOBE
VINKO ŽITNIK .Stara podoba
Podoba, barvana na staro steklo,
visi pod nizkim stropom v kotu mračnem,
a ploske prsi in brezbarvna lica
ne povedo: je to svetnik, svetnica;
samo oči v obličju žejnem, lačnem,
čeprav so bridke, ostre kakor jeklo,
uprte v križ in palmo, govore,
da to telo se vsemu je odreklo,
da svete noge, roke in srce,
bežeč od vsega, kar svet lahko da,
so v križu našli svoj zaklad: Boga.
Redovnik Le štiri tesne stene, vrata, strop, tla, postelja, klečalnik, molek, križ in kos neba za oknom iznad hiš je vse — pa tudi to njegovo ni; ker svet za tvarnim bolj in bolj drvi in slep zanika večnost in Bogii, želeč si le zemlje, zlata in žen — se sam pokopal je v ta sveti grob: kot žrtev zanje, kot skrivnostni plen Ljubezni večne, da jim odpusti slepoto, kadar pojdejo s sveta ...
Mesec
Tam izza daljnih vej ščip nizko vstaja, bakren, svetal kot nov ciganski kotel; prek senožeti rahli sij prehaja na polja, pota, strehe, vodo, vrbe in vedno više na snežnikov grbe ...
Kako je zdaj ves prostor daljen, votel, a zmerom se še širi in poglablja — in v onostranstvo misli mi izvablja ...
Ah, moji rajni bratje, sestre, oče in znanci mladih let — nocoj se hoče v raj k vam še meni, pa me Bog še noče!
246
Dolina Poglej prc+1 sabo ta prostrani log in tamkaj griče, ki se krog in krog pleto kot listi v nizek zelen venec; tja čez do vznožja gričev se vrste ledine, polja, gozdi in vasi v omrežju kolovozov in poti; pod bregom v senci vrb šumi studenec, med jelšjem potok leno, krivo gre, tam zad v obzorje drezajo gore — nad vsem je pa nebo, vse sinje, sončno, in kakor Bog dobrotno in neskončno ...
Njiva
Pod bajto v rebri njiva se razteza, kot velik, rjav kos kruha razorana od sadovnjaka do vratnika seza; na njej kali pšenica posejana — prihodnje leto bo kot ribnik zlat bleščala se tja na dolinsko plat; v avgustu ajda je na njej cvetela — kot v soncu bi ležala bela rjuha, a lani je koruza tod zorela ...
V	leseni bajti pa telesca suha še trikrat toliko bi snedla kruha!	Bara	Remčeva:	Portret.	(Makika.)
UHANČEK ŽALOSTNE MARIJE
JOŽA LIKOVIČ
Ko so Judje ujeli božjega Učenika in ga izročili rimskim oblastnikom, se je Marija vsa potrta in užaloščena odpravila po daljnem, tujem svetu, da z grenkimi solzami odkupi svojega Sina iz rok trinogov. Nadela si je žalna, raševinasta oblačila; edino dvoje drobnih uhančkov je krasilo njeno resnobno, zaskrbljeno obličje. Božja Mati je obšla rodovitne, zelene pokrajine in sinje razlita morja, cvetoča mesta in sela nad prepadi, zadovoljne družine in nesrečne duše. Tako je prišla po neznanih stezah v beli Devin in pred Trst ter dalje na Kras, kjer se med tihimi bori zgublja veter od morja. Spotoma je srečavala dobre in neprijazne ljudi, devinske sejmarje, tržaške jekarje, ohole cestninarje in lačne popotnike. Nekateri so sočutno razumeli njeno materinsko bol ter so jo ljubeznivo pomilovali in spodbujali; drugi pa so jo zaničljivo zavračali izpred svojih vrat in oljčnih gajev, na večer zgodaj ugašali luči ter ji celo privoščili nesrečo in temo na razpotjih.
Uboga Mati, koliko solz je potočila! Večeri so bili vedno bolj rdeči in molčeči, že se je bližalo Jezusovo trpljenje, združeno z mučeniško smrtjo. Teden dni je minilo, kar je zapustila jeruzalemsko mesto s svetimi bregovi, pil je komaj našla peščico pravičnih in junaških ljudi, ki bi se žrtvovali za nedolžno jagnje. Vno-
vič se je brezupno znočilo, poslednji sončni žarki so komaj vidno utripali v vršičkih tihih borovcev, belo-bradi mesec je samcat strmel sredi neskončno praznega neba. Marija se je ustavila v raztrgani vasici in prosila od praga do praga. Kajžarji v tesnih kočurali, ki so se s sirotinskim delom kočarili po črnih javorniških gozdih tja v tri dni, so sprejemali popotnico, ožarjeno s svetniškim svitom, z usmiljenim srcem in odprtimi rokami. Ko jim je potožila vso bridkost, so pali na kolena ter ji skušali kakor koli preložiti reve in težave. Njihovo bogastvo sicer ni presegalo tanke polževe lupine, saj jim je ta večer še celo ogenj pošel. Platno na koruzni slamici je bilo prezasto in presle-gasto, v revščini so se ljudje z enim poslušnim uhom pogrinjali, z drugim pa odevali! Žvečni bob, tešča ajda in turščični močnik so se vrstili od jutra do večera. Vendar so ljudje postregli Mariji zelo zgledno. Bila je ganjena zaradi tolike preproščine in postrežljivosti! S solzami je sprejemala njihove obljube in dobra dela ter jim obetala zasluženje pri Jezusu. Kamor je kanila njena solza, tam se je pokazala rdeča lisa, iz katere je vzklila ljubka cvetka, ki še danes poživlja enolična kraška zatišja med mahovitimi bradami in skalnimi nosovi. Imenuje se Marijin polnik ali korček!
Ob beli zori se je Mati božja' dvignila, pospravila in zavila darove in dobrote, posušeni krajček ovsen jaka in prgišče boba. Dobri vaščani so ji svetovali, naj se oglasi pri velikem cestninarju onstran Menišije, on je
7 b *
24?
pravi prijatelj daljnega kralja, morda izprosi milost in rešitev njenemu Sinu. Potolažena se je napotila Marija dalje, star tesar s težko plenkačo na upognjenih ramenih jo je spremil do razkrižja in ji pokazal pot.
Pomladanski vetrovi so se sitili z oblaki, zapečenimi od jutranjega sonca kot rahlo testo. Pred Marijo so se vrstile samotne kraške goličave in doline s spočitimi leliami. V mislih na trpečega Sina je hitela mimo redkih borovcev, razveliljanih od zadnje burje. Zali piskavčki sredi mehkih košenin so jo pozdravljali in sprejemali s sladkobnimi vonjavami, belice so se ji ponujale kot zvesto spremstvo. Čvrsto življenje se je budilo v skritih dragah, kjer so pokali ledeni plohi in so se lomile zmrznjene dile. Pod Vinjim vrhom so se spreletavale prve lastovice z blestečimi paščki okoli brhkih životkov. V zelenih krošnjah dreves so se potikali brezdelni kobilarji in žvižgali:
»Kje si pa bil, kje si pa bil? Tri sto zelenih!«
Vse se je zgrinjalo za Marijo, da jo potolaži v njeni boli. Ko so se podaljšale lahkokrile sence čez temena Krimščka, je dospela božja Mati v prijazno naselje; obstala je pred cestninarjevo hišo, ki sta jo čuvala bronast lev in rimski orel. Opešana popotnica je odložila malho in borno brašno ter prisluhnila. Iz notranjosti udobnega poslopja je bilo čuti brezskrbne ženske glasove, smeh in prijetno pripevanje. Marija je udarila s koščenim kladivcem po priprtih vratih ter si popravila raševinasto haljo in gube. Pri oknu se je nevljudno oglasila služabnica:
»Kaj želiš, tuja žena?«
»Za Sina prosim,« si je oddahnila Marija in otrnila solzo.
»Za svojega otroka? Zakaj pa ne prosjači sam,« se je milostno sklonila domačica na cesto in strogo pogledala neznanko. Mariji se je vnovič užalilo v solzah oko, stopila je pod okno in z zastrtim glasom dela:
»Judje so ga ujeli in zvezali. Po nedolžnem trpi v ječi, kjer čaka sodbe po rimskih postavah. Solze, dobra dela, pokoro in miloščino zbiram zanj.«
»Kaj pa je počel tvoj otrok, da je prišel v ječo?«
»Resnico je oznanjeval, ubogim je pomagal, hudobne in grešnike je spreobračal... Prosim te, mladenka, pelji me k cestninarici, tudi ona mi more pomagati.«
Služabnica je neverno skomizgnila z rameni in se odstranila. Čez čas je prišla cestninarica, Rimljanka in visoka gospa. Ko je zagledala pred seboj ženo prečudne lepote, je vsa osupla sklenila drhteče roke na prsih in za hip onemela. Kako neki je zašla plemenita žena v te odročne kraje, kamor komaj seže zlati milj-nik? Njeno obličje je bilo belo in mehko kot zgodnji češnjev cvet, ki mu je prizanesla strupena burja. Ustnice so bile mile in sladke, v očeh lesk kot v čistem studencu srebrna mesečina, roke drobne in nežne, kakor da se niso nikoli dotaknile grešne zemlje!
Cestninarica je odvedla Marijo v svetel prostor, pokleknila kraj nje in ji vdano stregla. Domačice so prinesle sklede dišeče vode, dragocene brisljice in krepčila. Za gorami se je tiho nočilo, nad barjem so vstajale čadaste megle. Ženi sta stopili k oknu, tisočero zvezdic in rosic se je razsulo po pokojnem stvarstvu. Prišla je ura spominov in prošenj! Tudi Marija je razodela Rimljanki svojo prošnjo, da bi njen mož rešil ljubega Sina. Božja Mati je z živo, sveto besedo opisovala Jezusovo mladost, zarjo nad zarjami, njegovo učeništvo in nenavadna dela usmiljenja.
»Rada bi ti pomagala, čudovita žena,« je vzdihnila nesrečna cestninarica in objela Marijo okoli vratu. »Toda mož me ne mara; najmanjše prošnje mi ne usliši. Vedno me grdo zavrača, nikoli mu nisem dovolj všeč. Ako mu le malo omenim tvojo željo, že se bo razsrdil. Z ničimer me ne razveseli, vsa pusta samevam doma, brez nakita in brez tople ljubezni. Tudi nocoj se ne vrne z obhoda pred polnočjo.«
»Bodi potrpežljiva in prizanesljiva,« je omenila Marija.
»Ko bi imela vsaj košček tvoje nadzemske lepote, le trohico čara tvojih oči, častita žena, da bi se smela približati možu vsaj kot nema senca, ah, kako bi bila srečna! Glej! Daj mi svoje uhančke, morda ga preprosim. Pripovedovala mu bom o tebi in tvojem nepozabnem sinu.«
Marija je lahno zardela in se tolažeče nasmehnila: odpela je zlate, lahke uhančke, ki so krasili njeno milo obličje, ter jih ponudila strmeči cestninarici. Ta je radostno sprejela blesteče darilce; z otročjim veseljem si je vdela uhančke v ušesa in se poželjivo ogledovala v kovinastem zrcalu.
»Zares! Moža bom prosila, da pojde h kralju in reši tvojega otroka,« je venomer obetala cestninarjeva žena Mariji, predevala zrcalo iz roke v roko in stresala z glavo, da so se poredno pobliskavali prelepi uhančki.
»Prosim te, jasna gospa! Toda ker se je dan sodbe približal, pota pa so dolga in zamudna, moraš jutri že rano stopiti k svojemu možu,« je sklenila Marija poslednjič svojo prošnjo.
»Ostani mirna, dobra žena! Tile uhančki me bodo neprestano opominjali, da sem tvoja dolžnica. Noč je, ležišče je pripravljeno ...«
Domačice so spremile Marijo k počitku v pripravljeno sobano, kjer so ji skrbno umile razboljene noge in uredila ležišče. Božji Materi je nekoliko odleglo, saj je naletela na usmiljeno srce, ki jo gotovo ne bo prevarilo! Še pred polnočjo je skrivaj zapustila tihi dvor ter odšla za Sinom ...
Cestninarica to noč ni mogla zaspati. Težke sanje o okrvavljenem obrazu, nad katerim žalostno cingljajo uhančki, so jo neprestano mučile. Vsa razboljena in nepokojna je vstala, ko so se zadnje zvezde razpelja-
248
vale na belkastem obzorju. Plašno se je splazila v sobano, kjer je bilo postlano ležišče za tujo ženo. Pritajeno jo je poklicala, toda nihče se ni odzval, niti mrak se ni zazibal. Otipala je prazno ležišče, ki je ostalo nedotaknjeno. Čudovite popotnice ni bilo več! Cestninarjeva žena se je nehote zgrozila, nikakor ni mogla umeti, zakaj jo je neznanka zapustila brez slovesa. V bojazni je urno snela zapeljive uhančke in jih skrila v posodici za dišave. Možu ni zaupala nič! Kar dobro ji je delo, da je odhajal naslednje dni zgodaj z doma, zvečer pa so ga zadržali prijatelji v krčmi. Tako je nosila nekaj časa skrivnost v srcu in trpela; dvoje uhančkov pa je neprestano cingljalo in terjalo izpolnitev obljube. Nekaj dni je še odlašala. Toda zdelo se ji je, da sonce prehiteva samo sebe, da so se zvezde odpovedale tajnim stezam in zamenjale visoko polnoč s pritlikavim jutrom. Neznani usodni dan se je bližal!
V noči od četrtka na petek je bil veliki cestninar vso noč na obhodu; njegova žena je prebedela doma dolge ure v morečem premišljevanju in žalovanju. Morda sin neznane prosilke že trpi smrtne muke, ona pa še vedno bojazljivo omahuje in odlaša! Na mizo je položila uhančke, ščemeč odsvit luči se je žarko prelival po žlahtni kovini. Cestninarica tega hladnega, belega svetlikanja uhančkov ni mogla več prenašati. Že je hotela vreči nesrečni stvarci skozi okno, toda vest jo je spekla, vnovič si je očitala pregreho. V omedlevici si je nadela uhane in se zgrudila na kolena. Petelinji klic je oznanjal danove.
Cestninar se je vrnil domov slabe volje in zadirčen.
V	deželo so prišle novice o nekem novem kralju, ki je zmedel ljudi z nerazumljivimi nauki. Vse ga je jezilo! Služabnica je prepozno prinesla zajtrk. Zrak v sobi je bil sparjen, da ga je dušilo; malomarno je položil tolste roke na okrajek naslanjača in občemel.
Tedaj se je pojavila med zavesami njegova žena, vsa prepadena in trepetajoča. Po pozdravu je začela zmedeno pripovedovati o pobožni tujki in njenem dobrem sinu, ki krivico trpi. Komaj je izjecljala, da jo je tujka s svojo lepoto do solz ganila in da je sprejela od nje v dar uhančke, ki si jih je danes nadela. Cestninar se je nestrpno okrenil, jezno ošinil ženo in zarohnel:
»Kaj marnjaš? Še videti te ne maram s tisto navlako v ušesih!«
Ona je navajena preslišala nevljudne besede in je poskusila s prošnjo. Ko je začul cestninar besede o Judih, je planil proti njej in sovražno kriknil:
»Jaz, čelešnjak! Torej si za mojim hrbtom spletkarila z Nazarenci in sklepala prijateljstvo z nevernico. Še sinoči so mi pravili, da je vstal kriv prerok, ki se kralja dela in streže po našem svetlem prestolu ...«
Cestninarica je klecnila na kolena; z dlanmi si je krčevito zatisnila ušesa in skrila uhančke, ki jih je hotel neusmiljeni mož izdreti in potrgati. Res se mu je posrečilo, da je zdrobil desni uhanček, ga zalučal na tla ter ga poteptal v prah in nič! Komaj je segel ne-udržni cestninar še po drugem uhančku, so se nevarno zamajala tla in zastokali mogočni oboki. Oba sta se zgrudila na obraz; s težavo sta se dotipala v preddvor je, kjer se je gnetla prestrašena služinčad. Vsi so se boječe stiskali drug k drugemu in trepetali pred poginom. Onemogle starke so vpile:
»Bog bodi pri nas in sveti petek!«
Bučeč grom je pretresal nebo in zemljo, strašen vihar je dvignil glušeče vrtince, ki so mleli zrak in drevje. Stolpi na rimskem zidu so pokali, miljniki so se razleteli. Borovci so se potajili s svojo mehko pesmijo, brinje se je v strahu naježilo in zgubilo sladkobni vonj. Vaščani so tavali iz ulice v ulico in krilili z rokami, kot bi bili oslepeli. Ptički so skrili glavice in nedolžne kljunčke pod perutnice; samo mrtvaški ptič se je zlovešče oglašal v šelestečem hrastovju... Nato je nastal strašen molk, ki je šel skozi zidove in kosti ter pretresal človeška srca. Krdelo sivih hudournih oblakov se je razteplo nad kraškimi globočami. Sonce je nenadoma postalo motno, krvavo in majhno; nazadnje je otrpnilo kakor mrzel, črn ogorek. Svetloba je ugasnila.
Tedaj se je temno obnebje razklalo; na koncu svetle gazi sta zagledala cestninar in njegova žena strašen prizor. Vrh golega hribca so stali trije križi; pod srednjim je bil puščoben kup prsti, podoben grmadi mrtvaških glav. Nad ranjeno, nagnjeno glavo križanega telesa je bil pribit lesen napis, pretrgane kite pa so
Bara Remčeva: Rateče v Zgornji Savski dolini.
Bara Remčeva: Velikonočno tihožitje.
razodevale grozne bolečine moža najlepših let. Kri je polzela v gostih curkih iz njegovih ran. Pod srednjim križem je slonela žena, zamaknjena nekam v razvilira-no vesoljstvo z zagonetnimi znamenji. Njen obraz je bil globoko presunjen od žalosti, potok solz je lil po njenem prosojnem obličju. Ob pogledu nanjo se je cestninarica osvestila, snela uhanček in sočutno vzkliknila:
»Ona je pod križem! Prelepa znanka! Odpusti nama, mati, daj, da še midva okusiva tvoje gorje.«
Božja Mati je dvignila oči in se neizrekljivo nežno nasmehnila; brez očitanja je pokazala na trpečega Sina. Tisti hip je oživel v roki presenečene cestninarice mali uhanček; strepetal je, krvave kaplje so se prikazale med drobnimi, zlatimi vretenčki in polzele na grešna tla. Velika milost je obsijala cestninarja in njegovo družino; Jezus se je ozrl nanje z lesa odrešenja in jim pokazal pot v novo življenje ...
Čudežni uhanček je podarila kasneje cestninarica cerkvi na Žalostni gori, kjer je še danes pripet na rdečem plaščku, ki ga nosi Odrešenikova Mati. Pravijo, da v postu, med cvetnim romanjem oživi skrivnostni uhanček; sredi noči, ko se zbirajo angeli v tihotnih linah, pripolze krvave kapljice iz zlatih vretenc, angeli jih prestrezajo v kelihe ter jih raznašajo po svetu človeštvu v uteho in zveličanje.
*
Nenavadni ljudski izrazi: jekar — pristaniški delavec; kočura = hišica ubožnega kmeta; kočariti se = prebijati se; l>rezast = raztrgan; preslegast — preležan; plenkača sekira za tesanje; domačica služkinja; brisljina prtiček; čelešnjak = neumnež.
ZGODBA O HARMONIKI
VENCESLAV WI N K LE R
Matevž Polajnar ne vidi nikogar. Upognjen in zamišljen zre skozi okno, ki mu ga zdaj pa zdaj zagrne kateri izmed svatov, mežika z drobnimi očmi in sanja po svoje. Tako čudno daleč je tisti svet tam zunaj. Pomlad raste v bregovih, siplje sonce na vse strani, še cesto čez klanec je razsvetlila. Za tistim klancem nekje je tujina. No, doslej je ni okusil. Tako lepo bi lahko živel, kar samo ob sebi bi se vse zravnalo, oženil bi se in bi bil srečen. A prišel je gruntar Janez Jerman, Bog ve od kod se je pri-tepel, komaj deset let je v vasi, nabral si je denarja z lesom, vinom in zemljo. Ko je videl, da ima vsega zadosti, je dobil še bogatega Sedmaka bogato hčer. Matevž Polajnar, bajtarski negodnik, pa sedi za pečjo in čaka. No, zdajle so mu ukazali, naj se pripravi.
»Zaigraj nam, godec!« kriči ženin.
»Zaigraj!« zahtevajo svatje.
Godec kar tjavdan raztegne harmoniko. Tam daleč zunaj gasne sonce v rdečo zarjo. O, jutri bo lepo! Iz tega nerazumljivega upanja vzplapola pesem. Lepo bo, lepo... Pesem noče vriskati, na rahlo trepeta, kakor bi se bala povedati tisto najlepše.
»Hudiča, zaigraj vendar!«
Matevž odpre oči. Sredi sobe stoji ženin Janez Jerman, črno je oblečen in ves v šopkih. Ves žareč od vina. radosti in neznanega ognja strmi v revnega godca.
»Zaigraj!«
Godec ponižno povesi glavo. Da, zaigrati bi moral. Ukazano je in ubogati mora. Svatje komaj čakajo na ples. Tudi nevesta čaka. Tiho se smehlja in strmi predse, kakor bi vedela za lepo skrivnost. Morda premišljuje, kako se vse izpreminja. Pred dvema mesecema še sanjala ni o Jermanu. Oče Sedmak sedi bahato v kotu in modro razklada sosedu, kako je vse prav, kakor se je zgodilo.
Matevž Polajnar pa igra.
Nekje nad hribi ugaša sonce. Njegova zadnja luč lije v veliko sobo, trepetaje se odbija od oblakov dima, sprehaja se po razgretih obrazih in se nazadnje ustavi pri godcu. Da, godec razume, kaj je lepo. Mimogrede se zagleda v zrcalo na nasprotni steni in vidi samega sebe: neobrit in zamazan, prav nič nedeljski. Roka mn zastane, pesem zaječi in zamre.
»Tak godec!« se ustraši. »Zapodijo me!«
»Igraj!« kriči ženin. »Ali si zaspal?«
Fant se zbudi in zgrabi harmoniko, kakor bi se mu Bog ve kani mudilo. Pesem zahrešči, potem se umiri v prijetno poskočnico.
»Tako je prav!« pravijo mirno svatje.
Matevž pa sanja. O vsem. O cesti proti Peščenku, ki ugaša v mraku. Cesta se vzpenja čez klanec na Po-
250
lico in od tam nekam v svet. Svet je lep in velik, hudo velik. Če bi šel in se vrnil čez nekaj let, bi bil bogat. Potem se obrne na griče. Lepo zelenijo, sam smeli jih je. Po eni strani so še sončni. Svetloba kar noče umreti. Toda tam gori je lepo. Nekaj borov, nekaj brez raste v bregu. Nekoč sta hodila s Francko po tistih potih, lepo sta govorila. Zdaj je seveda drugače. Nerazumljivo gredo dnevi. Nazadnje bi bilo res najbolje, da bi pretrgal harmoniko, da bi jo razbil. Pa nič! Žeg-nanja bodo, še bo veselje ...
»Godec, veselo!«
Saj vriska. Strašanska je ta pesem. Moral bi jokati, pa stiska zobe. Nevesta se še ni ozrla nanj. Prav ima. Godec je tako rekoč hlapec, ubogati mora, kar mu porečejo. In pri peči sedi. Zakaj ne kričijo: Hlapec, igraj!
Matevž skloni glavo in harmonika bruha glasove, da se komaj razloči melodija. Godec stiska zobe, dobro čuti, kako ga boli v prsih. Razmršeni lasje mu padejo na čelo, mu zakrijejo oči, ves svet se zagrne z neko kopreno. Kakor v sanjah vidi ljudi pred seboj in spremlja njihovo gibanje z enoličnim utripanjem prstov: zdaj tako, zdaj tako ...
Plešejo, plešejo. Najprej ženin in nevesta, potem drugi. Godec se razgreva in divje hrope z vriskajočim mehom, pot mu lije po obrazu.
Sredi najhujše melodije mu omahnejo roke, spusti harmoniko, da zakriči kot splašen otrok in onemi.
Plesalci se ustavijo in ga srdito pogledajo:
»Igraj!«
Godec dvigne glavo in se nasloni na peč. Utrujen zasope:
»Ne morem več...«
»Hudiča, zakaj si pa prišel!« pravi nekdo. Večina molči. Matevž položi harmoniko na klop in mrtvo spusti roke.
»Igraj!« ga nahruli ženin.
Fant ga začuden pogleda, pogleda še druge in nazadnje nevesto. Nevesta je vsa rdeča od vina in plesa in se brezbrižno smehlja.
»Matevž, igraj, čemu smo te pa najeli?«
Matevž se strese in zaškriplje z zobmi. Zazdi se mu, da je zdajci pala koprena s sveta in da vidi vse razločno, vse do zadnjega človeka. Nerodno pograbi kupico poleg sebe in v dušku izpije.
»Vina!« zakriči hripavo.
Hitro mu ga nalijejo. Godec mora piti.
»Še!« hrope nerazločno.
Vse spije v dušku.
»Preveč bo naenkrat,« misli starešina.
»Še!« kriči uporno fant.
»Jezus, Marija!« se vzdignejo družice. Nevesta je bleda in molči.
»Kaj pa je to?« zagodrnja starešina.
Bara Reinčeva: Tihožitje s sočivjem.
»Zdaj bo pesem, pesem,« šepeta godec in seže po harmoniki.
Res zavriska iz harmonike pesem, toda pesem, da ne morejo plesati.
»Igraj za ples!« kričijo svatje.
Godec divje odkimava, da mu vihrajo lasje.
Pesem pa je vesela. Vse melodije prevriska, od najstarejše do tiste, ki se je spočela komaj pred letom dni nekje v hribih. Še svate zgrabi nekaj nerazumljivega, molče stojijo sredi sobe in prikimavajo, prikimavajo. Godec igra s stisnjenimi zobmi, zraven se prečudno smeje, igra žalostinko v pomladnem veselju, same žalostinke igra, a s takim smehom, da se svatje spogledujejo. Hitro, hitro! Prsti se m« premikajo, kakor bi se mu mudilo nekam daleč, daleč. Nihče ne razume popevk, vse gre mimo njih, pesem raste iz pesmi in spet gasne vanjo. Starešina se spomni na vojsko. V strelskem jarku so imeli godca s harmoniko. Sredi jarka je sedel. Ko so začele tolči granate, je zblaznel. Začel je igrati, prav tako divje je vriskal kot danes Matevž. Potem ga je raztrgala sedemindvaj-setcentimetrovka.
Matevž pa igra, igra...
»Drugo daj, za ples!«
Fant odkimava in pritiska še huje.
»Prekleto!« škriplje Jerman. »Nehaj!«
Godec se smeje.
»Nehaj!« prosijo svatje.
»Nehaj!« se vzdiguje izza mize nevesta Francka.
Godec ne sliši. Divji smeh mu pretresa telo, ves je v pesmi, ki jo poje harmonika, v pesmi o hišici, o dekletu, ki je umrlo, o fantih, ki gredo skozi vas...
Ženin Jerman se razjezi. Rdeč obraz mu še bolj zagori, trdo stopi k mizi, pograbi kozarec, zamahne in ga vrže godcu naravnost v obraz.
251
»Veselo pesem, veselo!« zakriči.
Godec ga osupel pogleda. Harmonika zaječi, potein zavriska še huje. Fant čuti, da mu nekaj polzi po čelu, kane na harmoniko, najprej enkrat, dvakrat, potem kaplja za kapljo. Zaskeli ga.
»Kri,« pomisli, »veselo pesem, veselo!«
Sredi melodije vstane in omahne k vratom. Še enkrat pogleda z motnimi očmi svate, nato se opoteče na cesto.
Ljudje se spogledajo.
»Hudič, kdo bi si bil mislil!«
7 »
»Pijmo!« ukaže mrzlo ženin.
*
Zjutraj so ga našli ob cesti na koncu vasi. Bebasto je gledal in igral in pel. Ko je opazil svate, je spustil harmoniko, presunljivo zakričal in zbežal čez polje.
Harmoniko so odnesli materi, njega pa drugo pomlad k Svetemu Mihaelu.
MEŽNAR JERNEJEC
FRANCE KUNSTELJ
Zanalašč pojdem! Bodo norce brili iz mene, tro-bezljarji!« se je sršil mežnar Jernejec, vrgel s sebe težko odejo, vstal in se oblekel.
»Poldne bom že jaz zvonila. Kaj bi se gnali, ko vam ni sile,« bi ga hči Marička rada spravila nazaj v posteljo, zakaj zaskrbelo jo je, da jo oče ponovno stakne, če gre iz hiše, čeprav je zadnje dni kazalo, da bo skorajda okreval in spet stopil v zakristijo, v cerkev, zvonik...
»Kaaj?« se je odkašljal, hoteč zakriti srd nad hčerjo, češ kako more vendar nasedati takim čenčam, kakor jih stresa po vasi stara Drpaležovka, ki da je čula sovo, ko je po polnoči skovikala na mežnarjevi hruški
—	no, Jernejec si je mislil: vsa vas govori, da me je klicalo na oni svet, jaz pa vem, da me ni in me tudi zlepa še ne bo! Bomo videli, jeziki jezikasti!... Marički je bilo žal, da je nesla besede še gorke očetu, a bilo je prepozno: v strehi je nastal ogenj. Zgodilo se je morda v prvo, da je bila v takem položaju čisto brez moči. Zaprla je vrata, stopila v kuhinjo po golido in se odpravila v hlev, čeprav še ni bil čas za molžo.
Jernejec se je stegnil in snel s stene palico, ki mu je bila še zmeraj zvesta spremljevalka izza vojnih let, ko mu je bila v levo nogo brizgnila granata, da so mu morali odrezati stopalo. Iz visokih lin je udarilo dvanajst. Jernejec je postal, da je do konca odbilo. Potlej je po svoji stari navadi pljunil v roke in potegnil za vrv. »Bomo videli, kdo je Jernejec!« mu je raslo v prsih, »ehe, še smo pri moči! Drpaležovka — babišče jezikavo! — ti si zrela, da bi te smrt podrla in po-
rinila tja čez, kamor mene kar s silo pelmš! Kost stari-kasta, saj vem, kjij ti diši: da bi tvoj fante na moje stopil... e, ne boš semkaj vode napeljavala!« Ko je prvikrat za trenutek postal, je začutil, kako mu je suhotno telo zaliltv vročina. A potegnil je še z večjo silo v drugo, v tretje. Ko je zvon ustavljal, ga je sunilo kvišku, da bi zastokal, zakaj v križu ga je grozansko zbodlo. Pa ni. Stisnil je škrbine kakor otrok, ki ga kuha ihta, se oprl na palico in odkrevsal. »Šment zeleni, pa sem te le!« je čutil, da jo je za zdaj izvozil, a kljub temu ga je vrv pošteno zdelala, da je lovil sapo in sam ni vedel, kdaj se je znašel sede na spodnji stopnici. Tam v desnem kotu tega prostora, ki je bil videti kot mala kašča, je ždela stara omara, ob njej so stali štirje črni, na novo prepleskani svečniki, nekaj rdečih palic za bandera in dva križa z mrtvaškimi glavami. »Koliko sta jih že spremila na oni svet!« se je Jernejcu vselej, kadar je spel tod mimo v zvonik, vzbudila ta črna misel. A nikoli ga ni tako mrzlo spreletelo kot to pot: »Ne, mene še ne!« mu je zajokalo v prsih tako milo, da si je z vsemi močmi pomagal na noge, si popravil suknjo in polhovko pa kakor da ga bela koščena roka že grabi za lase, planil ven. Zaželel si je, da bi se prav zdajle dobila z Drpaležovko, to bi ji zabrusil v obraz: Kaj me ne vidiš, da sem zdrav kot riba v vodi! Pa ni bilo nikogar blizu.
Visoko nad vasjo se je prevažalo toplo sonce.
Jernejec bi najrajši posedel zunaj na podstenju. To bi bilo prijetno po taki leži! In če bi ga sosedje videli, to bi se znašali nad Drpaležovko, da jim tako v obraz laže. Kako bi ji privoščil!
»Si dosti namolzla?« se je nainerjal v hlev, ko mu je prišla nasproti Marička s skoraj prazno golido.
»Kje neki! Nate! Tole mi je tele pustilo,« se je hči jezila nad juničko, ki je bila že v drugem tednu, pa tako ješč na mleko kot še nobena, kar jih je videl in priredil mežnarjev hlev. Jernejec je zadovoljno po-kašljal. Kdo bi ne bil vesel takega zaroda, si je mislil.
»Ali bi jo najrajši odstavila? Boga hvali, da je živinče tako zdravo!« Pripognil se je skozi nizka vrata in stopil do telice. »Ej, pridna, pridna, mičkena!« ji je molil gladko dlan, da mu jo je tele lizalo. »Redil bi te, pa kaj, ko te bo Žonta vzel, ne kaže drugače. Da bi imel še en laz!« ...«
»Južina je že prestana, ker vas tako dolgo od nikoder ni,« se je usajala Marička, ko se mu ni nikamor mudilo. Odkrevsal je v hišo. Šele zdaj se je spomnil, da se je res dolgo zamudil. Pa naj bo, saj danes je zdrav, danes je spet po dolgem času sam zvonil. Ko je prisedel k mizi, se mu je zazdelo vse novo: beli golobček, ki je visel s stropa nad mizo, je imel bolj razprostrta krilca, Križani v kotu ni kazal tako izmučenega obraza, tudi Mati božja z Detetom se je prijazneje nasmihala. Pa še sonce se je spustilo skoz nizka okna
252
in zalilo sobo. Nič čudnega, da je Jernejcu teknilo kakor že dolgo ne. Marička je položila predenj krompirjeve žgance na mleku, pred včerajšnjim se jih še dotaknil ni, danes pa jo je hvalil: Kod si pa ta recept staknila, da si tako dobre pripravila? Hčeri se je dobro zdelo. Saj jo je oče le poredkoma tako prijazno pogledal. Pa še danes, ko mu je zjutraj prinesla kar gorke besede od Drpaležovke in se je nad njo tako hudil. No, pa vendar je bila kar tiha v svojem zadovoljstvu. Da bi oče le ne legel!
♦
»Šment, pa sem te spet!« je Jernejec segel v stare prsi globoko po sapo, se hropeče oddihaval in si brisal čelo, koder so se mu lepili beli lasje. Tokrat je odzvonil v čast trpljenju in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je na petek prav ob tej uri na Kalvariji za nas izdihnil svojo dušo. Visoko v zvoniku je še zamolklo brnelo, da so se stresale visoke stene. Pa Jer-uejec je bil vajen take pesmi. Ko se mu je nazadnje le posrečilo, da je zvon ustavil, je odkrevsal po stopnicah navzdol. »Še te bom vlekel, še!« je razpredal misel dalje, ne da bi pomislil, koliko moči je moral porabiti danes za vsak potegljaj. Zdolaj je postal. Spomnil se je, da mora še malo v cerkev pogledati, kako je kaj zadnje dni mežnarila Marička, ko je bila sama.
»Hvaljen Jezus!« se je ustrašil sivolasega župnika, ki se je pravkar pokrižal in končal molitev s podobarjem, mladim Kodrinom, ki se je zazrl v prišleca kakor v nenavadno prikazen.
»Na veke. Glej ga no, Jernejca, kaj si že skolehal. Pa mi je zjutraj Marička tarnala, da te hudo drži,« se je zavzel župnik s hripavim, pritajenim glasom.
»Šment me drži, jaz ga držim, jaz,« je Jernejcu zra-stel glas in na jeziku mu je že čepela bridka za Drpaležovko, ki da bližnjemu hudo želi — ali ni to greh! — a župnikova dolga roka je svarila: tu je bivališče našega dobrega Gospoda Jezusa, ne spodobi se tako govorjenje. Pa kaj spet šari Kodrin po naši cerkvi? Bo spet kaj popravljal kot lansko jesen, da se bodo farani jezili, češ kaj je pa treba, saj je cerkev zadosti čedna. Pa nad mežnarja bo spet vse letelo, kot bi bil on tega kriv. Oh, ta naš gospod! Pa kar sami od sebe se lotijo, kdo pa je gospodar — kdo ima besedo pri cerkvi? Kaj ne mežnar? Jernejec?
»Tak... kaj bomo spet slikali?« je Jernejca premagalo, da mu je palica ostreje udarila po cementnem tlaku in je votlo odjeknilo daleč pod visoki strop. A župnik je preslišal besedo. Kodrin je primaknil k oltarju dvoramno lestvo in stopil nanjo. Potem se je stegnil, razmaknil svečnike in rože, objel kip svetega Petra krog pasu in ga postavil na oltarno mizo. Župnik je vrgel brevir na obhajilno mizo in skočil na stopnice: »Da Petru ključev ne polomiš, lepo ga drži!«
Jernejec je izbuljil oči. Kaj naj pa to pomeni? Ali mu bodo še svetnike z oltarja pobrali? Pa da ga nič ne vprašajo? »Kam pa s svetim Petrom, gospod župnik?« si je pomagal bliže, kot bi hotel braniti svojo lastnino.
»Saj vidiš, da že drobu nima več, tako ga je črv zglodal. Najbolje bo novega napraviti, saj se ga bojim prijeti, poglej, sama mrena,« se je namrščil župnik.
»Novega?« je Jernejec na glas ponovil. Skoraj bi mu bilo sapo vzelo. Novega! Kod bomo pa jemali? Saj nas je lansko beljenje čisto izsušilo. Kaj gospodu vse na misel ne kane. Da bi bila cerkev od zunaj in znotraj iz samega rumenega zlata, potlej bi bili morda zadovoljni, če se ne bi dalo za svetega Petra še kaj boljšega kje iztakniti.
»Pa bi, Kodrin, pogledal...« se je Jernejcu utrgalo, da ni mogel naprej. Ne, novega svetega Petra pa že ne.
Kodrin je obrnil visoki kip, ki je bil od blizu videti res nebogljen, kajti barva ni bila ne bela ne rjava, ponekod je sploh ni bilo, ga ogledoval in majal z drobno glavo.
»Novega že ne,« je Jernejec zbral vse moči. Zdajle pa mora njegova obveljati.
»Kdo bo ukazoval — mežnar, e?«
Kot bi ga udaril z batom po glavi. Ne, kaj takega pa še ne. Zadnjič je ugovarjal, pa mu jih župnik niso
Zadnja popotnica. (Fot. Fr. Krašovec.)
253
tako zabrusili. Nekaj ga je zbodlo in porinilo skozi vrata v zakristijo. Palica mu je spodrsnila, z levico, ki je nevede spustila polhovko na tla, se je oslonil na rob klečalnika. Na omari je ležal zmečkan koretelj, štola in burza, najbrž še od zjutraj, ko je župnik po maši še obhajal, na obešalniku na desni strani omare je visela alba s koncem čipk na tleh in cinguluin.
Ko bi bilo druge krati tako pospravljeno po zakristiji, bi Jernejec zrastel: »Tak tako mežnariš, Marička, ti punca!« Danes se svoje službe ni zavedal. Strmel je v na pol zaprto omaro. V senceh je začutil, kot bi ga bil kdo s kladivom po glavi. Vroč pot ga je zalival.
»Kdo bo ukazoval — mežnar, e?« se mu je vozlalo v glavi.
Kodrin je končal z ogledi. »Jutri pridem pa poskusim. Morda pa le mežnarjeva obvelja!« »Samo da bo Peter dostojen, pa naj bo star ali nov. Le takegale ne bom več gledal,« se je zavzemal župnik. Potem sta si ogledala še druge svetnike, šla za oltar in ugotavljala, katerega bi se Kodrin še lotil. Najbolj potreben bi bil angel na listni strani. »Pa drugič,« je zaključil župnik. Kodrin je odstranil lestvo, svetega Petra pa postavil kar na spodnjo stopnico, da ne bo treba jutri spet na oltar, kakor je svetoval župnik. Potlej sta se namenila še v zakristijo. »Ministrantje so mi Bogka polomili. Ga boš mimogrede jutri popravil. Saj pravim: ti paglavci so mi samo za škodo!« je mrmral župnik, vzel brevir in stopil naprej.
»Viš ga — Jernejec!?...« Obema je zastal korak. Župniku je padel brevir iz rok, planil je k Jernejcu, ki je ležal ob klečalniku, glavo mu je podpirala desna dlan.
»Jernejec!«
Nič.
»Se mi je zdelo, da sem slišal ropot, pa se človek ne zanese...« Dvignila sta ga in položila na klečalnik. Kodrin je skočil po Maričko. Pa je pritekla skoraj prej Drpaležovka. Vzdignili so Jernejca in ga odnesli v mež-narijo. Marička je bila vsa iz sebe: »Saj sem jim branila, da bi šli zvonit, pa so kar po vsej sili hoteli!« »Kar je, to je, če je človeku namenjeno,« je Drpaležovka močila bolnika z jesihom in se delala, kot bi imela zdaj prvo besedo. »Pa je bil malo prej videti še tako čvrst,« sta se župnik in Kodrin čudila.
Dolgo niso mogli spraviti bolnika k zavesti. »Jernejec!« se je sklanjala nad posteljo Drpaležovka in ga nekajkrat na rahlo stresla za ramena. Da je vedel, kdo ga drami, bi se gotovo ne oglasil. Šele pod večer, ko so že vsi odšli in je tudi Drpaležovka Marički vse mogoče naročala, kako naj pazi na očeta, je bolnik odprl oči in zamrmral: »Šment, pa sem...«
Za večerno angelovo češčenje je bilo treba zvoniti. Marička je bila še vsa zmedena. Liska je čakala na
večerjo, teliček tudi, očetu naj streže, zdaj pa še cerkev.
»Dober večer, Marička!« jo je ustavil na pragu Drpaležov Jaka. »V zvoniku bom jaz opravil, so mi mati naročili. Za dom poskrbi, za očeta...« Dekle se je fanta v mraku ustrašilo. »Ti si, Jaka? — Sama grem, bom že...« Če oče zvedo, da je Drpaležov potegnil za vrv, bodo spet vsi iz sebe. Ne, Jaka ne sme. Ko bi vedel, kako so bili zjutraj razkačeni — sami zaradi Drpale-žovili. Pa mu ne bo povedala, čeprav je njen fant.
»Mudi se mi, Jaka,« je smuknila mimo njega, kot da ji je v nadlego. Fantu ni šlo v glavo, da je dekle tokrat tako skoparilo z besedo.
Marička je odprla vrata v zakristijo. V temi je zadela ob nekaj mehkega. Sklonila se je in pobrala očetovo polhovko. Rahel strah jo je stresel. Odprla je druga vrata in že klecnila z desnim kolenom pred rdečo večno lučko, a tisti trenutek se je zazrla v levo stran oltarja, kjer se je svetilo nekaj belega, vse telo ji je zadrgetalo, kriknila je v smrtni grozi: »Jezus, Marija!« in planila na cesto.
»Očeee!« se ji je izvilo iz prsi.
»Kaj pa ti je?« Jernejec je bil že pri polni zavesti, a zaradi teme ni videl, da stoji hčerka na pragu s solznimi očmi in bleda kot zid.
»Ali ste bili zdajle v cerkvi?«
»Kaj govoriš?«
»Če ste bili zdajle pred oltarjem, ko sem mislila mimo?« Jernejec se je skušal osloniti na komolec, a imel je premalo moči.
»Oče!« je šepnilo dekle. Jernejec se je prestrašil.
»Tak — Marička?«
Šele čez čas je Marička prišla k sebi, da je mogla dopovedati očetu, kaj se ji je primerilo. »Kaj še nisi zvonila?« je starega zaskrbelo. »Ne! Tudi ne bom nocoj.«
In res ni. Ljudje so pozabili, da ni nihče odzvonil angelovega češčenja. Samo Drpaležovi so vedeli. Stara si je že ogrnila plet, da bi stopila v mežnarijo, pa jo je fant zadržal: »Nocoj ne, mati, Marička ne mara.«
Jernejec je strmel v strop, ko je hči nažgala luč. Še zdaj mu ni šlo v glavo, kakšne strahove neki je Marička videla. Šele drugo jutro, ko je za trenutek stopila v cerkev — pa šele potem, ko je videla, da je šel gospod župnik že noter — je obstala ko vkopana
—	ob oltarju na stopnici je stal strah, no, kar tisti sveti Peter, ki sta ga včeraj Kodrin in župnik tamkaj pustila. Pa je ni bilo nič sram. Še vedno je bila preverjena, da mora biti vse to v zvezi s tisto sovo, ki jo je Drpaležovka prejšnjo noč slišala skovikati: Jernejca 1)0 vzelo...
Pa ga je res. Še tisto soboto zvečer, ravno za angelovo češčenje, se je za zmeraj poslovil od svojih zvonov. To pot jih je vlekel Drpaležov Jaka.
254
Srednji del Marijinega oltarja v Krakovu.
OD TAT ER DO BALTA
VIKTOR SMOLEJ
Krakov (Krakow)
Stopam komaj uro po mestu Krakovu, pa se mi zazdi takoj znano in prijetno. Ulice so čiste, liiše ne izstopajo iz vrste, razen kolikor je treba, da ni ulica dolgočasna, promet je umerjen, nasadi, ki obdajajo mesto krog in krog, so sveži in naravni, po klopeh sede dekleta in bero knjige. Neprijetno me zmoti le tu pa tam prikazen Žida z neizogibno brado in bledikastim obrazom. Ljudje s knjigami, električna po neravnih, a urejenih ulicah, siva in razgibana pročelja hiš, cerkveni zvoniki, zeleni kostanji, vse takoj napravi vtisk domačnosti in prijaznosti, mirne i‘azsodnosti in konservativnosti. Krakov po duhovnem obrazu ni daleč od Ljubljane.
Krakov noče tekmovati na primer z zapadnjaško, denarno Varšavo. Krakov ima duhovno prvenstvo v Poljski. Ob stolpih mestnega obzidja in ob grobnicah na kraljevskem gradu Vavelu prisluškuje rajši preteklosti in se ne spogleduje s katero koli prihodnostjo.
Srce Krakova je Glavni trg, Rynek glowni, in sicer je to meščansko srce. Poleg njega bije še drugo, plemiško, kraljevsko, to je kraljevski grad Vavel nad Vislo. Glavni trg zbira vase vse ulice. Nad njim se dviguje dvostolpna Marijina cerkev, ki jo je ustvarila gotika, a ne temna gotika severa, temveč po občutju veselejša, bolj sproščena. V polmraku stopam med stenama, ki vodita pogled in srce navzgor ter ustvarjata videz, da je ladja ozka. Oko se ustavi najprej na velikem Križanem pod sklepnim lokom, na Kristusu, ki plava z razprostrtimi rokami nad vhodom v prezbiterij. Takoj nato pa me pritegne oltar. Zazdi se mi v prvem trenutku, da je oltarni triptih dovolj majhen in nevreden tolikega poveličevanja. Preogromen je prostor in previsoka ladja, da bi dobil pravo razmerje do njegove razsežnosti. Potem stojim pred njim in se vtopim v slovito rezbarijo Vita Stvvosza, predstavljajočo skupino apostolov, sredi katerih umira Marija. To je poezija srednjega veka, legenda o Marijini smrti. Marija pada k tlom, eden izmed apostolov jo lovi, drugi je dvignil rob plašča, da si otere solzo, tretji v žalosti vije roke. Stranski krili imata rezbe, predstavljajoči dogodke iz življenja Marije in Jezusa. Od strani pada na oltar žarka električna luč in zlate barve podčrtavajo razgibana telesa. Krili sta navadno zaprti čez glavni, središčni del in sta tudi na svoji zunanji strani pokriti z reliefi. Čim dalje gledam, bolj osebe triptiha rastejo v višino in plavajo nad menoj. Angeli po stenah vežejo oltar in nebo. Kje visoko se boči svod gotske katedrale! Srednji vek je vrezal v les Marijino legendo. Tudi oba zvonika pri cerkvi je ople-tel z njo. Dva brata sta zidala vsak svoj zvonik, a nista dovršila enako visokih. Iz zavisti je tisti, ki je zgradil nižjega, ubil brata, ki mu je uspelo zgraditi višji zvonik. Še sedaj kažejo nož, s katerim se je izvršil ta uboj.
Klicaj mesta Krakova je najvišji zvonik Marijine cerkve z vitkimi, ozkimi stolpiči, ki poživljajo glavnega. Na najvitkejšem blesti v soncu zlata krona, ki jo je daroval Mariji poljski narod. Nemški cesar Viljem je rekel avstrijskemu Francu Jožefu, da bi ne pustil Poljakom tako visoko postavljati nad poljsko mesto zlate krone, pa čeprav zagotavljajo, da je posvečena Mariji. Slutil je, da je osvobojenje Poljske izpod njegove, France ve in ruske krone samo še vprašanje časa. Mogoče je vedel, da je bil ta Marijin hram včasih cerkev nemških meščanov, ki so ga morali končno prepustiti rastočemu poljskemu meščanstvu, v katerem so vtonili. Vsa poljska mesta so bila v srednjem veku zgolj nemške kolonije, a prilikujoča sila jih je pogoltnila — dali so poljski govorici samo množico iznakaženih nemških besed.
Sredi Glavnega trga košato stoji dolga palača v eno nadstropje, trgovska hiša starih krakovskih trgovcev,
7 c*
255
Glavni trg in Marijina cerkev v Krakovu.
imenovana Sukiennice, nekdaj središče mednarodne trgovine in sejmišče, danes pravi vzhodnjaški bazar: drobne kramarije, krščanske in židovske, kar ti povedo napisi ali obrazi prodajalcev. Tu ti nudijo drobne spominke narodne umetne obrti, ročna dela in lesene izdelke; stene pa pokrivajo počrneli grbi poljskih mest.
Drugo srce Krakova in druga legenda je Vavel. To srce pa je kraljevsko samozavestno in dvignjeno na grič nad meščanskim mestom in nad Vislo. To ni legenda vere in mistike, temveč legenda kraljevske preteklosti, državne sile in poljske slave. To je nekdanja prestolnica Piastov in Jagieloncev, vladarsko mesto najstarejše in srednje Poljske, mesto kronanja poljskih vladarjev, počivališče knezov sile in velikanov duha. Široko so se razposedle palače in cerkve po griču med mestom in Vislo. Vavel je živel pisano usodo kot vsa Poljska: najprej je bil sedež poljskih vladarjev, nato opuščen grad in celo vojašnica, sedaj po vojski pa spet vstaja v stari slavi in kraljevskem sijaju, sicer brez kralja, a svoboden. Ob vhodu pozdravlja prihajalca bojevnik za svobodo Severne Amerike in Poljske, general Košciuszko. Za njim se strmo dvigajo stene cerkva in zvoniki. Katedrala, v kateri so včasih kronali poljske kralje, je v kamen zakleta zgodovina in slava Poljske. Neprestano vro množice romarjev po teh gotskih kapelicah in ladjah, po renesančnih počivališčih davno umrlih, mimo sarkofagov mirne, a tudi razigrane nove gotike. Sredi cerkve nosijo štirje angeli krsto sv. škofa Stanislava, ki ga je ubil mutec osojski. Kazimir Veliki, zadnji Piast, Ladislav Jagielo, ki je združil Litvo in Poljsko ter premagal Nemce pod Grunvaldom, njegova žena Jadviga, ki je pokristjanila Litvance, njun sin Vladimir, ki je padel pri Varni v boju proti Turkom, in vrsta še mnogih drugih leže izklesani iz kamna na marmornih belih in rdečkastih sarkofagih. Katedrala je panteon poljske preteklosti. Pa ne le v vavelski, ampak sploh v vseh poljskih cer-
kvah je videti po stenah nešteto spominskih plošč in reliefov v spomin narodnim voditeljem, znanstvenikom, pesnikom in politikom. Narod živi tako tesno zvezan s svojo preteklostjo, da mu je minulost legenda in legenda resničnost. Tudi pod vavelsko cerkvijo so prave katakombe: tu stoje v vrstah krste poljskih kraljev, vojskovodij in pesnikov. Vladislavi, Vasi, Sobie-ski, Košciuszko, Poniatowski in tudi zadnji, vedno bolj v herojsko legendo prehajajoči maršal Pilsudski, vojak s šršečimi obrvmi in visečimi brki, počivajoč sedaj v posebni grobnici, goli in prazni; tudi ti in njih tovariši v počivanju privabljajo trume obiskovalcev.
Poleg veljakov meča in sile počivata v skupni kripti največja poljska kralja duha, bojevnika za svobodo svojega raztrganega naroda, ki sta umrla v tujini, pesnika Mickiewicz v belem in Slovacki v črnem marmorju. Z epi, pesmimi in dramami sta budila vero v vstajenje Poljske, razdeljene med tri gospodarje. Potikajoč se po svetu, ločena od rodnih tal, sta pela pesmi upanja, pričakovanja in domotožja, ki je tako preprosto izraženo v prvem stihu M i cki e vv i c z e v ega Gospoda Tadeja: »O domovina moja, ti si kakor zdravje!«
Poleg cerkve kronanja stoji samo kraljevo bivališče, renesančni grad s prostranim dvoriščem, živahnimi arkadami v prizemlju in v nadstropjih, ki ustvarjajo vtis sončnosti z juga. V notranjosti, ki je vsa obnovljena, pa se vrste sobane z velikimi gobelini, slike vojsk in turnirjev, sejne in prestolne dvorane, shrambe mečev, kron in zastav, plen izpod Dunaja po zmagi nad Turki 1683, frizi, skrinje zlata itd.
Politično središče se je v novi državi premestilo v Varšavo, kjer utripa tudi ritem modernega kapitalizma in civilizacije. Vendar si je v prejšnjem stoletju Krakov še enkrat usvojil prvenstvo v kulturi, zlasti v slikarstvu, in ostal eno najodličnejših poljskih kulturnih središč do danes. Od leta 1364 deluje tu vseučilišče, katerega najslavnejši učenec je bil zvezdo-slovec Nikolaj Kopernik; njegov kip stoji na tihem gotskem dvorišču starega vseučiliščnega poslopja. Včasih igrajo na tem dvorišču, iz katerega dihajo stoletja stare kulture, srednjeveške sholarske igre. V poslopju hranijo sedaj nad 600.000 knjig in rokopisov Jagie-lonske knjižnice. Poleg univerze dajeta Krakovu sloves odličnega umetniškega središča Znanstvena in Umetnostna akademija. Brez števila umetnin je nakopičenih po zasebnih in državnih muzejih in poleg meščanskega Rynka ter kraljevskega Vavela pušča v človeku najgloblji vtisk razkošna umetnost Krakova v polstoletju pred njegovim osvobojenjein, zbrana v glavnem v galeriji v Sukiennicah.
Poljsko slikarstvo je tesno zvezano z narodnim duhovnim življenjem ter zrcali njegovo stalno stremljenje po osvobojenju, živo zavest slavne preteklosti in globoko ljubezen do rodne grude. Bolj kot
256
vse drugo razkriva divje hrepenenje po osvobojenju prav krakovsko slikarstvo v drugi polovici prejšnjega stoletja. Sedeč pred velikanskimi, celostenskimi platni Jana Matejka ali majhnimi slikami Grottgera in Mal-čevskega, čutim vso slavno viteško preteklost Poljske v nekdanji svobodi, ves ponos in za tem skrito neugnano revolucionarnost tik pred prelomom s suž-nostjo, čutim vso tragiko sibirskih izgnancev in njihovo naravnost noro vero v pravičnost in slavno prihodnost. Realizem v tehniki, romantika po vsebini, to so vsa velika platna Jana Matejka, po rodu Čeha, voditelja krakovskega slikarstva. Kar je Sienkievvicz v leposlovju, to je Matejko v slikarstvu. Matejko deluje v Krakovu, ves tedanji slikarski naraščaj deluje tu, tako da je bil Krakov pravo umetniško žarišče. Gledam Grottgera, ki mu izpod čopiča rasto narodno pa-triotični motivi, in Malczewskega, ki podaja nesreče vstajnikov iz leta 1863. Poleg junaške romantične pesmi se razvije tudi preprosta povest o poljskem vsakdanjem življenju: slikarji slikajo ljudi in naravo, zrak in svetlobo (Clielmonski, Gierymski). Od tu gre slikarstvo do odkrivanja življenja ozračja in prestopa v novo stoletje s čudovitim genijem Stanislavom Wy-spianskim, ki v svoji veleumni nadarjenosti obseže vsa polja umetniškega ustvarjanja ter je prav tako genialen slikar kot pesnik, dramatik in predavatelj. Z njim delujejo, obsenčeni od njegove veličine, še številni drugi (n. pr. Mehoffer, Wvez61kowski).
Povojna duhovna zmeda, katere sledovi so jasno vidni tudi v slikarstvu, je našla sebi primerno okolje v svetovnem, milijonskem mestu Varšavi, Krakov pa je ostal zvest svojim izročilom in slavni polpreteklosti, za kar mu sedaj očitajo nazadnjaštvo in konservativnost. Krakov se tega ne sramuje. Tiho živi v svoji pretekli slavi in sijaju nekdanjih uspehov.
Tam, kjer je včasih stalo staro mestno obzidje, tečejo zdaj okoli in okoli zeleni nasadi, imenovani Plan-ty, in kot živ venec oklepajo staro mesto, ki se ne spreminja več. Izven tega objema pa se je razvil in se razvija novi Krakov s tovarnami in trgovino. Zunaj tega oklepa je tudi židovski geto. Venec oklepa staro mesto kot samostojno enoto. Vsako uro s stolpa Marijine cerkve na središčnem trgu stražnik s trombo naznanja meščanom, da bedi nad mestom in okolico, da ne pride sovražnik. To oznani s staro melodijo, ki ji pravijo liejnal, in je kot toliko drugih spominov ostanek iz življenja srednjeveškega mesta. Od vsega nekdanjega obzidja je ostalo zidu samo še nekaj metrov ter Florijanska trdnjavska vrata. Pred vrati stoji okrogla, iz rdeče opeke sezidana trdnjavica, imenovana barbakan. Vse živi tako pristno svoje nekdanje življenje, da človek pričakuje, da bodo stopali po obzidju in gledali skozi stolpne line stražarji s čeladami
in sulicami. Pozlačeni stolpiči barbakana se bleščijo in zvečer pošiljajo čez mesto pozdrave zlati kroni in šiljastim stolpičem Marijine cerkve nad starim trgom.
Vielička (Wieliczka)
Tik Krakova leži cistercijanski samostan Mogyla. Sam po sebi mogoče ne bi bil tako zanimiv, če ne bi v njem živelo precej slovenskih cistercijancev, očetov in bratov, s slovenskim priorjem na čelu. Vsakega rojaka so veseli. Z vlakom smo se potegnili nekaj postaj od Krakova, šli kratek čas peš čez žitna polja, nato pa nas je sprejel hlad samostanskih zidov. Razgovoriš se po slovensko, gostiteljem in sebi v veselje, in mimogrede pride večer. Pater prior nas je spremljal še na kopec ali griček Vande, ki je nanesen v spomin na davno legendarno kraljico. Vanda je sledila očetu Kraku, ki je bil nad Vislo ubil zmaja in sezidal na griču grad in pod njim Krakov. Ko jo je nemški knez prosil za roko, ga je odbila. Da jo pridobi s silo, je zbral vojsko in šel proti njej. Da reši domovino, se je Vanda sama vrgla v Vislo in tako njena domovina res ni prišla pod tujo oblast.
Pol ure iz Krakova leži svetovno znani solni rudnik Vielička. Kak čudovit svet se skriva pod zemljo! Rudnik je že star, opuščene rove in dvorane sedaj kažejo tudi izletnikom. Tema se umika, ko prodiraš po tesnih hodnikih; saj so mogoče obširni, toda v temi se stiskajo stene bolj, kot se človeku med njimi stiska srce.
Že po ulicah ponujajo otroci križce in okraske iz bele tvarine. Ko pogledam, vidim, da je to bela kamena sol. V čakalni dvorani, od koder nas spuščajo po majhnih skupinah do dvigala, že veje hlad izpod zemlje, dih globine. Po stenah vise zemljevidi in čr-teži: uvažamo toliko kokosovega oreha, toliko volne, toliko riža; imamo toliko industrijskih izdelkov in toliko ljudi, ki ne najdejo zaposlitve: Poljska zahteva kolonije. Tako kriče barve, velike besede in težki napisi.
Ropotaje nas spusti dvigalo v globino. Ko obstanemo, nas objame tenui v veliki, črni dvorani. Pod stropom in v kotih vise temnorumene, umazane žarnice. Kje je belina kristalne soli, kot so nam jo kazali otroci v svojih križcih? Ta leži globlje, tu smo v nekaj sto-
Vavelska katedrala.
25?
Košciuszkov spomenik na Vavelu.
letij starih, očrnelih prostorih. Hlad sega v kožo in dušo ter nas neprijetno oveva. Smo 63 m globoko.
Iz vhodne dvorane nas vodijo po ravnem dalje v globino zemlje, v jasnejšo svetlobo. Prva se nam pokaže kapelica sv. Antona, izklesana iz same soli, s črnimi stenami, obsijana od redkih luči. Debeli stebri se vijejo iz tal v temo pod strop. V oltarju stoji Kristus na križu. Marija mu z ene strani kaže njega samega še kot dete, z druge strani mu v samoti druguje sv. Anton. Ko da sta dva rudarja okamenela — mogoče prav tisti iz leta 1698, ki je to kapelico izklesal
—	tako klečita na oltarju dva redovnika s sklenjenimi rokami. Dvoje stoletij je izmilo vse kipe in zabrisalo njih ostre, izklesane poteze. Počrneli so stebri, ljudje, svetniki in sam Bog na križu.
Nato potujemo po globinah. Ozki hodniki nas spuščajo rahlo navzdol, zdaj v krivih smereh, zdaj naravnost, tu po lesenih stopnicah, potem po solnatih. Stene hodnikov, podprte z nizkimi, belo pobeljenimi bruni, se tu razmaknejo v dvorano, tam v kapelico, včasih stopamo čez brv, nato mimo jezerc pa spet v nove sobane. Težak molk leži med stenami, še težji nad slanimi jezerci. Negibna gladina mrtvo in nemo počiva, ne zgane je ne veter ne dih. Le včasih kane kaplja visoko izpod stropa in vsa velika praznina prostorne dvorane zazveni od srebrnega zvena. Vlaga lega na roke in obleko. Roke skrivam v žepe in zdi se mi, ko si obliznem ustnice, da hočejo biti slankaste. Včasih samogibno sklonim glavo pod nizkim hodnikom, včasih nenadoma plane strop v temo nad nami.
V	globini sto metrov nas prevzame kapela sv. Kinge ali Kunigunde, katere kip stoji v glavnem oltarju. To je največja in najlepša kapela vsega rudnika. Po
46 stopnicah iz kamene soli se pogrezamo proti njenemu dnu. Stojimo sredi stopnic in merimo z očmi razsežnost in prostranost dvorane. Lesket lestencev, kipov in sten nam slepi pogled in jemlje besedo. Vsepovsod žarijo močne električne luči. Tema se je umaknila. Sol je v tej globini čisto bela, zaradi debeline rahlo sivkasta; zato so tudi stene, okraski, kipi in sveče bleščeče bele in sive. Ves prostor sije v luči lestencev, narejenih iz same bele soli. Izpod stropa vise in žarki se lomijo v njihovih brušenih ploskvah. Nad lokom kraljuje Bog Oče in za njegovo glavo gori luč, da mu bleste sivi lasje in vsa glava v skrivnostnem soju. Marija drugod drži svoje srce v roki, ki ji tudi žari, razžarjeno od znotraj. Vsa stena na levi in desni je pokrita z reliefi, ki predstavljajo dogodke iz Kristusovega življenja. Kako nenavadno se odbija svetloba na teh kamnitnili postavah! In kako čudovito žarijo v skriti svetlobi jaslice s pastirci in ovcami iz bele soli!
Sveta Kunigunda, kateri je ta kapela posvečena, je po legendi odkrila te rudnike. Ko se je odpravljala z Ogrskega, da se omoži s poljskim kraljem Bolesla-vom Sramežljivim, je vrgla na Ogrskem prstan v rudnik soli, a po prihodu na Poljsko je dala kopati v Vielički. Tu so potem našli v solnem kristalu njen prstan. Tako so se začeli ti rudniki.
Nazadnje se ustavimo v najgloblji dvorani, ki jo enkrat na leto porabijo celo za plesišče, to je dvorana Henrika Sienkiewicza v tretjem nadstropju pod tli. Ima vzvišen oder za godbo, razne okrepčevalnice, v zid vklesane, klopi in mize ter veliko plesišče, saj je prostor dolg čez 50 in širok skoraj 20 m.
Tudi mi tu utrujeni od hoje in prepolni vsega sijaja in bleska, ki smo ga gledali, posedimo in poči-jemo, nakar nas dvigalo spet odnese iz 122 metrske globine na božje sonce.
Š 1 e z i j a
Kolesa brzovlaka udarjajo ob tračnice in vame prehaja ritem železa in naglice. Ravna in enolična okolica beži mimo oken, a oči se samo na pol mudijo na njej. Saj je pokrajina premima, nizke koče pre-ponižne. Za hip ujamem trop gugajočih se gosi med ograjami, nato dim iz potlačene koče in nekaj živine na slabih pašnikih s šopi trave. Nato me spet potegne za seboj razigrana naglica drvečega vlaka.
258
Kopernikov spomenik na dvorišču Jagielonske knjižnice v Krakovu.
Včasih se zgrne okoli nas skupina tovarn, zakrije nas siva ponjava svinčenega, dimastega neba, obkrožijo dimniki in umazana poslopja.
Kolesa skačejo s tira na tir, da srebrno zvenči in poje železo. Vedno pogosteje nas dohitevajo in zapuščajo daljnovodi s čudovitimi napeljavami. Velikanske shrambe iz sivih oklopnih cevi se vedno češče nagnetejo nekaj sto metrov od naše železne poti. Le kje so ostala poljska polja? Okoli nas leže kupi črnih ugaskov, kopice rjavorumene razkopane zemlje, tovarne in spet tovarne, a na vse pritiska mrtvo in negibno nebo. Polagoma le prihajam iz legendarnega ozračja Krakova in belega sijaja podzemeljskih jam v Vielički v sodobno stvarnost dima, naglice, tovarn in železa.
Šlezija je okoli mene. V tleh leže velika bogastva črnega premoga, tudi najboljšega koksa, in železne rude, kar je ustvarilo veliko železarstvo in kemično industrijo. Od čeških premogovnikov tešinskili, ki so jih Poljaki vzeli ob prvi delitvi ČSR, se vleče premogovni pas čez poljski Šlonsk do nemške Šlezije. Neprestano nas srečujejo dolgi tovorni vlaki: oni mimo nas, mi mimo njih. V Šlezijo se vračajo prazni, iz dežele s hruščem klopotajo proti Gdinji, do Balta in v svet.
Vživim se v ritem železnih žerjavov, ki za širokimi kolodvori nalagajo tovore vozovom, voham težko ozračje, napolnjeno z dimom in ogljikom, ki je bil porjavil rastlinje, da le nekaj uvele trave spominja na polja. Proge se križajo na vse strani, preskakujejo druga drugo in se ne morejo pričakati. Tirnice, električni vodi, trakti tovarniških naselij, siv dim, ki se vtaplja v zrak, vse hiti, hiti svojo pot.
Vedno bolj mi postaja razumljiv tok dogodkov v sedanjosti in preteklosti. Pridobivanje novih zemelj, širjenje oblasti, risanje novih meja — to je le človeška lakota po ugodju, denarju in oblasti. Slovenci tega ne moremo prav razumeti — samo čutimo na sebi.
Šlezija je eden najbogatejših premogovnih pasov v Evropi, najbolj gosto naseljena poljska dežela. Medtem ko ima vsa Poljska 83 ljudi na kvadratni kilometer (Jugoslavija 60, Francija 76, Nemčija 134, Anglija 193), jih ima Šlezija 307! (Številke so iz leta 1933.) Od prebivalcev je 92,3 % Poljakov, ostali so Nemci. Od vseh vojvodstev na Poljskem izkazuje Šlezija najvišji odstotek Nemcev. Seveda navajajo ti drugačne številke in bi jih dejansko v deželi res spremenili, če bi imeli tudi politično oblast v rokah, kakor imajo
gospodarsko. Toda Poljaki so trdi nacionalisti. Če že morajo puščati Nemcem njih gospodarsko silo na poljskih tleh, v državnem in narodnem pogledu jim vendar kažejo trdo pest. Kljub razmeroma zelo majhnemu odstotku v prebivalstvu imajo namreč Nemci v rokah polovico oblasti. Brezobzirno centralistična Poljska je dala tej pokrajini celo avtonomijo! Šlezija je neločljiv del Poljske, toda hkrati posebna, samoupravna enota z lastnim parlamentom — sejmom — kot ustavodajnim organom ter z lastnim vojvodom in vojvodskim svetom kot izvršnim organom. Šleski sejm ima na primer izključno ustavodajno pravico v naslednjih zadevah: uporaba poljskega in nemškega jezika, samostojnost nižje uprave, policije, vseh varnostnih organov, šolstvo, verstvo, poljedelstvo, gozdovi, meliori-zacije, socialno skrbstvo, lokalni promet itd. Pravico ima nalagati lastne davke in najemati posojila. Dalje popolnoma avtonomno odloča zadeve glede premogovništva, industrije, obrti in trgovine. Vojvodo imenuje prezident republike, pet članov za vojvodski svet pa izvoli šleski parlament. Poleg te avtonomije ima Gornja Šlezija vso oblast in vse svoje zadeve razdeljene na dve polovici: dežela se deli v nemški in poljski del in v vsakem delu posebne ustanove (v Katovicah in Bitomu) branijo pravice ene ali druge stranke.
Mlad češki študent tehnike odhaja na prakso v Šlezijo, pa govori o gospodarski mnogoobraznosti Poljske: »Na Poljskem ni sredine med pol razpalimi bajtami, ki jih gledate ob progi, in med zracionalizirano, visoko industrijo. Prebivalstvo Poljske je mnogoštevilno ter stalno in zelo hitro narašča, a za razvoj poljske srednje industrije nedostaja kapitala. To je posledica gospodarskega. razvoja v prejšnjem stoletju.«
Tovariš Poljak išče opravičila za tako stanje: »Svetovna vojska je naše ozemlje strašno prizadela. Pomislite na Karpate, na boje v Galiciji, na prodor Husov in njih umik, na boljševiške vpade, na vojsko v Mazurih. Strašno je razdejanje, ki ga je povzročila svetovna vojska. Poleg tega pomislite, kako so se vsi trije carji, pod katerimi smo bili, ruski, pruski in avstrijski, prizadevali na vse načine, da udušijo vsakršen gospodarski razvoj, ker bi gospodarsko močna Poljska kmalu napravila obračun z njimi. Devetnajsto stoletje je spremenilo lice Evrope v gospodarskem pogledu, a mi tega stoletja nismo preživeli. Nikakor nismo mogli stopiti v tekmo z velekapitalistično Evropo.«
Govorimo o nadštevilnih delavskih rokah in pomanjkanju kapitala. Na eni strani je toliko bajtarjev, toliko domače obrti, ki dela prav za prav brez denarja
—	na drugi strani pa taka premoč tujega velekapitala, velika industrijska središča, ker tuj denar ljubi le velika podjetja. V poljskih delniških družbah je 64 % tujega denarja. Tako živi po eni strani polno bajtarjev in domačih obrtnikov, po drugi pa velika industrija, a srednjega in drobnega tovarnarja ni. Posebno železarstvo je v tujih rokah. Tako ima 60 % kapitala v Šleziji Nemec. Tri četrtine Šlezije je en sam premogovnik, ki pride po bogastvu na tretje mesto v Evropi, takoj za Anglijo in Nemčijo. Toda kdo je lastnik tega premogovnega pasu? Prava šleska kotlina daje tri četrtine vse proizvodnje premoga na Poljskem — kapital je nemški, od te kotline na vzhod leži okraj dombrovski, ki daje 20 % produkcije, a kapital je francoski, še dalje na jugovzhod je revir krakovski, ki daje 6,5 % vsega poljskega premoga, in ta je v poljskih rokah. In krakovski premog je najslabše kakovosti.
O, do gospodarske osamosvojitve imajo tudi Poljaki še svojo dolgo pot! A v svoji brezobzirnosti in razu-marstvu gredo neusmiljeno svojo smer. Njih mišljenje se je dobro izšolalo v velekapitalistični Evropi. Saj nikakor niso sentimentalni.
Brzovlak drvi in drvi, ure bežijo. Beži tudi Šlezija in nebo se ujasni. Svetlomodro se boči nad sveže zelenimi polji in travniki. Redko še zapleše v krogu mimo nas tovarna in nas spomni, da spada ta svet še v zapadno Evropo. Tam nekje daleč, daleč na vzhodnih poljskih mejah, v Volinju in Polesju, tam pa med ločjem divja raca prepeljuje mlade, v jezercih se ogledujejo srebroliste breze, a nad tolmuni in krnicami vesla beloruski in ukrajinski mužik. Za močvirji leže mrki, stoletni gozdovi. V njih živijo bizoni, med drevjem kot meglice plavajo gozdne žene in ob vodah pojoče rusalke izvabljajo lepe fante v pogubo. V nočeh samo še plamenčki trepetajo nad mestom, kjer je fant izginil v pogoltnem blatu.
260
Zavedam se sam sebe: čustvujem kot Slovenec. Slovenci kot narod smo ravno zapustili vas, pa še nismo prišli v mesto. Na poti smo, da nas spomini še vabijo nazaj, ji po sili moramo dalje, da pridemo v mesto. Usoda nam ne dopušča več vrnitve.
Močno se tega zavem, ko se vlak ustavi za kratek čas v Čenstohovi. Jasna gora nad Čenstohovo je poljska narodna božja pot, ki jo obišče do en milijon in pol ljudi na leto, svetišče, ki hrani na cedrov les naslikano podobo božje Matere. Nekje v daljavi da je svetišče in samostan, mi kažejo in dopovedujejo, pa ne vidim drugega kot nekje v globini obzorja zvonik in neko obzidje. Razočaran sem... Marijina božja pot, pa ni romarjev, ni zvonjenja, ni petja božjepotnikov. Pričakoval sem zelenja, bele cerkve, zaklonjenosti, Marije v samoti — tu pa leži pred mano hrupno mesto s 125.000 prebivalci in nad njim se dviga nad sto črnih dimnikov tovarn ...
Čim bolj se bližamo Varšavi, bolj se me loteva zdolgočasenost in naveličanost. Toda iz legende sem se že rešil v sedanjost. Sicer se mi oči odpočivajo na zelenih poljih, toda nič čudnega in težkega se mi ne zdi, ko nebo nad menoj spet posivi in mi sivina napove, da se bližamo milijonskemu mestu dvajsetega stoletja, Varšavi.	(V	,lru(,0	„aprej	,
BOLNIKOVA POMLAD
VIDA TAUFER
Pomlad, na šipah gledam tvoj obraz: nakit visokih brez in mehko travo, nebo, ki zre prijazno na planjavo in s svetlo lučjo daljša dnevni čas.
Glej, vse živi, ob cvetu klije cvet, prelestni vonji v zraku valovijo.
Ljudje zdaj o ljubezni govorijo, kot lepa bajka se jim sveti svet.
Le jaz odmiram kot pozabljen vrt, srce mi je odmaknjeno svetišče, saj v njem pripravlja silnejše žarišče nevidna žena — dobra sestra smrt.
S?
BILA JE ŽENA...
R A Y M O N D ALBECK * MARA PUNTAR
V
Re.« »Kontra!« — V mali pivnici, kjer se je sleherni večer zbralo nekaj delavcev iz to-> varne, so kvartali. Igra je dosegla svoj višek. Gustav Blanclion je dvignil vnovič karte, ki jih je bil dobil, preštel točke in si od veselja mel roke. Bila je na njegovem soigralcu vrsta, da deli; povedal je nekaj smešnih, a nenadoma umolknil, kakor bi odsekal:
»O, kaj pa je tebe prineslo sem?«
Njegov sin je pravkar stopil v krčmo. Mladi človek je bil oblečen z dvomljivo izbranostjo in posebnim okusom. Obleka lešnikove barve, slabo krojena in izdelana, kričeča samoveznica, čevlji v dveh barvah, vse je obračalo pozornost nase. Tako je bila še bolj opazna njegova mrka postava in skoraj živalski izraz njegovega obraza. Na nizkem in trmastem čelu je bil klobuk s povešenimi krajci potisnjen na stran. Med starim delavcem in njegovim sinom je bila neka podobnost, vendar so soigralci opazili, da se merita s pogledi, ki niso preveč prijazni.
»Kaj je morda prepovedano malo obiskati stare tovariše iz predmestja?« je pogrkoval prišlec. Pozdravil je zbrane s tem, da je dvignil prst do klobuka. Nagnil se je k očetu in mu zašepetal:
»Moram govoriti s teboj.«
»Hočeš denarja?«
Oni se je porogljivo nasmejal in skomizgnil z rameni:
»Ne, ne, nočem; a ker me že tega spominjaš, mi ga boš kljub temu dal; že zaradi novice, ki ti jo prinašam.«
Vnovič sta se pomerila z očmi:
»Če hočeš govoriti z menoj, počakaj do konca igre,« je slednjič dejal oče odsekano.
Ko je pobiral svojih petero kart, je opazil, da se niu roka trese, in jezen se je obregnil ob sina, ki je še vedno stal za njim:
»Ni treba, da bi tu ob meni pognal korenine in mi prinašal smolo!«
»Že dobro, stari, že dobro, nikar se ne jezi!«
S porogljivim nasmehom, s cigareto, prilepljeno na spodnjo ustnico, zasmehujoč očeta z besedo in kretnjo, se je Andrej Blanchon polagoma okrenil in se približal blagajni.
»Kakšno presenečenje!« je dejal gospodar. »Saj bo skoraj dve leti, kar te ni bilo videti.«
»Kajneda. In tvoji posli? Nobenih sprememb?«
»Ne... če izvzamemo stolice, ki so postale šepave in sem jih zamenjal.«
»Vidim. Gospodu se hoče razkošja. Povej, ali boš povišal cene, če boš še nadalje zboljševal svojo beznico?«
Krčmar se je zasmejal:
»Hm! Odkar je tvoj oče delovodja, ni več take suše pri njem.«
Andrej Blanchon se je ozrl okrog sebe. Poznal je ta prostor bolje kot kdor koli. Kolikokrat je prihajal sem še deček, da je poiskal očeta, ki se je zakasnil! Videl se je, kako se je dvigal na prste, da bi dosegel kljuko na vratih. Oče je sedel s tovariši iz tovarne
Rondel in Florijanska mestna vrata v Krakovu.
kakor običajno ob mizi in pred njim so se grmadili podstavki.1
»Oče! Lačen sem!«
»Gospodar, daj mu jesti!« je odvrnil oče.
Le medlo se je spominjal matere in ni vedel skoraj nič o njej. Saj res, koliko je moral biti star, ko je izginila? Pomnil je še, da je jokal, ko je ni več videl, a ker mu je oče v tolažbo pripeljal prekrasno zaušnico, se je naučil molčati. Bilo je mnogo pozneje, ko je zvedel, kaj se je bilo zgodilo: bila je delavka v tovarni in je pobegnila s tovarišem njegovega očeta. Nikoli več niso ničesar čuli o njej. To je bilo vzrok, da je prišel skoraj sleherni večer v krčmo in pojedel obložen košček kruha.
»Oče, žejen sem!« je še dejal.
»Gospodar, daj mu, kar koli hočeš — naj pije, samo da bo tiho, sicer me spravi v nesrečo!«
Nekega večera mu je burkast delavec dva ali trikrat zaporedoma natočil kozarec. Spominjal se je čudnega občutka, ki ga je bil prevzel: govoril je in govoril in vse okrog njega se je razlegal gromovit smeh.
»Fant, stoj na eni nogi!«
Čudno, ni več mogel stati na eni nogi. Pri vsakem padcu je dolgo zmeden sedel na tleh, vse dokler ga niso dvignili. Luči so plesale naokrog, skraja počasi, a čedalje hitreje. Soba se je dvigala enkrat z desne, drugič z leve, kakor ladja, ki je zašla v nemirne vode, in pod se je spremenil v morje z neštetimi valovi. Gospodarjev obraz je bil velikanski, a otrok je gledal samo senco luknje, ki jo je imel v ustih, tam, kjer mu je manjkal zob. In ta senca je rasla, tudi ona se je vrtela, tekala za lučjo, ne da bi jo kdaj dohitela. Pa kakšne čudne odseve so imeli kozarci! Ko je gledal skoznje, je videl pošastna bitja s podaljšanimi ali potlačenimi glavami. Vendar so vsa imela odprta usta, velikanska usta, ki so se smejala.
»Pojdi, ti si vreden sin svojega očeta,« je dejal neki glas.
In hrup se je podvojil. Sedaj so raznobarvne steklenice na policah zadevale druga ob drugo, in glej, nastalo je pritrkavanje. Zvonovi so zvonili, zvonili na vse pretege. To je bilo zadnje, česar se je še spominjal: ta pesem steklenic, ki ji je dejalo ritem kroženje luči in sence, zaporedno dviganje zidov, valovi, ki so se zaganjali po podu, ga trgali in odprli veliko črno luknjo, kamor je padal, padal. Da, ta padec v temo je trajal več stoletij. Morda traja še vedno? Da, mogoče bo padal vse svoje žive dni.
Odtlej je čestokrat pil, a noben izgred ni mogel izbrisati nedopovedljivega spomina na to prvo pija-
1 Na Francoskem je navada, da prineso vsakokrat kozarec s podstavkom; ta ostane na mizi. Kolikor podstavkov ima gost pred seboj, toliko čaš pijače je popil.
nost. Tudi je marsikdaj ponoči po brezkončnih ulicah vodil domov spotikajočo se in jecljajočo cunjo — očeta. Nekega julijskega popoldneva ga je našel na stolici, kjer se je bil sesedel. Motil je pijančev počitek s tem, da je zažigal žabice pod njegovim stolom, ki so pokale ob navdušenem odobravanju navzočih.
Blanchon se je stresal, mrmral, se dvigal in padal zopet nazaj. Pred njim, v razdalji nekaj metrov, je njegov sin plesal od veselja.
»Andrej ... Andrej ...« je jecljal.
Duh po smodniku je napolnil vso sobo. Sedem ali osem fantalinov je sedaj poskakovalo krog njega in žabice so pokale brez prestanka. Gustav Blanchon je na slepo srečo iztegnil roko, zgrabil sina za laket in ni izpustil več. Ko se mu je poskušal izviti in so mu drugi otroci priskočili na pomoč, je očeta s komolcem sunil v obraz. Gosta kri je privrela iz pijančevega nosu in mu pordečila srajco. Čedalje bolj nezavesten se ni več ganil. Celo treski ga niso več spravili iz otrplosti.
»Še pomniš tisti štirinajsti julij?«
Krčmar se je ob tem spominu zasmejal.
»O nesnaga, ali je bil nasekan!«
Gustav Blanchon je izgubljal in njegov godrnjavi glas je polnil krčmo:
»Kako, pri dveh adutih nisem dobil? Da, na žalost je bil fant in devetica. In ti, ki si tako prebrisan, še enega samega nisi premogel!«
Nekaj minut se je še prerekal, a v tem je zagledal svojega sina, ki ga je opazoval z neprikritim porogom, in pokazal s prstom nanj:
»Tale mi je prinesel nesrečo. Odkar je vstopil, imam smolo. Naprej, deli, sedaj je vrsta na tebi!«
Andrej Blanchon se je približal mizi:
»Če bo še dolgo trajalo, pridem kak drug večer.«
In preden je mogel oče odgovoriti, se je sklonil in mu šepnil na uho:
»Prinašam ti novice o Henriku Baudoinu.«
Bila je noč. Ko sta stopala drug ob drugem, sta se kmalu znašla na meji nezazidanega sveta in utonila vanj. Veter je gnal dim iz predmestja v daljavo in bleda mesečina je srebrila nebo. V njenih žarkih so se tu in tam zabliskale travne bilke nalik klinjam rezil. Njihovo svetlikanje je valovilo v nedogled. Koraki obeh mož so se oglašali na shojeni zemlji in vendar je bila tišina tolikšna, da je bilo med hojo slišati pošu-mevanje njunih oblek. Ko bi posluhnila, bi lahko čula poljsko miško, ki je hušknila mimo, lahko stopicajočo mačko in vse, kar je s skrivnostnim dihom oživljalo to zapuščeno samoto. Sem in tja so proti nebu završale iskre: tovarniški dimniki so metali rubine kvišku.
»In te je opazil?«
»Skoraj gotovo. Nenadoma sva se srečala in zdelo se mi je, da je pobledel.«
262
Bara Remčeva: Tonček.
»In ti?«
»Že zdaleč sem ga opazil in pogledal v stran.«
»Zapustiti bi moral predmestje,« je zagodrnjal oče. »Začelo mi je presedati, da hoče ta bedak ostati tukaj.«
»Njegova žena je rekla mesarju, da čakata izida preiskave in da bosta brez dvoma prisilila pravega krivca, da prizna tatvino.«
»Ne govori o tem. Sicer pa, ne bo dobro tistemu, ki bo kaj odkril. Ti morda misliš, da si zelo premeten, toda v tem pogledu bi se od svojega starega laliko naučil še marsičesa.«
Nekaj časa sta stopala molče. Veter je pel v tovarniških brzojavnih žicah in v bližini je zaskovikala sova.
»Kako da so te spet sprejeli pri Pre-Saint-Gervaisu? Saj so te nameravali postaviti na cesto, ko si bil vpoklican k polku.«
»Vse se je spremenilo. Staro vodstvo se je moralo umakniti, delovodje so odšli ne vem kam, prišli so novi delavci. Vztrajal sem in zmagal.«
»In si prepričan, da je on?«
»Ne poznam ga tako dobro kakor ti, to je gotovo, vendar...«
Mladi človek je porogljivo poudaril te besede in po kratkem presledku dalje pogrkoval:
»Ali nisem pogodil, ko sem opozoril svojega starega, da bo segel v žep, čeprav sin še zahteval ne bo?«
»Koliko hočeš?«
»Ponavljam, da nič ne zahtevam, a če si stari, kakor se spodobi, boš potegnil iz žepa podobico.«
Ta je jezno vzel vžigalnik in posvetil na bankovec, ki ga je držal v roki:
»Na, tu imaš petdeset frankov. Pa tega mi bo kmalu dovolj. Zaslužek imaš, pa bi se redil na moj račun.«
Andrej Blanchon je skomizgnil z rameni.
»Ali je to vse, kar mi imaš povedati? Dobro, pa grem.«
»Počakaj malo!«
Andrej Blanchon se je presenečen obrnil.
»Nekaj se mi je posvetilo,« je nadaljeval njegov oče, »in če boš imel glavo na pravem koncu, boš lahko mastno zaslužil. Ne bom ti dal samo petdeset frankov.«
Za hip se je obotavljal in skušal razbrati izraz sinovega obraza, ki ga je zakrivala senca.
»Tole ti predlagam: če se ti posreči, da bo Henrik Baudoin odpuščen iz vaše škatle, ti dam pet sto frankov.«
»Kako to misliš?«
»Navadno si bolj pameten: nočem, da ostane Baudoin v predmestju. Nočem, da se govori o teh tatvinah ali da pride do preiskave. Če ima delo, je zmaga njegova, in ker sta Pariz in njegova okolica velika, ga bo vedno dobil. Tako mu je treba ta kraj pristuditi, da bo odnesel pete. Ne bom imel miru, dokler ga bom čutil okrog sebe.«
»Torej?«
»Ej,« je šepnil, »zadoščalo bi, da bi tam, kjer dela, kaj izginilo, da bi bila ukradena kaka malenkost, pa bi padel sum nanj. In če potem ne vrže puške v koruzo, naj mi ne bo več ime Blanchon — pa tebi tudi ne!«
»To se pravi, da hočeš, naj storim jaz v Pre-Saint-Gervaisu to, kar si ti storil tu.«
»Bodi no tiho. Ne govori na ves glas! Žal mi je že, da sem ti vse povedal.«
»Saj te nisem vprašal. Kaj hočeš, živci ti odpovedujejo. Odkar toliko piješ, potrebuješ nekoga, da se mu zaupaš. Pa ti si vsaj imel cilj pred seboj: hotel si biti delovodja. Položaj, vreden truda. Jaz pa... nak, ne bom vgriznil za teh pet sto frankov.«
»Kaj torej želiš? Govori!«
»Odkrit bom. Zakaj ne pustiš, da bi delal na tvojem oddelku? Govori z Villardom, stori, da me nastavijo za pomočnika in po jutrišnjem ne bo Henrika Baudoina več v tovarni.«
Gustav Blanchon se je zdajci vznemiril in povesil glavo. Nihče ni poznal njegovega sina bolje kot on. Gledal ga je, ko je doraščal, in navzlic svoji zelo majhni skrbi zanj je moral opaziti, kako zelo sta se lenoba in strast polastila njegovega duha in vodila vsa njegova dejanja. Seveda, on mu ni dajal najboljšega zgleda: ljubil je kvarte in pijačo, vse večere je prebil v krčmi. Soba, ki jo je imel najeto že dvajset let in kjer je živel s sinom, je bila brlog, da je ob pogledu nanj človeka zabolelo. Vendar je bilo dvoje, česar ni Gustavu Blanchonu nihče odrekal: njegova ljubezen do dela in resnost, s katero je opravljal svojo službo. V delavnici ni bilo boljšega delavca od njega in dasi je bilo njegovo zasebno življenje vse prej kot priporočljivo, si je v poklicu pri vseh tovariših pri-
263
dobil ugled. Delavnica mu je bila življenje, cel« namen njegovega življenja. Kakor hitro se je oddaljil od nje, se mu je zdelo, da je ostal boljši del njegovega bitja tam sredi stoječih strojev v zapuščeni delavnici, čakajoč, da se zopet povrne na delo. To, kar je slučajno hodilo po ulicah, je bilo najslabši del njega samega, telo brez svoje vsebine — in to je obsedelo v krčmi. Tam je bilo vsaj toplo in mirno. Alkohol mu je vrnil nekaj poguma in samozavesti, ki ju je imel v tovarni, in predajal se je kvartanju, dokler ni šel spat. Že ko se je poročil, se je bil navadil, da je zavil pred kosilom v gostilno na Šilce žganja in se po večerji spet vrnil tja. Njegova žena, delavka, ki ga je bila slučajno srečavala, ko so hodili v tovarno ali se vračali, je ostala še nadalje na delu. Pogosto ga je spremljala v krčmo. Kmalu je tudi ona pojedla v točilnici obložen kruhek ali nekaj prekajene svinjine, saj ni utegnila, da bi kuhala sama. Ko sta se vrnila zvečer domov, sta se slekla kar v temi, da jima ni bilo treba gledati nereda in umazanije okrog sebe. Včasih sta se na pol pijana prepirala po ulici. Psovke so jima pačile usta v sovraštvu in ko sta dospela domov, so padali udarci. Potem ju je prevzel mračen gnus, gnus nad samim seboj, gnus nad življenjem. Slednjič ju je usmiljeni alkohol zrušil na postelje... »Kako bi mogla živeti brez alkohola?« sta se vpraševala, ko se ju je lotevala pijanost in jima je reka toplote ogrevala telo in dušo.
Andrejevo rojstvo ni spremenilo ničesar. Res, šest mesecev se je trudila, da bi kako uredila družinsko življenje. Pa kaj, Gustav Blanchon se ni mogel več ločiti od krčme, od igre in pijače. Zaman je poskušala, da bi ga temu iztrgala. Dolge ure, ki jih je prebila v tovarni, ji tudi niso dale, da bi pospravljala sobo, skrbela za gospodinjstvo in krpala perilo, kakor je želela. In spet so jo videvali pri točilnici. To je trajalo tri leta. Potem je izginila, ko je še zadnjič objela svojega sina: tovariš iz delavnice jo je čakal na dnu stopnišča. Tisti večer je Gustav Blanclion pil. Vrnil se je domov zibajoč se in zgubljen, šele drugo jutro je opazil, da mu je žena zbežala.
Toda v delavnici se je spet znašel in ni mu manjkalo celo nekega dostojanstva. Nervozen in vedno razdražljiv je bil vendar od sile natančen in neverjetno spreten. Odpuščali so mu njegovo muhavost in ga smatrali za naslednika starega delovodja, ki je že pet in dvajset let opravljal svojo službo in bil na tem, da stopi v pokoj. Tako je bilo takrat, ko se je pojavil Henrik Baudoin. Gustav Blanchon bo do smrti pomnil ihto, ki ga je tedaj stresala. Tistega dne je brez sape zbežal pred njim. Sin ga je povsod iskal in ga slednjič staknil, ko je koračil po nezazidanem svetu, dvigal pesti proti nebu in zmerjal v veter. Drugega dne je bil smrtnobled.
Poslej je bil duša odpora, s katerim je delavnica nasprotovala Baudoinu. »Kako naj bi ta stikala držala,«
so mrmrali, »če ni med njimi in pa vijaki, ki jih nosijo, neobliodno potrebne vezi klinkanta tili srebra?« Ko jim je skušnja pokazala, da se motijo, je Gustav Blanchon čutil, da se je sovraštvo polastilo vse njegove duše. Lepega dne je, gnan od neke nerazložljive škodoželjnosti, namenoma premaknil središče stikal za nekaj desetink milimetra. Morda je upal, da bo s tem izzval pritožbe odjemalcev; toda Henrik Baudoin je pregledal vsako stvar, preden je šla iz delavnice, in moža sta se takrat trdo spoprijela. Delovodja je na to kmalu pozabil, toda Blanclion je še nadalje kuhal svojo jezo. In drama se je začela.
Nikoli prej ni bilo v delavnici nobene tatvine, sedaj so jo opazili. Neki delavec, ki ga je bil privedel sam Baudoin v tovarno, je bil odpuščen. Potem so se kraje začele ponavljati bolj pogosto. Sprva je bil žrtev vselej Blanchon. V tem je bilo nekaj vznemirljivega. In tako se je nekega jutra odločil: ni več zadoščalo, da bi kradel samemu sebi. Če si je tisti prizor priklical kdaj pred oči, mu je leden pot oblil tilnik. Videl se je, kako se je bil ves bled splazil v oblačilnico. Vedel je, da pušča star delavec navadno nekaj denarja v obleki, ki jo ima za v inesto. V sencih mu je razbijalo, ko se je bil čez nekaj trenutkov vrnil. Trepetal je do delopusta. Zaman se je poskušal pomiriti: saj je že nekaj mesecev pripravljal tla svoji setvi — opravljal, obrekoval, uporabil vsako sredstvo, da bi prepričal delavce o Baudoinovi krivdi. Naslednjega dne je bila preiskava. Čez dva dni je Baudoin zapustil tovarno in Blanchon je dosegel, kar je tolikanj želel: mesto delovodja.
Sedaj je stopal po nezazidanem svetu in sinova zahteva ga je spravljala v obup. Zaman se je trudil, da bi mu videl v obraz, a uganil je, da se zrcali na njem kruta zvitost. Ne, kot delovodja ni mogel sprejeti takega delavca. In kako naj ima poleg sebe, pod svojim vodstvom sokrivca, ki ga je vsak trenutek spominjal dejanja, ki mu je razjedalo srce. In vendar je bilo po drugi strani treba, da zadevo z Baudoinom dožene. Zategli Andrejev glas je naredil njegovemu obotavljanju konec:
»Pripomnil bi, moj dragi oče, da sem še vedno toliko dober, da ti storim uslugo ...«
Iz previdnosti se je nekoliko umaknil, zažvižgal in pljunil.
»Ker navsezadnje, če bi le hotel vztrajati, bi bil ti prisiljen, da me nastaviš, ne da bi mi bilo treba zadati temu siromaku zadnji udarec.«
Prav je imel, da se je umaknil, zakaj komaj je še utegnil zbežati. Toda ko ga je minila prva jeza, je Gustav Blanchon sopihajoč in s stisnjenimi pestmi obstal:
»Falot!«
»Tvoj sin sem.«
264
»Če se še kdaj prikažeš v predmestje ...«
»O, še l)oin prišel.«
»Ne veš še, česa sein zmožen.«
»Pač. Baudoin še ne ve, pa bi drago plačal, da bi zvedel. Saj veš, da nisem mehak, tudi do tebe ne.«
Gustav Blanclion se je zaman upiral. Čutil je, kako se mn vdira zemlja pod nogami. »Ima me v pesteh,« je obupano mislil. Zakaj se je neki vdal želji, da bi se odkril, vse povedal, ko je po dveletni odsotnosti spet videl svojega sina? Tako mučno je, če moraš sam nositi tako težko skrivnost. Upaš, da ti bo laže, da boš odložil del bremena, ki te tlači, na druga ramena — in se zaupaš. Kolikokrat je hodil in hodil ponoči pod Bau-doinovimi okni. Ali pa se zleknil na krpo trave sredi praznega sveta in na komolce oprt opazoval razsvetljena okna. Opazoval je obrise Baudoina, njegove žene in ni več čutil do njih sovraštva, ampak le veliko sočutje. Želel je samo to: da bi odšli. Da, odšli naj bi, daleč, zelo daleč. Če bi odpotovali, bi morda našel pozabljenje. Prevzemala ga je kar telesna slabost: grenka slina mu je polnila usta, bolesten krč mu je zvijal srce. Bilo mu je, kakor da se mora zadušiti, jokati, vpiti. In ko je sedel v krčmi, se mu je včasih zahotelo, da bi udaril s pestjo po mizi, se dvignil in povedal na ves glas: »Ni kradel Baudoin — jaz sem kradel. Po krivem sem ga obdolžil.« Često si je mislil, kaj bi se potem zgodilo, in ko je stal na nezazidanem svetu nasproti svojemu sinu, mu je z obupno jasnostjo znova stopil prizor pred oči: najprej bo v sobi zavladala velika tišina. Gospodar bo prenehal s pomivanjem kozarcev in slišati ne bo ničesar razen dihanja in šumenja curka mrzle vode. »Da, jaz sem tisti, ki je kradel. Hinavec sem, hinavec!« In neutrudno je ponavljal to besedo, ko je begal po predmestju. Nenadoma je kakor vkopan obstal pred velikanskim lepakom, kjer je bilo napisano:
HINAVEC
Na mah mu je vse življenje zastalo: ni se mogel ne premakniti ne ganiti. »To je zame, to je zame,« je jecljal. Trenutek pozneje je spoznal, da stoji le pred kinematografsko reklamo. Toda rdeče črke so mu plesale pred očmi in zdelo se mu je, da curlja iz njih kri, počasi, kaplja za kapljo. Kri otroka, ki je umrl, morda po njegovi krivdi. Tisto noč, ko je bil doktor Fleury poslal otroka v bolnico, jih je videl, ko so se odpeljali. Komaj se je utegnil skriti v vdolbini nekih duri. Tam gori se je odprlo razsvetljeno okno, Luiza je nagnila svoj preplašeni obraz v noč. Stala je nepremično, dokler ni avto zginil za ovinkom.
»Hinavec.« Krvave črke so se v temi zvijale pred njim. Potem ga je v sanjah strašila Luiza, črno oblečena. Komaj dva ali trikrat jo je bil videl, ko se je vračal iz tovarne, a ni bilo poteze v njenem obrazu,
ki bi mu ne bila domača. Skoraj vsako noč, ko je skušal na pol pijan zaspati, je mislil, da sliši, kako v prizemlju škripljejo hišna vrata. In nato se je neslišno vzpenjala po stopnišču strahotna, črno oblečena prikazen. Ustavila se je za vrati in nenadoma je shila v sobi ob njegovi postelji. Zaril je glavo pod blazino, toda ona je bila še vedno tam. Ni govorila, ne grozila. Tako je nepremično stala do prvega svita jutranje zarje, molče čakajoč na izpoved, ki jo je zadrževal na ustnicah, zvijajoč se od bolečin. Ali pa se je mirno lotila dela v neurejeni in zamazani sobi: pometala je, snažila, pospravljala, kakor je to gotovo delala doma. Da, tako jo je največkrat videl. Neke noči se je zbudil, ko je na postelji klečal, jokal in ihtel: »Odpusti, odpusti!« in težka mora je znova legla nanj, dasi je bila že zora in je spil velik kozarec alkoholne pijače, da bi se pomiril.
»Torej se boš odločil?«
Gustav Blanclion je sklonil glavo: nenadoma sta ga prevzela stud in nepremagljiva utrujenost. Vse, kar ga je še nekoliko podpiralo, je popustilo, kakor utopljencu popusti roka, kar je tesno objemala. Stopajoč dalje se je spotikal in komaj vlačil noge za seboj.
»Da ali ne?« je vprašal grozeči glas.
Dvignil se je veter, oblaki so zakrivali nebo — piš je odnesel odgovor proti predmestju.
»Kaj si rekel?«
Gustav Blanclion je zginil v noč in brzojavne žice so rezko brnele v bližajočem se viharju. Oblak je zakril luno in vse se je skrivnostno zasenčilo. Andrej ni več videl očeta. Nameraval mu je zalučati še poslednjo grožnjo, ko so prišli do njegovega ušesa odlomki stavka:
»... jutri ... govoril z Villardom ...«
Blisk je pretrgal nebo in čez deset dolgih sekund je daleč doli za nevidnim obzorjem zabobnelo gluho grmenje. Andrej Blanclion se je spustil v dir.
(V drugo naprej.)
Oton Gaspari
265
PISANO P O L | E
SPAČKI
ANTON MODER
Vrtnarica mi je prinesla kapusov list nenavadne oblike (sl. 2 a). Ploskev je bila v obrisu še dosti pravilna, na žilah pa so bili videti zelo čudni izrastki. Nekaj snopičev listnih žil se je sprostilo povezanosti z drugimi in so začeli rasti kot samostojni steblasti izrastki. Vendar pa se listne ploskve niso popolnoma oprostili; vsak izrastek je obdajala pri dnu kot podolgovata skledica in se je od tod vijugasto pela po njem kot neenakomerno širok trak. Konec vsakega brstiča je bil bolj rumenkast in zdelo se je, da pri-
Sl. 1. Jelšev spaček.
pravlja razcvetje. Proti koncu lista je bilo posebno veliko takih brstičev, rob pa je bil razraščen kot rožast petelinov greben. Na vsem zelenjadnem vrtu je bil samo ta list tako preoblikovan.
Temu spačku je do neke meje podoben drugi, ki mi ga je dal nekdo, ko so pred leti urejali potok Pšato. Pri prekopavanju obrežja je izkopal čudno kljukasto upognjeno, ploščato jelševo stebelce (sl. 1). Korenina in spodnji del stebelca sta valjasta, kakor je ito navadno pri deblih dreves in grmov. Kmalu po prehodu korenine v steblo pa opaziš nežne žlebičke, ki postajajo vedno izrazitejši. Tu in tam se slemenca končujejo s popki, ki so izrazito jelševi. Zanimivejše pa je, da postaja hkrati stebelce vedno bolj ploščato in so mu na koncu popki pahljačasto razporejeni. Tu in tam kateri zaostane, sicer pa se tesno tišče drug drugega in se v dve nasprotni smeri odrivajo. Zaradi tega je steblo splo-ščeno in na koncu močno grebenasto zvihrano. Zaradi podobnosti s trakom imenujemo to spremembo stebla trakavost.
Take nakaze stebel pa niso niti posebno redke. Tu in tam se pokaže kaj podobnega na vinski trti in viničarji jo imenujejo meč. Med drevesi je posebno nagnjen k tra-kavosti jesen. Neredko je videti trakasto sploščena stebla pri buči in kumari ter šparglju. Kaktejam more dati trakavost prav zanimive oblike, zaradi česar jih ljubitelji izrednosti drago plačujejo. Plevela lobode (chenopodium) zavoljo tega nihče ne ceni, pač pa je njena sorodnica celozija prav zaradi grebenasto razraščenega razcvetnega vretena dosti cenjena okrasna cvetlica. Po vrtovih jo je videti v dveh oblikah. Ena je grmičasto piramidasta. Pri njej so
drobni, rumeno, rjavo ali rdeče barvani cvetki zbrani v me-tličaste late, medtem ko ima grebenasta zlasti konec stebla, pa tudi vsako drugo cvetno vejico vegasto ploščato razraščeno in zgoraj obrobljeno z neštetimi cvetki kakor grmičasta oblika. Posebno lepe so rdeče cvetoče. Zaradi oblike razcvetja nosi po vsej pravici ime petelinov greben (celosia er ista ta).
Vsaka izrednost v naravi vzbuja v človeku zanimanje. Mnogi marsikaj nenavadnega opazijo, se čudijo, a dalje ne gredo. Drugi se pri tem vprašajo kvečjemu po uporabnosti in se, če le mogoče, gospodarsko okoristijo. Ljubitelji narave in njenega snovanja pa se vprašujejo po vzrokih in jim skušajo priti na sled. Lotili so se tudi trakavosti rastlin in so s podrobnejšim proučevanjem in poskusi hoteli dognati pogoje in vzroke tega pojava.
Ker je jesen precej razpoložen za trakavost, so se ga nekateri lotili, da mu izvabijo skrivnost. O nekaterih uspehih poroča Nemec Wehrhahn (Verhan) v Kosmosu 193? v št. 12. Poizkusne jesene je spomladi, ko so že zelo bujno rastli, prav močno obrezal. S tem je prisilil že obstoječe speče popke, da so pognali, hkrati pa so se ob rani napravili tako imenovani pristopni popki, ki morejo nastati kjer koli na rastlini. Pristopni popki se pa morajo razviti v zelo velikem številu, da se mladi jesenček začne razvijati v trakasti obliki. Zelo važen pogoj za to je dobro zagnojena zemlja, kajti drugače odrezana rastlina nima dosti moči, da bi pognala hitro in zadosti močno, kar je pa nujen pogoj za nadaljnji trakasti razvoj. S temi poskusi so dognani trije pogoji: notranje razpoloženje rastline, dobra prehrana in ranitev rastlinskega debelca. V čem pa obstaja notranje razpoloženje rastline, je še čisto nedognano. Če bi se posrečilo to odkriti, bi bilo povzročanje trakavosti trgovsko-vrtnarsko važnih rastlin morda razmeroma lahek pridobiten posel. Vprašanje je namreč v tem, kako, s kakšnimi sredstvi vplivati na rastoče dele rastline, da bodo dale zaželene oblike. Gojitelji kaktej si namreč na vse načine prizadevajo, da bi
Sl. 2. a) Kapusov list. b) Koruza.
mogli umetno povzročiti drage trakasto spremenjene raz-ličke, ki včasih nastajajo v prosti naravi. Zato so zarezavali in zbadali konce rastočih rastlin, jih obsevali z zbiralnimi lečami, da bi na ta način vzdražili odločilne delce stebla. A do danes se jim kljub najskrbnejšim poskusom pri kaktejah še ni posrečilo. Pač pa so dosegli uspeh pri nekaterih debelolistnicah (k tem spadajo naša ostra homulica, netresk in druge) na ta način, da so jim stiskali rastoči konec stebelca. Iz vseh navedenih primerov je jasno razvidno, da je tozadevno razpoloženje različno in se ne da pri vseh rast-
266
linah z istimi sredstvi vzbuditi. Gotovo pa je tudi, da se steblo trakasto razvije, če ti znani in neznani vzroki in pogoji delujejo tako, da se rastoči konec stebla, tako imenovani rastni stožec, ne razvija kakor navadno, temveč v zgoraj naznačenem smislu.
Rast stebla je z malo izjemami pri vseh cvetočih, pa tudi necvetočih rastlinah osredotočena v rastnem stožcu. Tega sestavljajo nežne stanice vrhu stebla, ki so zmožne hitre delitve. V nekaterih primerih je ena sama glavna delitvena stanica, ki stoji vrhu stebla. Navzven je polkroglaste oblike, navznoter pa kakor dvo- ali trostranska piramida. Imenujemo jo lahko temensko stanico (sl. 3 a). Ta je obdana s silno nežno stanično mrenico in je polna zdrizastega beljakovinskega pratvoriva, kar je lastno vsem delečim se stanicam. V dobi rasti temenska stanica neprestano razpada v nove stanice, ki se vrste okrog nje. To pa se godi v določenem redu. Če je temenska stanica dvostranična, tedaj se odcepljajo od nje nove stanice izmenoma zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Pri tristaničnih temenskih stanicah pa nastajajo nove stanice zaporedoma ob vsaki stranici (sl. 3 b). Na sliki je najmlajša označena s številko 1, z 2 starejša, s 3 še starejša itd. Po vsaki delitvi zraste temenska stanica zopet do svoje prvotne velikosti in nato se znova deli. Pa tudi na novo nastale stanice rasto in se tudi dele nekaj časa, dokler se ne razvijejo iz njih stanice stalne oblike, kakor pač zahteva njihova lega in naloga, ki jo bodo vršile v celotni uredbi rastline. Na obeh slikah so prvotne stanice označene z debelejšimi črtami, iz njih nastale nove stanice pa s tanjšimi.
Bolj zamotano je zgrajen rastni stožec, ki ga sestavlja več delitvenih stanic. Te leže v njem v različnih višinah, v plasteh, druga nad drugo in so vse v različnih smereh deljive. Slika 4 predstavlja tak rastni stožec. Njegove stanice so skoraj vse enake in ni videti tako izrazitih delitvenih stanic, kot je pri prejšnjem primeru temenska stanica. Vrhnja plast stanic se deli samo v dveh smereh, nekako pravokotno na površino stožca, nikdar pa ne z njo vzporedno. Ta plast oskrbuje rastlino z vrhnjo kožico. Podobno
Slika 3 a in b. Rastni stožec preslice. (Wiesner-Fritsch.)
se dele stanice treh ali štirih naslednjih plasti. Iz njih nastajajo listi in stranski brstiči. Osrednji del stebla nastaja iz ene same mnogostranične stanice (i), ki se na spodnji strani deli skladno s svojo obliko in proizvaja podolgovato se razvijajoče stanice.
Iz podanega opisa rastnih stožcev in načina delitve temenskih stanic je lahko umljivo, zakaj je večina rastlinskih stebel v prečnem prerezu okrogla. In prav iz rastnih stožcev oziroma glavnih delitvenih stanic izvira nepravilna, trakasta rast. Kadar namreč posežejo oni znani in neznani, zunanji in notranji vzroki v naravo teh stanic, jo v toliko spremene, da se delitveno udejstvovanje razvija samo v dveh nasprotnih smereh. Spočetka okroglo stebelce postaja jajčastega
obrisa, dokler se popolnoma ne splošči in še zvihra povrhu. Steblo se tudi ne razveji pri lesnatih spačkih. Kakor še ni mogoče jasno odgovoriti na vprašanje po vzrokih trakavosti, tako je še manj mogoče reči, ali je v tej smeri prizadeto in spremenjeno jedro ali protoplazma (pratvorivo) ali kak drug odločilen stanični del. Vsekakor je to vprašanje zani* mivo z znanstvenega, deloma pa tudi s praktičnega stališča.
♦
Zanimiv je tudi spaček, ki sem ga našel jeseni na ze-lenjadnem vrtu. Med porom so rasle tri koruze, ki so se na dobro zagnojenem zemljišču izredno krepko razvijale. Spo-
}/er
per
Slika 4. Rastni stožec neke cvetnice. (Wiesner-Fritsch.)
četka so me zanimale goste in močne pakorenine, ki so poganjale iz kolenc, ležečih neposredno nad zemeljsko površino, se razraščale na vse strani in kakor opore podpirale skoraj dva metra visoko rastlino, ki je začela poganjati razcvetja. Razvila so se po tri pestična, ovita z nožnicami listov, na vrhu pa smrečasto prašno razcvetje. Toda to ni bilo navadno, samo iz prašnih cvetov sestavljeno, temveč tudi iz pestičnih; sestavljali so na srednji vejici dobro viden storž. Podobni manjši storžki so bili tudi na stranskih vejicah. Prav kakor vsak pravi koruzni pestični cvet so imeli tudi ti dolge vratove z brazdami. Tudi plodnice so imeli; vendar je bila videti dobro razvita samo pri nekaterih cvetih, katere sem pustil pri miru v upanju, da bodo dozorele v plod. Bilo bi zanimivo, če bi iz teh semen vzkalile enake rastline. Vendar je bilo to upanje prazno, ker je prekmalu padla slana in ker so bile tudi te plodnice popolnoma gluhe, brez nastavka za kalček. Če bi bila pa zrna dozorela, naslednjo pomlad vzkalila in dala spremenjeno rastlino, bi s tem nastala nova zvrst koruze, ki bi nosila storže na dosedanjem običajnem mestu in pa še vrhu stebla. Upravičeno bi jo imeli vsaj za novo zvrst, saj velja kot ena izmed vrstnih oznak naše koruze lastnost, da so prašni in pestični cveti ločeni po razcvetjih. Pestični so za listi na spodnjem delu stebla, prašni pa na njegovem vrhu. Pri opisani koruzi pa so v zgornjem združeni obojni. To sicer za krdelo ko-ruzovk ni nekaj čisto tujega, kajti prav mnoge imajo obojne cvetove v istem razcvetju, kjer stoje spodaj pestični, nad njimi pa zase prašni. Podobnih trav raste tudi pri nas nekaj. Take so na primer vse kisle trave naših močvirnih travnikov, pa tudi močvirski trs, rogoz, čigar razcvetje pogosto vidimo v rokah s trnjem kronanega Kristusa. Na slikah se končava trs navadno samo z enim betom. V naravi pa ima dva; vendar se prašni po izpolnjeni nalogi kmalu obleti in
267
ostane le še spodnji s semenom. Potemtakem se je naši koruzi zbudilo in pokazalo samo neko svojstvo, ki je lastno njenim sorodnicam in ga je koruza v teku svojega razvoja že izgubila, hi morda kdo mislil. Vendar se zdi, da ne bo tako, zakaj opazovanja kažejo, da se organ ali sploh telesna oblika kakega organizma v teku razvoja ne ponavlja več v prvotni obliki, ako se je kdaj izpremenila ali izgubila (Dollov zakon nepovratnosti). Ker nastopajo pestični cvetovi pri našem primeru v razcvetju nad prašnimi, česar ni opažati pri njenih sorodnicah, bi mogli reči, da to potrjuje omenjeni zakon, ako sploh smemo pripisovati tolik pomen tej spremembi, ki je po vsej verjetnosti samo plod izredno zagnojene vrtne zemlje. Škoda, da seme ni dozorelo, zakaj potomke bi pokazale, ali je nova oblika segla do jedra in preusmerila tudi zarodno staničje v nakazano smer.
V CARSTVU PODZEMELJSKIH VRTOV
PO BECKDORFU - IVAN ČAMPA
K kdor križari po tropičnem grmovju južne Amerike, se mora prej ali slej srečati tudi z mravljami. Med trideseto severno in trideseto južno širinsko stopinjo so državotvorne žuželke poglavitno živalstvo, zakaj njihove milijonske črede preplavljajo polja in gozdove. Postale so pravo prekletstvo. Pet tisoč vrst jih je in so najzanimivejše, a tudi najnevarnejše živalstvo, ki srečuje lovca in raziskovalca v tropskih gozdovih.
Po amazonskih gozdovih živi formica de foco — ognjena mravlja, ki jo raziskovalec in lovec najprej srečata. Rana, ki jo povzroči njen ugriz, tako peče, kot bi te žgal sam peklenski ogenj. Od tod njeno ime. Dobiš jo povsod: ljubi močvirje in se tudi veletoka, ki vsako leto poplavi ogromne predele, prav nič ne boji. Ognjena mravlja je pomorščak med žuželkami in še malo ne sovraži vode tako kakor njene tovarišice drugih plemen. Ko nastopi deževje, se zlepijo te mravlje v rjave krogle, ki jih voda nese naprej.
Po cele tedne prebijejo na vodi. Sredi teh krogel sta kraljica in zalega, ki izloča nekakšen vosek in se tako zavaruje pred vlago. Čim dlje se Amazonka ne uteče, tem manjše postajajo te žive krogle. Na tem vodnem popotovanju se namreč ognjene mravlje med seboj žro: kanibali so. Vsako tako kroglo spremlja velika množina obgrizenih členkov. To je sijajen dokaz, na kaj vse so pripravljene te živalce samo zato, da brezpogojno spravijo kraljico na suho in tako obvarujejo zalego. Človeškemu umu še ni bilo dano popisati vseh bojev in muk, ki se med plovbo po reki odigravajo v središču takih debelih mravljinskih krogel.
Drugo pleme je popotna mravlja, ki je bojevita in neizprosna. Neprestano lezejo njene temnorjave kolone čez polja in zelene tokave pragozdov. V zemljo si na svojstven način izgrizejo vojaško cesto. Vsako zapreko, ki se jim stavi na pot, preplavi ta mravljinčji tok, in če je ta zapreka živo bitje, ga v najkrajšem času požro. Tudi če jim zastavi pot grmovnica, najnevarnejša južnoameriška strupena kača, pasanec ali celo trdokoži krokodil, se zgodi isto: če ga te mravlje napadejo, pustijo od njega samo okostje. Njihove vrste neprestano spremlja smrt.
Proti popotnim mravljam se nihče ne more braniti. Celo globoki vodni jarki in s petrolejem napolnjeni prekopi ne izdajo nič. Če jih zalotiš na primer ob reki in jih obkrožiš
s pasom ognja, da bi jih tako nagnal v vodo in v smrt, si se prevaril, zakaj kakor hitro prvi oddelki pridejo do vode, samo za trenutek nastane zmešnjava. Takoj pritisnejo pionirji. Ker pa s kislino, ki jo brizgajo v ogenj, niso kos plamenom, navalijo v reko in napravijo živ most čeznjo. Druga vojska nato ponosno in brez premisleka začne korakati čez, čeprav se pod njihovimi gomazečimi nogami bratje lastnega rodu že bore s smrtjo!
Brazilske mravlje zastavljajo raziskovalcu kočljiva vprašanja in naloge. Svet, v katerem žive te žuželke, je po večini še nedotaknjena in neznana dežela. Največji problem tropskega grmovja pa je tista mravlja, ki se ne preživlja z živalsko hrano, temveč živi od rastlin. To je A 11 a ali mravlja 1 i s t o r e z n i c a , ki je najskrivnostnejša žival brazilskega pragozda.
Južnoameriške države so zmetale že milijone za raziskovanje njenega življenja. Ta mravlja je namreč nezaslišana škodljivka. Vendar se doslej še ni popolnoma posrečilo, da bi človek prodrl v skrivnost njenih sijajnih državnih organizacij.
Farmerji in gozdarji Južne Amerike so njeni smrtni sovražniki. In ne brez vzroka! Če se namreč pojavijo njene trume na obdelanem ozemlju, je opustošenje po njih zelo podobno vpadu afriških potujočih Icobilic. Raziskovalcu pa zadaja ta mravlja celo vrsto vprašanj. Tudi najpreprostejši človek doživi marsikatero veselo uro, če opazuje njeno življenje. Kdor je že imel priliko, da je vsaj nekoliko pogledal v organske zgradbe mravlje listoreznice, se bo kaj težko sprijaznil z mislijo, da bi vse bitje in žitje te živali enostavno odpravil s pojmom »nagon«. Pri nobeni vrsti mravelj niso doslej še našli tako visoko razvitega načina življenja kakor pri listoreznici. Njeno početje vodi v najgloblje življenjske skrivnosti. Če hočeš priti do njenih mravljišč, je treba prodirati proti toku reke Amazonke kar nekaj tisoč milj. Tako prideš do krajev, kjer se razprostira samo nedotaknjena divjina — mračni in skrivnostni pragozd. Tukaj je prava domovina teh mravelj. Zato se tam utaboriš in stikaš in iščeš — morda včasih po cele tedne — da boš kje našel kakšno staro mravljišče te mravlje, a zaman. Nekega dne pa morda nenadoma doživiš pravo čudo. Takole se ti utegne zgoditi: ko se po ozki poti, ki si si jo pred nekaj urami s pomočjo tovarišev izsekal z noži, vračaš v taborišče, začne pred teboj nenadoma gomazeti kopica na pol zvene-lega listja. Kakor da bi okrogli listi oživeli. Strmiš in neprijetno in lesno ti postane pri srcu: vsak trenutek pričakuješ, da te morda napade kak strupen plazilec, ki se nemara skriva pod listjem ...
Toda o čem takem ni ne duha ne sluha. Namesto tega se listi kar pred tvojimi očmi začno premikati in se zvrščati v zelen, premikajoč se trak. Začuden se opogumiš in začneš obračati liste. In glej čudo! Na spodnji strani vsakega se pojavi rešitev uganke: drobna mravlja je, ki ga s svojimi kleščami drži in vleče naprej. Tedaj se ti nenadoma posveti v glavi: naletel si na mravljo listoreznico!
Pozabiš na vrnitev v taborišče in slediš temu skrivnostnemu vlaku. Premikajoči se trak zeleno valovi še kakšnih dve sto metrov po rjavi prsti. Grozljivi pohod živih listov nenadoma obstane na jasi, ki jo grejejo žarki tropskega sonca. Klešče mravljinčjih delavcev popuste in truma drugih mravelj, ki se je nenadoma pojavila, zloži liste na kup. Kakor hitro je delo opravljeno, mravlje izginejo. Negibni in mrtvi leže listi na soncu; že hočeš razočaran prenehati z lovom za skrivnostjo mravlje listoreznice, ko se vendarle odločiš, da se boš še nekaj časa zamudil pri skladovnici
268
listov. Mravlje prav gotovo niso brez vzroka narezale listja in ga pustile na soncu, da se posuši.
Skrbno začneš preiskovati okolico skladovnice. V precejšnji razdalji najdeš pri delu druge mravlje. Po listih nekega gozdnega drevesa plešejo živalce sein ter tja in nad vse marljivo režejo s svojimi kleščami iz listov popolnoma okrogle kose. Izrezki so približno tako veliki kakor navadni krožniki in merijo v obsegu vsaj desetkrat toliko kakor žival sama. Ko je izrezek narejen, ga mravlja pograbi s svojimi kleščami, ki so natanko tako dolge kakor osem do devet milimetrov veliko trupelce, si ga zadene na lirbet ko ščit in odkoraka po vejevju proti deblu in od tod do zemlje, kjer jo sprejmejo »transportni delavci«, ki ji odvzamejo težko breme. Na neko skrivnostno znamenje se ti težaki zvrste v oni zeleni pas, ki si ga že prej občudoval, in odidejo proti jasi, ki jo žge sonce. Pri tem — in to je novo, kar opaziš — gredo po ravnih jarkih, ki so jih napravili v zemljo drugi težaki. Te jarke pa po vsakem transportu popravljajo nalašč za to pripravljene kolone novih delavcev. Ti venomer prinašajo »malto«, zidajo, gradijo in gladijo, da bi ostali jarki čisti in gladki in da bi se promet mogel vršiti neovirano. Komaj 'pa živalce pridejo iz gozdne sence, takoj zložijo liste v skladovnico in brez sledu izginejo. Spet ni bilo moči videti nič drugega kot oni tekoči trak, ki se je zdelo, da se končuje v kopico listov.
Več ur opazuješ sušečo se skladovnico. Živalsko vrvenje pragozda kakor od daleč vdira v tvojo zavest. Zlatorumena svetlobo večne pragozdne mračine že trepeta: počasi polzi listje na tla. Rege že naznanjajo večer, ko se mravlje spet nenadoma prikažejo. A to so še manjše živalce ko prej in merijo komaj po osem milimetrov. Spravijo se na posušene liste, jih zvijejo in izginejo z njimi v podganje veliki luknji. To je vhod v podzemeljsko bivališče mravlje listo-reznice. Nazadnje si torej našel zgradbo, ki se je ni še nikdar dotaknila ali jo zmotila človeška roka. Urno zgradiš v bližini vhoda opazovališče in začneš ko lovec na preži opazovati življenje mravelj.
Že večdnevno opazovanje njihovih življenjskih navad izven njihove zgradbe ti je nudilo dokaj zanimivega. Naprej in naprej so odhajale drobne živalce po liste. Med njimi si opazil tudi krdelo posebno velikih mravelj. Vsak član tega krdela je bil petnajst milimetrov dolg. Ko so prišli na svetlo, so se za trenutek pomudili pred stavbo, tedaj pa so že prispeli ogleduhi, ki so jih takoj otipali in opipali. Komaj so si izmenjali poročila, so se mravlje z varnim nagonom razkropile po jarkih in pragozdni mračini. Ko so prišle do »lovišč«, ki so vedno petdeset do dve sto metrov oddaljena od zgradbe, čeprav je tistega listja in drevja, ki ga mravlje rabijo, tudi v neposredni bližini mravljišča na pretek, so jih sprejeli drugi ogleduhi in jih odvedli na listno pašo. ki so si jo že prej ogledali. Kmalu nato so poslali nekaj brzih slov z ugodnimi poročili k mravljišču, kjer so jih sprejele vojaške straže, jih natanko zaslišale in izprašale ter se vse razživile zaradi sporočila.
V	trenutku je bil alarm tudi v mravljišču!
Vojska mravelj je začela vreti iz luknje in odhajati v smer, od koder so bile prišle poročevalske čete. Delavci so odšli, da bi narezali sladkega listnega zelenja na tistem drevesu, ki so ga prednje čete preiskale, ga pokusile in ugotovile, da je prav dobro.
Škarje so marljivo rezale in drevo je s sončnimi listnimi izrezki plačalo svoj davek mravljinčji državi. Pod drevesom pa so prometni stražniki — vojaki gardne velikosti, ki so imeli klešče pripravljene za boj — delali red
po potih. Pod njihovim nadzorstvom in vodstvom so delavci v dolgi koloni vlekli ta davek na jaso, da se posuši.
Za odnašanje posušenega listja v podzemlje so — kakor si utegnil videti — določeni drugi delavski oddelki. Tisti delavci, ki so odnašali listje, so obenem nosili iz mravljišča kepice zemlje. Te grude, ki jih je vlaga in vročina strdila, so ti nemara večkrat padle v oči. Bile so pa vedno tako daleč od vhoda v mravljišče, da bi ti še na kraj pameti ne prišlo, spravljati jih v kakršno koli zvezo z listoreznicami. Njihova stožčasta oblika je prej spominjala na termitske zgradbe. Bile so neobljudene in sčasoma si le spoznal, da niso prav nič drugega kakor mravljinčji iztrebki. To drobno pokolenje razpolaga namreč z odličnimi rudarji. Deset metrov globoko v podzemeljsko carstvo kopljejo z rudarsko spretnostjo svoje zavite hodnike in kupolaste zgradbe. Izkopanino in iztrebke svojih predorov odnašajo na površje in odlagajo na odmetišče, da tako ne zamaše dohodov in da ne ovirajo mravelj pri njihovi delavnosti. Ta umetnost mravljinčjih rudarjev je silno premišljena.
Že tisto življenje mravlje listoreznice, ki je dostopno človeškemu očesu, je zanimivo. Največje tajne pa skrivajo šele njena podzemeljska mravljišča. Ko posušeni listi pridejo tja, jih »prikrojevalke« v notranjosti zgradbe razrežejo, posebne, komaj štiri milimetre velike delavke pa še scefrajo. To pripravljanje, ki se vrši po določenem redu, zelo spominja na trenje lanu. »Prejo« potem odpravijo v niže ležeče »dvorane«, kjer je zalega. Tam imajo najmanjše mravlje svoje znamenite gobje nasade. Vsaka zgradba tega mravljinčjega plemena je pravcata gobja farma. Na skrbno pripravljenih prstenih tleh teh podzemeljskih obokov goje mravlje v pravilno razdeljenih gredah nitaste gobe. Zrez-Ijano in scefrano listje ni nič drugega kakor dragoceno gnojilo za te gobje vrtove. Nitke te gobe, katere lastnosti še niso preiskane, so hrana mravelj, posebno kraljice in njene zalege.
Čudoviti gobji vrtovi plemena Atta, ki se razprostirajo v kupolastih prostorih podzemeljskih mravljišč, so hkrati tudi otroški vrtci mravlje listoreznice. Morda jih prav zaradi tega gojijo in negujejo s tako skrbjo, ki spominja na človeško vrtnarsko umetnost. Mravlja listoreznica je edina žival na naši zemlji, ki se hrani s k. u Iti vira no in visoko razvito hrano lastnega pridelka.
Tako si lahko več tednov opazoval življenje mravlje listoreznice in prav gotovo niti enkrat ni bilo dolgočasno ali enolično. Čim globlje si prodiral v življenje teh drobnih mravelj, tem skrivnostnejše se ti je zdelo. Tiste mravlje, ki so kot vojaki, delavci, listoreznice in poročevalci vrveli okrog ali pa kot mrki čuvarji stali pred zgradbo, so zaradi svoje delavnosti vedno znova vzbujale tvoje občudovanje. Le nekaj milimetrov velike mravljice so večkrat privlekle s seboj po T»ol kilometra daleč breme, ki je bilo desetkrat večje od njih samih.
In čim globlje si grebel v njihove gobje vrtove, na tem manjše mravlje si naletel. Nazadnje so le po dva do tri milimetra velike gomazele v svojih kupolastih zgradbah. Medtem ko so večje opravljale zunanjo službo in rudarska dela, so najmanjše samo varovale gobe in plele vrtove. Vsako gobo druge vrste, ki se je skušala naseliti na rodovitni črnici iz razcefranega listja, so v pametni uvidevnosti brezobzirno izločile. Lastne, krasno gojene gobje kulture pa so slabotnejše in manjše mravljice negovale po vrednosti njihovega okusa. Posebne pozornosti so bili deležni nasadi v tistih vrtovih, iz katerih sta dobivali hrano kraljica in
269
zalega. Vrtnaričke so stalno strigle poganjke, ki so silili iz gob. S tem striženjem so pospeševale rast ambrozijskih gomoljev. Šele ta telesca so prav za prav pravi oblizek za mravlje.
Zemlja, kjer rastejo gobe, se zaradi neprestanega gojenja prav kmalu izrabi in jo morajo vedno znova obnavljati. Od tod čudovita marljivost teh mravelj in njihova škodljivost. Izrabljene zemlje pa — in to je velika uganka narave — ne znosijo na površje kot rudarske odmetke, temveč v posebna podzemeljska odlagališča v zapuščenih prostorih prostranega mravljišča. Tri do štiri milimetre velike mravlje polnijo te prostore z izrabljeno črnico. Le-tu pa si potem urede iz doslej še neraziskanega vzroka pravi zoološki vrt, v katerem žive svojstvene oblike in zvrsti nekih neznanih členonožcev. To so živali, ki so brez dvoma v nekakšni življenjski zvezi z mravljami in ki na debeli podlagi prsti ter v zavarovanih obokih podzemeljskih zgradb sijajno uspevajo. Mravlje odlagajo tja tudi svoje mrliče, ki jih zazidajo in zastražijo.
Pri opazovanju tega čudovito urejenega življenja si moral seveda marsikaj prestati. Te mravlje grizejo z neusmiljeno srditostjo. Rane so globoke in se dolgo nočejo zaceliti. Pa kaj vse to v primeri z radovednostjo, ki te je imela, da bi do kraja prodrl v te skrivnosti! Često te je morda tudi prijelo, da bi gobe, ki jih goje mravlje in so tudi užitne, tudi sam gojil. Morda si ustvaril v taborišču vse pogoje za rast in življenje teh malih gob, s katerimi se hrani mravlja listoreznica. Iz dneva v dan si prej meril temperaturo in vlažnost v mravljinčjih gobjih vrtovih. Nazadnje si dobil povprečno temperaturo, ki je znašala štiri in dvajset stopinj Celzija, na higrometru pa se je gibala vlažnost med dvainpetdeseto in oseminpetdeseto črto. Tako si morda res vzgojil gobo na svoji črnici. Toda že čez nekaj ur je usahnila. Gojenje se torej ni posrečilo. Mravlje so ohranile svojo skrivnost, ki je zakopana v njih vrtovih.
Mravlje svoje vrtove tudi zračijo. Številni rovi vežejo posamezne gobje grede med seboj in z zemeljsko površino.
V	teli rovih so zgrajene posebne zračne celice, ki jih mravlje odpirajo ali zapirajo, kakor to zahteva zunanja ali notranja temperatura. Morda si nudil svojini gobam, ki si jih hotel gojiti v taborišču, tudi ta pogoj skrbnega in natančno uravnanega zračenja, vendar se ti kljub temu ni posrečilo prodreti v skrivnost podzemeljskih gobjih vrtov. Pogorel si in obstrmeti si moral pred zgradbo teli drobnih mravelj, ne da bi vedel, kako in kaj.
Južnoameriški poljedelec in gozdar sta proglasila mravljo listoreznico za svojega največjega sovražnika. Saj utegne napraviti s svojo veliko porabo listnega zelenja, ki ga potrebuje za svoje gobje vrtove, v nasadih ondotnih naselbin nevarno opustošenje. Še prav posebej pa je nevarna zaradi tega, ker je »izobražena« in napada predvsem tiste mlade nasade, ki so namenjeni za obdelovanje in racionalno izrabljanje polj in gozdov. Zaradi njene nezaslišane škodljivosti dajejo južnoameriške države visoke vsote za boj proti njej.
Medtem ko se v laboratorijih učenjaki trudijo, da bi prodrli v skrivnost njenih gobjih vrtov in ko raziskovalci v pragozdovih neutrudno opazujejo življenje te drobne živalce ter ji skuša farmar priti do živega s strupenimi plini in umetnimi poplavami, pa postajajo skrivnostna mravljišča le še globlja in prostranejša, kupolaste dvorane z gobjimi vrtovi vedno večje. Tako doživlja človek z vso svojo tehniko in iznajdljivostjo v boju s to drobceno živalco poraz za porazom.
NOVE KNJIGE
Anton Ingolič: SOSESKA. Redna izdaja Slovenske Matice za leto 1939. Natisnila tiskarna Slovenija v Ljubljani. Strani 210. — V Ravnah, srednje veliki štajerski vasi, imajo še skupen gozd. Leta 1786 so ga pobožne nune zapustile celi soseski. Seveda se je v poldrugem stoletju marsikaj spremenilo: nekateri so svoje deleže zapravili, drugi so jih podvojili in tudi število gospodarjev se je zvečalo. Vse to in še marsikaj (tekmovanje med bogatini, kmeti in kočarji, boj za županski stolček, vaška trenja) sproži misel na razdelitev gozda. Ta boj, to prerivanje in pehanje vseh in vsakega posebej za čim boljši košček gozda, brezuspešno prizadevanje gostačev za svoje pravice, kislo zadovoljstvo kmetov, ko dobijo svoje parcele, trmasta vztrajnost kočarjev, ki le rodi vsaj pičel sad, konec mirnega življenja v soseski med kmeti in obupen poskus kočarjev za ustvaritev nove — kočarske — soseske s skupnim gozdom — vse to pisano vaško vrvenje je porabil pisatelj za ozadje, za osnovo svoji povesti. V to zgodbo pa je vpletel vso vas s posameznimi ljudmi in zapletljaji. Pisatelj je v skoraj zastarelem slogu v glavnem realistično zapisoval življenje, nekaj naturalističnih vrinkov ne moti enotnosti, v kvar so ji pa gotovo naivno idealistični odlomki Veronikinega bivanja v mestu in na kmetiji pri Čehu ter zgodba ob zidavi Tončeve kovačnice. Pisateljevo etično načelo: poplačati dobro, hudo kaznovati, slabe poboljšati in spokoriti, je skoraj preveč vidno, saj sta čisto določno razmejljiva dva tabora: beli in črni. — Zgradba je v celoti in v podrobnostih dobra, večidel sintetično zasnovana. Motijo le nekatere stvari. Podiranje smreke v šestem poglavju je na primer brez potrebe čudno podrobno, medtem ko drugod pisatelj komaj najvažnejše dogodke sproti omenja in mu življenje skoraj uhaja iz rok (zgodba odsotne Veronike in Tonča). Dobro je orisana slepa pokorščina Veronike, ko naj bi se poročila s Pišornom, nekoliko pa me moti premalo utemeljen preobrat in razdrta poroka z vso jezo v hiši. Čemu neki in kam po tem dogodku izgine oče? Kaj ni on gospodar? Sijajna pa je podoba poznejše njegove dobrote, ljubezni in trpljenja. Preveč narejeno in za lase privlečeno je tisto okrog Veronikine košnje (saj je bila vendar nedelja), tudi tisto o njenem vse-znanju in splošni pohvali je preveč idealizirano. Prizori s Čehovimi, snidenje s Toličem in slovo s Tinom so pre-solzavi, brez prave sile, zgrajeni le z računanjem na čustva. Prepovršna je oznaka spreminjave Lize. Jokov samomor je sicer pripravljen, vendar pa opravičljiv le v njegovem čudaštvu. Kakor bivanje na Čehovi kmetiji, tako je tudi grajenje Tončeve kovačnice gledano iz preveč meglene daljave: vidni so le rahli, preveč idealizirani obrisi, ki ne spadajo v sicer realistično zgodbo. Lizina spreobrnitev sicer ne prepriča, a je iz celotne pisateljeve zasnove razumljiva. Dobro je orisano zadovoljstvo in nezadovoljstvo ob delitvi gozda in sploh ves gozdni problem. Presenetilo pa me je, kako je znal pisatelj za vsako osebo najti dobro besedo, lep primer, ki nam ostane v duši. Kako lepo je orisal žalost pastirja Anze in celo Tomažu nakloni oranje, čeprav je slep. Čudoviti so prizori z živalmi, ki jih kar od kraja vse pooseblja. Jezik je ponekod precej prepleten s krajevnimi izrazi, ki prijetno podčrtavajo realizem. Pripovedovanje je tekoče, tudi tiskarskih napak ni veliko. — Vse to in še kaj so pomanjkljivosti in prednosti novega izvirnega pripovednega dela, ki ga moramo biti veseli. Sprva ti sicer nehote stoje pred očmi Reymontovi Kmetje, a pisatelj se jim spretno izvije iz objema. Ingolič je znal niti vseh človeških
270
w
usod splesti v lepo tkanino, ki kljub šibkemu koncu ne utruja, ampak poživlja.	Janko Moder.
SPISI APOSTOLSKIH OČETOV. Poslovenil Franc Pav-lanski Omerza. Uvod in opombe napisal dr. Franc Ksaver Lukman. V Celju 1939. Založila Družba sv. Mohorja v Celju.
—	Knjiga je izšla kot drugi zvezek knjižne zbirke: Cerkvenih očetov izbrana dela. Izdaja jo Bogoslovna akademija, vodi pa izdajanje vseučiliški profesor teološke fakultete dr. F. Ks. Lukman. »Apostolski očetje« je skupno ime za tiste krščanske pisatelje, ki so bili še sami učenci apostolov ali pa je o njih krščansko izročilo mislilo, da so katerega apostolov še videli ali slišali. Imena pisateljev so se ohranila do danes, vendar ne vseh. Od nekaterih so ostali samo spisi. Dela delimo po vsebini in obliki; prav važna je okoliščina časa, odločilna pa je sodba, v kakšni zvezi so bili z apostoli. — Apostolski očetje spadajo zgodovinsko-knji-ževno v svetovno slovstvo. Prvenci so najvažnejšega in najvišjega kulturnega kroga — krščanstva. Kar so brižinski spomeniki za slovensko slovstveno zgodovino, nekaj podobnega so apostolski očetje za vso krščansko kulturo. Častitljivi spomeniki iz davnine, osnovni kamni čudovite zgradbe so. Kristjanu pa pomenijo še več. Zanesljive priče so, ki odkrivajo versko in nravno cerkveno življenje in trpljenje, mišljenje in delo prve Cerkve. Prvi člen so med apostoli in njih nasledniki. Toliko bolj pomembni, kolikor starejši so. — Slovenska izdaja, ki je prevod iz grškega, obsega Barnabovo pismo, Sv. Klementa Rimskega list Ko-rinčanoin. Pisma sv. Ignacija Antiohijskega — sedem po številu, Pismo sv. Polikarpa in Hermovega Pastirja, ki je najobširnejši izmed navedenih spisov, skoraj polovica vsega besedila. — Prireditelj pove, da se mu odlomki Papija, Kodrata in prezbiterjev v tej zbirki ne zde nujno potrebni, Nauk 12 apostolov bo dobil prvo mesto med drugimi starimi cerkvenimi pisatelji, list Diogneta bo uvrstil med grške apologete, poročilo smirnske cerkve o mučeniški smrti škofa Polikarpa pa je že objavljeno v knjigi Martyres Cliristi (Celje 1934). Spisi so imeli veliko veljavo, Klementovo pismo so brali pri službi božji poleg sv. pisma, Barnabovo pismo so cenili skoraj tako kakor svetopisemske knjige, Hermov Pastir pa je pri mnogih imel ugled in veljavo kanonične knjige. — Slovenska izdaja je prirejena po tistem načinu kakor sv. pismo. V začetku je uvod v posamezne spise (36 strani). Nato pride besedilo, ki je opremljeno s potrebnimi zgodovinskimi, zemljepisnimi, osebnimi in stvarnimi opombami. Na koncu je izbrano novejše slovstvo o apostolskih očetih. Prevod je sad dolgotrajnega truda; je točen, jasen in razumljiv, za kar jamči ime znanega prevajalca klasičnih tekstov. Vse drugo je oskrbel profesor Lukman, ki že desetletja z različnih vidikov proučuje dela cerkvenih očetov. Literat ne more pogrešati odličnega dela, uporabljal ga bo vsak. inteligent, katoličan pa bo v njem našel potrdilo in moč svoje vere. Mohorjeva družba s takimi deli vrši veliko kulturno poslanstvo med našim narodom. Dr. J. Kraljič.
Alrna Sodnik: DESCARTES, njegovo življenje in filozofija. Založila Slovenska Matica v Ljubljani 1939. Tisk tiskarne »Slovenija« v Ljubljani. Str. 134. — Z dveletno zamudo je Slovenska matica kot svojo izredno publikacijo izdala pričujočo knjigo, ki jo je naša znana zgodovinarka filozofije na ljubljanski univerzi napisala ob tristoletnici Descartesove sloveče knjige: Discours de la Methode, leta 163?. A. Sodnikova nas je s to svojo temeljito razpravo vredno postavila ob stran drugim kulturnim narodom, ki so
to tristoletnico proslavili z znanstvenimi publikacijami. — Najprej nam podaja s tenkim čutom orisano življenje in osebnost »očeta moderne filozofije«. Pri tem ji gre predvsem za notranjo podobo njegove osebnosti, ki ima kljub razmišljajočemu, kontemplativnemu značaju reformatorski pomen v zgodovini. J. Maritain vidi v Descartesu poleg Lutra in Rousseauja enega izmed treh naj več jih reformatorjev novega časa (prim. njegovo knjigo: Trois Reformateurs, Pariš 1955). V zunanje podrobnosti, ki bi utegnile marsikoga zanimati, se njen življenjepis ne spušča, n. pr. da Descartes nikoli ni bil poročen, da je imel hčerko, ki mu je kot majhen otrok umrla in za katero je več let neutolažljivo žaloval. V ospredju njenega zanimanja je Descartesova filozofska problematika. Zato najprej očrta notranjo zvezo Descartesove filozofije z duhovnimi stremljenji 16. stoletja. Za filozofijo poznega srednjega veka je značilna vsebinska praznota, od tod razumljiv silen nemir in žeja renesančnega človeka po novi vsebini, odkritjih in spoznanju. Avtoriteto Boga in Cerkve čuti tu kot oviro, zato se obrača predvsem k svetu in človeku. Faustovski nemir, ki se je s tem preobratom polastil takratnega človeka, kako iz te zmede priti do spoznanja prave resnice, to je vprašanje metode. V ta namen najprej kritično pretrese vse tradicionalne metode mišljenja, sam pa vzame za izhodišče svoje filozofije splošen dvom. Prvo trdno, Arhimedovo točko najde v znanem: Cogito, ergo sum: mislim, torej sem. Sodnikova nadalje zelo dobro poudari, da Descartesu pravo spoznanje sestoji iz dveh čini-teljev, razuma in volje. Ta volitivni značaj spoznavanja pri Descartesu je samo poglobitev nazora, ki je bil nakazan že pred njim v črti: stoiki—sv. Avguštin—J. Lipsius. Posebno pozornost pa zasluži poglavje o vplivu Descartesove filozofije na poznejši razvoj spoznavne teorije. Tu nam namreč Sodnikova na podlagi lastnih zgodovinskih raziskovanj pokaže, kako je ta veliki mislec vplival tudi na našo domačo filozofsko literaturo, zlasti na Ferd. Tirnbergerja v Ptuju (priča rokopis iz 1.1756-57). Zaključno poglavje govori o Descartesovem pomenu za našo dobo. Današnjemu človeku, ki ob sami specializaciji vedno bolj izgublja smisel za celega človeka in njegovo vsestransko razmerje do Boga, narave in sočloveka, je predvsem potreben zopet Descartesov ideal vsestranske izobrazbe in vdane ljubezni do resnice. — Ob koncu knjige so dodane opombe, ki pričajo o temeljiti znanstveno zgodovinski pripravi in obširni literaturi, ki jo je pisateljica ob tej razpravi obdelala, ter »resume« v francoščini s stvarnim in imenskim kazalom. Oblika, oprema in tisk kn jise (spredaj s sliko R. Descartesa) so zelo prikupni.
—	Pričujoče delo nedvomno priča, da je dr. Sodnikova poklicana, da nam sčasoma poda celotno zgodovino filozofije, ki je do danes v slovenščini še nimamo. Dr. A. Trsten jak.
Igo Gruden: DVANAJSTA URA. Izdala Slovenska matica v Ljubljani 1939. Strani 96. Naslovno stran in platnice izdelal E. Justin. Tiskala tiskarna Veit in drug, Vir pri Domžalah. — Gradnikovi Večni studenci, Vide Tauferjeve Veje v vetru in Grudnova Dvanajsta ura so tri pesniške zbirke zadnjega časa, ki so lepo obogatile našo književnost. Čeprav so izšle v prav kratkem razdobju druga od druge, se vendar med seboj temeljito razlikujejo. Medtem ko je Gradnik zaverovan v svojo zemljo in kmeta na njej, je Tauferjeva nežna prisluškovalka svojim čustvom, ki se, ji porajajo ob lastni bolečini ali ob lepoti narave, ter se le redko ustavi ob usodi soljudi. Gruden se docela razlikuje od obeli. Njegova pesem ni čista lirika, temveč nekakšno prepletanje liričnih in epskih prvin, ki jih spretno druži
271
v zaokroženo celoto. Ves je razburkan in razboljen. Na svetu vidi samo zlo in temne strani življenja. Zdi se, da je skrbno pazil, kako bi dal svoji pesmi izrazit socialni poudarek, vendar ga je lastna bolečina primorala, da je v prvem delu zbirke med ipesini, v katerih opeva delavko, perice, deklo in natakarico, vplel tudi izpovedi svoje ranjene ljubezni. Prav isto je čutiti tudi v drugem delu zbirke, kamor je uvrstil poleg izrazito socialnih pesmi tudi razne prigod-nice, ki so pa mnogo več, kakor smo navajeni od tovrstnih pesnitev: tudi v njih je čutiti vso grozo, ki trepeta nad svetom in v posameznikih. Čeprav je Gruden oblikovno gladek in izpiljen, vendar razvajeno uho le preveč moti preobilica nečistih rim, ki so se mu vtihotapile v skoraj vsako pesem. Poglavje zase so tudi nekatere pesmi, ki jih mora katoliško čuteč človek zavrniti. To je predvsem Delavka Tereza, v kateri Gruden opeva svobodno ljubezen.
Ivan Čainipa.
Dr. France Kimovec: MARIJO ČASTIMO! šmarnice (939. Založila Družba sv. Mohorja. — Šmarnična literatura je slovenska posebnost. V nabožni literaturi zaostajamo za večjimi narodi, v šmarnični pa prav nič. Po vsebini in obsegu lahko tekmujemo z drugimi, po odstotkih pa jih prekašamo. Kimovčeve šmarnice so jo zopet obogatile in dopolnile. Kako neprisiljeno pisatelj vabi in kliče k Marijinemu češčenju. Nič ne umetniči — sam izjavlja, da preprosto in preprostim piše. Prav to pa ni napaka, marveč odlika, ker je lepota v preprostosti. Pokaže na mogočni zbor Marijinih častilcev. Drži se sv. pisma in svetopisemskih primerov. Začne v nebesih in konča z nebeščani, da bi z njimi vse ljudi pridobil. Vpleta važne verske in nravne resnice, katere poživlja z mnogimi zgledi. Posebno je vse hvale vreden, ker spretno uporablja narodne običaje. Prihaja iz srca in gre v srce. Knjiga se bere kakor pesem. Priporoča jo tudi tisk, ki se lahko bere, in uporabnost za daljše ali krajše šmarnice.	Kraljič.
HAUFFOVE PRAVLJICE. I. in II. del. Prevedel Josip Osana. Ilustriral Slavko Pengov. Izdala Jugoslovanska knjigarna v Zbirki mladinskih spisov. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Ljubljana 1938 in 1939. Strani 241 in 185. — Pravljica je že od nekdaj najbolj priljubljeno berivo za otroke med četrtim in desetim letom. Po svojem bistvu je pravljica kratko, oddihu služeče pripovedovanje, polno čudovitih zgodb, ki se v resnici sploh ne morejo zgoditi, ker nasprotujejo naravnim zakonom. Ker pa način otrokovega duševnega doživljanja popolnoma ustreza takemu prepletanju naravnega dogajanja in čarobnih moči, je ta izrazita otrokova. ljubezen do pravljice popolnoma razumljiva. V dobi romantike se je posebno razbohotila umetna pravljica, ki je ohranila vse bistvene prvine ljudske pravljice, a so jo različni pisatelji različno obdelovali. Čeprav je pravljica po svojem bistvu namenjena otroku, jo vendar z užitkom prebira tudi odrasel človek. Zato imamo tudi pravljice za odrasle, ki jih je v literaturi dokaj. Najznamenitejše so brez dvoma one iz Tisoč in ene noči in nekatere popolnoma moderne, kakor na primer Jirija Wolkerja, v katerih se močno čuti socialni poudarek. Najidealnejše mladinske pravljice pa so Andersenove, Grimmove in Hoffmannove. Znamenite so tudi pravljice nemškega bogoslovca Viljema Hauffa ((802—1827). Izbor teh pravljic nam je pred dobrimi tridesetimi leti priskrbel Fr. Nedeljko, ki mu jili je založil Giontini. Zdaj pa nam je Jugoslovanska knjigarna dala v dobrem Osanovem prevodu in v odlični slikarski okrasitvi Slavka Pengova popolno zbirko, ki je izšla v dveh knjigah.
To so nekakšne ciklične pravljice v slogu Tisoč in ene noči. Tudi gode se večidel na orientalskih tleli. Za odraslega človeka so kaj prijetno berivo, za otroke, ki nimajo potrebnega umskega obzorja, so pa nemara pretežke. Vzgojna vrednost pravljice je v bogastvu čustva in fantazije, v nič manjši meri pa tudi v iskrenem doživljanju nravnih vrednot. Preprostost sloga je posebno važna. Te odlike Hauffove pravljice nimajo. V nekaterih je tudi premalo etičnega poudarka. Saj v pravljici ni treba vsiljivega moraliziranja in psihološkega razglabljanja: otrok, ki je poln fantazije, bo že našel pot do pravega jedra; to pa mora biti skrito v pravljici sami. Priznati pa moram, da so zlasti v II. delu nekatere pravljice (n. pr. Mrzlo srce) take, da bodo mlademu bralcu ne samo razvnele domišljijo, temveč ga tudi srčno obogatile.	ivan	Čampa.
NAŠE SLIKE
SL1KARICA BARA REMeEVA
Meseca maja je umetniško društvo »Lada« priredilo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani razstavo, katere sta se udeležila dva mlada absolventa zagrebške umetnostne akademije, namreč slikarica Bara Remčeva in slikar Tine Gorjup (ki ga bomo prihodnjič predstavili našim bralcem). Tema dvema se je pridružila kot gost še angleška slikarica Nora Lavrinova, ki je razstavila zbirko grafičnih listov, ujedenk in akvarelov. Nekatere izmed teh smo objavili že v zadnji številki.
Bara Remčeva je nedavno dovršila umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je nazadnje študirala pri slovitem slikarju profesorju Becicu, in je bila ta razstava njen prvi večji nastop v javnosti. Pokazala je dobrih pet in dvajset oljnih slik in nekaj manj risb. Med olji so portreti, tihožitja in pokrajine. Prav zanimivi so njeni otroški portreti, kjer skuša označiti tudi značaj mladih portretirancev. Zanimajo jo tihožitja, kjer more po prosti izjbiri sestavljati sadje, sočivje ali druge, močno barvite, nežive predmete v skladne barvne skupine. Tudi pokrajina, pa naj bo to gorenjski motiv ali spomin iz Slovenskih goric ali pogled iz ljubljanske okolice, jo privlačuje s svojo izrazitostjo in barvnimi posebnostmi. Saj je mladi slikarici barva edino izrazno sredstvo, to tako močno, da ponekod zanemarja celo telesnost in risbo. Njena olja kar žare v živih, polnih barvah, ki jih nanaša s krepkim, skoro pretirano silovitim zamahom. Kjer se pa posveti proučevanju podrobnosti in skuša uravnovesiti barve, doseže pogostoina zares nežne in intimne učinke. — Mlada slikarica, ki je hči upokojenega gimnazijskega ravnatelja, živi v Ljubljani, kjer poučuje na uršulinski ženski gimnaziji risanje.
K reprodukcijam, ki jih objavljamo, ni kaj pojasnjevati, saj so preproste in povedo gledalcu same vse. Pripomniti moramo le lo, da ne morejo ti enobarvni posnetki niti od daleč predstavljati izvirnikov, ker jim manjka čar barvitosti, ki je pri slikah Bare Remčeve tako odločilnega pomena. Tu bi mogla le reprodukcija v več barvah podati pravilno predstavo slik samih, kjer je barva vse. Vendar bodo pa tudi te reprodukcije, kakršne so, lahko pokazale, da je slikarica, ki jih je ustvarila, sicer še mlada, ponekod še negotova, da pa ima mnogo resničnega umetniškega daru, trdno vero vase in močno voljo, uveljaviti se. Zato moremo že po teli prvencih upravičeno upati, da se bo spopolnila in dosegla tisto dovršenost, ki jo ti začetki obetajo. K. Dobida.
272
DOM IN DRUŽINA
PISMO MATERI
DORA VODNIK
Vem, ljuba mati, kako živiš s svojim otrokom. Koliko radosti in bolesti se pretoči iz njegovega v tvoje življenje! Kako spremljaš njegovo rast, kako se zveseliš vsakega novega brstička v njem, tla, kako še mimo copatkov, iz katerih je- pravkar smuknila njegova topla, okrogla nožiča, ne moreš stopiti brezbrižno, temveč se jim nehote vdano nasmehneš... Kako ves živi v tebi tvoj otrok! In delaš načrte, kaj boš napravila iz njega, da boš sposobnega postavila v srečno življenje. Kako si iznajdljiva in neutrudljiva! Tvoj otrok je to in ta globoka, osrečujoča zavest ti skrb in delo zanj še stopnjuje. In tako se kaj lahko zgodi, da čisto pozabiš na vprašanje: Ali je res tale otrok samo moj otrok, ali je res cilj tvojega in njegovega življenja samo njegova lastna sreča? In tako se zgodi, da le malokdaj premisliš, da je tvoj otrok tvorni ud tistega velikega občestva, ki mu pravimo narod, in da bo usoda tega naroda tesno zvezana z življenjem tvojega otroka. S svojo človeško vrednostjo, s svojo vero, s svojo delavnostjo bo stopil kot delavec in tvorec v narodno občestvo, ga krepil, izboljševal in ohranjeval — ali pa ga bo s svojo samopaš-nostjo, krivičnostjo, strahopetnostjo razkrajal in uničeval.
Ali sva kdaj z globoko zavestjo odgovornosti pomislili na to, kaj morava dati svojemu otroku, kako morava živeti z njim, da ga globoko vsadiva v domačo zemljo, da ga vsega prepojiva z njeno preteklostjo, ga postaviva z odprtim srcem v njeno sedanjost in mu razveževa vse sile za njeno bodočnost? Ali sva kdaj pomislili na vse to?
Ah, pa saj res skoraj ni bilo časa. Najin dan je prepoln vseh drobnih pa neodložljivih stvari in res skoraj ni kotička v njem, da bi sedli in se pomenili o teh nekam daljnih stvareh.
Pa vendar bi te prosila, da nocoj malo postojiva, čisto za kratek čas: pred nama se odpiru prostranost slovenske zemlje, pokojno spe domovi, zvezde gredo svojo pot, pod njimi po božjih njivah spe rodovi... Od tam prihaja naša mati. Ne samo ena, ne samo tvoja in moja mati, na tisoče in tisoče jih je; dolga, dolga, iz stoletja v stoletje sklenjena vrsta — cel narod jih je. Po vsej naši domovini se odpirajo grobovi: po beneških ravninah, po koroških dolinah, po kraških skalah in prekmurskih planjavah in še dlje, še vse dlje... Matere vstajajo... Joj, koliko jih je! Vzravnane in skrušene, samozavestne in plahe, kmečke matere, delavske matere, matere bajtarjev in gruntarjev, malih in velikih mož — matere vsega našega naroda. In med njimi mati Prešernova in Slomškova, Cankarjeva in Krekova in Finž-garjeva in Župančičeva ...
Ali jih vidite tiste iz beneških ravnin in koroških dolin, kako nemirno in začudeno gledajo okrog sebe in se sprašujejo: Kje smo? Na spomenikih tuja imena, na vasi tuja pesem in njihovih otrok otroci ne razumejo več njihove materine besede. Ali ni bila včasih tod slovenska zemlja, ali nismo rodile slovenskega človeka? Kako jim bomo odgovorile, kako jih potolažile?
In dalje tam prihajajo delavske matere. Dolga, nepregledna vrsta tihih, skrušenih, samotnih popotnic. Kako žalostno sije iz njihovih oči vprašanje: Kaj je z našimi otroki? Lačni so bili — ali ste jim dali jesti? Žejni so bili — ali ste
jim dali piti? Nagi so bili — ali ste jih oblekli? Umirale smo zanje — a kaj ste storile ve? Kako jim bomo odgovorile, kako jih potolažile?
Med njimi stopa Cankarjeva mati. Saj jo že poznate. Njen otožni pogled je objel vso slovensko zemljo: O, še se vije dolina šentflorjanska po naši deželi, kraljev na Betajnovi in hlapcev še ni konca ...
Za njimi prihajajo kmečke matere. Njih pogled počiva na mladi zelenini žitnega polja -— kot blagoslov. Iz ozare se je dvignil škrjanec. Ah, saj je še vse tako, kot je bilo. Polje zori, škrjanec poje, naši sinovi stopajo za plugom in se vračajo z voli po večerni poti v pokojno domačijo. Človek in zemlja! Otrok in kruh! Pa ali je res še vse tako, kot je bilo? Ali naši ljudje res ne čutijo v vseh udarcih svojega srca, kaj je zemlja, zemlja očetna? Ali ne odhajajo s preveč lahkotnim srcem, s preveč lahkokrilim korakom? Tako se vprašujejo kmečke matere — med njimi Prešernova mati. Komu še poje v srcu: »O, Vrba, srečna, draga vas domača...«? Koliko je še hrepenenja v njih, hrepenenja po živi domači zemlji, po lepoti naših polj, po zvonjenju naših cerkva, po domotožju naše pesmi?
Vrsta se pomika dalje. In na naše duše udarjajo vprašanja kot očitanja:
Ali niste preveč malodušni in neverni?
Ali niste preveč mlačni in nezaupni?
Zakaj se sovražite in preganjate?
Trda vprašanja. Razbolela so se v naših srcih kot pekoča, brezupna bolečina. Kako bomo odgovorile nanje?
Vrsta naših mater se pomika dalje. Kje je bo konec, kdaj se bo ustavila? V neskončnost gre njena smer, v ne-dogledno bodočnost se proži njena sila. Iz tebe raste, preko tebe se vzpenja — ali ni to doživetje zmagoslavja: narod raste, in matere ga ustvarjajo.
Glej, sredi najine vsakdanjosti sva se ustavili, počakali preteklost, da sva doživeli bodočnost, in sedaj veva, kaj hočeva.
Ne, najin otrok ni samo tvoj in moj otrok, to je naš otrok, to so nas vseh otroci. In zato bova živeli z njimi tako, da bodo čim trdneje postali naši, da bodo čim krepkeje in bogateje živeli z našim narodnim občestvom.
Kako zmajuješ z glavo, kako neverno mi gledaš v obraz in mi praviš: Naša izba je tako tesna, temna in vlažna, naša miza prazna, ti pa govoriš o narodnem občestvu! Odpusti! In vendar se mi zdi, da se moram srečati s teboj, našo najbednejšo materjo, da ti moram povedati, da je tvoje življenje nam vsem bolj dragoceno kot katere koli druge matere: saj ti rešuješ domovini tiste, ki utegnejo najprej zdvo-miti nad njo, ki se v upravičeni neveri nad svojimi brati utegnejo najprej odtrgati od nje in se predati prepričanju: kjer ne bomo lačni, tam bo naša domovina. Ti nam rešuješ tiste, ki so naše vere najbolj potrebni.
Če je tvoja izba še tako tesna in temna, v njej živiš t i, tvoja bolečina, tvoj obup, tvoja skrb in malodušnost — pa tudi tvoja radost, najsi je še tako bežna, pa tudi tvoja vera, najsi je še tako omahljiva. V svoji tesni izbi živiš t i in z vsem, kar je v tebi, ustvarjaš dom. Vse, kar je v tebi, po nevidnih valovih prenašaš na vse tiste, ki žive s teboj. Kaj veš, kaj trepet tvoje besede razodene otroku, kakšne prostranosti mu odpre zvok tvoje pesmi, kako močno ga priklene na domačo zemljo tvoj smehljaj, ki ga je ujel morda takrat, ko si stopila na hišni prag in se je v jutrnjem svitu pred teboj odprla dolina ter se ti mahoma zazdela vsa prostrana in lepa in tvoja, da si se ji morala nasmehniti. Kaj bo tvoj otrok doživel ob tvojem smehljaju!
273
Oton Gaspari
Ti ustvarjaš v otroku tisti drugi svet, brez katerega še tako trezen človek polno živeti ne inore. Glej, in pri tem drugem svetu, pri tem svetlejšem in resničnejšem svetu te prosim, da ostaneš z menoj kljub temu, da še nismo mogli kaj storiti za tvojo mračno, tesno izbo, še preden smo mogli odpreti tvojim otrokom vrata v pravljični vrt veselega, brezskrbnega detinstva, še preden smo mogli vsaj rahlo pridvigniti breme s tvojih utrujenih ramen.
Prav živo se morava spomniti, s čim je naša mati nam otrokom ustvarjala tisti drugi svet. Moja mati je pela. Pela je, ko je lupila krompir pred ognjiščem, pela je, ko je rezala deteljo, mesila kruh, še moliti ni znala brez pesmi. Pela je našo veselo poskočnico, našo domotožno romarsko, pa našo udarno domovinsko. Vsa otroška leta so mi svetlo orošena s to njeno pesmijo in nič na svetu bi me ne moglo tako tesno spojiti z našim domom kot njena pesem. Ali danes matere še tako pojemo? Pa naši družinski obredi o praznikih in pri najnavadnejših opravilih — nič se ni smelo opuščati in spreminjati: sveti Janez je vsako leto prišel vasovat na praprot, Sveti Duh je sedel na lipove veje, hleb je pokrižala kot otroka, preden ga je svečano posadila v peč, vse pa je imelo svojo globoko, nespremenljivo pomenljivost. Kako še danes dehti v naši hiši po davnini, ki so jo legende in pravljice razdihale po vseh kotih in kotičkih. Ali znamo matere danes še pripovedovati naše pravljice in legende, ali diha v našem slovenskem domu naša preteklost?
Pa naši pesniki in pisatelji, oblikovalci našega duha, tvorci naše skupne duhovne usode, buditelji naši skupne volje. Ali so pri nas doma? Ali stopijo kdaj v naš družinski večer, ali sedejo kdaj med nas k naši mizi? Ali jih povabimo kdaj svečano k našemu družinskemu prazniku? Ali pa stoje osamljeni in pozabljeni na naših knjižnih policah kot zapuščeni svetniki na oltarjih? Nič se ne zmenimo zanje; pa bi nam vendar imeli toliko povedati: izprašali bi nam radi vest, nas pozabavali, nam vlili poguma in vzbudili zaupanja, pa tudi ošteli bi nas radi in se dobrodušno ponorčevali iz nas. Pa jih puščamo v takem brezdelju!
Slovenska knjiga! Če kdaj potrka na vrata tvojega doma, ali si jo lepo sprejela? Ni vseeno, kako si jo vzela v roko, kako si jo odvijala, kako ogledovala in položila na mizo. Iz tvoje božajoče, oprezno tehtajoče roke bo otrok začutil njeno vrednost. Knjiga mora doživeti v naši hiši prav poseben sprejem, saj je to kraljevski dar; iz nje tvoj dom dobiva nov blesk in tvoje lastno življenje novih spoznanj iu svežih sokov. Ob njej vedno znova doživljaš vrednost slovenske besede. Ali nisi pred otrokom zavriskala od zavzetosti in veselja, ko si jo prožno in razkošno začutila prav sredi svojega srca. Glej, tako je iz tipajočih poizkusov malega pastirskega naroda zrasla v kraljevsko moč, da nam more vse razodeti, vse povedati.
Ali se razveseliš z otrokom nove številke mladinskega lista? AH se začudiš tej veliki skrbi za našega otroka, ki jo diha vsaka stran naših tako lepih in bogatih mladinskih revij? Ali si se kdaj z otrokom zahvalila za ta čudoviti dar, ki ga prejema v svojo mladost od naših najdragocenejših ljudi?
Pa naša skupna bolečina! Ali si kdaj v duhu romala s svojim otrokom h Gospe Sveti in na Sveto goro? Ali je začutil tvojo krvavečo bolečino, ko si mu pripovedovala
o	naši strahotni narodni izgubi, da mu je vzbudilo neutolažljivo domotožje po vsem, kar je bilo našega?
Po koroški zemlji sem romala... Med našimi dobrimi zvestimi sem srečala starega Klemena. Ko je bil mlad, se je učil orglanja pri Gospe Sveti. Takrat se je božič tam gori obhajal še s slovensko pesmijo, danes najdete edini slovenski napis samo še na podrtem pokopališkem spomeniku ... Stari Klemen je oral v svojem širokokrajnem klobuku po rebri. Počasi in zamišljeno je stopal za voli, kot bi pisal svoj testament v zemljo, napojeno z znojem slovenskega človeka. Kot bi se poslavljal... Tiho sva obstala pod grenko dehtečim orehom, pred nama je ležala dolina z blestečo Dravo, zadaj so stale Karavanke nekam neizprosno in kljubovalno. Klemenova zdelana roka se je trudno dvignila: Tam zadaj je pa Ljubljana, tako blizu, pa vendar tako strahotno daleč... In oči so se mu orosile.
To bolečino moraš doživeti, to domotožje moraš sama začutiti, to stisko moraš sama pretrpeti, če hočeš svojemu otroku povedati, kaj je domovina.
Zakaj skrbiš samo za svojega otroka? Zakaj trepetaš samo zanj? Tvoja pretirana skrb bo zožila njegovo čustveno obzorje. Postal bo samopašnež, ki ne bo čutil odgovornosti za drugo družino, za drugega človeka.
Ne bodi tako strahopetna, da si ne upaš glasno povedati resnice, tako preveč oprezna na vse strani, da se ustrašiš vsake borbe. Večno se bojiš za »položaj«, kateremu bi tvoja odkrita in pogumna beseda utegnila škodovati. Ali se ne zavedaš, kakšnega prepokornega, prepotrpežljivega in stre-muškega človeka ustvarja tvoja strahopetnost?
Ne bodi ozkosrčna! Ne bodi tako nedostopna in skopa za vse tiste, ki ne mislijo prav tako kot ti sama! Glej, žena se ne bori za oblast, ampak za ljubezen, ki bo zrasla iz prečiščenega gledanja in bo objemala vse otroke njenega naroda.
In sedaj se vračava v najino vsakdanjost in začutili bova zopet okrog in okrog naju našo zaskrbljeno domovino. Sklenile so se naše roke, zbrale so se naše misli, nekje v sredini našega bistva se je zganilo... Če nam je domovina resničnost, tako živa in vrednosti polna, da nam je njeno življenje več kot naša trenutna osebna sreča —
274
potem bomo zveste. Priklenjeni na našo zemljo, z vsemi vlakni svojega bistva zvezani z našim narodnim telesom — tako strahotno obrezanim, na zunaj in znotraj ranjenim — bomo mogli z domovino živeti in umreti.
In kilo more in mora biti bolj zvest kot — mati?
GOSPODINJA POLETI
ŠTEFANIJA HUMEK
Mnogo gospodinj si ne more privoščiti lepih počitnic v hladnem kraju ali ob morju. Te ostanejo v najhujši poletni vročini doma ter se sučejo po kuhinji in stanovanju kakor sicer. Ni pa nič čudnega, ako jih take dni mine dobra volja za kuhanje in drugo gospodinjsko delo. Ako se kak zelo vroč dan nakopiči dela čez glavo, da je treba hiteti brez odmora od ranega jutra do poznega večera, je še posebno hudo. Toda iznajdljiva gospodinja si svoj položaj tudi poleti lahko malo olajša, ne da bi gospodinjstvo zaradi tega kaj trpelo.
Vroče poletne dni si nekatere gospodinje pomagajo na razne načine. Marsikaj v stanovanju preurede in odstranijo, spremene jedilnik in tako ves gospodinjski obrat poenostavijo. Pomagamo si pa še drugače, glede na to, kako stanujemo in v kakšnih razmerah živimo.
Najprej moramo poskrbeti za to, da kuhinjo in druge prostore kolikor mogoče obvarujemo močnih sončnih žarkov, ki stanovanje tako razgrejejo, da v njem ni mogoče prebivati, a še manj delati. Okna, kamor pripeka sonce, že zjutraj zagrnemo z močnimi zastori; steklene stene namreč toploto mnogo hitreje prevajajo kakor zid. Pač pa odpremo okna, obrnjena od sonca, da dobimo svež zrak. Posebno moramo paziti na kuhinjo in spalnico, da pravočasno zagrnemo okna, skozi katera bi pripekalo sonce, da se ne segrejejo preveč.
Nezaželeno toploto v stanovanju povečajo tudi razne debele preproge in druge volnene prevleke na divanu, posteljah in stolih. Poleti vse tako debelo blago, kolikor se pač da, odstranimo in nadomestimo z lahkimi tkaninami. Zimsko odejo, nekatere preproge in drugo volnenino smo spravile že spomladi. Po možnosti odstranimo iz stanovanja še kaj, česar poleti ne potrebujemo in je le za delo in napoto. Ko smo se na ta način iznebile nekaterih stvari v stanovanju, imamo s pospravljanjem takoj manj dela. Zato pa v tem času, to je zjutraj, rajši opravimo druga, potrebna dela. Pripravimo živila za opoldansko kosilo, in sicer ne v kuhinji, ampak v najbolj hladnem kotičku v stanovanju. Še boljši je senčnat vrtiček, če ga imamo. Vse, kar le moremo, napravimo v hladnih jutrnjih urah, da imamo čim manj dela pozneje, ko je vročina najhujša. Zelenjad in sadje pripravimo za ves dan, pa tudi za vkuhavanje. Tudi druga gospodinjska dela opravimo čim bolj na hladnem. Vse reči, s katerimi je dosti dela, nadomestimo s preprostimi in tako zmanjšamo kopico hišnih del.
Namizno perilo nadomestimo s prtiči iz papirja ali ga sploh opustimo, ako imamo mizo, ki se da dobro čistiti. Pri raznem snaženju uporabljajmo po možnosti papir, ki ga ni treba prati kakor cunje. Pazimo tudi na to, da nimamo obenem preveč pranja in likanja. Rajši perimo večkrat po malem. Izbirajmo perilo, ki ni zamudno pri pranju in likanju. Nekaterih kosov perila ni treba likati, kakor perilo triko, brisače itd. Poleti ne likajmo v kuhinji, ampak na balkonu ali verandi, kjer likamo lahko tudi z elektriko, če je tam nameščeno stikalo. Skušajmo umazati čim manj
posode, posebno namizne. Razna lahka dela naj napravijo otroci, ki imajo o počitnicah dovolj prostega časa in bi sicer ne bili dosti zaposleni. Napravijo naj mizo in po obedih pospravijo z nje posodo, poberejo umazano perilo, razdelijo oprano itd.
Kuhinjo in druge prostore čez noč odpremo, da se dodobra shladi*. Kjer se da, napravimo prepih, da se prostor hitreje in temeljiteje shladi. Vroče poletne dni nam v gospodinjstvu dosti pomaga tudi elektrika, s pomočjo katere hladimo stanovanje in si olajšamo nekatera gospodinjska opravila. Električni štedilnik, hladilnik, razni ventilatorji in druge priprave so nam zelo dobrodošle in se izplačajo posebno tam, kjer elektrika ni predraga ali kjer gospodinja že uporablja cenejši delovni tok za kuho, pospravljanje in druga dela. Na električnem štedilniku je kosilo kaj hitro pripravljeno. Ni se treba ukvarjati s kurivom in kurjenjem, po kosilu pa je dosti manj dela s pomivanjem in čiščenjem kuhinje. Zadostuje nam ena sama električna kuhalna plošča, na kateri prav lahko pripravimo poletno kosilo, ki tako ne obsega več kakor eno ali dve kuhani jedi. Pri kuhi moramo z elektriko varčevati, zato se vsa toplota porabi le za kuhanje ter nam ne segreva hkrati kuhinjskega prostora kot navadni štedilniki. Pri kuhi na elektriko ostane kuhinja razmeroma hladna, posebno če smo jo pravočasno zavarovale pred soncem, ako kuhinja ne leži pravilno. Zrak najbolj shladimo z električnim ventilatorjem, ki prežene tudi neprijetne kuhinjske duhove. Pa tudi v drugih prostorih ventilator preganja vročino, kar je posebno važno za spalnico ali delovno sobo. Dober ventilator nam pripomore ponoči do krepčilnega spanja, podnevi nam pa omogoča, da vzdržimo pri delu, s katerim se ne moremo preseliti na prosto. Važno je tudi, da je ventilator pravilno nameščen; zrak mora krožiti, ne da bi pihal na nas.
Če imamo električno stikalo na verandi ali balkonu, tam lahko tudi obedujemo in celo pripravimo kosilo z električnim kuhalnikom. Tudi dober električni hladilnik je poleti neprecenljive vrednosti. Marsikaj, kar smo skuhale že zjutraj ali za dva dni skupaj, v hladilniku nepokvarjeno počaka do uporabe. Koliko manj potov in dela! Zalaga nas tudi x ledom, s katerim hladimo jedila in pijače in brez katerega poleti težko dobro postrežemo.
Pri uporabi električnih naprav je paziti, da je napeljava povsod pravilna. Ogibajmo se dolgih žic, ki bingljajo sem in tja in so lahko nevarne. Zunaj na verandi in drugih odprtih prostorih mora biti stikalo tako, da mu ne škoduje mokrota. Poleg opisanih se dobe še drugi električni pripomočki, ki omogočajo, da smo doma poleti prav tako na hladnem kakor ob vodi ali v gorah, če ne še bolj. Glede teh pridobitev prednjači Amerika, ki tudi v vseh drugih ozirih najbolj skrbi za gospodinje, da jim olajša težavni poklic. Vendar je tudi brez elektrike dosti potov in možnosti, da se poleti ne mučimo preveč in prebijemo vsaj najbolj vroč čas dneva na vrtu s šivanjem ali čtivom, namesto da se ves dan prekladamo po vročem stanovanju.
275
DVE VZGOJITELJICI
DR. BOGO DRAGAŠ
Grem po ulici. Sonce sije po dolgih, deževnih tednih. Hvaležen sem in vesel. Naenkrat zagledam nekaj korakov pred seboj otroka, stisnjenega ob žično ograjo nekega predmestnega vrta. Paglavček v beli oblekei, približno tri leta star. Z od sonca opečenim tilnikom se ozira kvišku k materi. Po zunanjosti izobražena gospa se je sklonila k njemu. Govori v malega. Kratke in trde so njene besede, raskav je njen glas. Vidim strah v očeh fantiča in pri srcu mi je tesno. Kar naenkrat zazveni še trda klofuta na malem otrokovem obrazu. Otrok stoji nemo, brez solz, izpostavljen in prepuščen izbruhu jeze in materine togote.
—	Tudi mene so zadeli udarci. Ogorčen sem zaradi te zlorabe materinskih pravic. Rekel bi materi: »Ali ste tako nezmožni, nenadarjeni, da svojo voljo pri tem malem bitju dosežete le, če sežete po tako barbarskih sredstvih?« Mnogo več bi ji povedal, toda že slišim njen neobrzdani, nekoliko piskavi glas: »Kaj vas briga moj otrok?! Skrbite za svoje, če jih imate!« (Takšna je namreč sedaj vzgoja nekaterih ljudi!) Vem, da bi mi mati tako odgovorila. Zato jo iz sočutja do otroka samo pogledam. »Spametujte se,« govori moj pogled in gospa me pri priči razume; govorica oči in srca je popolnejša in natančnejša kakor okorne besede. Njeno lice se je pordečilo kot malo prej obraz njenega otročiča. Sram jo je! Morda ji je samo nerodno. Prijela je otroka za roko in šla na drugo stran ceste. —
Tako čutim z otrokom, da nehote sledim obema. Mali caplja čez cesto nekaj korakov za materjo in gloda piškot, kot da se ni nič pripetilo. Kako navajen mora biti ta otrok na udarce, da jih že čez nekaj minut pozabi. Ne vem, ali si je mati na jasnem, kakšen značaj vzgaja na ta način v otroku. Kako mu otopi čustvovanje! Nagajivost, trma in plašnost so neizogibne posledice.
Pravkar mi prihaja na misel nekaj čudovito lepega, kar sem to pomlad videl in doživel pod Rožnikom. Tam sem rad posedal na klopi -pri otrocih, ki so me vsi zanimali, ker se od njih in pri njih morem zelo veliko naučiti. Približno dve leti star fantek mi je takoj padel v oči; kar žarel je, žarel kot samo sonce. Opazoval sem tudi njegovo mater-negovalko. Kmalu sem ugotovil: Pravi angel je! Popolnoma neznatno bitje, še niti ne niati, samo plačano neznano mi dekle. Toda imela je dve veliki vrlini: ljubezen in potrpljenje. Bil je pravi užitek, opazovati jo. Nikoli ni nad otrokom kričala.
Vedno je bil njen glas miren, tih in poln ljubezni. Z blago kretnjo, ki je bila brez sleherne oblastnosti, je vzela otroku tujo igračo iz roke. Če pa je hotel kaj storiti, kar bi mu škodovalo, je to zabranila s tem, da je obrnila otrokovo zanimanje drugam. Nekoč sem jo vprašal: »Kako neki ravnate, da se vaš mali varovanec vedno smeje in kar žari od veselja?«
»Ah, to je čisto enostavno,« je rekla.
»Nikoli mu nisem nič prepovedala. Ne kaznujem ga, ne grozim mu, ne strašim ga s kaznijo. Zakaj grožnja izziva strah, strah pa povzroča nesigurnost in nezaupanje v otroku. Otrok mora imeti zaupanje, da je vse, kar od njega hočemo in želimo, samo v njegov prid. Ne
sme občutiti slabe volje ali nepotrpežljivosti, nagle jeze ali zadirčnega glasu, zakaj tedaj je njegovo zaupanje že omajano. Potem ne mara več ubogati. Postane neubogljiv, neposlušen. Ne maram strahovati otroka, hočem ga voditi le, kjer vidim, da mu preti škoda, sicer pa mu pustim popolno svobodo. Samo na ta način otroke veseli življenje.«
OTROŠKA JOPICA
ELIZA SKAL1CKY
Za hladne poletne večere potrebujemo za otroke lahko ogrinjalo. Za ta čas so najbolj prijetna kvačkana ali pletena oblačila. Ta si naredi lahko vsaka mamica sama, le za šivane obleke je potrebna večja izurjenost.
Jopica na naši sliki je za štiriletnega do petletnega dečka ali deklico iste starosti. Jopica je kvačkana in izdelana z biserno volno s kvačko številke dve in pol. Vzorec je precej gost, zaradi tega potrebujemo pet do šest predencev volne. Vzorec, v katerem je jopica izdelana, je na naši drugi sliki in se kvačka takole:
Napravimo verižne petlje. Prvo vrsto delamo s samimi šibičnimi petljami. Prvo šibično vbadamo v četrto verižno petljo. Tri verižne na robu štejejo vedno za eno šibično petljo. Preden delo obrnemo, napravimo tri verižne petlje.
V	drugi vrsti kvačkamo dve šibični petlji. Eno že imamo, ker smo napravili tri verižne; drugo šibično petljo pa vbadamo v zadnji člen druge šibične petlje prve vrste.
Tretjo šibično napravimo tako, da vbadamo vodoravno med stoječe člene šibičnih petelj spredaj noter in ven, da dobimo tretjo šibično petljo prejšnje vrste na kvačko, potegnemo potem nit skozi in šibično petljo dovršimo. Nato kvačkamo zopet dve šibični petlji tako, da vbadamo v zadnji člen, in zopet eno šibično tako, da vbadamo spredaj vodoravno.
Tretjo vrsto delamo tako, da vbadamo v prvi dve šibični, kakor smo v prejšnji vrsti vbadali v tretjo, namreč vodoravno med stoječe člene. Naslednjo šibično pa kvačkamo navadno, to je v zadnji člen. Tretjo vrsto torej kvačkamo tako kakor drugo, menjamo le petlje: kjer smo v drugi vrsti vbadali v zadnji člen, vbadamo sedaj spredaj vodoravno med člene in narobe.
Za zadnji del pri jopici nasnujemo 82 verižnih petelj.
V	prvi vrsti napravimo 79 šibičnih petelj. Z začetno na robu vred imamo 80 šibičnih petelj. Do podpazduhe kvačkamo
276
28 vrst. Tu na obeh straneh izpustimo na robu štiri šibične petlje. Nato nadaljujemo in kvačkamo do rame še 16 vrst. S tem je zadnji del končan.
Za prednji del kvačkamo 63 verižnih petelj. V prvi vrsti napravimo 60 šibičnih. Do podpazduhe kvačkamo 28 vrst šibičnih petelj, prav toliko kakor pri zadnjem delu. Tu na notranji strani, kjer pride rokav, izpustimo na robu 12 šibičnih petelj in nadaljujemo.
Ker je sprednji del spredaj zavihan za ovratnik, moramo tu vzorec toliko spremeniti, da pridejo na lice tiste petlje, ki so sicer na narobni strani — začnemo približno tam, kjer smo izpustili petlje za rokavni izrez; to delamo seveda na sprednji strani, kamor pridejo gumbi. Najprej spremenimo vzorec pri treh začetnih petljah. Pri vsaki drugi vrsti spremenimo zopet po tri petlje, da dobimo lepo poševno črto. Kdor hoče, lahko tudi spredaj dojema pri vsaki drugi vrsti po eno šibično petljo, da je ovratnik spredaj
malo širši. Jopica na sliki je delana z dojemanjem. Od podpazduhe do ramen delamo še 18 vrst, torej dve vrsti več kakor pri zadnjem delu. Prednji del je vedno nekoliko daljši od zadnjega.
Za rokav kvačkamo 63 verižnih petelj. V prvi vrsti napravimo 60 šibičnih petelj. Ko imamo 10 vrst šibičnih narejenih, dojemamo na vsaki strani po eno šibično, nato kvačkamo dve vrsti in zapet dojemamo tako, da pridobimo na vsaki strani šest šibičnih petelj. Rokav ima od začetka do podpazduhe 36 vrst šibičnih petelj. Sedaj na eni strani osem petelj izpustimo, nadaljujemo in napravimo štiri vrste šibičnih. Potem na koncu vrste vselej po tri šibične izpustimo, da nam končno ostane še približno 20 petelj. S tem je okroglina pri rokavu končana. Pri drugem rokavu izpustimo osem petelj na nasprotni strani — sicer bi namreč dobili dva rokava za eno roko. Kako se rokav všije, je narisano na poli v tej številki.
Ko jopico na rami zašijemo, nam ostane kos prednjega dela za ovratnik. Tega vkvačkaino kar v jopico. Tu moramo paziti pri prednjih delih, da se na obeh straneh vzorec pravilno izide. Zato ne smemo začeti na robu sprednjega dela, temveč na rami, kjer sta sprednji in zadnji del zašita. Pri prednjih delih ne kvačkamo do roba. Izpustimo približno osem petelj, za ovratnik napravimo osem vrst šibičnih petelj.
Jopica je okrog in okrog obkvačkana s petimi vrstami gostih petelj. V oglih je treba kvačkati v eno gosto petljo tri goste, da je kot koničast. Prav tak rob je okoli rokavov. Žepi niso pravi. Kvačkan rob je našit le kot okras. Za gumbe našijeino zanke.
DOBRA KUHARICA
ŠPINAČNA JUHA S PŠENIČNIM ZDROBOM IN ZLATIMI REZINAMI
Dve pesti oprane špinače zreži v mesnem stroju ali jo sesekljaj. Razgrej v kozi tri žlice olja in duši v njem polno žlico sesekljane čebule. Ko se prav bledo zarumeni, prideni špinačo in jo duši 15—20 minut, da se voda, ki jo je dala iz sebe, posuši. Nato prideni tri žlice pšeničnega zdroba, dobro premešaj in prilij 2 1 tople vode ali kostne juhe, osoli in kuhaj vse skupaj pol ure. Prideni še eno žlico kisle smetane in stresi v skledo na ocvrte krušne rezine.
PLJUČNA PLOŠČA Z RIŽI-BIŽI Skuhaj kakor navadno pol pljuč, telečjih ali od mladega prašiča, z nekoliko peteršilja, koščkom korenja, z malo čebule in z lovorjevim listom. Kuhana pljuča dobro sesekljaj ali zmelji v stroju. Razgrej v kozi žlico masti in stresi vanjo žlico drobno zrezane čebule; ko se prav malo zarumeni, prideni sesekljana pljuča, pol v mrzlem mleku napojene žemlje, žličico drobno zrezanega peteršilja, ščep popra in soli ter mešaj na ognju eno minuto, prilij nekaj žlic juhe in kuhaj dve do tri minute. Prideni še žlico kisle smetane, vse premešaj in stresi v sredo velikega krožnika in obloži z riži-biži v obliki venca. Potresi z nastrganim sirom in postavi na mizo.
PLJUČNA PLOŠČA Z RIŽI-BIŽI IN MLADIM KORENČKOM Pripravi vse kakor zgoraj in obloži okrog riži-bižija zabeljen mlad korenček.
ZABELJEN MLAD KORENČEK Ostrgaj mlado drobno korenje, ga prereži čez polovico (po dolgem) in ga kuhaj v slani votli. Kuhanega odcedi (juho porabi za zalivanje riža) in stresi v kozo, ki si v njej razgrela nekoliko surovega masla, potresi nanj žlico drobtin in ga na rahlo premešaj.
ZAPEČENA KARFIJOLA Skuhaj srednje veliko karfijolo v slani vodi. Kuhano in odcejeno položi v skledo, varno pred ognjem, in jo polij s tole omako: mešaj 3 dkg surovega masla, dve žlici kisle smetane in dva rumenjaka, prideni sneg dveh beljakov in žlico krušnih drobtin. Po vrhu pa potresi eno do dve žlici parmezanskega sira in postavi v pečico, da se rumenkasto zapeče.
GRAH Z JAJCI Skuhaj v slani vodi 1 izluščenega graha. Kuhanega odcedi in stresi v kozo, ki si v njej razgrela za drobno jajce surovega masla, potresi z žlico zrezanega peteršilja in praži pet minut. Nato ga stresi v skledo, varno pred ognjem, polij z dvema razmotaniina jajcema in petimi žlicami mleka in postavi za 10—15 minut v srednje vročo pečico, da jajca zakrknejo. Postavi jed z makaroni na mizo.
NOV KROMPIR Ostrgaj droben krompir in ga skuhaj v slani vodi. Kuhanega odcedi in stresi v kozo, ki si v njej razgrela za pol jajca surovega masla, prideni žlico drobno zrezanega peteršilja, pokrij kozo in ga nekoliko potresi, da je ves krompir masten.
ZELENJADNI KIS
V	1 1 vinskega kisa deni vejico peteršilja, pol drobne na kosce zrezane limone, vejico timijana, pehtrana, janeža,
27?
lovorjev list, vejico krebulce in drobno na kosce zrezano čebulo. Zaveži steklenico s papirjem, ki ga večkrat prebodi in postavi na sonce za 3—4 tedne. Nato kis precedi in nalij v majhne steklenice, katere zaveži s papirjem. Kis, ki je zelo okusen, lahko porabiš za solato, majonezo, obaro itd.
MOHANTOVA PLOŠČA (SIR IZ KISLEGA MLEKA)
Zmešaj '/» kg sira z dvema do tremi žlicami kisle smetane, prideni žlico zrezanega peteršilja in ščep soli. Naloži mešanje v sredo velikega krožnika in potresi z žlico drobno zrezanega drobnjaka. Okrog pa naloži za prst debele rezine paradižnika in solate.
JAGODOVA BOVLA
Stresi v porcelanast lonec za juho 'U kg gozdnih jagod in lOdkg sladkorja v kockah. Pokrij in pusti eno uro. Nato prilij 11 belega vina, pokrij in pusti zopet eno uro. Nato prideni še sok (precejen) limone in 'U1 radenske vode ali sifona.
JAGODOVO MLEKO
Stlači in zmešaj -polno žlico jagod z žličico sladkorja, prilij 'U 1 mrzlega mleka in pusti, da stoji pokrito četrt ure. Dobro premešaj in postavi na mizo.
ČESEN Z MLEKOM
Zreži štiri stroke olupljenega česna in ga polij s iU I za-vrelega mleka, pokrij in pusti, da stoji četrt ure na vročem ognjišču, a zavreti ne sme. Nato precedi in pij pred spanjem dvakrat na teden. Izvrstno sredstvo zoper vetrove, čisti in pomlaja, je pa tudi izvrstno sredstvo zoper nespečnost.
JOGURT Z JAGODAMI
Zmešaj lU 1 jogurta z dvenia žlicama pretlačenih jagod ali z brusničnim kompotom in žlico medu. Tudi z rabarbaro-vim sokom zmešan jogurt je izvrsten krepilen zajtrk.
MEZGA IZ KISLIH JABOLK IN BOROVNIC
Razreži 1 kg kislih jabolk na štiri dele, odstrani pečke, stresi v lonec, prideni sok limone in 3/s 1 vode; pokrij in kuhaj do mehkega, nato pretlači v velik lonec ali skledo, nakar prideni 4 kg izbranih, opranih in osušenih borovnic in 3 kg sladkorja (debele sipe) ter kuhaj med vednim mešanjem pol ure. Nazadnje prideni tri žlice ruma in še vročo mezgo stresi v segrete kozarce. Ohlajeno mezgo potresi s salicilom in zaveži.
RUM
V	3/81 vode kuhaj olupek pol limone, prideni velik ščep čaja in čez eno uro odcedi. Zarumeni 10 kg sladkorja in prilij odcejeni čaj; ko prevre, odstavi in primešaj V2I špirita in 2dkg rumove esence. Nalij v steklenico, zamaši in shrani.
BRUSNIČNE REZINE
Stresi na desko 30 dkg moke, jajce, ščep soli, lOdkg mrzlih sesekljanih ocvirkov, 5 dkg surovega masla, 5 dkg sladkorja, pet žlic mleka, žličico drobno zrezane limonove lupine in ves pecilni prašek. Iz vsega napravi testo in pusti, da počiva pol ure. Nato testo razvaljaj za noževo hrbtišče, ga nadevaj z brusnicami, ki si jim primešala eno do dve žlici kake mezge, in ga zvij od dveh strani proti sredi. Nato ga položi na pomazano pekačo, pomaži z raztepenim jajcem, ki mu primešaj nekoliko votle, in peci v srednje vroči pečici pol ure.	M.	R.
ZABAVA I N SALA
DOLENJCI
JOŽE DULAR
Dolenjci so vam gadje! Kaj ne bi bili, ko pa imajo Gadovo peč, kjer cviček izvira. Pa tudi brez nje bi bili še zmerom to, kar so! Kaj pa Belinje, Razkrižje in Brezovica, škorec, Piroški vrh, Gradišček in Banovec, Dol, Bočje, Stari grad in še cela vrsta svetokriških goric? I11 oba Vinja vrha, Trška gora, Grčevje, Nova gora, Straški hrib, Ljuben, vsa obkrška dolina, Lisec in šmaver nad Dobrničem in še in še. Saj ne bi prišel do konca, če bi tudi hotel. Vsaka strmina, ki je obrnjena v poldan in večer, se ponaša s trto. Vse vrste so tod posejane: črnina in belina, lipina in volovina, želodina, podpivec in tičina, šmarnica, amerikan, portugalka, kraljevina, zelenika, pinjela in Bog ve še katera. Kdo bi našteval! Vse »vinske rožice«, katerih plodovi v jeseni napolnijo sode, so zbrane na teh čudovitih hribcih.
Dolenjci so vam gadje! Ne poznajo turizma, kot ga poznajo Gorenjci. Njihova gorska tura sega do zidanice in nič dlje. To pa je za skromne ljudi nazadnje čisto dovolj.
V vinu je pozaba. Vse skrbi in težave so potisnjene v kot. Mar se vam zdi potlej kaj čudnega, če pojo po zidanicah in hramih pozno v noč:
»Ta glažek je že prazen,
ne gremo še narazen,
le pij, le pij, le pij, le pij...«
V vinu pa je tudi resnica. To je znana stvar in nihče temu ne oporeka. Kdo bi si torej upal trditi, da tele dve zgodbi nista resnični? Vinski duhovi so ju priklicali...
1
O modrasu, ki ga je včeraj ubil Rakarjev fant na poti doli pod vinogradom, je tekla beseda. Pa se je zdajci vzravnal stari Matevžek, ki je ves droben in neznaten sedel na klopi ob sodu. Dolgo vrsto požirkov je potegnil iz buče, potlej pa je zinil samozavestno, skoraj oblastno:
»Kaj, takle modras! Je sploh vredno stegniti jezik zavoljo take gliste? Klopotača, to ti je žival, malo večja kot tisti modrasek. Posebno če je taka, kot sem jo jaz v Ameriki potolkel.«
Francka, ki je sedela na drugem koncu mize, je zamahnila z roko: »Stric, kdo vam pa kaj verjame?«
»Če verjameš ali pa ne 'verjameš, kaj to meni mar!« se je stari razvnel. »Resnica je pa le! Takole je bilo. Prav natanko se spominjam, kot bi se vse skupaj danes zgodilo. Pet Kranjcev nas je mahalo po cesti skozi amerikansko hosto. Plenkače smo imeli na ramah in sonce je grelo, kot bi sam črni iz pekla kuril. Kar zaslišimo nekje za nami: klop-klop-klop-klop. Nekaj časa mir, potlej pa spet: klop-klop-klop. Nam pa lasje pokonci in kar tesno nani je postajalo pri srcu. Samo rajnki Trpine — Bog mu daj dobro v nebesih! — ki je bil tisti pot že drugič v Ameriki, je stisnil plenkačo in rekel: ,Fantje, tole bo pa klopotača. Kar dajmo jo! V grmovje se poskrijte pa s plenkačami po njej, ko bo mimo prilezla!4 Kot je rekel, smo storili. Kaj ti ni ta hudir Trpinčev uganil! Komaj sem skočil za drevo, že je zasikalo pred menoj. ,Sveti križ božji in vsi svetniki!*
278
sem zakričal in mahnil s plenkačo po klopotači, da ji je odletela glava kot trska od debla!«
»Jezus ti moj! Pa je res, kar pravite?« je preplašeno vprašala Ivanka in se ozrla v temni kot, ko da bi se bala, da ne bi še od tam prilezla taka mrcina.
»Seveda je bilo res! Kdaj sem se pa še zlagal? Prav zaresna klopotača je bila! Deset metrov je bila dolga, debela pa kot tistale brenta za vrati.«
»Stric, take klopotače sploh ni na svetu. Deset metrov dolge pa celo ne!« je Francka oponesla Matevžku.
»Je pa tvoj jezik zato toliko daljši! Kaj pa veš ti, ki si komaj iz lupine prilezla! Ko se boš z živo klopotačo pomerila, kot sem se jaz, potlej boš pa že videla, koliko je dolga!« je dejal skoraj užaljeno, potegnil bučo k sebi in jo nastavil na usta.
Nihče mu ni več oponesel. Samo čudili smo se mu. Kdo se mu ne bi? Desetmetrska klopotača je nazadnje le nekaj več kot ubogi modrasek spodaj na poti.
2
Stari Boštjan je udaril po mizi, da so majolike in kozarci kar poskočili.
»He, še sem junak, da bi pet fantov premlatil kot snope, če bi se spravili name! Še sem junak, vam pravim, pa čeprav ne tak ko tistikrat, ko sem bil še mlad dn sem tri sto ljudem na barki življenje rešil!«
»Tri sto ljudem? Se ti od vina v glavi vrti	ali	kaj?«	je
zateglo vprašal naglušni Lovrenc iz Nove gore.
»Tri sto ljudem, vam pravim, tri sto ljudem	s	kapitanom
vred, tako resnično, kot sedim tu!« je veselo kričal Boštjan. »Spomladi bo steklo štirideset let, odkar sem jih rešil žalostne in mokre smrti. — Takrat sem bil še fant pa sem se peljal z barko v Ameriko, da bi si y 'kanadskih hostah s plenkačo prislužil dolarjev. Tri sto ljudi nas je bilo stlačenih na tisti barki, ki je takrat delala svojo prvo skušnjo čez morje. Pa so jo oni žvenirji, ki so imeli opravka z njo, napak sestavili, tako da smo se na vseh morskih ovinkih zadevali. Nekoč je malo manjkalo, da se ni vsa barka razletela. Vsa krmila in tiste karte, na katerih so morske ceste zaznamovane, niso nič pomagale. Ko pa je kapitan zvedel, da sem jaz na njegovi barki in da znam tudi plenkačo vihteti, me je precej k sebi poklical in mi prav ponižno rekel: ,Boštjan, lepo te prosim, poteši našo barko na vogalih, sicer nas bo vse skupaj vrag vzel!‘ Pa sem se dal pregovoriti, ker me je tako milo prosil. V dveh urah sem bil z delom pri kraju. Potlej smo šli kot po olju. Nikjer več se nismo zadeli. Poglavitno pa je bilo to, da smo vsi živi prišli v Ameriko in da nas ni na nobenem ovinku več vrag jemal.«
Takrat se je Boštjanova žena, ki ji je že sedmi križ težil rame, pošteno razjezila.
»Le zakaj dedci samo na tujem počenjate taka junaštva, doma pa ne! Samo lažete se!«
»Tri sto strel! Katra, jezik potegni za zobe, če te nič ne vprašam!« je Boštjan udaril po mizi, da so kozarci znova poskočili. »Zares sem jih rešil! Če ne verjameš, pa vprašaj kapitana na barki!«
Takole je rekel in zvrnil kozarec črnine.
S M E Š N I C E
BERAČ
Pred vrati stoji berač:
»Obubožan pisatelj sem, avtor znanega dela: Sto poti do denarja... prosim za majhno podporo.«
»Zakaj pa beračite, če poznate toliko poti do denarja?«
»Saj to je ena izmed njih, gospod.«
MAJHNA POMOTA
Dva gospoda se srečata na cesti.
»Ti, kaj je res, da je Pavlič lani v Parizu zaslužil s sadjem sto tisoč dinarjev?«
»Da, prav si slišal, samo nekatere podrobnosti se ne ujemajo. Ni bilo lani, ampak letos. Ni bilo v Parizu, ampak v Berlinu. Ni bilo sadje, ampak petrolej. Ni Lilo sto tisoč dinarjev, ampak dve sto tisoč. Ni bil to Pavlič, ampak jaz. In končno: dve sto tisoč dinarjev nisem zaslužil, ampak zgubil.«
ZAGOVORNIŠKA CVETKA
»Predlagana kazen dosmrtne ječe je na vsak način previsoka. Obtoženec je namreč tako slaboten, da je ne bo mogel prenesti!«
NADOMESTILO
Učitelj razlaga v šoli, kako narava nadomesti človeku čutila. Slepec na primer navadno zelo dobro sliši itd. Pa se oglasi nekdo tam v zadnji klopi:
»In če ima kdo eno nogo krajšo, ima zato drugo toliko daljšo!«
STRUPEN KRITIK
Neki kritik je v časopisu strahovito zdelal nekega opernega tenorista. Ta je bil seveda silovito užaljen in je poklical kritika na dvoboj. Po dvoboju, ranjen seveda ni bil nihče, je podal tenorist kritiku roko in rekel bahavo:
»Prav natanko sem slišal, kako je vaša krogla žvižgala mimo mojega ušesa.«
»Mar ste mislili,« je odvrnil kritik, »da vam bo ploskala?«
DESNA ROKA
Oče (poslovodju trgovine, v kateri se uči njegov sin): »Vi ste mojemu sinu dali zaušnico. Prepovedujem vam, da bi ga tepli. Udariti bi ga smel kvečjemu gospodar!«
Poslovodja: »Oprostite, jaz sem gospodarjeva desna roka.«
NERODNO POVEDANO
Priznan predavatelj ima celo vrsto predavanj. Nekega dne izide v dnevniku poročilo o teh predavanjih z nekaterimi izvlečki. Med drugimi je tudi tole:
»V zvezi s svojim zadnjim predavanjem moram omeniti, du so na splošno moje knjige precej težko razumljive. Seveda, saj namenoma pišem le za omejen krog bralcev.«
DOBRA VZGOJA
»Kaj naj vendar naredim s svojimi otroki, milostiva? Venomer se pretepajo in pričkajo.«
»Pošljite jih kdaj k meni, gospa — jim bom kako pesem zapela.«
»Tudi s tem sem jim že zagrozila, milostiva, pa vse nič ne pomaga!«
279
UGANKE IN MREŽE - KDO JIH RAZVEŽE
UGANKA
(Janko Moder, Dol. — 17 pik.)
Oken nima moja lesenjača, pač pa vrata, veš, steklena vrata. In kako ta hiša je bogata, le ne misli, da je le igrača!
V njej so s hrbtom togim učenjaki, ki pomagajo v zadregi vsaki; ti me poučijo ljubeznivo, če zaidem na stezo kdaj krivo.
PODOBNICA
(V, L., Litija. — 15 pik.)
PA JE LE RES!
(France, Mošnje. — 13 pik.)
Pet sto O + tisoč A = petdeset E + pet sto O + tisoč A
PRAVOKOTNIK
(Nartnik Marija, Rožni dol. — 11 pik.) gbjakreon aldraeinj ekvlčoenp aeaernrj .
POSETNICA
(F. K., Ljubljana. — 19 pik.)
P. n.
J. TONE FR I SIA RIO
LAŠČE
KONJIČEK
(France, Središče. — 21 pik.)
GRB
(Dolniit, Št. Rupert. — 25 pik.)
j	s	s	j	0	u	h	u
t	z	i	t	0	s	g	s
i	u	d	s	j	a	t	V
m	i	i	K	o	v	j	m
3	r	P	U	n	r	j	s
j	a	i	a	s	u	e	k
K	1	i	g	t	r	i	j
ČRKOVNA PODOBNICA
(M. Mihelič, Sodevci. — 10 pik.)
VR
SESTAVLJAVNICA
(Prokijon, Ljubljana. — 8 pik.)
t . sa . s . kr ... a teza . en e . eja . oč . a . en . arg . asnoo . ne bak . . češp o . oč .
1 _ iooo — i
1—5 — 500 500
5 — 5
1 — 5 — 500 50 — 500 50 — 1 1000 — 1
ČRKE
(Ivan Tratar, Javorje. — 23 pik.) e i	t	r	e	r
s n	m	a	1	a
v e	i	s	e	z
n m	e	k	n	b
i t	v	e	i	o
m e	c	n	m	p
RAČUNSKA NALOGA
(Nace Cuderman, Tupaliče. — 6 pik.)
V Preddvoru so lani igrali Gre-gorinovo dramo »Kralj z neba«. Nastopilo je: 'Is moških, */i žensk, Vs otrok in 13 godbenikov. Koliko jih je sodelovalo?
ZEMLJEVID
(H. M., Ljubljana. — 27 pik.)
KH-lCjfv.t,	*
"‘“J« nmtuitvic
V-r
Rt OCIUb
VKAN{£ > VCU'$
“ PfftCP **oor> OtiR! 0 r
VOLITVE
(Arnšek Jože, Sv. Jedert. — 5 pik.)
Nacionalisti . ,	. 67	Radikali . . . .	. 36
Republikanci	. 94	Demokrati . . ,	. 28
Ljud. fronta .	. 29	Neglasujoči . ,	. 84
Hrv. stranka .	. 38	Totalitarci . .	. 84
Anarhisti . . .	. 64	Levičarji . . . ,	. 81
Boljševiki . .	. 56	Parlamentarci ,	. 77
Desničarji . .	. 91	Komunisti . . ,	. 37
Monarhisti . .	. 47	Pacifisti ....	46
Militaristi . .	. 84	Konservatisti	. 68
REŠITEV UGANK V JUNIJSKI ŠTEVILKI
Hebrejsko pismo. 1. in 3. vrsta besedilo, 2. in 4. abeceda. — Moja duša poveličuje Gospoda.
Zlogovni c a. Obroč, korenje, razporek, eksemplar, Sredozemlje, interes, služinčad, enačenje, Dimež, Aleuti, nakovalo, pehar, Ricmanje, eksarh, violončelo, Ezav, Sulejman, Iravadi. — O kresi se dan prevesi. Če kres deži, orehov ni.
Uganka. Vžigalica.
Vozni red. Ure povedo črko iz abecede spredaj, minute zadaj. — Bolje drži ga, kot lovi ga.
P o in n i. Prva črka je »1«, od te štejemo na desno ali na levo, kakor je
označeno pri številki. — Naš dom je lep, naš rod krepak, za robstvo ni rojen junak!
Račun. Številke iz drugega oklepaja zapiši pod številke iz prvega. Zra-čunaj in vstavi črke iz abecede. — Mladika.
Igra. Moda doma damo moti.
Mreža. Jemlji črke v polžastih zavojih v smeri urnega kazalca. — V pajkovo mrežo se muhe love, v hudičeve zanke :pa tudi ljudje!
Številnica. Eksponent pove črko iz številke. — Sreča je opoteča.
S e š t e v a 1 n i c a. Seštej skupine črk.
—	Mladika.
Življenja pot. Iz vsake besede vzemi po tri zaporedne črke. — Mlad lenuh, star berač.
Konjiček. Boljši je majhen pa gost zaslužek, kakor velik pa redek.
Skrit rek. Vstavi med v in e d, kar pove prva beseda, ko izpusti, kar pove druga beseda, in tako dalje. — V delu je čast.
Posetnica. Planinski vodnik.
Iz maturitetne naloge. Namesto črk: x, y in številk vzemi besede: iks, ipsilon in iz njih črke, ki jih povedo števila nad njimi. — Sila silo s silo premaga.
Opozorilo. Plačajte naročnino!
Rešitve je treba poslati do 20. vsakega meseca na naslov: Janko Moder, Dol pri Ljubljani. — Zastavljavci ugank naj
pošiljajo tudi svoje rokopise na isti naslov.
280