Znanstvena priloga „Zori". Izhaja vsaki mesec 15. dne. Cena letos 1 gld. 20 kr. V Mariboru 15. novembra 1875. Viljem Penn. Od spisatelja „J. WashIngtona". (Konec.) To pojasnilo mu pa pri zaslepljenem ljudstvu nij moglo zopet pridobiti prejšnjega imena. Ko je bil Jakob II. leta 1688 prognan, nastopil je kralj Viljem Oranijski. Pri takih prekucijah mora stranka, ki poprej oblast v rokah ima, zmeraj mnogo trpeti; tudi V. Peun jc bil med onimi, ktere so zarad udanosti, skazane prognanemu kralju, hudo zatirali. Štirikrat so ga zaprli ter obdolžili, da je skrivni privrženec prognanega kralja; a nikdar mu niso mogli dokazati niti najmanjše krivice. Ko so ga enkrat pred kraljem Viljemom izpraševali, pokazali so mu tudi list, od nesrečnega kralja Jakoba II. njemu pisan, kterega je bila vlada prestregla, in v kterem jc Jakob prosil Peuna, naj bi prišel k njemu pomagat mu in svoja čuvstva udanosti iu blagovoljnosti izrekat. Ko so ga prašali, zakaj je kralj Jakob njemu to pisal, odgovoril je Penn, da tega on nij kriv; če mu kralj hoče pisati, on mu tega zabraniti ne more. Kar pa kralj v listu pravi, meri skoro gotovo na to, da bi mu on pomagal izgubljeni prestol zopet pridobiti. Tega pa (V. Penn) nikdar storil ne bode. Ljubil je kralja, ki mu je izkazal mnogo dobrot, iu je pripravljen njemu kakor vsakemu zasebniku pomagati po svojcj moči, več pa nikakor ne. Te odkritosrčne in možate besede so osupnile njegove sodnike in izpustili so ga. Vsled teh bridkih izkušenj želel si je V. Penn vrniti se v Ameriko in tem bolje, ker je novi kralj Viljem Oranijski pripustil vsakemu boga po svoje čestiti; tudi so med njegovimi naselniki v Pennsilvaniji nastali razni prepiri, kterih razve njega drugi nij mogel lehko poravnati. Ko se je 7 ravno na odhod pripravljal (1. 1690) zatožil ga je neki slepar, Fuller po imenu, državnega izdajstva. Ker nij hotel odpotovati, da bi ga vsled krive prisege sleparskega tožitelja ne obsodili, ostal je še nekoliko let v Londonu ter skušal prepire pennsilvanske pismeno poravnati in drugih potrebnih razmer določiti. V teh žalostnih letih spisal je tudi mnogo razprav o raznih predmetih. Najnesrečnejše je zanj bilo leto 1693. Vzeli so mu na-mestniško oblast in čast v Pennsilvaniji ter deželo upravno zediuili s pokrajino Novega Jorka. Proti koncu istega leta umrla mu je tudi mnogo ljubljena žena. A v največi sili se Bog človeka najraje usmili. Razmere njegove so se zopet na dobro obrnile. Kralj Viljem je jel spoznavati iu ceniti njegov neomadežen značaj. Zlobnega tožnika Fullera so pregledali kot sleparja; Penn pride sam pred kralja, krepko zagovarja sebe in svoje pravice, in zopet so ga spoznali za popolnem nedolžnega. Kmalu potem mu je s kraljevim pismom dne 20. avgusta 1694 z nova bilo izročeno namestništvo v Pennsilvaniji. Vendar se je V. Penn še le leta 1699 vrnil v Ameriko. Zadnjih pet let (1694—99) potoval je po Angležkem in Irskem ter se pismeno in ust-meno prepiral z verskimi nasprotniki. Leta 1696 se je z nova oženil z Hano, hčerjo bristolskega trgovca Tomaža Callowhi!la; kmalu potem je umrl njegov najstarejši sin iz prvega zakona, v 21. letu. Zadnja leta Viljem Penna. Takrat je V. Penn potoval v Ameriko potoval z ženo in otroci; tja prišedši jel je nemudoma preiskavati dejanja in določbe svojih oskrbnikov in namestnikov ter skušal vpeljati vse nove potrebne stvari. Razni pisatelji, med temi tudi Benjamin Franklin, preslavni državnik severo-ameri-kanski, pravijo da Penn v teh letih nij tako dobro, nesebično in svobodomiselno vladal naselbine kakor poprejšnja leta. Podoba je, da so ti pisatelji le zato Pennu manj naklonjeni, ker je ustav pennsilvanski nekoliko predelal ter svojo oblast nekoliko pomnožil; pri vsem tem pa ste ga milosrčnost in pravičnost neprestano vodile. Naravno je bilo, ustav prenarejati po novih razmerah, ker se je naselbina močno razvila, nje prebivalci pomnožili, potrebe dežel pa se predrugačile. Naravno je tedaj tudi, da so Penn in naselniki o raznih stvareh različno sodili; a zasluge mu nikdo ne more odrekati, da je njegova uprava države bila ukljubu vsem naskriž-nostim vendar jako modra ter se namreč neprestano ozirala na državno in versko svobodo. Vlada, pravi Penn, je dosti bolj odvisna od ljudij, kakor ljudje od vlade. Vsaka vlada, podobna umetnej uri, mora hoditi onim potem, kteri jej ljudje odkazuiejo. Glejte, da bodo ljudje blagi in dobri, potem vlada ne more slaba biti; če ona bode bolehala, ljudje bodo znali ozdraviti jo. Nobena vlada pa ne more ohraniti niti sebe niti državnega ustava, naj je ta še tako izvrsten, ako jo ne vodi krepost." — Zato se ukljubu vsem prepirom Pennsilvaniji nij bilo bati, da bi se razrušila, kajti pošteni značaj ustanovitelja in prvih naselnikov bil je porok naravnemu razvitku imenitne naselbine. Namestnik peDnsilvanski se je z dvema rečima posebno pečal: z razmerami in stanjem zamorskih sužnikov, ktere so tudi v Pennsilvanijo uva-ževali, potem pa z duševnim in gmotnim razvitkom severo-amerikanskih Indijanov, ki so po raznih straneh njegove naselbine bivali. Kmalu po ustauovljenju Pennsilvanije (1682), ko se je V. Penn bil sam prvikrat tja preselil, so va njo pripeljali nekaj zamorskih sužnikov; za temi prišli so drugi v naselbino. Takrat se še nikdo nij spodtikal nad robstvom in nad kupčijo s sužniki; v obče so mislili, da je ta kupčija cel6 blago delo, kajti naselniki so močno potrebovali delavcev na svojih obširnih posestvih; na drugi strani pa so mislili, da to tudi Afrikaucem koristi, ker se po tem načinu odvadijo grdega raalikovalstva ter pridobe krščanstvu. Vendar je bilo med kvekerji mnogo mož, ki so se spodtikali nad to kupčijo s sužniki ter očitno izrekali, da je s stališča človečanskega kaj takega prepovedano. Leta 1688 je občni zbor pencsilvanski po nasvetu izselnikov Crisheimskib, ki so po vsem priznali blaga načela V. Penna ter se po njih tudi ravnali, očitno sklenil, da krščanska vera ne pripušča, ljudij kupovati in prodajati in v sužnosti imeti. Leta 1696 ponovili so isti verniki rečeni sklep. Vsled teh sklepov jeli so kvekerji s svojimi sužniki prav milosrčno in dosti bolje ravnati nego drugi posestniki. Leta 1698 pustili so jih udeleževati se njih službe božje. Ko je Penn se vrnil v Ameriko, potegoval se je naravnost za zamorce, ne le kot kveker ampak tudi kot najviši oblastnik penusilvanske naselbine. Zastavil si je prašanje, ali res krščanstvo pripušča ljudi v suženjstvo devati, jih kupovati in prodajati. On se je očitno in določuo proti temu izjavil ter se popolnem s sklepi omenjenih letnih zborov kvekerskih skladal. Dokoder je segala njegova moč, dotle je skušal naravno pravo zamorcev braniti ter jih med svoje vernike vrstiti. V Filadeliiji so sklenili, naj se vsak mesec zamorci še enkrat posebej zberč, da se v krščanstvu poduče, pa tudi druge duševne zmožnosti primerno razvijejo. Ko je kvekerje pridobil za svoje blage namene, skušal je tudi drugoverne naselnike pridobiti, da bi z zamorskimi sužniki milostivo in po človeško ravnali; za to pa jih je skušal pridobiti na postavnem in ustavnem poti, kajti drugače bila bi se mu ustavljala Velika Britanija, ki je takrat posebno spodbujala in podpirala ostudno kupčijo s sužniki. Zato V. Peun kakor namestnik Pennsilvanski nij mogel popolnem ustaviti in prepovedati vvažanja zamorskih sužnikov v svojo naselbino. Vsled tega je v javnem zboru nasvetoval postavo, ktera bi bila zamorce, kadar bi kaj pregrešili, varovala samovoljnega za- tiranja in neusmiljenih kaznij, in krvoločnosti razjarjenih posestnikov; druga postava pa je imela vravnati njih mejusebojne zakone ter jim tako pot prokrčiti do višega nravstvenega življenja. Nadejal se je, da se bodo potem zamorci sami odgojili za večo državno in osebno svobodo. Le škoda, da se mu v občnem zboru nij posrečilo, nasvetovano postavo izpeljati, vsaj tak6 nij bila potrjena in izpeljana, kakor jo je osnovatelj nameijaval. Vendar se blagi nameni le malokedaj popolnem izgube; prej ali slej obrode svoj sad. Kvekerji od istega časa niso nikdar več pozabili na zamorce in njih žalostno stanje. Nekteri kvekerji so nehali kupovati sužnike, nekteri pa so svoje sužnike osvobodili; na zadnje so kvekerji celo sklenili, da nikdo izmed njih ne sme sužnikov imeti. Leta 1780 nij bilo nijednega kvekerja v Pennsilvaniji, ki bi bil sužnike imel. In od istega časa se je v tej preveliki naselbini (merila je 119.135 nkilometrov) suženjstvo tako hitro krčilo, da je leta 1810 v vsej Pennsilvaniji med pol milijonom ljudij bilo komaj 800 sužnjikov; poslej so se še ti izgubili ali osvobodili, kajti leta 1860 je dežela štela uže 2,900.000 prebivalcev, med njimi pa 56.850 svobodnih zamorcev; do leta 1870 se je prebivalstvo prebogate pokrajine pomnožilo za 21%, kajti je naraslo do 3,520.000, med kterimi je bilo 64.600 svobodnih, enakopravnih zamorcev. Enakim vspehom je delal Penn za Indijane. Ustavnim potem nij mogel on za nje dosta storiti, mnogo pa s svojim vzgledom in osebnim vplivom. Po gostem jih je obiskoval in jih podučeval v raznih stvareh ter vse storil, da bi trdno prijateljstvo vladalo med njimi in naselniki. Peunu se imajo zahvaliti razni indijanski razrodi, da so mogli v obrtih napredovati. To so oni tudi živo čutili ter se spominjali svojega dobrotnika še 50 let po njegovi smrti ter ga vedno imenovali „poštenega, zvestega in dobrega moža". Ko je blagosrčni Penn mirno pa neprestano delal, da bi vzboljšal stanje naselnikov, zamorcev in Indijanov, dospela je iz Angležkega govorica, da med Britanci neka stranka zahteva, naj bi se vrhovnim posestnikom odvzelo vladanje in voditeljstvo ameriških naselbin. Ker bi ga tako zadela velika škoda, sklenil je vrniti se na Angležko ter tam osebno zagovarjati svoje pravice. Meseca decembra leta 1701 prišel je na Angležko. Nasvetovana postava pa v parlamentu nij bila sprejeta; zelo ugodno je bilo koristim ameriških naselbin in njihovim namestnikom, da je po smrti kralja Viljema Oranijskega na prestol prišla kraljica Aua. Penn se vendar nij več vrnil v Ameriko, ampak je zadnjih 16 let svojega življenja preživel na Angležkem. Vendar se ta čas blagemu možu nij godilo tako dobro, kakor poprej; nesreča za nesrečo ga je zadevala, Njegovi stroški v Pennsilvaniji so jako presegali dohodke posestva in prišel je s časom v hude denarne zadrege in stiske. Da bi si opomogel iz teh zadreg, zastavil je leta 1709 Pennsilvanijo za G600 funtov (sterlg.). Ko je izgubil neko tožbo, pomanjkovalo mu je še bolj denarja in nekaj časa moral je celo v ječi sedeti zaradi dolgov. Malo poslej (1712) pogajal se je z britansko vlado, da bi ona odkupila mu pravice do Pennsilvanije; pripravljen je bil vse jej odstopiti za 12.000 funtov (sterlg.). Pa pogodili se niso, ker je ubogega moža trikrat po vrsti mrtvud zadel ter mu spomin in zavest skoro popolnem oslabil. Tako je še mnogo let bolehal ter 30. julija 1. 1718 v Rus-combi na Berkshirskem umrl v 74. letu svojega življenja. Viljem Penn je bil visoke in zelo močne postave, kakor atlet. V prvih možkih letih je podoba bila, da bode zelo odebelil, a močna in neprestana hoja ga je tega obvarovala. Obleka njegova, pravi Clarkson, bila je jako čedna in snažna, pa prosta; navadno je nosil palico; tobak se mu je zelo studil. Ko je enkrat v Ameriki nenadoma prišel v neko hišo, v kterej so bili zbrani njegovi prijatelji in kvekerji, skrili so ti svoje pipe pred njim. A V. Penn je uže iz tobakovega dima spoznal, da so ravno preje kadili ter jim šaljivo reče: „Veseli me, dragi prijatelji, da se vsaj sramujete svoje razvade." „Nekoliko se motite," mu odvrne Samuel Jenings, „deli smo pipe le na stran, da bi brata našega ne pohujšali." Potem so se mu vsi čudili, da je tako nemudoma prišel, tem bolj ker sta mu veter in tok nasprotovala. Smeje jim odgovori, da je cčlo svoje življenje plaval ali jadral proti vetru in toku. — Penn je telesno umrl, a njegov dub nij izginil iz njegovih naprav. Pennsilvanija se je razvijala in se še razvija zdaj ter v njegovem duhu napreduje, kar pričajo njene raznovrstne naprave in ustanovitve; kajti blagi možje le telesno umrjejo, njih duh pa se ohrani in še črez stoletja v poznejših rodovih rodi obilo žlahtnega sadja. Dr. Vuk Stefanovio Karadžio, preporoditelj narodne književnosti srbske, lir. Fekonja. (Dalje.) Svojimi jezikoslovnimi razpravami u ,.(Danici", koja se upravo zove predhodnicom filologičkih študija kod Srba, a još bolje u literarnoj pole-mici sa Svetičem i njegovimi pristaši osnovao je Vuk srbsko jezikoslovno učenje na temelju živoga jezika narodnoga. U obče pako valja o svieh spisih Vukovih, što on sam kaza u predgovoru k poslovicam g. 1836: „U pisanju svake moje dojakošnje knjige ja sam se jednako starao, da bi se iz nje narodni jezik naš upravo poznati mogao." Iztraživanju narodnoga jezika posveti Vil k sav život svoj, i crpajuč iz narodnoga vrela stvori si narodni slog. „Sva dela svoja književna", kaže Sandič, „napisao je Vuk jezikom narodnim, ama čistim ovejanim narodnim jezikom, kakvim niko do njega od naših književnika nije pisao, nije umeo da piše. A i dugo če, dngo vremena proči, dok se nadje u nas književnika, da uziime onako lepo srpski pisati, kao što je Vuk." — Svojim nemilice do kraja dotjera-nim načelom: „piši kako se govori" — od kojega je načela ipak sam kasnije v nekih točkah odustao, da odustati morao — učinio je Vuk, da je književni jezik u Srbalja danas u istiuu pravi narodni te se skoro ne razlikuje od pučkoga. „U knjiži srpskoj piše se lepo jezikom, kojim naš čestiti narod govori — te u nas nema ni u tom razlike izmedjti gospode u svili i kaditi i izmedju vrednog ratara u svojoj bugar-kabanici, i valjanog zanatlije kraj svoga teškoga rukotvora." ]) Po istom načelu ustanovio je i pravopis. „ Koliko je god u jeziku glasova," tumači isti pisac, „toliko daje i u pismu slova; za svaki glas srpskog jezika da hude po jedau znak, jedno slovo. Tim je svojim pravilom učinio Vuk, te je srpski pravopis, pravo da rečemo, uajbolji na svetu. — Nema ti tu krpeža od slova, ni kubure u izgovoru njihovom, kao što je to u knjiži u mudrica Nemaca, u liitlenih Fiancuza, pa tek osobito u nemariš-Ingleza, koji u knjiži svojoj jedno pišu, a drugo izgovaraju."2) Cirilicom gradjanskom ,3) kao ju je priredio Vuk, jedino se mogu svi glasovi našega jezika naravno naznačiti, te u tom „vukovica" nadbodi još istu našu „gajevicu", premda opet naš etimologični pravopis u obče bolje postiže svoju svihu, nego li srbski fonetični.4) Poviestnička djela Vukova odlikuju se navlastito objektivnošču i vjernošču. U buni na d a h i j e podigao je on čestitim junakom srbskim spomenik, veči i dugovječniji, nego li može biti ikakav drugi od kamena ili željeza, te jih narod u srcu i uspomenu nosi i prenosi od koljena na koljeno i veliča jih kao i junake s Kosova. Isto je učinio svomu suvrst-niku i sutrudniku Milošu Obrenoviču, s kojim je za života proveo ') Kadifa, panni bomby.ini genus (Saramet); bugar-kabanica, palliura bulgaricum (ein Bulgarenmantel); zanatlija = rukodjelac. 2) Kubura, angustiae (der kiimiuerliche Zustand); mudrica, callidus (ein gescheidter Kopf); hitlen, a, o, properus (eilfertig); nemariš, m. negligens (Hans ohne Sorge). 3) Cirilica dieli se u crkvenn i u gradjansku, kojom se služe takodjer Rusi, nu ipak razlikuju<5i se ponešto od Srba. 4) Načelo fonetike (glasovja zahteva, da se u svakoj rieči pišu uprav ona slova, koja se na onora mjestu izgovaraju, te se s toga običnije i čuju u govoru n. pr. srpski (srb), glatko (gladak), oca (otac) itd. Načelo etimologije (bližnjega izvora) pako u načinu pisanja rieči ište, da se u enakoj rieči pišu ona slova, koja se u bližnjem korenu nalaze, tako da slabi suglasnici ostanu uviek slabi, a jaki uviek jaki, n. pr. srbski, hrvatski, družtvo (drug) itd. Pis. dosta i liepih i črnili dana. Na posljedku iznio je svietu uPravitelstvu-jučem sovjetu srpskom tužnu sliku ponevidjenili velikaša srbskib, jedva oslavele slobode, koju izvojevaše tolikimi žrtvami, kako se otimaju oko vlasti, i kako razdor i nesloga na novo izkopa Srbiji grob, u koji pade god. 1813. i 1814. Vukove narodopisne radnje pripoznaju mu Kovčežič i dopuna mu život i običaji naroda srpskoga, knjiga velike znamenitosti za poznavanje narodnoga duha 'srbskoga u praktičnom životu porodičnom i družtvenom. U ovom djelu , kao što i u spisu o Črnogorcih vidi se, kako je Vuk skroz točno poznavao svoj narod u svieli odnošajih, da težko itko drugi tako. Napomenuti još valja, da je takodjer iz Vukovih poučenja najviše crpio njemački poviestničar Leopold Ranke za svoju knjigu: Geschichte der serbiscben Revolution 1829 (2. Ausg. 1844). Posebnoga uvažeuja u Vukovom djelovanju zaslužuju napokon narodne pjesme, koje je sbirao tako rekuč u svieli pokrajinah srbskih i hrvatskih.1) Skupljanjem tieh narodnih umotvorina, kakovimi se ne može dičiti nijedan narod pod suncem, podigao je Vuk sam sebi vječit spomenik, a narodu osvjetlao obraz pred učenim svietom i digao mu liep glas i ponos pred tudjinci; jer, kao što on sam veli, „ovo nije knjiga od danas do sjutra, a preko sjutra da može ostarjeti, nego če u važnosti i cieni svojoj, kao istinito ogledalo čistoga našega narodnoga jezika, narodnijeh misli i običaja, narodnoga duha i života i narodne istorije (odbivši poeziju od nje) još rasti, i da če trajati, dok je naroda i jezika našega." Tiem je djeloin uskrisio on pred svietom skoro več obamrlo srbstvo (a i lirvatstvo), koje ljudi pa i narodi tudjinski preko ramena gledahu, jer ga ne znadijahu, oholo prezirahu, jer ga, kao što valja, i ne poznavahu. Ove „sljepačke" pjesme, kako su jih tadašnji učeni tobože ljudi srbski s podsmieha zvali, čim ugledaše bieli sviet, stadoše prevadjati na razne jezike: na njemački Talvj,2) Eug. Wesely, v. Giitze, W. Gerhard, Vogel, Siegfr. Kapper (Čeh); na englezki John Bowring; na madjarski Sekač; na ruski Nik. Iv. Greč, Puškin, Vostokov, Kastorski; na poljski Roman Zmorski i dr. Tako se do skoru obistini, što je rekao Grimm 1. c. o srbskom narodu g. 1824: „Reick-thum und Schonheit seiner einheimischeu Dichtungen sind so beschaffen, ') U jednom slovenskom (?) listu sanja neki H—p (ne Slovenac, nego „Krajnec" ili „Gorotanec"), da, kao što — pozor! — „Horvaškega naroda ni in tudi ne Horvaš-kega jezika", tako „tudi Horvatje nimajo lastnih narodnih pesmi, ampak smatrajo srbske tudi za svoje" (V. ljubljanske „Novice" 1875 str. 116). — Bogme! to je vendar preveč! Tako nas ne uče ni isti zlosretni „Srbi svi i svuda"! 2) Ovo je spisateljičino ime pokraceno i sastoji od početnih slova njenih krštenih imena i otčina joj prezimena: Theresie Amalie Leonore von Jacob. Pis. dass sie d as iibrige Europa, dem sie bisher verborgen blieben, in Staunen setzen werden." Sto više. Ove su pjesme i po Americi, kao u svom rodu jedini porod uma ljudskoga hvaljene i slavljene, te su tako ime naroda srbskoga više nego svi ostali dogodjaji objavile i proslavile.*) Mnogo tieh krasnih umotvorina narodnih znao je Vuk još od mladosti, a nmogo jih mogao je istom nabaviti brižljivo i neumorno razpitivajuč za njih godine i godine. Cesto mu jedva za rukom podje momke i djevojke natjerati, da mu pjesme kazuju, a kamo li pjevaju; stranom jer bi se stidjeli, da jih sluša stranjski čovjek, stranom jer bi jim se činilo suvišno i smiešno, što ovaj čovjek razpitiva za stvari, koje oni tako malu cienjahu, te se stara da jih napiše. Samo bi mu govorili, da učenjak samo hoče da jim se ruga, i više puta rekoše mu: Ta niesmo mi sliepci, da ti kazn-jemo ili pjevamo pjesme. Junačkih mu najviše priobčiše momei, seljaci, kupci, hajduci, a osobito sliepci, koji hode od mjesta do mjesta, od kuče do kuče, pjevajuči uz gusle djela svojih djedova i junaka srbskih. Isti njegov otac, djed i ujak običavahu jih djeci kazivati i pjevati, i ova po-sljednja dva takodjer su jih sama mnogo spjevala. A od ovakovili pjevača Vukovih vriedno je, da se spomenu Bošnjak Pilip Višnjič i starac Milija (sa siedom, u boju na Turke izsječeuom glavom), koji mu je najbolje znao pjevati „Žeuidbu Maksima Crnojeviča". Ženske je pjesme sve samo slučajno iznalazio, i buduči da bijahu često kratke, lahko si jih zapamtio.2) Vuk sam nije bio pjesnik, ali je osjetio svježinu narodnih pjesama te zašao po narodu, pokupio jih i na sviet iznio. Bog zna, kako dugo bi ovo bezcjeno blago ostalo u smjernom svom zakutku, ili bi možda i sa sviem propalo, da se nije on, bistra glava, i za to s početka bio zastarao te ga ljutoma i sve na svietu bez ikakva pomilovanja skršujučemu zubu vremena oteo. Tiem potaknu i druge našince, da pobite te skupe ovaj divni biser u svieh zemljah jugoslovjeuskih.3) ') O velikoj cieni srbskih narodnih pjesama veoma se krasno izraziše Goethe u „Kunst und Alterthum" i Talvj u svojem prievodu i u knjiži „Historical vuvv of the languages and literature of the Slavic Nations with a sketcli of their popular poetry." New-York 1850", koju je napisala preselivša se u Ameriku sa suprugom si Englezom dr. Ed. Robinsonom, koji posta kasnije prof. bibl. liter, na teolog, učilištu u New-Yorku; ovu knjig« preveo je i na njemački dr B K Briihl, Lpzg. 1852. — Nadalje Kopitar u „Jahrbiicher der Literatur" 1825. Th. 3; Grimm, Vater, Ranke 1. e.; „Gottinger gelehrte Anzeigen" 1823. i dr. a; „Sve su naše narodno pjesme", kaže Vuk, „razdjeljene na pjesme junačke, koje ljudi pjevaju uz gusle, i na ženske, koje pjevaju ne samo žene i djevojke, nego i muškarci, osobito momčad, i to najviše po dvoje u jedan glas. Ženske pjesme pjeva i jedno i drugo samo radi svoga razgovora, a junačke se pjesmo najviše pjevaju da drugi slušaju. (Srp. nar. pjes. I. str. XVII.) 3) V. Povestnu crtieu o narodnih pesmah jugoslavjanskih u „Vestniku" II. 1875. od istoga pisca. Vukova kritična prehuda, uztrpljivost i savjestnost u skupljanju na-rodnoga blaga zaslužuje liajveču polivala. Svoju veliku sbirku u šest po-debelib knjiga sastavio je po načelu, da ne prima u nju ni jedne pjesme, za lcoju ne bi sam mogao kazati, da je prava narodna, da je najme ne bi sam čuo od koga izmedju puka. Njegovo postupanje u tom poslu može sviem kolikim sbiraocem narodnih stvari za pravilo služiti. Tomu dodajem, što još Vater 1. c. o Vuku piše: „In dem gesang-reichen Serbien ist aus dem Mnnde der Volkssanger ein Lied von 1227 Versen (Zenidba Maksima Crnojeviča) aufgenommen vvordeu von einem Manne, welcher nicht Einen Vers hinzu oder davon gethan, und nie auch nur Einen selbst gemacht, aber von Jugend auf gem sein Olir geneigt bat zu den lieblichen Gesiingen der Briider und Schwestern seines in nattirlicher Einfachheit in ihren Gebirgen lebendeu Volkes. Herm Wuk verdanken wir die Aufzeichnung dreyer Sammlungen von Liedern seines Volks; viele Jalire hindurch hat er die Sprache desselben, welche, \ver nicht Sinn flir die Einfachheit und Kraft einer solcheu Sprache des Natur-Volks liat, fiir ungeregelt halten mag, mit hingegebener Aufmerksamkeit studiert; sein Worterbuch und die demselben vorgesetzte Grammatik . . . sind die Frucht einer tief eingreifenden Beobachtungsgabe und scharfsinniger Umfassung und besonnener Anordnung des Beobachteten (ja oft nur bei ausharreuder Beobacbtung Erspiiheten) durch gerades und treffendes Urtbeil. „Nur durch Ausharren liaben jene Lieder ilire Vollstandigkeit erhal-ten, besonders das zwolfhundertzeilige . . . Mit zartem Gefiihl fiir Natur-schonheit und volkstkumliche Einbildungskraft das Gehorte ergreifend, im gllicklichen Gediicbtnisse es bewahiend und das Vollkommnere liefernd, hat er nicht ctwa aus unbestimmten Erinnerungen vvillkiihrlielie Zusammen-setzungen gemacht, sondern das Vollkommenste dann mit gewissenhafter Ti 'ene niedergeschrieben." — (Konac sliedi.) Gledanje z obema očima. Dr. Križan. (Konec.) Izkušnja uči, da tudi z ednim očesom dobro vidimo. Dvooki lehko tudi z ednim očesom gleda in se lehko prepriča, da z ednim nič manje ne vidi, nego z dvema. Podvojenje očesa nij neobhodno potrebno. Na vprašanje: zakaj ima človek dve očesi? nij lehko odgovoriti. Podvojenje očesa ima svoj vzrok ali v zunanjem ravnomerju, ali v večej sposobnosti očesnih čutnic, ali v ') Vater bijaše to pisao g. 1824. Pis. priložnejšej čutljivosti možganov vsled simetričkega učinka, ali v večej varnosti proti poškodovanju, ali pa slednjič v povekšavanju videza. Ker je tedaj tako težko odločiti, zakaj ima človek dve očesi, vprašajmo se: ali človek več vidi z dvema očima nego z enim? Ali predno k temu vprašanju preidemo, moramo pri gledanju z dvema očima dokazati, da z dvema očima vidjene predmete vender kot enojne vidimo. Zgoraj smo uže omenili, da lokalna znamenja, to je podobe na mrežnici, občutek in začutjenje vida vzrokujo. Če gledamo z dvema očima isti predmet, tedaj postanete dve lokalni znamenji, ali dve podobi v naših očeh o enem in istem predmetu, ali vendar vidimo predmet samo eden. Tudi o tej zadevi so misli učenjakov različne. Eni menijo, da se te podobe zedi-nijo tedaj, kadar se one v obeh očeh na somernih ali istovnih mestih mrežnice nahajajo. *) A to je človeku prirojeno, ker se očesne Čutnice obeh očes pred vhodom zares razstanejo. Teorija, ki je na izkušnji osnovana, pa nas uči, da se občutki, kteri po podobah v obeh očeh postanejo, niso ednaki, tako da se ti med seboj razločeui občutki obeh očes nezedinjeni po očesnih čutnicah v svest dovajajo, a svest jih komaj zedinja. Razlagajoč vprašanje: ali človek več vidi z dvema očima ko z enim ? podala nam se bode prilika, to omenjeno teorijo v poskusih dokazati in nje resnico potrditi. Pri gledanju z dvema očima morejo se nedostatki in pogreški enega očesa z drugim poravnati. Z enim očesom je težko daljavo predmetov natanko razločiti. Tako je n. pr. težko, mali obroč na palico nataknoti, če se pri tem z enim očesom gledi. Ednooki res da zamorejo daljavo predmeta tam dobro odločiti, kjer njim pomorejo zunanji pripomočki, kakor drevje, hiše i. t. d. nahajajoč se med njimi in predmetom, in če razve tega predmet nij tako daleč od njih, da bi se primerjenjem prikazal; drugače pa so jako negotovi. Če spazimo za kakim holmcem dve cerkvi, a ne vemo, ktera njih nam je bližja, tedaj samo nekoliko stopinj na desno stopimo in pazimo, ktera njih se je na desno pomaknola; tista je bližja. Učeni ogledovalec pa ne potrebuje stopiti, ker gleda z dvema očima, pri tern pa z desnim očesom bližjo cerkev na desno pomakneno vidi, ktera različnost pa je že do-voljua, da se daljava razsodi. Z dvema očima tedaj lehko daljavo kakega predmeta presodimo. Gledaje z obema očima vidimo na desuo oko eden ter isti predmet v drugej obliki kakor z levim. O tem se lehko prepričamo, če senčnik kake svetilnice na mizo denemo in ga od zgoraj ogledujemo; tedaj res *) Somerna so tista mesta obeh mrežnic, ktera so od vidne osi ednako daleč, ali na levo ali na desno, ali pa nasproti gor ali dol. Pis. zapazimo z desnim očesom senčnik v drugem obliku kakor z levim. Gledanje z dvema očima podpira nas slednjič pri občutjenju telesne nazornosti iu nam pomaga telesne oblike razsojati. Res da moremo tudi z enim očesom, kakor nas izkušnja uči, telesne oblike razpoznavati, čeravno se ne gibljemo, ali brez pripomočkov bi to težko bilo.*) Koliko gledanje z dvema očima in različnost podob istih predmetov k njih začutjenju pripomaga, uči nas stereoskop. Če denemo v ta stroj dve podobi senčnika svetiluičnega, kterih ena je takšna, kako se senčnik pri ogledavauju desnemu očesu prikazuje, a druga, kako ga z levim očesom vidimo, tedaj v stereoskopu telo t. j. senčnik spazimo. Če gledamo predmete v zunajnem svetu, tedaj veliko več dvopodob teh predmetov kakor pa enojnih vidimo, čeravno tega ne spazimo, ampak je celo mnogo urnosti potreba, če hočemo dve podobi istega predmeta spaziti. Če se u. pr. pred našim obrazom nahajate dve palici, prva eden čevelj, druga pa dva čevlja oddaljena, tedaj slednjo dvojnalo vidimo, če prvo gledimo, a prvo dvojno, če poslednjo gledimo. Tudi v stereoskopu vidimo v časih dve podobi, ktere se brž zedinijo. Ravno istim strojem moremo se prepričati, da se naš občutek, provzro-čen podobami na mrežnici obeh očes, ne zedini, temveč da občutki v obeh očeh niso enaki. Če namreč denemo v stereoskop dve podobi n. pr. dve piramidi, kterih ena je črna in z belimi robi obdana, druga pa bela s črnimi robi, tedaj spazimo jasno piramido kakor tuba (grafita). Črne in bele plošče ali telesa tedaj ne vzrokujo, kakor bi se pričakovalo, da se oba utiska mrežnice zedinita, sivo ploščo ali telo, ampak jasno. Da občutek levega očesa nij istoveu (enaki) onim desnega očesa, prepričamo se, če podobe v stereoskopu pri električnej iskri ogledujemo, in nje tako zame-nimo, da za desno oko pripravljeno podobo pod levo denemo, ono levega očesa pa pod desno, tedaj bi morali, da so občutki obeh očeh enaki, barem za čas obstanka električne iskre predmet nepremenjen videti, ali to nij tako; vidimo namreč pri tem delu vse spreobineno: tisto namreč, kar bi se moglo oddaljeno nahajati, je bliže, visoki deli pa so zbokli in narobe. — Če denemo poslednjič podobe v stereoskop, ktere se ne morejo v ozir enega predmeta zediniti, tedaj postane tekma očes za videž, ker tukaj ne vidimo obeh podob, temveč samo na nekterih mestih edno, na drugih pa spet drugo. Bojadisani z dvemi bojami predmeti vzrokujejo, kakor nekteri učenjaki trdijo, zmes boj, drugi pa spet trdijo, da uigdar niso spazili zmesi boj. — *) Umna razdelitev svitlobe in senčine, perspektiva, in razne stopnje prilagodjenja (primerjanja) so pripomočki, s kterimi uže z ednim očesom telesnost spoznavamo. Pis. Zgoraj smo uže omenili, da v naših očeh pri gledanja postanejo podobe. Če gledamo sploščene predmete, tedaj postanejo v naših očeh njim enake podobe t. j. sploščene, ali pri gledanju telesa to nij tako. Pri gledanju telesa ne samo, da so podobe, ktere so postale v obeh očeh o tistem predmetu različne, ampak one so tudi tukaj sploščene, vendar pak vzbudijo v svesti začutjenje telesa. Brucke trdi v svojej fiziologiji (1873 §. 199), da predstavo telesnosti vzrokujo podobe na mrežnici, ktere se spremenjajo in gibljejo, ali da to nij res, dokazuje nam spet steoroskop. Ce ogledujemo namreč dve steoroskopijski podobi, katere z električno iskro razsvetlimo, tedaj spazimo zopet telo, kako je D o ve trdil, kar ne bi moglo biti, da predstava telesnosti od gibanja in premenjanja podob izhaja. Svitloba električne iskre trpi samo štiritisočni del ene sekunde, a za tak kratek čas pomaknejo se najurneje gibljoče se tvarine v zunajnosti tako malo, kakor da bi čeloma mirne bile. Da bi tedaj predstava telesnosti od gibanja izhajala, tedaj mi za čas električne iskre ne bi mogli v stereoskopu teles spaziti. — Edino izkušnja nas vodi k predstavljanju prostornosti. Znamenja, ktera postanejo o tem ali onem predmetu v naših očeh, moremo namreč se le potem poskusov spoznavati; in pri tem nas podpira gibanje v prostoru in tipanje. Opazovanje predmetov tedaj nij dovolj. Otrok se najpoprej začne z rokami igrati, potem hoče predmete z roko prijemati, drži nje v roki, vrti in giblje nje sim in tam, in ravno s tem ono dobiva o istem predmetu različne oblike in predstave, iz kterih si potem telesne oblike predmetov stvarja. Iz vseh podob, ktere na mrežnici postanejo o istem predmetu, postala je tedaj predstava prostornosti, ker s temi podobami morejo si ljudje telo še kasneje v svojej telesnej obliki predstavljati. Takti se človek celti gledanja na svoje lastne oči stoprv polagoma mora naučiti. O protezi v grščini. Spisal K. (Jlaser. (Dalje.) Kakor se a-axaip-w vjema s oxacpw, ravno tako tudi a-oirafp-«, z a7tatp-w, zganiti se, kar se razvidi iz skr. sphar, sphur-ti-mi, mico, vibror, zd. 9 p ar, iti, lit. spir-ti suvati. Več o tej besedi pri Benfey I. 577. Zeitschrift f. vergleich. Sprachforsch. III. 324. Enako je z besedo: a-OTrdX«š, krt; druge oblike so: axaXo rpopim tresti se, lat. trem-o, trem-or, trem-ulu-s; litevsk. tri mu trepetati. Zraven tpoin a-Tpo^Tj-^dfo? pri Hesych. Iz francoščine stavimo sem e-c raster, stisniti, od staronord. k ras s a zmeti, švedsk. krasa razbiti, e-crevisserak, starofrauc. eserevisse, od staronemšk. krebiz; prim. lat. scarabaeus, gršk. xdpa(3o; in eradpapos. (Diez Worterb. II. 282.) '0-ppi-(u)-;, močen, se ne da ločiti od j3pc-apo-c, |3pWho itd., ki se zopet naslanja na [3ap6;, in sicer: {3apo? težek, pap-o? teža, |3ape-m otežiti, skr. guru-s težek, garu-ta teža, lat. grav-is, gravi-tas, grav-edo, grav-a-re, gravidus, goth. kaur-s, J3apo?, kaur-itha, [3dpo;, kaurjan, (kpeiv; več primerjev Benfey II. 29J. Omeniti še imamo v tej vrsti: o-i).o-q bolest, 6-z\š-(a trpeti, o-xXYj-p.a, in bržkone tudi vA-iXa-;. Vse te besede imajo svojo zaslombo v jako razširjeni koreniki tar = tal; naj omenim najpreje grške sorodne besede, da se pomen zgoraj navedenih besed pojasni: TXvj-vai trpeti, taXa-?, toXo-TXa-? (priimek Odisejev), TaXa-6-s, ^Xrj-]j.(ov nesrečen, taX-av:o-v tehtnica, a-TdXavTo-? enako težek, tdX-apo<; jerbas, t6X-[j.a drznost, xoX[j.d-(o, Tdv-taXo-?. S temi so si v rodu skr. t61a-ja-mi = tul-aj-ami vzdignem, tehtam, cenim, tul a tehtnica, tul-j a-s enak, to lan a-m tehtanje; starolat. tulo, te-tuli, lat. tuli, (t) 1 a-tu-s, toll-o, tol-erare; goth. thul-a prenašam, us-tbul-ain-s potrpljivost; staronemšk. dolem, dultu potrpim, slaroslov. tuli, pharetra; med drugimi je tudi to koreniko v slovanskih jezicih vestno zasledoval prof. Suman v Progr. mariborske gimnazije leta 1872, str. 53. (Dalje prih.) Kurent. Mythologična črtica. Spisal Davorin Terstenjak. Med Muro in Dravo je bila šče pred 30 leti navada (ne vem, je-li je šče zdaj), da so tri dui pred pustom orači po vaseh hodili. Četvero (tudi [io osem) zalo oblečenih fantov je vleklo plug, na katerem pa nij bilo plužuo železo nataknjeno; tem fantom so pravili konjiči. Za plužno priročje je držal tudi mlad zal fant, lepo oblečen in nakinčan; teaiu so pravili plužar ali pa ratajček. Konjiče je priganjal gonjač, tudi mlad lepo oblečen fant, ki je z bičem glasno pokal. Orači so pred hišami po- . stajali in popevali pesmi smešnice. Takih pesem vrstico Bem si zapomnil iz svojih otročjih let: O jaz vbogi kmet, Kaj čem jaz začet? — Baba skrije se mi v klet No odbije s soda čep, Pa podstavi vePki črep! — Oj jaz vbogi kmet Kaj čem jaz začot? — Vašani so obdarovali orače mesom, klobasami, jajci, dajali vina piti itd. Darove je pobiral smešno našemani fant. Imel je kožuh narobe oblečen, na klobuku roge nastavljene, med nogama zvonec obešen, v roki čakar (Hackenstock)*) in na hrbtu koš. Ta je vriskal, uckal, burke uganjal, skakal kakor pijanec, tudi umazane pravil. Temu šaljivcu so pravili Kurant ali Mas t nj a k. Gotovo so to bili ostanki iz paganskih časov Slovencev, spomin na njihove agrarsko-solnčeske praznike v mladoletju, ko je solnce sneg raztopilo in zemljo za poljedelstvo pripravilo. To dobo so vsi stari arjanski narodi slovesno obhajali. Pri Indih je Rama tako božanstvo, ki ima v svoji družbi pijanega burkleža Maduprija-ta (to označuje prijatelj a pijančevanja), pri Grkih najdemo Dionysa s svojim pijanim Silenom. Tudi med kranjskimi Slovenci je se ohranilo ime Kurent; Linhart ga imenuje: Gott der Schwelgerei; in obilo pravljic šče živi o njem med prostim narodom, vsaka ima značaj šaljiv, in Kurent se predstavlja kot razveseliven burklež. Nekoliko takih je v „Nevenu" razglasil prof. Trdina, tudi v „Glasniku" in „Novicah" se nektere pripovesti o Kurentu nahajajo. Večkrat se prikaže tudi kot godec. Ne mo;em tu vseh teh pravljic pretresavati, v obče omenjam, da vse kažejo na veselje in razuzdanost njegovih praznikov. Ime sem pokusil dvakrat razložiti, enkrat iz korenike kar, scindere, in mislii sem, da po-fl^T? menja: scindens scilicet serram; drugokrat iz litovsk. kurti, agrurn colere. Ker pak on nij zemljedelec, in v njegovem bivstvu nij nikakve resobnosti, mu se tudi ta razlaga njegovega imena ne pristaje. Mislim, da sem zdaj našel pravi pomen. Dalj ima v svojem slovniku velikoruskega jezika: kurit, pijanstvovat brez pameti, pet zapojem (berauschl singen), guljat (skakaje se razveseljevat), kutit (vibrit), k ure ž, popojka (Sauferei) orgia, kurila, kuritka pijanica. Vendar, ker v arjanskih jezicih ne najdem korenike kur s pomenom pijanstvovati, in ker rusko kuriti označuje pijanstvovanje združeno s kričanjem, vriskanjem, ter bi trdil, da se ime Kurent ima izvajati iz ko- *) Pomen besede razlaga rusk. čakat, klatiti, tepsti, sekati. Pis. renike kur, sonare, clamare, iz katere je po Miklošiču: kuri, kura, -gallus, litov. k ura ta pcrdix, slov. k uren pat (krivo kurenprat), Scbnepfe, teda K ur a nt, Kurent označuje sonans claraans, der schreiende, lar-mende. Oblika Kura nt, Kurent ohranjena v osebnih imenih slov. rodbin: Bregant, Marant, Karant itd., je prestar ostanek staroslov. jezika, in odgovarja novejšim: o t ali ut v imenih: Borut, P e rtu t, Žabo t itd. Dosle šče neseni pri nobenem drugem slovanskem plemenu našel tega mythičnega imena, in tudi nij mi znano, je-li drugi Slovani poznajo pustne orače. _ Drobnost. j. p. Na zagrebškem vseučilišču se v tem tečaju sledeči filozofični predmeti razlagajo: Logika, od j. r. profesora dra. Franje Markoviča. Poviest filosofije, počain od Leibnitza, od istoga. Poetika, od istoga. — Nas tava k p o vi es ti Hrvata za vladanja kraljeva Arpadovaca, za tirn o dobi kraljeva Anžuvinaca s obzirom na austrijsku i ugarsku poviest, šest puta na tjedan, od j. r. profesora Matije Mesiča. Izvori hrvatske poviest i XII. i XIII. vieka, dva sata na tjedan, od istoga. — Grč k a hi-s torij a, pet sati na tjedan, od j. r. profesora Nadka Nodila. Izvori prastare historije, dva sata na tjedan, od istoga. —Uvod i tumač staroruskih pjcsama „Igor" i ,,Zadonščina", dva sata na tjedan, od j. r. profesora dra. Lavoslava Geitlera. Oblici hrvatskoga jezika sa stanovišta sravnjujučega i liištoričkoga, jedan put na tjedan, od istoga. Gramatika litavska, tri sata na tjedan, od istoga. Gramatika st.arobugarska, dva sata na tjedan, od istoga. — Rimske starine, tri sata na tjedan. od j. r. profesora Franje Maixnera. Poviest 1 i rs koga pjesničtva u Rimljana, tri sata na tjedan, od istoga. Tumačenje Taci t o v a Agikole, dva sata, na tjedan, od istoga. — Grčke starine, tri puta na tjedau, od j. r. profesora Armina Srabca. Književni vestnik. j. p. Društvo sv. M o li o r a je ravne razposlalo šest društvenih knjig, izmej kterili tu kot nam zanimivejše imenujemo: ,.Umni kmetovalec" od Fr. Povše-ta (početek večega, dela), „Občna zgodovina" (II. zv.) od prof. Jos. Star e - ta, in „S1 o venske ve čer niče", v kterili sta sodržana dva pripovedna spisa, eden od Ogrinca, drugi od AndrejčeNovega Jožeta. — Tudi dramatično društvo je razposlalo 4 zvezke manjših iger, Rečeno društvo, koje ima za narodni napredek veliko imenitnost, zasl ižuje vsestranske podpore, ker ima baš ono mej vsemi slov. društvi z največimi z ip rekami se boriti. -- Prof. Miklošič h v Beeu je izdal novo preimenitno delo: „Slavische Wortbildungslehre", kot drugi del svoje primerjajoče gramatike slovansk li jezikov. Izdajatelj in odg. vrednik: Martin Jelovšek. J. M. Pajk'ova tiskarna v Mariboru.