Govor slov. poslanca dr. L. Gregoreca v državnem zboru dne 3. maja 1887. (Dalje.) Cesarstvo avstrijsko raztrgali so na dvoje. To je takozvani dualizem in ta nesrečni dualizem imenoval je nedavno češki poslanec dr. Gregr: zločinstvo, prizadejano državnej jedinosti. Izraz je trd pa resničen in zato dobro označujejo njega nesrečne posledice nemškega pesnika Schillerja besede: .,das ist der Fluch der bosen That — Dass sie fortzeugend Biises muss gebaren". Najbujše zlo izmed vsega, kar ga je dualizem pouzročil, pa so narodni prepiri. Teh sicer poprej tudi ni manjkalo. Toda dualizem jih je podnetil, da s plamenom gorijo. Pa tudi drugače biti ne more. Kajti dva naroda postavlja dualizem vsem drugim v varuha in strahovalca. Na Ogerskem liočejo vse pomadjariti. pri nas vse ponemčiti, oziroma polahoniti. Toda v Avstriji živijo tudi Slovani in Rumuni. Ti se ne dajo raznaroditi, branijo svojo narodnost. Vsled tega je naroden prepir, narodna borba neizogibna. Dokler bo tako država razklana na dva kosa, niti misliti ni, da bi mogli dospeti do narodae in jezikovne jednakopravnosti. Dualizem zanikuje jednakopravnost in ustvarja dve ječi, kjer so Madjari in nemški liberalci v zvezi z Italijani vsem drugim narodom avstrijskim postavljeni za — jetničarje. Grof Taaffe ni pomagal dualizma uvesti, pa po svojem mnenju tudi naloge ni dobil odpraviti ga. Toda narodi avstrijski, mi poslanci smo dolžni, misliti na to, da dualizem zatremo in Avstriji do njene prejšnje jedinosti in celokupnosti pomoremo. Kajti tegaje treba, ako hoi'emo pravi in vstrajni mir narediti med narodi. Vem, da ministerstvo satno tega ne zmore. Treba je še drugih faktorjev ali sredstev. Jugoslovani, namreč Srbi, Hrvati in Slovenci smo zelo tega mnenja, da so dnevi dualizma že šteti. (Živahni klici: čujte! čujte! na levi). Nam se hoče dozdevati, da se že nareja podporišče. na katero zastavijo zvod ali navor, ter madjarski šovinizem prekopicnejo. (Čujte! na levi). Saj druzega ni treba, kakor da Avstrija ne dopušča Francoske zopet potlačiti ter se z Rnsijo zastran balkauskega poluotoka na mirnem pobota, kakor smo nedavno v novinah čitali, da se je pobotala 1. 1878 ž njo zastran Bosne in Hercegovine. Tedaj pa je Avstriji mogoVe svojo oblast raztegniti do Soluna ter ustimriti avstrijsko jugoslovansko upra^Jio skupino, ki bode dovolj moona brzdati Jftadjare. (Zivahni klici: čujte! na levi. — Poslanec Neuwirth: to je program. — Klici na desni: mir!) Tedaj bode konec dualizma. Drugi glavni uzrok nepretrgauim narodnitn prepirom pri nas je po mojem mnenji sedaj obstoječa deželska samouprava ali deželska avtonomija z njenimi krivičnimi volilnimi redi. To se kaže osobito v deželah z raznimi narodnostmi in takšnih kronovin štejemo največ, na primer Češka. Moravska, išlezka, Bukovina, Tirolska. Koroška, Kranjska, Goriška, Trst, Istra, Dalmacija. Tukaj nastane najpoprej borba za večino v deželnem zboru Pulijo se pa za večino ne toliko politične, kolikor narodne stranke. Sedaj pa izkušnja uei, da katerakoli stranka ali narodnost večino dobi, ta si prizadeva potem na vse kriplje to večino izkoristiti brezobzirno zoper manjšino, ki je večini izdana na milost in nemilost. (Poslanec dr. Foregger: Dalmacija! — Foslanec dr. Vošnjak: Gradec! — Poslanec dr. Foregger: no, Vi imate uzrokov pritoževati se!) Narod, ki ima večino, polasti se najprvlje deželske mošnje ter jo skuša vsako leto izprazaiti pred vsem na korist svojej stranki, na korist svojej narodnosti; polasti se tudi šolstva in skuša narod, ki je v manjšini, raznaroditi iu polagoma zatreti. (Poslanec dr. Vošnjak : tako delajo v Gradou!) Ker se pa še črv zvija, kedar nanj stopiš, brani se tudi narod, ki je v manjšini, in narodna borba je v deželi, ki nam pobira najboljšili moei in kali že družbinski mir. Sedanja deželska samouprava, to je načelo nasilstva, načelo posiljevanja drugega po drugem in nasledek je borba vseh zoper vse ! (Čujte! čujte! na levi.) Zatorej mislim, da bo vsak izobražen človek, vsak pravi avstrijski domoljub prisrčno želel, naj bi narodnih prepirov pri nas vendar že konec bil. Dobro, tedaj pa sezimo po sred stvu, ki je že izumljeno, da celo v zakonu določeno. Podobno je onemu, kojega se poslužujejo v liišah, kder se stranke ne morejo same porazumeti med seboj Prezaprejo jib. (Prav na levi.) Kakor sedaj kaže, ni misliti. da bi narod drugemu narodu bil pravičen v narodnih zadevab. To je sicer obžalovati, pa utajiti se ne da. Dobro. ' tedaj pa narazeii s prepirajočimi se narodaostmi! (Frav, na levi.) Naj se prepove, zabrani Nemcem v šolskib rečeh ukazovati Slovanom. (Klici na levi: tedaj hočete dežele na dvoje razkosovati!) Pa tudi Slovani naj ne sklepajo in določujejo Nemcem. kakšne šole bi naj ti imeJi. Takšne reči se naj dotičnemu narodu samemu prepuščajo. Ta bodi v narodnih svojih receh sam svoj sodnik. (Res je, prav tako! na levi). Saj se ima narod sam najbolje zanimati za samega sebe; on ima za to najboljših, najiiežnejših čustev. Ou sam bode vselej najprimernejša sredstva izumil, sklepal in prirejal. (Poslanec E,'cliter: le dosledno!) Za sleherni narod se naj priredijo narodne upravae skupine, (Poslanec dr. Derscliatta: ter naj upravo vsak narod plačuje sam) kjer bo vsak narod sam svoj gospod zastran svoje narodnosti. Tedaj odpade predmet sedaujim narodnim prepirom in teh je konec! (Klici na levi: zelo gotovo.) Moja misel ni kaj novega. Ze 1. 1848 so jo sprožili na državnem zboru v Kromeriži in pozueje v znanem članu 19. državljanskib. osnovnih pravic so jej dali obliko zakona. Ta veli namreč.- ;,vsi narodi v državi so jednakopravni, vsak narod ima nekrliljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik." Vpraša se, kdo ima ta član 19. izvesti? Deželni zbori gotovo ne, ker v zakonu še niti imenovani niso ; vlada pa le toliko, kolikor izvedenje ovega člana pripada eksekutivi. Pravo sredstvo, pravi organ za izvedenje naznačen je v članu samem : vsak narod ima nekrhljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik. Če ima narod to pravico do svrhe, do namena, jo ima tudi do potrebnega sredstva, a tega še nima nobeden narod in ga treba ustvariti, da slelierni narod po njem izvaja člen 19. ter varuje in goji svojo narodnost in jezik. In to sredstvo so izvoljeni narodovi zastopniki in ti vkupe skrbijo, da se izvaja član 19. To razumevam pod besedo: narodna samouprava, narodua avtonomija. (Dalje prih.)