Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
Posamezni
Odprt je nov most prijateljstva
Predsednika Jonas in Tito znova poudarila prisrčne odnose med Avstrijo in Jugoslavijo
Sovjetska »vesoljska trojka«
S SEDMIMI VESOLJCI OBKROŽA NAŠO ZEMLJO
V navzočnosti Številnih visokih predstavnikov obeh držav, zlasti še iz Štajerske na eni ter Slovenije in Hrvaške na drugi strani, sta predsednika Jonas in Tito minulo nedeljo v okviru velike svečanosti odprla novi most čez Muro, ki povezuje avstrijski Radkersburg s slovensko Radgono. Slovesna otvoritev novega mostu pa je bila nedvomno veliko več kot običajna slavnost ob takih priložnostih: bila je pomembna manifestacija iskrenega prijateljstva in tesnega sodelovanja med Avstrijo in Jugoslavijo; srečanje obeh predsednikov je bilo nov prispevek obeh držav pri oblikovanju prijateljskega sožitja med sosednimi narodi na obeh straneh ene izmed najbolj odprtih meja v Evropi.
Otvoritvena slavnost je bila nadvse prisrčna. Ko sta predsednika Jonas in Tito vsak na svoji strani prerezala trakove in tako simbolično odprla novi most, sta se sredi mostu prisrčno pozdravila, štajerski in slovenski otroci pa so jima poklonili šopke cvetja. Spregovorila sta avstrijski minister za gradnje dr. Kotzina in član zveznega izvršnega sveta Orlandič, ki sta oba naglasila pomen novega mostu za nadaljnji razvoj vsestranskega sodelovanja med Avstrijo in Jugoslavijo. Potem sta se oba predsedniika s svojimi spremljevalci odpeljala v Bad Glei-chenberg, kjer je predsednik Jonas priredij slavnostno kosilo na čast predsedniku Titu.
Ob tej priložnosti sta Jonas in Tito izmenjala zdravici. Oba sta se spomnila svojih medsebojnih obiskov leta 1967 oziroma lani ter izrazila zadovoljstvo, da se odnosi med obema državama uspešno razvijajo v duhu prijateljstva in medsebojnega razumevanja. V sedanjem napetem času — je naglasil predsednik Jonas — sta naši državi s tem pokazali, da je ob dobri volji mogoče razumno lin dobro sosedsko sožitje tudi med državami z različnimi političnimi in gospodarskimi sistemi. S tem nismo samo uredili naših medsebojnih odnosov, ampak smo tudi pomembno prispevali za varnost in stabilnost Evrope. Potem je predsednik Jonas opozoril na vlogo novega mostu pri nadaljnjem utrjevanju dobrososedskih odnosov ter poudaril: »Navzočnost šefov dveh držav naj da današnji slovesni otvoritvi resničen simboličen pomen. Kaže, da za mejo ni treba, da je nekaj, kar razdvaja; pokaže naj, da ni treba, da bi bila kakršnakoli ovira za sožitje dveh sosednjih narodov. Ta novi most, ki je lepši in popolnejši od prejšnjega, naj bo jasen znak, da imamo kljub različnim sistemom veliko skupno potrebo — ohranitev miru. To je cilj, ki naj navduši najboljše ljudi naših narodov, posebno mladino. Današnji rezultati naših skupnih prizadevanj nam kažejo, da je po tej poti mogoče priti do cilja. Ostanimo na tej potil"
Predsednik T i t o je v svojem odgovoru prav tako ugotovil, da novi most ni samo zelo pomemben objekt za prebivalce tamkajšnjih obmejnih krajev, ampak je obenem tudi simbol prijateljstva iin skupnih teženj narodov obeh držav za nadaljnjo krepitev dobrih odnosov med sosednima državama Avstrijo in Jugoslavijo. Posebno pomembno za razvoj teh odnosov — je dejal predsednik Tito — je tudi uspešno regionalno sodelovanje med Slovenijo in Hrvatsko ter Koroško, Štajersko in Gradiščansko, kakor tudi sodelovanje med posameznimi občinami.
„Ob tej priložnosti bi rad posebej poudaril," je dejal predsednik Tito, „da pripadniki slovenske in hrvaške narodnosti v zvezni republiki Avstriji predstavljajo poseben faktor pri zbliževanju in da prispevajo h krepitvi dobrih sosedskih odnosov in prijateljstva med našima državama."
Potem ko je spomnil na lansko-
letni obisk predsednika Jonasa v Jugoslaviji in na takratno široko izmenjavo mnenj o najvažnejših mednarodnih problemih, je predsednik Tito dejal: »Tokrat želim le poudariti, da Jugoslavija in Avstrija — razlike v družbenih in gospodarskih sistemih ju niso motile, da ne bi navezali tesnih, dobrih sosedskih odnosov in na široko odprli svoje meje — dajeta zgled aktivne koeksistence. Zavzemata se za to, da bi postavili mednarodno sodelovanje na širše in trajnejše temelje, in konkretno prispevata h krepitvi miru in enakopravnega sodelovanja v Evropi in na svetu sploh. Prav naše pozicije — nevtralnost vaše dežele in naša politika neuvrščanja — nam dajejo široke možnosti, da delamo za to. Prepričan sem, da bosta tudi današnja skupna slovesnost in to kratko srečanje nova spodbuda za še uspešnejše in tesnejše sodelovanje narodov Avstrije in Jugoslavije.”
Popoldne sta oba predsednika s spremstvom obiskala najprej vinsko klet na Kopeli v Slovenskih goricah ter si ogledala razstavo »Panonija 69” v Radencih, potem pa je bila v radenski restavraciji zakuska, med katero sta štajerski deželni glavar Krainer lin predsednik izvršnega sveta Slovenije Kavčič v svojih zdravicah naglasila željo po ’ nadaljnjem poglabljanju prijateljstva in sodelovanja med obema državama.
Po pristanku prvega človeka na Luni, ki je pred meseci uspel ameriškim vesoljcem, je zdaj spet Sovjetska zveza poskrbela za to, da je zanimanje široke javnosti znova usmerjeno na prizadevanja za osvajanje vesolja. V teku treh dni so namreč v Sovjetski zvezi izstrelili na krožno pot okoli Zemlje kar tri vesoljske ladje s posadkami.
V soboto je bila izstreljena vesoljska ladja „Sojuz 6“, ki jo krmari podpolkovnik Georgij Šonin, drugi član posadke pa je inženir Valerij Kubasov. V nedeljo so poslali v vesolje ladjo „Sojuz 7“ s tremi vesoljci: poveljnik je podpolkovnik Anatolij Filipčenko, k posadki pa spadata še inženir Vladislav Volkov in inženir Viktor Gor-batkov. V ponedeljek pa je začela krožiti okoli Zemlje še vesoljska ladja „Sojuz 8“, ki ji poveljuje polkovnik Vladimir Šatalov, kateremu dela družbo inženir Aleksej Jelisejev.
Okoli sedanjega sovjetskega podviga se pletejo spet najrazličnejša ugibanja o ciljih, ki jih pri tem zasledujejo v Sovjetski zvezi. Pri tem prevladuje mnenje, da hočejo sovjetski strokovnjaki in vesoljci preizkusiti pogoje in možnosti za gradnjo stalne vesoljske postaje. Šele taka postaja bi namreč omogočila daljše polete v vesolje, zato tudi v ameriških krogih priznavajo, da je sedanji sovjetski poskus izredno pomemben, v primeru, da bi uspelo sestaviti tako vesoljsko postajo, pa bi bil to uspeh, ki bi ga po važnosti lahko primerjali s pristankom ameriških vesoljcev na površini Lune.
Milijoni ljudi v Ameriki
zahtevajo konec vojne v Vietnamu
Sreda 15. oktober 1969 bo ostala zagovornikom zločinske vojne v Vietnamu dolgo v spominu. Tega dne je namreč široka ameriška javnost pokazala, kako misli o politiki, ki jo v Vietnamu zastopa predsednik Nixon. Milijoni ameriških ljudi so nedvoumno povedali, da se nočejo zadovoljiti s polovičnimi ukrepi, marveč zahtevajo od vlade in predsednika, da v čim krajšem času poskrbita za konec krivične voj-
Predstavniki beneških Slovencev
pri predsedniku deželne vlade Berzantiju
Prejšnji petek je predsednik deželne vlade Furlanije-Julijske krajine dr. Alfred Berzanti sprejel v Trstu veččlansko delegacijo Slovencev iz Beneške Slovenije in Kanalske doline. Predstavnike Slovencev so spremljali tudi zastopniki strank, ki se že ves čas zavzemajo za narodnostno priznanje Slovencev v videmski pokrajini.
Obisk pri predsedniku Berzantiju je bil nedvomno važen dogodek v zgodovini Slovencev v Italiji, saj je bilo to prvič, da je predsednik deželne vlade sprejel predstavništvo Slovencev v videmski pokrajini, torej v pokrajini, kjer Slovenci že dobrih sto let ne uživajo nobenih narodnostnih pravic oziroma se morajo šele boriti za to, da jih bodo uradno sploh priznali kot narodnostno skupnost. Šele v zadnjem obdobju, ko politične razmere v Italiji dokončno izrinjajo narodno nestrpnost in šovinizem ter se vse bolj utrjujejo dobri sosedski odnosi, se tudi v vrhovih deželne uprave in parlamenta previdno dopušča možnost, s tem sprejemom pa tudi dejansko priznava, da v videmski pokrajini živi posebna etnična skupina. Zato je obisk ipri predsedniku Berzantiju spodbudna potrditev spremenjenega ozračja in izraz pripravljenosti, da se tudi Slovencem v tej pokrajini priznajo vsaj nekatere osnovne narodnostne pravice.
Predstavniki beneških in kanalskih Slovencev so predsednika Berzantija seznanili s perečimi vprašanji slo-
venskega prebivalstva teh krajev ter mu izročili dokument z nekaterimi konkretnimi zahtevami. Med drugim so zahtevali pouk slovenščine v obveznih šolah, na učiteljišču v Špetru Slovenov, v poklicnih šolah in tečajih v vseh krajih, kjer prebivajo Slovenci: prednost domačemu učnemu osebju, ki zna materin jezik učencev; ustanovitev stolice slovenskega jezika v Vidmu, kjer je slovenščina zdaj fakultativni predmet; deželne podpore slovenskim društvom in tisku v tej pokrajini; nameščanje uradnikov, ki obvladajo slovenski jezik.
Predsednik Berzanti je izvajanja slovenske delegacije sprejel z razumevanjem ter zagotovil, da bo poskrbel za proučevanje in reševanje vprašanj, ki sodijo v pristojnost dežele, o ostalih problemih pa bo obvestil pristojne državne forume v Rimu. Poudaril je,, da se politično ozračje v deželi ugodno spreminja in je že sedaj postalo stvarnost marsikaj, kar si pred desetimi leti ni bilo mogoče misliti. Dežela ima razumevanje za te stvari in noče na noben način izvajati šovinistične in nacionalistične politike. Deželni voditelji vedo, je menil predsednik Berzanti, da živimo ob posebni meji, ki je meja različnih narodnosti in stičišče različnih kultur. Nihče noče podcenjevati nobene civilizacije, zato tudi gledajo s simpatijo na uveljavljanje odnosov prisrčnega sožitja, kajti »Človeštvo bi sploh moralo živeti v miru, ne glede na jezike, ki jih govori."
ne in ukreneta vse potrebno, da se bodo ameriški vojaki čimprej spet vrnili domov.
Dan protesta proti vojni v Vietnamu je razgibal celo Ameriko. Prvotno je bilo govora, da bodo za mir demonstrirali samo študentje. Toda val protestov je zajel vse prebivalstvo od preprostih ljudi ne glede na barvo kože pa tja do visokih političnih funkcionarjev, poslancev in senatorjev. Vsi so zahtevali samo eno: napravite konec zločinskemu pobijanju nedolžnih ljudi v Vietnamu, napravite konec nepravični vojni, poskrbite, da bo tudi v tej hudo preizkušeni deželi končno zavladal težko pričakovani mir!
Začelo se je pravzaprav v predstavniškem domu, kjer so demokratični poslanci izsilili razpravo o vietnamski vojni ter ostro kritizirali vladno politiko. /Pretežna večina govornikov je zahtevala hiter konec ameriškega »angažmaja" V Vietnamu ter se /izrekla za čim hitrejšo vrnitev ameriških vojakov. Tem zahtevam se niso upali nasprotovati niti tisti poslanci, ki veljajo za zagovornike vojne, marveč so
samo zahtevali, da je predsedniku Nixonu treba dati čas, da pripravi umik amer. vojakov iz Vietnama.
Prave demonstracije so se začele po omenjeni razpravi. Toda niso bile omejene na Washington, temveč so se odvijale po vsej državi. Zlasti v vseh večjih mestih je prišlo do pravih ljudskih manifestacij. V New Yorku je župan Lindsay celo zaukazal, da so na vseh javnih poslopjih spustili zastave na pol droga, medtem ko so uslužbenci mestnih podjetij dobili prost dan, da so se udeležili protestnih demonstracij proti vojni v Vietnamu.
Ta vseljudski odpor ameriškega prebivalstva pa je segel tudi izven Amerike. V mnogih evropskih mestih, tako predvsem v Londonu, v Parizu, v Rimu, na Dunaju in drugje so tam živeči ameriški državljani priredili protestna zborovanja, pridružili pa so se jim povsod tudi mnogi domačini in podprli njihovo zahtevo po miru.
Tako složno in odločno izpričani volji ameriškega ljudstva se tudi predsednik Nixon ne bo mogel več dolgo upirati.
2 _ štev. 41 (1425)

PO SPROSTITVI NEMŠKE MARKE:
Tudi v Avstriji podražitve
kot posledica preveč enostranske zunanje trgovine
Kakor je bilo pričakovati, je sprostitev mednarodne vrednosti nemške marke sprožila val podražitev pri izdelkih, ki jih Zahodna Nemčija izvaža. Prvotno zagotovilo, da podražitev nemške marke na mednarodnem deviznem trgu blaga nemškega izvora ne bo podražila, je tekom desetih dni zamenja-
la resnica, da bodo breme te podražitve morale nositi predvsem države, ki uvažajo izdelke nemške industrije. Med temi državami je tudi Avstrija. Njen zunanjetrgovinski položaj je tak, da krije več kot polovico svojega uvoza z nakupi v Zahodni Nemčiji. Tako je samo po sebi razumljivo, da se bo iz
Nemčije uvoženo blago na avstrijskem trgu podražilo. Kakšen obseg bodo te podražitve dosegle, še ni jasno. Po podražitvi nemške marke na mednarodnem deviznem trgu pa je pričakovati podražitve blaga iz uvoza iz Zahodne Nemčije za 6 do 10 odstotkov.
Prva je svoje cene za avtomobile zvišala industrija avtomobilov tipa Volkswagen. Od četrtka minulega tedna so njeni izdelki za 7 , do 8 odstotkov dražji, kot so bili doslej. Brez posebnega davka na avtomobile, ki ga je treba plačati naši državi, se je VW 1200 podražil od 35.700 na 38.600, VW 1300 pa od 39.950 na 42.950 šilingov. Temu primerno so se podražili tudi drugi izdelki tipa VW. Druge tovarne avtomobilov v Nemčiji svojih izdelkov koncem minulega tedna še niso podražile, izgleda pa, da jih bodo, ker je v .Zahodni Nemčiji pred sprostitvijo nemške marke prišlo do zvišanja mezd v industriji jekla. Če bodo zgledu VW sledile tudi firme Opel, Ford, Auto Union, Mercedes in BMW, potem se bo podražilo več kot tri četrtine avtomobilov, ki bodo v Avstriji pripuščeni k prometu.
Podražitev avtomobilov tipa VW bo avstrijske kupce prizadela tembolj, ker je novih avtomobilov te vrste na avstrijskem trgu že nekaj tednov primanjkovalo. Kakor je minule dni sporočilo zastopstvo VW v Avstriji, Porsche Konstruktionen KG v Salzburgu, so zaostanki v dobavi naročenih avtomobilov že v četrtek minulega tedna dosegli 70 odstotkov vseh avstrijskih naročil. Ne glede na to pa bodo morali avstrijski kupci tudi te avtomobile plačati po novih cenah.
Do podražitev prihaja tudi že pri drugih izdelkih nemške industrije. Tako je gotovo, da se bodo iz Zahodne Nemčije uvoženi stroji, ki predstavljajo letno vrednost 6 milijard šilingov, podražili za 6 do 10 odstotkov. Ta podražitev bo veliko breme za avstrijsko in-
Svetovna banka kaže več razumevanja za nerazvite države
dustrijo, ki ima že tako dosti težav s svojimi investicijami. Enak obseg podražitev je pričakovati tudi pri pohištvu, katerega letna uvozna vrednost se giblje pri 400 milijonih šilingov. Ta podražitev ob istočasni podražitvi gospodinjskih strojev bo prizadela tudi gospodinjstva, kajti Avstrija uvaža letno iz Zahodne Nemčije gospodinjskih strojev v vrednosti
300 milijonov šilingov. Podražitev bo tem občutljivejša, ker se avstrijske carine ravnajo po deklarirani vrednosti uvoženega blaga, ne pa po komadih. Čim višje so cene blaga v inozemstvu, tem višja je tudi carina pri uvozu.
Prebivalstvo naše države pa bo poleg vsega prizadela tudi podražitev knjig, ki prihajajo na avstrijski trg iz Zahodne Nemčije. Zahod-nonemški založniki, ki imajo v rokah najmanj dve tretjini knjižnega trga in trga z revijami v Avstriji, menijo, da se bodo zaradi sprostitve nemške marke knjige podražile za kakih 7 odstotkov, medtem ko pri revijah glede podražitve še ni jasnosti.
Volilna noč od 28. na 29. september, v kateri je sedanja nemška vlada, ne da bi vprašala mednarodna valutna združenja, sprostila vrednost nemške marke, bo torej draga tudi za gospodarstvo in prebivalstvo naše države. To tem bolj, ker je tudi skoraj polovica našega izvoza namenjenega v Zahodno Nemčijo. Zaradi podražitve nemških izdelkov bodo druge države omejile svoj uvoz iz Nemčije, vsled česar bo nemški trg z nemškim blagom bolj nasičen kot doslej. Da bo pri tem Zahodna Nemčija omejila svoj uvoz, je skoraj tako gotovo, kot je gotovo, da se bodo postopoma podražili vsi industrijski izdelki, ki prihajajo iz Zahodne Nemčije.
lil
V Wasbingtonu je bilo pred nedavnim zasedanje finančnih ministrov in guvernerjev bank, članic Svetovne banke. Na tem zasedanju so razpravljali tudi o letnem poročilu za poslovno leto 1968-69, iz katerega je razvidno, da sta Svetovna banka in njena manjša „po-družnica“ Mednarodna razvojna organizacija IDA močno povečali obseg poslovanja, posebno kar zadeva pomoč deželam v razvoju.
Samo Svetovna banka je v zadnjem poslovnem letu odobrila 84 posojil v skupnem znesku 1399 milijonov dolarjev (v prejšnjem finančnem letu le 44 posojil za skupno 847 milijonov dolarjev). Mednarodna organizacija za razvoj je odobrila nadaljnjih 38 posojil za skupno 385 milijonov dolarjev (prejšnje leto 18 posojil za skupno 107 milijonov dolarjev); končno pa je tudi še Mednarodna finančna družba IFC dala 27 prispevkov za investicije v skupni višini 93 milijonov dolarjev (v prejšnjem poslovnem letu 16 posojil v skupni vrednosti 51 milijonov dolarjev). Tako je bilo samo v poslovnem letu 1968-69 odobrenih posojil za skupaj 1877 milijonov dolarjev, kar je skoraj dvakrat toliko kot v letu poprej oziroma za 67 odstotkov nad povprečjem zadnjih petih let.
Skupna vsota vseh posojil, ki sta jih doslej odobrili Svetovna banka in Mednarodna organizacija za razvoj IDA, znaša že 14.793 milijonov dolarjev. Od tega je bilo v zadnjih petih letih izplačanih 6424 milijonov dolarjev, in sicer za 357 projektov v 84 državah. V zadnjem poslovnem letu so polagali posebno pozornost na posojila deželam v razvoju. Tako je obseg posojil afriškim deželam v primerjavi s povprečjem 1964-68 narasel za 116 odstotkov, posojila Aziji in Srednjemu vzhodu so porasla za 62 odstotkov, za 52 odstotkov so se dvignila posojila zahodni polobli, za 21 odstotkov pa posojila, ki jih je Svetovna banka odobrila evropskim deželam.
Svoja posojila daje Svetovna banka za investicije na raznih področjih razvoja in izgradnje posameznih držav — od transporta, energetike in kmetijstva preko industrije in izobraževanja do telekomunikacij in preskrbe z vodo. V zadnjem poslovnem letu je posvečala posebno pozornost razvoju kmetijstva ter vzgoje in izobrazbe. Da bi dosegla kar najboljše rezultate, se je banka povezala tudi s specializiranimi organizacijami Združenih narodov, kot sta predvsem FAO in UNESCO.
Združeno podjetje slovenskih železarn
Že svoječosno smo v našem listu poročali, da je bil razpisan referendum o združitvi treh velikih slovenskih železarn Jesenice, Ravne in Štore. Na tem referendumu se je velika večina delavcev izrekla za združitev: na Jesenicah se je od skupnega števila 6082 zaposlenih glasovanja udeležilo 5682 ali 93,4 °/o, za integracijo pa se je izreklo 4900 ali 80,9 % udeležencev referenduma; v železarni Ravne sta se od skupnega števila 3454 zaposlenih glasovanja udeležila 3302 zaposlena ali 95,6 %, od katerih jih je za združitev glasovalo 2368 ali 68,6 %; v železarni Štore pa se je od skupnega števila 2247 zaposlenih glasovanja udeležilo 2213 ali 98,5% ter se je za združitev izreklo 1989 ali 88,9 % udeležencev referenduma.
Na podlagi tega prepričljivega izida so direktorji in predsedniki delavskih svetov omenjenih slovenskih železarn slovesno podpisali pogodbo o združitvi. S tem je nastalo novo Združeno podjetje slovenskih železarn, ki je najmočnejša delovna organizacija na Slovenskem, saj bo po zaključku investiranja, ki je v teku, že v prvem letu svojega obstoja upravljalo z 1600 milijoni din družbenih sredstev.
Glede proizvodnih uspehov na podlagi devetmesečnega poslovanja cenijo, da bodo tri slovenske železarne že letos dale na trg okrog 500.000 fon gotovega blaga. Najmočnejši obrat novega združenega podjetja je železoma Jesenice, ki ima 58 % skupnega poslovnega sklada in 52 % vseh zaposlenih, njena letošnja proizvodnja pa bo v sklopu združenega podjetja znašala 71,3%. Od skupnega poslovnega sklada odpade na železarno Ravne 26% in na Štore 16%, od skupnega števila zaposlenih pa ima ravenska železarna 29%, železarna Štore pa 19%, medtem ko bo pri letošnji skupni proizvodnji udeležena ravenska železarna s 14,6% in Štore s 14,1 %.
V zadnjih letih so slovenske železarne dosegle znatno povečanje proizvodnje. Medtem ko so leta 1967 izdelale za 910,6 milijona din blaga, je znašala vrednost lanske proizvodnje že 1055 milijonov din, kar pomeni porast za 16 odstotkov; letos pa naj bi vrednost proizvodnje narasla za nadaljnjih 22 odstotkov. Zdaj pa so slovenske železarne po združitvi postale še bolj pomemben dejavnik v razvoju slovenskega industrijskega potenciala in celotnega gospodarstva, saj razpolagajo z bogatimi tradicijami in delovnimi izkušnjami ter velikim proizvodnim kapitalom. Združitev slovenskih železarn — kakor je ob podpisu pogodbe poudaril ravnatelj ravenske železarne Gregor Klanč-niik — naj zato sočasno pomeni integracijo proizvodnje in razuma, integracijo teorije in prakse, umskega in oblikovalnega dela.
Porast moči ameriškega kmetijstva
V zadnjih dvajsetih letih se je pridelek pšenice v Ameriki dvignil od 16 na 27,5 bušla na aker (okrog 40 arov) ter je znašal skupaj 1,5 milijarde bušlov, kar predstavlja skoraj trojno količino lastnih potreb, saj porabijo v Ameriki na osebo in leto povprečno komaj 70 kg kruha in testenin. Pridelki koruze so v istem času porasli od 28,9 na 78,2 bušla na aker in so dosegli 5 milijard bušlov, in to kljub temu, da so posejali za 16 °/» manj zemljišč. Pridelek bombaža se je dvignil od 200 na 500 funtov in dosegel 'leta 1959 najvišjo količino, namreč 15 milijonov bal; pozneje pa so v smislu politike omejevanje presežkov pridelek bombaža načrtno zmanjšali na dobro polovico.
Tudi v živinoreji so v pogledu na storilnost dela dosegli ogromne uspehe z uvedbo mehanizacije in avtomacije pri krmljenju in čiščenju hlevov, z uporabo tekočih krmil in antibiotikov posebno v zaprti reji, z uporabo klimatizacije, inkubatorjev in baterij. Avtomacija prodira v vse faze proizvodnje mesa, mleka in jajc, kjer je ročno delo skrčeno na najmanjšo mero.
Glavna naloga je ohraniti čim višjo proizvodnost dela in vloženega kapitala na eni in raven spodbudnih odkupnih cen na drugi strani ter s podporami zmanjšati zaloge presežkov. S to politiko so zaloge, ki so v letih 3952-61 bremenile državni proračun z 10 milijardami dolarjev, praktično izginile, oziroma se gibljejo v zmerni in koristni množini. Leta 1968 so imeli na zalogi samo 463 milijonov bušlov žita in 6,7 milijona bal bombaža, tako da so te zaloge predstavljale za državo le še breme v znesku 3,4 milijarde dolarjev. Dohodek v kmetijstvu pa je s tem narasel za 25 °/o in dosegel 14,5 milijarde dolarjev.
Neprestani napredek ameriškega kmetijstva omogoča tudi hitri dvig gospodarske blaginje, ki v zadnjih letih stalno narašča. Kupna moč se je v minulih sedmih letih povečala za 50 odstotkov. Pri tem odpade na življenjsko raven farmarjev in delavcev na farmah približno isti delež.
Zakon iz leta 1965 o programu in prilagoditvi pridelkov državnim potrebam je bil torej uspešna poteza ameriške kmetijske politike, ki ima pred seboj dvojni namen: da načrtno ureja pridelke krušnega in krmilnega žita, bombaža in nekaterih drugih pridelkov, da ureja melioracije in varstvo naravnih virov, predvsem pa da zbira, odkupuje in skladišči presežke po zajamčenih cenah v tistih količinah, ki ne bremenijo preveč državnega proračuna, vendarle pa omogočajo uvajanje ter vzdrževanje ameriške politične moči nad revnimi in lačnimi narodi.
30 milijonov tujcev
je obiskalo Jugoslavijo
Po podatkih zveznega sekretariata za notranje zadeve je v času od 1. januarja do 1. septembra letos potovalo v tujino 7,1 milijona jugoslovanskih državljanov, nadaljnjih 2,6 milijona pa jih je bilo izven države v okviru maloobmejnega prometa.
Obratno pa je v tem času potovalo v Jugoslavijo okoli 30 milijonov tujcev, od tega je bilo 7,7 milijona prehodov v malem obmejnem prometu.
Jugoslovani še vedno — kakor kažejo statistični podatki mejnih prehodov — najraje potujejo v Italijo, s katero ima Jugoslavija še mnogo bolj razvit maloobmejni promet kot z Avstrijo. V omenjenem obdobju je jugoslovansko-italijansko mejo prekoračilo 3,5 milijona jugoslovanskih državljanov. Na drugem mestu so potovanja Jugoslovanov v Avstrijo, tretje mesto zavzema Madžarska, potem pa sledijo Romunija, Bolgarija in Grčija.
o si rokco) svetu
MOSKVA. — Francoski zunanji minister Maurice Schumann je na otvoritvi zasedanja velike francosko-sovjetske komisije v Moskvi povedal, da je francoski predsednik Georges Pompidou povabil sovjetskega državnega predsednika Podgornega, predsednika sovjetske vlade Kosigina in generalnega sekretarja sovjetske KP Brežnje-va na obisk v Francijo. Sovjetski voditelji so povabilo sprejeli, podrobnosti obiska pa bodo določene pozneje.
BOŽEN. — V vodstvu južnotirolske ljudske stranke je prišlo do resnih nesoglasij glede vsebine in načina izvajanja tako imenovanega »operacijskega koledarja”, kakor splošno imenujejo najnovejše načrte italijanske vlade za dokončno ureditev južno-tirolskega vprašanja. Skupina okoli predsednika SVP in sedanjega južnotirolskega deželnega glavarja dr. Magnage se zavzema za sprejem tega načrta, ker meni, da predstavlja višek tega, kar morejo južni Tirolci doseči, medtem ko bi zavrnitev pokopala vsa dosedanja prizadevanja za rešitev tega problema. Nasprotno pa skupina okoli senatorja dr. Bruggerja načrt kritizira, češ da ne predstavlja učinkovitega jamstva za izboljšanje avtonomije južnih Tirolcev, po sprejemu načrta pa južni Tirolci nikdar več ne bi imeli možnosti, da svoje zahteve na-pram Italiji postavijo pred mednarodnim forumom.
WASHINGTON. — Še nikdar ni bil odpor proti vojni v Vietnamu med ameriškim ljudstvom tako močan, kot je zdaj. Neka anketa je pokazala, da zdaj že 58 °/o ameriških prebivalcev smatra vietnamsko vojno za zgrešeno. Zlasti pa so Američani svoj odpor proti vojni demonstrirali to sredo, ko so po vsej državi priredili množične proteste ter od vlade zahtevali, da napravi konec »neodgovorni pustolovščini” v Vietnamu. V kolikšni meri bo imelo to vpliv na bodoče odločitve predsednika Nixona, bo seveda pokazal šele nadaljnji razvoj, kajti trenutno je Nixon pod vplivom svojih svetovalcev še vedno mnenja, da nejevoljo ljudstva pomiri s polovičnimi ukrepi, kot so bili njegovi dosedanji sklepi o umiku malenkostnega števila ameriških vojakov iz Vietnama.
ZAGREB. — V glavnem mestu Hrvat-ske je bila prejšnji teden zaključna slavnost ob 50-letnici KPJ, SKOJ in revolucionarnih sindikatov. Zbralo se je okoli 300.000 ljudi, katerim je govoril predsednik Tito. Spomnil je na revolucionarno pot Zveze komunistične mladine Jugoslavije in naglasil, da razvoja naprednega mladinskega gibanja ni mogoče obravnavati ločeno od boja delavskega razreda Jugoslavije pod vodstvom KPJ za socialno in nacionalno osvoboditev. V svojem govoru je obširno zavzel stališče k aktualnim družbeno-politič-nim in gospodarskim vprašanjem, ki se pojavljajo pri razvijanju socialistične samoupravne družbe. Spregovoril pa je tudi o zunanji politiki in v tej zvezi posebej opozoril na dobrososedske in prijateljske odnose, ki jih Jugoslavija goji predvsem z Avstrijo in Italijo.
PANAMA. — Član panamske vojaške junte in poveljnik nacionalne garde, brigad-ni general Omar Terrijos, je dejal, da so v Panami preprečili skupno že 365 poskusov državnega udara, odkar je prišla pred letom dni na oblast vojaška junta predsednika Pinile. Takih poskusov — je dejal —-so se lotevali ljudje, ki se še niso navadili na dejstvo, da je zdaj v Panami na oblasti ljudstvo.
STOCKHOLM. — Konferenca predsednikov nacionalnih odborov za pomoč Vietnamu, ki je zasedala v Stockholmu, je naslovila poziv na miroljubno človeštvo, naj podpre ameriško javnost, ki nasprotuje vietnamski politiki predsednika Nixona. Sklenili so, da bo 15-. novembra letos dan mobilizacije mednarodne javnosti proti vojni v Vietnamu.
NEW YORK. — Nekatere članice OZN nameravajo prositi glavnega tajnika U Tan-ta, da bi poslal v Peking osebnega odposlanca, ki naj bi ugotovil, ali je LR Kitajski do tega, da postane članica svetovne organizacije. To zahtevo bodo, kakor pravijo poučeni krogi, predložile Romunija, Tanzanija in Švedska, morda pa se jim bosta pridružili še Italija in Danska.
VATIKAN. — Papež Pavel VI. je opozoril, da katoliška cerkev »ne sme sprejeti nobene oblike demokracije, kakršno uveljavljajo države”. Dejal je, da je treba pol milijarde katoličanov na svetu voditi tako, »kakor velevata modrost in izročilo svetega ustanovitelja cerkve”. Za to »čvrsto politiko” • se je papež zavzel pri otvoritvi drugega svetovnega sinoda, na katerem se je zbralo 116 kardinalov, škofov in drugih najvišjih dostojanstvenikov z vsega sveta. Hkrati pa so se nedaleč od zasedanja sinoda sestali tudi tako imenovani »puntarski duhovniki”, ki zahtevajo poleg vrste temeljitih reform tudi to, da morajo papeža voliti škofje in da bi svojo funkcijo smel opravljati le za določen čas, tako kot poglavarji držav.

.... Kmalu izide „Živi Orfej"
velika antologija slovenske poezije
v politične namene
V Ljubljani je bila plenarna seja CK Zveie komunistov Slovenije, ki se je predvsem bavila x aktualnimi idejnopolitičnimi in družbenoekonomskimi problemi. Uvodni referat je imel predsednik CK ZKS Franc Popit, ki je govoril tudi o mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji ter ob tej priložnosti zavzel stališče k raznim pojavom nacionalistične miselnosti. Med drugim je dejal:
Pod plaščem buržoaznega nacionalizma se danes skrivajo vsi, ki so proti socialističnemu samoupravljanju, od stalinistov do klerikalcev in drugih ostankov starega sveta. Vmes so se omahljivci, ki so zgubili kompas in tavajo med psevdoliberaliz-mom in ultraradikalizmom. Vse te „sile“ nimajo nikakega programa, ki bi bil lahko privlačen za množice. Njihove ideje in idejice lahko objektivno podpirajo samo etatistični birokratizem, ki se pojavlja kot rešitelj ob vseh težavah in dilemah, katere spremljajo našo rast. Ta računa s tem, da bodo mnoge vsakdanje naloge in protislovja, ki rastejo iz graditve socialistične družbe, uspavale našo revolucionarno budnost. Sem ter tja celo kak organizator belogardističnih zločinov računa, da se lahko nekaznovano sprehodi po naši domovini. No, to so izjemni primeri, ki pa le opozarjajo, da moramo močneje razviti politični instinkt za najrazličnejše poskuse in gesla, ki naj bi ohromila našo revolucionarno odločnost.
Pogostejši so v isto smer obrnjeni primeri, da zaradi našega načelnega stališča o svobodi vesti ne reagiramo na klerikalno izkoriščanje religioznosti v politične namene. Nismo komunisti tisti, ki bi iz religioznosti ali nereligioznosti posameznika izvajali politične zaključke ali sklepali o njegovi osebni vrednosti ali celo o njegovih državljanskih in samoupravnih pravicah. Klerikalizem politično cepi državljane in se pri tem demago-ško sklicuje na njihovo religioznost in cerkveno pripadnost. Toda cerkev pri nas ne more biti družbeno politični predstavnik religioznih ljudi, marveč organizacija za opravljanje njihovih religioznih potreb. Vse to ji je zagotovljeno po naših načelnih gledanjih na svobodo vesti in ustavno zajamčenih državljanskih pravicah. Odklanjamo kakršenkoli dialog o politični dejavnosti, ki bi se povezovala s premaganimi reakcionarnimi silami in jih oživljala.
Cankarjeva založba v Ljubljani pripravlja obsežen, estetsko kritičen pregled vsega slovenskega liričnega snovanja od narodne pesmi naprej. Ta velika antologija slovenske poezije bo izšla predvidoma letos decembra pod naslovom „Zivi Orfej".
Nova antologija v izboru dr. Jožefa Kastelica, Draga Šege in Ceneta Vipotnika bo, kakor že povedano, predstavila slovensko pesništvo v celoti. Sestavljalci so v ta namen na novo pretehtali celotno pesniško gradivo in ga z novim vrednotenjem na novo predstavili. Poleg vidnejših pesniških imen bodo v tej zbirki upoštevani tudi pes-
SPOMENIK V DOBERDOBU
V	Doberdobu so minulo nedeljo odkrili spomenik borcem proti fašizmu. Spomenik v obliki obeliska je izdelan iz kraškega kamna po načrtih tržaškega arhitekta Jagodica.
Svečanosti ob odkritju spomenika so se udeležili številni bivši borci slovenske in itali-janske narodnosti, predstavniki javnega in družbenega življenja iz obeh sosednih dežel ter zastopniki tržaških in goriških Slovencev.
V	imenu italijanskih borcev proti fašizmu je spregovoril poslanec in nekdanji partizanski voditelj Mario Lizzero, ki je spomnil na pomembne dogodke v revolucionarni in partizanski zgodovini Doberdoba ter pozval nekdanje borce k utrjevanju sožitja obeh narodov. Predsednik Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze v Trstu Gorazd Vesel pa je naglasil potrebo po nadaljnjem boju za uresničitev vsestranske enakopravnosti slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
niki, ki v svojem času niso predstavljati vrha slovenske poezije, katerih delo pa je bilo tedaj vendarle pomembno in ga je bilo treba zato vnovič pretresti. V ta namen niso bile pregledane le vse pesniške zbirke, ki so kdaj izšle, ampak tudi pesmi, ki so izhajale po številnih revijah, pa tudii razno drugo knjižno in celo rokopisno gradivo. Pri sodobnikih pa so se sestavljavci omejili na pretehtan izbor pesnikov, ki naj bi predočil vse bistvene težnje slovenske poezije.
Knjiga bo opremljena s kritično uvodno študijo Draga Šege, ki zajema glavne probleme slovenske poezije. Na koncu pa E>o dodan kratek uredniški pregled z izbranimi biografskimi in bibliografskimi podatki za posamezne pesnike kakor tudi pojasnila o značaju in obsegu izdaje. Knjiga bo obsegala nad tisoč strani z več kot tisoč pesmimi. Tiskana bo na biblijskem papirju v manjšem, priročnem formatu. Med tekstom bodo priloge na umetniškem papirju s portreti glavnih pesnikov, reprodukcijami izdaj pesmi in rokopisov kakor tudi z reprodukcijami tekstov, ki jih v besedilo Tli bilo mogoče uvrstiti, so pa historično nepogrešljivi.
Pri antologiji „Živi Orfej" gre torej za prvo celotno izdajo slovenske poezije, tiste literarne oblike, ki je in še vedno zavzema nadvse pomembno mesto v slovenskem slovstvu. Poleg silnega jezikovnega bogastva, ki ga je razvila slovenska poezija, ni mogoče prezreti njene idejne moči, z njo je v vseh dobah posegala v splošna vprašanja slovenske kulture in zgodovine. S poezijo pa smo Slovenci v literarnem pogledu tudi najbolj prerasli območje lastne literature in se dostojno uvrstili v svetovno slovstvo. Zato bo antologija „Živi Orfej" nepogrešljiva za vsakogar, ki mu pomeni prebiranje poezije resnično estetsko doživetje in hkrati primerjavo lastnega miselnega in čustvenega sveta z mislijo, čustvom in duhom, ki prevevajo slovensko liriko preteklosti in sedanjosti.
Za 25-letnico osvoboditve
bo v Mauthausenu odprt muzej
Prihodnje leto bomo obhajali petindvajsetletnico osvoboditve izpod nacističnega režima. Ta obletnica bo poseben dogodek razumljivo za žrtve nacističnega nasilja.
Tudi v bivšem nacističnem taborišču smrti Mauthausen bodo za 25-letnico osvoboditve priredili vrsto svečanosti. O njih je pred nedavnim razpravljal mednarodni komite Mauthausen, ki je zasedal v Parizu. Glavne proslave 25-letnice osvoboditve naj bi bile v Mauthausenu 2. in 3. maja 1970.
Za soboto 2. maja so dopoldne predvidene svečanosti v nekdanjih podružnicah taborišča Mauthausen, in sicer Ebensee, Melk, Gusen in Hartheim. Popoldne pa bodo v Mauthausenu najprej odkrili angleški spomenik (v Mauthausenu ima namreč svoj spomenik vsaka država, katere državljani so bili v tem taborišču), potem bodo sledile svečanosti pri posameznih spomenikih, medtem ko bo ob 16.45 uri spominska slavnost na bivšem „Apellplatzu“, kjer bodo govorili predstavniki iz zahodnih in vzhodnih dežel, zastopnik mednarodnega komiteja Mauthausen pa naj bi prebral poseben mirovni apel.
Osrednja svečanost je predvidena za nedeljo 3. maja, ko naj bi v bivšem taborišču Mauthausen poleg predsednika mednarodnega komiteja lorda Shepparda govorila tudi zvezni prezident Jonas in predstavnik zvezne vlade.
Pričakujejo, da bo ob 25-letnici osvoboditve prišlo v bivše nacistično taborišče Mauthausen daleč nad 10.000 obiskovalcev, med njimi več tisoč gostov iz inozemstva. Ob tej priložnosti bodo v Mauthausenu odprli spominski muzej, ki naj bi tudi poznejšim rodovom pričal o strašnih zločinih, ki so jih nad narodi Evrope zagrešili podivjani predstavniki nacistične teorije o nemškem „Herren-volku“.
300-letnica smrti Rembrandta
V Amsterdamu je pred 300 leti umrl Rembrandt Harmensz van Rijn, slikar in grafik, ob čigar imenu vzdrhte srca umetnostnih strokovnjakov in ljubiteljev.
Z Rembrandtom je holandsko slikarstvo doseglo svoj vrhunec — nihče od njegovih sodobnikov ni imel toliko učencev — in še za slikarjevega življenja so njegova dela našla prostor v zbirkah odličnikov. Znal je vse, kar tako odlikuje holandsko umetnost 17. stoletja: predmetom je vlil plemenitost, svetlobo in lesk je razgrinjal po ploskvah, ljudi vtapljal v prostor, prepleten s svetlobo, barvo je uporabljal za orodje duhovnega. Rembrandt je predstavnik holandskega načina mišljenja in čustvovanja, je odsev svoje krajine in ljudi. Čeprav tako značilen za umetnostno snovanje svoje dežele in časa pa Rem-
Otrok naj zaživi pravo otroštvo
in uživa najboljšo vzgojo, da bi postal celovita osebnost
Letos poteka deset let, ko je v Združenih narodih bila sprejeta deklaracija o pravicah otroka. Vesoljno človeštvo je, sledeč imperativu neke naravne zakonitosti, od davna ljubilo svoj mladi zarod, ga varovalo in skrbelo zanj, da bi se kar najbolj zaščiten in preskrbljen razvijal do zrelosti, sprejel duhovno in gmotno dediščino prejšnjih rodov ter jo izpopolnjeval naprej, ohranjal kontinuiteto človeške vrste.
V burnih tokovih zgodovinskih dogajanj, ko so se prepleteni in nasprotni interesi ljudi zaostrovali do katastrofalnih oblik in prihajali do nujnih družbenih spopadov, izražajočih se v raznih oblikah pritiskov^ in protipritiskov, vseh vrstah nasilja v fizičnem in duhovnem smislu, od davna tudi otrokom ni bilo prizanešeno. Na milijone je v zgodovini žrtev med nedolžnimi otroki zaradi nerešenih vprašanj odraslih, njihove sebičnosti in slepote, zaradi nagonskih strasti, ki zamenjujejo njegovega duha in njegov razum.
In tudi danes je še vedno tako: vojne, lakote, bolezni po vseh kontinentih uničujejo mlada življenja, ne da bi se oni, ki so pravzaprav za vse to krivi, sploh kdaj vprašali, ali ni te norosti že dovolj. Na prostranih področjih Azije, Afrike, Latinske Amerike in drugje vsakodnevno umira na tisoče in tisoče otrok od gladu, od naporov, od zapuščenosti in bolezni.
Čitamo o tem, gledamo jih po televiziji; mnogi si tega niti ne morejo zadosti jasno predstavljati, Pa ostajajo pri tem skoraj brezčutni. Toda nekaj drži: od bolezni in lakote se umira, to pa ni nekaj, kar bi človeškim bitjem bilo težko razumeti. In ko otroci, katerih osnovna pravica in dolžnost bi bila živeti, umirajo v tako strahotnih in nezaslišanih okoliščinah, potem se tragedija umiranja ljudi spremeni v pošastno vizijo nesmiselnega sa-mouniČevanja, katerega posledice utegnejo biti nedogledne.
Ponatiskujemo tukaj članek, ki ga je ob desetletnici deklaracije OZN o pravicah otroka ob-
javil Edvard Kardelj v reviji „Otrok in družina4 — zaradi njegove aktualnosti, kolikor so v njem jasno nakazana stremljenja in cilji, ki jih v zvezi s tem vprašanjem zasledujejo v sosedni Jugoslaviji.
Deseta obletnica proklamacije o otroških pravicah v OZN spodbuja človeštvo, da se obrne k sebi in se vipraša, kaj je storilo in kakšne napore vlaga danes za otroka, za svojo bodočnost. Vemo, da ta proklamacija sama po sebi še ne spreminja sveta. Vojne, tiranija, siromaštvo, bolezen in lakota še vedno uničujejo po vseh kontinentih nešteta mlada življenja in prav gotovo bo poteklo še veliko časa, preden bodo narodi vsega sveta lahko ugotovili, da so se vsaj kolikor toliko približali uresničenju proklamiranih pravic.
Pa vendar je listina o otroških pravicah obveza za človeštvo, za vse ljudi in vse narode, da se bore in trudijo zagotoviti otrokom take možnosti razvoja, da bodo lahko svobodno zrasli v telesno in duševno zdrave ter na kulturi in znanju bogate 'ljudi. Zato je listina neprestana spodbuda za vse. V tem je njena vrednost.
Tudi mi se moramo ob tej obletnici vprašati, ali smo storili vse, kar smo mogli storiti.
Prav gotovo lahko pokažemo na številne uspehe. Že v času narodnoosvobodilnega boja, v usodnih dnevih naših narodov, smo se trudili ne samo zaščititi življenja otrok, marveč tudi za to, da bi se kljub hudim vojnim razmeram učili in oblikovali v zavesten faktor bodoče socialistične družbe. Vsi se spominjamo skrbi in organizirane akcije za „ilegalčke“, partizanske šole in vrtce, šolanje izbranih partizanskih kadrov, za šolsko in vzgojno delo z otroki, otroški tisk itd. Prizadevali smo si, ne bo vojna pustila prehudih posledic na do-rasčajoči mladini in da bi mladina moralno rasla na idejnih zasnovah pravičnega odpora svojega naroda, ki je branil svoj obstanek in svobodo, in revolucionarnega boja delovnega človeka, ki se je boril za lepši jutrišnji dan v miru in socializmu.
Po vojni smo pri nas poskušali storiti kar naj-
več, da bi otroci zaživeli normalno življenje v obnovljeni domovini. Rasle so otroške ustanove, igrišča, objekti za letovanja, jasli, vrtci, šole, pionirski domovi in druge vzgojne institucije. Vzgoja in nega otrok sta dobivali socialistično vsebino, hkrati pa se je poglabljala njuna strokovnost z najnovejšimi spoznanji in znanstvenimi dosežki.
Pa vendar, nikakor se ne moremo počutiti zadovoljne s tem, kar smo storili. Napori, da bi otrok v naši družbi dobil popolnejšo zaščito, niso bili in niso vselej taki, kakršni bi lahko bili in kakršni bi morali biti. Včasih so bile materialne ovire zares zelo velike, včasih pa tudi naši družbeni dejavniki niso znali razviti ustreznih organizacijskih prijemov ter konceptov. In naposled, kratkovidni človekov egoizem nas je večkrat bolj usmerjal k osebnemu standardu ljudi kot pa k materialnim žrtvam za graditev boljše zaščitne službe za otroka in družino.
Zato imamo danes kljub nekaterim sistemskim ukrepom premalo razvito družbeno bazo vzgojnih, varstvenih in rekreacijskih ustanov za otroke. Družbena sredstva so še vedno premajhna, zavest naših ljudi — samoupravljavcev v delovnih in v krajevnih skupnostih ter občinah — pa se tudi še ni dovolj premaknila, da bi starši in vsi družbeni faktorji energičneje začeli odpravljati sedanje slabosti v sistemu otroškega varstva. Zavedati se moramo, da je predvsem od nas samih odvisno, kakšen bo razvoj naših otrok. Zato mora biti skrb za otroke naša skupna stvar, stvar slehernega med nami in celotne družbe na vseh ravneh.
Na tej podlagi bomo 'lahko še bolj zavzeto razvijali vzgojo mladega rodu od mladih nog dalje, jo bolje vrednotili in tudi oplemenitili, skratka, razvili tako, da bo vsak otrok zaživel pravo otroštvo, užival najboljšo vzgojo in nego in se razvil v celovito osebnost, ki bo resnično lahko predstavljala bodočnost samoupravljalske ter demokratične socialistične družbe.
brandt dviga slikarstvo Holandije tudi iz krajevne vezanosti.
Slikarsko in grafično delo Rembrandta je zelo obsežno. Vendar pa moderni poznavalci tega velikega umetnika radikalno reducirajo število njegovih avtentičnih del. Tako je na primer groningenski profesor Horsf Gerson v svoji veliki knjigi o Rembrandtu, ki je izšla lani, izločil kar 250 dvomljivih del, tako da obstaja zdaj kakšnih 350 slik, ki jim po njegovi sodbi ni kaj očitati. Zato pa je vsaka posamezna od teh slik pravi spomenik, ki S'i ga je postavil umetnik sam: vsaka posebej predstavlja celo premoženje.
V teh delih živi Rembrandt dalje kot eden največjih predstavnikov umetnosti.
KULTURNE DROBTINE
•	V okviru proslavljanja 50-letnice Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila zadnjo soboto v Mariboru krstna uprizoritev nove drame slovenskega avtorja Primoža Kozaka ..Legenda o svetem Che“. Bila je to hkrati tudi prva premiera v novi sezoni mariborskega gledališča. Prireditve, ki so jo obkrožali slavnostni govori, so se udeležili itevilni povabljeni gostje, med njimi tudi predsednik Slovenske prosvetne zveze Hanzi Weiss.
•	Jutri bodo v Mariboru gostovali pevski zbori, včlanjeni v Slovenski prosvetni zvezi. Posamič in v združenem sestavu se bodo predstavili s sporedom, ki so ga izvajali letos aprila na koncertu v Celovcu ob 70-letnici Pavleta Kernjaka. Pokrovitelj koncerta so občinska konferenca SZDL in mariborska občinska skupičina skupaj z občinskim sindikalnim svetom. Sklad Prežihovega Voran-ca pa je za to priložnost spet izdal ..Glasnik slovenske koroike pesmi".
•	Za 150-letnico rojstva znanega skladatelja Offenbacha je zahodnonemiko mesto Kttln ustanovilo posebno Offen-bachovo nagrado, ki jo bodo od prihodnjega leta dalje vsako tretje leto podelili enemu nemškemu ali francoskemu umetniku za posebne zasluge na področju operete, musicla ali šansona.
•	V ruskem mestu Arhangelsk nameravajo urediti poseben muzej starih cerkva, ki naj bi združeval spomenike ruske kulture od f4. do 19. stoletja. V ta namen hočejo v muzej prenesti cerkvene zgradbe iz vseh delov Sovjetske zveze.
•	Milanska Scala in prometno druitvo No-vara bosta v dneh od 10. do 15. novembra priredila V. mednarodno tekmovanje skladateljev za nagrado Guida Cantetlija. Sodelovali bodo lahko kandidati ki 15. novembra 1959 že ne bodo dopolnili JI. leta starosti. Za zmagovalca je prometno druitvo Novara razpisalo nagrado v znesku milijon lir.
•	V Ptuju so imeli slovenski bibliotekarji strokovno posvetovanje, ki so ga zaključili z občnim zborom druživa bibliotekarjev Slovenije. Za novega predsednika tega druživa je bil izvoljen prof. Avgust Vižintin, direktor Delavske knjižnice v Ljubljani.
Slovenski osmošolci na Dunaju
Prejšnji petek so se osmošolci Državne gimnazije za Slovence v Celovcu mudili na ekskurziji po Dunaju. Potovanje slovenskih osmošolcev na Dunaj je bilo izvedeno v okviru akcije »Avstrijska mladina spoznava glavno mesto republike". Na tem poučnem potovanju so si osmošolci ogledali kulturne in druge zanimivosti našega glav. mesta.
Ob tej priložnosti so osmošolci obiskali tudi visokošolski dom »Korotan". Dom jlim je razkazal rektor pater Tomažič, katerega so dijaki med drugim tudi vprašali, koliko je v domu slovenskih študentov.
Po ogledu »Korotana" so se osmošolci sestali s slovenskimi študenti. Ker Klub slovenskih študentov na Dunaju trenutno še nima urejenih lastnih prostorov, so srečanje priredili v bližnji restavraciji. Predsednik KSŠ je v svojem pozdravnem govoru osmošolce seznanil s težavami, ki jih ima Klub prav zaradi pomanjkanja lastnih prostorov in poudaril, da bo Klub v kratkem le rešil ta problem in dobil svoje prostore. Osmošolcem je tudi svetoval, naj pri izbiri poklica odnosno pri vpisovanju na univerzo dobro premislijo in ocenijo svoje zmožnosti ter izglede, ki jih ima izbrani poklic v noši družbi. Opozoril jih je, da naj ne hodijo na Dunaj z mislijo, da se pozneje, če pri študiju na univerzi spodleti, še vedno lahko vpišejo na pedagoško akademijo, kajti to ni vselej možno. Zlasti pa naj pri izbiri poklica upoštevajo tudi potrebe akademskih kadrov slovenske manjšine na Koroškem.
Po pozdravnem govoru se je med osmošolci in študenti razvila živahna diskusija. Študenti so osmošolcem obljubili, da jim bodo pomagali pri urejanju formalnosti, k'i jih čakajo prihodnje (leto — če bodo uspešno zaključili maturo — pri vpisovanju na univerzo.
Klub slovenskih študentov na Dunaju bo v prihodnjih tednih in mesecih nadaljeval s svojim rednim delom, o katerem bo naše bralce sproti obveščal.
Slovensko prosvetno društvo »Zvezda" v Hodišah vabi na
pevski koncert
ki bo v soboto 25. oktobra 1969 s pričetkom ob 19. uri pri Sveteju v Plešerki.
Poje moški pevski zbor »Stol” iz Kamnika.
Po koncertu bo prosta zabava s plesom. Za ples bodo igrali »Fantje z Gorenjske”.
Ljubitelji slovenske pesmi in dobrega razpoloženja prisrčno vabljeni.	Društveni odbor
Vidra vas pri Pliberku
Umrl je naš rojak dr. Fran Mišič
Na pobreškem pokopališču v Mariboru je bil prejšnji teden pokopan dr. Fran Mišič, profesor v pokoju in član uredniškega odbora pri turističnem zborniku „Po Jugoslaviji.
Fran Mišič je bil naš ožji rojak, rojen leta 1881 v Borovljah kot sin uglednega puškarskega mojstra. Po maturi na celovški gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral klasične jezike. 2e v prvih letih visokošolskega študija je začel pisati članke, v katerih je opozarjal na dvojna merila, ki veljajo na Koroškem za slovensko in nemško govoreče prebivalce. Svoje kulturno in narodnostno delovanje je kmalu razširil tudi še na druga področja. Izmed društev, ki jih je mladi Mišič ustanovil v rojstnih Borovljah, je bilo najbolj delavno društvo „Korotan“. Sodeloval in sourejal pa je tudi napredni politični časopis „Korošec“.
V Gradcu je promoviral za doktorja filozofije ter opravil vse potrebne izpite za srednješolskega profesorja, vendar zaradi svojega narodnega de-lovanja ni dobil zaposlitve na Koroškem. Svojo prvo službo je nastopil v Kranju, kjer je učil od leta 1910 do prve svetovne vojne. Politični nasprotniki so ga prisilili, da se je leta 1914 preselil v Gorico. Ko je bila leta 1915, zaradi vstopa Italije v vojno, Gorica izpraznjena, se je dr. Mišič vrnil na svoj dom v Borovljah, od koder pa so ga poklicali k vojakom. Po sedmih mesecih je spet slekel vojaško suknjo in postal profesor na I. gimnaziji v Ljubljani.
Koroški plebiscit je vnesel v delovanje dr. Mišiča nove pobude. Med jugoslovansko upravo je bil ravnatelj meščanske šole v Borovljah, kjer je opravljal tudi važne politične naloge. Po plebiscitu ni pobegnil; kljub vsem težavam, ki so mu jih povzročali narodni nasprotniki, je vztrajal dve leti. Po dveh letih preganjanja pa so ga aretirali in za vedno izgnali v Jugoslavijo.
Izgnanca je sprejel Maribor, ki mu je postal nova domovina, novo torišče plodnega delovanja. Poleg poklicnega dela na gimnaziji je dr. Mišič opravil v Mariboru tudi mnogo publicističnega in turistično-propagandnega dela. Bil je tudi vnet lovec in športnik. V časnikih in knjigah je seznanjal bralce zlasti z lepotami zelenega Pohorja ter s prednostmi domačih zdravilišč in letovišč. Že v stari Jugoslaviji je bil soustanovitelj in sourednik znane ilustrirane revije „Jugoslovanski bisen“, ki je izhajala do druge svetovne vojne, nekaj let pa tudi še po vojni. Izdal je več literarnih del, kot so na primer knjige „V žaru in čaru šumovitega Pohorja", „Lik in mik zelenega Pohorja", „V porečju bistre Savinje“ in druge. Posebno dragoceno delo je opravil s tem, da je zbral in uredil pesmi pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika ter jih izdal v knjigi. Od leta 1963 dalje ga je bil tudi zelo agilen član uredniškega odbora pri turističnem zborniku „Po Jugoslaviji".
Tudi med narodnoosvobodilno vojno je ostal dr. Mišič zvest svojemu narodu ter je pomagal borcem za svobodo, katerim je bila v veliko pomoč tudi njegova soproga Milica.
Dr. Fran Mišič je bil velik narodnjak in zavzet propagator prirodnih lepot slovenske zemlje. Ohranili mu bomo časten spomin!
Vsak »zlati" jubilej je povod za praznovanje, posebno takrat, če ga lahko praznuje zakonski par. Sicer so v današnjem času taki jubileji bolj redki in je že srebrna poroka pomemben dogodek skupnega življenja. Zato so v kmečki družini pri Kropu v Vidri vasi bili tembolj veseli. Oče Jurij Nachbar in žena Brigita, rojena Žik, sta pred kratkim namreč v vsej zakonski slogi praznovala 50. obletnico poročnega dne — zlato poroko.
Kropov Jurij, naslednik Kropove domačije in Brigita, p. d. Irgičeva v Zgornjih Libučah, sta se gotovo spoznala kot prosvetaša v pliber-škem prosvetnem društvu, v katerem sta sodelovala kot odbornika in igralca. Prosvetnemu delu sta posvetila svoj prosti čas in ga tako izkoristila v plemenite namene našega skupnega prizadevanja. Svojim vrstnikom v mladih letih sla bila v zgled pri vključevanju v prosvet-
no dejavnost. Priznati moram, da me je prav igralka Brigita v vlogi Špele v Krekovi igri »Tri sestre" navdušila za kulturno-prosvetno delo. Jurij in Brigita sta se vedno pogumno prizadevala za ohranitev in napredek slovenske narodne skupnosti na Koroškem z zavestjo, ki sta jo zakoreninila tudi v srcih svojih otrok.
Od prvega dne njunega skupnega življenja sta pridno gospodarila na Kropovi kmetiji in v znoju svojega obraza skrbela za obstanek, razvoj in napredek gospodarstva. Tako sta s svojim pridnim in vztrajnim delom kljubovala tudi stiski, ki je po letu 1930 zajela kmetijstvo.
Poleg velikega truda in napornega dela sta Jurij in Brigita tudi svoje otroke vzgojila v poštene in u-gledne člane naše družbe. Njuni otroci niso bili deležni samo skrbi, da so se telesno zdravo razvijali, marveč so bili deležni tudi duhovno in narodno zavedne vzgoje. Čeprav sta domačijo že predala v roke sinu Mirku, mu še vedno stojita s svojim delom in nasveti ob strani.
Bliža se dan mrtvih
Za dan mrtvih, ki stoji pred nami, se bomo še posebej spomnili naših rajnih svojcev in prijateljev, ki jih je smrt iztrgala iz naše srede. V prihodnjih dneh bomo šli na njihove grobove, jih okrasili s cvetjem, da jim tako izkažemo naše spoštovanje in povezanost, predvsem pa da se tako poklonimo njihovemu spominu.
Ko bomo v mislih pri naših rajnih, se bomo spomnili tudi vseh tistih, ki so svoja življenja žrtvovali za našo lepšo bodočnost, to je v boju za svobodo, demokracijo in mir.
Zveza koroških partizanov bo tudi letos položila vence na grobove padlih partizanov, ki počivajo
širom naše zemlje. Zato naproša prebivalstvo vseh tistih krajev, kjer so pokopani padli partizani, da primerno uredi njihove grobove. Tako bomo dostojno počastili spomin naših junaških žrtev, ki so svoja življenja žrtvovali za enakopravno in prijateljsko sožitje med narodi!
KOLEDAR
Petek, 17. oktober: Marjeta Sobota, 18. oktober: Luka Nedelja, 19. oktober: Peter
Ponedeljek, 20. oktober: Janez Torek, 21. oktober: Uršula Sreda, 22. oktober: Kordula četrtek, 23. oktober: Severin
Zato ni čudno, če se je na dan njune zlate poroke zbrala v prijetni druščini vsa Kropova družina ter njeni sorodniki in prijatelji, da počastijo jubilejni par. Poročni obred, ki ga je opravil kaplan Štiker, je bil v humški cerkvi. Zenitovanjsko slavje pa je bilo v gostilni pri Janč-ku v Vidri vasi. Razpoloženje je bilo prijetno in zlatoporočenca sta v krogu sorodnikov ter dobrih znancev bila nadvse srečna.
Slavje je izzvenelo ob petju domače pesmi. Jubilanta sta ob tej priliki bila deležna številnih čestitk, katerim se pridružujemo tudi mi z željo, da bi dočakala še biserno poroko.
Lovro Potočnik
Komorni moški zbor iz Krope gostoval v Globasnici
Na posredovanje Slovenske prosvetne zveze je Kulturno umetniško društvo »Stane Žagar" v Kropi na Gorenjskem, ki nosi ime po domačinu, ki je padel v borbi proti fažiz-mu, pred leti navezalo redne kulturne stike s Slovenskim prosvetnim društvom na Radišah. To sodelovanje se je v začetku odvijalo med obema pevskima zboroma, pozneje pa so te stike razširili tudi na odrsko področje.
Pred nedavnim pa je Kulturno umetniško društvo »Stane Žagar" navezalo prijateljske stike tudi s Katoliškim prosvetnim društvom v Globasnici. Na povabilo globasniškega društva je minulo nedeljo nastopil komorni moški zbor iz Krope v dvo-
rani gostilne Šoštar, kjer je jaod vodstvom prof. Egija Gašperšiča izvajal zelo zahteven spored. Saj so bile na programu pesmi od J. Gallusa do sodobnih skladateljev zborovske glasbe. Poleg tega pa so peli tudi vrsto narodnih pesmi iz različnih slovenskih pokrajin.
V imenu gostiteljev je pevce iz Krope pozdravil prof. Jožko Hutter, medtem ko se jim je ob koncu koncerta zahvalil za lep kulturni popoldne Janez Hudi. Gostje iz Krope so prosvetašem v Globasnici izročili spominsko darilo ter jih povabili na gostovanje v Kropo. Globašani so vabilo radevolje sprejeli in bodo šli v Kropo z igralsko skupino, ki bo tam uprizorila igro »Martin Krpan".
Tudi prihodnje leto
turistična razstava „Gost“
Ker je letošnji »mali celovški sejem" dobro uspel, je vodstvo Celovškega sejma sklenilo, da bo tudi prihodnje leto priredilo turistično razstavo »Gost 70". Prihodnja razstava bo lahko zabeležila še večji uspeh kot letošnja, saj se je prijavilo že toliko razstavljalcev, da bodo prireditelji lahko izbirali.
Razstava »Gost 70" bo kot letos v celovški Mestni hali, in sicer od 4. do 12. aprila 1970. V središču pozornosti bo tudi tokrat sejemski hotel, ki bo izboljšan in spremenjen ponovno razstavljen. V tem hotelu bosta med drugim nameščena tudi sekcija za turizem pri trgovinski zbornici in združenje koroških arhitektov, ki bosta v posebnih ko-jah imela svoje informativne centre.
Na razstavi »Gost 70" bodo prihodnje leto zastopani tudi koroški
vrtnarji, ki ne bodo prispevali le za okrasitev razstavnih prostorov, temveč bodo nastopali tudi kot razstavljala.
Gledališki spored Ljubljana
•	MESTNO GLEDALIŠČE
Petek 17. 10. ob 19.30 uri — R. Anderson: VEŠ, DA TE NE SLIŠIM, ČE TEČE VODA, komedija.
Sobota 18. 10. ob 19.30 uri — E. Al-bee: VRT, drama.
Nedelja 19. 10. ob 10.30 uri — Vaša matineja: OSTANITE ZVESTI SINOVI DOMOVINE; ob 19.30 uri — E. Albee: VRT, drama.
•	ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE
Sobota 18. 10. ob 19.30 uri — Nest-roy: RAZTRGANO SRCE, komedija. Nedelja 19. 10. ob 16. uri — Nestroy:
RAZTRGANO SRCE, komedija.
Pomagajte vzdrževati vojaške grobove
Kot vsako leto nas je deželna zveza avstrijskega Črnega križa tudi letos naprosila, da objavimo njeno sporočilo, v katerem je rečeno, da omenjena organizacija tudi letos prireja v mestu in na podeželju zbiralno akcijo za vzdrževanje vojaških grobov, v katerih so našli zadnje počivališče padli borci iz prve in druge svetovne vojne. Ta zbiralna akcija bo od 19. oktobra do vključno 16. novembra. Sredstva, zbrana v okviru te akcije, bodo služila vzdrževanju vojaških grobov.
V svojem pozivu, s katerim se obrača imenovana organizacija na koroško prebivalstvo, poudarja, da je bilo na področju oskrbe vojaških grobov sicer že veliko narejenega, kljub temu pa bo za Črni križ ostalo še mnogo dela, če hoče vestno izpolnjevati svojo nalogo.
Zato poziva prebivalstvo Koroške: Ne pozabite vojnih žrtev; odprite srca za dejanje ljubezni in kulture ter prispevajte, ko se bodo v prihodnjih dneh oglasili zbiralci pri vas, kolikor morete pogrešati in kar radi date!
Zahomec
Smrt kosi v naši vasi neizprosno. Kar pet gospodarjev smo pokopali v zadnjih treh letih; letos pa smo 1. oktobra s Kovačičevim Jozom položili k zadnjemu počitku že tretjega gospodarja.
Kovačičev gospodar je bil miren in tih sosed, ki je rad pomagal, kjer koli je bilo treba. Zato je užival tudi spoštovanje vseh sosedov, prijateljev in znancev, ki so ga v velikem številu spremljali na zadnji po-
ti. Težko prizadeti ženi in žalujočim sinovom izrekamo iskreno sožalje.
V beljaški bolnišnici pa je te dni preminul dolgoletni zahomškii pastir Ciril Hoja. Bil je svojevrsten značaj, ki so ga oblikovale planinske višave in samote v »pastirja Cirila", kakor ga je pisatelj opisal v povesti. Zdaj ga ni več, Zahom-čami pa se ga bodo še dolgo spominjali.
Učiteljska stavka
Tako na Koroškem kakor tudi v ostalih zveznih deželah je bila v torek tega tedna izvedena stavka srednješolskih učiteljev. Okoli 13.000 profesorjev tega dne ni poučevalo, kakih 120.000 dijakov na splošno-iz-obraževalnih višjih šolah ter 53.000 dijakov na poklicno-izobraževalnih višjih šolah je imelo prost dan.
Srednješolski učitelji so s to eno-
dnevno stavko podkrepili svoje zahteve po izboljšanju plačilnega sistema. Pri tem jim gre v prvi vrsti za izenačenje z akademiki v splošni upravi, ki prejemajo po sedanji ureditvi v zadnjih letih pred upokojitvijo znatno višje plače kot profesorji.
V kolikšni meri je bila stavka res uspešna, bodo seveda pokazala šele bodoča pogajanja.
Pevski zbor »France Prešeren" iz Celja gostoval na Koroškem
Minulo soboto in nedeljo je gostoval v Pliberku in v St. Jakobu mešani pevski zbor »France Prešeren" iz Celja, ki je pod vodstvom prof. Edvarda Goršiča pel slovenske umetne in narodne pesmi. Pevski zbor »France Prešeren", katerega sestavlja 55 pevcev, je ob svojih nastopih pokazal izredno vi-
soko stopnjo v izvajanju zborovske glasbe. Zal pa sta bila koncerta, ki jih je kot gostitelj organiziralo Pevsko društvo »Jakob Petelin Gallus", slabo obiskana in je res škoda, da vrhunskega petja celjskega »Prešernovega zbora' ni slišalo več ljudi.
v ?'*' A trtf'
-smjTr*
IVO ANDRIC
•fcTi..	j - -
Prvi koraki na poti v svet knjige in leposlovja
Ne spominjam se in ne bi mogel zanesljivo povedati, kdaj sem začel pisati, zakaj moja sla po pisanju in potreba po oblikovanju sta se sčasoma prepletali z resničnimi začetki mojega pisanja. Zdi se mi, da se mi je porodila že ob prvih knjigah, ki sem jih bil prebral ali samo gledal, tudi prva misel, da bi tudi sam kaj napisal ali vsaj v domišljiji kaj izoblikoval. A knjiga, to je bila
Tat in hudič
Na nekem križišču sta se srečala tat in hudič. Tat je povedal, da gre vole krast. Hudič Pa je odgovoril? „Jaz pa bom nekega otroka Zadušil." Nato sta ugotovila, da iščeta svoj plen oba v isti hiši. Zato sta potovala skupaj.
Najprej se je podal hudič na delo. Vzel je speči materi otroka iz objema in ga hotel dušiti. Tedaj je otrok kihnil. Tat pa je stal pred durmi. Ko je kihanje čul, je zaklical: »Bog pomagaj!"
Spet je kihnil otrok in spet je ponovil tat: »Bog ti pomagaj!"
Ko je otrok vtretjič kihnil, je tat tudi tedaj ponovil svoje besede. Zdaj pa je bila oblast hudiča pri koncu. Moral je otroka nepoškodovanega vrniti materi.
Ker mu je bil tat njegov posel tako temeljito Prekrižal, je bil hudič razkačen in je glasno Zavtpil: »Vole kradeš, vole kradeš!"
Vpitje je zbudilo vse prebivalce hiše, in oba nepridiprava sta morala zbežati. Ljudje so še culi, ko je med begom hudič zasmehoval ogoljufanega tovariša.
Koroška narodna pripovedka
velika sirast in velika muka naših mladih lef. Bila je in ostala sla mojega otroštva. Kot deček v tretjem gimnazijskem razredu sem trpel od prave žeje za knjigo. Ta žeja je bila toliko hujša, kolikor teže je bilo priti do knjige. Saj je bila knjiga v našem tedanjem življenju redka in draga, skoraj nedosegljiva stvar.
V naših ubožnih stanovanjih ni bilo knjig, kvečjemu šolske ali kak reven koledar. Šola je nudila malo ali nič, a o tem, da bi kaj kupili, ni bilo niti govora. V takratnem Sarajevu so bile tri ali štiri knjigarne in vsaka od teh je prodajala razen knjig kajpak še pisarniške in šolske potrebščine. Pravzaprav bi bilo bolje povedati to obrnjeno, kajti knjige so bile stransko blago, poglaviten je bil pisarniški material. Največja in najboljša taka »Knjigarna in papirnica", last nekega priseljenca, je bila edina, ki je imela v sodobno urejeni, dobro osvetljeni izložbi precej tujih knjig v nemščini. Knjige so bile večidel dunajske ali munchenske, predvsem lažja, zabavna književnost, namenjena za branje avstrijskim častnikom in uradnikom, ob vsem pa je bilo še nekaj nemških prevodov iz ruščine ali iz skandinavskih književnosti, ki so bile takrat zelo moderne. Sicer pa so bile zame vse enake vrednosti, saj nisem prav o nobeni ničesar vedel. Samo to sem vedel, da so to knjige, da me s svojo imenitno opremo, skrivnostnimi naslovi in neznano vsebino neudržljivo vabijo in da si jih strašno želim.
'Pred to izložbo sem preživel v prvih dijaških letih dosti ur. To je bilo moje prvo in dolgo časa edino »okno v svet", »zveza" z
veliko svetovno književnostjo (tako sem mislil!), o kateri nisem vedel ničesar drugega kot to, da nekje obstaja, in o kateri mi ni mogel nihče, niti naš učitelj književnosti, ki sploh ni bil pravi učitelj in tudi ni imel r*ič skupnega s književnostjo, ne takrat ne pozneje ničesar povedati.
V deževnih popoldnevih, ko hrepenijo dečki mojih let za nečim novim, lepim in vznemirljivim, ko iščejo hrane duši in domišljiji, ki jim je potrebna kot kruh in voda, a jim je niso mogli dajati v naših tedanjih okoliščinah ne dom ne šola ne družba, sem pogosto odhajal iz naše temačne sobe in se spuščal po strmih uličicah, po izjedenem, grobem kamnitem tlaku v ravni in lepi del mesta. Šel sem naravnost pred knjigarno in dolgo stal pred njeno izložbo, ki sem jo poznal tako dobro, da sem opazil vsako, tudi najmanjšo spremembo in se je veselil kot osebnega doživetja. Po nekajkrat sem odhajal izpred izložbe in se spet vračal, vse dokler se ni začel spuščati jesenski večer, dokler ni zasvetila v izložbi luč in ni padel po mokrem asfaltu njen odsev. Takrat je bil čas, da vse to zapustim in se vrnem gor v predmestje, v svoje resnično življenje. Toda razsvetljenega izložbenega okna ni bilo lahko pozabiti. V nočnih deških sanjah in polsnih je blestel in krožil v fantastičnih preobrazbah; to ni bila več navadna mestna izložba s knjigami, ampak vesoljna svetloba, del nekega ozvezdja, po katerem sem koprnel z vsem srcem, toda z bolečo zavestjo, da mi je nedosegljivo.
In tako dan za dnem. Po stokrat sem prebiral imena pisateljev, ki jih nisem poznal, in naslove teh knjig. Ker ni bilo nikogar, ki bi me poučil in usmerjal, sem sam pripisoval tem naslovom smisel in pomen, ne vem zakaj so mi bili eni všeč drugi ne. Vsak izmed teh naslovov mi je po svoje dražil domišljijo, da je delovala in ugibala, kaj bi se lahko skrivalo za njim, in jo spodbujala, da si je po odvečnem ugibanju sama izmišljala vsebino teh nedosegljivih knjig. Vidite, tu nekje so poganjale moje prve zamisli zgodb in romanov.
Tu so se mi začela svitati tudi druga spoznanja. Kot mnogi drugi dečki, moji tovariši, sem po marsičem začutil in zvedel, kaj je revščina, kaj pomeni: imeti in pogrešati in kakšen je tisti neprehodni zid, ki loči mnoge ljudi od tistega, kar imajo radi in česar si želijo, vendar ob ničemer nisem tega začutil tako jasno in ostro kot ob teh knjigah v izložbenem oknu in ob moji nepremagljivi potrebi ter neuresničljivi želji, da bi jih imel, listal po njih, jih bral.
Od takrat je preteklo dosti let. V življenju sem videl dosti knjig, mnogo sem jih prebral, nekaj sem jih tudi napisal, vendar pa knjig iz skromnega izložbenega okna majhne knjigarne v Sarajevu nisem pozabil ni-
REPA
Kakor vsem majhnim otrobom tako tudi meni delo ni dišalo, posebno pa ne puljenje repe. Zato sem vedno godrnjala, da tega dela ne zmorem. Stara mama pa je rekla: »Ti nisi nič boljša kot tisti fant, ki mu je mati zadala 3 repe v hrbet. Pa je bil potem vsaj papež, iz tebe pa ne bo nič." Jaz pa sem bila radovedna in sem hotela to zgodbo natančneje zvedeti. Stara mama mi le začela pripovedovati: »Nekoč je živela vdova, hi je bila požela rž in vse-lola repo, tako je imela v enem letu kar dva pridelka. Del pridelkov je prodala, izkupiček pa porabila za sinčkovo šolanje.
Nekoč je sinček prišel iz šole domov v času, ko so pulili repo. Fantu ni bilo do dela in je samo postopal. Mati mu je postavila zvečer na mizo krožnik močnika skuhanega iz repe. Jed je bila res neslastna in mu ni posebno teknila.
Mati je to opazila, pa je modrovala: »Res, močnik ni bogvekaj, vendar pa repa ni puhla; moč zemlje je pač šla le v korenine. Pa saj tudi pri tebi ni šlo veliko učenosti v glavo.”
Pri zajtrku mu je postavila na mizo močnik, ki je ostal od prejšnjega dne, nato pa ga je napodila repo pulit. Na njivi, pri delu, se je šolani sinček zamislil in
gledal naokrog, repa pa se seveda tudi ni hotela puliti sama.
Tedaj mu je mati zalučala v hrbet tri debele repe, da je kakor snop telebnil na tla. Mati pa je pristavila:
»Iz tebe ne bo nikoli nič, saj ne najdem na vsej njivi tako puhle repe, kakor je puhla tvoja glava."
Prihodnja leta pa se |e fant poprijel učenja in postal končno po mnogih letih celo papež. Smel je kovati svoj lastni denar. Dal je napraviti take novce, da so imeli na eni strani utisnjene tri repe, v spomin onih, ki mu jih je bila mati še pravi čas zaslučala v hrbet.
Samoglasniki
A, A, A, A, A, naše muce ni doma.
E, E, E, E, E,
miška to prav dobro ve.
I, I, I, I, I,
v luknjo se ji ne mudi.
O, O, O, O, O, sira še pojedla bo.
U, U, U, U, U,
zbeži, muca je že tu!
Ludovika £alan
koli. Spomin nanje se je ohranil v listih skrivnostnih kotičkih velikih, a neuresničljivih otroških želja, ki ostanejo in živijo vse življenje nekje globoko v nas, tudi kadar jih človek preboli in na videz pozabi, in se čudno nenadejano pojavljajo v nočnih sanjah ali nezavednem ravnanju vsakdanjega življenja.
Sodna obravnava
Na sodišču vam je gneča: PIKE, VEJICE, KLICAJ, toženi je PETER VREČA, a branilec POMIŠLJAJ.
2e povzdigne glas sodnik:
„Tukaj se resnica čuje:
Kar je VEJIC tu in PIK hočejo, da se kaznuje.
PETER VREČA, ker ne ve, kam naj v spisih jih postavi; sodni zbor naj še izve, kaj na to obramba pravi!" Vstane važno POMIŠLJAJ, Petra Vrečo zagovarja: „Poslušajte vsaj zakaj fant LOČILA zanemarja: po kosilu nogomet, pa spet žoga in igranje in s prijatelji klepet, da prekratek vedno DAN je. DAN je krivec vseh nezgod, njega raje obsodite, a nerodo vseh nerod,
Petra Vrečo — oprostite!" Zdaj poroti se mudi, saj nestrpna je dvorana, iz sanj se PETER prebudi, preden sodba je prebrana.
F. Lakovič
Za dobro voljo
„ Ali ste vražjeverni, Elvira?" vpraša Pepe svojo novo pridobitev.
„Ne, toda zakaj vas to zanimaf“
„Ah, če boste sprejeli mojo ponudbo, boste natanko trinajsta nevesta!"
*
Matjaž gre k zdravniku za očesne bolezni.
„Doktor, že nekaj časa vidim pred očmi same mušice."
Zdravnik ga pregleda in mu predpiše očala.
Čez mesec dni sreča svojega pacienta.
„Kako je kaj," ga prisrčno pozdravi. „In tiste mušice pred očmi? Ste zadovoljni z očali, ki sem vam jih predpisal?"
„Da, da, vsekakor. Zdaj jih vidim dosti bolje."
*
Špela je jezna. Vsa solzna reče svojemu Boštjanu.
„Rekla sem ti sicer, da mi ni treba ničesar darovati za rojstni dan in ti nesramnež grdi, mi res nisi nič poklonil!"
IVO ANDRIC
Ples
Zunaj je toplo in svetlo. Ves razgled napolnjuje morje, okrašeno z vrsto bolj nizkih bledo zelenih tamarisk, kakor nepremične kulise. Na odprti verandi velike restavracije se beli dolga vrsta majhnih, pogrnjenih miz. Lazar sedi za eno od njih, sam. Za mizo nasproti njegovi sta dva mlada človeka. Moški je obrnjen proti njemu z obrazom, ženska, ki sedi bliže njemu, pa s hrbtom. Fant je plavolas, z dolgimi lasmi širokega, negovanega obraza, skrbno oblečen. Zenska je v zelo lahki, ohlapni obleki svetle barve z rdečimi progami. Ženska zakriva moškega, tako da ga more videti samo tu pa tam kdaj in samo deloma, kadar se pomakne proti levi ali proti desni. Žensko vidi dobro, čeprav samo v hrbet. Ima košate in nemirne lase, okrogel, a še vitek vrat, ravno hrbtenifco. Sama ljuba mladost.
Ko poroma s pogledom navzdol, po lesenem naslonilu stola, zagleda na parketu njene noge, brez nogavic, v plitvem mokasinastem obuvalu. Drobni gležnji, ne preveč slabotni, ne premočni. Mlada in zamolkla koža v pridušeni
senci širokega krila in stola. Vse je navadno in vsakdanje, samo ob živih premikih teh nog se ustavi njegova pozornost. Ženska se je kar naprej sezuvala in spet obuvala. Najprej je potegnila eno nogo iz mokasina, potlej spet drugo, včasih obe hkrati, čez nekaj trenutkov pa spet obe veselo skrila v svojo mehko rdečo obutev.
Vse dekletovo telo je skoroj nepremično. Ne premika glave, ne zmiguje z rameni, pri govorenju ne maha z rokami. Videti je, kakor da sploh ne govori ali pa zelo malo in zelo po tihem. Noge te mlade ženske, ne prevelike, a tudi ne premajhne, pa žive nekako same zase in same v svojem bivališču in tudi za trenutek ne mirujejo in tudi obuvalu ne dovolijo, da bi mirovalo.
Par bosih nog in par rdečih mokasinov se gibljeta kakor štiri figure v lutkovnem geldolišču, ki jih spreten in pogumen režiser nevidno premika z nevidnimi nitmi po zahtevah neznanega besedila, po ritmu neslišne glasbe in v duhu nekakšne fantastične režije. Parket in na njem štiri noge stola, pokritega od treh strani s širokim svilenim krilom, pomenijo oder, na katerem štiri figurice izvajajo svojo skrivno in samo z Lazarjevega sedeža vidno igro. Od njegove strani je bilo videti, kakor da tej ženski ni mar ne pogovora ne ljubezni ne hoje; da ji je poglavitno in edino pomembno samo: ples.
(Dalje na 6. strani)
Novejša zgodovina — zadnjih sto, sto petdeset let — priča, da je bilo prav zaradi Sibirije oziroma njenih vzhodnih predelov že kar precej kriz, diplomatskih in pravih vojn. V novejšem času so se tu neposredno prepletali interesi Rusije, Kitajske in Japonske, posredno pa so se v sibirske zadeve vneto vtikale tudi Amerika, Anglija in Nemčija. Ta del sveta torej le ni tako nezanimiv in prav nič se ne motijo tisti, ki trdijo, da bo postajal vse bolj zanimiv.
Kaj je pravzaprav Sibirija? Geografsko je to področje od Urala na zahodu do Tihega oceana na vzhodu, od Severnega ledenega morja na severu do Kazahstana, Mongolije in Mandžurije na jugu. Od vzhoda do zahoda je zračne črte kakih 5000 kilometrov, od severa do juga kakih 3000. Na vsem tem ogromnem prostranstvu živi približno 10,000.000 prebivalcev, kar je prav neznatno število za tak velikanski prostor. Iz teh splošno znanih podatkov, ki se jim pridružuje še površna vednost o strahotnem sibirskem mrazu, o divjih tajgah in ledenih tundrah, izvira predstava, da je ta konec sveta Je malovredna severna pustinja.
V resnici je precej drugače. Najprej, kar zadeva praznino ob bežnem pogledu na zemljevid Sibirije takoj opazimo dolgo črto, ki se vije od Urala ob kazahstanski, mongolski in kitajski meji* tja do Vladivostoka; to je znamenita transsibirska železnic.a. Ob njej so na gosto posejani manjši in večji krogci —manjša in večja mesta. Velikanska večina sibirskega prebivalstva živi ob tej črti in v teh krogcih. Res je ta pas naseljenosti zelo ozek, vendar strnjen. To je nekakšen „ruski zid", ki loči prazna prostranstva Sibirije od južnih sosedov. Tudi na sovjetsko-kitajski meji ni praznine. Na eni strani razmeroma gosto naseljena Mandžurija, na drugi strani ozki, toda strnjeni pas ob transsibirski železnici. Šele za tem pasom se začenja sibirska praznina.
Druga stvar, ki določa pomen Sibirije, so njena bogastva. V 16. stoletju so jo Rusi začeli kolonizirati zaradi krzen, pozneje zaradi lesa, v novejšem času pa zaradi neverjetnih količin nafte, premoga, železa, diamantov, zlata in neizčrpljivih virov energije. V Zahodni Sibiriji — to je ozemlje med Uralom in veletokom Jenisejem — je pod zemljo pravi pravcati ocean nafte, količino zemeljskega plina pa cenijo kar na nekaj trilijonov kubičnih metrov. Na jugu Zahodne Sibirije so neizčrpna ležišča premoga in odlične železove rude. V Vzhodni Sibiriji — med Jenisejem in Leno — so prav tako velika ležišča premoga, železa aluminija in vseh drugih znanih rudnin, med njimi tudi zlata in diamantov. Zlata in diamantna ležišča so visoko na severu v Ja-kutiji, zares sredi sibirske praznine. Toda največji premogovni bazen na svetu — irkut-ski — kjer cenijo zaloge na nekaj milijard ton, Ježi na jugu, na meji, Iki deli Rusijo od južneh sosedov. Sploh je največji del rudnih bogastev Vzhodne Sibirije skoncentriran v gorah na jugu, torej blizu sovjetsko-kitajske meje. Onstran Lene se začenja Daljni vzhod, ki zavzema širok pas obrežja in otokov hotskega in Japonskega morja. Tudi ta pas je bogat rud, poleg tega pa je pomembna kot veliko ribolovno središče in kot sovjetska vzhodna vrata na Tihi ocean. Na otoku Sahalin so velika nahajališča naravnega plina.
Kot vidimo, so sibirski „prazni“ prostori dokaj relativen pojem. Prostranstva na severu so res prazna, čeprav se tudi tam skrivajo velika

Skrita bogastva Sibirije
glavni vzrok spora na Daljnem vzhodu?
naravna bogastva, ki pa jih v večji meri še ne izkoriščajo — razen zlata in diamantov v Ja-kutiji. Toda ozek južni pas na meji med Sovjetsko zvezo in Kitajsko nikakor ni prazen. Je razmeroma gosto naseljen, zelo bogat in najbolj civiliziran. Tu so večja mesta z velikimi industrijskimi objekti in razmeroma dobro povezana z evropskim delom države s transsibirsko železnico in gostim zračnim prometom. Tu nikakor ne gre za spor o stotinah kvadratnih kilometrov sibirske pustinje, ampak za spor o področjih, ki so naseljena, kolonizirana, industrijsko razmeroma razvita in ki so življenjskega pomena za izhod Sovjetske zveze na Tihi ocean in v jugovzhodno Azijo. Če bi bila ozka žila civilizacije ob transsibirski železnici presekana na enem samem mestu, bi Sovjetska zveza praktično zgubila zvezo z daljnovzhodnimi področji, hkrati pa tudi izhod na Tihi ocean.
Poleg vseh drugih političnih, ideoloških, nacionalnih in podobnih interesov je tudi to eden od zelo važnih razlogov, zakaj je Sibirija, zlasti pa njen južni pas, za Sovjetsko zvezo tako pomemben. Prav zaradi dela med Bajkalom in Vladivostokom je že carska Rusija imela nenehne spore s Kitajsko in Japonsko. Carski Rusiji se je veliko bolj mudilo priti na bregove Japonskega morja kot pa v tundre in tajge osrednje Sibirije. Za ta del se takrat nihče ni zares brigal in Rusi, ki so bili najbliže, so lah-
ljeno Kitajsko ter že leta 1858 in 1860 dosegla sklenitev sporazumov, po katerih je dobila od Kitajske vse obrežje Japonskega morja vzhodno od reke Amur. V novo pridobljenih krajih je carska vlada že leta 1860 ustanovila utrjeno vojaško postojanko, ki se je pozneje razvila v mesto Vladivostok — glavna ruska vrata na Tihi ocean in jugovzhodno Azijo.
Približno ob istem času je potekala tudi ru-sko-japonska tekma za obrežje in otoke Ohot-skega morja. Leta 1858 sta Rusija in Japonska sklenili sporazum o razmejitvi na Daljnem vzhodu, po katerem je Japonska priznala rusko lastništvo nad vso daljnovzhodno celino, nad Kurdskimi otoki in nad severenim delom otoka Sahalina. Leta 1875 je bil sporazum spremenjen tako, da je Japonska dobila Kurdske otoke, Rusija pa ves Sahalin.
Vse to se je dogajalo v razmeroma mirnem ozračju. Hujši zapleti so se začeli šele proti koncu stoletja, ko so si velesile začele deliti Kitajsko in ko sta Japonska in Rusija začutili velik apetit po Koreji in Mandžuriji. Leta 1898 je Rusija okupirala Port Arthur in dele province Kvantung, dve leti pozneje pa vso Mandžurijo. To je hudo prizadelo Japonce, ki so želeli Mandžurijo zase, in po nekaj letih diplomatskih prepirov se je 24. januarja 1904 začela rusko-japonska vojna za razdelitev sibirskega Daljnega vzhoda. Kot je znano, je
r	^
Sovjetsko-kitajski spor na Daljnem vzhodu je pritegnil pozornost vsega sveta tedaj, ko je dozorel do take stopnje, da sta si nasprotni strani celo že grozili z uporabo atomske bombe. To je bilo šele pred meseci oziroma tedni. Odnosi med Sovjetsko zvezo in Kitajsko pa vzbujajo zanimanje svetovne javnosti seveda tudi zdaj, ko sta se obe državi sporazumeli, da rešitev spornih vprašanj iščeta za zeleno mizo.
Če pustimo ob strani politiko in ideologijo, potem gre pri tem sporu za nerešena ozemeljska vprašanja, ki — po sibirskih merilih seveda — niti ne zadevajo posebno velikih površin. Precej razširjeno je mnenje, da gre za prostrana, pusta in nenaseljena področja in da je sploh vprašanje, ali je pametno prepirati se zaradi nekaj sto ali tudi tisoč kvadratnih kilometrov sibirske pustinje. Po drugi strani pa ljudje, ki hočejo gledati daleč v prihodnost, trdijo, da je Sibrija eno od prihodnjih glavnih središč sveta prav zato, ker je bogata, še neizčrpana in nenaseljena.
V____________________________________________________________________________J
ko počasi prodirali v središče Sibirije, ne da bi se morali bati tekmecev. Še več: kako nepomembni so se ti kraji zdeli takrat, kaže tudi nenavadna zgodba o ruskem prodiranju v Severno Ameriko. Redki ruski lovci so že zdavnaj silili čez skrajni severnovzhodni del Sibirije — čez Anadri — v Severno Ameriko, na Aljasko. Sredi prejšnjega stoletja so obširna ozemlja Aljaske veljala za rusko ozemlje. Ko so se Američani ipo državljanski vojni začeli zanimati za ta ozemlja, se Rusom ni zdelo vredno izgubljati besed zaradi njih. Dne 18. marca 1867 je bil podpisan sporazum, po katerem so Rusi prodali Aljasko Američanom za malenkostno vsoto — 7,200.000 dolarjev.
Na jugu pa je bil razvoj drugačen. Rusija je skupaj z zahodnimi državami izsiljevala oslab-
bila Rusija poražena in je morala Japonski prepustiti vpliv v Koreji, Port Arthur, južni del Sahalina, morala je plačati odškodnino in se seveda umakniti iz Mandžurije.
Kljub temu je bil ruski vpliv v Mandžuriji še vedno velik in ko so se v naslednjih letih začeli za to področje zanimati tudi Američani, so za ruske imperialistične apetite spet napočili boljši časi. Leta 1910 sta Rusija in Japonska sklenili nov sporazum, s katerim sta se dogovorili o skupnem vplivu v Mandžuriji in o skupnem boju proti ameriškemu pronicanju v to „njuno“ področje.
Tako je Rusija še pred prvo svetovno vojno utrdila svoj položaj na Daljnem vzhodu. Njena poznejša politika — že sovjetska — je bila v glavnem posvečena obrambi carskih prido-
bitev, medtem ko je od ozemelj po zadnji vojni dobila le Kurilske otoke, ki so še zdaj kamen spotike med Sovjetsko zvezo in Japonsko. V sedanjem stoletju so Rusi pospešeno kolonizirali kraje ob kitajski meji in obrežje Japonskega morja. Že v novejšem času pred zadnjo vojno in po njej so iz teh krajev množično izseljevali Kitajce in Korejce, namesto njih pa pošiljali tja naseljence iz Rusije, Ukrajine in Belorusije. Danes je rusko-kitajska meja naseljena v glavnem s prebivalstvom iz evropskega dela Sovjetske zveze.
Kot vidimo, je bilo zanimanje za te kraje živo že zdavnaj. Danes je seveda še veliko večje, saj ne gre več samo za trgovinske poti, za vpliv na Kitajsko, ampak tudi za samo sibirsko praznino. Danes na to področje ne gledajo več kot na nezanimivo pustinjo, ampak kot na eno prihodnjih središč vicilizacije. To pričakovanje se ne bo izpolnilo še tako kmalu, toda tudi zdaj je že mogoče uspešno izkoriščati sibirska naravna bogastva. Sovjetska zveza je na tem področju že veliko dosegla, čeprav v primerjavi z možnostmi ni izkoriščen še niti majhen del sibirskih bogastev. Zaradi hudega podnebja, oddaljenosti od prometnih zvez, ne-naseljenosti in drugih težav, ki spremljajo začetke kolonizacije, je izkoriščanje teh bogastev izredno drago in zahteva tolikšne investicije, da jih sama Sovjetska zveza ne zmore.
Zato že nekaj let išče partnerja, ki bi ji pri tem ipomagal. Najprimernejša je Japonska, ki je industrijsko razvita, zmožna velikih investicij, stalno lačna surovin in ki se tudi sama silno zanima za tako sodelovanje. Strokovnjaki so pripravili že debel paket načrtov za sodelovanje v skupni graditvi lesne in papirne industrije, v skupnem izkoriščanju železove in drugih rud, v graditvi velikanskega transsibir-skega naftovoda, ki bi segal od zahodnosibir-skega naftnega oceana do Nahodke na obrežju Japonskega morja, v črpanju plina na Sahalinu za japonske potrebe in še v nekaterih panogah.
I
I
bi
ni
m
d-
ir
d.
sc
Sl
J
i
j:
ti
si
Sl
Č
k
r
k
J
Č
Vse to so uresničljivi in za obe strani koristni načrti, vendar njihovo uresničenje še zdaleč ne poteka gladko. V glavnem sta tega krivi sovjetska previdnost in nezaupljivost. Predvsem se bojijo preveč odškrniti vrata japonskim apetitom v Sibirijo, posebno dokler je Japonska tesno povezana z Ameriko. Že vsa leta po zadnji vojni je sovjetska politika v zvezi z Daljnim vzhodom usmerjena k temu, da bi ohladila japonsko-ameriško zavezništvo. S tem bi se odprla vrata tudi sovjetsko-japon-skemu gospodarskemu sodelovanju v Sibiriji, ker osamljena Japonska Sovjetski zvezi in njenim interesom v Sibiriji ne bi bila več tako
Spor s Kitajsko je položaj na Daljnem vzhodu precej spremenil. Sovjetska zveza se je znašla pred zelo resno in očitno dolgotrajno nevarnostjo, ki bo nujno narekovala okrepitev „ ruskega zidu" vzdolž kitajske meje. To bo zahtevalo ogromno denarja, saj bo za utrditev „zidu“ potrebno kolonizacijski pas potisniti dalje proti severu in ga tako ..odebeliti". Načrti za osvajanje sibirske notranjščine so postali bolj vprašljivi, z njimi pa tudi sovjetsko-japonsko sodelovanje. Verjetno je, da bo Sovjetska zveza sicer še bolj zainteresirana za japonske kredite, prašanje pa je, če se bo strinjala, da bi jih vlagali v notranjščino Sibirije oziroma če se bo Japonska strinjala, da bi jih dajala za razvoj področij, ki so za Sovjetsko zvezo v bližnji prihodnosti najbolj važna in s tem pomagala utrjevati „ruski zid" proti Kitajski.
rt
Videti je bilo, kakor da je življenje vsega nepremičnega telesa te ženske v nogah, pravzaprav v stopalih. Ta so za trenutek smuknila v obuvalo, pa spet takoj zdrsnila iz njega, najprej eno in potlej še eno ali pa obe hkrati. In z njima je ženska potlej igrala čudno pantomimo, ki ji je Lazar zastonj poskušal dognati ali uganiti pomen. Videti je bilo, kakor da ji bosi nogi vsaka zase krožita, kakor da rišeta, pa spet takoj brišeta nerazumljiva in čudna znamenja, potlej pa se združita in se objemata, se privijata druga k drugi in se božata v ljubeči, nedolžni igri. Vendar tudi to ni dolgo trajalo, ker sta se takoj spet začeli drgniti, trkati druga ob drugo in se razposajeno in jezno tepsti, tako da sta se vedli kakor slabo vzgojena otroka. Potlej sta se spet ločili, a lepo izoblikovana, kakor izklesana podplata, spočita in razigrana, ker ne nosita velikega telesnega bremena in ker ga še ne nosita tako dolgo, pa sta začela svojo igro. Previjala sta se v vseh pregibih. Spakovala sta se drug drugemu se kremžila in mrdala, se krčila in gubančila v jezni spaki. V nagli spremembi sta stopali izgubili svojo lepoto in spočitost, tako da sto bili mahoma videti, kakor da sta stari in nadložni, zgrbančeni, celo majčkeno nemarni, z nečim živalskim, opičjim na sebi. Takoj zatem pa sta se stopali spet spremenili in z nepretrganimi gibi prešli ves naravni razvoj od najmanj razvitih vrst do človeka. Nekaj časa sta bili plavuti, potlej nerazviti udje izumrlih plazilskih vrst, potlej okorne šape, dokler nista spet postali stopali pogumno vzravnanega dvonožca. In vse to brez prehoda, brez reda, po bliskovitih bližnjicah in v preskokih.
Potlej pa se je mahoma vse ustavilo. Na dekliških stopalih, ki sta zdaj mirno počivali drugo ob drugem, so se podplati izravnali in postali nepremični, močni in gladki, kakor izdolbeni.
Potlej so človeške noge spet postale tisto, kar so, in
začele prehajati skozi nove menjave in metamorfoze. S prsti so se močno uprle ob tla, mahoma postale kratke in brez oblike in zalite s krvjo; tisti najbližji, nosilni, suženjski del telesa, na katerem počiva vsa teža in ki je obsojen na to, da na vekomaj prenaša vso težo, in se ne odmakne od tal, kvečjemu v skoku in samo za kratek trenutek, da potlej samo še z večjo težo in še bolj boleče prileti nazaj na zemljo. Vendar se igra pri tem ni ustavila. V nadaljnji vrsti sprememb so se noge lahkotno in živahno odločile od tal, ki jim sicer hlapčujejo, se zožile in spremenile barvo; prebledele so in nekaj časa utripale kakor krila, ki sploh ne vedo, kaj se pravi dotik z zemljo, dokler so živa. Potlej so začele postajati živahne in gibčne in izrazite kakor roke, nekaj časa zdravilno in radodarno dobre, nekaj časa spet pohotno ljubeče in nedolžno čiste. In po nečem se je dalo sklepati (sam ni vedel koko in ni vedel po čem), da od njih prihaja tisti nedoločljivi, zorni dih brez duha, kakršnega more samo žensko telo včasih imeti za željnega moškega.
Pa tudi to je, kakor vse drugo, trajalo samo kratek trenutek, kakor nujno potreben prehod od ene igre in spremembe k drugi. Nov nemir ji je hitro šinil v noge. Tako bose so začenjale pometati po parketu in dobivati pri tem nekakšen trezen, skrben, gospodinjski izraz. Takoj zatem pa je ženska spet živčno iskala čeveljčke, jih našla in poskušala levi čeveljček natakniti na desno nogo in narobe. Potlej je spet opustila poskuse, vzdignila en sam čeveljček na koncu palca in nekaj časa bingljala z njim. Potlej je z drugo nogo muhasto podrla ravnotežje, vrgla mokasin s prsta daleč stran in ga takoj spet začela z isto nogo slepo in razburjeno iskati in potegovati k sebi.
Tako se je igra nadaljevala in se sploh ni dalo slutiti, kako dolgo bo še trajala in do kod vse bo še segla, kaj vse bodo še mogle postati in bodo Judi v resnici postale te drobne noge v igri, ki jo igrajo same s seboj in same zase,
na svojem prikritem in zaslonjenem odru, kjer je po golem naključju Lazar edini in nesluteni gledalec.
Ves ta čas je bilo vse telo mlade ženske nepremično in je tako tudi ostalo. Vzravnana in mirna drža deklice z dobro in strogo vzgojo. Tudi ena mišica se ne zgane na nji, tudi las ne zamiglja v košatih laseh, tudi en rob lahke svilene obleke ne zafrfoto. Tudi njun pogovor je tih in obziren; še do Lazarja, ki je najbližje njiju, ne pride niti ena razločna beseda. Nič. Samo stopala pod stolom igrajo čudno in nerazumljivo spogledljivo igro.
Lazar je počasi in nepazljivo jedel. In med jedjo je še naprej neopazno gledal igro nog, ki je razen njega ni mogel nihče drug opaziti, in po nji poskušal uganiti, kakšen je neki obraz te mlade ženske in kakšne narave je neki pogovor, ki ga imata s prijateljem za mizo. (Vselej* kadar je vzdignil pogled in je mogel za trenutek ujeti njegov obraz, je videl, da je miren, vesel in razpotegnjen v zadovoljen nasmeh!) Ali igra njenih nog sploh spremlja pomen njenih besed? Ali odgovarja na njegove! Ali pa ni ne to ne ono, temveč izraža samo njene neizrečene misli in skrite občutke? Nekaj, česar še sama ne sluti in ne ve? Ali pa navsezadnje te noge igrajo zaradi sebe in samo zase svojo igro, odvisno od vsega, o čemer se pogovarjata fant ir» dekle, kar si želita in mislita?
Ni našel odgovora. Za trenutek je potem odtrgal oči : od prizora pod stolom, pogledal na uro in — se zdrznil. Videl je, da bo zamudil na ladjo, če takoj ne odide. Hitro je pometal vase kosilo in ne da bi počakal na konec igre, ki mogoče sploh nima konca, vstal in odšel proti morju. Ko je šel mimo mladega para, se ni ozrl, da bi videl, kakšna je ženska z nemirnimi nogami, ki je ne bo nikoli več videl ne od spredaj ne od zadaj.
Vendar njene igre ni pozabil.
>j-
a-
o.
li-
n-
ja
z-
?a
in
e-
je
LO
ti,
:i-
e-
ik
"o
5
Je
v
ti
;a
e-
:V
e,
ri
ti
a
ti
>-
i-
n
u
u
e
a
!-
a
5

:>
/•
y
r
i
>
>
I
!
JACK RITCHELE:
Madeleiniii obisk
Pravkar sem hotel oditi, ko je zazvonil hišni zvonec.
Lepa neznanka, ki je vstopila, je oila vitka in je imela kot oglje črne lase.
S kratkim pogledom je ocenila ni°je stanovanje in rekla: „Za 225 dolarjev mesečne najemnine bi pač •noralo biti nekaj več, kakor je videti na prvi pogled.“
»Lahko bi vam pokazal še druge s°be,“ sem dejal. ..Domnevam, da ste se zmotili v naslovu."
»O, nikakor ne, če vam je ime James Brannon."
v Pomagal sem ji sleči plašč. »Obžalujem, toda stanovanja ne oddajam v najem, če ste prišli zaradi tega,“ sem ji dejal.
»Ne. Prišla sem, ker najdejo vča-Sln gozdovniki kaj čudne reči." U-svedla se je na kavč. »Lahko me kli-Cete Madeleine."
»Madeleine," sem dejal, »ne bi vas notel žaliti, toda na žalost vam mo-fam ipovedati, da obstajajo reči, za katere nočem plačati prav ničesar. Jo je eno od mojih življenjskih na-
Smehljala se je. »Ne tekam po syetu, da bi trkala na tuja vrata in Sl s tem služila kruh. James, če ste Jako mislili. Če vas zanima, vam povedati, da sem učiteljica, Računstvo."
v »Lepo," sem odgovoril, »toda ravnati znam."
, ,v»V tem smislu me je poučil že msnik. Po naključju sva se dotak-*ma tudi te teme, ker sem izjavila, da iščem stanovanje."
»Madeleine," sem dejal, »nekje jj}°ra imeti vsaka stvar svoj začetek, rorej k stvari."
. Prikimala je. »Začelo se je v apri-J“.na neki ozki, neprometni cesti, . Janjiči, ki se je poslužim v prime-j'0, kadar se mi že zelo mudi v šo-,?• Stanujem namreč pri svojih star-. v Jeffersonu in se vsak dan vo-Zim v šolo."
Pripravil sem dva kozarca in na-tocil whisky.
»Cesta je široka komaj za eno vo-?d°, zato si lahko predstavljate, kako me je ujezilo, ko mi je neko dru-?° vozilo zaprlo pot." Pozorno me Je ]e opazovala in se zopet smehljala. jNe morem se prav spomniti, kak-Sne znamke je bil avto, vendar sem ^Pazila, da je moral biti zelo drag; , d je velik in prazen. Morda sem auPala deset minut ali še kaj več, °<ja nihče ni prišel. Slednjič sem se dločiia, da zapeljem v ovinku mimo Velikega avtomobila, in to se mi je l^krajno previdnostjo tudi posrečilo, koraj bi bila pri tem zavozila v ja-*ek in zgodilo se je prvič, da sem P^sla v solo prepozno."
»Ali pijete škotski whisky?“
. Prikimala je. »Medtem je prišla Jesen in zdaj se pojavijo v tej igri 8°zdovniki. Dečki iz Jeffersona so 5e nekega dne v oktobru podili po jj?zdovih, skozi katere pelje omenjena cesta. Najbrž so iskali lesko-e palice za lok, gobe ali karkoli j i dečki pač iščejo po gozdovih. Znenada sta dva od njih naletela ? neko plitvo mesto. V svoji buj-1 domišljiji sta mislila, da je to kak f j jjanski grob. Pričela sta kopati | n kaj, mislite, sta spravila na dan?"
Ponudil sem ji kozarec z whisky-Jem in dejal. »Truplo."
• ” Pako je. Seveda ne truplo Indi-j^nca. 2 raznimi grozljivimi preiskavami je policija ugotovila, da gre a truplo mrs. Irene Linton. V tem j.CsCu so j0 videli zadnjič, ko je . • aprila zapuščala svoje stanova-Je- Policija je vzela njenega moža rsjro v klešče, toda slednjič je mo-j ,a ugotoviti, da je popolnoma ne-°Jzen. Policija sumi, da je imela ,rs- Linton razmerje z nekim dru-toda znala je to spretno skrije ll> tako da se policiji ni posreči-
0	Ugotoviti imena tega moža."
1	Madeleine je nekoliko srknila iz °Zarca. Potrudila sem se in v šoli
prelistala dnevnik, kjer sem ugotovila, da sem edino 15. aprila zamudila pouk, torej prav dan za tem, ko so mrs. Linton zadnjič videli. Takoj sem se odpravila k prijavnemu uradu za avtomobile, se globoko zazrla v oči mlademu uradniku in dobila zaupno pojasnilo, da je vozilo s številko P 31416 last nekega Jamesa Brannona."
Stopil sem nekaj korakov proti odprtemu kaminu. »In zdaj mi hočete povedati, da je bil dragi in veliki voz, ki vam je 15. aprila zjutraj zastavil pot, moj avto? Zares imate dober spomin. V aprilu ste videli avtomobilsko oznako in v oktobru
IZREKI
#	Človek joka in to je njegov najlepši privilegij.
(Delille)
O Ženske solze so molčeči govorniki.
(Beaumont)
#	Ti ne veš, kako je ženska lepa, kadar joče.
(Gulierrez)
#	Solze so plemenita govorica oči in ko v pravi ljubezni zmanjka besed, govorijo oči s solzami, medtem ko jezik molči.
(Herrick)
se še natančno spominjate številke? Ali ste si morda zabeležili številko iz kakšnega posebnega razloga?"
»Ne, toda kakor sem vam že povedala, sem učiteljica računstva. Številka avtomobila mi je ostala v glavi, ker me je na nekaj spominjala. Iz šole boste gotovo še vedeli, kaj je P 31416."
Vzeli sem grebljico s stojala pri kaminu. »Še nikoli me ni nihče nekaznovano izsiljeval."
Zazrl sem se v njene čuječe oči. Dejala je: »Menim, da je zdaj pravi trenutek, da vas opozorim na svoje previdnostne ukrepe: če bi morala umreti nasilne smrti ali če bi kratko malo izginila, bo policija prejela pismo, v katerem sem zabeležila svoje ugotovitve:"
Sukal sem grebljico v roki in rekel: »Ko sem mrs. Linton udaril po glavi, sem temeljito očistil. Nabaviti sem si moral tudi novo preprogo-“
Bila je radovedna kakor vse ženske. »Zakaj ste jo umorili?"
»Kakor se pač zgodi. Ženske so nagnjene k temu, da pripisujejo začasnemu razmerju večji pomen." Vzdihnil sem. »Zgodilo se je. Strašno me je bolela glava in vreščeča ženska je kaj slabo zdravilo proti bolečini. Toda vi, Madaleine, ste čisto navadna izsiljevalka. Mogel bi vas prijaviti policiji, pa bi prišli v ječo. Toda za tak korak sem predober in preplemenit."
»Čudovito," se je nasmehnila, »vendar ne morem razumeti vaših razlogov."
»Madaleine," sem odgovoril, »zelo dobro ste si zapomnili številko avtomobila, vendar bi bili morali črki P posvetiti malo več pozornosti."
»V naši zvezni državi prejmejo avtomobili v januarju črki A in B, v februarju C in D, v marcu E in F in tako naprej do črke P v avgustu."
Očitno me ni razumela.
»Naj vam to bolj točno pojasnim," sem nadaljeval. »V aprilu ste videli oznako, ki je veljala za avgust."
Potrebovala je nekaj časa, da je razumela moje pojasnilo. »Potemtakem ni bil vaš avto in niste yi umorili mrs. Linton?"
»Seveda ne!"
»Ne pozabite, da je bilo to veliko in drago vozilo."
»To je morda točka, ki opravičuje vaše zanimanje. Toda prijavni urad je v tem času gotovo že zaprt in zunaj dežuje. Zato nimate vzroka za prenagljene ukrepe."
Zvedavo me je pogledala. »Dovolj žalostno zame. Veselila sem se že dobička, ki mi ga bo prinesel ta večer. Vi ste torej mr. Brannon, lastnik tovarne kruha."
»Točno." Usedel sem se k Mada-leini. »Preden pa najdete pravega morilca, mi storite uslugo in izpustite v pismu policiji moje ime."
„Oh,“ je odgovorila. »Ni, potrebno, saj pisma ni. Dovolj realno mislim in vem, da mi maščevanje ne koristi več, če ležim pod rušo."
Dvignil sem kozarec in pri tem mislil na oznako P 31416. Ne vem, kakšen razlog je imel moj oče, ko je že pred 15 leti pri prijavnem uradu dosegel, da je črka P s številko 31416 rezervirana za našo družino in jo dobivamo vedno znova za vse leto.
Moj pogled se je ustavil na greb-Ijici.
— Zdaj še ne, — sem mislil. — Pozneje!
Smehljal sem se in se pomaknil nekoliko bliže k Madaleini...
PAVLE LUŽ AN: Jaz
Človek
prenaseljenost v stiski
vročični golt na zemlji na nebu
brez misli dotrajan nobene besede več ki bi kaj postala
zgolj ujede
na dnu brezumnosti
čas
utečen brez cilja zemlja
ujeta v nezadržnem zlu
in vseskozi svet ki kaplja skozi temo
o zasopli koraki nikamor
Iskavec
Hrvatski domisleki
Hrvatski publicist Lunaček se je sprehajal z mladim in domišljavim pisateljem po Iliči. Ko sta zavila v Mesničko ulico, sta tam opazila spominsko ploščo na hiši, kjer je živel in delal Avgust Šenoa. Tedaj je mladi domišljavec zamišljeno dejal:
»Bogve, kaj bo pisalo po moji smrti na moji hiši!”
»Pisalo bo) .Stanovanje dajemo v najem'," je mirno odgovoril Lunaček.
Dalmatinec Tino Patiera je bil tenor svetovnega slovesa in filmski zvezdnik. Nekega dne mu sluga sporoči, da bi z njim rada govorila lepa in mlada dama.
»Naj vstopi," reče Tino.
»Pri telefonu je," pojasni sluga.
»Pri telefonu! Človek božji, kako pa potem veste, da je mlada in lepa!"
»Ker bi sicer ne vedela za vašo skrivno telefonsko številko," se odreže služabnik.
Srečanje na vasi
Bil je lep julijski večer, ko sla se Nande in Vida prvič srečala. Nande je bil mlad kmečki fant, zagorelega obraza in trdih dlani, vajen od mladih dni težkega dela. Vida pa je živela v mestu. Bila je edini otrok bogatega očeta, menda direktorja neke trgovine. V vasi je imel vikend hišico, kamor je hodil ob nedeljah in praznikih ter na letni dopust. Nande in Vida sta se spoznala že prej, tako, na pogled. Tistega večera pa sta se spoznala bolje, saj veste, slučajno srečanje na poti, veselo kramljanje, močnejši utrip srca, stisk rok, poljub. Take zgodbe se ponavljajo iz dneva v dan.
Nande 'in Vida sta se potem srečavala vsak večer. Lepa je ljubezen v temnih nočeh, ko na nebu miglja milijone zvezd, ko orkester murnov igra zaljubljencema. Da, ljubezen na vasi je lepša od tiste v mestu. Balj zapeljiva. Kako bi potem mogli zameriti Vidi in Nandetu, če ju je zapeljala opojnost poletnih večerov, da svoji ljubezni nista znala postaviti meje.
Poletje je minilo. Vida in Nande sta si pisala dolga pisma, kajti Vida se je vrnila v mesto. Vendar, zadnje čase je Vida vse redkeje dobila fantova pisma. Fantu se je pač ohladila glava. Odločil se je bil, da bo ostal doma na kmetiji. Kaj naj zavrže delo štirih let, ko je garal kot živina, in se naseli v mestu, kjer ne bo nikoli srečen. Počasi bo z Vido končal. Noj ostane vse lep spomin, kot lepe sanje. Kako dolge so bile noči, ki jih ni prespal. Vido je še vedno ljubil iz vsega srca.
Nekega dne mu je poštar prinesel Vidino pismo. Sporočala mu je, da bo dobila otroka. Vest je v hipu porušila vse njegove načrte. In to dekle, ki bo postala mati njegovemu otroku, naj zapusti? Ne, takšen Nande ni bil. Ni bilo lahko, ali odločil se je, da bo odšel v mesto in tam našel službo.
Pa mu ni bilo treba oditi v mesto. Vida je svojega fanta dobro poznala. Iz pogovorov v poletnih večerih je vedela, kako težko mu bo zapustiti zemljo in se naseliti v mestu. A ljubila ga je z vso močjo in strastjo. Zanj je bila pripravljena storiti vse. Pripravljena je bila zapustiti mesto in priti k njemu. Da, tako bo storila. Šla bo na učiteljišče in postala učiteljica na vasi. Ona bo učila otroke, on pa bo kmetoval.
Nande je bil resnično srečen. Šele zdaj je spoznal, kako zelo ga Vida ljubi. Kar verjeti ni mogel, da hoče to dekle, tako lepo, ki ima vsega, kar želi, zapustiti mesto in priti k njemu.
Toda drugi dan se je zgodilo nekaj, zaradi česar Vida ni zapustila mesta, on, on pa je ostal za vedno v svoji vasi.
Zjutraj rano je šel sekat drva v gozd. Misli so mu bile le pri lepi nevestici. Tako se je zgodilo, da je padajoča bukev podrla tudi njega. Odpeljali so ga v bolnišnico, pa je med prevozom umrl.
Pokopali so ga pri domači cerkvici, sredi med travniki in gozdovi. Vida ga mnogokrat obišče. S seboj vodi plavolaso deklico.
„Ali tu spančka očka?” povprašuje otrok.
„Da, tu spančka tvoj očka,” odgovarja Vida.
aEa dobro voljo
Bobi sedi v brzcu. V kupeju sedi le en sam potnik.
„Ali se peljete v mesto?" vpraša B obija.
„Da,“ kratko odvrne Bobi.
„ln kaj boste v mestu?" radovedno Sprašuje sitni potnik.
»Izstopil bom."
žfc-
„Konec je z mojimi živci," toži Jaka prijatelju.
„Kaj pa se ti je zgodilo?"
»Pomisli, moja hčerka je včeraj pobegnila s tistim malopridnežem, tisto barabo! Pa saj ga poznaš, tega Franceljnu, ne?"
„Kaj ga ne bi! Pa še opozarjal sem te, ko sem ga nekajkrat videl v tvoji hiši, pa me nisi poslušal. Zdaj pa imaš!"
„Ne, motiš se. Verjemi mi. Temu packonu sem prav tako malo zaupal kot ti, toda vedno sem upal, da mi bo odvedel ženo."
K zdravniku pride mož, ki ga že precej časa boli noga. Zdravnik ga preišče.
„Za božjo voljo, saj imate počeno kost. Zakaj pa niste prišli že prej?"
„Da, gospod doktor! Toda vedno, ko sem tožil, da nekaj ni v redu z menoj in mojo nogo, me je žena prepričevala, da moram nehati s kajenjem."
*
„Mica," se krega gospodinja, „vče-raj je bil vaš ljubimec spet do enajstih v kuhinji. V bodoče to seveda ne bo več šlo!"
„Na to sem že mislila," strokovno odvrne Mica. „Mogoče bi v prihodnje večerjali lahko že dve uri prej."
*
McPherson iz Aberdeena nima nobenih skrbi, čeprav je ženin rojstni dan pred vrati.
„No, ali že veš, kaj boš kupil svoji ženi," ga vpraša Jack Mc]immy.
„Vem,“ žari McPherson, »drugo leto dobi par uhanov."
„Dobro, dobro. Toda za letošnji rojstni dan?" ga vpraša prijatelj.
„Letos ji bom pustil zvrtati luknje v ušesa."
iszzzsassž
n a° lKe d u Celovec doživel vrhunsko kvaliteto
Celovški oziroma koroški ljubitelji hokeja na ledu so konec minulega tedna doživeli nedvomno vrhunsko kvaliteto tega športa. Domače moštvo KAC je namreč v tekmi za evropski pokal igralo proti večkratnemu sovjetskemu prvaku ZSKA Moskva. Sovjetska ekipa je seveda že kar v ppvem srečanju pokazala svoje znanje in v razprodani Mestni hali demonstrirala hokej, kot ga pri nas še nismo doživeli. Čeprav so se domačini izredno dobro branili, proti Moskovčanom niso imeli nobenih izgledov ter se je prva tekma končala z rezultatom 9:1, kar pa je za KAČ kljub temu lep uspeh, saj je bilo splošno mnenje, da bo razlika v golih še mnogo večja. Povratna tekma je bila seveda le še formalnost in se je končala 14:3 za goste iz Sovjetske zveze, ki so s tem osvojili tudi evropski pokal.
Za KAC pa srečanje s sovjetskim prvakom gotovo ni pomenilo le dve izgubljeni tekmi, marveč je bila to tudi dobra šola, saj so imeli Celovčani priložnost pomeriti svoje sile z igralci, ki predstavljajo absolutni svetovni vrh hokeja na ledu. Temu namenu je služila še zlasti tretja prijateljska tekma, ki so jo Celovčani in Moskovčani odigrali s pomešanima ekipama (v vsakem moštvu polovica domačih igralcev in polovica gostov) ter se je končala neodločeno 9:9.
Finalni tekmi za evropski pokal pa sta bili edinstveno doživetje tudi za gledalce, ki so lahko občudovali igralce, kot jih je sicer videti le na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.
NOGOMET £na	2a
celovško moštvo
Celovška Austria, edini klub, ki zastopa letos Koroško v najvišji nogometni ligi Avstrije, se je v osmem kolu državnega prvenstva na domačih tleh pomeril z dunajskim Sportklubom ter dosegel pred 6000 gledalci neodločen rezultat. Dunajčani, prvi na lestvici, so prišli v celovški stadion z upanjem, da si priborijo vsaj eno točko. To jim je v nedeljo tudi uspelo, tako da vodijo zdaj s tremi točkami razlike pred tirolskim moštvom WSG Wattens, ki je z drugim mestom vsekakor presenetilo športno javnost. Visoki zmagi sta v 8. kolu slavili dunajska Austria in že omenjeno tirolsko moštvo: v tradicionalnem srečanju obeh glavnih dunajskih ekip Rapid in Austria je Rapid lanskemu prvaku podlegel z 0:6; moštvo iz Wattensa pa je z rezultatom 6:0 odpravilo dunajsko ekipo Wacker.
Prihodnjo tekmo bo imela celovška Austria v Innsbrucku, kjer se bo pomerila s tamkajšnjim Wackerjem. Celovčani pričakujejo, da bodo prinesli domov vsaj eno točko, seveda, če bo šlo vse po sreči. Sreča pa jim bo vsekakor potrebna, kajti nadomestiti bodo morali več standardnih igralcev, ki so se poškodovali v prejšnjih tekmah. Čudežev pa verjetno tudi jugoslovanski trener Kokotovič ne bo mogel ustvarjati.
Nemško-škotsko
srečanje
V središču pozornosti nogometnega sveta bo nedvomno bližnja kvalifikacijska tekma med Zahodno Nemčijo in Škotsko, pri kateri bo verjetno že padla odločitev, katera od teh dveh ekip se bo prihodnje leto udele- , žila svetovnega prvenstva v Mehiki. Nemci so na svetovnem prvenstvu v Londonu dosegli 3. mesto, toda znano je, da pred domačo publiko ne igrajo preveč dobro. To je morda razveseljivo za Škote, ki pa tudi sicer optimistično gledajo na odločilno srečanje, saj imajo v svojih vrstah znane igralce slovitih moštev.
KRATKE ŠPORTNE VESTI
H V kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo v nogometu je Romunija na domačih tleh premagala Portugalsko z rezultatom 1:0. Po tej zmagi ima Romunija najboljše izglede, da bo prihodnje leto potovala v Mehiko, saj vodi zdaj v svoji skupini s 7 točkami pred Švico in Grčijo, ki imata obe po 4 točke.
H Najuspešnejšo smučarko in olimpijsko zmagovalko Olgo Pall bodo danes na Dunaju proglasili za »športnico leta*.
H Nov svetovni rekord v metu kladiva je s 75,48 metra dosegel sovjetski atlet Ana-tolij Bondarčuk. Izboljšal je svoj lastni rekord, ki je doslej znašal 74,68 metra.
1. PROGRAM
Poročila: 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 12.15, 17.00, 19.00, 22.00,
23.00,	24.00.
Dnevne oddaje (razen sobote, nedelje in praznikov): 6.00 Pozdrav — 6.40 Jutranja opažanja — 6.45 Vesele melodije — 7.10 Včeraj zvečer v svetu — 7.20 Jutranja telovadba — 8.45 Dobrodošli z novicami — 9.00 Za prijatelje glasbe — 10.05 Magazin ob desetih —
11.00	Roman v nadaljev. — 11.15 Opoldanski koncert
—	13.00 Operni koncert — 13.45 Gospodarska poro-' čila — 14.00 Slavni orkestri, slavni dirigenti — 15.00 Več uka, več znanja — 15.45 Koncertna ura — 16.30 Majhne dragocenosti — 17.10 Kulturna poročila —
17.30	Mladinska redakcija — 18.00 Večerni koncert — 18.55 Danes zvečer boste videli in slišali.
Sobota, 18. 10.: 6.05 Odkrito povedano — 6.12 Vesele melodije — 9.00 Smeh sodi k oliki — 13.00 Srečanje z Avstrijo — 13.30 Tehnični razgled — 13.45 Iz opernega sveta — 14.45 Orkestrski koncert — 16.15 V žarišču
—	17.10 Ex libris — 18.00 Domovina Avstrija — 19.45 Glasbeni protokol — 22.10 »Tragična pokrajina" —
22.45	Avstrijska pesem 20. stoletja — 23.10 Mala nočna glasba.
Nedelja, 19. 10.: 6.05 Vesele melodije — 8.05 Teden dni svetovnih dogodkov — 9.10 Satirična oddaja —
11.00	Iz gledališča — 11.15 Orkestrski koncert — 13.55 Operni koncert — 15.00 Mojstri klasične operete —
15.45	Evropa 69 — 17.05 Deželnozborske volitve na Nižjem Avstrijskem — 17.30 Obzornik znanosti — 18.45 šansoni — 19.10 Deželnozborske volitve na Nižjem Avstrijskem in Predarlskem — 20.00 Sto let dunajske opere — 21.00 Deželnozborske volitve na Nižjem Avstrijskem in Predarlskem — 21.30 »Nočni čuvaj", kabaret — Deželnozborske volitve na Nižjem Avstrijskem in Predarlskem — 22.30 Mala serenada — 23.10 Glasba z Dunaja.
Ponedeljek, 20. 10.: 6.05 Odkrito povedano — 6.08 Preden odidete — 6.11 Vesele melodije — 13.45 Avstrijska pripovedka — 15.45 Štajerska jesen — 17.10 Mednarodna radijska univerza — 17.30 Mladinska redakcija — 19.30 Raziskovalne naloge — 20.00 Glasbeni protokol — 21.30 Argumenti — 22.10 Znanje časa
—	23.10 Sodobna glasba.
Torek, 21. 10.: 6.05 Preden odidete — 6.12 Vesele melodije — 15.45 Krogi, pike, črte — 17.10 Raziskovalci na obisku — 19.30 Kulturno-politične perspektive — 20.00 Spectrum Austriae — 21.00 Prizor — 21.30 Glasbeni feljton — 23.20 Glasbeni protokol.
Sreda, 22. 10.: 6.05 Agrarna politika — 6.10 Vesele melodije — 13.45 »Ocean je laž" — 15.45 štajerska jesen — 17.10 Naravoslovje — 17.30 Mladinska redakcija — 19.30 Miguel Angel Asturias — 20.00 Glasbeni protokol — 22.10 Oceanografija — 23.10 Sodobna glasba.
Četrtek, 23. 10.: 6.05 Preden odidete — 6.08 Oddaja delavske zbornice — 6.11 Vesele melodije — 6.57 Avstrijski teden 1969 — 15.45 Krogi, pike, črte — 17.10 »Glasba iz puščave" — 17.30 Raziskovalno delo visokih šol — 19.30 Živo gospodarstvo — 20.00 Psihologija dednega sovraštva — 20.45 Klavirsko delo Roberta Schumanna — 21.15 V žarišču — 22.10 Forumski pogovor.
Petek, 24. 10.: 6.05 Nobeden ne bo zmagal — 6.08 Oddaja delavske zbornice — 6.12 Vesele melodije — 6.57 Avstrijski teden 1969 — 9.30 Klavirsko delo Roberta Schumanna — 13.45 Vesela pripovedka — 15.45 štajerska jesen — 17.10 Pomembni znanstveniki —
17.30	Mladinska redakcija — 19.30 Začelo se je pred 30 leti — 20.00 Koncert za dan Združenih narodov —
22.10	George Santayana — 23.10 Dunajska pesem.
REGIONALNI PROGRAM
Poročila: 5.00, 5.50, 6.30, 7.45, 10.00, 12.45, 17.00, 19.00,
20.00,	22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen sobote, nedelje in praznikov): 5.00 Pozdrav — 5.40 Jutranja opažanja — 5.45 Kmetijska oddaja — 6.05 Jutranja telovadba — 8.05 Zveneč jutranji pozdrav — 9.00 šolska odaja — 11.30 Kmetijska oddaja — 11.45 Za avtomobiliste — 12 00 Opoldanski zvonovi — 13.05 Objave — 14.00 Za ženo
—	14.15 Slovenska oddaja — 15.30 Otroška ura — 16.00 Koncert po željah — 18.15 Odmev časa — 18.45 šport
—	18.55 Lahko noč otrokom — 19.03 Pregled sporeda. Sobota, 18. 10.: 5.05 Veselo zaigrano — 7.55 Naš
hišni vrt — 8.20 Obzornik za ženo — 9.00 Glasba zate in zame — 10.05 šolska oddaja — 11.00 Naša lepa domovina — 13.50 Za zbiralce znamk — 14.20 Godba na pihala — 15.30 Koncert želja — 17.10 Koračnice — 18.00 Aktualno za delovno ženo — 18.40 Koroški profili —
19.40	Melodija in ritem — 20.10 Frank GOnther, življenje za kabaret — 21.00 Zveneča Avstrija — 22.25 Plesna glasba po naročilu.
Nedelja, 19. 10.: 7.35 Glasbeni jutranji pozdrav —
8.05	Kmetijska oddaja — 8.15 Kaj je novega — 10.00 Operetni koncert — 10.30 Radijska pripovedka — 11.00 Dopoldanski koncert — 13.10 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.45 Iz domovine — 14.30 Koncert želja —
16.30	To je moj Dunaj — 17.05 Plesna glasba — 18.30 Koroški portret — 18.45 Pridite in zapojte — 19.00 Nedeljski šport — 19.30 Govori deželni glavar Sima —
19.40	Deželni razgled — 20.10 »Kaj pravite vi, gospod Farkaš?" — 20.45 Operetni koncert — 22.10 Deželnozborske volitve na Niž. Avstrijskem in Predarlskem.
Ponedeljek, 20. 10.: 5.05 Vesel začetek dneva —
9.00	Književnost in družba — 9.30 Ljudska glasba sveta — 10.15 Alkohol in nikotin — 11.00 Ljudska glasba
—	13.55 Davčno pravo — 14.00 Današnji problemi kmetice — 15.15 Koroški knjižni kotiček — 17.10 Glasba je naš konjiček: Lolita — 19.15 Novice iz znanosti in umetnosti — 20.10 »Mali dvorni koncert", glasbena veseloigra — 21.30 Ljudska glasba sosedov: Južna Čoška.
Torek, 21. 10.: 5.05 Pihalni zvoki — 9.00 Instrumenti jazza — 9.30 Dopoldansko glasbeno pismo — 10.05 Lepo vedenje, uspeh v življenju — 10.35 Plačilna sredstva nekdaj in danes — 11.00 Ljudska glasba — 13.45 Za mladino — 14.00 Počitniška bilanca — 15.00 Komorna glasba — 15.45 Otroška telovadba — 17.10 Avstrijci o Avstriji — 18.00 Problemi koroških mest — 19.15 Slišiš pesmico — 20.10 Orkestrski koncert — 21.30 Robert Stolz dirigira.
Sreda, 22. 10.: 5.05 Začetek dneva z godbo na pihala — 9.00 Avstrijska klasika — 9.30 Iz opere „Ne-
Izdajatelj, založnik in lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; urodnlštvo in uprava: 9021 Klagenfurt - Celovec, Gasometergasse 10, tel. 85-6-24. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovlje.
topir" — 10.05 Gustave Flaubert — 10.35 Otrok v mladinski knjigi — 11.00 Ljudska glasba — 14.00 »Jezni gospodje sinovi" — 15.00 Koroški visokošolski tedni —• 15.15 Koroški avtorji: Helmut Scharf — 15.30 Srečanje — 17.10 V dunajski koncertni kavarni — 18.00 Kulturna prizma — 19.15 Na obisku pri koroških pihalnih godbah — 21.00 Za prijatelja planin.
Četrtek, 23. 10.: 5.05 Pihalna godba — 5.33 Ljudske viže — 9.00 Šolska oddaja — 9.30 Lahka glasba —
10.05	Za državni praznik — 10.35 Kaj je novega —
10.45	Kako je nastala koroška pesem — 11.00 Godci, zaigrajte! — 14.00 Zadeva z ženskim romanom — 15.00 Ura pesmi — 17.10 Oddaja za vojake — 18.00 Gospodarski komentar — 19.15 Veselo in zabavno —
20.10	čudni konjički — 21.00 Prepevamo in pripovedujemo o deželi Drave.
Petek, 24. 10.: 5.05 Godba na pihala — 9.00 K svetovnemu dnevu varčevanja — 9.30 Koroška dežela, koroški ljudje — 10.05 šolska oddaja — 11.00 Veselo petje, veselo igranje — 14.00 Koroška domovinska kronika — 15.00 Komorna glasba -- 15.30 Kakor moja deklica mala — 17.10 Glasba za konec tedna — 18.00 Koroška avto- in motorevija — 19.15 Veselo zaigrano
—	20.10 Lovska latinščina — 21.00 Iz koroškega glasbenega življenja — 22.25 Pogled k sosedu.
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, 18. 10.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca — 14.00 Šopek jesenskih pesmi.
, Nedelja, 19. 10.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in yoščimo.
Ponedeljek, 20. 10.: 14.15 Informacije — Žena, družina, dom — 18.00 Iz koroške literarne delavnice. Torek, 21. 10.: 14.15 Informacije — Koroška kronika
—	Moderni ritmi — Športni mozaik.
Sreda, 22. 10.: 14.15 Informacije — Cankar-čar: Pozdravljena dolina Šentflorjanska.
četrtek, 23. 10.: 14.15 Informacije — Vesti za kmetijstvo — Domači pevci — Koroški kulturni pregled.
Petek, 24. 10.: 14.15 Informacije — Ura pesmi — Cerkev in svet.
RADIO LJUBJANA
Poročila: 4.30, 5.00, 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 11.00, 12.00,
13.00,	14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 19.30, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen ob nedeljah in praznikih):
5.30	Svetujemo vam — 6.00 Napotki za turiste — 6.50 Danes za vas —■ 7.00 Telesna vzgoja — 8.00 Pregled sporeda — 10.15 Pri vas doma — 11.00 Turistični napotki — 12.00 Na današnji dan — 12.30 Kmetijski nasveti — 13.00 Prireditve dneva in pregled sporeda —
13.10	Obvestila — 13.30 Priporočajo vam — 15.00 Komentarji — 16.00 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in po svetu — 19.00 Lahko noč, otroci — 19.10 Obvestila — 19.15 Glasbene razglednice — 22.00 Pregled sporeda za naslednji dan — 23.05 Literarni nokturno.
Sobota, 18. 10.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Radijska šola — 9.35 Domače viže — 9.50 Naš avtostop
—	12.10 Po špansko — 12.40 Z ansambli domačih napevov — 14.05 Glasbena pravljica — 14.25 Melodije za razvedrilo — 15.40 Basist Theo Adam — 17.05 Gremo v kino —1 17.35 Glasba iz naših filmov — 17.45 Jezikovni pogovori — 18.15 Dobimo se ob isti uri —
18.45	S knjižnega trga — 19.15 Ansambel Mihe Dovžana — 20.00 Lepe melodije — 20.30 Zabavna radijska igra — 21.15 Mednarodna glasbeno-zabavna oddaja
—	22.15 Za naše izseljence — 23.05 S pesmijo in plesom v novi teden.
Nedelja, 19. 10.: 6.00 Dobro jutro — 7.30 Za kmetijske proizvajalce — 8.05 Radijska igra za otroke —
9.05	Koncert iz naših krajev — 10.05 še pomnite, tovariši — 10.25 Pesmi borbe in dela — 10.45 Voščila
—	11.50 Pogovor s poslušalci — 13.30 Nedeljska reportaža — 13.50 Z novimi ansambli domačih viž — 14.05 Vedri zvoki — 14.30 Humoreska tedna — 15.05 Nedeljsko športno popoldne — 17.05 Operni koncert — 17.30 Radijska igra — 18.26 Couperin in Bach — 19.15 Glasbene razglednice — 20.00 Zabavno-glasbena oddaja
—	22.15 Zaplešite z nami — 22.45 Radi ste jih poslušali — 23.15 Jazz za vse.
Ponedeljek, 20. 10.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Za mlade radovedneže — 9.20 Cicibanov svet — 9.45 Operetni zvoki — 12.10 Iz baleta ..Hrestač" — 12.40 Godba na pihala — 14.05 Iz arhiva lahke glasbe — 14.35 Voščila — 15.40 Poje kvartet „Savsk! val" — 17.05 Operni koncert — 18.35 Mladinska oddaja — 19.15 Ansambel Lojzeta Slaka — 20.00 Glasbeni protokol v Gradcu — 22.15 Jugoslovanski pevci zabavnih melodij — 23.15 Iz albuma izvajalcev jazza.
Torek, 21. 10.: 8.08 Operna matineja — 9.05 Radijska šola — 9.35 Ljubljanski jazz-ansambel — 9.45 Sol-daške pesmi — 12.10 Igra kitarist Narciso Yepes —
12.40	Od vasi do vasi — 14,05 Glasbeno udejstvovanje mladih — 14.25 Plesni orkester RTV Ljubljana —
14.40	Mladinska reportaža — 15.40 Iz opere „La Bo-heme" — 17.05 Popoldanski koncert Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana — 18.15 V torek nasvidenje —
18.45	Pota sodobne medicine — 19.15 Zadovoljni Kranjci — 20.00 Prodajalna melodij — 20.30 Od premiere do premiere — 21.25 Lahka glasba — 22.15 Jugoslovanska glasba — 23.40 Plesna glasba.
Sreda, 22. 10.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.25 Iz glasbenih šol — 9.45 Slovenske popevke — 12.10 Iz opere „Koštana" —
12.40	Priljubljen! pevci slovenskih narodnih pesmi —
14.05	Koncert za oddih — 14.35 Voščila — 17.05 Mladina sebi in vam — 18.15 Rad imam glasbo — 18.40 Naš razgovor — 19.15 Glasbene razglednice — 20.00 Tl in opera — 22.15 S festivalov jazza — 23.40 Slovenski pevci zabavne glasbe.
četrtek, 23. 10.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Radijska šola — 9.35 Lahka glasba jugoslovanskih avtorjev — 12.10 Dva baročna koncerta — 12.40 čez polja in potoke — 14.05 češki mladinski zbori — 14.25 Plesni orkester RTV Ljubljana — 14.40 Mehurčki —
15.40	Koncert zbora RTV Ljubljana — 17.05 Glasbeno popoldne — 18.15 Morda vam bo všeč — 18.45 Kulturni globus — 19.15 Poje France Koren — 20.00 četrtkov večer domačih pesmi In napevov — 21.00 Vabimo vas na bralno vajo — 22.15 Večer s predstavniki naše nacionalne glasbene kulture — 23.15 Godala v noči.
Petek, 24. 10.: 8.08 Operna matineja — 9.05 Pionirski tednik — 9.35 Ansambel Atija Sossa — 9.45 Slovenski zbori in ansambli pojo dalmatinske pesmi — 12.10 Baritonist Marcel Ostaševski — 12.40 Moški zbor iz Hodiš — 14.05 Iz albuma skladb za mladino — 14.35 Voščila — 15.40 Simfonični orkester RTV Ljubljana —
17.05	človek In zdravje — 17.15 Koncert po željah po-
TTccevizua
AVSTRIJA
Sobota, 18. 10.: 15.15 Prireditev športnih novinarj*
—	16.15 Za otroke — 16.35 Daktari — 17.25 Za druži*
—	18.00 Tedenski obzornik — 18.25 Kultura aktuoll
—	18.50 Dober večer v soboto želi Heinz Conrads'
19.30	čas v sliki in tedenski komentar — 20.06 šp^
—	20.15 Gala 69 — 22.05 šport — 22.35 čas v sliki'
22.45	Afera v Trinidadu, vohunski film.
Nedelja, 19. 10.: 15.25 Glasba in običaji — 16.00* otroke — 16.35 Otok zakladov — 18.00 VValdbrunn be* Maya — 18.30 S skrito kamero — 19.00 čas v sliki1 vprašanje tedna — 19.30 šport — 20.15 Igra — 2*1 Čas v sliki.
Ponedeljek, 20. 10.: 18.00 Teletest — 18.25 Podob Avstrije — 18.50 Hollywood in njegove zvezde —-1*1 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 ..Iščemo bogato v* vo" — 21.05 Poštni predal 7000 — 21.15 Športna pob' rama — 22.15 čas v sliki — 22.25 Posebej za vas.
Torek, 21. 10.: 18.00 Angleščina — 18.25 Kultura o' tualno — 18.50 Iskalci zakladov — 19.30 čas v sliki'
20.06	šport — 20.15 Kaj sem — 21.00 Gledališče in diskusija — 23.00 čas v sliki.
Sreda, 22. 10.: 10.00 Toulouse Lautrec — 10.30 Antb Bruckner — 11.00 Marx Brothers v vojni — 12.15 špoT na panorama — 16.30 Za otroke — 17.10 Mala šo* risanja — 17.35 Mala športna abeceda — 18.00 Frd coščina — 18.25 Podoba Avstrije — 18.50 Ljubi st« Bill — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 ObzoP
—	21.00 Filmska komedija — 22.40 čas v sliki, četrtek, 23. 10.: 10.00 Kaj lahko postanem — 1llj
Svet atoma —■ 11.00 Gradiščanska —- 11.30 Snovi t mije — 12.00 Transistorji — 18.00 Italijanščina — športni mozaik — 18.50 Inšpektor Leclerc — 19.30 čo v sliki — 20.06 šport — 20.15 Dokumentarna oddoi
—	21.40 Čas v sliki — 21.50 Nočni studio: Arhitektu*1 Petek, 24. 10.: 10.00 ABC moderne prehrane — 1®*
Društvo narodov — Združeni narodi — 18.00 Zeld val: številke, dejstva, perspektive — 18.25 Podob Avstrije — 18.50 Zračni skoki — 19.30 čas v sliki'
20.06	šport — 20.15 Stari sodnik — 21.15 časovno d* gajanje — 22.15 čas v sliki.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
Sobota, 18. 10.: 10.00 Malo svetovno telovadno P venstvo — 16.00 Malo svetovno telovadno prvensh — 18.00 Po domače — 18.15 Mladinska igra — 19-Prva svetovna vojna — 19.40 Za boljši jezik — 20* Dnevnik — 20.35 Zabavno glasbena oddaja — 21-Rezervirano za smeh — 21.50 Inšpektor Maigret j 22.40 Kažipot — 23.00 Poročila.
Nedelja, 19. 10.: 9.00 Madžarska oddaja — 9.30 lo svetovno telovadno prvenstvo — 12.30 Disneyf svet — 13.20 Kažipot — 18.15 šiba ne počiva, angl®** film — 20.00 Dnevnik — 20.35 Malo svetovno teiovo" no prvenstvo — 21.35 Humoristična oddaja — 22-J Videofon — 22.35 športni pregled — 23.05 Dnevnik.
Ponedeljek, 20. 10.: 9.35 Šolska oddaja — H* Osnove splošne izobrazbe — 14.45 šolska oddajo j 17.15 Madžarski pregled — 17.45 Bevk: Pestema ' 18.00 Po Sloveniji — 18.25 Jedrsko orožje in zaščito' 18.50 Zabavno glasbena oddaja —- 19.20 Mednarod* mladinski simpozij — 20.00 Dnevnik — 20.35 Sim1*
Jenko: Jeprški učitelj, drama — 21.32 Biseri glasbe"1 literature — 21.55 Poročila.
Torek, 21. 10.: 9.35 šolska oddaja — 11.00 Osno'1 sanka —• 18.00 Lutkovna oddaja — 18.20 Po sledd splošne izobrazbe — 14.45 šolska oddaja — 17.45 napredka — 18.40 Novosti iz studia 14 — 19.05 0* zore do mraka — 19.35 Portret Franceta Miheliča '
20.00	Dnevnik — 20.35 Igra, poljski film — 22.10 Veli* mojstri.
Sreda, 22. 10.: 9.35 šolska oddaja — 17.25 Nogo1” Sovjetska zveza-lrska — 19.15 Niso samo rože rdeče
19.45	Prospekt — 20.00 Dnevnik — 20.35 Vozniško dc voljenje prosim — 22.00 človek s kamero — 23.15 M ročila.
četrtek, 23. 10.: 9.35 šolska oddaja — 10.30 Ang1* ščina — 10.45 Nemščina — 11.00 Francoščina — 14. šolska oddaja — 16.10 Osnove splošne izobrazbe '
17.45	Otroška igra — 18.00 Zapojte z nami — 18.15 'j Sloveniji — 18.45 Komedija — 20.00 Dnevnik — 20' Sejem ničevosti — 21.25 Kulturne diagonale — 22' Smart — 22.35 Poročila.
Petek, 24. 10.: 9.35 šolska oddaja — 16.10 Osno** splošne izobrazbe — 17.45 Nove dogodivščine Hucldr berryja Finna — 18.15 Glasbena oddaja — 19.00 V s'1 dišču pozornosti — 20.00 Dnevnik — 20.35 Veliki d' narji, angleški film — 22.00 življenje v vesolju — 22* Poročila.
.........
Zaklad iz 16. stoletja
Med zemeljskimi deli pri gradnji ne- j kega žalskega poslopja v Werfenu na ! Solnograškem je jugoslovanski dela- j vec Anton Kvakan našel star vrč iz j gline. Ko ga je razbil, je v svoje veli- j ko presenečenje odkril v njem kakih ! 1000 starih zlatih in srebrnih kovancev j iz 16. stoletja.
Nenadno odkritje je vznemirilo se- } veda tudi strokovnjake numizmatike, ( ki so po prvem ogledu najdbe oce- j nili, da utegne biti najdeni denar vre- { den najmanj milijon šilingov.
Najditelj tega zaklada ima po ve- r Ijavnih zakonih pravico do nagrade, j ki znaša 50 % ocenjene vrednosti. To- j da vključil se je župan občine Wer- j fen in zahtevo najditelja zavrnil s tr- ! ditvijo, da najditelj ni delavec Kva- j kan, marveč — občina. Svojo čudno j argumentacijo skuša župan utemelje- j vati s trditvijo, da so zaklad našli še- } le potem, ko je občina izdala ukaz za j izkopavanje na kraju, kjer Je Kvakan ! potem našel glinasti vrč s starimi ko- j vanci.
slušalcev — 18.15 Rad imam glasbo — 18.50 Ogledi11 našega časa — 19.15 Ansambel Darka škoberneta ^
20.00	Koncert ob dnevu Združenih narodov — 22.15 sode in zvoki iz logov domačih — 23.15 Jazz-club.