LETO III. — Št. 32, Poštnoiekoči račun štev. 23. eORICJI, 6. AVGUSTA 1921 Posamezna številka 20 čent. Naročnine: Italijanska kraljevina: Celo leto Lir 10.— Pol leta Lir 5.— Tri mesece Lir 2.50 En mesec Lir 1,— Oglasi: Oglasi na drugi strani Lir 1.— za Vrsto. — Mali oglasi Lir 0.05 za besedo. — Znižane cene za letne naročnike. BODOČNOST JUGOSLOVANSKE TRGOVINE V jedni izmed zadnjih šte- | V zadnjem času se snuje vilk prinaša »Slovenski narod« | nekaka trgovska zadruga, ki zanimiv opis ljubljanske trgovine, ki ima dokaj sličnosti z našimi tukajšnimi razmerami. Radi aktualnosti tega vprašanja in ker vemo, da bode naše ljudstvo z zanimanjem čitalo ta odkritosrčni popis ljubljanskih trgovskih razmer, smo smatrali potrebno ponatisniti ga v celoti. «Po vojni, pa že tudi med vojno se je ustanovilo vse polno novih trgovin, med temi veliko grosistov. Ne vem, če se bodo vsi ti držali, to pokaže bodočnost. V trgovskih krogih se pa že govori o bodočih polomih. Pred letom in prej so morali hoditi trgovci iz vseh krajev v Ljubljano po blago, ker tudi v Zagrebu niso vsega dobili, kar so potrebovali. Tako je Ljubljana, in le to imam pred vsem v mislih, videla ljudi iz vse Jugoslavije, Banata, Bačke, Bosne itd. Včasih so se kar trgali za blago. Ti trgovci ne bodo vedno hodili sem, ker prvič bodo dobili blago že v Zagrebu in drugih mestih, kjer so se ustanovile že tudi druge , veletrgovine, ali pa bodo nabavljali blago direktno. Proces bo isti, kot se je to opažalo v Trstu. Od začetka so rastli grosisti kakor gobe; vsak detajlist, ki je bil agilen in je videl ta naval trgovcev, kateri prej nikoli niso hodili v Trst, je postal čez noč grosist, prodajal samo »ingrosso« ali pa oboje skupaj. Če jo imel prostoren lokal, je kmalu dobil polno robe, tudi v komisijo, in si je napravil tisočake. Prišel je pa čas, ko se je naval polegel; precej teh trgovin je izginilo, ostale so le so-lidnejše in finančno močnejše, pred vsem stare trgovine. Isti proces bo ah je že prišel tudi v Ljubljano. Manjši trgovec ne bo vedno letal od enega do drugega trgovca in našel pri enem en predmet, pri drugem zopet drugega. Obrnil se bo tja, kjer bo dobil večjo izbiro, da ne bo izgubil preveč časa. V kolikor bo potreba večja, v toliko se bo to bolj udejstvovalo. Grosist, če bo hotel uspevati, bo moral biti čim dalje bolj sortiran. V Ljubljani smo imeli pred vojno velike engross-trgovine. Te trgovine so pošiljale svoje potnike večkrat na leto po Kranjski, Spod Štajerski, Sp. Korošici, Istri, v Hrvatsko Primorje, Liko, nekoliko tudi v Bosno in Dalmacijo. Danes moramo računati, da se je ta konzum razdelil na več veletrgovin; menda jih bo najmanj petkrat toliko, dalje moramo računati, da je Ljubljani odpadlo veliko odjemalcev. Vse zasedeno ozemlje, Istra Primorsko, del Notrajnske ne pride kot odjemalec za Ljubljano več v poštev. Odpadla je pa tudi južna Koroška, kar posebno občuti Kranj. Nasprotno se je pa Ljubljana pomnožila za več 1000 ljudi. bi bila kupovala na veliko za svoje člane trgovce manufaktu-riste. To misel je pozdravljati. Gre le za to, kdo bo to vodil, bo li dotični imel dovoli prakse in bo li ta zadruga imela povsod zaupanje. Če bo uspevala, kar le iskreno želim, bo morala misliti tudi na intenzivno delo. Prišel bo kmalu čas ko trgovec ne bo vedno hodil v Ljubljano; treba ga bo poiskati. Danes že iščejo tuje tvrdke zastopnike. Ako ne bomo mi sami poiskali trgovcev v manjših krajih, poiskali jih bodo tujci, in tako bi se utegnilo zgoditi sčasoma, da bo našo Jugoslavijo prepravljalo dan za dnevom na tisoče večinoma židovskih agentov. Saj je samo Dunajska trgovska zbornica izdala na leto skoro 5000 legitimacij za kovčke. Treba bo organizirati potovanje, ako ravno je to danes draga stvar. Pomisliti moramo, da bo kmalu cela Dalmacija izpraznjena italijanskih čet. Prej so obvladale tržaške tvrdke vso Dalmacijo, Orno goro, Bosno in Hercegovino. Gledati moramo, da pritegnemo vsaj nekaj trgovcev v Ljubljano, kar ne bo tako težko. Gre za to, da dobi več naših ponio •-nikov zaslužka. Kdor bo agil-nejši in bo prej prišel, bo delal kupčije. V trgovskem oziru naj postane Ljubljana zopet falvtor, kakor je bil pred vojno; posebno kar se tiče solidnosti, je uživala splošen ugled. Danes so ne more vobče trditi istega, ker je prišlo v trgovino precej takih elementov, ki niso bili trgovci, ali pa vsaj no solidni. To so bo sčasoma izčistilo. Misliti moramo tudi na domačo industrijo. Kaj premoremo, pokaže tudi lemenj vzorcev v septembru. Po mojem mnenju bi se dalo več ekspor-tirati, ako bi bilo vse bolj organizirano. Merodajne osebo naj premislijo, da se da vse, kar je Ljubljana zaradi okupacije po Italiji in zaradi nesrečnega plebiscita na Koroškem v trgovskem oriru izgubila, na drugi strani nadomestiti, ne samo v korist dotičnikov, ki bodo pri tem nekaj zaslužili, nego v splošno korist«. Nemški odpor proti francoskemu pritisku Versaiska mirovna pogodba, ta božji strah, še vedno dela preglavice diplomatom. Nemci delajo zvijačno politiko, sedaj se ti vržejo v ofenzivo, sedaj zopet v defenzivo, kakor pač kaže. V ospredju splošnega zanimanja stoji seveda še vedno gorenje šlezko vprašanje. Kako stališče zavzemajo Nemci, je razvidno iz note, ki jo je odposlala nemška vlada francoski. Nemška vlada pravi v svojem odgovoru, da jo je korak Francije radi Gorenje Šlezije začudil. Poročila generala Le-ronda — nadaljuje nemška nota — in poročila poljske vlade o položaju v Gornji Šle-ziji se ne ujemajo. Nevarnost za mir v Gornji Šiezi ji nikakor ne grozi od nemškega prebivalstva, kajti to prebivalstvo ni nikoli mislilo na vstajo, temveč jo le ždelo, da hi so moglo nemoteno posvečati svojim vsakdanjim opravilom, ne da bi bilo ovirano s strani poljskega dela prebivalstka. Nemška vlada misli, da ni general Ilofer dal nikakih izzivalnih izjav. Sicer pa se je ta general že povrnil v svoje bivališče v Koburgu. Nemška vlada protestira proti temu, da se daja nemškim prostovoljskim četam ime »bande«, kajti to ime ne zaslužijo tisti, ki branijo svoj domači kraj. Nemško prebivalstvo ne more nikakor biti odgovorno za umor majorja Montale-a. Dasi je treba ta dogodek obžalovati, vendar so politične posledice, ki .jih izvaja iz njega francoska vlada, pretirane in neupravičene. Dalje naglasa nota, da je dala nemška vlada razorožiti prostovoljske čete, ki so prekoračile mejo, dočim se Poljaki zopet pripravljajo k novi vstaji. Čete generala Hallerja so zbrane na izhodnih točkah, da bi lahko zopet udrle v Gornjo Slezijo. Zraven tega so ostale organi-zaje vstašev nedotaknjene in mnogo vstašev je bilo sprejetih v občinsko policijo. Francoske čete niso storile nič za razorožitev poljskih vstašev. Samo en del uprave je prešel v roke medzavezniške komisije in Nemčiji prijazne oseba se nadalje zlostavljajo. Glavni stan vstaš-kega poglavarja se še vedno nahaja v Schoppinitzu pod imenom likvidacijske komisije Nemška vlada upa, da so bo francoska vlada prepričala, da ne grozi v Gornji Slezi ji nika-ka nova vstaja in da je položaj napet samo za to, ker se odlaša rešitev tega vprašanja. Prisotnost novih francoskih čet gotovo ne hi pomirila duhov. Nota pravi ob zaključku, da je nemška vlada dokazala po sprejetju ultimatuma, da hoče mir in ne novih vojnih pustolovščin. Nemška vlada bo nadaljevala v tej smeri, toda izvršitev mirovne pogodbe bo odvisna predvsem od tega, ali se bodo Poljaki prisilili, da bodo spoštovali mirovno pogodbo in se odrekli vsakemu nasilnemu nastopu. * Dalje pa se tudi napetost med angleško in francosko vlado glede nastopa v Gorenji Šleziji še nikakor ni polegla, dasi se Lloyd Georges sila trudi, da bi spravil iz sveta spornost med Anglio in Francijo glede gorenješlezkega vpra zumi so se v glavnem razpršili. Angleški poslanik v Parizu je imel po seji francoskega ministrskega sveta nov pogovor z Briandom. Po zadnjih vsteh iz Pariza se je razmerje med obema vladama popolnoma razjasnilo. Tudi londonski listi zatrjujejo, da je zadnji angleški noti o Gornji JSlezlji sledil sporazum med obema vladama. Besna oblika angleške noto ni bila nikakor ublažena, temveč je le bila odpravljena nevarnost popolne nesloge med Anglijo in Francijo. Sporazum se je dosegel tako hitro — naglašajo listi, — da se bo sestanek vrhovnega sveta mogel vršiti te dni v Parizu, Lord Curzon in Balfour odpotujeta v Pariz v sredo. Ni izključeno, da se bo sestanka udeležil tudi ministrski predsednik Lloyd George. Ker pa ga zadržujejo važna opravila v Londonu skoro ves teden, se ne bo nikakor mogel udeležiti otvoritvene seje, temveč bo prišel pozneje. Pri odkritju spomenika vojakom, ki so padli v zadnji vojni je imel Lloyd George daljši govor o odnošajih med Anglijo in Francijo. V uvodu svojega govora je omenil ogromne žrtve, ki sta jih doprinesli Anglija in Francija v zadnji veliki vojni. Spričo toliko žrtev in toliko trpljenja za skupno stvar — je rekel Llo-yd George v svojih nadaljnili izvajanjih — je nerazumljivo, da se ti dve državi pričkate pri tolmačenju mirovne pogodbe, ki sta si jo priborili s tako ogromnimi napori. Pred kratkim se nismo strinjali s Francijo glede tolmačenja nekaterih delov muovne pogodbe. Povedali smo si jasno svoja mnenja. To je bilo dobro in prav, kajti jasne besede so najboljša pot do medsebojnega razumevanja. Misel, da bi ena ali druga zavezniška država mogla postopati skrivaj brez vedenja drugih zaveznikov, je zelo nevarna. Danes pa smo na pravi poti za sporazum. Prve težkoče so bile srečno pomagane. Dogovorjeno je, da se bodo zavezniki sestali v nekoliko dneh, da rešijo spor. Anglija zahteva le, da se sliši tudi njena beseda, ko gre za tolmačenje mirovne pogodbe, za katero je doprinesla toliko žrtev. Angleška vlada noče nikakor imeti pretežnega in odločilnega upliva. Takšna zahteva bi bila tako pretirana, da bi je drugi zavezniki ne mogli trpeti. Anglija zahteva zase le toliko vpliva, kolikor ga imajo drugo države. Pripravljeni smo iti še dlje in priznavamo, da gre Franciji vsled njenih šrtev, ki so bilo največje, posebno upoštevanje, zakaj v nekaterih vprašanjih so njeni interesi neposredno prizadeti. šanja. Vsaj tako se glasijo zad- . nja poročila, ‘ Neka vest Reuterjevega do- j pisnega urada pravi, da se je položaj med Anglijo in Fran- ’ cijo znatno zboljšal. Nespora- Komunisti v Jugoslaviji Vsled umora bivšega, mini-zterskega predsednika Draško-vica, je odredila jugoslovanska vlada dogovorno s parlamentom drakonjčne odredbe proti komunistom. Ti vkrepi so sledeči: Mandati komunističnih poslancev v Jugoslaviji so razveljavljeni. Teb jo 59. za Jugoslovanski komunisti so priobčili v dunajskih listih o-klic na komuniste celega sveta. V oklicu popisujejo pritisk, ki ga izvajajo vladne stranke v Jugoslaviji na komuniste, pripovedujejo, da je bilo 10. julija aretiranih v Belgradu do 2000 delavcev, da so jim vzeli vse tiskarne, domove in društvene blagajne ter jih predali socialistom itd. Oklic prosi komuniste celega sveta za pomoč. Komunistična stranka se je potom posebnega zakona likvidira. Vsaka komunistična, anarhistična ali teroristična propaganda, kakor sploh vsaka akcija v svrho nasilne spremembe državne oblike ali sodelovanja pri takem delu, se kaznuje s smrtjo, v manj težkih slučajih pa z 20letno ječo. Tudi umor oblastnih organov in političnih oseb se kaznuje s smrtjo. Zanimiva je izjava ministra Pri-bičevica, češ da zakonski načrt ni naperjen samo proti komunistom kot takim, ampak proti vsem ki se poslužujejo komu-nistinih metod. — V seji vladnih stranic, je bila le točka, da se za politične zločine predvideva smrtna kazen, odklonjena. —- Demostracije proti komuni stom so se bile začele v Sarajevu. Vdrli so bili v »Radnički dom«, metali ven knjige in jih na ulici sežgali. Položaj je postajal silno kritičen. Nazadnje je prišlo vojaštvo in napravilo mir in red. Civilisti so se ponudili v službo jugoslovenski državi v boju proti komunistom. Demonstracije v Sarajevu in demoliranje »Hrvata« v Zagrebu ter še par drugih slučajev kaže, da mislijo resno. V Jugoslaviji se otvarja doba najhujšega fašizma, ki bode italijanski daleko presegal. Lipovi bogovi Hitro smo jo „pogruntali“ kako je z narodnimi veselicami. Komaj smo izrekli svoj dvom glede nedolžnosti narodnih veselic, že se pojavljajo očividni znaki, kam merijo te veselice’ Ako priredi veselico »lipovsko) krožek, mora vse na veselico, gorje mu, kdor bi se odtegoval, ako pa se priredi na vasi kaka druga svečanost je popolnoma drugače. Teden dni po števerjanski veselici, se ima blagosloviti vodovod v Kojskem. Bil^ je to nekaka uradna svečanost, koje se lahko vsak vdeleži, ne da bi se s tem kompromitiral. Posebno ako drži jezik za zobmi, ‘ ali pa govori pametno. No tega obojega se »lipovci« silno boje. Ker so se vrgli na popolnoma demagoške politi'o, jim ne kaže, da bi puščali svojemu narodu prevelike svobode, treba ga nadzorovati. »GORIŠKI SLOVENEC« Zato pa čuješ tudi «Ed!nost», j kako ti svari kojščanske® backe«. | <(Vsak naj gleda, da stori j svojo narodno dolžnost«, to se j pravi, vsak naj gleda, da ga ne zasačimo pri svečanosti, s katerimi bi so laliko poveličevalo tudi itali janstvo, ali če prav ne tega, pa bi vendar zopet lahko nastopil kak nov Dovgan in mešal politično štreno proti vsakemu programu. Ne to ne sme biti. Glede kojščanske veselice ni nikake-ga dvoma, da je bila obsojena, čeravno bi bila moralna dolžnost marsikaterega Občinarja. Slovenca, da bi se svečanosti vdeležil. Nekdaj so grmeli naši veljaki proti javnim plesom in kakor se lahko spominjajo zvesti čitatelji našega lista, smo jim mi v tem pogledu vrlo sekundirali, kajti razpašnosU, ki se je vrinila po vojni tudi med naše ljudi, je očividna nesreča za naše ljudstvo. Ravno tako opazujemo z žalostjo, da za «narodne veselice«, kjer nastopajo lipovi bogovi ni nobene žrtve preveč. Zmernost v mišljenju in delovanju so zdi, da je popolnoma zginila s površja. Na njiju mesto se vri-nja politika mase z vso svojo demagogijo, ki ima devetinde-veset od sto slabih strani. In potem naj pride še kdo in nam trdi, da je pri Slovencih vse drugače kakor pa pri Italijanih. Vsi smo pač iz kosti in mesa in za to imamo našemu bližnjiku le malo predbacivati. Najmanj pa seveda ke-dar gre za narodne veselice, pri katerih je vsak narod do skrajnosti nestrpen. Jutri na pr. pričenja praznovanje obletnice zmagoslanega vkorakanja italijanskih čet v Gorico leta 1916; tudi italijansko veselje, ki bi se ga pa Slovenci za nobeno denar ne vdeležili; Čeravno bi pač pri taki priložnosti najlažje pokazali, da rešpektirajo čustvovanje Italijanov, a da zahtevajo nao-pak tudi rešpektiranje slovenskih narodnih svečanosti. Toda v hipu, ko bi se res kaj takega zgodilo, bi bilo seveda za vslej ob «lipove bogoe» ki živijo in vspevajo ob razkolu, ali bolje ob globokem propadu med italijanskim in slovenskim narodom. Za to pa tudi »narodne veselice«, ki jih vprizarjajo ((lipovi bogovi«, niso dosedaj nio drugega kakor priprosto demagoške sredstvo, s katerim se hoče narod zadržati v slepoti, da je politika, ki jo uganjajo slovenski modrijani, edino zveličavna. To jo dejstvo, o katerem smo hoteli v drugič in zadnjič govoriti. V ostalem pa prepuščamo sodbo našim čitateljem, da dajo, ako se jim zdi to potrebno, v bodoče drugo obličje narodnim veselicam. Dosedaj vprizorjene narodne \ veselice nas spominjajo na nekdanjo rimsko politiko, ki je imela za geslo »panem et cir-censes« to je »jed in veselice«. Razlika je danes le-ta, da je včasih plačevala take troške država, danes pa jih mora narod sam plačevati. In to ne znači baš napredka v visokem kulturnem razvoju našega naroda. Domače vesti Goriški tramvaj — Mesto brez prometnih zvez je v modernejših časih mesto mrtvo. In ravno električni tramvaj nudi javnosti z relativno majhnimi stroški veliko udobnosti bodisi v poletnih vročih dneh, bodisi v pozimskih mrzlih, deževnih in vetrovnih dneh. Zraven te udobnosti pa nam prihrani tudi mnogo časa, kar je osobito za sedanje kritične čase velikega pomena. Res da je na razpolago vse polno izvo-ščekov po mestu, ali vsako si ne more privoščiti, da bi za vsakih 20 korakov plačeval 4 lire in še več.... stara praksa »fjakerjev« pač. Pred vojno je bila Gorica glede notranje prometne zveze precej dobro preskrbljena. Imel si na razpolago vsakih deset minut tramvaj, ki ve^.ni redno in točno voiil od iržav-no do južne postaje in obratno. Toda vojna nam je tudi to udobnost ukradla. Skoro rednem letu tega mrtvila, (izvzeti je kratko dobo v, 1. 1918, ko so nemški vojaki spravili par vozov iz Vidma v Gorico, da so ž njimi nerodno »verzukali« po mestu), je mestni magistrat pod svojo upravo vspostavil tramvajsko progo, potem ko jo je odkupil od prejšnje privatne družbe. Po zatrdilih merodajnih činiteljev bo tramvajska prometna zveza otvorjena za javnost najkasneje do 15. t. m. Vendar pri vseh teh zatrdilih smo v »cviblih«, in to vsled moderne navade. Suša. — Dasi je predvečera] šn jem po tolikem Času zopet deževalo, nam vendar ne bo dosti pomagamo, kajti suša je že zdavnaj napravila nad pridelki na splošno svojo nalogo v polnem obsegu. Po poljih vidiš turščico in druge pridelke popolnoma suhe kot meseca novembra; listje na drevesih je rumeno in odpada; vrtovi so zimsko odeti; še celo trtam ni po nekaterih krajih prizanesla ta poletna morilka nežnih rastlinskih življenj. In to se ne dogaja samo pri nas, marveč skoro po vseh državah. V zadnjem času je narastla to plota že nad 52° C. kar zelo učinkovito deluje na človeški organizem naših krajev, ker presega ta toploto človeškega telesa. Samo po sebi jo umevno, da v tako veliki vročini se jako hitro množe nv-krobi raznih nalezljivih bolezni. V goriški okolici se jo razpasla neka nalezljiva črevesna bolezen, ki je zahtevala že mnogo žrtev. Sicer pa ni nič čudnega, če se pojavljajo take bolezni pri takem pomanjkanju še celo slabe vode, pri uživanju od suše ovenele zelenjave in sadja, zbirsanega in ponarejenega vina itd. V N«blem v Brdih seje zgodila velika nesreča. Dvajsetletni nadebuden sin občespošto— vane družine Kocijančičeve, ki se jo že v tako poznih letih z vsem vnetostjo posvetil študijam na Tolminskdm učiteljišču je iz radovednosti raziskoval v svoji sobi granato, ki jo je dobil v vinogradu. A nesreča je hotela, da mu je ta po kratkem raziskovanju razpočila v roki ter ga tako ranila, da se je po hudih bolečinah preselil v srečnejšo domovino. j Obupani družini naše iskre-j no sožalje. Žaloigra v Vrtojbi. — Iz 1 raznih virov je zelo različno | posneti o pretesljivem dogod-i ku, ki se je odigral pri narodni veselici v Vrtojbi (v nedeljo 31. pr. m.). Naš dopisnik nam pošilja o tem dogodku sledeče pojasnilo, za-trjajoč nam da, je bil v hipu nesreče za odrom: Domink Gorkič, po domače tudi Domen, brat 'Franca Gorkiča, uradnika na deželnemu odboru v Gorici, je bil slej-koprej marljiv, dostojen, vztrajen in nadarjen mladenič kakih dvajsetih, let; pri vsej svoji mladeniški dobi je bil možat in pošten. V svojem prostem času se je jako pridno vpogljabljal v svoje igriške vloge. Svoj čas je dokazal s svojim nad vse uspelim nastopom v vlogi „Domena", da se ni zastonj trudil. Tudi za sedanjo igro „Tihotapec41 je posvetil vso svojo marljivost in pozornost, da bi čim popolnejše izvedel svojo ne baš lahko vlogo „Franceta44. Toda mladenič je že delj časa.bolehal na malariji. Zadnje dni pa je še prav posebno trpel na tej bolezni. Osebni znanci so mu od kraja odsvetovali nastop, toda ni se dal pregovoriti. V četrtem dejanju, ko je skočil kot ti hotapec z bodalom v roki, skozi okno, ga je zadela kap. V smrtnem krču si je še ranil žilo odvo.dnico. DOPISI S Tarnovske planote. Tudi na nas in na naše gozdove ni svet še popolnoma pozabil. Tu pri nas je letos vse natlačeno letoviščarjev. Prešteti je nad 80 družin, ki so prišle iz raznih krajev k nam v goste. Sedaj, ko se v dolini kuhate od vročine, imamo pri nas vse živalno: vse prepeva in se raduje, in mi pa spravimo kakšen belič za poznejše slabše čase. Zanimanje za naše gozdove so dokazali te dni semkaj došli kongresisti za pogozdovanje in izrabljanje vodnih sil, kateri so v prejšnjih dneh zborovali v Vidmu. Po natančnem pregledu znamenitosti in važnosti našega gozda so se ustavili v Karnici, kjer so se pogostili. Iz raznih govorov je bilo posneti, da imamo v gospodarskem obziru še marsikaj dobrega pričakovati, čeprav je bilo vse skup rečeno le ob priliki izleta. Na vsak način gre g. kmorn. Dr. Pettarinu, komi-sariju za deželno samouprav s priznanje že radi njegovega toplega priporočila, izraženega v govoru na visoke goste; po njegovi zaslugi se je menda tudi izvršje ta znameniti obisk naše planote. Razni govorniki so poudarjali nujno potrebo pogozdovanja Krasa, kakor tudi izrabljanja vodnih sil v naši deželi. Upamo, da visokim gg. ostane naša planota v prijaznem spominu, od česar lahko že sedaj računamo na obilen sad tega sestanka, 5 ■___________ Upravitelj in urednik: Karol JušiU j Tiskarna G. Juch v Gorici. Banka za Julijsko Benečijo y Gorici Anonimna družba - Društvena glavnica L 1,000.000 figencije: Ajdovščina, Ajello, Gradišče, Gradež, Červinjan, Kormin, Tržič. Depoziti - posojila - odračuni .. -m-;.: v GbV--k.:-.,-- Brezplačna emisija bančnih naKa^ov, —r»niHTrin.T—«rylCTawr».Yh-»..l^r .m —t..!—.tiiimi m (■■il ■ Ki so vporablijvi po celem kraljestvu Socleti Servizi Automobilistici ING. RIBI &C.i sprejema predzuambe za izleto ob nedeljah in praznikah v — Gradež. — Za nedelje se bile stavljene proge Kojasko-Dobra, Ajdovščina -Vipava, Krmin - Ćedad. Tiskarna G. Juch CSORlOAu IHIBSIELU u SPREJEMA VSAKO TISKARSKO DELO Agrarni zadružni Konsorcij v Gorici Zadruga z omej«no zav?zo Tekališče „Giuseppe Verdi41 št. 29 (Mestni dvorec) Pri tem konsorciju se razprodajajo: L KRMILA: Oves, otrobi, moka za krmljenje, sezamove pogače, sol za živino. II. SEMENA ZA PAŠNIKE: Različne vrste detelj, i rastlin za krmljenje in vrtnin. ) III. GNOJILA: napravljena umetno iz najboljših kemičnih snovi. IV. VITRIJOL IN ŽVEPLO. A V. PLUGI znamke «Sack» in drugih ter razni poljedeljski stroji.